365
O naši živinoreji.
Spisuje Gustav Pire.
L
Dandanes, ko se preobrat v vseh strokah človeškega podvzetja tako hitro vrši, da je komaj še slediti vsem do vim iznajdbam, zadevajočim eno ali drugo obrt ter le z največo silo mogoče tekmovati, ni čuda, da je ravno taka osoda zadela tudi kmetijsko obrt. Splošnemu preobratu v kmetijstvu ni le vzrok hrepenenje po največjih dohodkih iz zemlje, ampak na-nj so tudi vplivale kupčijsko-politične razmere, kakor tudi olajšano in ceneje prevaževanje blaga, kar je nasledek novošegnih prevaževalnih sredstev, to je, železnic, parobrodov itd.
Konservativni kmetovalec, sosebno manjši, ni mogel ali pa ni hotel opaziti prememb, koje so se pred njegovimi očmi godile, ter se vidi kar na mah postavljenega pred nove, po vsem predrugačene razmere. Izmed treh glavnih namer kmetijstva, to je: 1. pridelovanje žita, 2. pridelovanje kupčijskih rastlin in 3. živinoreje, je bilo dosedaj pri nas prvo najvažueje in tudi tam, koder je vinarstvo glavna stroka, je bilo pridelovanje kupčijskih rastlin in ravno tako živinoreja prav po ma-četiino v kot potisneno.
Pri nepravilnem obdelovanji zemlje, pri slabem ravnanji z gnojem in njega pomanjkanji so pri nas žetve vedno slabeje in slabeje postajale; drage delaine moči pri vednem preziranji dobička, kojega dajejo kmetijski stroji porabljeni na pravem mestu in ob pravem času so naredile, da naši gospodarji z današnjo ceno žita, katero amerikanska, ruska, ogerska in v zadnjem času celo indiška konkurenca vedno bolj pritiska, ne morejo več izhajati.
V največih okrajih Kranjske znal bi se vsak gospodar sam prepričati, da mu mora ceneje priti kupljeno žito kot pa doma pridelano, in k večem tam, kodar je pridelovanje žita intenzivno, koder so stroški in dohodki najraziimnejše uredjeni, koder vlada največa varčnost, tam je morebiti mogoče, da se zamore pridelati doma žito po taisti ceni, po kateri se zamore na trgu kupiti. Ali pa je gospodarsko razumno za tak dobiček kmetovati ? Odgovor prepuščam vsakemu samemu. Gori navedene razmere silijo nas nehote misliti na preobrat v našem kmetijstvu, in ni nam treba dosto misliti, o načinu, kako ga izvesti. Delavske in kupčijske razmere naše dežele so take, da tudi na vspešno pridelovanje kupčijskih in obrtnijskih rastlin ni misliti in da nam slednjič le še ostane živinoreja.
ivinoreja ima biti sredstvo, s kojim je kranjskemu kmetovalcu dana prilika, si zboljšati svoj gmoten stan in na njeni podlagi on mora prestrojiti vse svoje kmetijsko delovanje. Razmere, katere so v tem in predzadnjem desetletji storile živinorejo dobičkanosnejo mimo družin kmetijskih strok v naši deželi, so take, da smemo popolno zaupanje imeti v njihovo stalnost,
Dovoljujem si celo trditi, da bode cena živine poprej viša postajala kot pa padala. Uže s tem, da je vlada zaprla mejo  proti Ruski in Rumuniji,   ter s tem
primorala dunajski živinski trg preskrbljevati se z domačo živino, je cena živine preskočila, ob enem pa živinorejo sigurnejo storila, ker se nam sedaj ni vedno bati okuženja po vedno bolni ruski kakor tudi rumunski govedi. Letos prišel je pa kot nov srečen iaktor, kateri nas po vsi pravici še bolj k razširjevanji domače živinoreje sme siliti, in kateri bode še bolj pripomogel k vtrjenju sedanjih dobičkonosnih razmer pri živinoreji, to je, odprtje železnice čez arelsko goro. Z otvorenjem te železnice odprla se je nova izvaževalna proga za Avstrijo, sosebno za južne, planinske provincije našega cesarstva. Kakor bode ta železnica splošno dobrodejno uplivala na kupčijo , tako bode imelo kmetijstvo velik delež na dobičku, ki ga nam ima ta železnica prinašati. Po tej progi zvezani so naši kraji na najbližnejši način se Švico in Francoskem, vzlasti s Parizom. Vo-zarinske tarife nemških železnic so tako urejene, da naša dosto ceneja živina na parižkem živinskem trgu z drago nemško ni zamogla tekmovati, ker je vozarina previsoka bila mimo one za nemško živino. Z otvorenjem arelske železnice se je to hipoma prenaredilo, ob enem se je pa Avstriji odprla nova pot za izvaže-vanje živine v Švico, katera vziic svoji izgledni domači živinoreji vendar-le potrebuje dosto uvažane živine. Tu se nam tudi ni bati ogerskega tekmovanja , ker prebivalci Švice kakor Pariza ne ljubijo pustega mesa ogerske govedi, ter bodo raje ostali pri tem, katerega so vajeni in katerega jim zamorejo tudi podati živinorejci planinskih dežel, med njimi tudi Kranjci.
Imel sem veliko prilike, občevati z našimi gospodarji, ter z veseljem smem trditi, da je misel, živinorejo narediti za glavno stroko našega kmetijstva, skoraj povsod prodrla. Vsaj so pa razlogi k temu početju tudi tako jasni, da kmetovalec, kateri le nekoliko dobrega sveta slišati hoče, mora biti tudi prepričan o tem. Na-ravua lega Kranjske, katera se sme po vsem prištevati goratim deželam, nje podnebje, pašniki itd. stori jo kakor za nalašč vstvarjeno za živinorejo. Da bodemo pa imeli od naše živinoreje tudi zaželeni uspeh , treba je pred vsem, da je ona izgledna in umna, kar pa danes še nikakor ne smemo trditi, ampak marveč nam je še dosto treba storiti, da bode ta želja izpolnena.
