C. K. postil
Nedostuvljene številke je poslati administraciji ,.Eisenbaliner“, Dunaj V. Zentagasse 5.
Štev. 7.	V	Trstu, v soboto 1. aprila 1911.	Leto	IV.
SVOBODI r
^1)1111111111 II IlIllIlliTTIirnininiHii mi ii
i mi huduj
Železničar
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCEV
UREDNIŠTVO
se nahaja v Trstu ulica Boschetto, 5
  Telefon 1570.	 :---
U PR /1V N IŠ TV 0
. Dunaj V. — Zentaoassc 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o
Naročnina:
za celo leto............4'40	K
za pol leta.............2‘20	K
za četrt leta	....	1 '10	K
Posamezna številka 18 vin.
Kaj hočemo ?
Delavsko gibanje in boj za osemurno delo.
Vsako najmanjšo pridobitev mora delavstvo korak za korakom iztrgati kapitalu v trdem boju. Ta boj ovira ne le lakota, ki preti delavcu, izključenemu od kapitalističnega izkoriščanja, temveč v še večji meri duhamorno tovarniško delo po noči in po dnevi, ki ga uplaši in mu vzame prosto samoodločbo in mu niti časa ne pušča, da bi razmišljal o svojem položaju in se razgovarjal in posvetoval s svojimi tovariši. Zategadelj je skrajšanje delovnega čctsct neobhaden predpogoj za delavce, da se osvobode od izkoriščanja. Ta zahteva je nastala v začetku proletarskega razrednega boja in ga zvesto spremlja do današnjega dne, ko se je izrazila v začasni formuli : osemurni delovnik.
Osemurni delovnik je krona vsega za-konodajstva o delavskem varstvu. Hoj proti obratnim nezgodam in boleznim, proti izkoriščanju otroškega in ženskega dela se da vspešno izvesti in neprimerno, olajšati, če se skrajša in uredi delovni čas. Zato bi morali v deželah, kjer je moderno delavsko varstvo še le v otroških povojih, postaviti normalni delovnik za podlago nadaljne socialne zakonodaje. Normalni delovnik zagotavlja naj-vspešnejše varstvo in olajša njega izvedbo.
Osemurni delovnik otvarja novo dobo v delavskem življenju. Delavcem podeljuje zdravje, moč in življensko energijo. Daje jim časa, da žive človeško življenje, da vživajo izobrazbo, da izvršujejo svoje politične pravice.
Ampak ne le izkoriščanje — osemurni delovnik omejuje tudi tehnično nazadovanje, kar je z ozirom na industrijski razvoj gospodarsko zaostalih narodov velevažno. Varstvo delavskega kulturnega napredka je hkrati varstvo tehničnega razvoja produkcije.
Gospodarski razvoj in zvišanje mezd.
Zvišanje mezd, ki poviša sposobnost in potrebe delavstva, je drug moment tehničnega napredka. Nadalje pa dobiva zboljšanje delavskega položaja ob rastoči kapitalistični nadprodukciji vse večji pomen za razvoj svetovnega trga.
Odvisnost industrijskega razvoja od kupovalne sile- prebivalstva je kapitalu zlasti iz prekmorskih kolonij dobro znana; vzlic temu pa ne ravna po tej izkušnji z mezdnimi delavci, ki tvorijo ogromno večino prebivalstva v industrijskih deželah, da ne zadene ob svoj dobiček. Ampak pokrajina v Evropi je za svetovni trg več vredna, kot celo cesarstvo v Atriki, be bi evropskim delavcem bilo mogoče, da bi oblačili boljše perilo in da bi ga pogostejše menjavali, bi imela predilna industrija od tega desetkrat več, kot da z ognjem in mečem silijo necivilizirane in neoblečene narode, da nosyo nogovice.
Carine so skoro v vseh državah dosegle vratolomno višino; njih odstranitev bi neznansko povzdignila d' lavski položaj, ker bi potlačila ceno živil. Tudi to zahtevo proletarijata si jo svetovni trg, si je svetovna produkcija že davno osvojila.
Prosta trgovina bi povzdignila trgovski promet in bi povzročila, da bi se države v proizvajalnem razvoju vzajemno podpirale, namesto da se medsebojno pobijajo. Svobodna trgovina bi omogočila gospodarsko združitev zapadne Evrope, napravila enotno gospodarsko ozemlje od Sredozemskega do Vzhod nega morja, ki bi zavzemalo trdno postojanko na svetovnem trgu.
Svobodna trgovina pa bi ne povzdignila samo gmotnega, temveč tudi idejno občevanje narodov. Če bi odpadli najglavnejši gospodarski sp^orni predmeti, bi ponehala tudi politična tekma držav, kar bi izpodneslo tla militarizmu.
Vzlic temu, da se stremljenja .prole-ta ijata popolnoma vjemajo s 'proizvajalnim razvojem, nasprotujejo zakonom kapitalističnega razvoja. Vodilni smoter kapitalističnega razvoja je nakopičenje kapitala, ki si podrejuje produkcijo in producente, — delavci pa hočejo zbrani kapital in produkcijo udinjati svojim kulturnim potrebam. Temu pa se protivi poleg interesa kapitalističnega razreda vsa kapitalična uredba družabne produkcije in njena socialna razvrstitev.
Splošna povzdiga mezd sc more izvršiti le na stroške kapitalističnega dobička. Vseeno je, če se mezdo zvišajo naenkrat na celi črti ali pa y večjih ali manjših časovnih presledkih pp posameznih proizvajalnih panogah. Ampak zmanjšanje kapitalističnega dobička ima mejo v obrestovanju kapitala. Medsebojnozvezanas kapitalističnim kreditom, odvisna od bank, so si kapitalistična podjetja z obrestovanjem kapitala nadela vezi, ki se jim ne morejo več izviti. Borzni kurz, Ki stabilizira industrijski dobiček oz. njegovo mero prav tako kot zemljiška cena zemljiško rehto, je za kapitalista ukaz, da mora vzdržati obrestno mero. Čimbolj se izenačujejo delovni pogoji v industrijski deželi, čimbolj se koncentrira kapital, čim obsežnejši je boj delavstva za višje mezde, ob tem večji odpor zadene.
Čim bolj gre proizvajalna razprcdelba za tem, da zalaga kolonije s stroji in z blagom, tembolj so oddaljuje od neposrednih kulturnih potreb ljudstva.
Dejstvo, da se delavske zahteve vjemajo s tehničnim in proizvajalnim razvojem, kakor s kulturnim razvojem sploh, ne izraža harmonije kapitalističnih in delavskih interesov, temveč le dokazuje, da so kapitalistični interesi v nasprotju s proizvajalnim razvojem, da je odstranitev kapitalisttčnega gospodstva v interesu proizvajalnega razvoja.
Socializem — edina rešitev družabne krize.
Razredni boj postavlja delavstvo pred nalogo, da preustroji kapitalistično gospo-
darstvo v njega proizvajalnih temeljih. Na poti mu je kapitalistična posest proizvajalnih sredstev. Spor delavskega in kapitalističnega razreda se prevrača v vprašanja lastnine.
Prememba posesti ni bistvo socialne revolucije, ki je zgodovinski poklic proletarijata, temveč njen predpogoj. Če bi šlo le za premembo lastninske oblike, bi bila stvar kaj lahka — le pravno normo more kar preko noči premeniti zakon ali naredba, ne pa ves družabni red. Le žive socialne sile, snujoče novo zgradbo, morejo nadomestiti družabno proizvajalno organizacijo, ves gospodarski svetovni red z novim redom.
Te nove socialne zgradbe ne ovira zi-sebna lastnina kot taka, ne pravno načelo, ampak dejanska posest, dejstvo, da so fa-brike in rudniki, zemljišča in hiše v rokah kapitalističnega razreda. Ne gre za lonec gospodinje, ne za kmetovo kravo ali za vrt malega moža, temveč za to gre, da iztrgamo kapitalu, ki je nakopičen v rokah nekaj poedincev, razpolaganje nad družabno produkcijo. Če odstranimo kapitalistično posest, ki kakor trakulja v človeškem telesu posreba vse družabne proizvajalne sile, nastopi harmonija med družabno produkcijo in družabnimi potrebami.
Ta harmonija ne zavrč razvoja proizvajalnih sil, temveč ga pospeši s tern, da poveča potrebe. Tako otvarjajo n. pr. potrebe ljudskih mas, ko jim bo prosta pot, najsijajnejše izglede ne le predilni in konfekcijski industriji, temveč tudi stavbni industriji.
Ker gre za preuredbo in za organizacijo družabne produkcije, predpostavlja ta zgodoviftska akcija osrednjo oblast.
Ta osrednja oblast se je zgodovinsko razvila, država. Na drugi strani imamo centralizacijo kapitalistične posesti.
Tako postaja stvar preprostejša: država naj se polasti bank, pa dobi do malega vso kapitalistično posest v svoje roke in s tem razpolaganje nad družabno produkcijo.
Ampak v tem tiči protislovje. Država sama je dekla kapitala. Svoja sredstva vpo-rablja za militarizem, militarizem za obrambo kapitalističnega družabnega reda. Torej, proletarijat potrebuje državo za odstranitev kapitalističnega proizvajalnega reda, — ampak okrepitev državne oblasti okrepi kapitalistično gospodstvo. Izhod iz tega protislovja nam kaže razvoj delavskega političnega boja.
Preroki revolucije.
(Konec.)
Vsako pričakovanje se ne uresniči; kdor bi se izdajal za nezmotljivega preroka ali kdor bi od drugega pričakoval nezmotljivo prerokovanje, bi zidal na nadnaravne sile v človeku.
Vsak politik mora računati z možnostjo, da se njegova pričakovanja ne uresničijo
In vendar »prerokovanje« m nekoristna zabava, temveč — v mejah previdnosti in na metodični podlagi — neobhodno delo vsakega mislečega in dalekovidnega politika, kar je naglašal že Bebel.
Le brezmiselnemu možu rutine zadošča vera, da bo tudi zanaprej tako, kakor je bilo dosedaj. Politik, kateri je hkrati misleč, pa razmisli ob vsakem dogodku vse možnosti, ki jih skriva v svojem naročju, do zadnjih posledic. Ohranjujoče sile v družbi so pač neznansko velike, in v devetih od desetih slučajev jo mož rutine navidezno pogodi, če teče po starem kolovozu, ne da bi razmišljal o novih položajih in o novih možnostih. Enkrat pa se vendar zgodi dogodek, močan dovolj, da premaga ohranjujoče sile, ki so jih že prejšnji dogodki notranje omajali, četudi je na zunaj ostalo vso pri starem. Razvoj krene na nova pota, ljudje gole rutine ne vedo kam in uveljavijo se le politiki, ki poznajo nove možnosti in njih posledice.
Ampak krivo bi bilo mnenje, da vsaj ob navadnem razvoju stvari brezmiselni človek gole rutine presega razglabljajočega in »prerokujočega« politika'ja. To bi veljalo le tedaj, če* bi politik smatral zamišljeno možnost za resničnost in bi po njej uravnal svoje praktično delovanje. Kdo trdi, da so Engels in Bebel in kdorkoli izmed prizadetih »prerokujočih« politikov v tem smislu ume vali svoja prerokovanja ?
Brezmiselni ruti nje ne razglablja o sedanjosti, ki se mu zdi le ponovitev že znanih položajev, ki seje v njih doslej gibal. Kdor pa v danem položaju razmišlja o vseh možnostih in posledicah njegovih, se mu je naslanjati na znanje danih sil in faktorjev in obračati mora svojo pozornost zlasti na nove, malo opazovane faktorje.
Kar se temu ali onemu filistru zdi nesmotreno prerokovanje tjavendan, je v resnici vspeh globokega študija in pomnoženega spoznanja. Napadi na Engelsa in Bebelja zaradi njunih - prerokovanj« bi bili le tedaj opravičeni, če bi se bila izkazala za nevešča fantasta. V resnici pa ni prole tarijatu v najtežavnejših položajih nihče dajal boljših in smotrnejših svetov kot ta dva proroka in sicer ravno zategadelj, ker sta bila vešča prerokovanju«. Vstajajočih razredov niso doslej zapeljevali na kriva pota politiki širokega obzorja, temveč le prepogosto »realni politiki«, ki ne vidijo dalje kot do konca svojega nosu, ki smatrajo le to za resnično, ob kar zadenejo s svojim nosom in ki razglašajo vsako zapreko za nepremagljivo, če so si enkrat ob njej svoj nos do krvi pobili.
Toda poleg opisane je še druga vrsta prerokovanja. Razvoj družbe opredeljuje
PODLISTEK.
DAVKI.
Napisal Lev Nikolajevič Tolstoj.
