LETO II. ŠT. 4 (52) / TRST, GORICA ČETRTEK, 23. JANUARJA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl CORIZIA GLAS CENA 1500 LIR ISKATI POT V JUTRIŠNJI DAN NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. JANUARJA 1996 SLOVENSKI PARLAMENT IMA DEJANSKO VSA DELOVNA TELESA V času, ko smo iz obdobja pisanja in tiska prešli v obdobje slik in podob, so bolj kot kdaj prej pomembna žarišča, ki oblikujejo splošno miselnost in družbene navade. To nalogo, ki jo opravljajo skoraj izključno sredstva javnega obveščanja, ima tudi verski tisk. V današnji "medijski družbi in kulturi" pogosto vse, kar sleherni človek sploh ve in misli o življenju, pogojujejo mediji. Najvplivnejša je seveda televizija, samozvan "diktator", žal prepogosto glavni vzrok sodobne kulturne dekadence, vzrok človekove omamljene sposobnosti razmišljanja in domišljije... "Ja" življenju, "ne" smrti; "ja" bratstvu, "ne" rasizmu; "ja" miru, "ne" vojni; "ja"poštenosti, "ne" krivici. Iz življenja in apostolskega dela svetega očeta predvsem v zadnjih letih lahko razberemo, da ves svet posluša tega neutrudnega vesoljnega romarja zato, ker le-ta govori v jeziku laikov. Zmeraj se zavzema za skupne vsečlove-ške vrednote, kot so spoštovanje človekovih pravic, prvenstvo svobode in demokracije, pravna država, pravica do ekonomskega in družbenega razvoja itd.; vse to v luči celovitega razvoja posamezne osebe. Zato ni laika, ki ne bi sprejemal papeževih naporov za vzpostavitev pristne kulture miru, ki naj zaustavi razdiranje "negativnih energij". Na osnovi skupnih vrednot se morata zavezati verski ekumenizem in laični univerzalizem, da mir ne bi bil samo presledek med eno in drugo vojno, ampak trajen pogoj za sožitje med različnimi. Ni slučaj, da sta ključna izraza papeževega besedišča dialog in srečanje... Pomembna razsežnost verskega tiska je torej odprtost do vseh ljudi dobre volje, hkrati pa tak tisk ne more mimo duhovne razsežnosti človeka. In če je duh tisti, ki oživlja kulturo kot skupek vrednot, v katerih se prepoznava in gradi vsaka generacija, mora biti z duhom prepojeni tisk tudi danes živ, mlad, prežet z zagonom in predvsem predan stvarnemu življenju. Evangelij ni literatura: ali se učloveči v življenju ali pa (p)ostane zaprašen in zarjavel muzejski eksponat, sicer lahko tudi zanimivo branje, ki se mu vendar ni posrečilo postati stvarnost, za katero bi bilo vredno dati življenje. - DANIJEL DEVETAK / STRAN 3 NELJUB TISKARSKI ŠKRAT JE PREJŠNJI TEDEN HUDO PRIZADEL ZAKLJUČNO MISEL ZAPISA DEŽELA FJ-k IN SLOVENCI IVAJEVNIKARJA. OBJAVLJAMO PRAVILNO BESEDILO S POUDARKOM MESTA, KJER JE NASTOPILA NAPAKA. AVTORJU SE OPRAVIČUJEMO, BRALCE PA PROSIMO ZA RAZUMEVANJE. ...Na dolgoletne in na najnovejše težave slovenske manjšine je Cruderja v posebni spomenici opozorila Slovenska skupnost. Stranka, ki je leta 1993 kljub povečanemu številu glasov po 29 letih zaradi volilne reforme izpadla iz deželnega sveta in torej ne more neposredno posegati tam, kjer se odloča, je precej nezadovoljna z dosedanjim delom levosredinske vlade, a tudi edinega slovenskega parlamentarca v Rimu. POSLANCEM IZ VRST OBEH NARODNIH MANJŠIN POMEMBNA MESTA [M! ržaški italijanski dnevnik je v soboto, 18. t.m., s precejšnjim poudarkom poročal - sicer na strani, ki jo posveča “Istri, Primorju in Kvarnem", - da so trije poslanci italijanske narodnosti bili izvoljeni v zelo pomembna delovna telesa novega slovenskega parlamenta. Odgovorne in zelo pomembne naloge so bile zaupane predvsem poslancu, ki ga je bila izvolila italijanska narodna manjšina v Sloveniji. Tako je Roberto Battelli postal član kar šestih poslanskih komisij in odborov, ki si jih je v skladu z obstoječimi predpisi povečini tudi sam izbral. Poslanec italijanske manjšine je član Komisije za narodnostne skupnosti (v drugi polovici mandata bo njen predsednik), Odbora za mednarodne odnose, Komisije za evropske zadeve, Odbora za poslovnik in Odbora za kulturo, šolstvo in šport. Zelo pomembno in hkrati pomenljivo je dejstvo, da bo Battelli - torej Italijan! - vodil slovensko delegacijo v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. V številne komisije in odbore sta bila izvoljena tudi ostala dva poslanca slovenskega Državnega zbora, ki pripadata italijanski manjšini, a sta bila izvoljena na Združeni listi (ZLSD) oziroma na listi Liberalne demokracije (LDS). Tako je koprski župan Aureliojuri (ZLSD) v Komisiji za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, v Komisiji za lokalno samoupravo (je celo njen podpredsednik), v Komisiji za evropske zadeve in v Odboru za infrastrukturo in okolje. Novi slovenski parlament na umestitveni seji Župan v Izoli Mario Gasparini (poslanec LDS) je v Komisiji za lokalno samoupravo, v Komisiji za narodnostne skupnosti in v Odboru za zdravstvo, družino in socialno politiko (po poklicu je namreč zdravnik). Poslanci italijanskega maternega jezika - isto velja tudi za poslanko madžarske manjšine - bodo torej imeli v novem Državnem zboru priložnost stvarno sodelovati pri oblikovanju temeljnih smernic nadaljnjega političnega, družbenega in gospodarskega razvoja celotne Slovenije in predvsem sodelovati pri oblikovanju ustreznih zakonov, ki naj omogočijo, da se te smernice uresničujejo v vsakdanji praksi. Že na samem začetku sedanje legislatureje bil njihov glas, na primer, odločilen za potrditev mandatarja Janeza Drnovška. Ne glede na izid pogajanj za sestavo nove slovenske vlade je torej jasno, da imajo omenjeni štirje poslanci precejšnjo težo v Državnem zboru. Kar zadeva poslanca, ki ju izvolijo italijanski oziroma madžarski volivci, je treba pojasniti, da njune pravice in pristojnosti določa predvsem slovenska ustava. Ta je v tem pogledu ne samo v popolnem skladu z evropskimi standardi manjšinske zaščite in manjšinskega varstva, temveč te standarde daleč presega, saj tolikšne DRAGO LEGISA ; stopnje varstva manjšin drugod po svetu sploh ni. Mislimo, da Slovenija odločno premalo opozarja tujo politično oblast in javnost v tujini na svojo naravnost vzorno obliko manjšinske zaščite, ki ni ; le teoretična, temveč se tudi ; izvaja v vsakdanjem življenju. KAKO JE PRI NAS? Tudi najnovejše dogajanje v Državnem zboru v Ljubljani je Slovencem, ki živimo v Italiji, nazorno pokazalo, da smo v resnici velikanske reve. Poglejmo samo, kakšno i je stanje v zvezi z rabo slovenskega jezika v javnosti oziroma stanje dvojezičnosti, ki jo večinski narod odločno odklanja in je pri nas dejansko ni (v Kopru, Izoli in Piranu pa je zadeva povsem drugačna). Kot smo lahko te dni brali v časniku, ki nam praviloma ni naklonjen, so manjšine obsojene na asimilacijo, če 'jim ni zajamčeno popolno razvijanje njihove identitete. |"V tehnološko razvitem in socialno kompleksnem okolju manjšine sploh ne morejo razvijati svoje identitete, če njihov jezik nima institucionalnega in javnega prizna-| nja." "Ce manjšina svoj jezik uporablja le v medosebnih odnosih, postopno, a gotovo obuboža in ne more biti kos družbenim spremembam, tako da nekega dne postane le izraz folklorne dejanskosti. Manjšine pa niso in ne smejo ; postati folklora, saj so danes nepogrešljiv dejavnik evropske identitete," smo še brali |v časniku. ------------STRAN 2 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 Rafaela Bohm ZAMENJAVA V POLITIČNEM VRHU AVSTRIJE JANUAR mesec. verskega tiska intervju MARIJAN SCHIFFRER intervju IGOR OREL O GORIŠKEM GOSPODARSTVU Pl Kazimir Humar IN MEMORIAM G. KOBALU IN G. VALENTIČU intervju ALEŠ FIGELJ: "AKTERJI, NE PODREJENI!" Tereza Srebrnič DRUGO ZASEDANJE SINODALNEGA ZBORA Rafko Dolhar MARIO GARIUP: UKOVŠKI RUDNIKI Janez Pavel II. "NE BOJTE SE CERKVE" Marko Tavčar ČEBULNICE IN NJIHOVO SILJENJE Andreja D. Antoni USPEŠEN NUŠIČEV EKSPERIMENT Erik Dolhar ZSŠDI ZA POPOLNO AVTONOMIJO ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 NEVARNOST ZAOSTRITVE KOSOVSKI ALBANCI KRIVI ZA VSE! SAŠA RUDOLF Po osmih letih se je kolo zgodovine vrnilo na izhodišče in Kosovo je znova v ospredju. Korenitim spremembam doma in po svetu navkljub, Miloševič vztraja pri dobro poznani taktiki netenja spopadov v soseščini, ko je Srbija sredi procesa demokratizacije in reform. Na proslavi šest stote obletnice bitke na Kosovskem polju je napovedal uporabo vseh sredstev, tudi sile za uresničitev zamisli o veliki Srbiji. Po osamosvojitvi Slovenije, Hrvaške in Makedonije, pomiritvi v Bosni in Hercegovini, seje število donuičih sovražnikov bistveno zmanjšalo, praktično so ostali le kosovski Albanci, ki bodo znova krivi za vse. Režimu poslušni mediji vse več poročajo o atentatih na Kosovu, tako da ni prostora za vsakodnevne beograjske manifestacije. O dogodkih v prestolnici zvedo le neposredno, če berejo dnevnik Miloševičeve žene Mire Markovič. Tako je zapisala, da določeni krogi iz istih razlogov, ki so povzročili razpad zadnje Jugoslavije, izvajajo pritiske na sedanjo Jugoslavijo, skušajo najti in tudi najdejo njeno najšibkejšo točko. Po Beogradu nosijo fotografije četniškega vodje Draže Mihajloviča. Ljudje, ki so osvobodili Jugoslavijo, molčijo, pravi Markovičeva in se obenem sprašuje, kaj se bo zgodilo, če ne bodo hoteli več molčati, če se bodo uprli, če bo med Srbi prišlo do vojne. Opozicija, ki sije edina le v odporu proti režimu, izziva oblast z domiselnimi pobudami, ki gredo od manifestacije v maskah do sprehajanja s psički. Draškovič opozarja pred novo zaostritvijo na Kosovu, ki bo privedla do ponovne uvedbe sankcij, obenem pa zahteva prehodno vlado, razpis novih volitev in referenduma, na katerem naj bi izbrali med demokratično republiko ali parlamentarno monarhijo. ZAMENJAVA V POLITIČNEM VRHU AVSTRIJE V soboto, 18. januarja, je kot "strela z jasnega" po radiu in televiziji prišla novica, da Franz Vranitzky odstopa kot kancjer in predsednik socialistične stranke (SPO). Sicer je to načrtoval že nekaj tednov, prišlo pa je vseeno prav nepričakovano tudi za njegove sodelavce: po hitrem postopku in elegantno. Tudi njegova utemeljitev je njemu podobna: deset let je dovolj dolga doba in za dobrega namestnika je poskrbljeno. Prve reakcije ožjih sodelavcev oz. predstavnikov drugih strank: predsednik parlamenta Fischer je hitre zamenjave vesel, saj tako nikjer ni bilo škandalov ali afer po časop^ih in televiziji, ponosen pa je na novega kandidata. VicekanclerSchussel bi pri sestavi nove vlade (posebno finančnega ministra) rad imel več pravic oz. soodločanja; povedal pa je tudi, da je bilo sodelovanje z Vranitzkym sicer hladno in trezno, vendar dobro. Brez Haider-jevega špikanja na račun kanclerjeve politike seveda ni šlo, napadel je celo medije, češ da so bili vedno proti njemu in z Vranitzkym. Sicer pa je napadalni svobodnjak bil prvi, ki je že 1.1995 predvideval, da bo Klima nekoč kancler. Predsednik Klestil je kanclerjev odstop sprejel z razumevanjem in ga prosil samo, da ostane še ta čas, da bo vse razčiščeno. Franc Vranitzky (rojen 4.10.1937) si je kot sin delavskih staršev z delom sam financiral študij in se po doktoratu zaposlil v finančnem sektorju - delal je v raznih bančnih ustanovah - preden ga je takratni zvezni kancler Fred Si-novvatz 1.1984 imenoval za finančnega mini- stra, po svojem odstopu pa predlagal za kanclerja (junija 1986). Dve leti kasneje je Vrani-tzky prevzel tudi vodstvo socialistične stranke. Od I. 1945 je bil po vrsti sedmi kancler (prvi štirje so pripadali ljudski stranki, s Krei-skym pa je nastopila rdeča vlada), po časovnem obdobju pa drugi najdlje službujoči (le Kreisky je bil dve leti in pol dlje). V deset in pol letnem delovanju je imel kar štiri vice-kanclerje, ves čas pa je sodeloval v koaliciji z ljudsko stranko (OVP) in se vztrajno izogibal sodelovanja s Flaiderjem. Njegova kanclerska leta so bila zaznamovana z mnogimi pretresi in spremembami, doživel je marsikateri udarec (izgube na volitvah), naredil pa je tudi mnogo pozitivnega. In kdo je njegov naslednik? Osmi kancler v drugi republiki je mag. Viktor Klima. 49-letni (junija bo srečal Abrahama) dosedanji finančni minister (v drugo poročen in oče dveh otrok) od aprila 1992 sodeluje v zvezni vladi. Najprej je vodil prometno ministrstvo, po odstopu finančnega ministra Staribacherja pa je v začetku lanskega leta prevzel njegovo mesto. Zdaj je prišlo drugače. Zadnji politični uspeh (proti volji ljudske stranke) je bil prodaja Ca akcij Bank Austria. Sicer pa ga z odstopajočim kanclerjem povezuje prijateljsko sodelovanje in morda celo veljajo besede, ki jih je izgovoril Haider v prvi reakciji: mojster odhaja, vajenec prihaja... 21. januarja je Klima prevzel novozaupa-no mesto, marca pa naj bi postal še predsednik socialistične stranke. ■RB NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34 1 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533 177 F A X 0481 / 536978 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGlSA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA In SLOVENIJA 65.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU SREČANJE SSk S SENATORJEM BRATINO Zahteve, ki sojih predstavniki Slovencev v Italiji posredovali vladnemu podtajniku Pieru Fassinu na uradnem srečanju z dne 8.10.1996 vTrstu, ne smejo ostati mrtva črka. Gre za čimprejšnjo odobritev pravičnega zaščitnega zakona, kakor tudi za rešitev vrste vprašanj, ki zadevajo posamezna področja oz. aspekte življenja slovenske manjšine v S 1. STRANI POSLANCEM IZ VRST... NE ZAPRAVLJAJTE BOGASTVA! Kot vemo, je v Sloveniji v teku akcija - vodi jo odvetnik Starman - da se spremeni pravni status poslancev obeh narodnih manjšin, češ da sta privilegirana, kar da ni v skladu z duhom in črko slovenske ustave. V našem časniku smo že pisali, daje ta akcija neoportu-na in da bo imela vrsto negativnih učinkov. Tako se je že izkazalo, da sta se oba prizadeta poslanca še tesneje oklenila Drnovškovega voza, "pomladniki", h katerim se prišteva omenjeni odvetnik, pa nanju ne morejo kakorkoli računati. Na daljši rok bomo gotovo imeli škodo prav Slovenci v Italiji, saj dobro vemo, da načelo recipročnosti pogojuje meddržavne odnose. S svojim modelom manjšinskega varstva lahko Slovenija zdaj ponosno nastopa na mednarodnih odrih. Zato bi bilo zares nerazumljivo, če bi si iz kdovekakšnih, morda celo malenkostnih računov zapravila tako dragoceno bogastvo. Italiji, od priznanja dvojezične šole v Spetru do vidnosti televizijskih sporedov RAI v slovenščini. To je bila glavna tema srečanja med vodstvom SSk in sen. Darkom Bratino, do katerega je prišlo v petek, 17. t.m., v Gorici. Predstavniki SSk s tajnikom Brecljem na čelu so obžalovali, da Prodijeva vlada doslej ni izpolnila velikih pričakovanj, ki jih je zmaga levosredinske koalicije na lanskih aprilskih parlamentarnih volitvah vzbudila med Slovenci v Italiji. Sen. Bratina pa je poudaril, da smo nekaj pozitivnih premikov zlasti na šolskem področju vendarle že dosegli in da je temeljna usmeritev Prodijeve vlade do slovenske manjšine vsekakor pozitivna. Seveda pa večjih rezultatov ne bo brez aktivnejše vloge same manjšine. Tako naj bi obstajale stvarne možnosti za dosego statusa državnega konservatorija za naše glasbeno šolstvo, pa čeprav v obliki avtonomne sekcije italijanskega konservatorija. Odvisno je, ali smo tudi Slovenci v Italiji za to. Na srečanju je nadalje tekla beseda o pravkar odobrenem zakonu za financiranje političnih strank, ki je po mnenju SSk diskriminatorski do manjšinskih strank, predvsem pa o dvodomni komisiji za ustavne reforme, ki jo pravkar snuje rimski parlament. SSk me-ni, da predstavila dvodomna komisija priložnost tudi za reševanje vsaj nekaterih vprašanj, s katerimi se spopadamo Slovenci v Italiji, kot je npr. zagotovitev pravice do zastopanosti v izvoljenih telesih. Sen. Bratina je s tem stališčem načelno soglašal, za njegovo konkretno izpeljavo pa bodo potrebne še poglobitve. KRATKE doma in po svetu V PONEDELJEK, 20. T.M., je ameriški predsednik Bill Clinton slovesno položil prisego, s čimer se je pričel njegov drugi štiriletni predsedniški mandat. V krajšem govoru je pozval ameriške državljane k enotnosti, poudaril, da danes Združene države sodelujejo tudi z nekdanjimi sovražniki, ter ponovno obljubil, da se bo njegova vlada zavzemala za odpravo socialnih krivic, kar je najboljša priprava na vstop v novo tisočletje. Prisego je pred Clintonom položil podpredsednik Al Gore. SENAT JE 16. T.M. ODOBRIL zakon, ki ustanavlja dvodomno komisijo. Ta bo imela nalogo, da izoblikuje predloge za spremembo republiške u-stave. Senat je zakon odobril z dvotretjinsko večino. Če bo zakon s tako večino odobrila tudi poslanska zbornica, ne bo referenduma. POVERJENI MINISTRSKI predsednik Janez Drnovšek bo v petek, 24. t.m., sporočil Državnemu zboru, kako si zamišlja sestavo nove slovenske vlade. Njegov prvotni predlog so stranke "slovenske pomladi" zavrnile. SREDI PRIHODNJEGA meseca se bodo v Celovcu zbrali predstavniki kakih 300 italijanskih podjetij ter proučili možnosti in pogoje za razvijanje svoje dejavnosti na o- 7Prnljj i A\/ctrn^. NajveČjo PO- zornost bodo posvetili vprašanju obdavčevanja. Znano je, da v Italiji poberejo davki od 60 do 65% prihodkov, v Avstriji pa 34 in v nekaterih primerih samo 25%. Zdaj deluje v Avstriji kakih 150 italijanskih podjetij, ki sov veliki večini iz Severovzhodne Italije. ODLOČEN IN NEZADRŽEN POHOD DEMOKRATIZACIJE JANEZ POVŠE Verjetno je malokdo pričakoval, da bo na Balkanu prišlo do dogodkov, ki so upravičeno v središču evropske in tudi svetovne pozornosti. Manifestacije v Beogradu in Sofiji se vrstijo dan za dnem, ob tem pa ne bi smeli pozabiti na Hrvaško, kjer najbrž le bolezen predsednika Tud j mana preprečuje podobne proteste. Prav gotovo je v navedenih izbruhih pozivov za večjo demokratičnost nekaj veličastnega, saj jih ni mogoče pojasniti drugače kot s pravili novega časa, ki preprosto dajejo ljudem neverjetno moč in neustrašenost. Zdi se, kot da nova odločnost ljudskih množic prihaja nekje od znotraj, čeprav je seveda vedno na delu zunanji razlog, ki se upira demokraciji oz. jo hoče voditi po svojem okusu. Pokazalo se je namreč, da nastop svobodnih volitev v deželah v prehodu sam po sebi še ni zagotovilo do kraja uresničene demokracije. Svobodne volitve namreč lahko ustoličijo tiste, kot se je to med drugim zgodilo v Srbiji, ki so vladali prej in skušajo s podobnimi prijemi vladati tudi poslej. Z drugimi besedami: demokracijo je mogoče prevarati, vendar ne za dolgo. Ko oblast ne prizna volitev, ki ji niso po godu, je to več kot otipljiv dokaz, da o pravi demokraciji še ne more biti govora. V Bolgariji novi čas narekuje spremembe, na Hrvaškem zadrege z demokracijo niso nič manjše. Kot je znano, Zagreb še sedaj nima svoje nove uprave, ker vladajoča stranka ni priznala zmage opozicije, da sploh ne govorimo o izigravanju neodvisnih medijev. Za nov čas je značilno, da ljudje razmer in dogodkov ne sprejemajo več pasivno in v strahospoštovanju najvišjih oblasti. Dovolj se je v tej zvezi spomniti francoskih jedrskih poskusov na otočju Mururoa, ko so se vsaj v deželah razvite demokracije dvignili ostri in brezkompromisni protesti zoper tovrstno brezumno početje. Da se je pri vsem tem nekaj bistveno spremenilo, recimo od padca berlinskega zidu dalje, dokazuje podatek, da je bilo od druge svetovne vojne opravljenih na desetine in desetine podobnih poskusov, prav gotovo ne v dobrobit človeštva, pa ni nikdar prišlo do tako množičnih protestov. Človeštvo očitno v večji meri kot kdajkoli doslej prevzema svojo usodo v svoje roke in se pri tem ne pusti več zaslepiti ali ustrahovati niti od najvišje politike. Skratka, pohod demokratizacije je odločen, nezadržen in tudi presenetljiv, pojavi se lahko kjer koli, za kar je dober primer Srbija, ki postaja eden najmočnejših dokazov pravil novega časa. Ta pravila so v prvi vrsti demokratičnost, politika po meri ljudi, občutek za skupno usodo vseh ne glede na narod, raso in vero, ukinjanje ali vsaj bistveno zmanjševanje razlik med tako imenovanimi močnejšimi in šibkejšimi. Vse to se dogaja pred očmi vsega sveta, istočasno pa tonejo v zgodovino utesnjena pravila prejšnjega obdobja. AKTUALNO INTERVJU / MARIJAN SCHIFFRER Kot smo slišali, je povzročila pravo senzacijo novica, da bo prvo sejo novoizvoljenega slovenskega Državnega zbora vodil poslanec, ki prihaja iz Argentine. To je Marijan Schiffrer, ki pa pri starejšem rodu tržaških Slovencev ni neznana oseba, saj je v prvih povojnih letih kot šolnik sodeloval pri obnavljanju slovenskega šolstva pri nas. Tedaj je bil mlad fant, ki je rad hodil v hribe in sploh bil zelo rad v družbi. Ko mu čestitamo k izvolitvi v slovenski parlament in mu želimo, da bi svoje odgovorno delo u-spešno opravljal, ga hkrati naprošamo za pogovor. Na našo prošnjo se je ljubeznivo odzval. Prosim Te, da se kar sam kratko predstaviš našim bralcem. Rojen sem bil v Žabnici na Gorenjskem, srednjo šolo sem obiskoval v Kranju, nato pa sem poslušal šest semestrov na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Študije sem moral prekiniti zaradi vojne, odpravil sem se na Primorsko, ker sem podzavestno čutil, da se bodo po vojni črtale nove meje na tem delu naše domovine in je bilo treba storiti vse, da jih potisnemo čim dlje proti