V številu živine, kojo zamoremo rediti, o nje kakovosti itd. moramo še toliko in toliko preclrugačiti , da je vsestransko vstrajno delovanje združeno z umnimi nasveti potrebno, da dovedemo našo živinorejo do častnega mesta ter jo naredimo virom kranjskega blagostanja. Nasvete, kolikor je v moji moči mogoče, hočem podati na podlagi lastnega prepričanja in dejanskih razmer, koje bodem v prihodnjih člankih objavil.
List 47.
Gospodarske stvari.
0 naši živinoreji.
Spisuje Gustav Pire,
(Dalje.)
II.
V svojem prvem članku obljubil sem podati bralcem , predno se spustim v pretresovanje, kako bi se naša živinoreja povzdignila, nekaj podatkov o današnjem stanji kranjske živinoreje. Izmed štirih domačih živali, koje imajo na Kranjskem za kmetijstvo v resnici važnost, so: konj, goved, ovca in prešič. Zadnji dve živali ste le manjšega pomena; prešič ima preskrbeti dom z mesom in špehom ali pa pomagati odpadke kake obrtnije ali domače kuhinje v denar spraviti, ovca pa mora izkoristiti pašnike, katerih goveja živina ne mara. Reja ovac je pri današnjih razmerah le malo kje opravičena in je na Kranjskem tudi le na malo okrajev omejena. Eeja konj na Kranjskem vsled lege in narave naše dežele ne more biti nikodar glavni namen živinoreje, ter je gospodarjem navada, le mimogrede se s to rejo pečati, za katere povzdi<ro pa c. kr. poljedelsko ministerstvo neposredno skrbi in to na Kranjskem z najlepšim vspehom. Poklicani faktorji imeli bodo pa vendar še skrbeti, kar se tiče reje konj, zato, da bode kranjski kmet se naučil konja za časa prodaje tako pripraviti, da ga bode zamogel za faktično ceno prodati, ne pa največi dobiček goljufivim konjarjem prepustiti.
Iz navedenega sledi, da je reja ovac in prešičev, kakor tudi konj le majhnega pomena, ter da je reja goveje živine najvažneja in najpomenljivejša za naše kmetijstvo. Goveja živina je stroj, s pomočjo katerega pridelke naših posestev zamoremo predelane v meso za dobro ceno prodajati ter tako veče dohodke iz naše zemlje dobivati. V teh mojih člankih „o naši živinoreji" ozirati se hočem za to le na rejo goveje živine. Oglejmo si kranjsko govedo od dveh strani, kakošna je in koliko jo je?
Delitev kranjske dežele v tri dele: Gorenjsko, No-• tranjsko in Dolenjsko sledi uže iz naravne lege imenovanih pokrajin, katerih omejitev je storjena manj ali več na podlagi kakovosti zemlje, to je, geologiške formacije in pa deloma tudi podnebja. Naravno je, da je
tudi kmetijstvo teh treh delov Kranjske po vsem različno in smelo se sme trditi, da je malo kje najti na majhnem prostoru take razlike kot na Kranjskem. Z različnostjo kmetijstva, z različnostjo načina kmetovanja , je se ve da tudi spojena različna živinoreja. Na Gorenjskem, koder se gorati značaj dežele največkrat spremeni v hribovski značaj, koder je le malo ravnega polja, veliko pašnikov in bolj mrzlo, vlažno podnebje je naravno, da je bil kmet uže od nekdaj prisiljen hote ali nehote si več živine držati in zato je tudi vidni vspeh živinoreje na Kranjskem najbolje na Gorenjskem zapaziti. Živina gorenjska nosi uže danes po večini tipus pinegavsko-belanskega plemena. Prvotni goveji rod na Gorenjskem je manj ali več soroden pinegavskemu ali belanskemu ne le po precej enaki barvi in pa po natornih razmerah, v katerih pinegavsko pleme in pa naše domače, prvotno gorenjsko pleme živita, ampak tudi po enem in istem izviru obeh plemen, zato je pa zboljševanje gorenjske živine z belansko tudi zelo vspešno. Da gorenjska živinoreja vzlic svoji dobri podlagi ni še taka, bodi-si po kakovosti ali številu, kakor bi si jo želeli, ima svoje vzroke, kateri napredek zavirajo in v katerih nameravam pozneje govoriti.