Poleg navadnih obiskovalcev in prosilcev prihajajo v zadnjem času k nam še drugi: kmečki starec brez otrok, ki je prebil vse svoje žive dni v največi bedi; revna žena s celo kopico otrok; kmet, ki ni, kolikor vem, brez imetja. Vsi trije so iz naše vasi in vsi trije prihajajo zaradi iste stvari. Pred novim letom pobirajo davke, pa so zarubili starcu samovar, ženski ovco in imovitemu kmetu kravo. Vsi prosijo varstva ali pomoči ali oboje.
Najprej je govoril imoviti kmet, velike postave, čedne vnanjosti, postaren. Pravi, da je prišel župan, mu zarubil kravo in zahteval 27 rubljev za oskrbnino; ampak kdo bo v tem času spravil toliko denarja skupaj. Ker vsega tega prav nič ne razumem, mu pravim, da poprašam pri županu in da mu povem pozneje, če pojde brez plačila ali ne.
Potem pride starec, ki so mu zarubili samovar. Nizek, suh, slabo opravljen mo-žiček in pripoveduje z genljivo bridkostjo in nerednostjo. Kako so prišli in mu vzeli samovar in zahtevali 3 rublje in 70 kopejk, ki jih ni nikjer dobiti.
navsezadnje razvoj proizvajalnega načina ; njesove zakone poznamo tako točno, da precej zanesljivo lehko spoznamo nujno smer družabnega razvoja in da iz nje sklepamo na nujno smer političnega razvoja.
Ta način »prerokovanja« pogosto zamenjavajo s popred opisanim, in vendar se obadva temeljito razlikujeta. Pri prvi grč za najrazličnejše možnosti, ki jih more skrivati poseben dogodek ali poseben položaj v svojem naročju, in za najverjetnejše posledice. Pri drugi gre za nujno, edino možno razvojno smer, ki nam jo je spoznati. Pri prvi se opiramo na do očna, konkretna dejstva, druga nam pokaže le splošne tendence. ne da bi povedala kaj določnega o njih oblikah. Obeh načinov raziskavanja ni zamenjavati, četudi vodita dozdevno do istega vspeha.
Nekdo pravi n. pr. da povzroči vojna med Francijo in Nemčijo revolucijo, in kdo drug pa razglaša, da rastoče poostrovanje razrednih nasprotij v kapitalistični družbi povzroči revolucijo; navidezno sta obe revolucijski napovedi druga drugi enaki, in vendar ima vsak svoj pomen. Vojna med Francijo in Nemčijo ni tak dogodek, da bi bilo moči nje nastop napovedati z gotovostjo prirodnega zakona. Tako daleč veda ni. Vojna je le ena izmed obilnih možnosti. Dalje pa je revolucija v vojni porojena, vezana na določne oblike. Zgoditi se utegne, da spravi v šibkejšem narodu težnja po mobilizaciji vseh ljudskih sil proti vnanjemu sovražniku na površje najbrezobzirnejši in najodločnejši razred, proletariiat — podobno kot je domneval Engels 1891 za Nemčijo, če bi se bila zapletla v vojno s Francijo, ki tedaj glede prebivalstva ni še tako zelo zaostala, in z Rusijo, ki jo vojni poraz in revolucija še nista bila omajala.
Revolucijo vsled v-jne pa utegne povzročiti upor ljudske mase, če je vojska poražena in sita vojnih naporov in če strmoglavi vlado, ne da bi odločnejše nadaljevala vojno, temveč, da konča nesmiselno in pogubno vojno in da sklene mir s sovražnikom, ki si tudi ničesar boljšega ne želi.
Končno je revolucija kot posledica vojne možna tudi vsled splošne nejevolje nad sramotnim in predragim mirom, nejevolje, ki združuje armado in ljudstvo proti vladi.
Dočim so oblike revolucije v danem slučaju vnaprej znane, je podoba revolucije, izvirajoče iz rastočega poostrovanja razrednih nasprotij, popolnoma nedoločna. Čisto mirno lehko trdim, da vzbruhne revolucija, izvirajoča iz vojne, ali med vojno ali pa neposredno po končani vojni. Če pa govorim o revoluciji kot posledici neprestanega poostro-
Vprašam ga za kakšne davke.'
»Kdo ve! Za neke cesarske davke. Ampak kje naj vzameva s staro denar! Komaj da živiva 1 Kakšne so razmere ! Usmilite se najine starosti in pomagajte nam !
Obljubim mu, da povprašam in da storim, kar se bo dalo. Potem se obrnem k ženski, suhi in zdelani. Poznam jo in vem, da ima moža pijanca in pet otrok.
»Ovco so nam zarubili«, je zastokala. »Pridejo, pa pravijo : denar sem ! Pravim: moža ni doma; dela. Denar sem, pravijo. Odkod naj ga izkopljem ? Pa zarubijo edino ovco«, in jok zaduši njene besede.
Obljubim ji, da. poprašam, in če se bo dalo, pomagam, in se podam naj prvo k županu, da poizvem, za kakšne davke gre in zakaj se tako strogo izterjavajo.
Na cesti me ustavita še dve prosilki. Moža sta na delu. Ena mi ponuja platno; za dva rublja ga da. »Kokoši so mi zarubili. S težavo sem jih priredila. Od tega živim, da prodajam jajca. Vzemite, dobro platno. Za tri rublje' bi ga ne dala, da nisem v stiski«.
To ženo pošljem domov. Ko se vrnem, bomo videli. Mogoče se še vse gladko inteče. Preden dospem do župana, me ustavi ge nekdanja učenka, sedaj stara ženica, č-fnooka Olga. Iste bridkosti: telička so ji zarubili.
vanja razrednih nasprotij, ni s tem o času nastopa še nič povedanega. O revoluciji — posledici vojne — določno lehko trdim, da je enkratno dejanje. O revoluciji, izvirajoči iz vojne, ni moči napovedati nič določnega o vspehu ali nevspehu. Revolucijskemu gibanju, izvirajočem poostrovanja razrednih nasprotij pa končna zmaga ne odide, možni so le začasni porazi.
Na drugi strani pa je predpogoj naj-prvo omenjene revolucije, kakor smo videli, negotov dogodek. Nikomur ne prihaja na misel, da bi kaj določnega napovedoval. Nasprotno pa izvira st ilno poostrovanje razrednih nasprotij nujno iz zakonov kapitalističnega proizvajalnega načina. Dočim je revolucija kot posledica vojne le ena izmed obilnih možnosti, je revolucija kot posledica razrednega boja neizogibna.
Vsako teh »prerokovanj« ima svoje posebne metode, zahteva posebne študije, in od temeljitosti teh študij je odvisen pomen »prerokovanj«, ki se zdč ljudem, kateri nimajo ne duha ne sluha o teh študijah, prazne fantazmogorije.
Motil bi se, kdor bi menil, da samo marksisti »prerokujemo«. Celo meščanski politiki, ki stojč na tleh sedanjega reda, ne shajajo brez daljnih izgledov v bodočnost. Vsa sila kolonialne politike n. pr. sloni na tem. Če bi šlo le za kolonialno politiko denašnjega dne, bi bil prav legak obračun ž njo. V vseh državah, izimši Anglijo, je neznansko pasivna. Ampak edino polje je, na katerem so v kapitalistični družbi možni veliki — četudi goljufivi — upi na bodočnost. In zategadelj, zavoljo sijajne bodočnosti, ki jo oznanjajo kolonialni sanjači, ne zavoljo revne sedanjosti, napravlja kolonialna politika mogočen vtis na vse, ki niso prepričani o prihodu socializma. Ni je večje zmot ', kot naziranje, da v politiki odločajo zgolj tre-notni interesi, da daljni ideali nimajo praktičnega pomena, da bode naša volilna agitacija tem vspešnejša, čim »nraktičnejša«, t. j. čim treznejša in čim malenkostnejša bo, čimbolj bomo govorili o davkih in carinah, policijskih šikanah in bolniških blagajnah in podobnih stvareh in čimbolj bomo zanemarjali velike ideale bodočnosti, ki so kakor mlada ljubezen, — srce se je rado spominja, v javnosti pa je pogosto zatajena.
Društvenih pravic!
Ljudski parlament se je osokolil in napravil važen korak na poti političnega napredka: po iniciativi socialno-demohratičnih poslancev je sklenil društveno reformo, ki v marsikaterem pogledu znatno izboljšuje sedanje zastarelo društveno pravo.
Končno pridem do župana, kmeta-ko-renjaka, s sivo brado in pametnim obrazom. Pride mi na cesto nasproti. Vprašam ga, kakšne davke pobirajo in zakaj jih tako strogo izterjavajo.
Župan mi pravi, da so izšle stroge naredbe, da je vse zastanke ob novem letu izterjati.
»Alije zaukazano, da zarubite samovar in živino'?
»Kaj hočemo?* odvrne starec iti zmaja z rameni. »Ne gre drugače, ljudje ne plačajo. N. pr. Avakumov«, tako imenuje imovitega kmeta, ki so mu zastran oskrbnine zarubili kravo. »Sin se vozi dvovprežno na borzo. Ali ta ne more plačati?«
»To že«, pravim. »Ampak kaj je s siromaki?« Imenujem tnu staro dvojico, ki so jima vzeli samovar.
»Te dva sta reveža, nič nimata. Ampak nobene razlike ne pbznajo!«
Omenim mu ženo, ki so ji Zarubili ovco. Tudi to obžaluje župan, ampak- se opravičuje, da mora ukaze izvrševati.
Vprašam ga, Ce že dolgo županuje, in koliko ima plače.
»Nekaj, ehe kopejke dobivam,« in ne odgovori mi na izgovbrieno, ampak na neizrečeno, ki ga je uganil, Zakaj da opravlja te posle. »Saj bi vse skupaj pustil. Trideset
Doslej veljavni avstrijski društveni zakon je bil rojen v moški dobi avstrijskega liberalizma in boleha, kakor vsa zakonodaja tistih časov, na neozdravljivem polovičarstvu: postava, na videz dobra in napredna, se iz-preminja v birokraških rokah v mehak kavčuk, ki ga razni oblastniki poljubno pregnetajo in ki ž njim ustavljajo prosto dihanje in vsak svoboden pokret ljudstva. Delavstvo in pred vsemi drugimi razredno zavedni železničarji bi vedeli povedati dolge povesti 'o brezvestnih policijskih persekucijah in šikanah, ki so jih vladni organi uganjali pod pretvezo in na podlagi društvenega zakona.
Boj socialne demokracije proti temu ozkosrčnemu zakonu, ki ovira vse društveno življenje, ni od včeraj odkar se delavstvo giblje, obstoja boj za društveno reformo. Ampak še le v zbornici splošne in enake volilne pravice je našel glas delavstva, glas socialne demokracije, svoj odmev:	pod
vtisom soglasne ljudske volje se tudi meščanske stranke niso mogle več upirati so-cialno-demokratični zahtevi.
Društvena novela, ki jo je sklenila poslanska zbornica, ni idealna rešitev: najlepša, najpametnejša bi bila popolna odprava društvenega prava po vzgledu svobodnih držav, kjer vlada ne vtika svojega dolgega nosu v organizacijske zadeve državljanov. Take reforme delavstvo od meščanskega parlamenta ne more pričakovati; saj je meščanska večina odklonila celo predlog, ki ga je vložil v imenu socialno - demokratične stranke Pernerstorfer, da se črtajo vse izjemne določbe o političnih društvih. Pač pa so socialisti v odseku prisilili policijsko večino, da se ženam dovoli pristop k političnim društvom, da so državljani tudi pred 24. letom zreli za politična društva, in da smejo politična društva snovati podružnice in zveze.
Bienerthovi vladi tudi ta minimum društvene reforme ni bil po volji, pa je notranji minister grof AVickenburg v tistem hipu, ko je imel parlament odločiti o Perner-storferjevem zakonu, predložil popolnoma nov zakon. Vladna predloga je bila na videz zelo čedna: popolnoma je odpravljala razloček med političnimi in nepolitičnimi. Ampak to je bil samo videz: v vladnem predlogu je bilo skritih nekaj zlohotnih hinavskih stavkov, vsled česar vladni načrt ni pomenjal drugega kot izjemni zakon za delavske organizacije in prikrito protekcijo klerikalnih in meščanskih društev. Socialno demokratični poslanci so v zbornici odkrili infamno zahrbtno intrigo vlade in s svojim odločnim nastopom zadjali vladi popolen poraz — zbornica je soglasno sprejela Per-nerstorferjev zakon.
rubljev na mesec, ampak saj ne bo nič boljše!«
»Pa jemljete samovare, ovce in kokoši!« pristavim.
»Kaj hočemo? Če je ukazano. Glavarstvo je že odredilo dražbo *
»Pa bodo zarubljene reči prodane?«
»Seveda....«
Napotim se k ženski, ki je prišla zastran ovce. Majhna kajža, pred vežo edina ovca, ki naj reši državni proračun. Po ženski navadi začne zdelana žena vsa razburjena:
»Poglejte: tako-le živim. Zadnjo ovco mi odženo. Komaj živim s temi bosoritniki,« pa pokaže na zibelj in na peč. »Stopite bližje, ne bojte se!«
Bosoritniki, v raztrganih srajčkah, splezajo s peči in se motovilijo okrog matere.