zahodu. Bi nam kaj povedal o svojem "delu za narod" v Argentini? Maja 1945 sem se odločil za svobodo, sodeloval še štiri leta pri novoustanovljenem slovenskem S 1. STRANI ISKATI POT V JUTRIŠNJI DAN Verski tisk mora ne samo o-pazovati, opisovati in pretehtavati to, kar se godi okrog nas, ampak tudi to, kar se ne godi. Ne moremo se namreč v lastni zadostnosti ustaviti na neki točki, ampak - če hočemo živeti odgovorno kot premišljujoči osebki - je potrebno, da vedno znova pregledujemo in ocenjujemo ravnanje sebe in drugih, preverjamo poti in z zaupanjem iščemo smeri za naprej v enotnosti in vzajemnosti. Razgledovati se moramo po vsem tem, kar nas obdaja, iskati moramo predvsem pot sožitja in miru v jutrišnji dan. Za tem naj danes teži naš verski tisk. V sedanjem trenutku bolj kot kdaj prej ne moremo mimo tega, da ne bi vlagali svojih naporov v novo kulturo; ta naj v svetu amoralnih in zdolgočasenih mladih, ki po vsej Italiji mečejo 12-kilske kamne z mostov na avtomobile, nudi etično vizijo vseh področij človekovega bivanja. Izhajamo iz tega izročila in duha; v tem duhu želimo biti navzoči tudi danes in jutri. POMAGATI JE TREBA TAM, KJER JE V NEVARNOSTI SLOVENSTVO DRAGO LEGISA šolstvu na Svobodnem tržašken ozemlju, nato pa sem se proti koncu I. 1949 odpravil v Argentino. Tam je bilo treba prijeti za delo. Predvsem je bilo tu preživetje. Ker so bile na jugu dežele v Patagoniji boljše plače, sem se za nekaj let odpravil na jug. Toda kmalu sem videl, da je glavnina Slovencev ostala v Buenos Airesu, torej je bilo moje mesto tam in sem se vrnil. V Argentino je pred novim slovenskim povojnim valom prišla že velika skupina Slovencev iz Primorske, ki so bežali pred fašistično diktaturo. Žal so bili naši začetni stiki z njimi bolj hladni, smo pa tudi ugotovili, kako strahoten je v Argentini asimilacijski pritisk na tujce (sicer popolnoma naraven) in da se mu mi moramo na vsak način upreti. Tako smo pričeli povojni slovenski izseljenci v Argentini graditi svoje domove (središča), kjer smo imeli vse: od slovenskih nedeljskih svetih maš do kulturnih prireditev, sobotnih slovenskih šolskih tečajev, do družabnih srečanj. Pri graditvi enega od teh domov (Slomškov dom v buenosaireškem predmestju Ramos Mejia) sem osebno sodeloval, bil dvakratni predsednik in poučeval na šolskem tečaju. Pozneje sem poučeval tudi na slovenskem srednješolskem tečaju, bil tudi njegov ravnatelj; slovensko šolstvo v Argentini mi je bilo skratka vedno pri srcu, ker sem vedel, da bo slovenska skupnost obstajala v Argentini tako dolgo, kolikor časa bomo imeli slovenske šole. Vmes sem na ukrajinski Univerzi Svetega Cirila v Buenos Airesu opravil tudi licenciaturo iz filozofije in primerjalne filologije slovanskih jezikov. S časom sem se začel posvečati tudi zadružništvu. V Argentini so znani zadrugarji še od doma (dr. Baj-lec, Mavrič, Smersu, Lado Lenček in drugi) kmalu ustanovili Konzumno zadrugo, ki se je pozneje spremenila v Kreditno in se pozneje razcepila v Zadrugo in "Mutual" (podporno društvo), kjer sem bil predsednik od 1.1980 do odhoda v Slovenijo. Našteval bi lahko še druga sodelovanja, kot na primer pri Slovensko latinskoameriški trgovski zbornici in pa seveda pri takratni Slovenski ljudski stranki in pri poznejših Slovenskih krščanskih demokratih v Argentini. Kako je prišlo do Tvoje poslanske kandidature? Pri delu v stranki SKD smo se kmalu odločili, da slovenska politična stranka v tujini nima končno nobenega smisla, če se ne naveže na matično stranko. Čas je bil zrel in sta to povezavo izvedla predsednika SKD v Argentini (po vrstnem redu) dr. Marko Kremžar in ing. Jernej Dobovšek, dokončno pa jo je prof. Tine Vivod, ki je medtem postal tretji podpredsednik nacionalne stranke in je našel odličnega sogovornika pri prof. Lojzetu Peterletu, predsedniku nacionalne SKD. To je tudi prva stranka, ki je v slovenskem okolju našla posluh za Ji > 0 r OJh Ao »ji O u k izseljence (tudi za zamejce) in I. 1995 obljubila, da bo med svoje kandidate za poslance v državni zbor uvrstila tudi izseljenca, kar je bilo dovolj zapleteno, ker slovenska ustava tega ne predvideva ( v nasprotju z zastopnikoma italijanske in madžarske manjšine). Ko se je na lanskih jesenskih volitvah pojavila ta možnost, je predsednik Peterle to mesto ponudil izseljenski SKD. Po mnogih pregovarjanjih so mlajši to mesto težko sprejemali; ker se po štirih letih ne ve, kaj bo, so končno našli mene in sem ponudbo sprejel. Javnost si prijetno presenetil, ko si tako gosposko in hkrati suvereno vodil prvo sejo novoizvoljenega Državnega zbora. Kakšni so Tvoji prvi vtisi, potem ko si s predsedniške mize sedel na svojo poslansko klop? Vodenje seje novoizvoljenega Državnega zbora ni bilo, če tako zapišem, zame kaj posebno nenavadnega, saj sem v Argentini predsedoval mnogim občnim zborom in na stotine sejam. Po pravici povedano, pred očmi sem imel vse tiste izkušene politike SLS (avtentične Slovenske ljudske stranke), ki so po vojni in že v izseljenstvu sanjali o vrnitvi, pa je, žal, praktično nihče ni dočakal. Tam sem jih videl sedeti v klopeh in premišljevati, s čim sem si zaslužil to milost, da so se te sanje meni uresničile. Za katere probleme se boš najbolj zanimal? Kolikor bo to v mojih močeh, bo moja skrb veljala predvsem izseljencem, pa tudi zamejcem; predvsem prvim, ker imam vtis, da bodo v času globalizacije ravno ti veliko bolj izpostavljeni. Zamejec v težavah sede v avto ali na vlak in je v dveh urah v Ljubljani. Ali so bili njegovi problemi rešeni ali ne, je druga pesem, toda bil je med svojimi. Izseljenec je odtrgan. Še danes mi zvenijo v ušesih besede mojega, takrat desetletnega sina: "Ata, ali je daleč do tam, kjer ljudje tudi po cestah govorijo slovensko?" Vsaj četrtina slovenskega naroda živi izven meja domovine. Kaj lahko naredi matična država za Slovence v zdomstvu? Slovenci smo imeli smolo, da smo bili vedno tujci v lastnih državah. Kaj je brigalo Avstro-Ogrsko, kam se odteka slovenska kri, kaj je brigalo srbsko čaršijo, koliko Primorcev odhaja v Argentino? In končno, kaj je pomenilo nekaj tisoč slovenskih beguncev za komunistični sistem v povojni Jugoslaviji? "Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili, več ne doseže jih naše oko." In je bilo opravljeno. Samostojna Slovenija bi se najprej morala zavesti, da je četrtina slovenskega naroda izven njenih meja. Še veliki narodi si ne morejo privoščiti te lahkomiselnosti, da 300 do 500.000 svojih ljudi pometejo enostavno čez prag. Ko se bosta ne le vlada, ampak ves narod zavedela tega dejstva (in upam, da bo to kmalu), potem bo treba ukrepati. Za vsako skupino po svoje: za zamejce s posluhom za njihove spe- cifične težave, za zdomce (zdomce imenujem izseljence v evropskih državah) spet drugače in za izseljence spet drugače. Samo nekaj kričečih primerov. Primorci, ki so zaradi svojega slovenstva bežali pred fašizmom v svet, imajo velike težave pri pridobivanju slovenskega državljanstva: pred vojno niso bili jugoslovanski državljani. Slovenski državljani iz obeh Amerik in Kanade niso mogli voliti pri zadnjih volitvah zaradi skrčenih datumov med prejemom in obvezno oddajo glasovnic. V načrtu imam (s pomočjo vseh zainteresiranih) predložiti državnemu zboru globalni zakon o izseljencih (pojem, ki obsega vse), nekaj podobnega, kot imajo Španci in Italijani. Ker iz lastne izkušnje poznaš razmere pri nas, boš gotovo pobliže spremljal tudi dogajanje v zamejstvu. Kaj bi o tem povedal? Razmere v zamejstvu poznam sorazmerno dobro. Tu so bili ukrepi najbolj pri roki. V zamejce ne siliti. Oni sami najbolj vedo, kje potrebujejo podpore. Imajo razvito društveno in politično življenje. Slovenija mora priskočiti na pomoč, kjer je ta resnično potrebna; paziti pa mora, da se bo ogibala vseh političnih in ideoloških priveskov. Pomagati je treba tam, kjer je v nevarnosti slovenstvo. IZGUBI ZA VERNO OBČESTVO IN MEMORIAM KAZIMIR HUMAR ŽUPNIKU IVANU KOBALU V torek, 14. januarja, so na Vogrskem pokopali župnika Ivana Kobala. Ob pogrebu so se zbrali so-bratje tudi iz goriške nadškofije poleg onih iz koprske škofije. Nad 80 jih je somaševalo s škofom Metodom Pirihom, kateremu sta asistirala šempetrski dekan Jože Pegan in generalni vikar Renato Podber-šič. Verniki so v zelo velikem številu napolnili domačo cerkev in prostor okrog nje. Prišla sta tudi dva avtobusa, eden iz Črnega vrha in eden iz Zavratca, da bi se poslovili od nekdanjega župnika. Somaševanje je vodil škof Pirih, ki seje na pokojnega med mašo takole spomnil: "Rajni gospod Ivan je bil dobra zemlja, v katero je sprejemal božjo in človeško besedo najprej doma v Gorenjem Logu, župnija sv. Lucije na Mostu na Soči; njegov župnik je takrat bil Jože Abram, pozneje župnik v Pevmi. Tam se je rodil 22. decembra 1918. Po osnovni šoli je stopil v Malo semenišče v Gorici. V mašnika je bil posvečen 3. junija 1944 v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici. Posvetil gaje nadškof Karel Margotti. Kot novomašnik je bil nastavljen v Tolminu, kjer je sejal božjo besedo dve leti, dokler ga niso tedanje civilne oblasti izgnale. Šolsko leto 1946/47 je bil podravnatelj in ekonom v bogoslovju v Gorici. Štiri naslednja leta je prišel kot prodekan in vikar namestnik v Koba- ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 rid. Ko je bila v kobariški dekaniji večina duhovnikov v zaporu, je kakega pol leta skrbel za osem župnij. Svojevrstno sejanje je videl in doživljal skozi devet let v zaporu. Tu ni bilo veliko božje besede, pač pa na pretek zlagane in poniževalne človeške besede. Po vrnitvi na svobodo leta 1960 je bil šest let božji sejavec v obeh Trebušah in Ročah, nato 12 let v Črnem vrhu, 13 let v Zavratcu in zadnjih 5 let na Vogrskem." ------------- STRAN 13 GOSPODU MIRKU VALENTIČU Koprska škofija je v enem mesecu izgubila dva duhovnika, ki sta bila v bogoslovju sošolca in posvečena na isti dan (4. junija 1944); to sta Ivan Kobal in Mirko Valentič. Pokojni Mirko je bil Istran, saj se je rodil v Dekanih I. 1919 kot šesti otrok v družini. Srednjo šolo je obiskoval v goriškem Malem semenišču, eno leto v Kopru, bogoslovje pa v Gorici. Po novi maši je služboval v raznih župnijah v istrskem delu tržaške škofije. Devetnajst let je oskrboval župnijo v Sočergi, osem let v Koštaboni. Zaradi hude sladkorne bolezni je stopil v pokoj leta 1971. ------------STRAN 13 IZ ŽIVLJENJA CERKVE MESTO IN VLOGA LAIKOV V CERKVI (2) ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 ZVONE ŠTRUBELJ Različni modeli Cerkve v novozaveznih spisih Ekleziologija je posebna veja teologije, slovensko ji pravimo nauk o Cerkvi. Na ta izraz se bom večkrat skliceval, zato je prav, da ga opredelim že na začetku. Ime izvira iz grške besede: "ekklesia", iz korena "ek-kalein" - "poklicati iz", sklicanje. Cerkev (ekklesia) je torej ljudstvo, ki ga skliče Bog, od Boga sklicano ljudstvo, ekleziologija pa nauk, ki obravnava Cerkev. Zakaj začenjamo teološko utemeljitev poslanstva laikov prav z novozavezno ekleziologijo? Apostolsko obdobje je kot rojstvo Cerkve, v katerem najdemo nekaj podatkov, ki so konstitutivnega pomena za Cerkev vseh časov in zato opredelijo tudi točno vlogo in mesto laikov. Sam 2. vatikanski koncil se je bistveno povrnil h konceptu apostolske Cerkve in v Dogmatični konstituciji o Cerkvi odkril in upošteval bistvene poteze tega obdobja. Tudi razvoj Cerkve po 2. vatikanskem koncilu še naprej gradi na tem obdobju. Zato je poglavje o novozavezni ekleziologiji, s katerim začenjamo obravnavo mesta in vloge laikov v Cerkvi, tudi vir novih idej in konceptov v današnji teologiji. Novozavezni spisi: evangeliji, Apostolska dela, Pavlova pisma in druga pastoralna pisma so prirejeni za posamezne cerkvene skupnosti. Vsak na svoj način nam prikazujejo versko izkustvo, ki so ga posamezne skupnosti živele. S tem nam sugerirajo tudi različne modele Cerkve. Hitro lahko ugotovimo, da nam Nova zaveza ne nudi sistematične predstavitve tega, kar Cerkev je. Najbolj eksplicitna v tem smislu sta dva spisa: Apostolska dela in Pavlovo pismo Efežanom. Pri drugih spisih je to vprašanje implicitno. Janezov evangelij npr., v katerem je kot v filigran zapisana zelo močna zavest Cerkve, nam o tem, kar Cerkev je in kar naj bi bila konkretno, ne govori. Isto velja za Matejev evangelij, ki ga klasično imenujemo najbolj eklezialni evangelij. Razlikujemo tudi časovno zgodnje novozavezne spise in spise poznejšega obdobja. V teh zadnjih vidimo, da Cerkev uvrščajo v zgodovinsko perspektivo (tako Apostolska dela in pastoralna pisma) in tudi v transcendentno oziroma eshatološko perspektivo (zlasti Janezov evangelij, pismi Efežanom in Kološanom). Nova zaveza nam torej ponudi le posamezne podatke, ki so fragmentarni, in ki jih narekujejo konkretne potrebe posameznih skupnosti. Po teh podatkih ugotovimo, da imamo pred seboj več modelov Cerkve, da smo pred pluralnostjo novozaveznih ekleziologij. Teologi, ki k tem tekstom pristopajo z zgodovinsko kritično metodo, govorijo zato o Matejevi, Lukovi, Janezovi, Pavlovi, Markovi itn. ekleziologiji. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je vprašanje, ki si ga je resno postavil nemški teolog Ernst Kasemann; kje so v tej pluralnosti ekleziologij skupne poteze, ki označujejo bistvo Cerkve? V čem se ti razni ekleziolo-ški koncepti ujemajo? O tem bomo spregovorili v prihodnjem prispevku. UTRIP EVANGELIJA Kdo se ne spominja na navdušenje in prisrčnost o-vacij na čast sv. očetu, ko je bil na obisku v Sloveniji? Časopisi so do potankosti poročali o vsakem njegovem premiku, vsaki besedi. In prav je bilo tako! Zanima me, ali niso bile tiste besede vzete iz iste zakladnice Oznanila, kakor nam ga oznanjajo naši duhovniki? Toda, s koliko manjšim odmevom in prizadetostjo jih sprejemamo, ko prihajajo z njihove strani. Vidimo, da jim še naša TV-odda-ja odmerja le skromni dve minuti za Utrip evangelija. Čeprav nastopajo z oblastjo Cerkve, ki jim nalaga dolžnost, da človeka v božjem imenu nagovorijo za "trenutek resnice". Skozi ves teden beleži TV oddaja vse mogoče svetovne dogodke, zlasti šport in otroška oddaja sta dobro zastopana. Čeprav imamo med tednom jutranjo duhovno misel, bi morala imeti božja beseda domovinsko pravico tudi v Utripu evangelija, dostojno, ne pa, da daje vtis odrinjenosti na zadnji dve minuti. Saj se ne igramo skrivalnice, da bi nas motilo, če nas kdo povleče iz vsakdanje razpršenosti in nas opozori na trenutek resnice: "Adam, kje si?" -----------FV V Sloveniji že daljše obdobje upada rodnost, saj se je nekdaj rodilo okrog 30 tisoč otrok letno, zdaj pa se jih samo še približno 20 tisoč. V državi narašča število območij, kjer je število smrti večje od novih rojstev. Ne gre za izjemen oz. nov pojav, saj se rodnost zmanjšuje tudi v drugih državah (npr. v Italiji), toda Slovencev je sa-mookrog 2 milijona, zaradi česar je povečanje rodnosti eden izmed temeljnih pogojev za nadaljnjo rast oz. napredek našega naroda. Med aktualnimi zadevami s področja demografskih gibanj in usmeritev v Sloveniji opozarjajo tudi na položaj otrok, ki se rojevajo v zunajzakonskih skupnostih, v t.i. "svobodnih zakonih" oz. v skupnih gospodinjstvih, kot so uradno poimenovali take združbe moškega in ženske. Gre za gibanja, ki so predmet socioloških in psiholoških preučevanj in ocen, pri čemer je očitna povezava med zunajzakonskimi skupnostmi in statusom otrok, ki se v takih zvezah rodijo. Stanje je nedavno razčlenila in ocenila tudi Breda Perko, strokovna sodelavka Statističnega urada Slovenije. Poudarila je, da v Sloveniji v pomladanskih mesecih, od aprila do konca maja, že več desetletij sklenejo izredno veliko zakonskih vez, toda hkrati narašča število otrok, ki se rodijo zunaj zakonske zveze. V Sloveniji je I. 1970 na vsakih 100 živorojenih o-trok bilo 8,5 tistih, ki so se rodili zunaj zakonske zveze; I. 1980 jih je bilo 13,1, I. 1990 24,5, I. 1992 27,7, I. 1993 28,0, I. 1994 28,8 in tako razmerje se je v bistvu ohranilo do sedaj. Priznanje očetovstva otrokom, rojenih v zunajzakonskih zvezah, je sicer v skoraj večini primerov podano, toda tisto, kar zaskrbljuje z vidika veljavnih moralnih in verskih norm, je dejstvo, da se mnogi pari, ki žive v t.i. skupnih gospodinjstvih, le redko odločajo za sklenitev prave zakonske zveze, ki jo priznava katoliška Cerkev. Na razne vidike takega stanja je nedavno opozoril Stanislav Ledinek v članku z naslovom Ločeni in znova poročeni, ki ga je objavil v Mednarodni katoliški reviji Communio-Kristjanova obzorja, ki jo izdaja Predstojni-štvo Slovenske province Družbe Jezusove. Avtor sicer obravnava položaj tistih številnih katoličanov v Sloveniji, ki se iz različnih razlogov odločajo za civilno ločitev, se potem znova civilno poročijo, čeprav njihov prvi cerkveni zakon še vedno obstaja. Gre za eno izmed najbolj pogostih oblik neurejenih zakonskih zvez v Sloveniji. Stanislav Ledinek poudarja, da "Cerkev takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljavno sklenjen." PEREČ PASTORALNI PROBLEM ZA KATOLIŠKO CERKEV V SLOVENIJI VELIKO OTROK V ZUNAJZAKONSKIH SKUPNOSTIH Ob tem je treba opozoriti, da t.i. zunajzakonske skupnosti v Sloveniji sestavljajo povečini mladi ljudje, ki še nikoli niso bili poročeni. Mnogi med njimi si pozneje uredijo svoj položaj, tako da sklenejo zakonsko zvezo. Po cerkvenih predpisih in pravilih med neurejene zakonske skupnosti spadajo: a) ločitev j in nov civilni zakon ob obstoječem in veljavnem cerkvenem zakonu, b) zunajzakonska skupnost in c) civilni zakon. Najbolj pogosta je prva oblika: to je civilna ločitev in nov civilni zakon. V zunajzakonski skupnosti ali v "svobodnem zakonu" oz. t.i. jskupnem gospodinjstvu v Sloveniji živijo tisti, ki se niso odločili za nobeno obliko zakona, niti civilnega niti cer-kvenega. Civilna zakonodaja v raznih državah take skupnosti ne prepoveduje, ampak jih dopušča. Za Cerkev pa pomenijo velik pastoralni problem. Katoličani, ki živijo tako življenje, poskušajo živeti pravo zakonsko skupnost, vendar brez odgovornosti. Tisti, ki se odločijo samo za civilni zakon, pa so pripravljeni sprejeti po civilni zakonodaji nekoliko več odgovornosti. Kljub temu pa tudi ta oblika ni v skladu s cerkvenim naukom. O tem | je svoja stališča 1.1993 sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V članku, ki je izšel v reviji Kristjanova obzorja, je tudi : omenjeno, "da po letu 1980 lahko povsod opazimo veliko zmanjšanje števila cerkveno sklenjenih zakonov. MARJAN DROBEZ Vedno več je zunajzakonskih skupnosti in civilno ločenih vernikov. Večje je tudi število otrok, ki so rojeni zunaj zakona. Vsem morajo duhovniki posvečati veliko skrbi. Mladi so namreč zelo odvisni od miselnosti in kulture okolja, v katerem živijo. Sodobna kultura zakona je drugačna od krščanske. Mnogi mladi ljudje so prepričani, da njihov zakon lahko traja samo določen čas. Razlog tega mnenja je v vse večjem egoizmu oz. iskanju samega sebe: pa tudi v domači vzgoji, pri kateri je opaziti, da je vera marsikje popolnoma odsotna. Zelo značilno za sodobno razmišljanje o zakonu je prepričanje, da je zakonska skupnost samo takrat neraz-vezna, če je brez težav. Ker ni pripravljenosti odpuščati sebi in drugim, se velikokrat zakon ne sklene. Temu je povod tudi slaba in pomanjkljiva priprava na zakon, čeprav bi mnogi pari, ki žive v zunajzakonskih skupnostih, radi ohranili svoje mesto v Cerkvi. To se zgodi predvsem takrat, ko se pripravljajo na krst svojega otroka". DRUGO ZASEDANJE SINODALNEGA ZBORA TEREZA SREBRNIC Preteklo soboto, 18. januarja, je potekalo v veliki dvorani Kulturnega centra L. Bratuž zborovanje vseh članov goriške škofijske sinode. Srečanje je bilo nekak prvi obračun dosedanjega štirimesečnega delovanja, ki ga opravlja 308 sinodalcev. Ti so, skupaj z vsemi škofijskimi duhovniki, zastopniki vseh župnij goriške nadškofije ter verskih organizacij in gibanj, redovnih skupnosti. Člani sinodalnega zbora se kot znano zbirajo v dvanajstih komisijah. Vsaka je imela v preteklem obdobju določeno tematiko za poglobljeno razmišljanje, razpravo in študij. Pri vsaki komisiji je povprečno dvajset članov, ki so poklicani, da aktivno doprinesejo k razbiranju in ugotavljanju najbolj perečih problematik v našem prostoru, zlasti v življenju naše krajevne Cerkve, to je nas kristjanov. Komisije so obdelale naslednje teme: o božji besedi, skrivnosti troedinega Boga, vesti, o skrivnosti Cerkve in zakramentih, nadalje o škofijski krajevni Cerkvi ter karizmah, o službah v njej in o tem, kako vero živeti v vsak- danjosti. Ostale štiri komisije so razpravljale o kulturi v službi življenja, o sprejemanju različnosti in o tem, kako graditi civilizacijo ljubezni. Ena komisija se je ukvarjala tudi z obširnim vprašanjem sredstev družbenega obveščanja. Skoraj v vsaki komisiji so prisotni tudi predstavniki našega slovenskega občestva. Od septembra do decembra lani so se komisije redno srečevale in pripravile ob koncu strnjen zapis o tem, kar je med sinodalci dozorelo, kot pastoralne nujnosti, ki potrebujejo nadaljnje poglobitve. Člani predsedstva in tajništva sinode so zapise podrobno pregledali in sestavili nekako sintezo, sklepen dokument, ki so ga že pred zasedanjem dobili v roke