JESENKOVA PRIZNANJA Na slavnostni seji ob 25-letnici Bioteh niške fakultete univerze v Ljubljani in 200-letnice kmetijskega šolstva na Slo venskem dne 9. oktobra 1972 sta pedago- škoznanstveni in fakultetni svet sprejela sklep o ustanovitvi in podeljevanju pri- 312 znanj po imenu, ki je najtesneje pove zano z razvojem biotehniških ved v pre teklem obdobju, ki je mnogim sodelav cem fakultete še zelo prisotno ter doma in v svetu visoko priznano v osebi pro fesorja dr. Frana Jesenka, prvega pro fesorja botanike na ljubljanski univerzi, odličnega vzgojitelja, raziskovalca ter našega prvega genetika-mendelista. Jesenko je načel in rešil mnoga stro kovna vprašanja, ki jih danes razvijamo na biotehniškem področju, od temeljnih naravoslovnih disciplin do varstva oko lja in drugih ved, ki jih danes obrav navamo in nas povezujejo v enotni fa kulteti ljubljanske univerze ter so temelj študija agronomije, biologije, gozdarstva in lesarstva, veterine in živilske tehnolo gije. Kot dunajskii študent, docent za žlahtnjenje, poljedelstvo in vrtnarstvo na dunajski visoki zemljedelski šoli ter vodja rastlinogojske postaje, kot profe sor za poljedelstvo, genetiko in žlahtnje nje na agronomski in gozdarski fakulteti v Zagrebu in nazadnje profesor za bo taniko in genetiko na ljubljanski uni verzi ter raziiskovalec in ustvarjalec no vih kmetijskih rastlin, je bil Jesenko poosebljen predstavnik biotehniških zna nosti, bil je pedagog, znanstvenik, žlaht- nitelj, ljubitelj in pobornik za naravne vrednote ter urejeno okolje. Generacije njegovih diplomantov, sodelavcev, na slednikov in privržencev so nadaljevale njegovo začeto delo, ustvarile to, kar danes imamo, ter začrtale pot v prihod nost, za katero bodo spodbujala tudi Je- senkova priznanja kot najvišja častna priznanja za dosežke in zasluge na naj širšem biotehniškem področju, za peda goško in znanstveno in razvojno delo, za uspehe in prizadevanja za gospodarski in družbeni napredek. Jesenkova priznanja podeljuje fakul tetni svet na rojstni dan profesorja Je senka, vsako leto dne 14. marca. Letos jih je podelil dekan v prisotnosti rektor ja in prorektorja ljubljanske univerze. Svečanost je bila v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani, kjer so bili pred stavniki družbenega in političnega živ ljenja SR Slovenije. Strokovna komisija za evidentiranje in izbiro kandidatov, sestavljena iz predstavnikov petih fakul tetnih oddelkov, štirih zunanjih inštitu tov, petih strokovnih društev, treh po slovnih združenj in predstavnikov Za družne zveze Slovenije, Zveze sind:ikatov in Gospodarske zbornice Slovenije je evidentirala sedem kandidatov, od teh pa je štiri izbrala kot kandidate za Je senkova priznanja 1973, in to: 1. diplomiranega inženirja gozdarstva Tugomirja Cajnka, direktorja biroja Poslovnega združenja gozdno gospodar skih organizacij Slovenije kot vsestran sko zaslužnega delavca za razvoj gozdar- sko-lesarske stroke v Sloveniji; 2. diplomiranega biologa Jožeta La zarja, honorarnega predavatelja botanike in dolgoletnega upravnika Botaničnega vrta v Ljubljani za uspešno vodenje in razširitev vrta ter številne objave s pod ročja algologije; 3. diplomiranega inženirja agronomije in diplomiranega pravnjka Jožeta Levsti ka, rednega profesorja agrarne politike, za zasluge pri ustanavljanju in organi ziranju agronomske, gozdarske