Še tisti dan se odpeljem na glavarstvo, da se poučim o podrobnostih davčnega iz-terjavanja. Glavarja ni. »Pride takoj,« mi pravijo. Za omrežjem stoji nekaj ljudi, ki čakajo glavarja. Dva zaradi potnega lista. Denar prinašata za potni list. Eden pripoveduje zamotano storijo o dedščini. Potem pristopi k meni visok kmet, strogegti čemernega obličja. Na svoji njivi koplje rudo. Rod za rodom.
»Pa je izšla naredba, ki prepoveduje
Vprašanje je, kaj ho storila vlada? Ali bo svojeglavno vztrajala na svojem nazadnjaškem policajskem stališču in bo mobilizirala staromodni mebelj gosposke zbornice proti političnemu napredku ? Ali se bo udala soglasnemu sklepu liudskega parlamenta in rešpektirala ljudsko voljo
Čim svobodnejše društveno in organizacijsko pravo, izključujoče policijsko šikano in vladno persekucijo, je neobhoden predpogoj za uspešne razredne boje proletarijata. Zato je delavstvo pripravljeno, da vtepe reakcionarni vladi in preperelim gospodom iz gosposke zbornice ta rešpekt.
Sumljiva znamenja.
Naš bratski list »Eisenbahner« se bavi v svoji 9. številki s tem vprašanjem in kon-štatira, da se v zadnjih mesecih množe pojavi in znaki iz katerih je posneti, da se domači in inozemski izkoriščevalci kar resno pripravljajo na odločilen naskok zoper železničarsko organizacijo. Boji, ki so jih morali železničarji izvojevati v zadnjih letih v dosego znosnejših življenjskih razmer, so naravno izzvali v podjetniških krogih hud odpor kateromu so se pridružile tudi razne meščanske vlade. Velike stavke na Nizozemskem, potem v Italiji, na Ogrskem in končno na Francoskem so bile opominjevalna znamenja za boječo buržoazijo. V Avstriji pa je opetovani pasivni odpor vzdramil vso javnost, katera je iz tega povzela potrebne nauke.
Seveda ti nauki mogotcem niso odprli oči, da je treba socialnih reform, če se hoče zajeziti to zgodovinsko gibanje, kajti le tem potom bi se dalo zjednačiti od dne do dne večje potrebe železničarjev. Nihče ni mislil na dejstvo, da nezadostne plače in nezdrave službene razmere povzročajo nezadovoljnost in da je naraščajoča splošna draginja, ki neti to nezadovoljnost, da je torej treba v tem oziru kaj ukreniti.
Meščanska razredna država rabi po delavstvu zaslužene večvrednosti za druge stvari in ne v zadoščenje nujno potrebnih socialnih reform. To smo občutili posebno mi v Avstriji, kjer je državni zbor enostavno odklonil vse predloge, ki so stremili po zboljšanju železničarskih razmer, kateri je pa tudi z največjim entuziazmom vedno dovoljeval vse kar je zahteval nenasiten moloh militarizem.
Posedujoči razred in meščanska vlada sta vedno jasno pokazala za kaj se jima gre in kar nič nista skrivala, da imata namen razbiti mogočno vspevajočo železničarsko organizacijo ter potem vpreči zopet posameznike brezpogojno v suženjski jarem
kopanje. Na lastni zemlji, pa ne bi smel kopati?« pravi. Kdo mi more prepovedati? Od tega živimo ! Že osem tednov se trudimo, pa ne pridemo stvari do dna. Brez pameti so, ljudje. Pogubiti nas hočejo!«
Tudi temu možu ne vem tolažbe, in povprašam glavarja, ki je med tem prišel, o načinu davčnega izterjavanja. Razloži mi, da so kmetje s sedmerimi davki v zastanku
1. Cesarski (državni) davki.
2. Deželni davki.
3. Zavarovalni davki.
4. Oskrbnina.
5. Klajni davki.
6. Uradni davki.
7. Občinski davki.
Glavar mi pove, kakor župan, da je vzrok posebne strogosti v višjem ukazu. Prizna, da je težko za siromake, če se mu odvzamejo najpotrebnejše reši, ampak razodeva že manj sočutja kot župan, ne upa se grajati svojih predstojnikov in niti najmanj ne dvomi o, neobhodnosti in opravičenosti svojega ravnanja.
Kmalu nato govorim o isti zadevi z deželnim glavarjem. Ta je razodoval že celo malo sočutja s siromaki, ki jih ni videl nikoli in prav tako malo dvoma o moralni
vladajočih sil. Slep in gluh bi moral biti, kdor tega ne bi spoznal in vsak dan postaja to stremljenje očividneje.
Že ko so leta 1905. zmagali železničarji v svojem velikem mezdnem gibanju, se je takoj oglasilo meščansko časopisje in grajalo vlado, kor ni našla potrebnih sredstev, da ukroti nezadovoljne železničarje. Od tega časa pa postajajo pri vseh akcijah železničarjev glasovi vedno številnejši in živahnejši. Šele pred kratkim smo imeli priliko opozarjati, kako glasilo avstrijskih delodajalcev z ozirom na zadnje gibanje na južni železnici v strupenih člankih vlado najostreje napada, ker ni takoj posegla z vso brezobzirnostjo vmes in z odločnim korakom uničila železničarsko organizacijo.
Temu so se neprestano pridruževale v svojih izjavah razne obrtne in trgovske zbornice, ko so pod vodstvom izrecnih izkoriščevalcev zahtevale, da naj vlada temeljito pomete in poskrbi, da se taki slučaji v bodoče ne bodo več ponavljali. Da to hujskanje ne bo ostalo brez posledic, je bilo že vnaprej gotovo, če se vpošteva velikanski vpliv, ki ga ima finančni kapital na javno upravo. Pa tudi država sama je imela ravno iste interese, saj je vendar ona posestnica skoraj vseh železnic in toraj podjetnik, ki se v prvi vrsti ozira na lastne koristi. Žato je bil tudi prvi korak podjetniške sebičnosti, ko je vlada v zakonskem načrtu za socialno zavarovanje vpletla tudi določbe glede železničarske zavarovalnice proti nezgodam in skušala z njimi pristriči pravice železničarjev. Ta atentat na pravice železničarjev, katerega so meščanski poslanci v odseku odobrili,. pa ni ostal osamljen.
Prišlo je tudi do objave zloglasne reforme kazenskega zakona in tudi s tem smo se že svoječasno pečali. Pred vsem vsebuje predlog določbe, ki se tičejo splošnega delavstva in strokovnih organizacij in ki stremi po tem, da se uniči dosedanje skromno koalicijsko pravo ter se podvrže Vse stavke in bojkote kratkomalo določbam novega kazenskega zakona. Poleg tega naskoka na bojevno pozicijo delavstva v splošnem pa se peča predlog še posebej z oddeikom takih dejanj, »ki bi bile v stanu motiti železi-niški obrat in za katere vsebuje posebne kazenske določbe. Če bi motenje železniškega obrata povzročilo bedo več ljudi, potem naj bi se to kaznovalo kot zločin pod obteževal-nimi pogoji s strogim zaporom. V navidezno nedolžnem okviru se toraj hoče ne le onemogočiti stavko, temveč uničiti tudi legalno bojevno sredstvo pasivnega odpora železničarjev. S pretnjo težkega zapora naj se železničarjem onemogoči vsako sredstvo za zboljšanje njih razmer in le beračenje in
opravičenosti svojega poslovanja. Tekom razgovora je sicer priznal, da bi bilo ne mara prijetnejše, če ne bi opravljal uradniške službe, vendar se je smatral za koristnega člana družbe, ker bi drugi bili na njegovem mestu še stokrat slabši.
Sodba guvernerja pa je bila popolnoma prosta vseh ozirov na samovarje, teleta, ovce in platno, ki ga jemljo siromakom na deželi in je trdno prepričan o koristnosti svojega posla.
Ministri in vsi tisti, ki načelujejo točenju žganja, ki obsojajo na preganstvo, ječo in na smrt — ministri in vsi njih pomočniki so trdno uverjeni, da se samovarji, ovce, platno in teleta, ki jih odvzamejo revežem, najbolje vporabljajo za kuhanje žganja, zgradbo jetnišnic, med drugim tudi za zvišanje plač njim samim in njim pomočnikom, da dajejo zabavne večere, da kupujejo svojim ženam kostume in da imajo za potovanja in zabave, ki so jih za razvedrilo od težkega in napornega dela za blagor sirovega in nehvaležnega ljudstva krvavo potrebni.
klečeplastvo naj ostane za bodočnost splošno zdravilo za nezdravo telo socialnih krivic.
Gotovo ne trdimo preveč, če pravimo, da so nameravane določbe nevaren atentat na poklicni boj posameznika in posledice sistematične hujskarije izkoriščevalcev na-pram železničarjem. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so med tem v drugih državah, kjer so železničarske organizacije razdvo jene, zadajale razne meščanske vlade železničarjem nešteto težkih udarcev. V primer naj nam služijo Italija, Ogrska in v zadnjem času tudi Francija, kjer se je osnovalo pravcato izjemno stanje za železničarje in tudi avstrijski podjetniki kar hrepene po tre-notku ko bodo tudi oni odrezali našim železničarjem nit razvoja. Vsak teden imamo priliko slišati razne pozive na vlado danes iz enega jutri iz druzega kraja, vsi pa so v enem edini: Proč s koalicijsko svobodo železničarjev. Dokaz temu je tudi sklep novo ustanovljene »Gospodarske osrednje organizacije« ki je že na svojem ustanovnem občnem zboru zahtevala, da vlada prepove stavke na železnicah in vseh javnih obratih.
Poleg tega je pa še neko drugo zna menje opazovanja vredno. K vsem tožbam zadnjega časa, ki se jih sliši od vladne mize in kapitalističnega časopisja o naraščajočih stroških za železniške uslužbence, se je pridružil zadnji mesec še poziv nekega dunajskega lista, ki zahteva od posestnikov železniških obligacij, da si osnujejo svojo obrambeno zvezo. V žalostnih besedah jim slika njih obupno bodočnost, če bo tudi vnaprej tako napredoval državni socijalizem in poželjivost. uslužbencev kakor doslej.
Ali ni smešno če čitamo: Finančniki vseh dežel združite se! in vendar je stvar zelo resna če pomislimo, da sili finančni kapital kot organizirana sila upravo pod svoj vpliv.
Če združimo vse te pojave, potem morajo železničarji iz njih nehote izvajati potrebne konsekvence. Železničarji nimajo danes več v svojem boju za boljše življenjske razmere le enega sovražnika proti sebi. Več sil je, ki so se združile v enotno zvezo in to je mednarodna skrb buržoazije in razredne države, ki skrbi kako bi omejila »poželjivost« prometnih uslužbencev. Železničarji, v katerih se stakajo prometne žile so sedaj skupni sovražnik, proti kateremu je treba nastopiti z vso brezobzirnostjo. In tako neprestano narašča reka, ki kot zaščitnica države in podjetnikov ščiti njih koristi. Gre se za oslabitev naše moči, za uničenje težko ustvarjenje organizacije.
Ne zadostuje pa, da samo spoznamo igro, ki se igra z usodo posameznika, kajti druga in veliko večja nevarnost tiči v tein, da se železničarji cepijo na vse strani in vsled tega olajšujejo zavrathe posle raznim plačanim hlapcem kapitalizma. Duh needi-nosti med uslužbenci in nacijonalni razdvo-jevalni poskusi, kakor ustanovitve drugih podjetij dvomljive vrednosti, so sredstva s katerimi se danes od vseh strani operira proti enotni obliki skupne centralistične organizacije. In zaradi tega imamo vsled neugodnega razgleda v bodočnost in ne samo radi odkritega sovražnika, gledati na to, da naše vrste ostanejo popolne. Nezadovoljnost in nezaupanje v lastno organizacijo, napačne nade in pričakovanja so strup, ki ga trosijo sovražniki med nas pod krinko prijateljstva in naklonjenosti le zato, da slabe organizacijo in jo raztrgajo. Ne s odprtim vizirjem in v odkritem boju, temveč z hinavščino in zahrbtnim delom hočejo doseči svoj cilj. V teh časih nam ostaja le eno, če hočemo ob varovati kar smo priborili z velikanskimi žrtvami in da tudi v bodoče izpopolnjujemo naše zmage in sicer: Vsi do zadnjega v skupno organizacijo. Če to dosežemo, potem lahko brezskrbno zremo v bodočnost ih lahko nam bo odbiti »v vseh deželah združen finančni kapital«.
Železničarji! Zahtevajte povsod Vaš strokovni list „Že-lezničar“.
