POŠTNINA PLAČANA' V GOTOVINI
DELAVSKA ENOTNOST
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE # ŠT. 46. • 8. NOVEMBRA 1957 • LETO XXVI • CENA 10 DIN
PROLETARCI VSEH DE2EL, ZDRUŽITE SE!
sindikatov za delo občinskih zborov proizvajalcev
Na sobotni seji predsedstva Republiškega sveta Zveze sindikatov' za Slovenijo so med drugim razpravljali tudi o rezultatih volitev občinskih ljudskih odborov. Prav je namreč, da se po vsaki akciji potegne črta ter pogleda, kaj je bilo dobrega, kaj slabega, v čem smo uspeli in v čem ne.
Predvsem je predsedstvo ugotovilo, da so se sindikalne organizacije močno angažirale pri volitvah tako za splošne zbore, še bolj pa za zbore proizvajalcev občinskih ljudskih odborov, saj je tako propaganda kot tudi organizacija volitev zborov proizvajalcev slonela tako rekoč na plečih sindikatov. Uspeli smo predvsem naglasiti pomembnost teh volitev za nadaljnjo demokratično rast pri nas, manj pa v celoti uspeli zagotoviti ustrezen sestav zborov proizvajalcev.
Sicer pa so volitve pokazale dobro razpoloženje in zrelost delovnih ljudi. Kjer pa so volilni izidi slabši, je to bolj odraz subjektivnih slabosti v tistem kraju. Predsedstvo Republiškega sveta je izreklo vsem sindikalnim odbornikom in vodstvom zahvalo za prizadevnost ob volitvah ter jih poziva, da bi se tudi vnaprej z vseli silami zavzeli za utrditev občinskih ljudskih odborov.
Predvsem naj bi se zlasti občinska sindikalna vodstva občutila odgovorna za delo zborov proizvajalcev, da bo vzpostavljena tesna vez med njimi in delovnimi kolektivi ter da bodo odborniki zbora proizvajalcev poročali volivcem o svojem delu in delu zbora proizvajalcev, kakor tudi, da se bodo zavzemali za reševanje tistih problemov, ki pomenijo neposredno izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delovnih ljudi, kar je bilo naglašeno že pred volitvami.
S takim delom in tako usmerjenostjo se bodo krepila tudi sindikalna vodstva v občini, pridobivala na ugledu ter postala odločujoč činitelj v komuni.
Janko Rudolf:
Sindikati stoje pred nekaterimi zelo važnimi nalogami na področju gospodarstva. To označujeta v glavnem dva osnovna činitelja: predvidena sprememba delitve skupnega dohodka gospodarskih organizacij inperspelctivniplan gospodarskega razvoja Jugosla vij e za naslednj ih 5 let
Ker predstavljata tako nova delitev dohodka, kot jo predvideva zakonski osnutek, kakor tudi perspektivni plan bodočega
življenjskega standarda nemogoče ‘brez večjih količin blaga za osebno potrošnjo, je pospešeno razvijanje tistih gospodar-
gospodarskega razvoja, najdo- skih panog, ki tako proizvodnjo
prilagojene našim specifičnim pogojem in utrjujejo ter nadalje razvijajo socialistične družbene odnose tako v gospodarskih organizacijah, kakor na področju
slednej-še uresničenje novih načel gospodarske politike, ki so bila pred dvema letoma sprejeta na znanem posvetovanju pri tovarišu Titu, je potrebno vsaj bežno opozoriti nanje prav zato, ker so v svojem bistvu še vedno aktualna.
Med najvažnejšimi načeli je prav gotovo tisto, ki govori .o življenjskem standardu, kjer postavlja zahtevo, naj se le-ta sorazmerno povečuje s povečevanjem proizvodnje, produktivnostjo dela, racionalnejšo uporabo surpvin in pogonske, energije, skratka, z boljšim gospodarjenjem.