vsi sinodalci, da bi ga prebrali, o njem razmislili in pripravili ob njem svoje pripombe, dopolnila, popravke. Dokument ima uvod in štiri poglavja. Vsako od teh nosi naslov ene od koncilskih konstitucij: Božje razodetje, Skrivnost Cerkve, Cerkev v svetu, Bogoslužje življenja. Zborovanja sinodalcev potekajo v skladu s pravilnikom, ki je bil predhodno odobren in nakazuje naloge, kompetence članov in način delovanja sinode. Za odobritev sklepnih skupnih dokumentov je npr. potrebna prisotnost na glasovanjih vsaj polovice in enega sinodalnega "očeta" - člana. Zasedanja so tudi odprtega tipa in se jih lahko vsakdo udeleži, glasujejo pa lahko le sinodalci. Sobotno glasovanje je potekalo s pomočjo kartončkov: za, proti in za s popravki. Večina prisotnih je predstavljeni dokument sprejela pod pogojem, da se vanj vnesejo dopolnila in popravki. Zato bo naslednje zasedanje sinode že v februarju, da se dokument dokončno odobri. Ob koncu naj še omenim, da bo potrebno sinodalno dogajanje bolj približati našim ljudem po naših župnijah. Nadškof Bommarco namreč spodbuja osnovanje nekakih sinod v malem, po župnijah. To je gotovo priložnost za duhovno poglobitev in prenovo med nami. Zato bi bilo u-mestno, da bi se sestali slovenski sinodalci, razmislili o konkretnem uresničevanju "župnijskih sinod" ter mogoče določili skupne pobude. GOVOR JANEZA PAVLA II. "NE BOJTE SE CERKVE" < da, ki živi na križišču med izmučenim območjem Balkana in ostalo Evropo, in sem ga hotel opogumiti na poti polne svobode in miru. Ne bojte se Cerkve je naslov drobne knjige, v kateri so zbrani vsi govori in vsa razmišljanja, ki jih je imel papež Janez Pavel II. v Sloveniji, ko je meseca maja lansko leto obiskal našo domovino. Knjižica, v kateri je tudi zelo dobro uvodno razmišljanje prof. Rafka Valenčiča, je obogatena z lepimi barvnimi fotografijami srečanja slovenskega ljudstva s svetim očetom. Delo sodi v vsako verno slovensko družino, za njen natis pa je poskrbela založba Družina iz Ljubljane. V knjigi Ne bojte se Cerkve je objavljen tudi govor svetega očeta, ki ga je imel papež pred dvajset tisoč verniki v Rimu pri splošni avdienci, ko je tri dni po končanem obisku v Sloveniji vsemu svetu govoril o Slovencih in Sloveniji. Po tem govoru so nas večkrat povpraševali naši bralci in nas tudi prosili, naj ga objavimo zaradi njegove aktualnosti in predvsem zato, ker ga večina ljudi v celoti ni slišala. Ko predstavljamo knjižico papeževih govorov v Sloveniji, z veseljem objavljamo tudi lepe besede svetega očeta o nas in naši domovini; besede, ki so obšle ves svet in nas samo še bolj potrjujejo v prepričanju, kako pomemben je bil obisk svetega očeta v Sloveniji. "DEŽELA VERE, SVETOSTI IN MIRU" GOVOR O OBISKU V SLOVENI)! PRI SPLOŠNI AVDIENCI V RIMU, 22. MAJA 1996 V nedeljo zvečer sem končal apostolsko potovanje v Sloveniji, ki se je začelo v petek, 1 7. maja. To je bil, kot pred dvema letoma na Hrvaškem, zelo pričakovan obisk in prvi v zgodovini Slovenije. Iskreno sem hvaležen najprej Božji Previdnosti, da mi je v velikonočnem času omogočila ta obisk na povabilo škofov in oblasti Republike Slovenije. Vsakemu izmed njih sem iskreno hvaležen, hkrati pa izražam svoj prisrčni "Bog plačaj" vsem tistim, ki so kakorkoli pomagali, da se je to moje apostolsko potovanje lahko uresničilo v najboljših možnih okoliščinah. Na vsakem koraku sem se prepričal o velikem organizacijskem naporu s strani Cerkve in civilne skupnosti v pripravah in med potekom papeževega obiska. Zahvaljujem se predsedniku Republike Slovenije, predstavnikom vlade, deželnim in krajevnim oblastem. Zahvaljujem se vsem, ki so se v velikem številu in lahko rečemo z navdušenjem udeležili raznih srečanj v času mojega bivanja v Sloveniji. Iz več razlogov pa je zato veselje ob tem obisku zelo veliko. Ob mojem prihodu je ubrano zvonjenje po vsej deželi sporočilo poseben pomen tega dogodka za zgodovino celotnega naro- Zgodovina krščanstva slovenskega ljudstva šteje že 1250 let. Njegova sedanja država je stara komaj pet let. i Po obdobju lastne države Karantanije so Slovenci bili sestavni del drugih državnih tvorb, posebno še habsburške monarhije Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni je bila ustanovljena dr-'žavajužnih Slovanov. Slovenci so stopili v novo državo skupaj z drugimi, med njimi so bili Hrvati, Srbi, Črnogorci ter Bosna in Hercegovina. Tudi oni so doživeli trpljenje druge svetovne vojne in po svetovnem spopadu so se z drugimi narodi znašli v Jugoslovanski federaciji, podrejeni oblasti komunističnega sistema. Šele v devetdesetih letih je ta federativna vez prenehala, toda za ceno državljanske vojne, ki je terjala nemalo žrtev, čeprav je k sreči na slovenski zemlji tra-ijala manj kot drugje. To so najnovejši politični dogodki, vendar je zgodovina slovenskega ljudstva, ki je zraslo na ozemlju, ki je pred tem pripadalo Rimskemu imperiju, veliko daljša. Zahvaljujoč se krščanstvu je Slovenija ustvarila svojo tipi-!čno kulturno istovetnost, kot se je to zgodilo v številnih drugih narodih v Evropi in po svetu. Cerkev na Slovenskem se še vedno spominja imen tistih, ki so ji prinesli vero iz bližnjih središč v Salzburgu, Ogleju in v Panoniji: svetih škofov Virgila, Modesta, Pavlina in svetih bratov Cirila in Metoda. Z gotovostjo lahko povemo, da je razvoj slovenske kulture tesno po-i vezan s krščanstvom, začenši prav z jezikom, prisotnim v pisnih dokumentih iz desetega stoletja, ki vsebuje katehetska in pridigarska besedila. Krščanstvo je prišlo v Slovenijo iz Rima in zato v slovenski kulturi zahodna sestavina prevladuje nad vzhodno. To potrjujejo tesne vezi, ki obstajajo od samih začetkov procesa oblikovanja 'cerkve-nega in kulturnega življenja z navedenimi središči v Ogleju in Salzburgu. Med mojim obiskom sem vse to posebej naglasil, posebno še med l srečanjem s kulturniki in znanstveniki v Mariboru. Slovenska kultura je stara I kultura, ki je tako na znanstvenem kot na področju ljudskih izročil očitno zaznamovana z zahodnim značajem. To se je jasno pokazalo v bogoslužnih slavjih; in je nadalje zelo močno prišlo do izraza med nepozabnim srečanjem z mladimi v Postojni. Mladi, dediči te kulture, so poklicani, da jo izročijo rodovom tretjega tisočletja. Z vidika cerkvene ureditve na ozemlju Slovenije obstaja ena metro-polija s sedežem v Ljubljani in dve podrejeni škofiji: mariborska in koprska. Škofov je sedaj sedem. Ljubljanski metropolit je nadškof Alojzij Šuštar, ki ga še enkrat prisrčno pozdravljam skupaj z ostalimi škofi, duhovniki in vsemi njegovimi sodelavci. Slovenski duhovniki, redovniki, redovnice in semeniščniki še vedno živijo ob spominu ter pod duhovnim vplivom velikega mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki je v 19. stoletju globoko zaznamoval ne sa- S mo življenje Cerkve in evangelizacijo, ampak vso slovensko kulturo. Postopek za razglasitev za blaženega tega velikega apostola se srečno končuje in nedavno je bila potrjena junaška stopnja njegove kreposti. Na njegov zgled, kakor tudi na zgled drugih nadpastirjev in junaških pričevalcev za vero, kot je na primer božji služabnik Lojze Grozde, sem želel opozoriti vso krščansko skupnost v Sloveniji, ki se zavzema za nujno delo nove evangelizacije. Vera slovenskega naroda, surovo preizkušana v tem stoletju, je ostala neomajna: za to se zahvaljujemo Bogu. Sedaj je zaznati potrebo po obnovljenem misijonskem zagonu, za kar je potrebna duhovna podpora, pozorna budnost in preroško razločevanje "znamenj časa", zlasti od oseb, ki so poklicane posvetiti evangeliju vse svoje življenje. S to misijo na prihodnost sem med slovesnimi večernicami v petek, 1 7. maja zvečer, v Ljubljani, opogumljal duhovnike, naj vedno globlje čutijo srečo in odgovornost za svoje poslanstvo ob-čestvenosti in služenja; redovnike sem opogumljal, naj brez slehernega oklevanja sprejmejo zahteve "spremenjenega" življenja po evangeljskem vzoru; vse verujoče pa, naj si velikodušno prizadevajo za novo evangelizacijo v zaupanju do Marije, "Pomočnice kristjanov". Dragi bratje in sestre! Obisk v Sloveniji je bil v velikonočnem času. Začel se je v petek po vnebohodu, končal pa v nedeljo zvečer. V teh dneh se Cerkev spominja apostolov, zbranih po Kristusovem vnebohodu v dvorani zadnje večerje v molitvi skupaj z Marijo, ko so pričakovali prihod Tolažnika, Duha Resnice. Vsa Cerkev tako vsako leto živi devet-dnevnico k Svetemu Duhu in se pripravlja na binkošti. Bogu sem hvaležen, da sem imel letos veselo priložnost preživeti vsaj nekaj dni te de-vetdnevnice v dvorani zadnje večerje Cerkve, ki je v Sloveniji. Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno stopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru. Ob koncu se želim še enkrat zahvaliti slovenskim bratom in sestram, ki so se spomnili mojega rojstnega dneva. Zahvaljujem se jim za izraze dobrohotnosti, predvsem pa za molitve, s katerimi so mi hoteli izraziti svojo ljubečo povezanost. BESEDA ŽIVLJENJA 3. NAVADNA NEDELJA SILVESTER CUK _ RAZŠIRIMO SVOJA SRCA Prerok Jona, junak ne najbolj zanimivih in napetih knjig Svetega pisma stare zaveze, iz katere je vzet odlomek za današnje prvo berilo, je bil čuden "pa-tron". Živel je v letih 780-740 pred Kristusom; čeprav njegovo ime pomeni po naše "golob", ki je od vesoljnega potopa naprej simbol miru, pa Jona ni bil prav vzor miroljubnosti. Bog ga je izbral, da Ninivljanom, prebivalcem velemesta v Mezopotamiji, ki so bili materialisti od nog do glave, oznani, naj se spametujejo in nehajo misliti samo na to, kako bodo stregli svojim nagonom. Naj pomislijo malo na svojo dušo, na svojega Stvarnika, h kateremu potujejo. Jona se je temu božjemu naročilu hotel izmuzniti. Zdelo se mu je za malo, da Bog sprejema med svoje kar vse od kraja! Prisiljen je vendar šel v Ninive in tam po mestnih u-licah klical: "Še štirideset dni in Ninive bodo pokončane!" To bi Jona najraje videl, zato je bil razočaran, ko so se Ninivljani spokorili. Sporočilo Jonove knjige, ki je nastala v 5. stoletju pred Kristusom, je: Bog skrbi za vse ljudi, vsi so mu enako pri srcu. Kristjani smo pogosto zelo podobni Jonu: mislimo si namreč, da imamo mi, ki smo tako "pridni", nebesa "rezervirana". Ljudje, ki se zdaj za Boga ne zmenijo, jih ne zaslužijo. Jezus je pri svojem oznanjevanju blagovesti neštetokrat poudarjal, da smo vsi grešniki in zato vsi potrebni - če smo skesani, tudi vredni - božjega usmiljenja in odpuščanja. Brato-majakobu in Janezu, ki sta na negostoljubno samarijsko vas hotela priklicati ogenj z neba, je dejal, da ne vesta, kakšnega duha sta. "Sin človekov ni prišel na svet zato, da bi svet obsojal, ampak zato, da ga odreši." Jezus hoče v nas vzbuditi pravega duha: ta pa je v tem, da se čutimo eno z grešnim svetom, da ne pometamo toliko pred sosedovim, ampak bolj pred svojim lastnim pragom. Ce smo kristjani, bodimo kristjani s celim srcem. Kakšen mora biti človek, ustvarjen po božji podobi, nam kaže Kristus s svojim zgledom. Od tedaj naprej skozi vso zgodovino in skozi vsa srca odmeva njegov klic, ki smo ga slišali v današnjem evangeliju: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" Pripadnost Kristusu je za nas obveznost, da postajamo vedno bolj polni njegovega duha: duha iskrene, spoštljive ljubezni, dobrote, razumevanja, širine. Sami dobro vemo, kako malo krščanski smo velikokrat, kako ozki smo, sebični, zaverovani v svoj mali svet, v svojo komodnost. Prav zaradi takšnega zadržanja nismo nič uspešni Kristusovi apostoli, pričevalci njegovega nauka, ki se imenuje blagovest odrešenja, o-svobojenja za vse ljudi. Zaradi takih kristjanov, kot smo, prihaja do sporov in ločitev v manjšem in večjem obsegu. Zaradi tega je v preteklosti prišlo do ločitev med krščanskimi Cerkvami. Od 18. do 25. januarja je bila velika molitvena osmina za edinost kristjanov. Ko molimo za edinost vseh, ki nosijo ime po Kristusu, se moramo iskreno potruditi, da molitvam pridružimo tudi pošteno prizadevanje, da se vsak dan spreobračamo, da vsak dan uravnamo svojo pot po Kristusovi smeri. MATI TEREZIJA MEDVEŠČEK Za božične praznike se je oglasila tudi s. Terezija Medvešček; v njenem imenu so pisali predstojniki, ona se je le podpisala. "Moje zdravje se je poslabšalo, ker sem 15. avgusta padla; moje oči so tako opešale, da skoraj več ne vidim. Nisem več za nobeno rabo in mi je ob strani sestra bolničarka. Kljub temu so moje srce in vse moje moči z ubogimi in potrebnimi v Indiji, kjer sem 65 let. Vsak dan se pred Bogom spominjam vas in vseh dobrotnikov. Molimo drug za drugega." AVSTRIJSKO DRŽAVNO PRIZNANJE NADŠKOFU ŠUŠTARJU Avstrijski veleposlanik v Sloveniji je na sprejemu 6. januarja izročil ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Šuštarju visoko odlikovanje svoje države. Mariborska univerza je nadškofu podelila častni doktorat, Avstrija pa visoko državno odlikovanje. Čestitamo. 5 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 RABATTA IN JČNJIGA, KI JE GORICA SE NIMA SAŠA QUINZI V predbožičnem času je na pobudo krožka A. Rizzati in založbe Editrice Goriziana izšla knjiga o goriški plemiški družini I Rabatta a Gorizia -Rabatta v Gorici. Oblikovala sta jo prof. Silvano Cavazza, ki je poskrbel za krajšo predstavitev družine, in Giorgio Ciani, ki je odkril, zbral in uredil zajetno zbirko družinskih dokumentov. V tej knjigi, ki ji bo sledil drugi del, je objavil inventar arhiva in f oporoko ter inventar imovi- O ne Micheleja Rabatte iz leta ........... 1794, ko se z njegovo smrtjo četrtek konča večstoletna zgodovi- 23. JANUARJA . ... . ° . 1997 na te goriske plemiške dru- žine. Čeprav je knjiga prožnejšega formata, ima izrecno strokovni predznak, saj bogato arhivsko gradivo nudi možnost za nadaljnje študije tako glede plemičev samih kot Goriške sploh predvsem v 17. stoletju, ko so si Rabatta pridobili največji ugled kot spretni diplomati. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da si je družina od prihoda iz Toskane 1326. leta pridobila veliko posestev in pravic, tako da je gospodovala tudi v Dornberku od 1407. leta, od 1623 pa je nasledila Eckom v gospostvu Kanal. Pri založbi Edizioni della Laguna je v istem času izšla knjiga Cormons nel Medio-evo - Krmin v srednjem veku izpod peresa Donate Degras-si, profesorice srednjeveške zgodovine na tržaški univerzi. Kot je ob predstavitvi naglasil prof. Cavazza, je odlika knjige predvsem v vrnitvi k arhivskemu gradivu, ki so ga povojni raziskovalci goriške zgodovine večinoma zanemarjali, če se seveda izvzamejo'tuji" strokovnjaki, kot so VViesflecker, France in Milko Kos, danes pa Peter Štih. Knjiga sama obsega dva dela. V prvem je predstavljena zgodovina Krmi na od pozne antike in Langobardov do I. 1497, ko je mesto prešlo pod oblast cesarja Maksi- & Krminska cerkev sv. Adalberta milijana I. Habsburškega. V drugem delu posveča zgodovinarka pozornost srednjeveški družbeni ureditvi, razbira njene notranje dinamike na različnih področjih (Podeželje, Grad, Naselje, Cerkvena ureditev), s tem pa bistveno dopolnjuje zgodovinsko sliko. Večletno raziskovalno delo je obrodilo tudi nova branja nekaterih ključnih dogodkov, kot je npr. ustanovitev nove župne cerkve, posvečene sv. Adalbertu, ki jo je tradicija postavljala v konec 10. stoletja, v čas Otona III. Degrassijevaje letnico krepko pomaknila naprej v drugo polovico 13. stoletja, ko je bil Krmin že podložen goriškim grofom. Prav ti naj bi bili pobudniki nove gradnje, izbi. sv. Adalberta pa naj bi se vezala tako na ime Albert, ki so ga nosili nekateri grofi, obenem pa naj bi s tem potrdili zvestobo cesarjem, ki so posebno častili tega svetnika, mučenca med pomeranskimi Slovani. Krmin v srednjem veku je uspešna sinteza tega zgodovinskega obdobja in obenem tudi prvi poskus take raziskave znotraj meja Goriške grofije. Skratka je to knjiga, ki je Gorica žal še nima. ZA KULTURNE DEJAVNOSTI PROŠNJE DO KONCA MESECA Konec januarja zapade rok za predložitev raznih prošenj za kulturne dejavnosti na javne uprave (dežela, pokrajina, občina). NA DEŽELO se lahko vložijo prošnje za prispevke na podlagi zakona št. 46/91. Za publikacije, revije in časopise pod črko A, za gledališke in koncertne dejavnosti pod črko C, za rekreacijske dejavnosti pod črko F, za humanistične in družbene pod črko I, za kulturne izmenjave pod črko L. Omenjeni zakon 46/91 predvideva tudi prispevke za nakup, gradnjo in popravila večnamenskih kulturnih centrov (čl. 5). NA POKRAJINO se lahko predstavijo prošnje na podlagi deželnega zakona 68/81 za kulturne dejavnosti, zakona 43/80 za rekreativne dejavnosti in zakona 15/87 za kulturo miru. Prošnje se lahko predstavijo tudi NA OBČINE. Goriška občina sprejema prošnje na podlagi deželnega zakona 43/80 za nakup oblek za zbore in godbe. Poleg omenjenih zakonov, ki veljajo predvsem za ljubiteljsko kulturo, obstajajo še druge možnosti za predstavitev prošenj. OSVEZUJOO, BOGAT IN USPESJCN GLEDALIŠKI EKSPERIMENT ANDREJA D. ANTONI Branislav Nušič, Žalujoči ostali. Prevod: Josip Vidmar in Jože Faganel. Kostumi: Zijah Sokolovič in Marija Vidau. Glasba: Bojan Jurjevčič. Koreografija: Miha Lampič, Lektor: Jože Faganel. Režija, priredba in scena: Zijah Sokolovič. Igrajo: Vladimir Jurc, Anton Petje, Adrijan Rustja, Vojko Belšak, Gojmir Lešnjak, Gregor Geč, Veronika Drolc, Maja Blagovič, Nina Valič, Bogdana Bratuž, Barbara Cerar, Aleš Kolar. Kljub obetom, da bo letošnje leto sezona komedij, nam smeh zamira na ustnicah tudi takrat, ko avtor in tekst to obetata. Čemu se torej danes lahko še smejemo? Branislav Nušič je s svojimi komedijami, ki se ob vedrini prevešajo v jedko družbeno satiro, pogost gost tudi slovenskih amaterskih in poklicnih gledališč. Komedija Žalujoči ostali je že njegovo deveto uprizorjeno delo na našem odru. Ogrodje Nušičevega besedila sloni na ničkolikokrat ponovljeni tipični situaciji. Ob smrti se ob pokojniku zbere številna rodbina, za katero se ne ve, kako si je v resnici v sorodu, in zapečaten testament je povod za boj okoli zapuščine. Za formo se skrivata pogoltnost in želja po osebnem profitu. Avtor že v didaskalijah zapiše: "Doga-da se svakad i svuda." (Dogaja se vedno in povsod.) In tu se verjetno začenja avtorsko branje, ki si gaje ustvarjalec uprizoritve Zijah Sokolovič dovolil, da je na oder postavil svoje videnje. Režiser je želel tekst prikazati kot metaforo prilaščanja vsega, kar nekomu ne pripada. Želel je v ospredje postaviti žive mrtvece "v tem svojem svetu, v katerem vladajo samo njihova pravila in kjer ima vsak za svoja dejanja vedno opravičilo". A tudi vsakdo ostane le del skupine, celote, ki deluje le v kolektivnosti, vodja pa je potreben, ker le tako pride do zaželjenih ciljev. Vendar metafore žalujoče družine ne poveže z žalujočimi narodi, saj ostaja predstava v smislu takšne aktualizacije osrednje ideje nedorečena. A prav to je predstavi tudi v prid! Kaos in zlo vsakršnega (tudi našega) sveta zraseta pred gledalcem v večplastni predstavi, ki v raznoliki izrazni sporočilnosti gledalca prevzame. Vendar to seveda ni pričakovani Nušič in predvsem ni pričakovana satirična komedija, nanjo spominjajo le še posamezni utrinki. Ali naj torej umetnost kaže pot k dobremu ob poudarjenem zlu? Besedilo je prirejeno, okrajšano, posamezni prizori so tudi predelani. Tako je npr. več pozornosti namenjeno ljubezenski temi, ki naj bi bila nekakšna protiutež žalujočim in ki ob koncu z optimistično noto v veselem ritmu zaključi predstavo. Kajti dedinja je nezakonska hči, a advokat je njen izbranec; ljubezen in pravičnost naj bi bila kljub vsemu dominantna. Posamezniki (sprememba njihovih imen se ne zdi nujno potrebna) so se spojili v žalujočo enoto, ki deluje kot nov organizem. In tu je prišlo do zanimivega odnosa med uigranimi liki in skupinsko igro. Režiser v tej plasti predstave s posebnim I posluhom vodi nastopajoče do zavidljive višine. Tudi njegova skromna, a zelo efektna scenska zasnova ni le prefinjen okras, ampak prehaja v drugem dejanju v ospredje v svoji živi izraznosti. Ob Mariji Vidau je Sokolovič tudi avtor kostumov, ki v črnini in v svoji namerni razpuščenosti opozarjajo, da so pred nami živi mrtveci. A pokojnik, ki sedi na odru v uokvirjeni sliki, je ves v belem. Temu kontrastu se ob koncu pridruži še kontrast s preoblačenjem, ko se na drugi strani črnega plašča zasvetijo kričeče barve, a po potrebi se oblačilo lahko spet obrne. Koreografija (Miha Lampič) se s predstavo bolj harmonično spaja kot glasba (Bojan Jurjevčič), kjer včasih prihaja do nesoglasij z osrednjo mislijo predstave, na trenutke pa je preveč razvlečena in predstavo zavre v njenem intenzivnem ritmu. Lektorsko je nad predstavo bdel Jože Faganel, ki je z Josipom Vidmarjem tudi soavtor prevoda. Naši igralci in gostje so se izkazali v veliki preciznosti igre posameznikov kot tudi v zavidljivi enotnosti v zahtevnem kolektivnem delu. Vodja žalujočih je Vladimir Jurc, ki vodi tudi v predstavi zaradi svoje izjemne igralske osebnosti. Anton Petje, Adrijan Rustja, Vojko Belšak, Gojmir Lešnjak, Maja Blagovič in Bogdana Bratuž nas vsak po svoje v predstavi prepričajo o velikem igralskem potencialu. Nina Valič in sicer briljantna Veronika Drolc pa sta v podajanju vendarle prehajali v