NaSe življenie (Glas preko meje.) Vscm tovarišem, zlasti pa trpinom ;pregnancem v imenu zcmlje, v imenu rodu, v imenu tristotcrih — pozdrav! Blizu je lcto ko živimo primorski uči= telji kot razgnana čreda. Razdelili so nas Prvič v začetku leta 1926. Takrat je pricel lov in mnogi so padli v mrežc plehkemu oportunizmu. Čudno nas jc ločila ta preizs kušnja. Kdoir izmed nas jc ostal trdcn, čuti ^ scbi ponos in samozavcst. Slednji izmcd "•"stoterih sc zaveda volike moralne dobri* nc, ki jc bila ohranjena njegovcmu značaju takrat, ko ni sledil ne vabi ne pretnjl. Do •°variša, ki jc padel je nozaupljiv, izogibljc Se ga dn ga zaničujc. Hujši od prvcga udarca pa je bil drugi. V poletju lcta 1926. so nam razpustili stanovsko organizacijo. Od takrat živimo 'occni, breiz stanovskih vczi, !brcz stikov. Vsakdo jc prepuščen samcmu scbi in le ma« Jo-kd'0 jc tako srcčcn, da ima v bližini do? ^rcga prijatelja. Razkropljcni smo po vsej o^žcli in glas nc scžc od cnega do drugega. J^ to vpliva uničevalno na posameznika. V*'k° ginejo v takcm stanju moči, kak'o pc-sa volja in človok pada v pozabljenjc. Po^ t°?.aJ' _v katerem živi dnnes primorski uči= ¦ 3' jc kulturna in socialna — stanovska kn\X\ ~~ v^ckateri mcd tovariši so se kaj ^ a'u vživcli v novi položaj, zopet drugi p .m?rcJ'o strpcti. Obojih se pa po'lašča ^ , "nizem. Ali ni to življenje mora za 61o= np'va> ic rad delal? — Kdor ganc jc v tuinrn°sti' da od!eti- NekdaJ so vodili kul' zano°i- ° P° vase^ učitelji, dancs je navcH oblvsf- ldstvo ponajvcč samo nase, kajti um'n-i paz'J° strogo na slcdnji koraik raz* turn- -i na dcžc!L V P08'1^11^ dobi so kuh 1 stiki z brati zclo oimejcni. Včasih smo od daleč gledali življenjc mcd brati ono* stran mcje, dancs niti tega nc moremo več. Najnevarncjše mod vsem pa je. če se sha= jajo v družbi slov. učitclji. Vcmo to in slučaju se moramo zahvaliti, da nas je po« učil s tem edcn izmed oblastnikov sam, ko jc rckel: »Lahko obiskujcjo eden druizega italijanski učitelji in tudi mešani so lahko v družbi, ali čuječc je oko olblasti in če sc snideta le dva slovenska učitelja, že poro= čajo njeni fumkcionarji.« Slovcnski učitelji so brez organizacije, so brez glasila. Od nikoder ni poibude, ki bi vzdramila duševne delovne sile. Tvor smo brcz skupne duše in naša hotenja so hotes nja posameznika, zato šibka in največkrat brezplodna. Kar imamo in kar nam je osta= lo, je zavest, ki jo je v nas vzgojila orga« nizacija. Tradiciji živimo — v njej se ču« timo krepke in iz nje zajemamo moči, da preživimo ta težki čas. Lahko pribijemo', da je malo naših organiizacij završilo tako vcliko poslanistvo, kaikor ga je »Zvcza« med učiteljstvom. Učitclju jc v dobri mcri oncmogočena narodno kulturna miisija med ljudstvom. Ali imel je do sedaj še silo. Ko bo pa izri* njena iz šolc poslednja slovenska bcscda, takrat bo nastopi'1 pot najvcčjcga mučeni« štva. — Ni je stvari. ki bi človoka tako pri= tiskala k tlom. kakor zavost, da postaja materin jezik brezpraven. Najtežje pa jc ucitelju, ki mora prcživljati dobo, ko izgi= nja njcgova materinščina iz šolc in jc oin sam primoran, da uči rodno deco v tujem jeziku. — In to dobo preživlja slovenski učitclj v Italiji. V tcm hudom času je brez skupne vczi, brcz moči. Domišljamo si včasih. da smo Matja« ževa vojska in čakamo, da vstane nov dan. Pa nam bo monda prerastla brada sedem* krat okoli mizc in bomo še čakali. Ali jc siovenski učitclj v Primoirju zas pisan srnrtiV O ne, šc je moči v nas in ko bo zopet vsaj malo posijalo solncc. se raz= boboti v nas novo1 življenjc. Mir.