ŽIVLJENJSKI STANDARD V OSPREDJU
Za razliko od prejšnjega obdobja, ki ga je označevala zelo intenzivna gospodarska graditev, za kar so bila seveda potrebna ogromna materialna sredstva in je življenjski standard delavcev in uslužbencev zaostajal za našim splošnim napredkom, se ta problem sedaj postavlja v ospredje, V resoluciji o nadaljnjem razvoju osebne potrošnje, ki jo je sprejela Zvezna Ljudska skupščina na svojem zadnjem zasedanju, pa je vprašanje življenjskega standarda dobilo enakovredno mesto z ostalimi proporci našega gospodarstva.
V takem razmerju so tudi gospodarske investicije ^dokaj precizno začrtane tako po obsegu glede na skupni nacionalni dohodek, prav tako pa tudi po svoji notranji strukturi.
ZA NAJRACIONALNEJŠE INVESTIRANJE
Osnovno načelo investiranja je: vlaganje v gospodarstvo mora biti tako po strukturi, kakor
dajejo, poleg uvoza potrošnega komune in v vsem našem druž-
benem življenju. Hkrati pa morajo ti instrumenti zagotoviti tudi sorazmeren razvoj vseh panog naše gospodarske dejavnosti ter preprečevati elementarno delovanje stihije, ki jo porajata blagovna proizvodnja in svobodno delovanje ekonomskih zakonov tržnega mehanizma.
To j e.-silno važno dejstvo, ki ga ne gre zanemarjati, kajti v nasprotnem primeru se nam zelo rado vtihotaplja v naše mišljenje id delovanje dvoje skrajnosti,, ki nimata ničesar skupnega z našim socialističnim gospodarstvom in sistemom socialističnih družbenih odnosov. Ti dve skrajnosti se večkrat pojavljata zlasti v krosih strokovnih vodstvenih organov v podjetjih. Po eni strani So težnje Po takozvanem svobodnem gospodarjenju, ki je bil značilen za obdobje -ranega kapitalizma in kakršnega ni več v taki obliki niti v kapitalističnih državah. Druga skrajnost pa j.e želja po
blaga, ena od osnovnih zahtev, ki jo moramo izpolniti, če hočemo dejansko popraviti življenjske pogoje našega delovnega človeka,
ŠE DVOJE: KMETIJSKA PROIZVODNJA IN IZVOZ
Se dva zelo važna problema sta, ki zahtevata v sklopu vseh ostalih vprašanj ugodno rešitev.
To ie dvig kmetijske proizvodnje in pa povečanje izvoza na osnovi domačih surovin in opreme. S tem hkrati rešujemo z dveh strani enega najtežjih problemov našega gospodarstva, to je, zunanjetrgovinski deficit,
Ta je namreč v največji meri posledica velikega uvoza hrane v zadnjih letih ter poleg uvoza opreme za industrijo ‘tudi uvoza surovin in reprodukcijskega materiala, kar pa ni bilo krito s sorazmernim izvozom.
TRG SE USTAUUJE
Praktično uveljavljanje teh
nace! v našem gospodarskem stev, ' 0t,ratniH. kreditov, plače- trošnikl nasprotni temu zato, da stavnim ukrepom, ki bi avtoma-
v,ania anuitet in podobno, če- bi bile cene čim nižje. Vsklaje- tično deloval in drugo, da še
ločilne rezultate. Ti se kažejo --J „ hlJ1 ,--------------- teh navidez.«« nasorotmio-
v stabilizaciji trga, prav tako pa tudi v stabilizaciji in že v
JESEN, GAS, KO STOJE NASE ŽELEZNICE PRED VELIKIMI NALOGAMI: TREB£ JE PREVOZITI VELIKE KOLIČINE administrativnih oblikah gospo- HRANE, KURJAVE BED., DA BOMO PRESKRBLJENI GEZ ZIMO
darskega vodstva, kadar gre za dodeljevanje investicijskih sred-bratnih, kreditov, plače-
anuitet in podo-bno, če-	-	-	_	.....