Živinoreja na Notranjskem, izvzemši ono v loških, logaških in idrijskih hribih, katera je slična gorenjski, odlikuje se v tem, da je nje namera bila in je še vedno reja živine za vprego in pa za pitanje. Največe napake v tej zadevi, ki se zamorejo Notranjcem očitati, so te, da oni veliko, veliko premalo živine rede, premalo mlade živine prirede in živino za vprego ter pitanje od drugod uvažvajo, za mlekarstvo se pa še zmenijo ne. Sicer tudi o teh napakah hočem še svoje-časno izpregovoriti. Ne upam si naravnost trditi, da prvotna notranjska goved izvira od „prvotnega rodu" (Bos taurus primigenius), ali kolikor mi je bilo mogoče se osebno prepričati o sedanjem stanji, na katerega so primerno malo še uplivala prizadetja, da bi ga z muricodolskim plemenom zboljšali, se vsaj meni verjetno zdi, da na Notranjskem udomačena goved po veliki večini pripada k prvotnemu rodu. Ta trditev je še toliko naravnejša, če se pomisli, da je Notranjec večidel v dotiki bil le z deželami in pokrajinami, kojih goveja živina je prvotnega rodu. Prava je miseLjig-tranjsko živinorejo, kar se tiče kakovosti, zlooU^^^ muricodolskim plemenom, ker se to pleme goWvOoftb^
372
tranjskim razmeram najbolje prilegla, dobro za vprego in pitanje ter da tudi primerno dosto mleka. Ker je pri križanji raznih plemen dobrega vspeha le tedaj pričakovati, ako ste si živali, kateri se križate, uže po svoji naravi podobni, zato je za zboljšanje notranjske govedi izbrano muricodolsko pleme, prav dobro in naj bi tudi pri njem ostali. Pa tudi iz kupčijskih ozirov se mora bela in siva barva govedi obdržati, ker laški kupec jo tirja in na tega je Notranjec najbolj navezan.
Na Dolenjskem je živinoreja po številu kakor po kakovosti še daleč nazaj. Njen značaj se bliža deloma značaju hrvatske živine, deloma pa opazimo zamrle ostanke govedi, kojo so prilično grajščine tu in tam vpeljevale. Zboljšanje po muricodolskem plemenu se še le sem ter tje komaj vidi in le grajščaki (pa ne vsi) poskušajo govejo živino boljše rediti. Na Dolenjskem se je treba energično in radikalno živinoreje poprijeti in jo na radikalni način zboljšati. Na Dolenjskem živinorejo zboljšavati in pospešavati s pomočjo črednih knjig in pa le s tem materijalom, ki ga imajo doli na razpolaganje, kakor to priporoča gosp. c. kr. živinozdravnik Wirgler na Krškem *) je ravno toliko kot hišo pri strehi pričeti zidati. Na drugem mestu govoril bodem še natančnejše o dolenjski živinoreji.
V svojem prihodnjem članku razpravljati hočem stan naše živinorejo z ozirom na število.
*) Glej „Laib. Zeitung" št. 248, 249 in 250 od letošnjega leta: „Die Regional-Thierschau und Rinderpriimirung fiir die Region Unterkrain mit Antragen zur Hebung der Rind-viehzucht mit Herdebiichern. Yon Thomas Wirgler, k. k. Be-zirksthierarzt in Gurkfeld."
o naši živinoreji.
Spisiije G u s t a v Pirc.
(Dalje.)
III.
Kakovost živine merodajna je  za večo ali manjšo vrednost živine.   Živina je velik del narodnega premoženja;   kolikor bolj nje cena raste,  toliko veče postaj%^ to premoženje.    Na Kranjskem  da  se  ta važni del ua?^ rodnega premoženja še dokaj izdatno povečati.  Poaii^i žiti pa zamoremo glavnico ležečo v živini,  ne Ib 4;t%||
List 48.
boljše živine, ampak tudi s pomnoženjem števila živine. Omenil sem, da je treba način kranjskega gospodarjenja tako spremeniti, da postane živinoreja glavna stroka našega kmetijstva; v tem slučaji trebalo bode pa našo živino izdatno pomnožiti, kar gre prav lahko, posebno pa, če se veča pozornost obrne na pridelovanje krme na polji.
Po splošni štetvi domače živali leta 1880. je na Kranjskem 21.975 konj, 156 mul, mezgov in oslov, 225.144^goved, 67.431 ovac, 15.636 koz in 73.130 pre-šičev. Število živine ravna se po potrebi; ono mora biti pri umnem gospodarstvu v gotovem razmerji z mero posestva. Se ve da se to razmerje menja z načinom gospodarjenja, to je, ali je glavni namen kmetijstvu pridelovanje žita, obrtnijskih rastlin ali pa živinoreja.
Tam, kodar je pridelovanje rastlin za kupčijo glavna Stroka, potreba je le toliiio živine, da je mogoče, njive obdelati, gnoj pa, če je treba, se lahko nakupi. Pri kmetijstvu, komur je podlaga živinoreja, se pa živine toliko redi, kolikor jo je možno umno krmiti, ter se največa pozornost obrača na pridelovanje krme, ne le na travnikih, ampak tudi na njivah.
V poprek se računi, da na poldrugi hektar njiv in senožet pri navadnem gospodarjenji, koder živinoreja ni ravno najglavnejše, odpade 1 velika goved, to je, ta goved zadostuje za vprežno delo ter gnojenje tega pol-druzega hektara. To je gotovo, da zamoremo na tem poldrugim hektarom tudi krmo za več živine pridelati, ter jo vsled tega tudi več rediti, a ostanimo pri našem daljnem pretresavanji stanja naše domače živinoreje pri razmerji: na poldrugi hektar njiv in senožet naj odpade vsaj 1 velika goved. Poprej sem uže omenil, koliko živine se na Kranjskem redi, a za naše daljno računanje nam ta števila ne morejo ugajati, treba je, da jih spremenimo v eno število z enakim imenom, to je, da izračunamo kolikim velikim govedom z ozirom na potrebno krmo, gnoj itd. je enaka vsa naša živina na Kranjskem. Na Nemškem, kodar so statistične številke živinoreje izražene pod imenom „velika goved^^, računijo % konja, 10 telet, 2 mladi govedi, 10 ovac, 12 koz ali pa 4 prešiče na eno ;;veliko goved". Z ozirom na to razmerje izračunal sem iz posameznih podatkov naših avstrijskih izkazov, da naša kranjska domača žival je enaka 216.254 velikim govedom.