pretirano karikiranje zaželjenih likov. Barbara Cerar je bila tokrat izredna in je v predstavi opozorila na svoje raznovrstne igralske sposobnosti. Gregor Geč je bil nekam namerno neroden dobrohotni advokat, ob svoji izvoljenki pa seje od nje odbijal zaradi odsotnosti vsakršne mladostne svežine. Aleš Kolar je v skoraj nemi vlogi pokojnika odigral zelo dobro in je tudi zato njegova prisotnost na odru nenadomestljiva. Smejali smo se malo in domov smo odšli zamišljeni. Tovrstnih avtorskih predstav prav gotovo nismo preveč vajeni videti na našem odru. A v vsako veliko gledališče tak teatrski eksperiment tudi sodi. In kot taka je bila predstava osvežujoča, bogata in uspešna. ROMAN KOT PRVOVRSTEN VODIČ ZA SPOZNAVANJE DUHOVNE PODOBE TRŽAŠKEGA (IN ITALIJANSKEGA) NACIONALISTIČNEGA ZAKOTJA (2) MILAN GREGORIČ Sledi obravnava spora v arbitražnih organih društva od lokalne pa vse do državne ravni. Tudi tu doživlja skupina poraz, saj prevlada teza, da je društvena zgodovina zaznamovana s pripadnostjo italijanskosti in da ta tradicija neodložljivo predstavlja neke vrste "tihi zakon", ki se mu je treba podrejati. In podpisovanja peticij, ki težijo k ohranjanju nekega normalnega stanja stvari (italijanskosti Trsta namreč), tako ne bi mogli šteti za politično dejanje. Prepričani v svoj prav se uporniki preselijo iz notranjih arbitražnih organov na redna civilna sodišča, kjer doživijo končno svoje zadoščenje, saj se glasi razsodba zadnje in odločilne obravnave, da gre pri vstopu društva v Odbor za šolski primer kršitve statuta, zato sodišče tudi razveljavi sklep skupščine o vstopu v Odbor. Dogajanje je močno odmevalo tudi v javnosti, saj je vodstvo društva vpreglo v svoje kolesje tako skrajno usluženi lokalni tisk (II Piccolo) kot tudi uradno glasilo društva, ki sta v velikem sozvočju prikazovala upornike v najslabši možni luči, predvsem kot izdajalce italijanstva Trsta in kot "peto kolono slavokomunizma." Trdovratna pravda je izzvala avtorja, da se je zakopal v zgodovino društva in presenečen odkrival, daje bilo le-to od svoje ustanovitve naprej, skoraj nepretrgoma, prek svojih skrivnih povezav, vpeto v sam vrh italijanskega prostozidarstva, in sicer kar v "Grande Oriente d ltalia", to je prostozidarsko ložo, ki ima na skrbi "vzhodne" interese. Se več, društvo je bilo glavna "kovačnica" predvsem iredentističnih kadrov, ki so s svojim delom in s svojo prisotnostjo polno stoletje usodno zaznamovali utrip mesta. In prav iz njihovih vrst je Mussolini rekrutiral kar pet svojih ministrov. Pri odkrivanju njihovih individualnih usod se bralec nehote globoko zamisli nad nedavno izrečenimi mislimi Aceta Mermolje, ko je dejal, da je "Tržaški nacionalizem črpal svoje sile predvsem v intimno razslojenem jedru ljudi, ki so prišli v mesto iz najrazličnejših krajev in v mestu izgubili svoj jezik, svoj ethnos in svojo identiteto ter postali svoje nasprotje: Slovenec nasprotnik Slovencev, Hrvat čistokrvni Italijan, Istran zagovornik mononacionalne kulture itn." Sirovich jih primerja z osvobojenimi sužnji, ki čutijo neznansko potrebo, da si dan za dnem javno potrjujejo, kako da so zaslužili, da postanejo "svobodni". Kajti za Trst, že med dvema vojnama, je veljalo, da se od njegovih 230.000 prebivalcev okrog 100.000 sploh ni rodilo v mestu, preostali, 130.000, pa so bili pretežno potomci okoliških kmetov, ki so se preselili v mesto pred eno ali dvema generacijama. -----------------DALJE POKLON TRŽAŠKEMU FOTOREPORTERJU TROJNA RAZSTAVA MARIA MAGAJNE NA OPČINAH V petek, 17. januarja, so na Opčinah odprli trojno razstavo našega priznanega in priljubljenega fotografa Maria Magajnes pomenljivim naslovom Mariu Magajni... Opčine. Razstava, ki je na ogled v prostorih Doma Brdi na, prikazuje dogodke v Trstu v prvih povojnih letih, od prvih dni maja 1945, ko so Trst osvobodile jugoslovanske čete, pa do srede 50. let. V Finžgarjevem domu oz. Marijanišču je na ogled razstava Bellomi med Slovenci, ki priča o srečanjih pokojnega tržaškega škofa s slovenskimi prebivalci. V Prosvetnem domu na Opčinah pa si lahko ogledamo razstavo Od Timave do Barkovelj: gre za posnetke tržaške slovenske obale in na njej živečih ljudi. Ob tej priložnosti so spregovorili: v Domu Br-dina Jože Koren, v Marijanišču A-lojz Rebula in v Prosvetnem domu Edi Šelhaus. S petjem so sodelovali zbori Vesela pomlad ter ženski in moški zbor Tabor. Trojna razstava je še enkrat pokazala, kako je Mario Magajna najzvestejši spremljevalec dogodkov zadnjih petdesetih let tržaške zgodovine. Posnetki bojev za osvoboditev Trsta so po besedah Jožeta Korena v bistvu unikat, Magajna pa je tudi vestno in natančno prikazal vzdušje, ki je vladalo v Trstu v prvih povojnih letih, ko je tu bila zavezniška vojaška uprava, in ob ponovnem prihodu Italije v Trst. Mario Magajna je tudi velik pričevalec pastirske dejavnosti škofa Bellomija med tržaškimi Slovenci. Njegovi posnetki govorijo o tem, kako je pokojni škof prihajal med naše ljudi ne kot visok cerkveni knez, ampak kot prijatelj, kot človek, ki skuša prisluhniti vsem in se pogovarjati z vsemi. Tržaški fotograf pa ni ujel v svoj objektiv samo zgodovinske dogodke ali važne osebnosti. Pozoren je bil namreč tudi na vsakdanje življenje preprostih ljudi in na lepote pokrajine. Izsek tega predstavlja razstava v Prosvetnem domu, kjer sta prikazana narava in življenje ljudi ob tržaški obali od Štivana do Barkovelj. Veliko pozornosti je Magajna namenil življenju in boju za preživetje slovenskih ribičev, katerega je kapitan Bruno Volpi Lisjak opisal v nedavno izdani lepi knjigi o slovenskem pomorskem ribištvu. Openci so tako lepo in učinkovito počastili najpomembnejšega tržaškega fotografa, čigar arhiv šteje okoli 350.000 posnetkov. Razstava bo odprta do nedelje, 26. januarja. -------------IŽ V GALERIJI ARS NA TRAVNIKU V GORICI SKRIVNOST V DELIH JA£NE MERKU SAŠA QUINZI FOTO BUMBACA Po krajšem premoru je v galeriji Ars, v prostorih Katoliške knjigarne na Travniku, zopet nova razstava, tokrat tržaške slikarke Jasne Merku. Že tradicionalno petkovo otvoritev, na kateri moramo zabeležiti goste iz Trsta, Nove Gorice in celo Ljubljane,je uvedel glasbeni duo Damjane Cevdek - klavir in Marte Popu-lin - flavta. Slike, ki bodo po urniku knjigarne na ogled vse do 12. februarja, je predstavil likovni kritik prof. Joško Vetrih. Klice, ki so vplivale in potem tudi konkretno botrovale umetnostnemu izrazu Merkujeve, lahko zasledimo že v njeni formaciji, ki je potekala najprej na Zavodu za industrijsko oblikovanje v Urbinu in se nadaljevala z izpopolnjevanjem v kiparstvu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Prav osebna pa je nuja po likovnem izražanju, v katerem je iskanje najtesnejšega sozvočja z lastno emotivnostjo in notranjimi izkustvi vodilo Merkujevo k eksperimentiranju raznih izraznih možnosti, predvsem lesorezov, risb, akvarelov, pastelov, kolažev in nizkih reliefov iz žgane gline. V prvi sobi se nam ponujajo na ogled kolaži, nekatere od teh smo že imeli možnost videti na skupinski razstavi ob otvoritvi centra Lojze Bratuž. Osnovna podlaga je hrapav barvan papir z resastimi robovi, s katerim se na razne načine prepletajo in dopolnjujejo drugi "revni" elementi: perje, papir, mreže, barvani trakovi, odrabljene niti in vrvice. Ne da bi hotela biti vzvišena umetnost, dela niso uokvirjena in postavljena za steklo, temveč so prilepljena nanj v konkretni danosti na različnih višinah: okvir ni več le nujen okvir ali nema podlaga, ampak vstopa v sooblikovanje kompozicije. Pri ponavljanju kolažev ne gre za neko igrivo variacijo, samo sebi namen, saj je v vsaki kompoziciji postavljena pod preizkušnjo celostna avtoričina intelektualna zmogljivost. V galeriji so predstavljeni odtisi, med temi tudi tisti, ki krasijo letošnji koledar Goriške Mohorjeve družbe, njihov proces nastajanja pa jih druži s plastičnimi kompozicijami iz papirja. Matrice, ki so enakovredno postavljene ob slike, so namreč prav tako kolaži, ustvarjeni z razmeščanjem na trdo kartonsko podlago trakov, vrvic in drugih polimateričnih vložkov. Pri tisku se umetnica največkrat odloča za kontrastne efekte med rjavo ali črno barvo z belo površino, s tem pa najbolje izpostavlja vsako potezo, posamezen znak in pozornemu gledalcu vzbuja množino asociacij. Pri tem avtorica ne zasleduje velikopoteznih vizij, saj se omejuje na notranji, osebni svet, kateremu je najbolj domač liričen prizvok. Včasih želi slika le nakazati občutek, včasih nastopajo na njej bolj prepoznavni predmeti - križi, obraz, cvetovi - ki pa nikoli niso razgaljeni. Prej se nam zdijo kot naplavljeni na peščenem morskem obrežju in prav vodne globine hranijo njihov skrivnostni izvor. JANUARSKI PASTIRČEK Izšla je januarska, peta številka Pastirčka letošnjega že 51. letnika. Zora Saksida, ena najbolj zvestih sodelavk Pastirčka, je napisala/Vovo-letno voščilce. Danila Komjanc je prispevala dve strani slikanic z naslovom Zimsko veselje\r\Snežinke. Mariza Pe-rat nadaljuje svojo dobro rubriko Samostani v naših krajih; tokrat predstavlja frančiškane v Trstu. Slovenska pisateljica za najmlajše Berta Golob piše o telefoniranju v nebesa, medtem ko urednik Marjan Markežič piše pismo otrokom, v katerem pove, kako je nastala priloga, lep stenski barvni koledar Pastirčka, ki gaje naslikal WalterGrudina. Koledar je velik in pregleden, krasijo pa ga značilne Grudinove risbe. Janez Povše nadaljuje svojo zgodbo o tem, kako je Borut lovil srečo. Tu je še slikanica o snegu in takoj nato dve pesmi Voja-na Tihomira Arharja. Jurij Opetnik je priredil zgodbo o miškah. Zora Saksida je napisala po starem motivu zgodbo o treh inkah, hčerah, ki jim je bilo ime Minka, Tinka in Zinka. Pesem Zimska je tudi podpisala Zora Saksida, medtem ko je Jerica Strle prispevala uganke in pesem o naši muci. Mariza Perat je začela zgodbo o srnjačkovem vrtu; zanjo je spet narisala lepo podobo Danila Komjanc. V Matejinih razglednicah predstavlja Olga Tavčar veliko evropsko državo Nemčijo s fotografijami in zemljevidom, v katerega je treba vpisati manjkajoča mesta. Sledita zemljepisna križanka in rubrika Pastirček na obisku. Tokrat je Pastirček obiskal OŠ P Vo-ranc v Doberdobu; otroci so se za revijo tudi fotografirali. Marja Feinig pripravlja letos zelo dobro glasbeno rubriko, v kateri predstavlja pesem Ples snežink Mire Voglar in uči najmlajše glasbenike, kako se naredi "žebljicin", glasbilce iz žebljev, s katerim lahko malčki veselo cingljajo. Marja tudi piše, katere pesmi lahko spremljajo s tem neobičajnim glasbilom. Ljuba Smotlak je prispevala zgodbo o oslu, sedlu, bisagah in še čem, na koncu zgodbe pa naproša bralce, naj pojasnijo narečne besede, ki jih je zapisala. Sledi obsežna Pastirčkova pošta, v kateri pišejo naši malčki Pastirčku in objavljajo svoje risbe. Ta rubrika je najbolj brana in med našimi malčki tudi najbolj pričakovana, saj vsi radi vidijo v reviji svoje ime. Januarsko številko zaključuje Bol-činova pesem na besedilo Vojana Tihomira Arharja z naslovom Snežak. Kot vedno je na zadnji platnici tudi Pastirčkovo razvedrilo. 7 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 ■JUP SLOVANI V EVROPSKI ZGODOVINI IN OMIKI a> JANKO JEŽ Zanimam se za starejšo slovensko in slovansko zgodovino, zato sem se lotil preučevanja knjige, ki ima v italijanskem prevodu angleškega izvirnika naslov Gli Slavi nella storia e nella civilta europea (Dedalo Libri, 1968, Bari). Pater Francis Dvornik se je rodil v bivši ČSR. Po končani srednji šoli na Češkem je višješolske študije opravil v Parizu in Londonu, nakar se je preselil v ZDA, kjer je poučeval bizantinsko zgodovino v Središču za bizantinske študije na Harvardski univerzi v Dumbarton-Oaksu. V predstavitvenem sporočilu bralcem je trditev, da je doba, ki zaobjema nižji srednji vek in sodobnost, najbolj zapleteno obdobje zgodovine srednje in vzhodne Evrope. Zaradi znatnih težav pri poskusu razumevanja dogodkov tega obdobja je ta del evropske in še posebno slovanske zgodovine zelo zanemarjen. Pri obravnavanju slovanske zgodovine se Dvornik naslanja na številne latinske, grške in slovanske vire, zato je njegovo delo važno za poznavanje številnih zapletenih vprašanj zgodovine slovanskih narodov v njihovi povezanosti in obenem glede na razvoj njihove zgodovine in omike v stiku z ostalo Evropo. Pri tem spretno osvetljuje vplive zahodne Evrope na slovanski svet in prispevek slovanskega sveta k političnemu in kulturnemu napredku celine. Čeprav so slovanski narodi zemljepisno in kulturno ločeni, imajo mnogo skupnih potez v svoji politični zgodovini, omiki, narodnih značilnostih, jeziku. Gre za enotnost, ki je niti verske shizme niso mogle razbiti in ki je preživela skozi ves srednji vek do današnjih časov. Misel o slovanski enotnosti je za Dvornika zedinjevalni pojav, ki opravičuje prikaz zgodovine vseh slovanskih narodov v celoti, čeprav njihove zgodovine ne obravnava ločeno od zgodovine neslovanskih narodov, kajti ta je tesno povezana z njimi in je pogojena z dogodki v zahodnih državah. Zato Dvornikovo delo predstavlja svojsko dopolnjevanje evropske zgodovine z videza njene organske povezave s slovanskim svetom. Dvornik izhaja iz dejstva, da je zgodovina od 13. do 18. stoletja, to je novejšega srednjega veka in sodobnosti, najbolj zapletena glede na razvoj srednje in vzhodne Evrope. Čeprav je v vzhodni Evropi prevladoval slovanski živelj, so številni neslovanski narodi (Nemci, Ogri, Litvanci, Balti, Tartari, Turki, Romuni) imeli znaten vpliv na razvoj politične, kulturne in gospodarske zgodovine tega dela Evrope. Nekateri so celo nekaj časa odigrali prevladujočo vlogo celo med slovanskimi narodi. Zgodovinarji so zaradi zapletenosti teh vprašanj zanemarili globlje preučevanje zgodovine srednje in vzhodne Evrope. To se opaža posebno med zahodnimi zgodovinarji. Zgodovinarjem, ki poznajo zgolj razvoj ozemelj, ki jih združujemo v pojmu o Zahodni Evropi, kjer so med 13. in 18. stoletjem latinski in germanski narodi gradili svoje narodne države in postavljali trdne temelje cvetoče omike, se je zgodovina Vzhodne Evrope zdela čudna in kaotična. Težave imajo celo zgodovinarji, ki skušajo izslediti skupno splošno žarišče razvoja v Vzhodni Evropi, ki je tako različna po svojem zemljepisu, narodnostih in omiki. Vendar Dvornik pravilno ugotavlja, da nihče ne more oporekati poskusu obravnavanja slovanske zgodovine v Vzhodni Evropi v obdobju, ki gre od srednjega do novega veka in ki Slovane zajema v njihovi razvojni enovitosti. Po njegovem Slovani predstavljajo prevladujoči narodnostni dejavnik v tem delu Evrope in imajo - čeprav zemljepisno in kulturno razdeljeni - skupne poteze v svoji politični zgodovini, omiki, narodnostnih značilnostih, jezikih. Slovanska enotnost seje pojavila ne samo ob svitu njihove zgodovine, ampak tudi v srednjem veku in v moderni dobi, kljub verskim ločinam, ki so jih razdvajale. -------------DALJE 8 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 V soboto, 18. januarja, je v Prosvetnem domu na Opčinah potekal občni zbor Glasbene matice, Občnega zbora seje udeležilo precejšnje število ljudi, kar priča, da marsikomu ni vseeno, kakšna bosta usoda oz. razvoj Glasbene matice v prihodnjem obdobju. Bilo je tudi več uglednih gostov: od podpredsednika deželnega sveta Miloša Budina, svetovalca pri Uradu za Slovence po svetu Rudija Merljaka, tržaškega podžupana Roberta Damianija in dolinskega župana Borisa Pangerca pa do predsednika SSO Sergija Pahorja in predsednika izvršnega tajništva SKGZ Rudija Pavšiča. Glasbena matica, ki bo kmalu praznovala 90-letnico delovanja, ima trenutno 653 gojencev (441 na Tržaškem, 93 na Goriškem, 97 v Benečiji in 22 v Kanalski dolini). Ob šolski dejavnosti prireja tudi vsakoletno koncertno abonmajsko sezono ter razne druge koncerte, nastope, seminarje, predavanja za učne kadre; njeni gojenci se udeležujejo raznih tekmovanj itd. Doslej je iz Glasbene matice izšlo preko 60 diplomirancev: to je kapital -je v svojem poročilu dejal ravnatelj Bogdan Kralj -, ki ga je treba čim bolje investirati, otrokom in staršem pa je treba nuditi čim širšo vizijo glasbene vzgoje. Glasbena matica, je še dejal Kralj, pa mora postati katalizator za vse, kar je povezano z glasbeno kulturo. Treba se je zato približati ljudem, spodbujati h glasbenemu udejstvovanju, ustanavljati skupine itd. To ne le zaradi glasbenega izobraževanja, ampak tudi zaradi utrjevanja narodnega ponosa in krepitve narodne zavesti. Zato mora celotna slovenska narodnostna skupnost napeti vse sile za čim prejšnjo publicizacijo Glasbene matice, ker je le-ta v kritičnih gospodarskih razmerah in uslužbenci že predolgo ne prejemajo redno svojih plač. O teh problemih je v svojem poročilu podrobneje spregovoril predsednik Drago Stoka. Stavba, kjer ima GM sedež, je v slabem stanju; poleg tega pa visi na njej hipoteka Tržaške kreditne banke. V isti banki je zamrznjenih 575 milijonov lir od posojila krovnih organizacij SKGZ in SSO. Pomembna točka ostaja težnja po državnem prizna- nju Glasbene matice (po besedah podpredsednika deželnega sveta Miloša Budina smo na dobri poti, da pride do tega). Novi odbor si bo moral še bolj prizadevati, da GM postane konservatorij. Vsekakor GM v tem času ni ostala križem rok: v večji meri in bolj poglobljeno sodeluje z ostalimi skupnimi kulturnimi ustanovami v zamejstvu ter je bolje povezana s Slovenijo in Uradom za Slovence po svetu. Slovenija, je dejal Stoka, naj ne bo brezbrižna oz. premalo tenkočutna, ko gre za pomoč, saj sta za uspešno delovanje potrebna gotovost in mir. Pri GM so se odločili za popolno avtonomijo od | krovnih organizacij SKGZ in SSO, ki morata po mnenju Stoke biti ne samo podelje-valki finančnih prispevkov, iampak predvsem kulturni Imentorki. i V kratki, a živahni razpra- vi (posegli so Miloš Pahor, IJanko Ban, Dina Slama, Goj-mir Demšar, Žarko Hrvatič, Luisa Antoni, Edmund Košuta in Miran Kuret), je bil govor, poleg nekaterih predlogov o štf čnosti upravnega odbora, o teži glasbenikov v njem in o višini članarine, I zlasti o bodočnosti ustanove !Glasbene matice in o tem, kakšen pomen je treba dati glasbi oz. glasbeni vzgoji. Potrebno je misliti na koristnike GM, delovati v perspektivi za prihodnost, zlasti pa narediti vse za pomoč ; Slovenije in Italije, če se želi ohraniti GM. Problem publi-| cizacije bi se lahko obravnaval skupno med Italijo, Slovenijo in slovensko manjšino, v Sloveniji pa bi bilo potrebno rešiti določena vprašanja, kot npr. nepriznavanje italijanskih diplom za prvostopenjski študij na slovenski akademiji. Po končani razpravi so udeleženci občnega zbora izvolili še nove vodstvene organe. Novi upravni odbor sestavljajo Janko Ban, Drago Štoka, Marko Štoka, Edmund Košuta, Miran Košuta, Zdenko Floridan, Valter i Ferfolja, Živa Gruden in Rudi Barthaloth. V nadzornem odboru so Marjan Brecelj, iVojko Lovriha in Aldo Rupel, razsodišče pa sestavljajo Gojmir Demšar, Dušan Ko-Išuta in Aleksander Vodopivec. Koliko otrok bo jeseni v prvih razredih osnovnih šol? Še nekaj dni je časa, da starši vpišejo svoje otroke v prve razrede osnovnih šol in vrtcev. Rok za vpisovanje poteče namreč v soboto, 25. januarja (vpisovanje se je začelo 7. januarja), otroci pa se lahko vpišejo na sedežih vseh petih didaktičnih ravnateljstev pri Sv. Ivanu, Sv. Jakobu, na Opčinah, v Nabrežini in v Dolini. V teh dneh se pogosto sliši trditev, da je čim večje število vpisov v slovenske osnovne šole in vrtce bistvene važnosti. Obstoj marsikatere šole oz. vrtca je odvisen prav od minimalnega števila vpisanih otrok. Letos se bodo morali vpisati v prvi razred osnovne šole otroci, rojeni v letu 1991. V vrtcih je otrok tega letnika 150. Če bi se vsi vpisali v pr- vi razred osnovne šole, bi bilo to za naše šolstvo zelo pozitivno. Zato je zelo pomembno, da starši do sobote vpišejo svoje otroke v prve razrede. Na teh kongresih razpravljajo o krajevnem političnem položaju, izvolili pa bodo tudi delegate za pokrajinski kongres stranke, kije predviden za 15. februar, torej teden dni pred deželnim kongresom. Na kongresih se ne napovedujejo posebne novosti. SSk bo analizirala trenutno politično situacijo v luči zadnjih dogodkov, zlasti izida tržaških pokrajinskih in miljskih občinskih volitev. Na njih je SSk nastopila v okviru zavezništva TS 2000 (na pokrajini) in Oljke (vMiljah). Medtem ko je rezultat za stranko v Miljah karseda pozitiven (izvoljen je bil svetovalec Danilo Šavron z velikim številom preferenc), pa tega ne moremo trditi za pokrajino, kjer je stranka izgubila določeno število glasov kljub temu, da ji je uspelo ponovno izvoliti svojega predstavnika. Pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik Prav v zvezi s pokrajinskim svetovalcem SSk Vla-dimirom Vremcem pa je Nacionalno zavezništvo os-poravalo veljavnost njegove izvolitve, češ daje bil v času svojega načelovanja uradu za zelenje tržaške občine obsojen na dve leti pogojno. Tu pa je treba pogledati na mnenje Državnega sveta, Deželnega upravnega sodišča in same volilne komisije, ki je Vremčevo kandidaturo in izvolitev potrdila. OBLETNICA PRIZNANJA SLOVENIJE VI. SLOVENIJA PARTY V SLOVENSKEM KULTURNEM KLUBU BREDA SUSIČ V soboto, 18. januarja, je bil v Peterlinovi