prav so tudi že na Vzhodu ugo- vanje teh navidezno nasprotuje- tako idealno zamišljen piacni si-tovili, da bo treba v vodenju čito se interesov mora zagotoviti, stena ne more biti dovolj učin-.	,	, stab1|izaciji in ie v gospodarstva marsikaj sipreme- prav naša osnovna družbeno- kovit, ker izvira v povprečju
tendencah porasta zi^ljensnega	n	»	t	pro€eS	tam	de- gospodarska enota, to je komu- vzeto okrog polovice dohodkov
standarda. To je posledica	“
ustreznejših gospodarskih ukrepov, izboljšanega gospodarskega
mehanizma, zlasti pa boljše pre- med njimi zlasti sindikati, pa skrbljenosti industrije s pogon- so pri nas poklicani, da v svo-sko energijo in surovinami. Tu-	ji politični	akciji	in	v	vsem
di v kmetjstvu ugotavljamo v svojem delovanju dajejo orga-letošnjem letu neprimerno bolj- n ©m upravljanja in delovnim ši pridelek, ki" je poleg boljših kolektivom najboljšo orientacijo vremenskih pogojev tiudi rezul- Pri obravnavanju naše gospo-
jansko tudi že začel.	na. Hkrati Pa je treba ustvar- neposredno iz dela na rednem
_	,	. * ...	jati tak sistem gospodarskega delovnem mestu, ostala polovica
Zavestne socialistične sile, mehani ki nam bo že sam pa je pokrita s posrednimi da-
n umi -TlilCt:	cin (Ilira Tl na	....
tat novih agrotehničnih ukrepov in vlaganja večjih sredstev v kmetijstvo sploh.	,
® Nova delitev dohodka, ki jo predvideva osnutek zakona o razdelitvi skupnega dohodka
po lokaciji najracionalnejše. To gospodarskih organizacij, kakor se pravi, družbena sredstva, vlo- tudi perspektivni plan razvoja žena v gospodarstvo, se morajo gospodarstva za razdobje na-čimiprej vračati in krepiti našo slednjih pet let, predstavljata materialno osnovo. Obenem pa bistven napredek v razvoju naje treba zagotoviti skladen raz- še socialistične gospodarske povoj težke industrije s tistimi litike In ustreznega gospodar-panogami gospodarstva, ki pro- ske.ga mehanizma, ki temelji na izvajajo neposredno za indivi- dveh . osnovnih načelih:	prvo,
dualno potrošnjo. S tem od- gospodarski mehanizem, ki je pravljamo nesorazmerja v na- zgrajen v sistemu blagovne prošeni "ospodarstvu, ki so posle- izvodnje in svobodnega delova-dica gospodarsfke zaostalosti in nja ekonomskih zakonov trga, vojnih pustošenj, prav tako pa naj daje neprestano materialno tudi ogromnih gospodarskih te- spodbudo za boljše gospodarje-žav, ki jih je naša država mo- nje z družbenimi sredstvi, za rala premagovati v preteklem proizvodnjo in. drugo. Pri tem obdobju. Ker je izboljševanje moramo iskati take reditve, ki so
darske problematike in iskanju ustreznih sklepov tako, da bi bili le-ti najučinkovitejši, tako pri izboljšanju gospodarjenja, kakor tudi v krepitvi socialističnih družbenih odnosov.
KOMUNA NAJ VSKLAJIJ-JE INTERESE POTROŠNIKOV m PROIZVAJALCEV
Gre namreč za to, da v vsakodnevni praksi vsklajujemo interese proizvajalcev in potrošnikov, ki so v svojem bistvu pri nas prav zaradi institucije delavskega upravljanja in družbenih sredstev za proizvodnjo istovetni, v praksi Pa je seveda marsikdaj med njimi navidezno nasprotje, V £>ogojih svobodnega delovanja tržišča dosežejo višjo ceno, medtem ko so po-
po sebi in še podkrepljen z zavestno akcijo organiziranih socialističnih sil odpravljal vse anomalije, ki bi iz tega lahko nastajale.
ŠE TAKO IDEALNI PLAČNI SISTEM NE MORE BITI DOVOLJ UČINKOVIT
Ge hočemo, da bodo ekonomski instrumenti ter celotni gospodarski mehanizem dajali do-volj materialne spodbude za boljše gospodarjenj^., morajo v naj večji meri objektivno omogočati izvajanje socialističnega načela nagrajevanja tako, da tisti, ki bolje dela in gospodari, tudi več dolbi od onega, ki je pri delu in gospodarjenju slabši. V sindikatih je v pretečenem času marsikdaj prevladovalo mnenje, da je treba te probleme rešiti z ustreznim plačnim sistemom. V praksi pa se ie izkazalo, prvo: da idealnega plačnega sistema, ki naj bi vel jal za vse, ni mogoče urediti z eno-
KAJ PA OTROCI ?