Domače vesti
Stavka mornarjev v Trstu. Da razmere mornarjev niso najbojše, je že davno znano. Postopa se ž njimi še po mornarskem zakonu ki je iz 1. 1774, ko se o parobrodili še nikomur sanjalo ni. Plače so sramotno nizke za ta tako težavni in nevarni posel. Vrhu-tega pa so mornarji pravcati sužnji podjetnikov.
Da si vsaj nekoliko olajšajo neznosne razmere, so stopili mornarji dne 20. marca t. 1. v stavko, ki je trajala pet dni.
Ob tej priliki se je vtakoj pokazalo, zakaj se rabi mornarico. Že 2 i. marca so pripluli v Trst torpedni čolni in križarka „Cesar Karol VI.", da prevažajo pošto ob obrežju.
Le redko kakemu parniku se je posrečilo odpluti iz Trsta in še na teh so morali kapitani in drn^i častniki opravljati posle nižjega osobja. Iz parnikov pa, ki so prihajali v Trst, so se pomorščaki izkrcavali ter pridruževali stavkujočim. Organizacija je skrbela, da se ni dobilo krumirjev. Parniki, ki so odpluli iz Trsta, niso mogli dobiti osobja niti v drugih mestih, ker so se delavci izrekli solidarne s stavk lijočimi.
Stavka je končala dne 26. marca s popolnim uspehom.
Tržaške zizibambule so se dne 2f>. in 26. marca skupaj zbobnali, da prekrstijo svojo N. D. O., ker to ime, kakor sami pravijo, ne odgovarja več današnjemu času. Jugoslovanov se sicer ni mnogo odzvalo, pač niso smeli manjkati gg. dr. Rvbar, Mandič, .Jaklič, Škerjanc ter neizogibni krojač Škerlj. Kot botra pa sta pri tem prekrščenju tun girala gg. državna poslanca Klofač in Lisv.
G. Klofač sicer ni poročal o «Zlati gosi» pač pa je nasvetoval novo ime za N. D. O., s katerim pa narodnjaki niso bili zadovoljni. Klofač je rekel, da organizacija ne sme biti ne politična ne razredna. Tu pa narodnjaki niso razumeli Ivlotača, ker sploh ne vedo kaj je razredno.
Posvetovali so se kajpada tudi o novem programu. In zopet je vstal Klofač, dika narodne gospode ter se o novem programu izrekel tako-le: »Kar se tiče programa, sem zato, da se v teoriji kar sprejme socialno-demokratični program, v praksi seveda ne. Programa v praksi itak ni treba, ker kar sc tega tiče, lahko ostane vse pri starem
Častni predsednik je bil dridnavtski profesor g. Mandič, ki je še pred kratkim v delegacijah povdarjal, da vojna uprava še vse premalo zahteva za vojaštvo, češ: naša istrska in dalmatinska obal mora biti dobro zavarovana proti sovražniku in on kot zastopnik istrskega naroda bo z veseljem glasoval za nove vojaške zahteve.
Malo prej pa se je isti Mandič na nekem shodu v »Narodnemdomu« zgražal nad vlado, ki vrže vse militarizmu v žrelo, a za ljudske potrebe nima niti vinarja.
Da res potrebujemo močno mornarico, smo ravno v zadnjih dneh imeli priliko opa zovati. Ko so mornarji stopili v stavko, so takoj pripluli torpedni čolni in ena križarka, toda ne za kratek čas, temveč, da opravljajo vojaki krumirsko delo. G. Mandič! ali je to tisti sovražnik, proti kateremu je treba braniti našo obal?
Kakor smo že omenili, tudi g. dr. Rvbar ni manjkal pri tej komediji. Toda poročal ni, kako je izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal ob času volitev, namreč da bo storil vse za zboljšanje položaja železničarjev ter zato pridobil tudi druge poslance. Na kak način zna on in njegovi meščanski tovariši zastopati interese železničarjev, smo že večkrat omenili.
Da slovenski rodoljubi znajo farbati delavstvo in zlorabljati njegovo nevednost, nam je že davno znano in čudno ni, da delavci kar bežijo od »Narodnega doma« k nam, to pa tembolj, ker so uvideli, da se jih v Narodnem domu le zborablja za štafažo fraka-rije. Komedija dne 25. in 2(3. v Narodnem domu ni bila nič drugega, nego krik potap-\ ljajočih.
Mladinska zveza. Dobili smo sledeči oklic: Osnovali smo »Splošno mladinsko zvezo z a K r a n j s k o s sedežem v L j u b 1 j a ni« in poživljamo vse sodruge in sodruginje v Ljubljani in na deželi, Vrhniki, v Zagorju ob Savi, Litiji, Borovnici, Rakeku itd., da gredo takoj na delo in nabirajo člane za splošno mladinsko zvezo. Član je lahko vsakdo od 14. do 24. leta brez razlike spola. Vpisnina znaša 20 vin. mesečni prispevek pa 30 vin. Vsa pojasnila daje sodrug Josip Berdajs, Ljubljana, Šelenburgova ulica št. 6, II. nadstropjepri njem se dobe pravila, pristopne izjave, legitimacije, članske izkaznice ter vse potrebne tiskovine za odseke. O nalogah mladinsko zveze pravi § 3. njenih pravil: Svoj namen skuša zveza doseči s tem, da
a) prireja shode, predavanja, razgovore itd.
b) ustanavlja krožke, prireja in vzdržuje pouke in tečaje iz vseh znanja vrednih predmetov ;
c) goji petje, šport in telovadbo, posreduje zabave, prireja predstave, koncerte, recitacije itd.;
d) ustanavlja in vzdržuje v svojem okrožju knjižnice in čitalnice ter posredovalnice učnih prostorov in služb ;
. e) izdaja okrožnice, knjižice ter posreduje svojim članom časopise;
f) sklepa in vlaga resolucije in odpošilja deputacije;
g) daje svojim članom moralno podporo ter brezplačno pravno varstvo v sporih, izvirajočih iz zvezinega delovanja.
Za pospeševanje navednih namenov stopa zveza lahko v dotiko z društvi in zvezami enakih smotrov.
Da 'olajšamo sodrugom na deželi delo, smo pripravljeni prirediti shode v ta namen, če se zvezi sporoči želja. Na delo, sodrugi! Kdor ima mladino, ima bodočnost!
„Splošna mladinska zveza za Kranjsko11
s sedežem v Ljubljani je že dobila svoja pravila, ki jih je deželna vlada odobrila in bo prihodnji mesec občni zbor. Na to že sedaj opozarjamo sodruge in jih poživljamo, naj nabirajo člane za mladinsko zvezo povsod. Zaupniki, ki so dobili potrebna navodila, naj se nemudoma lotijo dela.
Pobratimstvo avstrijskega in italijanskega proletarijata. Težko butaro nam nalaga militarizem, da se šib6 ljudstvu ramena pod ogromnimi bremeni. Na stotine milijonov za nove barke, silne vsote za armado hočejo ugrabiti ljudstvu. In ker militarizem in mari-nizem vse požreta, nedostaja državi denarja za šole, za bolnice, za potrebne gospodarske ustanove ! Obrambi proti Italiji je namenjeno oboroževanje, nam kriče blazni patrijorje, se dere klerikalna stranka -- kdo na slovenskem si želi vojne z Italijo ? In istočasno krade italijanski militarizem italijanskemu ljudstvu ogromne milijone — za obrambo pred Avstrijo. V resnici ne potrebujemo nobene obrambe pred Italijo in Italija nobene obrambe pred nami. Ne z orožjem v roki, s prijateljsko roko pojdemo k svojim sodrugom onikraj planin; pobratiti ' se ' hočemo ž njimi, združiti za skupen boj proti zatiralcem in izkoriščevalcem vseh narodov! 9. aprila se bodo v Rimu zbrali zastopniki socialno-demokratične stranke in prostih strokovnih organizacij iz Italije in Avstrije, d;, protestirajo proti oboroževanju in vojni h ujskari j i in da utrdijo mirovno zavezo delavskega razreda. Istočasno se bodo vršili po vseh mestih in industrijskih krajih to-in onkraj Alp shodi, na katerih bo manifestiralo ljudstvo proti militarizmu in marinizrnu, sa mednarodni mir, za pobratimstvo avstrijskega in italijanskega delavstva.
Socialno zavarovanje. Parlament se ukvarja z dovoljevanjem proračuna, novih »purnpov« in vojaških rekrutov. Tudi za veteranski zakon ima časa v izobilju. Ker kopni navdušenje za vojaščine in ker tudi prodiranje s°cialno-demokratičnega mi Oljenja ne pospešuje militarističnega duha, hoče vlada poživiti vojaška čutila med ljudstvom s tem, da obesi »fetrajnarjem« bridko sab-
l.jico okoli pasu. Ali vlada in meščanske
stranke ne vedo, da more avstrijsko ljudstvo resnejše skrbi kot je veteranska sablja, ali so pozabile, da je izvedba socialnega zavarovanja, ki bi vsaj nekoliko ublažilo delavsko gorje in ki je življenskega pomena zlasti tudi za železničarje, najvažnejša naloga parlamenta. Delo v pododseku je domalega končalo, načrt je zrel za razpravo v zbornici. Zavlačevanje vlade in meščanskih strank pa spravlja socialno reformo v najresnejšo nevarnost; če zbornica ne odobri načrta pred potekom zakonodajne dobe ali pred razpustom, je bil ves trud odseka zaman in ogromno delo se mora izvršiti znova. So-cialno-demokratični poslanci so opozorili vlado in meščanske poslance na to nalogo, ampak malikovalcem drednavtov roj6 vse druge misli po glavi. Delavstvo bo z vso pozornostjo opazovalo delovanje parlamenta in zasledovalo usodo socialno - zavarovalnega načrta. Ce bodo vlada in meščanske stranke še kaj časa uganjale pasivno rezistenco proti tej socialni reformi, jim bo delavstvo po vseh avstrijskih cestah mogočno zagrmelo na ušesa: delavsko zavarovanje!
Lepi volilni vspehi. Pretekle dni so se vršile dopolnilne volitve za drž. zbor v dveh nemških okrajih na Češkem: v Warnsdorfu in v Hartmanicah. V obeh okrajih je došlo do ožjih volitev, nobenega mandata si nismo osvojili, ampak z vspehom smo lehko več kot zadovoljni. V okrajih, ki sta doslej veljala za nepremagljivi trdnjavi nemškega agrarno pobarvanega liberalizma, so mogočno narasli glasovi razrednih zavednih socialnih demokratov. Bojevali smo se sami proti združeni meščanski vojski proti breznačelni reakcionarni masi nemških liberalcev in klerikalcev, ki jih je zvezalo slepo sovraštvo do socialističnega delavstva. Vzlic blaznemu naporu nasprotnikov, ki se niso sramovali še tako podlega sredstva, da uropajo delavstvu volilno svobodo, vzlic brezvestnemu terorizmu in gospodarskemu pritisku podjetnikov smo od zadnjih splošnih volitev leta 1907 v obeh okrajih na novo pridobiti zavednih pristašev. Volilni vspeh, ki je sad dolgega, vztrajnega in občudovanje vzbujajočega dela, dokazuje, da napredujemo povsod, da se socialistična misel kot plamen širi v srcih zatiranega delavstva, in kaže, kako bedasta je pobožna legenda, ki jo tudi naši klerikalci radi premlevajo, legenda, da socialna demokracija napreduje. Takega »nazadovanja« se od srca veselimo!
Podjetniška nesramnost. Št. Hipolitsko državnoželezniško ravnateljstvo je izdalo odlok, da so v tamošnjih državnoželezniških delavnicah delavci ob sobotah popoldne prosti. Ta pametna odredba je pri izkoriščevalcih povzročila veliko ogorčenje. Je že navada teh pijavk, da vsako socialnopolitično delo blatijo, a tokrat pa presega njih nesramnost že vse meje Napravili so na železniško ministrstvo vlogo, v kateri kvasijo o oškodovanju industrije vsled ugodnosti, ki je dana delavcem državnoželezniških delavnic. Vsled tega so zasebni podjetniki posredno prisiljeni nekoliko omejiti skrajno izkoriščanje svojih sužnjev. Po njih mnenju se ne more ravnodušno gledati, da država enostransko postopa in tem potom sili industrialce podeliti svojim delavcem iste ugodnosti kakor državno podjetje, katero to lahko stori, ker se stroške naloži splošnosti. Industrija je vsled tega primorana zahtevati, da se državna podjetja pred preureditvijo obstoječih delovnih pogodb spo-razumijo z dotično delodajalsko organizacijo in da ž njo skupno rešujejo delavske zahteve in sploh vsa vprašanja socialnopolitičnega značaja.