dvorani v Trstu VI. Slovenija party (Foto Kroma) Ob 5. obletnici mednarodnega priznanja samostojne države Slovenije sta tudi letos Slovenski kulturni klub in Mladinski odbor Slovenske prosvete priredila že tradicionalni, tokrat VI. Slovenija party, ki se ga je udeležilo izredno veliko mladih in starejših obiskovalcev, gostov in zastopnikov prijateljskih društev iz zamejstva in vseh koncev Slovenije. Kot vedno sta party sestavljala kulturni in družabni del. V kulturnem sporedu, ki si ga je zamislila in ga režirala mentorica SKK Lučka Susič, so po pozdravnem govoru predsednice Mirjam Čermelj člani gledališke skupine SKK izvedli recital lepljenke pesmi o slovenski zgodovini od naselitve do rojstva samostojne države. Za primerno glasbeno povezavo je poskrbel ansambel Kraški ovčarji, sceno pa si je zamislil in izdelal Štefan Pahor. Slavnostni govornik je bil predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, dobitnik zlatega odličja ZKO Slovenije, častni gost pa slovenski minister za kulturo Ja- nez Dular, ki je bil v prvi demokratični vladi minister za Slovence po svetu. Kulturni program je sklenila vokalna skupina Resonet, ki je pod vodstvom Aleksandre Pertot odlično izvedla nekaj zelo priljubljenih slovenskih pesmi. Družabni del večera se je nadaljeval še pozno v noč. Posebno mladi, ki so prišli na par-ty iz raznih krajev Slovenije, so s tržaškimi vrstniki kovali nove načrte o sodelovanju in krepili medsebojne prijateljske vezi. ZAMENJAVA ODBORNIKOV V NABREŽINI Devinsko-nabrežinski župan je imenoval dva nova odbornika. Dosedanja odbornika Dario Pertot (javna dela in kmetijstvo) in Danilo Verzegnassi (zdravstvo in socialno skrbstvo) sta namreč odstopila iz službenih razlogov. Pertota in Verzegnassija sta zamenjala inž. Giuliana Zagabria in Franco Todero. To je že osma zamenjava od-bornikov v treh letih, odkar upravlja devinsko-nabrežin-sko občino levosredinska uprava. Oba odbornika sta italijanske narodnosti, tako da se je število Slovencev v občinskem odboru še zmanjšalo. Eden izmed svetovalcev desnosredinske opozicije, Vinicio Scapin, odstopa, ker je bil izvoljen v pokrajinski svet. Na njegovo mesto prihaja Massimo Romita, ki je odgovoren za krajevno sekcijo mladinske organizacije Nacionalnega zavezništva. NAŠE SOŽALJE UREDNIŠTVO in uprava Novega glasa izrekata iskreno sožalje predsedniku Slovenske prosvete Mariju Mave-rju ob izgubi drage mame. OBČNI ZBOR GLASBENE MATICE GM MORA POSTATI KATALIZATOR IVAN ŽERJAL ROK ZAPADE 25. JANUARJA ŠE NEKAJ DNI ZA VPIS V PRVI RAZRED OSNOVNIH ŠOL IN VRTCEV POLITIČNA DEJAVNOST ZAČELI SO SE KONGRESI SSk Ta teden so se pričeli sekcijski kongresi Slovenske skupnosti na Tržaškem. NASA KULTURNA PLODNO DELOVANJE SKD CEROVLJE - MAVHINJE ERIK DOLHAR Pred leti ustanovljeno društvo je zadnje čase med najbolj aktivnimi na območju zahodnega Krasa. Razveseljivo pa je dejstvo, da ga sestavljajo večinoma mladi vaščani. Decembra lani je bil na občnem zboru izvoljen nov odbor, ki ga sestavljajo: predsednik Paolo Antonič, blagajnik Katja Antonič, tajnik Nataša Križmančič, za pošto, arhiv in banko skrbi Mitja Terčon, podpredsednik je Alexander Antonič, skladiščnika Andrej Mervič in Adriano Legiša, za izlete, običaje in animacijo skrbi Rajko Zečevič, pomožni blagajnik pa je Tamara Antoni-ni. Nadzorni odbor sestavljajo predsednik Marino Gher-lani s Francem Fabcem in Jožkom Okretičem, pomo- žna odbornika pa sta Franko Krmec in Daria Gherlani. V glavnem je bil potrjen prejšnji odbor, saj je prišlo le do manjše zamenjave. S potrjenim predsednikom Paolom Antoničem (na sliki) smo se na kratko pogovorili o komaj zaključenih in prihodnjih pobudah društva. Takoj po občnem zboru je društvo z zbori Fantje izpod Grmade, Devin in Ladjica v štivanski cerkvi na sv. Stefan pripravilo božični koncert in recital Dočakali smo spet ta Sveti večer v režiji Maje Lapornik. Recital je žel velik uspeh tako v Štivanu, h m & s p % Grb ŠKD Cerovlje-Mavhinje Predsednik ŠKD Cerovlje-Mavhinje Paolo Antonič kot med ponovitvami v ba-zovski in mavhinjski cerkvi. Sedaj društvo čaka vrsta obveznosti, ki se ujemajo z letošnjim pustom: nekateri člani pomagajo skupini vaščanov, ki se bo predstavila na pustnem sprevodu na Opčinah, 9. februarja bo otroško pustno rajanje, na pustni torek bodo člani društva - kot običajno - hodili po hišah domačih vasi, na pepelnično sredo pa bodo letošnjega Pusta pokopali na Kr-žadi vCerovljah. Od nedelje, 19.t.m., dalje SKD Cerovlje - Mavhinje vsak mesec organizira izlet na sneg, in sicer na Helm nad Sextnom. Članice in prijateljice društva se bodo za dan žena zbrale v mavhinjski gostilni Urdih. 20. aprila bo potekal že 4. Pohod prijateljstva Gorjansko - Mavhinje, ki ga domače društvo prireja z občino Komen, vaško skupnostjo Gorjansko in občino Devin-Nabrežina. Na začetku maja je predviden izlet v Avstrijo, ob prazniku sv. Ivana, 23. junija pa bodo Mav-henjci in Cerovci pripravili kresovanje in družabni večer na Hribi, nad Cerovljami. In že smo pri najbolj naporni prireditvi, ki čaka letos požrtvovalne društvene delavce. Od 26. junija do 6. julija bo namreč na trgu v Mav-hinjah potekal 2. zamejski festival amaterskih dramskih skupin, ki je ob svoji prvi izvedbi pred dvema letoma žel res izjemen uspeh. Poleg festivala bodo v prostorih bivše šole ob trgu tudi tokrat pripravili razstave tipičnih obrtniških izdelkov domačih oblikovalcev, kot so Bogomila Doljak, Pavel Hrovatin in Andrej Mervič. Poleg tega naj bi za letos pripravili tudi slikarsko razstavo. V kratkem bo društvo objavilo razpis za letošnji festival: skupine se lahko vpišejo od 1. februarja do 29. marca. Gotovo bosta tudi na letošnji izvedbi nastopili dramska skupina domačega društva in nabrežin-ska dramska skupina SKD Igo Gruden, ki ju režira Maja Lapornik. Baje bo organizatorjem letos uspelo tudi dvigniti šotor, pod katerim naj bi bil manjši oder, na katerem bi lahko uprizorili pred-j stave tudi ob slabem vre-I menu. BOLJUNEC / KONCERT DVAJSETLETNICA BOŽIČNIH KONCERTOV IN EX TEMPORE-JA DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V priredbi Mladinskega doma Boljunec je bil v soboto, 11. januarja, v boljun-ski cerkvi doživet in kakovosten koncert božičnih pesmi. Najprej je nastopil domači ženski cerkveni pevski zbor, ki ga je v dveh skladbah spremljal tamburaški ansambel KD France Prešeren iz Boljunca. Zbor je vodila mlada dirigentka Nataša Smotlak. Veliko zanimanja je vzbudil nastop novoustanovljenega cerkvenega mešanega pevskega zbora iz Bazovice, ki je pod taktirko Tamare Ražem in s svojima solistoma ubrano zapel splet božičnih pesmi, da je številno občinstvo res navdušil. Na koncertu je nastopila tudi vokalno-instru-mentalna skupina Nomos, ki je s posebnim podajanjem in z odličnimi samospevi Al-da Žerjala požela med prisotnimi veliko odobravanja. Božično misel je podal o-penski župnik dr. Zvone Strubelj. Ob nestrpnem pričakovanju so prišli na vrsto tudi najmlajši, ki so se udeležili natečaja ex tempore na božični motiv. To pobudo obnavlja Mladinski dom ob božičnem času že celih dvajset let in je namenjena šoloobveznim otrokom. S tem želi dom ohranjati pri najmlajših klic božične noči in vzbuditi večje zanimanje za poslanstvo in cilje Jezusovega rojstva. Natečaja se je udeležilo veliko število otrok in to še zlasti tistih, ki obiskujejo otroški vrtec. Ob tej priložnosti so bili nagrajeni boljši izdelki, vsi udeleženci natečaja pa so dobili darila, za katera so velikodušno prispevali domači trgovci, podjetniki in društva. Risbe so razstavljene v dvorani Mladinskega doma. KNJIGA O ROZMANOVEM PROCESU V ponedeljek, 20. januarja, so v Društvu slovenskih izobražencev predstavili knjigo Rožmanov proces. Knjiga je izšla lani pri založbi Družina v Ljubljani, napisala pa sta jo zgodovinarja Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar. Na srečanju DSI sta bila prisotna tako avtorja kot predstavnik založbe Janez Gril, pogovor pa je vodil Ivo Jevnikar. Knjiga je sad raziskave, ki je bila narejena na pobudo državnega tožilstva Republike Slovenije v luči revizije procesa proti nekdanjemu ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu 1.1946. Avtor- ja sta dejala, da je iz gradiva, ki sta ga obdelala, razvidno, da takratno sodišče ni upoštevalo osnovnih demokratičnih načel ločitve oblasti, niti pravnih norm, da je bila obsodba zgrešena v vseh trinajstih točkah obtožnice in da je bil to politični montirani proces, s katerim je hotela nova jugoslovanska komunistična oblast opraviti z opozicijo. Predstavitvi je sledila razprava, v kateri je bilo slišati tudi nekaj osebnih pričevanj. OBVESTILA SKLAD MITJA Čuk obvešča, da vsak dan potekajo popoldanski dopolnilni pouk in individualne lekcije iz vseh predmetov na vseh šolskih stopnjah. Informacije po tel. 040-212289 od ponedeljka do petka dopoldan. OTROCI, ŽELITE preživeti del svojih poletnih počitnic sredi zelenja in miru ter v družbi veselih animatorjev? Pridite v Drago (pri Trstu), čaka vas Slokadova kolonija, in sicer od 11. do 30. avgusta 1997 s čisto novim programom. Za informacije: tel. 040-228158. Za vpis se lahko obrnete na vse zdravniške asistentke pri občinah (za Tržaško in Goriško občino zapade rok za vpisovanje že ob koncu februarja). Slokad. SKK(UL Donizetti 3) vabi v soboto, 25. t.m., na nastop mladih koncertantov. Večer bosta oblikovala gojenca glasbene šole M. Kogoja iz Trsta, violinist Matej Santi (gojenec prof. Jagode Kjuder) in pianistka Lara Komar. Začetek ob 18.30. Vabljeni. "N ABREŽINA SKOZI stoletja11 je naslov knjige, ki jo je izdalo Kulturno društvo Igo Gruden iz Nabrežine. Predstavili jo bodo v soboto, 25. t.m., ob 20. uri v župnijski dvorani v Nabrežini. ŽUPNIJA SV. Marije Magdalene na Kolonkovcu prireja v nedeljo, 26. januarja, tradicionalni dvojezični koncert božičnih pesmi. Sodelujejo slovenski in italijanski župnijski cerkveni zbor, župnijski otroški zbor in mladinski zbor italijanske šole Caprin ter slovenski zbor osnovne šole pri Sv. Ani in Sv. Jakobu. Začetek ob 15.30. Lepo vabljeni vsi ljubitelji petja. GLASBENA MATICA Trst prireja v sklopu 25. abonmajske sezone 96/97 v torek, 28. t.m., ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu koncert godalnega kvarteta Klima iz Zagreba: Josip Klima, Mladen Sedak-Benčič-w'o//n/; Dragan Rucner-w'o/a; Snježana Ruc-ner-čelo; Mario Ivelja-fon-trabas; solist Aleksander Rojc -klavir. Na sporedu Schubert. Prodaja vstopnic bo eno uro pred pričetkom koncerta. KLUB PRIJATELJSTVA toplo vabi k predpustnemu družab- nemu srečanju z zakusko, ki ! bo v četrtek, 30. januarja, ob 16. uri, ul. Donizetti 3 vTrstu. SKK(UL. Donizetti 3) vabi v soboto, 1. februarja, na 'predpustni antifeštin. Vstop samo s svečko. Začetek ob 18.30. URA MOLITVE za duhovne poklice in mladino bo v četrtek, 6. februarja, ob 16.30 s sveto mašo ob 1 7. uri. Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva vabita vernike iz vseh župnij. SSG. PETER in volk. V nedeljo, 26. t.m., ob 11. uri. Žalujoči ostali. V ponedeljek, 27. t.m., ob 16. uri red I, ob 20.30 red F. Gostuje Mestske divadlo-Brno: VVest Side Sto-ry. V četrtek, 30. t.m., ob 20.30. Rezervacije vsak delavnik od 10. do 14. ure v Kulturnem domu, ul. Petro-nio 4, telefon 040/632664/5. Predprodaja vstopnic od torka, 28. t.m., dalje. DAROVI ZA MARIJIN dom v ulici Ri-sorta: v spomin na Leopolda Pangosa darujejo žena Amelia 100.000, Meri Čer-migoj 20.000, Marija Gulič 20.000; namesto cvetja na grob daruje Elvira Ločniškar 20.000. ZA MARIJIN dom pri Sv. j Ivanu: v spomin na dr. Jakoba Kanduta družina Bizjak 30.000; družina Cvelbar 150.000. ZA KATOLIŠKI tisk: Gracije-la Glavina v spomin na mamo Antonijo Sluga 20.000. V SPOMLN na Marijo Glavič Slama darujejo Slamovi 1300.000 lir za Slovensko ! Vincencijevo konferenco v Trstu. NEVA FONZARI daruje: po 50.000 lir za Novi glas in Mladiko; po 100.000 lir za ! Marijin dom v Rojanu, Sklad Mitja Čuk, Sveto Goro, misijone, za potrebne. AMELIJA PANGOS daruje v spomin na moža Leopolda: za Novi glas 50.000 lir; po 100.000 lir za Sveto Goro, misijone in Marijin dom v Rojanu. UTRINKI 1 'IO NON ČREDO" (JAZ NE VERUJEM) Sicer me je sprejel vljudno in postrežljivo. “Ne, ne, ni treba... Veste, jaz ne verujem. No, če želite zaradi moje žene..." Ko odmolim, rečem: “Pa kdo skrbi za vašo ženo, ki je nepokretna in vedno na vozičku?1', sem ga vprašal. "To vendar naredim jaz... Jo umijem, oblečem, počešem, pripravim vsakdanjo hrano, kuham, perem, likam, pometam..." “Čudovitopridni ste! Pa kako bi označil z eno besedo vse vaše delo za ženo? Ali ni to ljubezen? Ali ne delate vse iz ljubezni?" “Seveda, iz ljubezni!" “Poslušajte. V svetem pismu piše: Kjer je ljubezen, tam je Bog! Čestitam vam, da ste tako blizu Boga. Pravzaprav imate Boga. Bog vas živi in nasvidenje!" S solzami v očeh mi je s težavo in ginjen odgovoril: "Nasvidenje, nasvidenje in oprostite, ker nisem..." - (B+B) TRŽAŠKA KRONIKA 9 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 »»Mi GORIŠKA KRONIKA POGOVOR / IGOR OREL 10 ČETRTEK 23. JANUARjA 1997 O POTEH GORIŠKEGA GOSPODARSTVA JURIJ PALJK Direktor Slovenskega gospodarskega združenja v Gorici je Igor Orel, s katerim sva se pogovorila v njegovem uradu. Rad je povedal nekaj misli o stanju slovenskega gospodarstva na Goriškem in nekaj besed o delovanju Slovenskega gospodarskega združenja, ki ga tudi pri nas še premalo poznamo. "Delovanje našega združenja je razčlenjeno na več področij. Naše glavno delo je sindikalno delo, se pravi, da delujemo v korist naših članov, ki so obrtniki, mali trgovci, gostinci in operaterji, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino. Vsem tem ljudem moramo pomagati s strokovnimi navodili. Razen tega vodimo tudi servisno službo in knjigovodstvo, se pravi, da urejujemo plače raznim podjetjem. Ko smo leta 1991 ustanovili naše združenje v Gorici, so nastali določeni problemi, ki jih ima vsakdo na začetku. Te težave premoščamo sproti in danes lahko povem, da so nas v italijanskih krogih zelo dobro sprejeli. Posebno z gori-ško občino zelo dobro sodelujemo, saj nas večkrat prosijo za naše mnenje in nas vabijo na okrogle mize. Prav na sindikalnem področju, ki je naše primarno delovanje, se postopoma zelo uveljavljamo," začne pogovor Igor Orel. Vprašam ga, kakšne so najbolj pereče gospodarske težave na Goriškem. Igor O-rel se nasmehne: "To je najbolj aktualno vprašanje in vesel sem, da lahko o tem govorim. Nešteto težav je. Kot prvo bi omenil negotovost pred perspektivo, da bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Vstop bo pomenil za naše obmejne kraje veliko obogate-nje. O tem pričajo podatki iz vseh evropskih držav, ki so že v Evropski uniji. Ob vstopu Slovenije bomo tudi pri nas priče obogatitvi naših krajev. Prav te dni sem izvedel, da je v Franciji na referendumu za Evropsko skupnost glasovala ogromna večina ljudi, ki živijo ob meji; to zato, ker se zavedajo pozitivnih stvari in bogastva, ki jih vstop prinaša s seboj. Tudi mi bomo imeli velike prednosti, živeli bomo boljše. Velik problem predstavlja pri nas preoblikovanje podjetij, ki so bila vajena delati z bivšo Jugoslavijo. Mislim predvsem na špediterje in na uvo-zno-izvozna podjetja. To je bila naša najmočnejša gospodarska panoga. Sedaj morajo razmisliti, kako se bodo preoblikovali. Špediterji bi morali že danes vedeti, kaj bodo počeli v trenutku, ko bo Slovenija vstopila v EU. Med uvozno-izvoznimi podjetji imamo že ljudi, ki delajo na evropskem tržišču in so zagotovljeni. Tisti, ki tega še niso storili, morajo to napraviti takoj; prav ti so danes v vefikih težavah. Klasičnega import-export podjetja namreč danes ni več. ! Danes morajo ta podjetja nuditi tudi servis svojim klientom. Tretji problem je avtopre-vozništvo, ki je tudi na razpotju, saj se mora specializirati. | Problem zase je mala trgovina, ki je danes v krizi tudi zaradi zastarelega mišljenja; vsi so bili namreč proti velikim trgovskim centrom, t.i. hipermarketom. Proti tržišču, svobodnemu trgu pa ne moreš iti. Poglejte: slovenski kupec je prihajal v Gorico tudi zaradi tega, ker je bil navajen prihajati v Gorico po nakupih. Res ije, da je večkrat tudi našel j-« . / -V Wr MS i : s m i stvari, ki jih doma ni mogel, a to stanje se danes spreminja, i Ko bo Slovenija v Evropski uniji, bo slovenski kupec imel | popolnoma iste stvari tudi doma; mislim, da bomo takrat tu-di mi hodili kupovat v Slovenijo j in obrati io. Mala trgovina se mora specializirati, iskati mora nove poti. Če pogledam še iv gostinsko problematiko, {lahko rečem, da se naši gostinci zelo dobro držijo, saj nadaljujejo tradicijo. Cenjeni iso in uspevajo zato, ker se [stalno obnavljajo, vedno ponujajo svojim klientom kaj J novega. Uspešni so." ; Vprašam ga, kako je s stanjem brezposelnosti pri nas in kaj bi svetoval mladim za vstop v podjetništvo. Tudi tega vprašanja je vesel: "Brezposelnost je seveda tudi pri nas hud problem. Kriza neza-; poslovanja je prisotna tudi v ' naši narodni skupnosti, kajti do sedaj so imeli vsi slovenski diplomiranci zagotovljeno ; službo tako v bančništvu kot iv špediterskih službah ter v izvozno-uvoznih podjetjih. I Sedaj vsega tega ni več. Mladi j so v velikih težavah, ker zanje I ni perspektiv. Kar se tiče podjetništva, bi rekel, da je bilo I vedno tvegano, od vedno ve-i lik "riziko". Ali imaš žilico pod-; jetnika v sebi ali je nimaš, dru-| ge poti ni. Z nobenim tečajem ; ne boš postal podjetnik in tu-I di z nobeno šolo ne, če nimaš i žilice za podjetnika. Šola se-| veda lahko veliko pomaga; za to, da postaneš podjetnik, pa ! moraš biti seveda pripravljen Tudi tvegati. Na Goriškem ne občutimo krize podjetništva, ker imamo tu veliko tradicijo. Mladim ! svetujem, naj bodo iznajdlji- I vi; ugotoviti morajo, kje so še i možnosti, da kot podjetniki uspejo. Predvsem pa bi morali preko šol poskrbeti, da bi mladi veliko potovali, da bi videli, kaj se dogaja po svetu, da bi izmenjavali izkušnje, ki jih imajo drugod po svetu." Še zadnje vprašanje: "Kaj si kot direktor Združenja v letošnjem letu najbolj želite?" Igor Orel postane resen, se zamisli in mi nato odgovori: "Predvsem si želim miru in uspešnosti za vse ljudi. Osebno bi si najbolj želel, da bi se Slovenci v zamejstvu v letošnjem letu sporazumeli med sabo in postali enotni. Želim si, da bi imeli skupno zastopstvo, ki bi nas vse predstavljalo tako pred matično domovino kot tudi pred Italijo. Kot direktor Združenja pa si želim, da bi bili naši podjetniki zelo uspešni in bi se njihov uspeh potem obrnil v prid celotne naše slovenske skupnosti v Italiji." Gospodu Orlu sem se za pogovor zahvalil in takoj odšel v sosednjo sobo, kjer sem poslušal tečaj, ki ga je SGZ pripravilo za sindikalne predstavnike manjših podjetij in zadrug. BOŽIČNI KONCERT V RONKAH NAVDUŠENJE ZA PETJE, NAVEZANOST NA KORENINE NADA PERTOT j 1 T ‘ t i. . II®(IUlit’ l| ’ J < Na pobudo ronških vernikov, njihove župnije in društva Jadro je bil v nedeljo, 19. januarja t.l., v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah božični koncert. Leto za letom se vrstijo ti koncerti in zdi se mi, kot da so iz leta v leto bogatejši in žlahtnejši. Tokrat so bogati spored oblikovali trije tržaški zbori: Jacobus Gallus, ženski pevski zbor Glasbene matice in priložnostni združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov. Vzdušje v cerkvi je bilo med petjem raznolikih pesmi, ki so jih izvajali pevci pod vodstvom presenetljive Tamare Stanese in glasbi predanega Janka Bana, nadvse slovesno in občuteno. Zdaj mogočno, zdaj mladostno OBČINSKI SVET V SOVODNJAH REMO DEVETAK Zadnja občinska seja v Sovodnjah v lanskem letu je bila 17. decembra. Na seji so zvišali in znižali razne finančne postavke za lanskoletni občinski proračun. Občina je namenila poseben denarni sklad za asfaltiranje parkirišča ob sovodenjskem vrtcu ter za asfaltiranje ulice Bren-ner do železniškega podvoza. Hkrati bo ta sklad služil tudi za manjše posege, kot so javna razsvetljava na Vrhu sv. Mihaela in manjša cestna popravila. Kulturnim društvom so namenili osem milijonov lir, od milijona in pol lir pa so povišali na 5,5 milijona lir prispevek za športna združenja. Zaradi zastoja v knjigovodskem delu občinskih uprav iz preteklosti bo za leti 1995 in 1996 sedanja občinska uprava izterjala davke za pobiranje smeti v letošnjem letu. Za leto 1997 pa bo isti davek uprava pobrala po novem pravilniku prihodnje leto. Na seji je svetovalec stranke SSk Branko Čenic pozval občinsko upravo, naj vendar že nekaj ukrene in zadevo končno uredi. Odobren je bil načrt inženirja Sivilotta za parkirišče na Prvomajski ulici. Načrt predvideva 80 parkirnih mest. Župan se je v obširnem poročilu ustavil tudi pri srečanju županov obmejnih občin, ki je bilo v Bovcu. Posebna komisija bo o srečanju pripravila svoje poročilo. So-vodenjska občinska uprava zelo dobro sodeluje s šolami. Tako so otroci pred kratkim risali in pisali na temo Kako so se naši dedje igrali; risbe so sedaj na ogled v občinski veži. Spise in risbe bodo hranili v knjižnici, da bi jih lahko čimprej izdali v knjižni obliki. Dežela F-Jk je nakazala so-vodenjski občini 300 milijonov lir za izgradnjo novega nogometnega igrišča; za lokacijo se bodo še