Ako vzamemo število hektara, kar je na Kranjskem njiv, travnikov ter popolno v nemar pustimo vrte, vinograde in gojzde, kateri tudi precej krme dajo, in raču-nimo, da 2 hektara pašnikov ali planin sta enaka 1 hehtaru travnikov, dobimo, koliko merijo vsa naša posestva, na kojih zamoremo živino rediti, in ta mera znaša 403.249 hektarov.
Vzamemo li, kakor je bilo uže prej rečeno, da na poldrugi hektar odpade 1 veliko goved, imeli bi imeti vsled tega razmerja 268.833 velikih goved. Ker jih imamo pa faktično le 216.254, primanjkuje še 52.579 velikih goved. Ta primanjkljej je pa v resnici še veliko veči, kajti pri gospodarjenji, pri komur je živinoreja glavna stroka, je razmerje med mero posestva in število živine še dosto tesneje in jaz sem iz računa izpustil vrte, vinograde in gojzde, kateri na Kranjskem tudi veliko krme dajejo. Pa ostanimo pri tem, ter bodimo zadovoljni, ako se število naših velikih goved pomnoži za okroglo številko 50.000 glav, vsaj užo to znači po-množenje narodnega pomnoženja, če vzamemo nizko vrednost ene glave z 80 gold. za štiri milijone goldinarjev. Te ogromne številke gotovo najbolj jasno govore, kaj nam je storiti, in vsak, kateremu blagostanje našega naroda na srci leži, naj v tem smislu deluje.
Da bode mogoče pomnoženje domače živali tudi izvršiti, potrebno je,  da se sedanje gospodarjenje na nji-
vah predrugačimo, pridelovanje žita na najpotrebnejše omejimo ter pridelovanje krme na polji pričnemo. Posebno povdarjati hočem na tem mestu setev detelje, živinske pese, mešanice za zeleno krmo itd. Tudi s pridelovanjem sena na njivi, posebno z narejenim iz žita, k6jo se pred cvetjem pokosi, pridela se veliko krme. Se ve da, trebalo bode se povsodi ozirati tudi na „mlekarstvo", kajti le ono spojeno z umno živinorejo zamore zadnji v vsem popolni vspeh jamčiti. Kar se tiče mlekarstva, je pa še veliko za narediti in popraviti; o tem drugikrat.
388
O naši živinoreji.
Spisuje Gustav Pirc (Dalje.)
IV.
Oglejmo si, kaj se je storilo do sedaj za povzdigo naše živinoroje. Kakor sploh pri nas, stori se za povzdigo kmetijstva od privatne strani le malo in k večem tu in tam kaki bogateji posestnik iz veselja do kmetovanja ali pa kak grajščak, uvidevši potrebo prevstroje svojega posestva, krene na boljši pot. Dosedaj največ zaslug za povzdigo naše živinoreje pridobila si je c. k. kmetijska družba in posredno c. k. vlada. Sredstvo, s kojim je do sedaj c. k. kmetijska družba pripomogla k povzdigi živinoreje, je državna podpora ali subvencija, kojo je vsako leto e. kr. kmetijsko ministerstvo ji v ta namen podelilo. Ta državna podpora vporabljevala se je in se še za nakup živine boljšega in čistega plemena, koja se pod znanimi pogoji kmetovalcem prepušča. Plemena , katera sta se dosedaj v to svrho kupovalo, sta belauski (pinegavski) in pa muricodolski.
Več vprašanj bi se dalo staviti o ravnanji kmetijske družbe z državno subvencijo. O dostih prilikah imel sem priložnost, ustmeno ta vprašanja razmotravati, naj mi bode dovoljeno, na tem mestu nekoliko obširneje o tem govoriti. Vsa ta vprašanja dajo se združiti v tri, na katera po svojem prepričanji  odgovarjam.
Ta vprašanja so:
a)  Ali je prav, da kmetijska družba le s pinegav-skim in muricodolskim plemenom domačo goved po-žlahtnuje?
b)  Ali je uže kaj uspeha videti?
c)  Je zdajšen način porabe subvencije za živinorejo umesten in koristen ali ne?
Ad a)
Kar se tiče prvega vprašanja, zakaj kmetijska družba le belansko in muricodolsko goved za zboljšanje domače goveđe kupuje, povem naj najprej, od kod to izvira in kaj je temu vzrok. Izkušnje živinorejcev pokazale so, da križanje plemenov med seboj toliko več vspeha ima, kolikor sta si križana plemena bolj podobna ali sorodna, bodi si po njih naravi, ali pa po razmerah, v katerih živita, bolje rečeno, po razmerah, v katerih je pleme se vtrdilo. Preiskavanje naše domače govedi pokazalo je, da imamo na Kranjskem dva glavna tipusa živine: 1) belkasto, belo-rumenkasto ali tudi sivkasto pleme, in 2) rudečo, rudečo-cikasto pleme. Izmed bližnjih plemen, kateri slovijo po svetu kot dobri, in od katerih je bilo upati, da vsled razmer, v katerih živijo, znali bi najbolj ugajati našemu domačemu plemenu, so muricodolsko pleme za prvo vrsto naše domače goveđe, belansko pa za drugo vrsto. Skušnja uči, o čemur drugod govorim, da je bila volitev teh dveh plemen prava. Pri tej volitvi uplivalo se ve da je tudi denarno stanje, kajti ne vem, ali bi bilo mogoče kako drugo pleme, primeroma tako ceno kupovati kot ta dva. Res je, da je na svetu še dosto dru-zih izvrstnih govejih plemen, a koliko bi stalo jih v deželo pridobiti in smelo lahko trdimo, da bi nobeno drugo pleme primeroma tako hitro naše domače pleme predrugačilo, kakor sta to imenovana plemena uže storila.    Ako slučajno  ena ali druga goved, nakupljena iz
državne subvencije, ni ugajala, zato se še ne sme vsa pinegavska ali muricodolska goved zametavati, in kolikor sem jaz imel priliko, s živinorejci občevati, ogromna večina je s postopanjem kmetijske družbe zadovoljna.