To bi nam še manjkalo, da bi država vsikdar morala vprašati podjetnike, če sme ugoditi svojim delavcem ali ne. Če hoče vlada boj z vsem delavstvom, naj le izpolnjuje želje »industrialcih krogov«. Delavstvo bo že znalo zavrniti take prenapetneže v njih meje,
Ali je Jaures res marinar a la Šušteršič? Klerikalni »Slovenec« ima slabo vest: oprati mora zamorca, opravičiti dvornega lakaja Šušteršiča, ki je bil v delegacijah prvi za to,
da se vržejo ogromni milijoni težko pridob-
ljenega ljudskega denarja v jadransko morje. V tej zadregi »Slovenec« laže kot pes teče. Pred dobrim tednom se je znebil gorostasne: da je vodja francoskih socialistov sodrug Jaurčs (izg. Žorč) zahteval za francosko mornarico dražje kanone, nego jih je predlagalo mornariško ministerstvo samo. Vse to je seveda podla, prosto izmišljena laž. V resnici je stvar taka, da so francoski socialisti prav tako nastopili proti oboroževanju, kakor socialisti vseh drugih dežel. Sodrug Jaurčs je predlagal, da se kredit za mornariške topove, ki ga je vlada zahtevala, odgodi; ampak ker je tudi v francoskem parlamentu vse polno Šušteršičev in vse polno nizkotnih štreberjev, ki zlorabljajo ljudsko zaupanje, je Jaurčsov predlog propadel. Tedaj pa je Jaurčs pokazal, da je ogromni izdatek tudi z militarističnega sta lišča vržen v vodo, zakaj vojaški tehniki pravijo. da so topovi, s kalibrom 30 cm, ki jih je predlagala vlada, slabši od topov s kalibrom 34 cm; zgoditi se utegne, da so danes predlagani topovi jutri že neporabni, zreli za staro železo. Če parlament sprejme vladno predlogo, nasuje dvojen dobiček- v žepe železarskih baronov. — Ostudne lopovščine, ki jo je »Slovenec« zagrešil, še do danes ni popravil. Zato pa, kedar imaš opravila s Klerikalnimi časopisi ali pa z rokovnjači, glej, da te ne opeharijo in ogoljufajo !
Zahvala. Ker mi je nemogoče vsacemu posameznemu zahvaliti se za prijateljstvo in ljubezen katero mi je izkazalo osobje ljubljanske postaje južne železnice, 'se zahvaljujem tem potom vsem najprisrčneje.
V prvi vrsti se zahvaljujem za poklo njeni mi dragoceni dar. Zahvaljujem se posebno gospodom prirediteljem častne veselice povodom mojega izstopa iz aktivne službe po 41-letnem delovanju, gospodu govorniku Etbin Kristanu in v obče vsem kateri so povzročili s svojo navzočnostjo in požrtoval-nostjo, da mi ostanejo nepozabne krasne ure zame toliko častnega večera.
Izrekam še enkrat vsem mojo najiskrenejšo zahvalo.
Oskar Szillich
višji revident južne železnice
Klerikalni panama na Koroškem. Pred celovško poroto se je vršila razprava zaradi vrtoglavih goljufij, ki sta jih zagrešila zloglasna farja Pavel Kagšer in Gabrijel Weiss. Poštenjak Weiss, vodja koroških klerikalcev in deželni poslanec je ubežal. Skriva se v kakem kloštru in njegovi pobožni zaščitniki se najbrž tolažijo, da bo ljubi bog poplačal žrtvam goljufa, ob kar jih je neprekosljivi slepar pripravil. Roka pravice tega zloglasnega ptiča ne bo dobila v svojo pest. Gabrijela Weisa ni — glavnega goljufa ni na zatožni klopi, zategadelj se ni razpravljalo o nezaslišanih hudodelskih sleparijah, ki jih je ta klavrni junak uganjal v »Centralni blagajni koroških poljedelskih zadrug«. Kayser je bil obtožen zaradi dveh goljufij, presegajočih šeststo tisoč kron; ž njim vred je bil obtožen njegov kompanjon Nikolaj Palese zaradi malomarne kride. Kayser je bil kaplan v Feldkirchenu na Koroškem. Svoje špekulacije je začel z ustanovitvijo sirotišnice, za katero je nabiral prispevke, ki so kar deževali. Ker mu je preostajalo denarja je kupoval posestva, ki so mu vrgla sijajne dobičke, tembolj ker so vse delo opravljale sirote in redovne sestre. Nabralo se mu je toliko denarja, da se je z dobrodelnosti, ki pa je bila prejkotne od prvega začetka spekulativna, vrgel na čiste špekulacije. Vstopil je v lesno tvrdko Paleseja in založil — proti petodstotnemu obrestovanju in mesečni plači 400 kron — v podjetje
00.000, ki jih je dobil od Weissa, in le ta iz »Centralne blagajne.« Tvrdka je kupila posestva, rudnik, hotel, pivarno in parno žago. Med tem je še naprej s k ubil ljudi za sirotišnico in porabljal bogate darove za podjetje. Oskrba in vzgoja sirot se je poslabšala. Vsled nezadostne hrane, slabih stanovanj je posegla vmes zdravstvena oblast, j Koncem 1909 so postali sleparji še drznejši, i
Ustanovili so v Londonu akcijsko podjetje pod firmo »Palese and Kagser Limited« za katero so nameravali izdati akcij in obligacij v znesku 13 milijonov. Far Kayser naj bi bil postal dobro plačan ravnatelj podjetja. Hkrati si' je Kayser izmislil še drug švindel: izdal je * deleže pridobitnih podjetij za vzdrževanje sirotišnice sv. Antona« in je izvabil dobrodelnim ljudem nad 100.000 kron. Nad poltretji milijon, torej skoro vse premoženje koroške »Centralne blagajne,« ki je bil denar koroških kmetov, kateri so ga zaupali farju Weissu, je ta lump izročil svojemu kumpanu Kavserju in na tisoče koroških kmetov žaluje za izgubljenimi prihranki. Ko je Kayser iznova zahteval denar, mu je dal Weiss, ker je bila blagajna prazna, vložno knjižico za 350.000 kron. Datiral jo je s 1. marcem 1909, pripisal obresti in dostavil vinkulacijsko klavzulo, dajesvota do konca leta 1910 nedvigljiva. Namen te goljufije — vloge ni bilo v resnici nobene — je bil ta, dobiti posojilo na to vinkulirano knjižico. Osleparil je Kavser »Banco Popo-lare« v Koneljanu ; pobožni direktor Weiss je banki še izrecno zagotovil, da je knjižica prava, nakar je banka Kayserju izplačala 350.000 lir. Ker se je ta goljufija tako sijajno obnesla, sta na enak način opeharila curiškega trgovca Sporrgja za 300.000 kron. Kayser je bil obtožen samo zaradi teh dveh goljufij. Kayser, ki je s svojimi manipulacijami oškodoval ljudi za okroglo pet milijonov kron, ni hotel priznati svoje krivde, ampak razprava je pojasnila njegove goljufije, na kar je sodišče obsodilo milijonskega sleparja na dve leti težke ječe, Paleseja pa na šest tednov strogega zapora.
Združen naskok žoliih organizacij ni našo organizacijo. V nedeljo, dne 12. marca t. 1. so naskočile žolte organizacije na treh različnih krajih našo organizacijo ; na Pragerskem nemški, na Grobelnem slovenski nacionalci, dočim v Poljčanah gospoda Klein in KOnig za novo ustanovljeno državno zvezo železničarjev.
Na Pragerskem je krošnjaril Gesinnungshimp Linhart, na Grobelnem pa g. okerjanc z lepo rodno grudo, katere se naj spominjajo po Linhartovem receptu Pragerski Nemci, po Kejžar-Škerjančevem pa Slovenci. Domovina je vse, želodec, umazani del človeškega trupla pa nič.
Egoistični delavci naj se ne spominjajo pridobitev svoje organizacije, marveč naj pogumno vstopijo v vrste narodnih kramarjev, češ ker so posta-jenačelniki in uradniki sami Nemci, ki odjedajo kruh slovenskim uradnikom in tudi prognim mojstrom.
To je vzrok, da smo se ločili od skupne železničarske organizacije. 1400 vrlih mož nas je že, pa če boste tudi vi pristopili, nas bobe še več. Ivo bomo dovolj močni, prepodimo vse neslovenske uradnike in progne mojstre iz našega ozemlja. Potem pa pridejo zlati časi za delavstvo, ko se bo v slovenski ljubezni objemal slovenski postajenačelnik s slovenskim skladiščnim delavcem, progni mojster pa s prognim delavcem.
A ne le to. Tudi ravnateljstvo bo trepetalo pred našo močjo, ker čeravno je nas malo, imamo vendar naše brate oehe, Poljake in če treba, tudi ruskega carja. Ti vsi so naši zavezniki.
Linhart je da privedel iz Maribora in Ptuja prave, njemu podobne neraešane Germaue, s katerimi je ustanovil novo krajevno skupino. Koliko se jih je vpisalo v to skupino, nam ni znano, pač pa vemo, da je zraven tudi možiček znane gospe, ki si v personalnih hišah izposojuje sol, mast, sladkor itd., da nasiti lačnega germanskega kričača. Dasi-ravno jo pristav južne železnice, potroši toliko denarja za razne germanske priredbe, da mu ne preostaja niti za hrano za ubogo ženico. Morda je bogati Obergerman Ornig poslal gospodu pristavu kako podporo.
Pa tudi veliki »nemec« Zorec in njega vredni pajdaš Štern sta čutila potrebo, da se napijeta piva, ki je ta dan brezplačno teklo po žejnih germanskih grlih. Seveda je pri tem tudi g. postajenačelnik moral pokazati svoje germansko srce. Ravno ta se nam v srce smili, da je zašel v tako družbo, ko je vendar bil v svoji prejšnji postaji vpoštevanja vreden mož.
Druge nesreče sicer ta dan ni bilo, kakor da se je nekaj pijanih še pozno v noč valjalo po cestnih jarkih.
V Poljčane sta priromala dva nova železničarska odrešenika, ki sta pa takoj odkurila hitrih krač, ko st- opazila, da je bilo zbranih kakih 15 železničar,ov okrog sodruga Kopača. Prihod teh odrešenikov je pričakoval edino le nek progni delavec, kateremu sta obljubila za vsakega člana 20 vinarjev mesečno. Toda kako sta strmela, ko jima je ta s slovensko odkritosrčnostjo povedal, da ne zna ne čitati in ne pisati; kje za boga naj bi se bil naučil še nemški. Ko sta mu še povedala, da sprejemata tudi anarhiste v svoje društvo, se je tako prestrašil, da je zbežal in se Vedno oziral, kedaj se za njim razpoči bomba. Gospod Kiinig pa je stopil
h Kopaču'in podal sledečo izjavo: »Shoda ne bo in ne smatrajte to naše postopanje za plačljivost. Vi ste prepošteni, da bi inog'el proti Vam nastopati <• Seveda je dobil tozadevni primeren odgovor. Ko sta ta dva junaka odšla, jc; sodr. Pičinin, ki je bil slučajno navzoč, sklical shod po § 2., na katerem sta poročala sklicatelj in pa sodr. Kopač.
Izstopivši na postaji Grobelno sta opazila g. predsednika konfuzile Z. J. .j., ki je nestrpno pričakoval g-, revidenta Kejžarja iz Maribora, ki je ravno s svojimi 12 apostoli izstopil iz brzovlaka. Opazila sta tudi g-, nadsprevodnika Rebola.
Gosp. Kejžar je » tvoril shod ob navzočnosti 25 oseb, med njimi vseslovanski Grobelški poštar, in podelil besedo predsedniku »zveze«, g. Škerjancu, ki je klobasal, kakor smo že prej omenili.
Nato se je priglasil k besedi sodr. Kopač, ki je razložil pravi namen Z. J. j. in tudi prave vzroke nje ustanovitve. V polurnem govoru, ki ja med navzočimi uradniki izzval odpor in med navzočim delavstvom splošno priznanje, jc govornik končal, da pride tudi sodr. Pičinin do besede.
' odr. Pičinin je gospodom uradnikom zabrusil precej mastne resnice v obraz in razlagal, da je pravi vzrok tega iskanja zaveznikov med delavci zadnji poraz žoltil) organizacij povodom lanskega pasivnega odpora na južni železnici. Gospoda je uvidela, da sama lje more ničesar doseči in se obrača sedaj na delavstvo, da bi ji šlo po kostanj v °oei|j- Ta gospoda ni nikdar čutila z delavstvom, ampak izkoriščala in zatirala je lastne rojake, ki so zaposleni pri železnici.
Nato je povzel besedo zopet g. Škerjanc, ki je kvasil o močni slovanski zvozi železničarjev, ki bode skrbela za to, da ne bo slovenski delavec samo progni delavec.
Gosp. Kejžar, ki se je vedno hvalil, da bo pobil vse stvarne argumente rdečih govornikov, je klobasal vse drugo, kakor pa kar bi se moglo smatrati za protiargumente.