dogovorili. Svetovalec SSk Julijan Ožbot je poročal o srečanju z Odborom za letališče, s katerim 1 so se pogovarjali o ovrednotenju letališča, ki je v veliki meri pod sovodenjsko občinsko upravo. Župan je svetovalce povabil na tradicionalno božično srečanje v pro-| store centra Danica na Vrhu ; sv. Mihaela. Župan je na tem [srečanju vsem zaželel veliko uspeha v novem letu, kot običajno pa je ob tej priložnosti tudi razdelil prispevke kulturnim društvom in športnim i organizacijam. sveže in nežno so zvenele pesmi v priredbah in uglasbitvah različnih mojstrov, med katerimi naj omenim U bal da Vrabca, Pavleta Merkuja in Marca Sofianopula. Prelepi izšolani glasovi pevcev in predvsem mladih pevk so dajali poseben čar vsaki pesmi posebej. Zlivali so se v uglašeno in do srca segajočo milino v petju ženskega pevskega zbora, kot vedno ubrano zveneli v zboru Jaco-| bus Gallus in nežno izstopali ob v srca segajočih pesmih, ki jih je izvajal mogočni in prav malo priložnostno zveneči združeni zbor. J Meni se je zdelo, da daje nastopu še poseben čar cer- I kev sama in pa prisotnost neutrudnega župnika g. Maria Virgulina, ki izžareva iz sebe plemenitost, vernost in odprtost do sočloveka. Povsem naravno se mu je zdelo, da je začel slovesnost z litanijami Matere božje in blagoslovom v slovenščini in se v zaključni pesmi Sveta noč pridružil petju vseh pričujočih. Kjer je on, ni prostora za nasprotja, saj zna graditi mostove med ljudmi; ustvarjal jih je povsod, kjer je služboval. Mnogi vaščani iz Nabrežine se ga izza težkih vojnih let še vedno s hvaležnostjo spominjamo. Tako milo se mi je zdelo spet slišati slovensko besedo iz njegovih ust kot nekaj povsem naravnega in neprisiljenega. Zato se mi ne zdi tudi prav nič čudno, da se je slovenska beseda ohranila v Laškem, prav tam, kjer opravlja on svoje plemenito poslanstvo. Mogoče je prav srečanje z njim pripomoglo, da se mi je zdel ves koncert res nekaj posebnega. Zelo skrben je bil izbor pesmi, izvajanje zaradi svežih in izšolanih glasov pevcev in predvsem pevk odlično. Zdi se mi, kot da pojejo pred nami sami imenitni pevci, med katerimi so izstopale zaradi solističnih vlog še pevke z izrazitimi in lepimi glasovi. V prvem delu je dosegla višek, bodisi zaradi vedno lepe melodije in občutenega ter umetniško poglobljenega izvajanja, Ipavčeva Prišla je lepa sveta noč. V nadaljevanju programa pa smo prav- zaprav prehajali iz doživetja v doživetje in presenečenja v presenečenje. Prav s tem v zvezi je nujno navesti presenetljivo lepi nastop solistk. Naj jih kar navedem, kot so zabeležene na programu, pa čeprav se mi zdi, da je bila Nada Rojc zaradi bolezni odsotna: Marta Fabris, Martina Feri, Nataša Gregori, Sara Ja-blanšček, Tanja Kuret, Ivana Mahnič, Silvia Mosco, Karina Oganjan in Nada Rojc. Marta Fabris nas s svojim kultiviranim glasom vedno znova očara, kot se je zgodilo tudi tokrat v zadnjih treh pesmih skladateljev Riharja in Cveka, ki jih je posebno ubrano in disciplinirano odpel združeni zbor. Poleg Marte Fabris je nastopila kot solistka tudi toliko obetajoča Silvia Mosco. Španska ljudska pesem je tudi po zaslugi prelepega glasu Sare Jablanšček segla vsem do srca. Seveda moram omeniti tudi kvartet, ki ga sestavljajo Martina Feri, Tanja Kuret, Nataša Gregori in Silvia Mosco in je temperamentno zazvenel v ameriški ljudski pesmi. V francoski ljudski pesmi pa sta prišli do izraza tudi imenitni Karina Oganjan in Ivana Mahnič. Povsem v skladu z občutenim petjem je bila tudi orgelska spremljava Beatrice Zonta in prijetno napovedovanje Sandre Poljšak. Prof. Karlo Mučič, neutrudni predsednik društva Jadro, je na začetku pozdravil prisotne, prebral pismo nadškofa Bommarca, na koncu pa se zahvalil sodelujočim in obdaroval s priložnostnimi darili oba pevovodja in gospo Berto Vremec, ki je imela na skrbi ves organizacijski del. Verniki in poslušalci smo bili deležni velikega užitka in nepozabnega doživetja, ki sta prav gotovo sad sposobnosti, požrtvovalnosti in navdušenja za petje, a tudi navezanosti na lastne korenine in na tradicijo, ki prav po zaslugi ustvarjalcev, veščih dirigentov, požrtvovalnih pevcev in pevk in seveda neutrudnih organizatorjev, prehaja oplemenitena iz roda v rod. POGOVOR S POKRAJINSKIM TAJNIKOM SSk JURIJ PALJK Aleš Figelj je pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti na Goriškem. Ker se stranka ta mesec pripravlja na pokrajinski in deželni kongres, smo ga povabili v naše uredništvo, da nam pove, kako potekajo priprave na ta pomembna kongresa. "Takoj na začetku moram povedati, da sedaj potekajo kongresi stranke po sekcijah. Tako smo na Goriškem že imeli kongres v sovodenjski sekciji in v Števerjanu, kongres goriške sekcije pa bo v soboto, 25. t.m. Seveda se zavzeto pripravljamo na gori-ški pokrajinski kongres stranke, ki bo v soboto, 1. februarja, v Gorici. Potekal bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž 22. in 23. februarja," mi takoj začne pripovedovati Aleš. Vprašam ga, kako bi ocenil trenutni položaj slovenske manjšine v Italiji. Aleš Figelj ima dobro lastnost, da govori zelo stvarno, brez nepotrebnih pridevnikov in predvsem jedrnato: "Če pogledava na splošno politično sliko pri nas, vidiva, da v bistvu ni velikih sprememb, saj so problemi isti. Opažamo le to, da so tiste sile, ki so bile pred dvema letoma odločno proti Narodnemu svetu, kot smo pri Slovenski skupnosti poimenovali skupno slovensko predstavni- štvo, danes spremenile svoje mnenje. Verjetno so jih do tega pripeljale okoliščine, pa naj gre za oba bančna poloma ali pa za trenutno krizo Primorskega dnevnika. Dejstvo je, da sedaj tudi drugi govorijo o tem, kar mi pravimo že dve leti. Izvoliti bomo morali skupno in enotno predstavništvo vseh Slovencev v Italiji. V stranki imamo že izdelan načrt, kako bi to storili, saj se zavedamo, da je sedanja enotna delegacija enotna samo po imenu in je zastarela, ne ustreza več potrebam današnjega časa, v njej so tudi predstavniki, ki tam preprosto ne bi smeli biti. Druga stvar, za katero se bomo tudi v prihodnosti zavzemali pri stranki, pa je v Italiji zajamčeno zastopstvo na vseh ravneh, vse do parlamenta. Če ima italijanska manjšina v Sloveniji izredno dobro urejeno zakonsko zaščito in svojega predstavnika v parlamentu, moramo imeti enake pravice in enako zaščito tudi mi Slovenci v Italiji. Zahtevati moramo recipročnost od Italije, saj smo vendar avtohtona manjšina in ne neki naključni priseljenci." Vprašam ga, kakšne težave imajo kot stranka na Goriškem, in mi odgovori: "Tu je seveda problem pokrajinske in občinske uprave, ki sta taki, kakršnih si naša stranka BOŽIČNA SUBIDA Nedeljski popoldan, 19. januarja, je v cerkvi na Su-bidi minil v znamenju božične pesmi. Bila je to pravzaprav naša najzahodnejša božičnica, saj smo bili med krminsko-plešivskimi rojaki. Polna cerkev je bila priča vedno sveže vabljivi lepoti božičnih melodij. Ze domači Otroški zbor Plešivo je pod vodstvom Damjane Čevdek in ob spremljavi Mitje Čevdka pripravil prisrčen uvod: pesem otrok je marsikateri obraz ožarila v spontan smehljaj. Mešanemu zboru Rupa-Peč je bila zaupana glavnina programa, z markantnima Vrab-čevo Bila je noč za uvod in Renerjevo Božično noč za sklep tega dela božičnice. Številčno okrnjeni, a sicer odlično razpoloženi ženski skupini zbora so verno sledili moški glasovi, res prava božična pevska radost od pesmi do pesmi. Povsem sproščeno je za zaključek zapel še Moški zbor Mirko Filej s programom šestih pesmi. Po koncertu pa se je izkazala ple-šivska skupnost kot izjemno prijazen gostitelj, saj v novi kleti Bužinelovih ni manjkalo dobrot pa tudi pesmi in dobre volje ne. Lahko rečemo, da je božičnica povsem dosegla namen. Zborovodja Zdravko Klanjšček je želel ponesti božično pesem, njeno veselje in radost, tudi med briške rojake, kjer so tudi pevci njegovega nekdanjega Moškega zbora Krmin-Ple-šivo, ki se občasno še zbirajo, v nedeljo pa so bili med najbolj zavzetimi poslušalci. Pevsko srečanje je kar pregnalo turobno oblačnost dneva, podobno kot pastirci iz prve pesmi otroškega zbora: približajo se Jezuščku in ga sprašujejo o njegovih željah, ali je lačen, žejen ali ga zebe. Jezuščkov odgovor pa je, da si želi le zvestobo in gorkoto njihovih src. ----------PB "WEST SIDE STORY" V NOVI GORICI V Primorskem dramskem gledališču bo v sredo, 29. januarja, ob 20. uri gostovalo Mestno gledališče iz Brna (Mestske divadlo Brno), in sicer z uspešnico glasbenega gledališča West side story Laurentsa in Sondheima ter v glasbeni obdelavi znamenitega Leonarda Bernsteina. Gre za sodobno priredbo Shakespearove zgodbe o Romeu in Juliji in pomeni eno najuspelejših del glasbenega gledališča nasploh. Boj med ljubeznijo in sovraštvom je slej ko prej osnovna tema, ki je glasbeno obdelana z elementi simfoničnega baleta, dramatičnega musicala in simfonične jazzove glasbe. Zgodba z zahodne strani, kot bi se glasil prevod v slovenščino, je velik uspeh gledališča iz Brna oz. režiserja Stanislava Moše. Ob tem je treba omeniti podatek, da Primorsko dramsko gledališče sodeluje z gledališčem iz Brna že več kot deset let in temu je treba pripisati tudi tukaj opisano predstavo. Kdor bi si želel ogledati ta izjemni gledališki dogodek, naj se obrne na Kulturni center Lojze Bratuž, in sicer na tel. št. 531445 vsak dan med 9. in 12. uro. -J.PO. KVARTET 7+ V KULTURNEM CENTRU L. BRATUŽ V nedeljo, 2. februarja, bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž nastopil kvartet 7-K Vokalni kvartet, ki ga sestavljajo Bruno Petvar-te-nor in umetniški vodja, Danilo Japelj-tenor, Stelio Gr-bec-bas in Leon Bučar-bari-ton, bo zapel slovenske in črnske duhovne pesmi. Skupina deluje že četrto leto in poje tako narodne slovenske kot tudi črnske duhovne pesmi, zadnje čase pa tudi jazz in priredbe imenitnega ameriškega kvarteta Manhattan Transfer. V Gorici bo kvartet, ki domuje na slovenski obali v Izoli, predstavil tudi pesmi z glasbeno spremljavo. Kvartet 7+ je do sedaj že izdal dve CD plošči, in sicer Prijafli ter Sijaj mi sončece, organizator kvarteta Leon Bučar pa nam je povedal, da prav v teh dneh končujejo novo kompaktno ploščo, na kateri bodo črnska duhovna glasba in jazz priredbe. Vsekakor bomo o skupini še pisali, v Kulturnem centru Lojze Bratuž pa lahko pričakujemo prvovrsten koncert. TISOČ SLOVENCEV - TISOČ DAROV ZA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Ker se zavedamo velikih potreb ob obnovitvi Katoliškega doma, začenjamo širšo akcijo za podporo Kulturnemu centru Lojze Bratuž. Z združenimi močmi lahko veliko naredimo! N.N. 500.000; Miro Tavčar 100.000; Marija iz Podgore 100.000; Jožef Čotar 300.000; N.N. Gorica 1.000.000; N.N. Štandrež 100.000; PD Štandrež v spomin na pok. g. Žorža 1.000.000; Marija, Janez in Metka ob trinajsti obletnici smrti očeta dr. Antona Kacina 1.000.000; Mirka Brajnik 150.000; druž. Grusovin-Čuk 100.000 lir. Svoj prispevek lahko nakažete na uredništvu Novega glasa ali na tekoči račun št. 31276 na Kmečki banki. DAROVI ZA CERKEV v Rupi: druž. Pahor v spomin na Ljubota 100.000; namesto cvetja na grob Ljubota sestra Vida in nečakinja Miljana 100.000; žena Gabrijela v spomin na moža Ljubota 200.000 lir. ZAMPZ Rupa-Peč: namesto cvetja na grob Ljubota sestra Vida in nečakinja Miljana 100.000; v spomin na moža Ljubota žena 100.000 lir. ZA NOVI glas: N.N. in N.N. 100.000 lir. N.N. DARUJE za misijonarje na Madagaskarju 1.000.000, za semenišče v Vipavi 500.000, za cerkev sv. Ivana v Gorici 50.000, za Pastirčka 50.000 lir. ZA SOVODENJSKO cerkev: namesto cvetja na grob Rezi Tomšič nečaka Dragica in Francih z družinama 100.000 lir. OBVESTILA DRUŠTVO PROSTOVOLJNIH krvodajalcev iz Sovodenj organizira večer zdravstvene vzgoje: Spoznavanje in preventivna zaščita, AIDS in druga rakasta obolenja. Predavatelj: primarij onkološkega oddelka in oddelka za AIDS v Avianu prof. Umberto Ti-relli. Predavanje bo v Kulturnem domu v Sovodnjah v petek, 24. t.m., ob 20. uri. PD RUPA-Peč vabi na izlet na sneg v Podklošter v nedeljo, 26. t.m. Odhod iz Rupe ob 7. uri. Vpisuje Tanja Kovic, tel. 882285. KOPRSKA TELEVIZIJA bo v nedeljo, 26. t.m., ob 18. uri oddajala enourni program o Štandrežu. KATOLIŠKA KNJIGARNA - TRAVNIK 2S Vljudno Vas vabimo v razstavne prostore Katoliške knjigarne na predstavitev romana Nade Matičič VODNJAK POZABE Delo bo ob prisotnosti avtorice predstavil Janez Povše. V petek, 24. januarja 1997, ob 18. uri. SCGV EMIL KOMEL - KONCERTNA SEZONA drugo srečanje z glasbo ADRIAN PIN2ARU, violina Nagrada Rover e doro 1996 Pogovor bo vodil prof. Igor Kuret Kulturni center Lojze Bratuž - komorna dvorana, sobota, 25. januarja 1997, ob 19.30. GLASBENA MATICA - GORICA v sodelovanju s Kulturnim domom - Gorica GODALNI KVARTET KLIMA Zagreb Josip Klima, Mladen Sedak-Benčič - violini, Dragan Rucner - viola, Snježana Rucner - violončelo, Mario Ivelja - kontrabas, Aleksander Rojc - klavir. Na spredu: Schubert Ponedeljek, 27.1.1997, ob 20.30 v Kulturnem domu v Gorici, ul. I. Brass 20. Prodaja vstopnic eno uro pred začetkom koncerta. SEZONA E. KOMEL: MLAD ROMUNSKI VIOLINIST Adrian Pinzaru je mlad romunski violinist, ki živi in deluje v Italiji. Dobitnik različnih nagrad in priznanj v domovini in Italiji, je lani prejel tudi ugledno nagrado Rovere doro v Liguriji. Z njo si je zagotovil vrsto koncertov v različnih krajih Italije. Med te spada tudi srečanje, ki bo v soboto, 25. t.m., ob 19.30 v komorni dvorani Kulturnega centra L. Bratuž. S pianistko Ni-coletto Cappa bosta izvedla: Beethoven - Sonata v F-duru op. 24 in Romanca v F-duru op. 50, E. Chausson - Poeme op. 25, C. Saint Saens - Introduzio-ne in Rondo capriccioso. Župnija sv. Andreja apostola v Štandrežu vabi na BOŽIČNI KONCERT. Božične pesmi bo izvajal dekliški zbor Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjskem; dirigent Damijan Močnik. Štandrež, na svečnico ob 17. uri. 2. GORIŠKA SINODA 11 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 O stanju v manjšini mi A-leš Figelj pravi, da se mu zdi, da nekateri sedaj preveč hitijo in bi celo radi imeli samo eno krovno organizacijo, ko pa je naša zamejska stvarnost jasno drugačna. Mimo stvarnih dejstev, ki obstajajo v manjšini, ne moremo, pa čeprav bi bilo seveda bolje, da bi bili Slovenci bolj enotni. Sedanje politično delo vidi Figelj v tem, da se moramo v zamejstvu na vseh področjih truditi, da dosegamo neke skupne cilje; neka želja po enotnosti mora biti prisotna v našem delu na vseh področjih. Postavim mu še zadnje vprašanje: "Kje inv čem vidiš danes aktualnost Slovenske skupnosti za slovenskega človeka v Italiji?" Skoraj presenečen nad vprašanjem mi odvrne: "Logičnoje, daje naša stranka tudi danes aktualna, kot je bila nekoč. Smo e-dina stranka, ki gradi na temelju slovenske narodnosti in ima že v svojih temeljih začrtano pot po ohranjanju in razvijanju slovenske narodnosti v Italiji. Smo edina slovenska stranka v Italiji in že to pove dosti. Nekateri pri nas strašno zagovarjajo t.i. multikulturnost. Jaz pa trdim naslednje: Slovenci moramo biti predvsem dobri akterji svoje usode in lastnega življenja, ne pa podrejen subjekt. Najprej se moramo sami zavedati svojih korenin in šele potem se lahko pogovarjamo o ostalih stvareh." "BITI MORAMO DOBRI AKTERJI IN NE PODREJEN SUBJEKT!11 ni želela. Seveda plačujemo kot stranka davek zaradi volilnega sistema, ki je do naše stranke krivičen. Prisiljeni smo iti v koalicije, v katerih potem ni več znaka naše stranke, na katerega so gori-ški volivci zelo navezani. Letos bomo imeli na Goriškem pokrajinske volitve, na katere se bomo morali dobro pripraviti. Slovenska skupnost si želi na teh volitvah izvoliti svojega kandidata. Na občinskih volitvah bomo podobno kot na pokrajinskih šli v koalicijo in skušali bomo izvoliti vsaj dva naša svetovalca. Radi bi bili spet močni kot pred leti, ko smo imeli na občini tudi odbornika!" 12 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 IKE NOVA KNJIGA ' \.. ' • -i r> . **' "J ' ■* - Kobarid NOVOLETNO SREČANJE SLOVENCEV KOBARID TRADICIONALNI GOSTITELJ SREČANJA SLOVENCEV OB MEJI MARJANA REMIAŠ V soboto, 18. t.m., so se v restavraciji Kotlar v Kobaridu zbrali na tradicionalnem 27. srečanju Slovenci videmske pokrajine in Posočja z obeh strani sloven-sko-italijanske meje. Sto-petdeset udeležencev srečanja, ki ostaja dober začetek v nova koledarska leta, so pozdravili vsi župani po-soških občin iz Slovenije in Italije, pa tudi dr. Peter Vencelj, državni sekretar za Slovence po svetu, Silvester Gabršček, Tomaž Pavšič, konzul Republike Slovenije v Trstu, starosta srečanj Slovencev, matajurski dušni pastir Pasquale Gujon, in gost sobotnega srečanja, dr. Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije. Pozdravni in slavnostni nagovor je pripravil Robert Trampuž, bovški župan, ki je spregovoril v imenu pobudnika ideje o srečevanju Slovencev, gospoda Zdravka Likarja in v imenu županov posoških občin. V svojih besedah je izrazil obžalovanje, da so Slovenci v videmski pokrajini v preteklem letu izgubili tri vidne stebre slovenskega kulturno-političnega delovanja: Izidorja Predana-Do-riča, Salvatoreja Venosija in Maria Conta. Robert Trampuž je še dodal, da so zadnji jesenski meseci med Slovence ob meji upravičeno zanesli strah in negotovost. S p, dcem Tržaške kreditne banke in vse večjimi težavami, s katerimi se srečujejo podjetja z mešanim kapitalom ob meji, je prišel za vse Slovence odločilni trenutek, ko bo potrebno dejansko in ne le besedno združiti moči in uresničiti cilje o ekonomski, socialni, državni, manjšinski, kulturni in narodni trdnosti in enakopravnosti. "Pred pol leta je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. Pričakovanja, da bo matična ^ržava pomagala krepiti stike sodelovanja in prijateljstva med Slovenci v videmski pokrajini, Terski in Nadiški dolini, Kanalski dolini in Reziji, so upravičena," je na slovesnosti poudaril bovški župan Robert Trampuž. Podobnega mnenja je bil tudi dr. Janez Podobnik, ki seje z iskrenim veseljem odzval na vabilo sobotnega srečanja, ki je steklo po že ustaljenem načinu. V kratkem, a prijetnem kulturnem programu so nastopili člani Tria M. Majda Lužnik, Metka Ivančič in Metod Bajt, sledilo pa je družabno srečanje vseh udeležencev, med katerimi so matajurskemu duhovniku, 86-letnemu Pas-qualu Gujonu, strastnemu kadilcu, kot vsako leto, po tradiciji, poklonili zavoj cigaret. SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1997 Slovenska izseljenska matica je pred dnevi izdala slovenski izseljenski koledar za leto 1997. Gre že za 44. letnik Koledarja za Slovence po svetu. Ob prebiranju publikacije vidimo, da odraža nove čase in spremenjene razmere v Sloveniji s prevladujočo vlogo demokracije in pluralizma. Prispevke objavljajo najrazličnejši avtorji, med njimi zdomci ali izseljenci. Napisali so zgodbo o svojem življenju, prilagajanju razmeram v tujini, o domotožju. Predsednik Slovenske izseljenske matice prof. dr. Janez Bogataj je v uvodnem prispevku z naslovom Slovencem po svetu vse najboljše razčlenil razmere in splošno stanje v domovini, rojakom po svetu pa namenil mnogo toplih misli in iskrenih želja. Vsebina Slovenskega izseljenskega koledarja za leto SlO¥€NSKI IZSCUCNSKI KOUDftR '97 1997 je razdeljena na posamezne sklope, ki obsegajo zgodovinske in kul turno-politične prispevke, literaturo in sklop prispevkov Slovencev po svetu. Matjaž Jančar objavlja študijo o Sloveniji in slovenski manjšini v zamejstvu v obdobju 1940-96; France Papež, pesnik iz Argentine, ki je nedavno umrl, objavlja pesmi z naslovoma Voščilo za sveti večer in Povojna leta. Pisatelj Lev Detela, ki živi v Avstriji, objavlja literarni prispevek Sonce ne vidi ničesar...; Dorica Makuc iz Gorice pa je napisala poglobljen članek o Slovencih med Timavo in Sočo. V rubriki o Slovencih po svetu je opisana zgodovina slovenskega izseljenstva v Avstraliji. Prvi slovenski priseljenci - povečini iz Primorske - so v to deželo prišli med vojnama. V koledarju za leto 1997 je Slovenska izseljenska matica objavila tudi seznam organizacij, društev in podjetij izseljencev na vseh celinah oz. v posameznih državah. Gre za prilogo koledarja, Slovenska izseljenska zveza pa bo o Slovencih po svetu kmalu izdala samostojno publikacijo. Bralce vabijo, da sporočijo naslove za zdaj še "neznanih" slovenskih podjetnikov na tujem, da bi tako spodbudili medsebojno sodelovanje Slovencev, kjerkoli na svetu živimo. M MARIO UKOVŠKI RAFKO DOLHAR Ukovški župnik Mario Gariup pridno nadaljuje z iskanjem, urejanjem in objavljanjem zgodovinskega gradiva o Kanalski dolini. To dela že nad dvajset let. Prvo knjigo, ki jo je posvetil Ovčji vasi (Valbruna - Ovčja vas), je objavil že leta 1986. Od tedaj pa nam vsako leto nekako kot božični dar pokloni po eno novo knjigo. Comunitas Conica (1987), / parroci di Ugovizza - 500 anni di vita paesana (1989), II santuario di Monte Lussari in Val-canale (1991), San Leopoldo (Villa Ecclesiae, Leopoldskirchen, Dipalja ves) (1992), La Valca-nale fra le dueguerre mondiali (1993), Le op-zioniper il 3. Reich (1994), La Valcanale duran-te la seconda guerra mondiale (1995). Tako se je nabralo osem knjig na preko dva tisoč straneh. Zal je doslej samo