Pred menoj je bel list papirja, naslovljen na uredništvo našega lista. Opremljen je s pečatom in podpisom predsednika delavskega sveta. Uvodoma je napisano tole:
»V vašem listu v številki 44 z dne 25. oktobra 1957 ste na prvi strani objavili članek pod naslovom ,Sem proti .... in posledice’.
V žel}., aa bi bili bralci vašega Lista, ki je glasilo sindikatov Slovenije in katerega berejo v pretežni večini delovni ljudje, čimbolj točno informirani o vseh stvareh po dejanskem stanju, se obračamo na naslov s prošnjo, da vzpostavi neposreden stik s podpisanim delavskim svetom in piscem omenjenega članka .. .<
Pred menoj je bil list papirja, naslovljen na uredništvo našega lista in opremljen je s pečatom in podpisom predsednika delavskega sveta. Da, s podpisom predsednika delavskega sveta, s katerim sem pred dnevi razpravljal kot človek s človekom, ali je delavski svet prav ravnal, ko je odpustil
hkrati očeta in mater dveh nepreskr-ljenih otrok.
Pozno popoldne je bilo, s predsednikom delavskega sveta sva sedela v njegovi kuhinji in njegova žena je pravkar pripravljala kosilo.
»Ali se vam zdi, tovariš predsednik, da je delavski svet prav ravnal, ko je odpustil očeta in mater dveh nepreskrbljenih otrok?«
’ »Tako smo sklenili že na prvem zasedanju. Sklenili smo, da bomo te ljudi odpustili, drugače se sploh ne menimo o združitvi...«
»Kaj pa otroci?«
Molk.
»In če arbitraža ne pristane na vašo odpoved?«
»Odpustili jih bomo vseeno...!«
»Vse tri? Tudi ta dva? Očeta in mater nepreskrbljenih otrok?«
»Vsi trije drže skupaj. On je pravkar dobil kvalifikacijo za ključavničarja, ona pa dela v pisarni in za to delo ni sposobna ...«
Pred menoj je bel list papirja. Naslovljen je na uredništvo našega lista. Naslovljen nekaj dni potem, ko je arbitražni svet ljubljanske občine Center ugotovil, da je bila odpustitev nepravilna, da je bila celo protizakonita, kajti vodstvo podjetja je odpustilo te tri ljudi prej, kot je bila sploh spojitev obrata Drage in Ljubljanskih opekarn registrirana, odpustilo je ljudi, ki sploh niso bili z njim v delovnem razmerju.
Človek skorajda ne more razumeti tolikšne brezsrčnosti in nerazumevanja. Nerazumevanja? Da. V pismu, ki ga imam pred seboj, berem namreč tole:
»Z namenom, da bi pisec članka in preko njega vsi bralci našega lista dobili res pravi in neposredni odgovor na vprašanje, ki je bilo postavljeno v omenjenem članku ter na ta način izvedeli, kaj pravi k vsemu temu delavski svet Ljubljanskih opekarn, predlagamo in prosimo (podčrtal pisec), da se tovariš... zanesljivo udeleži prvega prihodnjega zasedanja delavskega sveta našega podjetja... V želji, da bi čimprej določili točen dan zasedanja, vas vljudno prosimo, da nam poštno obratno sporočite, ka-
teri dan v tednu bi imel tovariš... čas,' da se zanesljivo udeleži tega zasedanja, kar mu bo omogočilo, da se seznani z zadevo z obeh strani, nakar bodo bralci vašega lista šele lahko pravilno ocenili za sedaj enostransko vsebino objavljenega članka...«
Tako paše v pismu, ki ga je podpisal predsednik delavskega sveta. Naj ga je pisal on ali nekdo drugi, toda iz njega lahko razberemo, da želi določen krog ljudi vsiliti novinarjem svoje mišljenje o ljudeh, ki naj bodo takšni ali drugačni, vendar mišljenje o očetu in materi dveh otrok, o očetu in materi, ki naj bi bila po črki delavskega sveta, po črki vodstva podjetja, odpuščena, ne glede na to, da bosta ostala za krajši ali daljši čas otroka brez kruha, ali pa bo njun košček kruha tanjši.