Nato vstane en delavec, ki se mu je že na obrazu poznalo, da jo povžil že precejšnjo mero alkohola, češ : »Kaj govorite proti zvezi, jaz lahko dokažem, da je zveza jako dobra, ker sem komaj en mesec pri njej, pa sem že dobil 57 kron podpore. Pristopil sem samo iz tega namena tej organizaciji in šele potem, ko so mi ti gospodje obljubili, da bom precej dobil podporo.« (Glasen smeh.)
En drugi delavec pa je dejal : » -udini se, da g. Škerjanc vedno povdarja, da je Kopač njegov prijatelj, ki ga je danes z besedami tako pobil. Za teni bo tičal bržkone kak švindel.^
Nek ekspedijent iz Pragerskega se je napenjal kakor žaba, pa ni znal izbregovoriti v zvezi niti 10 besed.
Ker sta se morala sodruga Kopač in Pičinin ob (>. uri zvečer odpeljati na shod, ki se je vršil ob 7. uri zvečer na Pragerskem, sta odšla na postajo in z njima tudi vsi železničorji, izvzemši zastopnike zveze in na progi pobrane uradnike.
Vsled ponesrečenega odpora žoltih organizacij v Trstu se je zveza skrčila tako, da danes nikdo več ne vprašuje po njej. Zato pa krošnjari po progi, kjer pa menda tudi ne bo imela sreče.
Narodnjaki se v svojem časopisju sicer hvalijo, da se jc v Grobelnem vpisalo 42 zborovalcev v Z. J. Ž., toda kako so jo pogruntali bomo takoj videli. Navzočih je bilo Iti uradnikov in poduradnikov s Kejžarjem in Škerjancem vred, 11 drugih železničarjev, od teh 7 socialdemokratov in vrhutega pet kmečkih fantov. Najbrž so všteli tudi krčmarja in njegovo ženo ter Kopača in Pičinina da so jih 42 skupaj spravili, ker Škerjanc je najbrž že prej bil član 7j. J. 'li.
■*
* *
Na Pragerskem so nemški nacijonalci skupaj zbobnali 75 oseb, med njimi 14 železničarjev. Ekspe-dijent Gross jo poročal o potrebi nemške organizacije, ter pri tem seveda vpil, da Slovenci zatirajo Nemce. Približno je. ubral iste struno, kakor g. Škerjanc, v Grobelnem.
Nato vstane veliki gernian Linhart in poroča, da bodo Nemci, tudi z gmotnimi sredstvi podpirali železničarje, ki se bodo dali vjeti v nemško organizacijo. — Vpilo in hajlalo se je pri vsaki drugi besedi. Med drugim jo i bžaloval, da nista prišla sodruga Dušek in Kopač na ta shod. (Linhart naj bode vesel, da ni bilo Kopača na shodu, ker sicer bi bil slišal precej gorkih z ozirom na njegovo nekdanje delovanje v socialnodetnokratični stranki.)
a tem pa je prišel »Freibier« na vrsto, katerega so točili pozno v noč. Tako je končal ustanovni shod nemškonacijonakie organizacije, ki pa bo takoj splavala po vodi, kakor hitro zmanjka »Freibier«.
Železniška nezgoda v Bohinjski Beli. Dne
14. inarca zvečer, ko je odhajal vlak št. 74 iz Bohinjske Bele, je tamošnji postajevodja opazil, da je vlak pretrgan. Dal je znamenje „Stoj“, katero je opazil vodja prvega stroja ter takoj obstal. Vodja zadnjega stroja, ki ni videl znamenja, je tiščal odtrgani del vlaka naprej ter ga vrinil v prvi del. Razbitih je bilo 12 vfiz. Ker je to bilo ravno na izvoznem menjalu je bila vlakom za nekaj časa zaprta pot. Potniki so morali prestopati iz enega vlaka v drugega.
Justični škandal. Dunajsko sodišče je obsodilo delavca Franca Hoholko na šest tednov težke ječe zaradi izsilstva. Zato ker je kot zaupnik zvesto po svojem najboljšem prepričanju čuval interese delavstva zato !
mora delavec Franc Iloholka v ječo! V njegovi delavnici so bili vsi delavci organizirani. Pa vstopi v službo mlad delavec, ki ne pripada organizaciji. Zaupnik ga pozove, da vstopi v organizacijo in ga opozori, da bi vsi delavci ustavili delo, ker ne marajo delati s človekom, ki lomi organizacijo. ICer je odklonil zahtevo delavske solidarnosti, so ostali delavci izvajali posledice, vsled česar je bil odpuščen. Ta subjekt, ki je že s tem, da ni pristopil organizaciji, sijajno dokazal svojo moralno izprijenost gre in ovadi zaupnika, na kar meščanski sodnik obsodi Franca Hoholko. Ta obsodba ni le udarec zdravemu razumu, temveč tudi očitna klofuta kazenskemu zakonu. Po kazenskem zakonu je kaznjiva le tista grožnja, ki uoo-rablja nedovoljena sredstva. Da pa so delavci opravičeni odkloniti sodelovanje s človekom, ki žali delavsko vzajemnost in ki razdira delavsko organizacijo, o tem i i nobenega dvoma. Razredna justica, ki spušča najpodlejše izsiljevalce skozi rahle mreže kazenskega paragrafa, pošilja poštenega zaupnika v ječo, vihti meč pravice nad tistim, kateri brani delavsko pravdo.
Ceha zadnjega delegacijskega zasedanja.
Finančni minister je predložil državnemu zboru račun zadnjih patriotičnih ekscesov v Budimpešti. Njegov recept je kratek in pre prost: noro posojilo iti nove davke. Militaristično pijanost delegatov, med njimi tudi slov. klerikalcev, bo moralo avstrijsko ljudstvo drago poplačati: zasedaj bo treba 76' milijonov novega posojila in izdatno večjega davka na žganje, pivo, vino, vžigalice, na dedščino in dohodek. Komur ni všeč, naj se ob prihodnjih volitvah zahvali meščanskim sleparjem, ki delajo z ljudskim denarjem kot svinja z mehom.
Državna konferenca postajnih in skladiščnih delavcev vseh
Ker pri zaključku zadnje številke našega lista še nismo imeli popolnega poročila o tej konferenci, dodajemo danes, kar nam v zadnji številki ni bilo mogoče priobčiti.
Konferenca je nadalje soglasno sklenila sledečo
RESOLUCIJO.
„Prva državna konferenca postajnih in skladiščnih delavcev vseh avstrijskih železnic se odločno izraža proti navadam kakor so n. pr. v Lvovskem skladišču, ker tam zaposleni delavci niso uvrščeni med skladiščne in postajne delavce temveč med progne delavce z mnogo nižjo mezdo, kakor je predpisana za postajne in skladiščne delavce, li delavci že leta in leta opravljajo postajno in skladiščno službo, ne dobivajo pa za to kategorijo določene mezde. Državna konferenca odločno zahteva, da se vsakega delavca, ki opravlja postajno ali pa skladiščno službo, uvrsti v to kategorijo in da dobiva za to kategorijo določeno mezdo".
K četrti točki dnevnega reda: Organizacija m taktika je sodr. Somitsch obrazložil potrebe pravega zastopstva uslužbencev in razširjenja zaupniškega sistema ter organizacijske razmere postajnega in skladiščnega delavstva.
Sodr. državni poslanec Tomschik je k tej točki izvajal sledeče:
/e večkrat se je očitalo organizaciji, da je sicer pridobila zboljšanja za nastavljeno osobje, da pa za delavske kategorije ni nič storila. Stvar pa je povsem drugačna. Ko je bil svoječasno v državnem zboru stavljen predlog glede 20 milijonov kron za zboljšanje dohodkov vsega državnoželezniškega osobja, se je od teh 20 milijonov zahtevalo 6 milijonov kron za delavce. Ta znesek bi bil zadostoval pri določbi primernih temeljnih plač in plačilnih napredovanj. Meščanska parlamenta-rlčna večina pa je potom odklonitve našega predloga od tega zneska odtrgala tri milijone kron. Iz tega je izvajati nezadostno ureditev temeljnih plač in plačilnega napredovanja. Ker so pri zadnjih zboljšanjih poduradniki res največ dosegli, mora sedaj organizacija z vso močjo delovati na to, da doseže izvedbo zahtev delavcev in slug.
V proračunskem odseku se bo ponovno zahtevalo 3 milijone kron v svrho zboljšanja delavskih dohodkov. Deputacijam se v železniškem ministrstvu vedno zatrjuje, da ni denarja za izpolnitev uslužbenskih zahtev. Državna uprava Železničarjem sploh odreka vsa sredstva kakpr sploh nima denarja za socialnopolitične svrhe, niti za bolnišnice, klinike itd. Temu dejstvu nasproti je nez-osna draginja, takp da se položaj vedno bolj poostruje. e pa draginja požre vsa zboljšanja, se moral boj železničarjev obrniti tudi proti draginji in njenim povzročiteljem. V boju proti draginji bode z železničarji simpatiziralo mestno prebivalstvo in vse delavsko ljud- I
stvo. Sedanje razmere so nevzdržljive in mora se jlfi odstraniti. (Živahno odobravanje).
Nato je konferenca soglasno sprejela sledeče resolucije:
RESOLUCIJA.
Dne 5. in 6. marca 1911 na Dunaju zborujoča državna konferenca postajnih in skladiščnih delavcev, na kateri so zbrani zastopniki tega osobja iz vseh delov države, soglasno izjavlja, da je združitev vseh postajnih in skladiščnih delavcev v splošnem pravovarstvene/ji in strokovnem društvu za Avstrijo edino pripravno sredstvo, potom katerega je v doglednem času mogoče doseči uresničenje stavljenih zahtev. Vsakemu postajnemu in skladiščnemu delavcu se torej v njegovem lastnem interesu priporoča s pristopom v Splošno pravovarstveno in strokovno društvo sodelovati za zboljšanje gmotnih razmer in ne malomarno ostati izven organizacije ter s tem tovarišem otežkočiti boj za obstanek.
Nada je smatra konferenca uvedbo, oziroma razširjenje zaupniškega sistema pri postajnih in skladiščnih delavcih kot nujno potrebo, da se pripravi in izvede potrebne akcije in da se tudi v odležnih postajali poglobi umevanje eksistenčnih vprašanj postajnih in skladiščnih delavcev ter potrebe organizacije.
Nadalje sledeča
im: s o ui d j a.
Dne 5. in ti. marca 1911 zborujoča državna konferenca postajnih in skladiščnih delavcev najodločnejše protestira proti dosedanjemu postopanju z delavskimi odbori in njih predlogi ter izjavlja, da' smatra to postopanje kot preziranje delavcev. Konferenca zahteva, da se v. delavskimi odbori postopa kakor jim gre kot zastopstvom delavcev in da se njih predloge ne odklanja na kratko: „Spada v centralni de’avski odbor“, temveč, da se o njih razpravlja. K vsakemu predlogu naj jiodajo zastopniki železnice potrebna pojasnila.
Postajni in skladiščni delavci protestirajo nadalje proti vsakemu poslabšanju sedanjega socialnega zavarovanja in zahtevajo izvedbo dotičnih predlogov.
Vdeleženci konference sc nadalje odločno izražajo proti vsakemu prikrajšanju koalicijske pravice in poživljajo vse postajne in skladiščne delavce, nai bodo pripravljeni za slučaj ko bi se skušalo kratiti sedanje pravice, da pornbijo vsa zakonito pripustva sredstva v odločno obrambo že itak majhnih pravic.
Ker je s tem bil dnevni red izčrpan, je predsednik zaključil konferenco, katere delo bo gotovo blagodejno vplivalo. Konferenca je postajnemu in skladiščnemu delavstvu pot in sredstva za sodelovanje v boju avstrijskih železničarjev v svrho zboljšanja njih položaja.
Konferenca vratarjev južne ž«leznice.
Centrala naše organizacije je sklicala dne 18. februvarja t. 1. v Maribor'konferenco južnoželeznišhih vratarjev s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo članov personalne komisije in zavzemanje stališča glede zahtev vratarjev.
2.	Slučajnosti.
Povod sklicanja te konference je bilo preziranje najnujnejših upravičenih želj in zahtev te kategorije od strani južnoželezniške uprave in to vkljub raznim tozadevnim akcijam. Vrhutega je bilo v zadnjem času slišati, da namerava južna železnica poslabšati razmere vratarjev s tem, da jim odvzame garderobo.
Konferenca se je vršila v Broševi gostilni v Mariboru. Navzočih je bilo 24 delegatov iz 17 krajevnih skupin, nadalje član personalne komisije sodr. Ostnetz iz Bolcana, sodrugi Weigl in Adolf Miiller iz centrale, Kopač iz Trsta. in Topf iz mariborskega delavskega tajništva. V predsedstvo so bili izvoljeni sodrugi Mlaker (Celje) in Mossner (Beljak) zapisnikarjem pa Zorzi (Bolcan).