knjiga o Ovčji vasi doživela slovenski prevod: Ovčja vas - Valbruna (1988). Mario Gariup namreč piše svoje knjige v slovenskem duhu, a v italijanskem jeziku. Za to ima pač svoje razloge. Pred Božičem je izšla njegova osma knjiga o zgodovini Kanalske doline. Le miniere di Ugovizza. Monte Cocco, Poludnig, Bucholz-graben. Kot vse prejšnje, razen tiste o Ovčji vasi, je vse založila čedajska zadruga Dom. Zadnja knjiga obsega 158 strani večjega formata kot prejšnje in je v njej 60 zanimivih fotografij ter mnogo reprodukcij zemljevidov, tlorisov, skic, načrtov, lepakov in raznih izvirnih dopisov in dokumentov. Ob tem je zelo zanimivo, da se v Gariupovem računalniškem arhivu še nabirajo vedno novi dokumenti. Deloma jih odkrije sam pri brskanju po vedno novih arhivih, deloma pa mu jih posredujejo različni ljudje. Ko seje namreč razvedelo, da Gariup pridno uporablja in obdeluje zgodovinske dokumente, so mu jih najrazličnejši ljudje pričeli spontano prinašati. Tako rešuje iz pozabe in pogube stotine dokumentov in starih fotografij, ki sedaj predstavljajo veliko bogastvo za vsakega bodočega raziskovalca zgodovine in polpretekle kronike Kanalske doline. Zadnja knjiga o ukovških rudnikih je na prvi pogled zelo tehnična. Kako bi tudi ne bila, saj obravnava zgodovino iskanja in izkoriščanja železne in manganove rude na skrajno vzhodnem koncu Karnijskih Alp od Na-borjeta do Kokovega. Zgodovina se začenja s pravljico iz časov, ko so ljudje železno rudo zamenjali za veliko dragocenejšo zlato rudo, ki je tod seveda nikoli ni bilo. Gariup je zgodovino iskanja rude na tem področju, od rimskih časov, preko Bamberške posesti ter av-stroogrskega cesarstva do druge svetovne vojne in prvih let po njej, razčlenil na enajst poglavij. Iz vsega zapisanega zvemo, mimo tehničnih podatkov, ki nezainteresiranega bralca ne zanimajo, mnogo drugih zanimivih stvari. Predvsem osnovni podatek, da so namreč tam vedno iskali nekaj, česar v glavnem tam ni bilo ali pa vsaj ne v zadostni količini. Najprej pravljično zlato, kasneje pa tudi železo in manganovec. Pa so vendar kopali, in to v glavnem ne iz tehnično opravičljivih raz- logov, temveč iz drugačnih, predvsem vojno-strateških. To je bilo še posebno pomembno med obema vojnama, ko je Italija, ki je bila podvržena znanim sankcijam, prisiljena v avtarkijo ali surovinsko samozadostnost in je morala izkoriščati drugače nedonosni rudnik. To se je nadaljevalo tudi, ko je I. 1943 Kanalska dolina postala sestavni del Tretjega Reicha. Že takoj po drugi svetovni vojni pa so rudnik zaradi nerentabilnosti dokončno opustili. V opuščena rudniška poslopja seje najprej za nekaj let naselila gorska počitniška kolonija, Villaggio alpino monte Cocco, ki jo je spoznal vsakdo, ki je kdaj obiskal Ukovško planino. Za znano gostilno Pri Gamsu je namreč smerokaz po položnih senožetih vodil proti zahodu do zidane planinske koče. Kmalu pa so tudi počitniško kolonijo in planinsko kočo opustili. Tako je narava spet prevzela to področje. Sic transit gloria mundi. Vendar je v Gariupovi pripovedi mnogo zanimivih cvetk o življenju domačinov ob ru-dokopu. Tako recimo, daje bilo 1.1925 v rudniku zaposlenih 21 rudarjev domačinov, ki sploh niso poznali italijanskega jezika. Ali da so domačega župnika Antona Češornjo, ki je hotel v rudniškem naselju poskrbeti za bogoslužje, zavrnili, češ da je slovenski agitator pod vplivom goriškega poslanca Besednjaka. Ali recimo, da je 1.1939 ob zloglasnih opcijah velika večina rudarjev, tako nemške kot tudi slovenske narodnosti, optiralo za Nemčijo. Kasneje so poskusili, kot je znano, optiranje prepovedati prebivalstvu slovenske narodnosti, a žal že prepozno. Tako je postalo delo v rudniku nemogoče. Zaradi tega je bil zelo razočaran znani direktor rudnika inž. Remediot-ti, sicer velik humanist in obenem podesta (župan). Glede tega zvemo, da je bila pod fašizmom odločena združitev Ukev, Naborjeta ter Ovčje vasi v eno občino. Čeprav so bile Ukve gotovo najpomembnejša in najštevilnejša vas, se je združena občina poimenovala Malborghetto-Valbruna s sedežem v Nabor-jetu in brez omembe Ukev. Gotovo je temu botrovalo dejstvo, da je bilo ukovško prebivalstvo v večini slovensko. Tako postane prebiranje te knjige zanimivo za vsakogar, ki bi se rad seznanil s polpreteklo kroniko Ukev in Kanalske doline sploh. Gotovo pa bo objavljeno gradivo s pridom vzel v roke, kdor bo hotel strniti zgodovino Kanalske doline. Ta naloga pa še čaka primernega človeka. SNEŽNE RAZMERE 21.1.97 cm snega odprte proge delujoče vlečnice zadnje sneženje dostopne ceste tekaške proge KRAJ MIN - MAX ŠT. KM NA SKUPNIH SREDI TEDNA - V KONCU TEDNA DNE -KOLIČINA (V) OBVEZNE VERIGE SKUPNIH KM / TEPTANIH KM NEVEJSKO SEOLO tel. 0433/54026 80 - 200 8/9 6-6 3.1. - 25 cm odprte 2,5/2,5 TRBIŽ - SV. VIŠARJE tel. 0428/2967 30-80 14/14 7-8 6.1. - 5 cm odprte 60/55 RAVASCLETT0 ZONCOLAN tel. 0433/66033 55-115 20/20 6-9 20.1. 5 cm odprte 5/5 FORNI Dl S0PRA VARM0ST tel. 0433/88208 20-50 8/12 5-6 6.1. -10 cm odprte 15/ 10 PIANCAVALLO tel. 0434/655258 20-80 20/20 10-14 61,-5 cm odprte 15/ 15 Monte Cooco Poludnig ‘ Bucholzgraben t GARIUP: RUDNIKI Mario Gariup TRADICIONALNE BOZICNICE Množici božičnih koncertov na Tržaškem in Goriškem, o katerih smo slišali ali brali te dni, se pridružujejo podobne pobude tudi na drugi strani meje. Najdaljšo tradicijo ima gotovo božičnica na Mirenskem Gradu, ki je v nedeljo, 12. januarja, potekala že ena-indvajsetič. Prirejajo Goriško pastoralno področje, ki združuje ozemlje dekanij Šempeter in Nova Gorica. Cerkveni pevski zbori, ki delujejo v župnijah tega področja, imajo na vsakoletni božičnici na Mirenskem Gradu priložnost predstaviti se tudi širšemu občinstvu, preveriti svoje sposobnosti in na poseben način doživljati božični čas. Tako je bila ubrana tudi letošnja gradenska božičnica, na kateri so po vrsti nastopili naslednji pevski zbori: starejši mešani zbor Šempeter, mešani zbor Miren, mešani zbor Solkan, mladinski zbor Nova Gorica (Kristus Odrešenik), mešani zbor Branik, mešani zbor Bilje, mešani zbor Opatje selo, mešani zbor Renče, moški kvintet Rožmarin Temnica, mešani zbor Nova Gorica (Kristus Odrešenik), mešani zbor Osek-Vitovlje in mešani zbor Kapela. Ob poslušanju tako velikega števila pev- BOZICNA PESEM TUDI NA GORIŠKEM skih zborov in pevcev smo spoznali, daje Goriška še vedno dežela pevcev, izročilo slovenske cerkvene pesmi je po naših vaseh še vedno živo. Razveseljivo pa je tudi dejstvo, da med pevovodji in organisti že prevladuje mlajša generacija. Kvaliteta nastopajočih je seveda bila različna, saj smo npr. slišali zanesljive nastope izvežbanih pevcev, nekateri pevski zbori so presenetili s svežino mladih glasov in veliko ubranostjo, pri nekaterih smo opazili manjše začetniške težave. Pri vseh pa smo zaznali predanost cerkveni glasbi, še posebej božičnim pesmim, in dostojno raven, ustrezno seveda sposobnostim pevovodij in krajevnim možnostim. Tudi letošnja božičnica na Mirenskem Gradu seje pričela z mašo, med katero so prepevali združeni zbori Goriškega pastoralnega področja pod vodstvom Lojzeta Kobala. V prvih letih božičnice na Mirenskem Gradu so otroški oz. mladinski pevski zbori nastopali s starejšimi. Sčasoma pa se je pokazala potreba, da bi za mlade božičnico organi- zirali posebej. Tako je bila letos v nedeljo, 19. t. m, v Sol kanu na vrsti že četrta mala božičnica, ki je sledila predhodnim v Šempetru, na Kapeli in v Renčah. Bil je res edinstven pogled na prepolno solkansko župnijsko cerkev, v kateri je nastopilo trinajst pevskih zborov, med občinstvom pa so seveda prevladovali starši nastopajočih otrok. Po vrsti so nastopili naslednji otroški oz. mladinski pevski zbori: mlajši mladinski zbor Kristus Odrešenik iz Nove Gorice, otroški zbor Osek-Vi-tovlje, otroški zbor Šempeter, mlajši mladinski in otroški zbor Šempeter, mlajši mladinski in otroški zbor Kapela, otroški zbor Brje, otroški zbor Ozeljan-Šempas, otroški zbor Kristus Odrešenik Nova Gorica, otroški zbor Miren, dekliški zbor Osek-Vitovlje, otroški zbor Renče, mlajši mladinski zbor Solkan in mladinski zbor Deskle. Tudi na solkanski mali božičnici so seveda prevladovale božične pesmi. Poleg tradicionalnih napevov iz slovenske ali tuje zakladnice pa smo S 3. STRANI ŽUPNIKU IVANU KOBALU NEKA) DOPOLNIL K ŠKOFOVIM BESEDAM Po končani maši zadušnici so se od pokojnika poslovili zastopnik iz Črnega vrha in zastopnik iz Zavratca, za njima v imenu sošolcev msgr. Silvano Fain, dekan v Grade-žu. Potem sta pokojnemu v slovo povzela besedo sedanji dekan v Kobaridu g. Franc Rupnik in g. Jožko Kragelj. Oba sta omenila izredne razmere v kobariški dekaniji po L 1947. Pred priključitvijo Primorske Jugoslaviji so zapustili župnije dekan Alojzij Pavlin, župnik v Trnovem g. Albin Martinčič, župnik v Breginju g. Mirko Zorn. Župnika na Livku g. Jožka Kraglja so aretirali in zaprli 30.12.1948. Sledile so druge aretacije. Odpeljali so g. Klinkona, župnika na Libušnjem, za njim je prišel na vrsto Ljubo Marc in nazadnje Ivan Kobal. Vse so obtožili špijonaže v prid Vatikana in ZDA. Jožko Kragelj je bil sojen in obsojen na dosmrtno ječo, kar so na prošnjo vernikov na Livku spremenili na 20-letno zaporno kazen. Svoja leta zapora je opisal v knjigi Moje celice. Ivan Kobal in drugi so bili sojeni in obsojeni na znanem tolminskem procesu 1.1952, aretiran pa je bil 9.6.1951. Ob zlati maši Ivana Kobala je dekan Rupnik zapisal: "G. Kobal je po enajstmesečnem zasliševanju v Tolminu in Ljubljani bil obsojen na sodišču v Tolminu skupaj z drugimi štirimi sobrati, enim bogoslovcem in organistom Šturmom na najvišjo kazen, 18 let zapora ali prisilnega dela, »zaradi organizirane špijonaže in pobega ljudi v tujino.« Prestal jih je popolnoma nedolžen devet let in pogojno izpuščen... Skupaj z njim je bil obsojen Ljubo Marc, ki je svoja doživetja opisal v knjigi Črepinje." Tako imamo dve avtentični pričevanji o tem, kako je leta zapora preživel tudi g. Ivan Kobal. Vsi pa so ob pogrebu pričali, da iz njegovih ust ni bilo žal besede o preteklosti. Besede g. Jožka Kraglja so bile odločne in bojevite. Izzvenele so v obsodbo ravnanja nekdanje partijske OZNE in njenih metod ter v zahtevo, naj se spozna vsa resnica in popravijo storjene krivice, podobno, kot je v letošnji novoletni poslanici zapisal sv. oče: "Ponudi odpuščanje in dobiš mir." Naj se obnovi tolminski proces in se popravijo storjene krivice! Po maši in pogrebnih molitvah v cerkvi so prinesli krsto iz cerkve in godba je zaigrala žalno koračnico. Na domače pokopališče se je nato razvil dolg sprevod s škofom, duhovniki in številnimi verniki. Dragi g. Ivan! Božjemu ljudstvu si sejal seme božje besede, zanj trpel in molil. Božji sejavec Kristus naj ti bogato poplača tvoje delo. S 3. STRANI GOSPODU MIRKU VALENTIČU Skupaj s sestro sta uživala pokoj v Plavjah, kjer je g. Mirko maševal in pomagal, kolikor mu je bilo mogoče. Ko je sestra onemogla, je bil nekaj časa v župnišču v Portorožu in Izoli, nazadnje pa je našel skrbno postrežbo v Duhovniškem domu v Šempetru, kjer je bival in maševal z drugimi onemoglimi duhovniki. Toda 23. decembra mu je odpovedalo srce in je na smrt dobro pripravljen odšel k Bogu praznovat Gospodovo rojstvo. Pogreb je bil na praznik sv. Štefana v Dekanih. Pogrebno bogoslužje je vodil škof Metod Pirih, ki je med mašo o njem tudi spregovoril. Kljub prazniku se je pogreba udeležilo okrog 40 sobratov. Tisti, ki so pojnega Mirka obiskovali v Duhovniškem domu, vedo povedati, kako je vdano prenašal svojo bolezen poln zaupanja v Mater božjo, kot je zapisal v oporoki: "Priporočam se tudi nebeški Materi, da bi mi ob smrtni uri stala ob strani in prosila zame." Sedaj se gotovo veseli pri njej, v katero je v življenju tako zaupal. - KH SLOVENIJA slišali tudi nekatere sodobnejše izvedbe, prilagojene čustvovanju današnje mladine. Mladi dirigenti in organisti, med katerimi so prevladovala dekleta, pa so porok, da se za bodočnost cerkvene glasbe na Goriškem ni bati. Na nedeljski prireditvi v Solkanu smo opazili osvežujočo novost: vsak nastop posamičnega zbora je spremljala projekcija diapozitiva z motivom iz kraja, iz katerega je prihajal. Podobno kot na Mirenskem Gradu smo doživeli tudi skupno petje priljubljenih slovenskih ljudskih božičnih pesmi in nekaterih znanih otroških, ki sojih skupno zapeli prisotni otroci. Ob tej priložnosti je treba pohvaliti trud solkanskega župnika Vinka Paljka, ki je imel na skrbi organizacijo letošnje male božičnice. --------------MV JUBILEJ MePZ S. PREMRL V PODNANOSU V Podnanosu, nekdanjem Šembidu oz. Šentvidu, imajo dolgo tradicijo v pevski kulturi. V odločilni meri jo je spodbujal glasbenik in skladatelj Stanko Premrl, ki je ponesel sloves svojega rojstnega kraja po vsej Sloveniji in tudi v tujino. Poleg velikega števila skladb, ki jih je napisal in sodijo v klasični repertoar vseh pevskih zborov, seje za zmeraj proslavil s tem, da je uglasbil Zdravljico, himno nove slovenske države. V skladu s tako tradicijo in duhom pevske kulture in petja so v Podnanosu v soboto, 18. t.m., počastili 20-letnico delovanja domačega mešanega pevskega zbora, ki se imenuje po Stanku Premrlu. Pojasnili so njegovo zgodovino in delovanje, pri čemer so poudarili, da v zboru poje okrog 40 večinoma mladih pevcev, kar je zelo obetavno za razvoj zbora v prihodnje. Poleg glasovne svežine mladi pevci prednjačijo tudi po zagnanosti in volji do dela, zaradi česar je zbor tudi pobudnik in organizator kulturnega življenja v Podnanosu. Mešani pevski zbor Stanko Premrl sodeluje tudi na reviji Primorska poje in v zadnjih letih tudi sam pripravlja koncerte omenjene revije v Podnanosu. V dvajsetletnem delovanju so stkali dobre odnose in razvili sodelovanje z nekaj pevskimi zbori po vsej Sloveniji. Pevci iz Podnanosa so peli tudi rojakom v Italiji in na Koroškem. Sad trdega dela je tudi kakovost zbora, ki ga po ustreznih merilih uvrščajo v zgornjo polovico zborovskega petja na Primorskem. Mešani pevski zbor Stanko Premrl je bil ustanovljen na pobudo glasbenika Iva Jeler-čiča, zdaj pa ga vodi Loredana Sajovic, mlada glasbenica iz Ajdovščine. Na slovesnosti ob 20-letnici so predstavili prvo kaseto s pesmimi tega vokalnega ansambla ter izdali brošuro o delovanju zbora. ---------M ZGODOVINSKE OBLETNICE V ŠEMPETRU je ena tistih denarnih ustanov, ki so se na Goriškem ustanavljale od srede 90. let prejšnjega stoletja dalje. Pobudniki so bili predvsem župniki, tudi sedeži posojilnice so bili običajno v župniščih. Taka je bila tudi Hranilnica in posojilnica v Šempetru. Preprosti ljudje so hoteli takšne denarne ustanove, ki bi težile po skrbi za napredek zasebnih gospodarstev in družin, ne pa hlepele za oderuškimi obrestmi. V okviru teh slovesnosti bodo 23. februarja odkrili tudi spominsko obeležje na poslopju v centru Šempetra, kjer je imela Hranilnica in posojilnica svoj sedež. 13. marca pa bodo predstavili knjigo o zgodovini naselja Šempeter. Napisal jo je publicist Jožko Martelanc, ki zatrjuje, da začetki tega kraja segajo v 8. stoletje pr. Kr. -----------M Prebivalci Šempetra pri Gorici so začeli prirejati razne slovesnosti v počastitev nekaterih obletnic, pomembnih za to središče v spodnji Vipavski dolini. V četrtek, 23. januarja, bodo ob 18. uri v prostorih osnovne šole odprli razstavo dokumentov, fotografij in drugega gradiva o Hranilnici in posojilnici v Šempetru, ki je delovala od 1.1.1897 do 1.1.1948. Bila POGLED ZA STENE DOMA UPOKOJENCEV MARJANA REMIAŠ Jesen življenja je posebno obdobje človeškega bitja in žitja. Dandanes marsikdo poskrbi, da svojcem in sorodnikom tečejo leta v pokoju v dobrem zdravju in prijetni družbi. V domu upokojencev na Gradišču nad Prvačino je celo leto polno veselih obiskov in dogodkov, ki pestrijo sicer u-staljeni domski dnevni red. V dnevih pred prazniki v lanskem decembru so se obiski v domu in dogodki kar vrstili. Med stanovalce doma so prišli goriški slikarji in kiparji, ki so v likovnih delavnicah poskrbeli za kreativno sproščanje stanovalcev doma. V razkošju barv in materialov so odprli likovno razstavo del, ki so v delavnicah nastala. Delavnico in otvoritev so obogatili zvoki kvarteta saksofonov Glasbenega društva Nova iz Nove Gorice. Ljubitelji kart so prišli na svoj račun tik pred božičnimi prazniki; letošnji božiček jim je poleg daril prinesel tudi tradicionalno tekmovanje v bri-školi, ki so se ga udeležili domski igralci, pa tudi prijatelji domov upokojencev iz Dutovelj, Ajdovščine in Nove Gorice. Člane doma upokojencev na Gradišču so obiskali še pevski zbor društva upokojencev Nova Gorica, aktiv kmečkih žena iz Dornberka, učenci osnovnih šol ter cerkveni pevski zbor iz Bilj. Direktor doma gospod Silvano Gregorič zagotavlja, da na Gradišču z gosti, posebnimi srečanji in dogodki skrbijo za to, da je njihovim gojencem in stanovalcem lepo. Lanskoletni božični in novoletni prazniki, med katerimi se je v domu trlo tudi veliko svojcev stanovalcev, so to že dokazali. ŠE EN SLOVENSKI ČASNIK V KRIZI Tednik Delavska enotnost, ki izhaja že 55 let, doživlja krizo. Časnikarji in drugo osebje, ki so njegovi delničarji oz. lastniki, so sporočili, da je časnik prezadolžen, zaradi cesar ima blokiran račun. Že tri tedne ni izšel, zdaj pa so za podjetje pričeli stečajni postopek. Delavsko enotnost bo, tako kaže, kmalu prevzelo vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki bo prispevalo sredstva za njeno nadaljnje izhajanje. Tako bo postal glasilo te največje sindikalne organizacije v Sloveniji, saj bodo sindikalno organizirani člani zanj prispevali tudi del sredstev iz svoje članarine. Delavska enotnost se je v okviru reševanja krize razšla tudi s političnim tednikom leve usmeritve, Slovenska panorama. To zdaj izdaja neko drugo podjetje. Nasploh kaže, da je v Sloveniji premalo naročnikov in bralcev za vse časnike. "Sedma sila" naj bi bila v kleščah trga in političnega nasilja, je zapisala neka revija. Slovenski medijski trg z 90-odstotnim tržnim deležem obvladujejo trije "stari" dnevniki: Delo, Dnevnik i n Večer. Izhaja tudi dnevnik Slovenske novice, ki je postal v nekaj letih najbolj bran slovenski časnik, a ga u-vršačjo v t.i. rumeni tisk. Kot znano, je pet dni po nedavnih parlamentarnih volitvah prenehal izhajati Slovenec, dnevnik Republika pa se je finančno opomogel in si zagotovil možnost in pogoje za nadaljnje izhajanje. - M 13 ČETRTEK 23. JANUARJA 1 997 14 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 DAVČNE KAZNI NE BODO VEČ PREHAJALE NA DEDIČE FEBRUARSKO OPRAVILO CEBULNICE IN NJIHOVO SILJENJE MARKO TAVČAR Ko so dnevi zimsko sivi in mrzli, da bi si zaželeli nekaj cvetočih in dišečih cvetic, se navadno spomnimo na nekatere spomladanske čebulnice, kot so hijacinte, tulipani, narcise, žafrani, irisi in druge. Spomladanske čebulnice bodo na prostem zacvetele šele konec marca, njihovo cvetenje pa lahko pospešimo s siljenjem, tako da nam bodo razveselile zadnje mrzle februarske dni. Za siljenje uporabimo le najlepše čebulice. Priporočljivo je, da jih kupimo v semenarnah, kjer jih navadno dobimo že izbrane in pripravljene. Navadno čebulice silimo v lončkih, ki morajo imeti dobro pripravljeno drenažno plast, da v njih ne bi zastajala voda. Posadimo pa jih v dobro kompostno zemljo. Čebulice torej posadimo tako, da jim pustimo vrh tik na površju zemlje. Lonček bomo nato postavili v temen in razmeroma hladen prostor, da čebulice počenejo korenine. Po približno dveh mesecih bomo lončke postopoma prenesli v svetlejši in toplejši prostor, dokler ne bodo rastline že dovolj razvite, da jih bomo lahko dali v sobo, kjer naj bi cvetele. Če bi jih prehitro ! prenesli iz temnega in hladnega prostora v toplega in suhega, bi se lahko zgodilo, da rože ne bi zacvetele. Nujna je torej postopna aklimatizacija. Tudi samo cvetenje bo dlje časa trajalo, če bodo lončki v nekoliko hladnejšem prostoru. Pri tem mora-;mo paziti, da teh rastlin ne zalivamo po listih in da raje izbiramo nižje vrste. Če pa opazimo, da stebla silijo v višino, je to znak, daje prostor, v katerem rasejo, pretopel. V takih okoliščinah tvegamo, da bodo cvetovi zelo slabo i razviti. Če opazimo, da so i popki tik nad zemljo, tudi ni j dobro znamenje. Rastline so doživele toplotni šok in so takoj nato razvile cvetni nastavek. Najraje silimo hijacinte, vendar je za to cvetje že nekoliko pozno, ker bi jih morali imeti vsaj dva meseca v temnem in hladnem prosto-j ru, da bi se lahko dobro razvile. Tudi ko jih prenesemo jv toplejši prostor, skrbimo, da so či n manj osvetljene i n jih pokrivamo s papirjem, da se lahko stebla lepo razvije-! jo. Ocvetelih čebul ne bomo zavrgli, ampak jih bomo pomladi presadili na vrt. Podo-!bno velja tudi za narcise in (tulipane; glede slednjih priporočajo siljenje nizkih sort s kratkim steblom, ker se najlepše razvijejo. lipi 11 iROSJ^A ijokojnIna Nova socialna zakonodaja predvideva različne pogoje za prejem starostne pokojnine, če so delavci zaposleni pred 31.12.1995 ali po 1.1.1996. Odvisni delavci morajo zadostiti glede starosti naslednjim pogojem: če bodo zaprosili pokojnino v obdobju od 1.1.1997 do 31.6.1998, bodo morali i-meti moški 63 let, ženske pa 58; v obdobju od 1.7. 