in vete rinarske službe, današnjih oddelkov Bio tehniške fakultete ter za študije in raz iskovalna dela s področja agrarne ekono mike in agrarne politike in 4. diplomiranega veterinarja in dok torja veterinarskih znanosti Franca Ru- tarja, veterinarskega inšpektorja iz Kra nja, za zasluge pri razvijanju veterinar ske službe, veterinarske medicinske ope- rative, za razvoj produktivnejše živino reje in stanovske organizacije veterinar jev in veterinarskih tehnikov. Komisija je izbrala kandidate ne glede na delovno mesto, ki so si več kot tri desetletja prizadevali za razvoj stroke, ustanov in organizacij. Fakultetni samo upravni organi so to pobudo in predlog s pritrjevanjem sprejeli, saj se s to ge sto fakulteta odpira navzven, na vsa bio tehniška področja, od lastnih kadrov do proizvajalcev, od znanosti do prakse ter od lastnih do splošnih družbenih pro blemov, ki so življenjsko povezani z iz rabo naravnih vicov, s pridelovanjem hrane in predelavo surovin ter varstvom človekovega okolja in urejanjem krajine. Ti problemi, ki vedno bolj pritegujejo pozornost družbe in javnosti, ki zahte- 313 vajo bolj odločno poseganje in reševa nje, fakulteto močno angažirajo in ji dajejo možnosti za njen hitrejši razvoj. O profesorju dr. Franu Jesenku je na pisal izčrpno biografijo in bibliografijo prof. France Planina v VII. zvezku Lo ških razgledov leta 1960. Čeprav ni pre teklo mnogo časa od te objave, naj mlaj šim bralcem in novim naročnikom ven darle predstavim tega znamenitega in zaslužnega loškega rojaka. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v stari obrtniški družini v Skofji Loki. Po maturi na ljubljanski gimna ziji leta 1895 je študiral naravoslovje: botaniko, geologijo, kemijo in mineralo gijo na dunajski univerzi, kjer je dne 9. julija 1900 promoviral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatom sko zgradbo asimilirajočlh rastlinskih organov. Nato je bil nekaj let prefekt in vzgojitelj v zavodu Theresianum na Dunaju invBelohradu na Češkem. V tem času je prepotoval skoraj vso Evropo, kjer si je izpopolnil svoje jezikovno zna nje; govoril in pisal je nemško, švedsko, francosko, italijansko in češko, pasivno pa je obvladal angleško, norveško in rusko. Od leta 19C4 je na pobudo bota ničnega inštituta na Dunaju raziskoval puLČavsko floro v Egiptu in Arabiji ter napisal razpravo Puščavsko rastlinstvo skalrMte Arabije. Leta 1908 je dunajska visoka šola za zemljedelstvo (Bodenkultur) imenovala dr. Franca Jesenka za asistenta-demon- stratorja in za upravnika na rastlino- gojski postaji, leta 1913 je habilitiral za docenta. V tem času se je poglabljal v fiziologiji, genetiki in metodah žlahtnje- nja rastlin ter objavil več razprav, med njimi Poskusi trajanja turgescence v odrezanih rastlinskih poganjkih, O ne katerih novih načinih skrajševanja dobe počitka pri lesnatih rastlinah, O rasti in razvoju poleti defoliranih dreves in gr mov, Siljenje z injekcijami, vbodi in al koholom; največ teh je objavil v avstrij skem botaničnem časopisu in v poročilih nemške botanične družbe. Čeprav je začel Jesenko svoje razisko valno delo s floristiko in nadaljeval s fizio loškimi raziskavami, je vendarle dala ge netika in žlahtnjenje koristnih rastlin glavni karakter njegovemu znanstvenemu opusu. Pred prvo svetovno vojno je bil Dunaj s profesorjem E. v. Tschermakom