Eno pleme pa nekaterim posebno po glavi roji, to je holandsko. Oni slišijo in berejo, koliko mleka da ta goved in ne gre jim v glavo, kako zamore kmetijska družba vzlic izvrstnosti tega plemena popolnem na-nj pozabiti. Kdor to pleme pozna in ve njega zahteve, kar se tiče hrane, gleštanja itd., ne more misliti, da bi ta goved le količkaj vspevala pri našem kmetu. Kmečko živinorejo izboljšati je namen kmetijske družbe in za to ni nikakor primerna holandska goved. Jaz bi rad poznal na Kranjskem okraj, kodar bi holandska goved le količkaj nji primerne razmere našla. Holandsko goved na ljubljanskem mahu rediti, veljalo bi toliko, kot angleška „vollblut" konja dati v roke ljubljanskega fija-kerja, da bi ga treniral za dirko.
Da bi holandska goved pri dobrem ravnanji vspevala pri enem ali drugem bogatem^posestniku, ne tajim, res je pa tudi, da veleposestvo na Češkem, Moravskem. Šleziji itd. to goved čem dalje bolj popušča.
O naši živinoreji.
fcpisuje Gustav Pire
IV.
(Dalje.)
Ad h)
Drugo vprašanje zastrati porabe državne subvencije v prospeli povzdige živinoreje je: Ali je uže kaj vspeha videti?
Na to vprašanje da se z vso odločnostjo odgovoriti: da. Pri dostih prilikah ogledal sem si našo kranjsko goved in videl sem nasproti svojemu pričakovanji, da je vpliv uvaževane govedi zelo velik. Uže pokrajinska razstava govedi v Kranji 1. 1881. pokazala je, da ima Gorenjska uže lepo število izgledne živine na razpolaganje ter da je belanska kri povsod predrla. Na gorenjske živinske sejme pripeljana goved je po ogromni večini obstoječa iz goved bolj ali manj čistega belanskega plemena, in ravno ti semnji so na <Jobrem glasu pri koroških, tirolskih in pri bavarskih kupcih. Živina na Gorenjskem se je dokaj izboljšala, in više cene, koje živinorejci sedaj na Gorenjskem dosežejo , ne izvirajo ravno le iz splošne više cene goveđe, ampak tudi iz rejenja boljših živali. Splošno zboljšanje goveje živine gre le počasi naprej in dosta truda, potrpljenja in časa stane, predno se pride če/ prva napotja v reden tir, po katerem gre izboljševanje hitreje in vide/.no naprej. Ta potja, mislim, so na Gorenjskem premagana in nismo več daleč proč od časa, ko bodemo smeli imenovati gorenjsko živino povoljno.
Tudi na Notranjskem se je boljše muricodolsko pleme dokaj razširilo, uže zdaj se zamore splošno opaziti, da to pleme po številu nadkriluje prvotno domačo goved Notranjske. Spoznanje notranjskih kmetovalcev, da je njih prihodnost v zboljšanji živinoreje, sme nam biti porok, da bodo Notranjci svoje sosede Gorenjce tudi kmalu dohiteli.
v
Zalostneje je pa z izboljševanjem dolenjske govedi. Tukaj treba je pa še dosta časa in potrpljenja! Daje na Gorenjskem in deloma tuli na Notranjskem živinoreja tako hitro napredovala, vzrok so priležne razmere, po moji misli pa tudi resno in veče veselje do kmetovanja in dela sploh ter veča omika. Skušnja me uži, cla je nevarna reč, kaj neljubega Dolenjcem povedati, ker se človeku takoj očita, da mu je zabavljanje načelna stvar. Gospoda na Dolenjskem rada tarna o slabem materijalnem stanji dolenjskega kmeta ter kliče na pomoč vlado, deželni odbor, kmetijsko družbo itd., a če se ustmeno z enim ali drugem govori, ter vzroke dolenjske bede navaja, potem pa pričnejo Dolenjsko in Dolenca hvaliti, da bi človek mislil razmere najti, ki so enake onim najboljših vinogradnikov na Francoskem. Moje mnenje je, dolenjskim gospodarjem resnico povedati pri vsaki priliki, ter jih odbujati, da se poprimejo tudi druzih kmetijskih strok, ne le samo vinarstva. Dolenjsko razumtiistvo naj pa kmeta podučuje, naj mu bode voditelj na poti do omike, ter vzor dobrega gospodarja. Oni gospodje, kateri so slišali moja predavanja v dolenjskih kmečkih občinah, so svedoki. da-si tudi dolenjski kmet da svoje napake očitati ter jih tudi spozna, brez da bi kaj zameril. Navajati dokaze, se ve da je potrebno. Eno pa ne morem in ne smem zamolčati. Koliko sem do sedaj imel prilike, kmetijski napredek na Dolenjskem opazevati, skoraj brez izjeme izviral je od gospodov duhovnikov, njim  smejo biti Dolenjci hvaležni.   Go-
spodje duhovni zaslužili si bodo pa hvalo vsega slovenskega naroda, ako bodo še dalje na tem potu tako ustrajno in vspešno delovali, ter Dolenjce privedli do onega blagostanja, koji stori gorenjskega kmeta tako ponosnega.                                               (Dalje prit)
401
Gospodarske stvari.
