Miha Mate
1272
JANEZ OVSEC, JEZERA DOBREGA SONCA
Četrta zbirka istega avtorja se zdi kvalitetno pomembnejša. Sicer se tudi tu nekaj misli ponavlja, toda metaforični razpon je v njej sorazmerno velik
in sega čez ekspresionistično izrazje. Po drugi strani je knjižica logično nadaljevanje avtorjevih poprejšnjih pesniških snovanj, recimo zbirke Na dnu so samo še zvezde, saj ne le izrazno dosledno ostaja v zavetju »lepotnega zatišja« (B. Paternu), se pravi znotraj dematerializirane subjektivitete lastnega jaza. Pozna dve konstituanti: »čudovita bitja lepote« in »strašne sence noči«, ki ju »veže v življenje« (Zlati trak). To mu omogoča njegov posebni položaj: pesnik je »opojna sredica cveta /, drget nožic / rumene čebele / in ptic« (Zlati trak). Za položaj pa je pogojen z njegovim posebnim načinom bivanja, ki je izražen in zaznamovan kot »prebujena zavest vseh stvari« (Počitek).
Medtem ko pretežni del sodobne poezije izpoveduje nekaj nasprotnega, se Ovsec vztrajno umika iz sodobnosti v čas pred tehniko, kjer je bilo mogoče živeti z zvezdami, rožami, s soncem, z gozdovi, drevesi, s tišino ipd. in se vdajati polepotenim meditacijam o življenju in smrti. K temu človeku se Ovsec nenehno vrača, vanj je romantično in pobožno zagledan. Kajpak je vprašanje, ali se ta pobeg zgodovinsko posreči, to tem bolj, ker ne gre za miselni poskus, temveč bolj za posebno narcisoidnost.
Vendar je zanimivo ogledati si ta dvom o narcisoidnosti nekoliko pobli-žef Lahko bi se namreč izkazalo, da vendarle ima svoj tehtnejši vzrok: ta narcisoidnost se kaže predvsem kot že nekoliko osladno uživanje samote, »zavedanja« (Otok) svojega vsesmernega jaza, ki ne pozna ne časovne niti prostorske omejenosti. Lahko jo imenujemo samo prebujenost iz nebivanja, smrti: »Prebujamo se skozi ozko režo smrti«, ki pa je temeljna podlaga sveta: (»In vse je samo smrt, / in malo je življenja, / kadar živimo.« —¦ Belo steklo sanj). To pomeni, da je pesnikova druga konstituanta izpeljana do konca in da potemtakem  imamo opraviti z
J. Horvat
1273
dokaj premišljeno pesniško aktivnostjo. Pozna v resnici malo motivov (v tej zbirki npr. še ljubezen, ki ima v nasprotju od prejšnje bogatejše podobe), zato je morda nujno, da tudi izraz ni tako raznolik kot bi pravzaprav lahko bil. Pesmi pa s svojo hoteno od-
vrnitvijo od sodobnosti tvegajo neod-mevnost, ki se je sicer že bolj ali manj žal uresničila. Toda v primeri s knjižico Sredi vrta je drevo je ta zbirka z nekaterimi pesmimi na začetku nedvomno avtorjev napredek.
J. Horvat