Sodr. Osmetz je obširno poročal o delovanju personalne komisije glede zahtev vratarjev. Omenjal je številne akcije, ki sta jih dosedaj napravili personalna komisija in organizacija. 1 ckom 16 let se je doseglo celo vrsto zboljšanj, ki so pa vsled neznosne draginje skoraj brez pomena. Vrhutega pa južna železnica ravno v zadnjem času ni izpolnila upravičenih zahtev vratarjev, katere so ti stavili na državni konferenci 1. 1909. Vzrok temu je ^ pa ta, da tudi državno-železniška uprava se ni ugodila zahtevam vratarjev. Nato je poročevalec obširno omenjal na državni konferenci sklenjene zahteve, katerih glavne so sledeče: Imenovanje vratarjev pod-uradnikom in uvrstitev v poduradniški obris po dovršenem dveletnem službovanju v plačilni stopnji 1100 kron. Vračunanje poldru-gokratne službene dobe. Odprava24/24-urnega službenega turnusa. Pri permanentni nočni službi uvedbo 12/24-urnega, v ostalih postajah
Š* UT- n Oio ► .	4	.
pa 16/24-urnega službenega turnusa. K drugim opravilom naj se vratarjev ne priteguje. Podelitev nočne doklade in ureditev raznih drugih vprašanj, kakor dopustov, prejemanja službene obleke, stanovanjščin, pisalnega pavšala itd. Govornik je posebno povdarjal od-klonljivo vedenje železniškega ministra napram deputaciji vratarjev, ter omenil, da je to slučaj tudi pri zahtevah drugih kategorij. Osobju se vednO odgovarja, da za njegove zahteve ni denarja, četudi smo prepričani, da se v druge svrhe po nepotrebnem potroši milijone. Pri tem ima južna železnica seveda prav lahko stališče in kadar se od nje kaj zahteva, se vedno izgovarja, da isto še tudi pri državni železnici ni uvedeno in da torej nima vzroka svojemu osobju več dati nego državna železnica. Vsled tega smo v težkem položaju, in ne preostaja nam drugega nego, da se trdno oklenemo organizacije in da to razširimo med našimi tovariši, ker le na ta način nam bo mogoče izdatno podpirati naše tovariše pri državni železnici, kar bo gotovo tudi nam v korist.
Pri vsem tem pa imamo južni železničarji še posebno zadevo in sicer ureditev garderobnega vprašanja. S tem vprašanjem v zvezi je tudi način postopanja nekaterih predstojnikov napram vratarjem. V tem smo si vsi edini, da so take razmere nadalje nevzdržljive. Tukaj je treba z odločnim nastopom napraviti red in to nalogo ima današnja konferenca.
Po poročilu sodruga Osmetza se je otvo-rila debata, ki je bila jako živalua. Nekateri delegatje so centrali pripisovali krivdo, da še ntso izpplnjene vse zahteve vratarjev, ker je to kategorijo baje premalo zastopala. To pa da so posneli iz zasebnih pogovorov sodr. Weigla. ker je izjavil, da južna železnica z ozirom na svoje finančno stanje ne more ugoditi o zahtevama.
Sodr. IVeigl je energično protestiral proti temu očitanju in zahteval dokazov. Odgovor dotičnega delegata pa je pojasnil zadevo. Sodr. Weigl je na shodih in tudi v osebnem občevanju z vratarji opetovano razložil stališče južnoželezniške uprave, ki je na razne intervencije in akcije centrale vedno izjavljala, da z ozirom na svoj finančni položaj ne more ugoditi zahtevam. To mnenje južnoželezniške uprave se je pojmovalo kot zasebno mnenje sodr. Weigla in vsled tega so nastala osum-ljenja centrale. Sodr. Weigl je nadalje na podlagi dokazov zavrnil neutemeljeno trditev, da je centrala premalo zastopala zahteve vratarjev. Kriva je južnoželezniška uprava, ki vedno izjavlja, da ne stori ničesar, kar ne stori državno-železniška uprava. Pri peli vrsti nedostatnosti pa so sokrivi tudi vratarji sami, ker vsled pomanjkljivega zanimanja za organizacijo marsikaj mirno prenašajo, med tem ko se primerno branijo 'uslužbenci, ki ro trdno organizirani. Dela centrali ni manjkalo, pač pa organizacije med vratarji.
Glede ureditve garderobe se je razvila živahna debata, katere se je vdeležila večina delegatov.
Po večurnem temeljitem posvetovanju je bil soglasno sprejel sledeči predlog:
..Poniževalno postopanje, kateremu so že dalje časa izpostavljeni vratarji radi vodstva garderobe, jih sili, da zahtevajo nje odpravo.
Mesto garderobe je vratarjem podeliti stalen pavšal, ki naj znaša najmanj 40 kron mesečno. V postajah, kjer je bil dosedanji zaslužek vratarjev iz garderobe višji, je primerno zvišati omenjeni pavšalni znesek".
Glede ostalih zahtev vratarjev je bil soglasno sprejet sledeči predlog:
..Konferenca vstraja pri zahtevah, stavljenih in sklenjenih na državni konferenci, ter prosi centralno vodstvo organizacije naj z vsemi razpoložljivimi sredstvi skrbi, da se v najkrajšem času izvedejo nujne zahteve. Zbrani delegatje se obvežejo z vso močjo delovati za razširjenje organizacije med vratarji in s tem skupni organizaciji nuditi potrebno zaslombo v dosego realiziranja stavljenih zahtev".
Nadalje seje skleniio poslati generalnemu ravnatelju južne Železnice tričlansko deputa-cijo, ki naj posreduje glede garderobnega vprašanja in primerno zastopa sklep konference. V deputacljo so izvoljeni sodrugi: Osmets (Bolcan), Mam (Celje) in Wascheneg-
ger (Dunaj), Centrala bo izvedla za deputacijo potrebna pripravljalna dela.
Ko seje rešilo še razne pritožbe, je predsednik zaključil konferenco.
ZAPISNIK
seje osrednjega delavskega odbora za okrožje c. kr. državnih železnic.
(Seja se je vršila dne 28. novembra 1910 v prostorih c. kr. železniškega ministrstva).
Skupina kurilniških in delavniških delavcev.
NAVZOČI: Predsednik e. kr. sekcijski sret-nik doktor Herman Boess.
POROČEVALCI: za četrti oddelek: c. kr. ministerijalni podtajnik dr. Josip W in ter: za 21. oddelek: višji nadzornik Otokar Kom; za 21a oddelek: višji inženir Viktor Wenzel.
DELEGATJE: Leopold Dum pfort, strugar, delavnica Knittelfeld: Josip M a ur it z, ključavničar, delavnica- Plzen : Karol Pr ie s ne r, kovač, delavnica Line: Karol Ta n tsin, pleskar, delavnica Floridsdorf; Ivan Szalasny, klepar, delavnica Stanislav; Fran Rzehak, kotlar, delavnica Simmering; Alojzij Beck ključavničar, delavnica Jedlesec; Ivan \Valdhauser, pre-mogar, kurilnica Dunaj I.
ZAPISNIKAR: dr. Karol pl. Riebler.
Ob določenem času otvori predsednik sejo, konštatira, da so prišli delegati polnoštevilno in imenuje d.rja pl. Rieblerja, zapisnikarjem, delegata Tantsina pa overovateljem zapisnika.
Pred prehodom v dnevni red pojasnjuje predsednik določbe, ki so bile merodajne za sestavo dnevnega reda in objavljene v odloku c. kr. železniškega ministrstva dne 19. aprila 1909, št. 8321 v katerem so objavljena nova pravila za osrednji delavski odbor. (Uradni list c. kr. železniškega ministrstva XXII iz leta 1909). Po teh pravilih ni dovoljeno vlagati inicijativne predloge za osrednji delavski odbor, kar naj delegati vpoštevajo; razlaga ,v kratkih besedah načela, ki so bila pri sestavi dnevnega reda merodajna in omenja, da naj. se vsled tega opuste vse one zadeve, ki streme po preuredbi pravil bolniške blagajne in provizijskega sklada, ker to ne spada v delokrog osrednjega delavskega odbora.
Nato se preide v razpravo 1. in 2. točke dnevnega reda in sicer:
1. Vsprejemni pogoji in Stabilizacija,
2. Določba slugnih mest.
.dan Priesncr kritikuje postopanje posameznih ravnateljstev posebno pa postopanje lin-škega ravnateljstva pri stabilizaciji delavcev in navaja več konkretnih slučajev, ter zastopa stališče, da ni umestno če uprava državne železnice pri vsprejemu delavcev glede častnega predživ-ljenja stavlja strožje zahteve kakor druga podjetja, ker vendar celo kazenski zakon določa, da po gotovem času preminejo posledice prestane kazni.
Delegatje Tantsin, Beck in Rzehak se pridružujejo izvajanjem predgovornika in žele pred vsem, dane smejobiti politične kazni nikdar vzrok, da bi se vsled njih delalo delavcu težkoče pri nastavljenju.
K temu predmetu pripomni predsednik, da so vzroki, ki izločujejo od nastavljenja, določeni v § 7. službenega reda in tam tudi našteti. Po teh določbah so od nastavljenja izključeni le tisti delavci, ki so bili kaznovani radi zločina ali pa iz osebne dobičkaželjnosti in pa tisti, ki so se pregrešili s kakim dejanjem, ki je v nasprotju z nravnostjo: vpoštevati je pa tudi, da morajo posanu zna ravnateljstva že zaradi tega vstrajati pri predpisanih vsprejeinnih predpogojih, ker je naval delavstva, ki želi vstopa v službo, iz-vanreden.
Posebno pa še povdarja predsednik, da se gre najbrž za slučaje, ki se dogajajo pri železniškem ravnateljstvu in bi torej spadali v področje delavskega odbora linškega ravnateljstva.
Uan Priesner izraža svoje mnenje, da naj bi uprava take delavce, ki so morali zapustiti službo vsed vojaških dolžnosti, pri njih povratku zopet vsprejela na isto službeno mesto, ki so je imeli že prej in vsaj z isto plačo, ki se jim je plačevala pred njih odhodom: nadalje naj se vsem onim delavcem, ki so poklicani na orožno vajo, izplača zn ves čas tozadevne odsotnosti popolna plača, če se zavežejo, da se po končani orožni vaji zopet povrnejo v službo.
Delegati Tantsin, Beck in Dumpfort se strinjajo z izvajanji predgovornika ter 'posebno povdarjajo nezadostnost državne podpore, ki je namenjena družinam rezervistov.
Glede Stabilizacije izvaja član Priesner, da stabilizacija kurilniških in delavniških de: lavcev nikakor ne zadostuje in da je pdmnožitev števila službenih mest neobhodno potrebna, in
sicer tako, da bo lahko vsak delavec po dobi dveh let stabiliziran. Pritožuje se, da je Stabilizacija posebno v signalnih delavnicah v teku zadnjih štirih let zelo zaostala in zahteva, da se takoj Stabilizira vse oue delavce, ki so že deset let zaposleni.
Član Tantsin povdarja da vlada med de lavstvom največje ogorčenje vsled nezadostne Stabilizacije in posebno vsled načina po katerem se postopa pri Stabilizaciji. Našteje celo vrsto nasvetov, kako bi se dalo odpraviti nekatere težkoče pri Stabilizaciji in zahteva posebno, da se pri Stabilizaciji poviša dnina in se v dohodke ne všteva tudi službeno obleko; na vsak način naj bi pa bila začetna plača 1000 kron.
Delegat Rzehak zatrjuje, da si železniška uprava sama škoduje, ker vstraja na zastarelem akordnem sistemu in se v okrepilo te trditve sklicuje na izreke priznanih strokovnjakov, ki trdč, da bi se pri opustitvi akordnega Sistema veliko prihranilo in da je racijonalno efektivno akordno delo v popravljalnih delavnicah sploh nemogoče.
Član Tantsin je tudi za odpravo akordnega dela in zastopa stališče, da tudi sedanji običaj pri prevzemanju materijala ni na mestu, ker na primer ni mogoče obrabljeno orodje takoj nadomestiti, ker v to svrho ni potrebne blagajne na razpolago. On je zato, da se delavci računov XV in XVI združijo: končno se pridružuje splošni želji po Stabilizaciji vseh delavcev kurilniške in delavniške službe in posebno povdarja potrebo Stabilizacije za kurjače, ki so tri leta v vozni službi.
Predsednik pojasnjuje temelje, ki merodajni so pri Stabilizaciji in povdarja razne ugodnosti in prednosti, katerih postanejo delavci deležni če so Stabilizirani in to naj bi vpoštevali kot nadomestilo nižjega zaslužba, ki se pojavlja v posameznih slučajih. Glede pomnožitve slugnih mest pojasnjuje predsednik, da se je za časa določilne dobo leta 1909 na novo vstanovilo nad 1G00 mest za strokovnike; nadalje se je zato določilo preko 200 mest za strokovne pomočnike, da se privede do Stabilizacije tudi one delavniške pomožne delavce, ki so že dalje časa v službi.