0 naši živinoreji.
Spisuje Gustav Pirc.
IV.
(Dalje.)
Ad b)
Zadnje vprašanje, kojo mi je še namen razmotriti, je: „Je zđajšen način porabe državne subvencije za živinorejo umesten in koristen ali ne?"
Odgovor na to vprašanje je uže manj ali več za-popaden v odgovoru na prvi dve vprašanji. — Govoriti hočem le o načinu, kako je običajno bilo, dosedaj to subvencijo porabiti in če je ta običaj primeren. Kmetijska družba sklene takoj po odmerjenji subvencije nakupiti plemensko goved belanskega in murico-dolskega rodu, od vsacega rodu po možnosti enako veliko število. Ta goved proda se potom javne dražbe kranjskim gospodarjem proti reverzu, da se kupec zaveže, dotično goved najmanj dve leti za pleme obdržati. Na prodaj se postavi goved za polovico cene od one, kojo je kmetijska družba plačala. Eazloček, ki je med kupno in iztrženo svoto, pokrije se z državno subvencijo. Družba vsako leto tolikokrat plemensko goved kupi, da je vsa subvencija kot pokritek tega primanjkljeja porabljena. Tako, na priliko, kupila je letos 32 goved, koje so stale z nakupnim stroškom vred 5280 gold. Za-nje stržila je pa 3373 gold., primanjkljaj v znesku 1907 gold, pokril se je z letošnjo subvencijo, ki je znašala 2000 gold. Prebitek od 93 gold, porabil se bode leta 1885. po enakem načinu z novo subvencijo vred.
Proti temu načinu porabe državne subvencije sem slišal dostikrat govoriti in se je tudi uže po časnikih pisalo.
Vsi, ki so tem načinom nasprotni, predlagajo, da naj se da živina za pol cene posameznim gospodarjem, drugi pa zahtevajo še celo zastonj. Tri načine, državno subvencijo porabiti, ima toraj kmetijska družba: Nakupljeno živino
1.  zastonj kranjskim živinorejcem dati,
2.  za polovico cene prodati, ali pa
3.  potom javne dražbe onemu oddati, ki največ za-njo da.
Kmetijska družba volila je zadnji pot in minister-stvo ji je tudi pritrdilo. Hotelo bi se to li prenare-diti, trebalo bi veliko obravnav. Oglejmo si prednosti in slabe strani vseh gori navedenih načinov.
Kedo bi določil, komu naj se živina brezplačno da ? V prvi vrsti bi se bilo treba ozirati na občine. Občina; koja je uže bika dobila, ne smela bi priti zopet prej na vrsto, da so uže vse druge občine po enega dobile. Na leto bi bilo možno 10 bikov kupiti, ker se pa na Kranjskem okolo 1500 bikov rabi, trajalo bi celih 150 let, da pridejo vsi kraji, koder se biki rabijo, na vrsto. Bi to li kaj hasnilo? Vpliv enega bika bi se zgubil v teku malih let, denar, ki bi bil v ta namen porabljen, bi bil toliko kot proč vržen. Dalje bi bilo vprašanje, komu v občini naj bi se bik izročil ? Bogatinu gotovo ne, ker bi bili vsi drugi nasproti in ker si ga res tudi lahko sam kupi. Eevežu pa tudi ne, ker on ne more biti porok, da bi ga tako držal, kakor se plemenskemu biku spodobi. Eevni kmet bi tudi gledal, da bi po možnosti veliko dobička imel ter bi pripustil bika na leto tudi k 200 kravam, da bi le neslo. Ravno ista je, ko bi se biki za polovico cene oddajali, le v tem bi bilo boljše, da bi jih bilo na leto mogoče še enkrat toliko kupiti.
Vsem tem neprilikam mogoče se je ogniti pri sedanjem načinu. Živina se izkliče pri javni dražbi za polovico cene, ako nikdo več ne da, ostane dotičnemu gospodarju za to ceno. Ako je pa mnogim na tem ležeče, da dobijo plemenskega bika, skušali bodo eden druzega preplačati, kdor največ da, tisti ga pa dobi. Je pa to prav? Po mojem mnenji: da. Tistemu, ki je toliko ležeče si kupiti plemenskega bika, da izda primerno veliko svoto za-nj, tisti je prepričan o koristi dobrega plemenskega bika in on bo ž njim pravilno ravnal, kjer bode prišlo na korist tudi vsim onim, ki krave pri njegovem biku pripuščajo. Zraven tega imela bode pa kmetijska družba in skoz njo cela kranjska živinoreja korist, kajti kolikor več se iztrži za živino, ki je na dražbo postavljena, toliko več živine bode mogoče pri prihodnjem nakupovanji kupiti. Potom javne dražbe širi se boljša goved po okrajih, koder je zanimanje za napredek o živinoreji najživahnejše, dotični okraji pa zamorejo letom za letom si izvirne bike nakupiti in tako je prišlo, da imamo uže danes na Kpairj^ skem občine, da, skoraj bi smeli reči, okraje, v katerih je vsa  živina uže izboljšanega plemena.   AH bi
List 52.
bilo to mogoče, ko bi se plemenska goved po krajih delila, da bi prišle na vrsto občine ena za drugo? Nikdar ne! In kak vpliv ima občina še zboljšano živinorejo na sosedne občine ? Nič tako napredku v kmetijstvu ne koristi kakor izgled in pa dobiček, ki ga zamore kmet z rokami prijeti. Umna živinoreja razširja se iz taeih občin v soseščino, kakor kaplja olja na papirji.