1998 do 31.12.1999 bodo morali biti moški stari 64 let, ženske pa 59 let; od 1.1.2000 bodo morali imeti moški 65, ženske pa 60 let. Kar zadeva neodvisne delavce, kot so trgovci, o-brtniki in kmetje, morajo biti moški že danes stari 65 let, ženske pa 60. Glede števila prispevkov bodo morali imeti neodvisni ali odvisni delavci za obdobje od 1.1.1997 do 31.12. 1998 plačanih vsaj 18 let prispevkov; v obdobju od 1.1. 1999 do 31.12.2000 19 let; od 1.1.2001 dalje pa 20 let. Za neodvisne ali odvisne delavce, ki so začeli delati po 1.1.1996, so pogoji za prejem starostne pokojnine naslednji: starost je enaka za moške in ženske, t.j. od 57 do 65 let. Plačanih morajo imeti vsaj 5 let dejanskih prispevkov. Za prejem minimalne pokojnine morajo plačati delavci toliko, da si zagotovijo vsaj 120 odstotkov socialne rente. Za podrobnejša pojasnila se lahko obrnete na Patronat E.PA.C.A., ul. Do-nota 3, Trst. - EDI ŽERJAL POT DO SREČE §||* I | JELENA STEFANČIČ LETOŠNJI GOSTINSKI VEČER SDGZ ZAKLJUČNA MISEL Ker so zakoni sreče prav toliko stari kot stvarstvo, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da je naš planet Zemlja vedno v oblasti zla in nesreč. Odgovor je vsem znan: komaj se je bil človek zavedel samega sebe, je že prelomil te zakone. Filozofi in preroki so človeštvo opozarjali, naj spoznava in spoštuje zakone življenja: Platon, Epikur, Buda, Zaratustra, tudi Kristus -da omenimo samo nekatere - so se trudili, da bi ga ozdravili slabosti, pohotnosti, strahu, samoljubja, da bi ljubezen in odpuščanje zavladala tam, kjer gospodarita sovraštvo in maščevalnost. Vendar se je zgodilo, da so ljudje poslušali filozofe, brali njihova dela in razpravljali o njihovih metodah, le da se v vsakdanjem življenju niso posluževali njihovih modrosti in resnic. Enako je bilo z verstvi: ljudje so se držali črke, name- sto da bi predrli skorjo in se hranili z bistvom. Vprašanje je, koliko od tisoč vernikov, ne glede na veroizpoved, živi po naukih svoje vere; koliko jih ne dvomi, ne sodi, ne izgovarja nepotrebnih besed, koliko se jih trudi za mir. Človeštvo sleherno sekundo krši zakone življenja, potem pa se čudi, da se zemlja ne vrti gladko... Svet je zato tak, kakršen je, ker ni dovolj samo vedeti in misliti: treba je živeti in delati po teh spoznanjih. Zato uporabljajte zakone ljubezni, uporabljajte zakone misli in ustvarjalne besede vsega dobrega, živite po svojih modrostnih ali moralnih predpisih in sreča se bo nasmehnila vam in vsem drugim. — KONEC DAMJAN HLEDE Davčne denarne kazni, ki so bremenile nekoga zaradi kršitev davčnih predpisov in še niso bile poravnane ob njegovi smrti, ne bodo več prehajale na njegove dediče. Gre za inovativno načelo, ki ga vsebuje razsodba Kasacij-skega sodišča št. 10823 z dne 4. decembra 1996. Vrhovno sodišče je s tem popolnoma spremenilo svojo dosedanjo usmeritev. Doslej je namreč utemeljevalo prenos davčnih kazni na dediče z različnimi argumenti: da ima davčna kazen civilne značilnosti, daje odškodninske narave, in celo na zelo grob način, češ da je smisel davčnih kazni v tem, da prinesejo državi dohodke. Zadnji tak eklatantni primer, ki je zbudil precej hrupa v javnosti, se je zgodil pred približno enim letom, ko je bila neka natakarica iz Padove "obsojena" na plačilo državi ene milijarde in pol lir, ker je podedovala od očeta samo davčne kazni zaradi vrste ponarejenih faktur, ki jih je preminuli izdajal med svojo podjetniško dejavnostjo. Stvar je sicer prišla na dan DAVORIN DEVETAK Pretekli teden so tržaški gostinci in odborniki ostalih sekcij pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju praznovali v lepem številu tradicionalni gostinski večer v restavraciji Kras na Colu. Sooblikovalci so bili krajevni vinogradniki, vključeni v Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras, ki so prispevali več sort malvazije '95 za bogat jedilnik kraške hrane, in sicer Parovel, Škerk, Lupine, Zidarič, Ferluga, Ota (slednji je ponudil Kraško rdeče '95). Repentabrskima gostincema Stani Calzi in Božu Jejčiču je stal ob strani tržaški somelier Sergij Cesar, ki je sodeloval pri izbiri menu-ja na osnovi vin in je vodil vinsko degustacijo s pomočjo lepih sodelavk. Kot sta lahko ugotovila predsednik tržaških gostincev SDGZ Lino Doljak in predsednik konzorcija vin Kras Benjamin Zidarič (gosta sta bila tudi repentabrski župan Križman in predsednik SDGZ Pečenik), pobuda raste iz leta v leto zlasti s strokovno kakovostnega vidika. Znani in tudi novi tržaški vi- šele štirinajst let po očetovi smrti. Dediči se po smrti niso bili odrekli dedovanju, ker zapuščina ni vsebovala lastninskih pravic in ker dejansko niso vedeli za "skrito" očetovo dejavnost. Primer je vzbudil precej hrupa tudi zaradi načina, s katerim je pretor izrekel "obsodbo": poravnava dolga preko rubeža ene petine plače, v mesečnih obrokih, ki bi se zaključili v štiristopetnajstih letih (sic!). Ta primer dokazuje, da je nova usmeritev Kasacijskega sodišča res pomembna. Utemeljitev podčrtuje predvsem osebnostno naravo davčnih (in na splošno upravnih) kazni, ki torej niso prenosljive na druge. Zdi se pa, da je ta odločitev tudi dokončna, saj je kmalu za njo finančni zakon (člen 3 odstavek 133) izrecno določil, da spadajo davčne kazni med tiste obveznosti, ki niso prenosljive mortis causa. Pravilno je torej, da dediči (še predvsem, če so daljni sorodniki), ki niso vedeli za prekrške ali niso neposredno uživali sadov kaznive dejavnosti predhodnika, ne odgovarjajo za njegove grehe. Kaj pa tisti, ki niso v dobri veri, nogradniki ponujajo domačim gostincem vedno bolj zanimive sorte in v čedalje večji količini. Na drugi strani pa se v kraških gostilnah in restavracijah dobi vse več stekleničenega vi na omenje-nih in drugih tržaških proizvajalcev. Božo in Stana ter njun kuhar Jože Leban so okusno začinili tradicionalne kraške jedi (bleke z orehi in smetano, njoke z nekoliko pikantno kokošjo omako, jelenov medaljon s kuhanimi štru-keljčki), gotovo pa so presenetili vse kolege, z oradnim zrezkom (!) na ohrovtovem listu z belim in rdečim zeljem (Cesarjev predlog) ter osvojili vse sladokusce s ser-betom iz granatnega jabolka in zaključno poslastico - palačinkami s kostanjem in jabolčno čežano ter kremo iz bele čokolade. Letošnji gostinski večer bo zaradi vsestranskega u-speha in dosežene ravni eno-gastronomske povezave gotov izziv za gostinski obrat, ki bo sprejel ponudbo gostincev Združenja za priredbo naslednjega večera. ki soz njim sodelovali ali zavestno uživali sadove njegove kaznive dejavnosti? Bodo imuni na podlagi osebnostne narave davčnih kazni? Predvsem v državi, kjer davčna utaja dosega katastrofalne razsežnosti, bi takšno načelo, kot ga vsebuje finančni zakon, bilo potrebno izrecnih izjem. REJCI NA POHODU ZAKAJ PROTESTIRAJO ITALIJANSKI REJCI Protestne manifestacije po vsej Italiji in še zlasti petdnevna zapora letališča Li-nate pri Milanu so širšo italijansko javnost opozorile na pereč problem prireje mleka v državi. Italijanski rejci so sicer že vrsto let opozarjali vlado, da mora zavzeti jasno stališče do tega vprašanja in predvsem določiti, koliko mleka sme prirediti posamezen rejec. Zgodilo pa se je, da je vsedržavna ustanova za u-rejanje tržišča kmetijskih pridelkov sicer izdala zadevne biltene s podatki o količini proizvodnih kvot za posameznega rejca, a se je pokazalo, da so bili ti podatki povsem netočni. Italija je pred leti pristala na evropski vrhnji plafon devetih milijonov in 900 tisoč ton mleka na leto, kar je sicer odgovarjalo le 60% dejanske porabe mleka v državi. Izvirni greh je bil namreč storjen že leta 1984, ko je Evropa od posameznih držav zahtevala podatke o prireji mleka v državi. Vsedržavni statistični urad je tedaj ministrstvu posredoval netočne podatke, Evropa pa se je pri določanju proizvodnih kvot sklicevala na navedeno količino. Razmere so se poslabšale v zadnjem letu, ko so italijanski rejci znatno presegli plafon, ki jim je bil določen, tako da je pristojni evropski urad odredil 370 milijard lir globe za italijanske rejce. Presežki za italijanske rejce niso nič novega, doslej pa je globo plačevala sama država, s čimer je nekako priznavala svojo napako. Nova evropska določila pa izključujejo to možnost in celo predvidevajo določene posledice, če bi država plačala globo. Italijanski rejci pa niso sprejeli te zahteve in so po večmesečnih pozivih začeli s protestnimi demonstracijami. Se bo zadeva zdaj uredila? ----------MT SESTANEK ZSSDI ROKOMET PREDSEDNIKI POSAMEZNIH DRUŠTEV ZA POPOLNO AVTONOMIJO ERIK DOLHAR Trst-V torek, 15. t.m., se je vodstvo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji srečalo s predsedniki včlanjenih društev. Srečanja se je udeležila približno polovica društev, z Goriškega pa je od 16 društev bilo prisotno samo eno. Govor je bil predvsem o vlogi zamejskega športa, o prihodnjem financiranju te najbolj množične dejavnosti pri nas po zlomu t.i. družbenega gospodarstva in o ohranitvi članstva v obeh krovnih organizacijah ali izbiri samostojne poti. O tem je v svojem poročilu podrobno spregovoril deželni tajnik ZSSDI Ivan Peterlin. Po njegovem posegu pa se je razvila živahna razprava, med katero so prisotni izrazili določeno zaskrbljenost nad dejstvom, da zamejski šport še zdaleč nima tistega mesta, ki bi mu pripadalo kot najbolj množični organizirani dejavnosti civilne družbe in tudi glede na uveljavitev, ki jo je zamejsko športno gibanje doseglo v krajevnem, deželnem, državnem in mednarodnem prostoru. Prisotni so se odločno izrekli za popolno avtonomijo športnega združenja. Vodstvo ZSSDI je v zadnjem času v tem smislu večkrat vodilo pogovore v Ljubljani, še zlasti pri Uradu za Slovence po svetu, in v zamejstvu. Izrazilo pa je prepričanje, da je treba priti do avtonomije postopno in premišljeno. Izvršni odbor ZSSDI je na srečanju tudi seznanil prisotne z opravljenim delom od zadnjega občnega zbora aprila lani do danes. Predsednik ZSSDI Jurij Kufersin je predsednike spomnil, da je italijanski olimpijski odbor CONI sprejel novi statut ZSSDI, medtem ko je pravilnik, ki je sestavni del tega statuta, še v fazi sprejemanja. Pravilnik sestavljata dva dela: prvega mora odobriti CONI, drugi pa je namenjen samo včlanjenim društvom in govori o financiranju društev glede na njihovo redno delovanje in uspešnost. Tu gre za različne oblike financiranja, kar naj bi vsaj nadomestilo izgubo nekaterih sponzorjev, ki so bili vezani na TKB. V Rimu so konec leta tudi odobrili prvi prispevek Združenju v višini 20 milijonov lir, ki pa je manjši od pričakovanega. Verjetno pa je to le prvi del sredstev, ki naj bi jih ZSSDI prejelo od CONI-ja, kar pa bo znano, ko bo iz Rima prišla obrazložitev prvega prispevka. Tajnik Peterlin je v svojem izčrpnem poročilu analiziral vgrajenost športa v zamejsko stvarnost. Podčrtal je, da si je zamejski šport s trudom priboril prvo mesto med dejavnostmi, s katerimi se ukvarjamo zamejci, česar pa še danes marsikdo ne priznava. "Naša civilna družba je že pred leti določila nekatere ustanove (Slovensko stalno gledališče, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, dvojezični šolski center v Spetru in Glasbena matica), ki so vredne vse pozornosti, gladko pa je šla mimo športa," je povedal Peterlin. Isto velja tudi za zakon za obmejna področja in za vključitev športa v zakonski osnutek naše manjšine, za kar je bilo potrebno posebno prizadevanje Združenja. Peterlin je nato spregovoril o temi: krovni organizaciji in šport. Kot znano, je bilo ZSŠDI od vsega začetka včlanjeno v SKGZ, v SSO pa se je vključilo po nasvetu Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu, tako da je postalo šesta zamejska ustanova skupnega interesa. ZSSDI se je z državnim sekretarjem dr. Petrom Vencljem dogovorilo, da bo prejemalo 10 % sredstev, ki jih matična domovina namenja manjšini. Tako bi lahko ZSSDI krilo potrebe društev v skladu z določili novega pravilnika ter nudilo izredno pomoč najbolj potrebnim, kot sta bila ob koncu lanskega leta Bor v zvezi s Stadionom 1. maj in Jadran po zlomu svojega glavnega sponzorja TKB. Peterlin nadalje meni, da ZSSDI ni dobilo dodatnega denarja, ker so tudi druge zamejske ustanove v veliki krizi, vendar "je bil šport še enkrat žrtvovan na oltarju širših interesov naše družbe, ki športa ne postavlja ob bok drugim dejavnostim." Peterlin je svoj obsežni poseg sklenil z mislijo, da se v ZSSDI-ju prepoznava vse, kar nosi za predznak slovenski šport v Italiji in mora obdržati svoj nestrankarski značaj ter predvsem ostati z nogami trdno na tleh. LABODJI SPEV KRASA? SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ NAM JE POSLAL NASLEDNJO IZJAVO: Iz tiska smo zvedeli, da je bila naša organizacija deležna ostrih kritik na nedavnem posvetu predsed-nikov društev, članic ZSŠDI. Iz poročila je razvidno, daje prišlo do poskusa enostranskega obračunavanja, ki ga v celoti zavračamo. Očita se nam, da se ne držimo dogovorov, ker nismo razdelili vseh sredstev, ki smo jih dobili iz sklada matične pomoči. Hkrati je bilo sicer rečeno, da je zadnje izplačilo v teku, toda očitek ostane. Zadnje izplačilo ZSŠDI-ju, kot nekaterim drugim organizacijam, smo odobrili na seji, ki jo je izvršni odbor imel 2. januarja. Prej bi tega niti ne mogli narediti. Sele nekaj dni prej smo namreč dobili zadnji obrok pomoči iz Ljubljane. Če so drugi počakali, mora pač počakati tudi ZSŠDI. ZSŠDI seje ob isti priložnosti obregnilo tudi ob "bipolarnost11 in nam med vrsticami pripisalo odgovornost za nevzdržno stanje: pod "monopolar- nostjo11 je bilo vse v redu; ko seje zdaj pritepla druga krovna, je postalo stanje nevzdržno. Vseskozi pa se pozablja in zamolčuje, da je dejansko odgovornost treba iskati izključno v monopolih preteklosti, ne pa v bipolarnosti zadnjih mesecev. SSO se noče nikomur vsiljevati, svojo vlogo v zamejski družbi bo vsekakor skušal še naprej izvajati v taki meri, kolikor to zahtevajo in dopuščajo stvarne razmere. Financiranje športa je vprašanje javnopolitične in upravne narave in to velja tudi za naš manjšinski šport, kakor dokazujejo številne telovadnice in drugi športni objekti, ki so zrasli v naših občinah. Krovni organizaciji sami ne bosta nikdar mogli izpolniti vseh vrzeli, ki tu nastajajo, zlasti še ne tistih, ki so posledica gospodarske krize. Zagotovo ne bosta mogla nadomestiti izgubljenih spon-zorizacij. Kljub temu menimo, da bo SSO lahko opravil koristno vlogo v odnosu do našega športa, predvsem kot posrednik interesov in potreb športnih društev in zvez. KOŠARKA Morda najboljši zamejski košarkar zadnjih let, 21-letni in 195 cm visoki Jan Budin (na sliki Kroma), se je po o-pravljeni štirimesečni izkušnji pri angleškem prvoligašu London Tovvers vrnil v domači Salež. Jan je lani uspešno branil barve Jadrana, kjer mu je dovolil igranje milanski Stefa-nel, ki ima vse pravice nad tem našim igralcem. Poletna pogajanja med tem klubom in vodstvom Jadrana pa niso bila uspešna, tako da je Stefa-nel Jana nekako "blokiral". Edina možnost, da bi se Jan rešil izpod "milanskega jarma", je bila ta, da igra v tujini. Taka priložnost se mu je tudi ponudila v Londonu. "Za To-vverse sem dokaj uspešno nastopal od septembra do premora pred božičnimi prazniki," nam je povedal kraški dolgin, "nakar me je klub odslovil iz tehničnih razlogov, ker je potreboval centra, ne pa be- JAN BUDIN SPET DOMA ka, kot sem jaz, saj nas je v ekipi igralo v tej poziciji kar pet. Izkušnjo v Londonu pa i-mam vsekakor za vsestransko pozitivno, saj sem živel v evropski metropoli in se vsak dan vadil v angleškem jeziku. Spoznal sem nov košarkarski svet, nov način igranja in življenja. Sedaj treniram z Jadranom, letos pa v Italiji ne smem nastopati zaradi znane pogodbe s Stefanelom." Jan je v soboto lahko prisostvoval novemu porazu svojih soigralcev Jadrana TKB. Tokrat lahko trdimo, da je skromna ekipa Šesta San Gio-vanni nepričakovano premagala naše za šest točk, saj so Cehovinovi fantje še pet minut pred koncem srečanja vo- dili za celih deset točk, nakar so izgubili nešteto žog. K porazu pa sta prispevala tudi zelo slaba sodnika, čeprav se trener Čehovin s tem ne strinja popolnoma, ko pravi: "Če smo izgubili toliko žog, gotovo sodnika nista kriva!" V D ligi je bil tokrat v središču pozornosti slovenski der-by med Cicibono Preff. Mar-sich in Kontovelom. Na dan sta prišli večja izkušnja in teža Kontovelcev, ki so predvsem z razigranima Klavdijem "To-lotom" Starcem in Igorjem Či-vardijem prisilili Cicibonaše, da so si nabrali veliko število osebnih napak, ki so Konto-velcem omogočile izvajanje cele vrste uspešnih prostih metov. Končni rezultat 80-62 v korist Kontovelcev zgovorno priča o razmerju moči na igrišču. Do pomembne zmage nad neposrednim tekmecem za vrh lestvice je prišla tudi peterka Bora Radenske, ki je premagala Ronchi in se tako spet povzpela na vrh lestvice, kjer je sedaj v družbi Santosa in Doma Rob Roy. Goričani so že v soboto, predvsem po zaslugi "vroče roke" razigranega Košute, premagali gra-deško Petrol ifero, v naslednjem kolu pa se bodo tudi oni pomerili z Ronkami. V promo-mocijskem prvenstvu je Breg doživel nov poraz. ---------DOLFO * V soboto je moška rokometna ekipa Krasa Trimac morda zadnjič nastopila v letošnji C ligi. Finančno stanje rokometnega odseka Krasa je namreč tako, da ne dovoljuje nastopanja fantov v drugi fazi prvenstva. Krasova članska ekipa se bo morala tako zaradi prevelikih stroškov, ki bi jih zahtevalo nadalj- nje nastopanje v drugem delu prvenstva z gostovanji na Južnem Tirolskem, odpovedati sodelovanju v drugi fazi. Dokončna odločitev sicer še ni padla, vendar vse kaže, da je izstop iz prvenstva neizbežen, razen če odsek ne bo prejel ired začet-Res škoda! potrebnih sredstev pr kom drugega dela. Rc AMATERSKI NOGOMET USPEH VEČINE NAŠIH EKIP 6 zmag, 4 remiji in 2 poraza: tak je tokratni obračun zamejskih enajsteric, ki nastopajo v raznih amaterskih ligah. Uspešne so bile Sovod-nje Zadružna kreditna banka v promocijski ligi, Vesna v 1. amaterski ligi ter Mladost, Breg B in Gaja v 3. AL. Največ so se na lestvici povzpeli Do-berdobci, ki jih sedaj od vodilne ekipe ločita samo 2 točki. V elitni ligi je Juventina Radenska ujela remi tik pred koncem, remizirala pa sta tudi Primorje Adriaker in Zarja v promocijski ligi, podobno kot Primorec v 2.AL. Praznih rok sta tokrat v isti kategoriji ostala Kras in Breg. ODBOJKA PORAZ VALA POPOLN USPEH V C1 V ženski B2 ligi je združena ekipa Koimpexa povsem častno izgubila doma z močnim VVuberjem iz Schia, proti kateremu so se naše večji del |tekme enakovredno borile. 'Podobna usoda je v moški i konkurenci tokrat doletela oba naša predstavnika: Valov-ice Imse Kmečke banke je nepričakovano porazila Riviera del Brenta, medtem ko so po-! razu Slogašev Koimpexa botrovale manjše napake. Razveseljive novice prihajajo to-ikrat iz C1 lige. Soča Sobema [je namreč po petih setih pri-{šla do svoje druge prvenstvene zmage, uspešni pa šta bili tudi obe goriški ženski postavi. Olympia Kmečka banka K2 Šport je predvsem po zaslugi Tanje Pitacco in Vanje Černič s 3-1 doma premaga-| la Torriano, medtem ko so bi-I le Valovke La Goriziane Zadružne kreditne banke šele | po tie-breaku boljše od Marti-| gnacca. V moški C2 ligi je O-|lympia CDR kljub tesnemu I porazu po petih setih s Torriano ostala v stiku z vrhom lestvice, od katerega Terpino-vi in ostali zaostajajo le za dve [točki. Uspešni pa so bili fantje Bora Fortrade, ki so porazili videmski VBU. Sokolovke so v isti ligi pustile točki v Gonar-! su, v D ligi pa beležimo polovičen izkupiček: Slogašice so | povsem nadigrale Fiumicello, Espegovci pa so tesno izgubili z Rozzolom. ED NAMIZNI TENIS RAZIGRANE KRASOVKE V A1 ligi so igralke Krasa Generali tudi v Novari zanesljivo premagale Regaldi s 5-2, podobno, kot so to storile že v prvem delu prvenstva v domači zgoniški telovadnici. V ženski B ligi pa so Krasovke Active žal s tesnim 3-2 izgubile pred domačim občinstvom proti Bocenskemu Traminerju. KOLESARSTVO PEČAR PODPREDSEDNIK DEŽELNE ZVEZE 1! Duša lonjerskega kolesarskega kluba Adria Radi-voj Pečer je bil izvoljen za podpredsednika deželne kolesarske zveze. Skrbel bo za nadzorstvo nad deželno tehnično komisijo, nad direktorji dirk in tekmovanji. To je novo priznanje za prizadevnega zamejskega športnega delavca. 15 ČETRTEK 23. JANUARJA 1997 S Pokloni sebi naročnino na Novi glas n mmr.nmnw LETNA NAROČNINA: NAROČITE SE LAHKO TUDI PO TELEFONU ITALIJA in SLOVENIJA 65.000 LIR, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA ikTZTICTDDnčicv.................................... „ „ » . . ^ ^ IM t IN r KI IM h K POŠTA 120.000 LIR. I NAVODILO ZA NAROČNIKE: NASLOV............................................. Obrazec izrežite ali fotokopirajte, izpolnite ga v vseh delih in ga pošljite po pošti ali osebno prinesite na tržaška DATUM PODPIS oz. goriško upravo Novega glasa -Zadruge Goriške Mohorjeve. ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA: PRIIMEK 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 / 533177, EAX 0481 / 536978 NASLOV......................... 34133 TRST, UL. DONIZETTI 3 TEL. 040 / 365473, FAX 040 / 775419 .................................................. DATUM PODPIS NAROČNIKA NOVI GLAS 0