Poročevalec dr. Winter pojasnjuje glede Stabilizacije delavcev v signalnih delavnicah, da ureditev signalnih delavnic, izvzemši ono v Linču, še ni končana.
Član Priesner prosi, da se kakor hitro mogoče stabilizira, delavce linške signalne delavnice, ne da bi se čakalo končno ureditev osta lih signalnih delavnic.
Tozadevne debate so se vdeležili tudi delegati Beck, Rzehak in Tantsin, nakar se je stavljene predloge združilo v sledeče:
K 1. točki: Delavcem kurilniške in delavniške službe se pri Stabilizaciji ne sme delati težkoč če je
1. pri zločinih poteklo od kazenske dobe 10 let,
2. ,pri pogreških pa 5 let.
Posebno ne smejo ovirati Stabilizacije kazni zaradi političnih deliktov.
K 2. točki: Delavci kurilniške in delavniške službe naj se po eno - do dveletni službi Stabilizirajo z začetno plačo 1000 kron iu naj se pri Stabilizaciji natančno ozira na letne dohodke iz dninske dobe.
Tisti delavci, ki morajo vsled vojaških dolžnosti zapustiti železniške službo, naj se po povratku nastavijo zopet na prejšnja službena mesta z najmanj isto dnino, ki so jo imeli pred svojim odhodom.
Nadalje naj dobivajo vsi tisti delavci, ki morajo na orožne vaje, za časa njih tozadevne odsotnosti popolno dnino če se zavežejo, da se po končani orožni vaji zopet povrnejo na svoje službeno mesto.
Mesta slug naj se primerno pomnoži in pripušča naj se delavce kurilniške in delavniške službe, ki so nad deset let v službi, k službenim izpitom.
V signalnim delavnicah naj se izvede stabilizacija kakor hitro mogoče.
Določbe glede dobave materijala naj se spremene.
3. Dovoljevanje dopustov.
K 3. točki dnevnega reda glede odmornih dopustov se oglasi k besedi Član Tantsin in zastopa stališče, da se dninarjem, ki delajo pod istimi pogoji kakor štabilni delavci, dovoli tudi enak dopust, katerega so favno tako potrebni. Da se dovolitev odmornih dopustov deiavniškim delavcem, ki morajo večkrat delati pod vplivom velike vročine in okuženega zraka, smatra najnujnejšim zadevam, ki naj bi jo'upraVa čim preje rešila že z Ozirom na to, ker se to željo vpošte vale že nekatere zasebne železnice, ki take dopuste popolnoma plačajo.
Zavžijte, ako ste nahodili, hripavi, zaslezeni in če težko dihate, Fellerjev fiuid z znamko „Elsa fluid". Mi smo se sami prepričali pri prsnih, vratnih boleznih itd., o njegovem zdravilnem, kašelj lajšajočem učinku. Dvanajstorica za poskušnjo K d'—, 2 tu-cata K 8'60 franko. Izdeluje le lekarnar E. V. Feller v Stubici štev. 275 (Hrvatsko).
Član Priesner spominja, daje bila že leta 1908 dovoljena svota 1.000.000 kron za odmorne dopuste in vpraša zakaj se stvar zavlačuje.
Temu nasproti izjavlja predsednik, da je bila dotična svota v prvi vrsti namenjena za dopuste definitivno nastavljenega osobja in je mnenja, dn tiči jedro vprašanja delavskih dopustov v tem, da se delavcem izplačuje tekoča dnina tudi za dopust in to je ravno najtežje, ker dosedanje izkušnje uče, da take uvedbe neugodno vplivajo na finančno razmere podjetja.
Vzlic temu pa železniško ministrstvo zadevo proučava in jo bo ugodno rešilo.
Delegat Iizehak zagotavlja, da dovolitev odmornili dopustov ne bo na finančni položaj uprave neugodno uplivala, ker bodo gotovo delavci sami zato skrbeli, da potom uspešnejšega dela pokrijejo višje izdatke.
Član Dumpfort pojasnjuje težko službo kotlarjev v delavnici Knittelfeld in pravi, da je nujno potrebno, da se dovoli vsaj tej kategoriji delavstva odmorne dopuste; ravno tako naj se čas, ki ga posamezniki rabijo za razna pota n. pr. k sodišču, k policiji, k naboru i t. d. všteva v delavni čas.
Poročevalec višji inženir Wencel odgovarja na vprašanja člana Dumpforta glede posebno neugodnih razmer kotlarjev v delavnici Knittelfeld in pravi, da se sedanje vsled preureditve delavnica provizorično neugodne razmere ne sme izrabljati za splošno merilo.
Član Tantsin trdi, da trditev o višjih iz datkih vsled substitucij ne odgovarja resnici, ker bi delavci delo na dopustu ne nahajajočega tovariša medsebojno porazdelili.
Nato se zjedinijo delegati na sledeči skupni predlog:
Delavcem kurilniške in delavniške službe naj se dovoli odmorni dopust v. smislu § 59 službenega reda, ki določa tudi dopuste za sluge.
Čas, v katerem delavec prekine delo vsled tega ker jo uradno kamor koli povabljen, se ne sme odšteti od skupne delavne dobe.
4.	Določitev delavnega časa.
(dalje prihodnjič).
RAZNE STVARI.
Skromni dohodki vatikanskega jetnika.
Ker postajajo tudi naši klerikalci vedno predrznejši in natvezajo nerazsodnemu ljudstvu najgorostasnejše	laži,	zato menda	ne
bo škodovalo, če objavimo vatikansko bilanco dohodkov in izdatkov, ki jo objavlja belgijski list »La pensee« kateri tudi po-vdarja, da ima podatke iz popolnoma zanesljivih virov kar mu tudi radi verujemo. Bilanca nam jasno kaže kako skromno živi »revež sveti oče« in železničarji, ki bodo ta račun pregledali bodo gotovo, vpoštevajoč svoje razkošne razmere, segli nekoliko glo-beje v žep ter pridejali običajnemu »Petrovemu vinarju« še enega.
Oglejmo si torej račun nekoliko bliže:
I. DOHODKI:
Dohodki iz italijanskih in zunanjih posestev.................... 875.000	lir
akcije, obligacije in	rente .	.	6,000.000	„
darila........................... 2,500.000	„
Petrov vinar........................ 12,000.000	„
Skupaj	21,375.000	lir
II. IZDATKI:
Plače kardinalom .	.	.
Plače za vojake in sluge Za knjižnico, muzej itd. .
Za Petrovo cerkev. ...
.	875.000	lir
. 3,970.000 „
. 1,250.000 „
.	780.000	„
Skupaj 6,875.000 lir »Revežu« papežu ostane torej za njegovo skromno življenje na leto čistih 15,000.000 lir, kar seveda nikakor ne zadostuje, če vpoštevamo dober želodec, ki ga ima cerkev. Treba bo torej, da slovensko delavstvo, ki itak živi v izobilju in kateremu že domači farji vlečejo kožo raz hrbta, napravi pravočasno potrebno remeduro.
Listnica uredništva-
Anton Janša Podnart so zelo jezi nad dopisom iz Podnarta, priobčenega v 5. številki našega lista z dne 1. marca
t. 1. in zahteva, da se mu naznani ime dopisnika in sicer tekom štirih dni, če ne, nam naščuje državnega pravdnika, da nam prebrska uredniški koš.
Gospod Janša! jako naiven ste, kar je razvidno iz Vašega pisma, če mislite, da bodemo izdajali uredniške tajnosti. Ce imate maslo na glavi, no hodite na solnce.
Vršili so se sledeči shodi
in zborovanja.
Pragersko. Dne 12. marca t. 1. ob 7. uri
zvečer se je na Pragerskem vršil javen železničarski shod z dnevnim redom: Žolte organizacije in naše društvo. Na ta shod smo povabili tudi nemške nacijonalce, ki pa niso imeli dovolj poguma, da bi se bili vde-ležiii tega shoda.
Sodr. Kopač je v enournem govoru raztolmačil pomen organizacije, ki stoji na razrednem stališču in primerjal škodo, ki jo delavstvu povzročajo žolte organizacije. Govornik je za svoja izvajanja žel splošno odobravanje.
Nato je povzel besedo sodr. Dušek iz Dunaja, ki je okrcal rovanje raznih proti skupni železničarski organizaciji, razlagal bodoče cilje in stremljenja naše organizacije, primerjal vladni odpor proti ponovnim zahtevam železničarjev. Vzroki tega odpora imajo svoj temelj v žoltih organizacijah, ki s svojim ravnanjem kažejo vladi, da so železničarji nesložni. Ako smo dosegli velike uspehe v letih 1905, 1907 in 1908, je bilo to mogoče le vsled tega, ker so železničarji stopali v boj le pod eno zastavo, dočim danes pobija ena organizacija drugo in dela I železničarstvo za boj nesposobno. Oe se ho-I čete pripraviti za boj, je v prvi vrsti potrebno, j da zedinite vašo vojsko, ki bode jamčila za uspeh. (Burno odobravanje.)
Ko je nato še sodr. Pičinin izpregovoril še par besed, je zaključil dobro obiskan shod.
*
* *
Gorica ill. Dno 17. marca t. 1. se je vršil občni zbor tukajšnje krajevne skupine III.
V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Friderik Steiner, predsednik; Karol Kr em ž a r podpredsednik ; II. Raab, Ga-b r i e l č i č, K ji f e r, zapisnikarji; H e r z i g, blagajnik; Skalovnik, podblagajnik ; Wei-denthaler, C u r h a 1 e k, kontrolorja.
*
* *
Opčina. Dne 20. marca t. 1. se je vršil občni zbor tukajšnje krajevne skupine. V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi:
Josip Kuglvveiss, predsednik; Fran V i z o v i š e k, namestnik ; Josip Oj s t e r š e k, zapisnikar; Rudolf Koki, blagajnik; Ivan Holzer, podblagajnik; Anton Skalar, Mihael II u b e r, kontrolorja; Karol S tri nj ar, Fr. Pahor, Robert Romich, odborniki. Podblagajnik za progo Opčina-Sežana: Peter Husu, za progo Repentabor - Prvačina: Grbavec.
*
* *
Raznanilo.
Dopise na skupino Št. Perter na Kr. splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva je pošiljati na naslov: Fran Čerček, premikalni nadzornik v Št. Petru na Kr.
Članom vplačevalnico Puli na znanje!
Sodr. Gašper Galob, nadsprevodnik v Pulju je prevzel vodstvo tamošnje vplače-valnice. Člane prosimo, da se v vseh društvenih zadevah obračajo do njega in naznanjamo, da je le on poverjen za sprejemanje društvenih prispevkov.
Tajništvo.
Izjava.
Podpisani obžaljujem, da seru žalil na javnem železničarskem shodu v Nabrežini dne 27. 9. 1910 gospoda Josipa Kopača, tajnika splošnega pravovarstvenega društva za Avstrijo v Trstu. Opozivljam izrečene žaljivke, ker ne odgovarjajo resnici in so bile izrečene le v hipni razburjenosti.
Izjavljam nadalje, da je pač mogoče, kar se mi je očitalo v članku, uvrščenem v št, 23, strokovnega glasila »Železničar" z dne 1. decembra 1909. Ne spominjam se sicer, da bi kaj takega res govoril, če se je pa to zgodilo, je pa pripisati moji razburjenosti.
V T r s t u, dne 24. svečana 1911.
Ivan Škerjanc
progui mojster
Zahvala.
Za obilno vdeležbo pogreba mojega dragega soproga
Alojzij-a Cvikl-a
premikalnega nadzornika v Št. Petru na Kr.
kakor tudi za darila vencev in'podpore se najtoplejše zahvaljujem. Posebno se zahvaljujem gg. načelniku in kontrolorju, kakor tudi vsem uradnikom in uslužbencem.
Žalujoča vdova
Marija Cvikl.
j%elezničarji !
Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in brivnica h s t r a n k i n e liste kakor: ^ele^ničar in 7{deči prapor.
10 zapoved!
za zdravje in 10 zapovedi za kmetovalca, vsake posebej tiskane, dobi vsak človek zastonj v lekarni Tmkoczy zraven rotovža v Ljubljani. V tej lekarni se tudi oddajo zdravila p. t. filanoin okr. bol. blagajne v Ljubljani, bol. zavodu c. kr. tob. tovarne in bolniške blagajne južne železnice.
Kavarna UNIONE-Trst
Ulica Caserma in ulica Torre Bianca v = Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij — — in časnikov v vseh jezikih, rzz— ••••*••••••••••••
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska Dragotin Priora v Kopru.