Govoril sem v tej zadevi z našimi gorenjskimi kmeti; oni so z zdajšnjo prodajo plemenske govedi popolnoma zadovoljni, in tudi gospodarji iz druzih pokrajin, kojim je na izboljšanji njih govedi kaj ležeče, odobravajo ta način. Tistim, ki so nasprotni, je temveč ležeče na dobičku, ki bi ga imeli z bikom zastonj dobljenim od kmetijske družbe, kot pa na napredku v umni živinoreji. In ravno v teh okrajih, koder se vedno za to potegujejo, dobiti plemensko goved zastonj, kmet raje po 5 in 6 ur daleč svojo kravo k biku žene, ker mu je treba 10 ali 20 kr. manj plačati kot pa pri dobrem biku v njegovi soseski.
Tukaj ni nevednost kmetova, in se ta čin tudi ne sme z nevednostjo opravičevati, on dobro ve, da je tele od dobrega bika več vredno, pa dobiček v tem trenutku mu gre nad vse. Take gospodarje podpirati bi bil v nebo vpijoči greh in tega kmetijska družba ne bode nikdar storila. Kmetijska družba ima namen, živinorejo cele dežele pospeševati, ne pa samogoltnost posameznih brezvest-nikov podpirati, ter je prepričana, da je zdajšen pot, po katerem hodi, pravi, vsaj za zd a j.
412
List 53.
Gospodarske stvari.
0 naši živinoreji.
Spisuje Gustav Pire, (Dalje.)
V.
Pred no sklenem svoj spis ter nasvete stavim, katerih izveđenje po mojem mnenji bode našo živinorejo izboljšalo, spregovoriti hočem še nekaj besed o naših plemenskih bikih. Naši plemenski biki ne zadostujejo ne po kakovosti in ne po številu. Ako bi vsak posamezen kranjski živinorejec hotel pomisliti važnost in vpliv enega samega bika, koliko drugača bi bila uže naša živinoreja! V veliko krajih ali vaseh je stara navada, da eden ali drug posestnik vedno drži bika. V gotovem času mora skrbeti za nadomestenje starega bika in takrat za rejo odbere prvega teleta možkega spola, ki ga mu ena ali druga krava stori. Da bi se oziralo na kakovost teletov, na lastnosti matere in očeta, na to še še misliti ne smemo, kar je pa posebno napačno, je to, da je bik navadno v najpremožnejši hiši vasi, da si posestnik v čast šteje, vedno doma iz svojega hleva prirejenega bika imeti. Kaj je nasledek tega ? Slabe lastnosti živine dotičnega hleva postajajo vedno bolj stalne in se še povečajo, prenašajo se na goved cele vasi in ker se bik voli vedno iz ene in tiste cede, je kmalu vsa goved te vasi med seboj krvno sorodna.
Nič pa živine tako ne slabša, kakor nepremišljeno plemenenje sorodnih živali med seboj, in to je vzrok, kranjski živinorejci, po katerem tolikokrat poprašujete, ker si ne veste tolmačiti, od kod da prihaja vedno bolna zamrla goved, koje hibe se vam od leta do leta množe. Sezite po dobrih plemenskih bikih, kot vam jih c. kr. kmetijska družba ponuja, in kmalu se bodo zboljšale vaše cede, kupite si najlepšega in najdražjega bika, ker hranjenje tukaj ni na mestu!
Drugi nedostatek pri naših bikih, ki nič manj kot prvi pripomore k poslabšanji živinoreje, je njih premočna poraba.
Umni živinorejec računa na enega bika, ki j§jn polni moči 50 do 70 krav na leto.   Ali je pa tej§ pko^ povoljno razmerje pri nas na Kranjskem?   Prav majo, kje!   Enketa,   ki se je prošlo spomlad posvetovala v
420
Ljubljani o novi postavi za povzdigo živinoreje, je v očigled temu za sedaj sklenila nasvetovati, da se bode od občin zahtevalo, 1 bika na 80 do 100 krav. Tesnejše razmerje tirjalo se bode še pozneje lahko, za zdaj smeli bi biti s tem zadovoljni, ker bi se živinoreja uže precej izboljšala, ako pomislimo, da imamo kraje, v katerih pride do 500 krav na enega bika.
Tii naj sledi razmerje, kakor je po zadnji štetvi v posameznih sodnijskih okrajih med biki in kravami. Okraji sledijo eden za drugim od najboljšega do najslabšega z ozirom na to, da je najboljši oni, ki ima najtesnejše razmerje.
En bik v
sodnijskem okraji  Idrija          pride  na   19 krav
„           „     Loka              „     „     33    „
„           „     Logatec          „     „     47    „
„           „     Ljubljana
(okolica)        „     „     51    „
„           „     Kranj             „     „     54   „
„            „     Zatičina          ;;     „     54    „
„             „      Kranjska gora „      „      55    „
ti                »j        Iržic                    „       „       56     „
„             „      Vrhnika            „      „      57    „
„             „      Eadovljica        „      „      78    „
„             „      Brdo                  „      „      82    ;,
„             „      Kostanjevica   „      „      95    „
„             „      Kamnik             „      „      98    „
„             „      Žužemberk       „      „    102    „
„             „      Novomesto       „      „    109    „    *
„             „      Vipava             „      „    138    „
„             „      Ribnica            ;;      „    154    „
„             „      Krško               „      „    155    „
„             „      Metlika            ;;      „    159    „
„             „      Senožeče          n      „    163    „
„           n     Mokronog       „     „    165   „
„           „     Litija             „     „    168   „
w            „     Jttatece            „     „    jl / a    ^
„             „      Trebnje            „      „    228    „
„             „      Ljubljana
(mesto)           „      „    230    „
„             „      Postojna           „      „    233    „
»              „      J3isti'ica            „      „    «oJ    „
„             „      Kočevje            „      „    253    „
„             „      Velike Lašiče ;;      „    288    „
„             „      Loz                   „      „    297    „
n             „      Črnomelj           „      »    350    „
 2
o naši živinoreji.