Res smo v našem listu vprašali delavski svet, zakaj je ravnal tako. Toda takšnega odgovora, odgovora namreč, ki že vnaprej vsiljuje časopisu svoje mnenje, nismo pričakovali.
Bralcem našega lista sporočamo, da se bomo udeležili zasedanja delavskega sveta In o stvari še poročali. Zanima nas namreč, kaj bodo člani delavskega sveta odgovorili na vprašanje: Kaj pa otroci?	P. D.
jatvami, med katerimi so najvažnejši otroški dodatki, neekonomskimi cenami prehrane, stanovanj in drugega ter z dodatnim delom. Očitno je potemtakem, da bi se učinkovitost še tako dovršenega plačnega sistema'takoj zmanjšala za polovico. Se bolj neuspešni pa so bili vsi pozkusi s plačnim sistemom reševati tista vprašanja v medsebojnih odnosih.v našem gospodarstvu. ki jih lahko rešuje samo tak ali drugačen način delitve dohodka gospodarskih organizacij.
SLABE STRANI RAZPRAVE 0 OSNUTKU ZAKONA
Dosedanji gospodarski uspehi in izkušnje v razvijanju ekonomskega sistema so nam narekovale tak način delitve dohodka gospodarskih organizacij, kot nam ga v svojih osnovnih načelih daje predloženi osnutek zakona. Diskusija, ki se je po objavi tega osnutka razvila v gospodarskih organizacijah, kakor tudi 'v sindikatih, pa je doslej pokazala celo vrsto slabosti.
Poglavitna slabost je bila prav gotovo v tem, da so vso stvar vzeli v roke strokovni uslužbenci naših gospodarskih organizacij, ki so ocenjevali zelo enostransko samo skozi prizmo trenutnega stanja in izgle-dov podjetja,, ali je sistem delitve dohodka, tako kot je predložen, dober ali ne. Razumljivo j, da so marsikje ugotovili, da jim predložene novosti ne "pomenijo nobenih posebnih ugodnosti ter so 2a marsikje zaradi tega tud; odklanjali.
Glavne pripombe, ki so se ponekod uveljavljale tudi v posameznih sindikatih, so bile predvsem:	da pomeni predloženi
osnutek novo prerazporeditev, ki da ni potrebna, ker da smo že dosegli kolikor toliko zadovoljive medsebojne odnose med gospodarskimi organizacijami, da bo narušil naš plačni sistem, ki da ga je treba samo še dopolnjevati. da bo otežkočal plačevanje dela Po učinku in tako naprej. Poleg tega so bili ugovori glede vračanja anuitet, obresti na osnovah sredstva, režima amortizacije in podobno, kar vse d.a bo otežkočalo celi vrsti naših gospodarskih orga-
nizacij, da bi se lahko uspešno vključile v novi sistem delitve skupnega dohodka.
Prav taka in podobna modrovanja pa samo dokazujejo, kako težko se ločujemo od starih nazorov ter s pretiranim malodušjem sprejemamo. nove pobude, čeprav tudi s starimi nismo nikdar zadovoljni. Značilno za tako gledanje na probleme je še to, da je bila kritika enostranska, brez ustreznih predlogov za boljšo rešitev.