na čelu in njegovim sodelavcem Jesenkom eno izmed svetovnih središč genetskih raziskovanj ter novih žlahtniteljskih me tod in tehnike; s hibridizacijo rastlin so odkrili pozabljenega Gregorja Mendla ter potrdili zakone o dedovanju, ki so te melj moderne genetike ali mendelizma. Jesenku je uspelo, in to prvemu na sve tu, križati rastline iz dveh rastlinskih rodov Triticum in Secale, pšenico in rž, ter dobiti rodne potomce. Njegovi do sežki in nove stvaritve so doživeli po zornost in priznanje med genetiki teda nje generacije, ko je Jesenko leta 1911 na 4. mednarodnem kongresu genetikov v Parizu referiral o rodnem križancu med pšenico in ržjo (Sur un hybrid fer- tile entre Triticum sativum et Secale cereale. Pariš 1911, str. 1—11), kasneje pa je objavil razširjeno razpravo o na daljnjih doseških križanja žitnih vrst (Ueber Gefreide-Speziesbastarde — Wei- zen X Roggen. Zeitschrift f. induktive Abstammungs- u. Vererbungslehre X, 4, Wien 1913, str. 311—326). Njegova po znavanja genetike in mendelističnih za konitosti lahke presodimo po razpravi O Gregorju Mendlu in njegovem zakonu dedovanja (Urania III, 47, Wien 1910, str. 739—742.). Med prvo svetovno vojno je bil Jesen ko mobiliziran, ranjen in zaprt kot ru- sofil ter nato še ujet; po vojni se ni več vrnil na Dunaj, ker se je odzval vabilu iz domovine. Najprej je sprejel docen- turo na agronomski in gozdarski fakulte ti v Zagrebu (1919—21), kjer je nadalje val na Dunaju začeta predavanja iz rastlinogojstva in vrtnarstva, genetike in žlahtnjenja, hkrati pa je prihajal v Ljubljano, kjer je urejal botanični inšti tut novo ustanovljene univerze; predaval je anatomijo in fiziologijo rastlin. Ze naslednje študijsko leto je bil izvoljen za rednega profesorja botanike v Ljub ljani, leta 1923 pa je bil imenovan še za honorarnega predavatelja na tehniški fa kulteti za predmet surovine in tehniška mikroskopija. V Ljubljani je vodil Bo tanični vrt in nadaljeval z bastardira- njem žitnih vrst, pomagal pri ustano- 314 vitvi, vodstvu in opremljanju naše prve semenogojske postaje v Beltincih ter se zavzemal za varstvo naravnih vrednot. S svojimi študenti, planinci in gozdarji je leta 1924 začrtal meje Triglavskega narodnega parka. Tragični dogodek na Komarči in smrt dne 14. julija 1932 je prekinila njegovo ustvarjalnost. Počiva na loškem farnem pokopališču. Po njem je ljubljanski mestni občinski svet ime noval novo Jesenkovo ulico, po drugi vojni so v Mestnem logu ustanovili pose stvo in vrtnarijo Jesenkovo, prijatelji so mu v vznožju Šišenskega hriba postavili spominski kamen, botaniki pa spominsko ploščo v Botaničnem vrtu na Ižanski ce sti (1966). In Jesenkova priznanja so tudi prispevek za tisto, kar mu dolguje slo venski narod! Viri: Sklep FS Biotehniške fakultete univerze v Ljubljani z dne 26. 2 1973.— Govor dekana prof. dr. F. Adamiča na slovesnosti izročitve Jesenkovih priznanj dne 14. marca 1973 na Univerzi v Ljub ljani. — Arhiv univerze in arhiv bio tehniške fakultete v Ljubljani. — Slo venski biografski leksikon I, str. 4C9. — Loški razgledi VII, 1960, str. 151—156. — Zbornik BF XXI, 1973 (v tisku) in Spo minski zbornik BF 1947—1972, II. del (v tisku). — Sklep UO Biotehniške fakul tete univerze v Ljubljani z dne 22. fe bruarja 1973, da se za leto 1973 izročijo diplome in po 4000 din nagrade. Dr. France Adamič 315