Spisuje Gustar Pirc (Konec.)
VI.
(Nadaljevanje iz št 46—53. lanskega letnika.)
Kar sem dosedaj pisal o naši živinoreji, zadevalo je najbolj njen sedanji stan. Kdor nepristransko sodi, mora mi pritrditi, da se je v nekaterih krajih živinoreja izdatno izboljšala in da smemo zadovoljni celo ponosni biti; ravno tako pa v druzih pokrajinah naše dežele umna živinoreja nima najmanjših tal. celo nasprotno, ona še propada. Izboljšanje naše živinoreje se mora od dveh strani pospešiti: živina se mora pomnožiti, kolikor le pripuščajo gospodarske razmere in nje kakovost se mora izboljševati o tem smisla, kakor je kmetijska družba do sedaj postopala.
Naloga, število živirie pomnožiti, pripade največ živinorejcem samim. V ta svrho treba je tam, kodar se to še ni zgodilo, spremeniti gospodarstvo na polji takO; da je pridelovanje žita le na najpotrebnejše omejeno, med tem, ko ima glavni delež na poljskem pridelku krma. Pridelovanje krme je pa treba ne le na polji pomnožiti, ampak tudi z izboljševanjem travnikov, pašnikov in planin. Travniki na Kranjskem so v veliki večini še prav slabo obdelani, deloma z mahom obraščeni, močvirni in deloma v svoji rašči uže onemogli. Treba je toraj kmetovalcem svoje travnike boljše obdelovati, vodo odpeljevati in jih namakati, ter dobro gnojiti. Na ta način da se na marsikaterem travniku pridelek podvojiti.
Posebno bi pa priporočal največo pazornost obračati na pašnike in planine. Koliko je pašnikov, koji očiščeni, pognojeni in sploh prav obdelani postali bi prav dobri travniki. Tudi na planinah da se veliko izboljšati, le resne volje je imeti treba in veselje do napredka.
To povedano, kar se namreč tiče pridelovanja krme, velja za celo našo deželo, imam pa še nekaj na srci, ki se posebno Dolenjcev dotika, po nekaterih krajih pa morda tudi Gorenjcev in Notranjcev. To je neobdelana in neporabljena zemlja. Marsikedo bode prašal, ali se na Kranjskem še kaj tacih tal najde ? Pa še precej, dragi bralec. Koliko je kolovoznih potov, ki sa dvakrat tako široki kot najširokejša cesarska cesta. Ko bi dotični kmetovalci, ki kolovoz rabijo, skrbeli za
dobro stanje pota, ne bi jim bilo treba v slabem vremenu pot vedno razširjevati ter naj bi raje prostor, ki jim je zato na razpolaganje, obdelali in krmo pridelovali. Pa pojdi, dragi čitatelj, in oglej si prostor, koder se dva taka pota križata. Celi oral se zato potrebuje, v slabem vremenu se ti pa kola vendar do osi v zemljo vdirajo. Malo manj zanikernosti in nekoliko več pridnosti bi napravilo dobro pot, ki je tudi na korist živini in pa lep kos zemlje bi se za obdelovanje pridobil. Videl sem na Dolenjskem velike kose zemlje, da na stotine oralov broječe pašnike, kojih oralo ne da na leto pridelka v vrednosti enega goldinarja. Znal bi kedo misliti, da je zemlja slaba, nerodovitna. Ne! Vipavec bi si vseh pet prstov obliznil, ko bi tako zemljo imel na svojem zelniku. Ko bi se vsak Dolenjec skrbno okolo sebe ozrl, ter vsako ped zemlje pridno obdelal, svojo največo skrb obrnil v pridelovanje krme, ne bilo bi mu treba nikdar vprašati: Od kod krme vzeti.
Kar se pa tiče izboljšanja kakovosti naše živine, pomaga živinorejcem z dobrim vspehom, kakor sem uže prej pisal, vlada in c. k. kmetijska družba. Dober ali pa še bolji vspeh, kakor se do sedaj javi, je pa tudi le mogoč , če živinorejci sami podpirajo vlado in kmetijsko družbo, in sicer je to potrebno še v veliko veči meri, ko dozdaj. Za vzdržavanje muricodolskega in belanskega čistega rodu bode kmetijska družba s pomočjo državne subvencije še vedno bike čistega rodii v deželo vpeljavala, na kmetovalcih je pa ležeče, s pridno udeležbo pri družbi pripomoči, da se več te živine v deželo privede.
Pravilno in umno krmenje kakor umno ravnanje se živino in dobri hlevi naredili bodo našo živino slično oni, kojo moramo sedaj za drag denar iz drugih dežel kupovati. Nasprotno ravnanje stori vse nakane kmetijske družbe v tej zadevi nevspešne.
Kvar^ koja se godi vsled pomanjkanja dobrih bikov, je pa tudi uže deželni zbor uvidel, ter v svojem času postavo sklenil z namero, živinorejo zboljšati. Ta postava, ki je bila tako osnovana, da je bilo nje izve-denje živinorejcem na prosto voljo stavljeno, je samo od sebe umevno ostala le na papirji. Ničevost te postave je strokovnjak in poznovatelj naših razmer ranjki dr. Bleiweis uže takrat povdarjal ter tudi prav imel, kakor nas uči  sedanjost.   Tudi vlada je to uvidela,
3