Z NOVIM NAČINOM DELITVE DOHODKA, BOMO HITREJE ODKRIVALI IN ODPRAVLJALI PODEDOVANO NESORAZMERJE
Ob tej priliki smo ponovno odkrili staro slabost, in to je, da marsikdaj ne znamo ločiti, kaj je v nekem konkretnem predlogu ali ukrepu tisto, ki pomeni napredek in odpira perspektivo, katera Pa so tista določila, ki so posledica dosedanjega stanja, zanje po enostavno nismo našli ustreznejših rešitev. Nekoliko temeljitejši vpogled v našo gospodarsko problematiko je namreč pokazal, da je cela vrsta težav, ki se bodo pojavile ob predlagani delitvi dohodka, takega značaja, za katere ni popolnoma nič kriv sistem, pač pa so zgolj posledica našega trenutnega gospodarskega stanja- in nekaterih anomalij, ki še obstoje v sedanjih odnosih med gospodarskimi organizaci-jamL Takoj postane jasno, da novi stistem ne povzroča teh težav, temveč jih samo odkriva, obenem pa terja take ukrepe, ki jih bodo čimprej odpravili. V tem pogledu pa je prav novi sistem delitve dohodka tisti činitelj, ki nam bo pomagal hitreje reševanje podedovanih nesorazmerij, ker zahteva med drugim novo oceno osnovnih sredstev, revizijo dosedanjega sistema plafoniranih cen, nekaterih problemov amortizacije, kakor tudi vprašanje anuitet tistih podjetij. ki bi zaradi tega prišla v težave.
Ne glede na zelo pozitivno vlogo, ki jo bo predlagani sistem odigral v omenjenih vprašanjih, pa vsebuje celo vrsto takih bistvenih novosti, ki pomenijo v primeri z dosedanjim stanjem marsikje dobeseden prelom.
Ze samo dejstvo, da urejujemo delitev dohodka z zakonom in trajno, medtem .ko je bila doslej obdavčena z uredbami in za krajši čas, pomeni odpraviti eno glavnih slabosti, ki jih poznamo v dosedanjem delu. Znano je, da je bila negotovost glede delitve skupnega dohodka zna^lna za stari, sistem in da so (Nadaljevanje na 5. strani)
B R Z O JA\ K V'i
® V Moskvo je odpotovala na proslavo 40. obletnice Oktobrske revcoliicije petindvajsetčlanska sindikalna delegacija, ki jo vodi predsednik Zveze sindikatov Jugosla- , vije tov. Djuro Salaj. V delegaciji je med drugimi tudi 20 predstavnikov raznih kolektivov iz Jugoslavije. — L.
® V soboto, 2. nov. dopoldne je bila v prostorih Delavske knjižnice v Ljubljani III. redna seja predsedstva Republiškega sveta sindikatov za Slovenijo. Sejo je vodil predsednik Janko Rudolf, na dnevnem redu pa so bile tele točke: aktualna gospodarska vprašanja, rezultati volitev občinskih ljudskih odborov, izobraževanje odraslih, bilanca Republiškega sveta in razno. Predsedstvo je sklenilo, da se še ta mesec priredi seminar o aktualnih gospodarskih vprašanjih, dalje, da bodo na naslednji seji razpravljali o športni in telesno vzgojni dejavnosti delovnih kolektivov, na naslednjem plenarnem zasedanju Republiškega sveta pa bi razpravljali o izobraževanju odraslih. rav tako-so sklenili, da naj Republiški svet preskrbi sredstva za izobraževalni center pri Republiškem svetu, polletna bilanca Republiškega sveta pa potrdi. -
Volitve na občnem zboru sindikalnega odbora obdeloval-nice valjev v Železarni Store
® V železarni Store bodo te dni po vseh oddelkih zborovanja, na katerih se bodo pogovorili, katere člane kolektiva bodo kandidirali v Izvršni odbor podružnice. Tako bodo namreč lahko tudi člani vplivali na izvolitev, ker bodo na občnem zboru le delegati iz posameznih obratov. — J. M.
© Preteklo soboto je bilo v Tekstilni tovarni v Za-pužah pri Begunjah na Gorenjskem razgibano kot malokdaj. Volili so svojega predstavnika v občinski zbor proizvajalcev. Kljub temu, da razsaja zadnje čase v kolek-tilvu gripa, se je volitev udeležilo 94°/o volilnih upravičencev in so bile volitve končane že do pol treh popoldne. To podjetje se zadnje čase - močno razvija, saj je nastalo iz prejšnjega skoraj obrtnega podjetja danes sodobna tovarna. Požrtvovalni kolektiv je dan volitev proslavil s prostovoljnim delom in je opravil nad 600 ur pri gradnji tovarniškega transformatorja, ki je prav zaradi take požrtvovalnosti tega dne pod streho. — P. Zerovnik.
© Na mladinski konferenci v tovarni »Tiskanina« v Kranju so ugotovili znaten napredek mladinske organizacije. Seveda so še napake, ki jih bodo pa z vestnim in požrtvovalnim delom odstranili. Sprejeli so program dela za naslednje leto. — I. V.
© Naš lesnopredelovalni obrat v Pamečah je bil na dan volitev občinskih zborov proizvajalcev že ob pol šestih zjutraj na volišču. Volili smo kandidata, ki bosta zastopala naš obrat, obrat Mislinja in žago OZZ v Slovenjem Gradcu v občini. Naš delavec Ivan Komar je prinesel s seboj harmoniko ter nam zaigral nekaj poskočnih tako, da smo dobre volje vsi iz prve izmene volili že do šeste ure. Druga izmena pa je volila pred 14. uro. Izvoljena sta bila delovodja Jože Jurjec, ki je tudi sekretar osnovne organizacije ZK, ter obratni tehnik Božo Železnikar. Njima smo torej zaupali, da nas bosta zastopala v občinskem ljudskem odboru. — Ivan Sidar.
© Tovarniški komite in komisija za izobraževanje pri sindikalni podružnici železarne v Štorah sta že dlje razmišljala, kako bi organizirala redne seminarje za aktiviste v podjetju, da bi si pridobili temeljno ideološko-politično izobrazbo. Končno so se odločili, da bodo vsako leto priredili po en dvomesečni seminar. Predavali bodo znani predavatelji iz Celja in štor, pri čemer se bodo posluževali najnovejših ponazoril in filma. Na vsakem seminarju bo 16 predavanj Iz zgodovine delavskega gibanja, politične ekonomije in o razvoju naše države. — J. M.
© Tudi v Štorah so se skrbno pripravili na proslavo Velike oktobrske revolucije. V sredo je bila akademija, za katero je spored pripravilo društvo Svoboda. — J. M.
© V tovarni dekorat. tkanin obrata «A« v Ljubljani je bila 29. X. proslava 40-letnice Oktobrske revolucije s kulturnim sporedom. Proslave sta se udeležili obe izmeni polnoštevilno. — A. Z.
© Na volitvah za zbor proizvajalcev v tov. dekorativnih tkanin je bil izvoljen Rode Bernard, ki je dobil 307 glasov, Dragica Gantar pa je dobila 178 glasov. — A. Z.
© Na področju domžalske občine je sedaj prvič volilo okoli 500 mladih ljudi. Volitev so se polnoštevilno udeležili. Več izmed njih je bilo izvoljenih v občinski ljudski odbor. — D. V.
© Na zadnji seji predsedstva Občinskega sindikalnega sveta v Slovenskih Konjicah so odborniki sklenili, da bodo letošnji občni zbori v podružnicah zaključeni do konca novembra. Odborniki sveta bodo v teku tega in v začetku prihodnjega meseca pripravili za ves aktiv širša posvetovanja, na katerih se bodo podrobno pogovorili o potrebnih pripravah in drugih predstoječih nalogah. Istočasno bodo člani nadzornega odbora pri občinskem svetu skupaj z blagajničarjem pregledali v podružnicah finančno poslovanje ter pomagali, če kje te stvari ne bi bile v redu. — L. V.
© Na Stranicah pri Konjicah grade nekaj stanovanj za prosvetne delavce. V tem kraju namreč zelo manjka šolskih stanovanj in bi s preselitvijo pridobili eno učilnico. Seveda pa je za šolo ‘o le začasno rešeno vprašanje, saj je otrok iz leta v leto več, prostori, oziroma razredi, pa isti kot pred nekaj desetletji. — L. V.
© V bližini Stranic so ponovno pričeli s kopanjem ■ premoga, sicer za sedaj še v manjšem obsegu. Tu je bil pred vojno manjši rudnik, po osvoboditvi pa je bil opuščen. Zdaj skušajo ugotoviti, kolikšne so zaloge, ker je kvaliteta premoga po kalorični vrednosti zelo dobra. Zdaj ga jemlje celjska plinarna, saj so v teku šele začetna dela. — L. V.
© Mnoga podjetja na področju kamniške občine so v minulem jesenskem času pomagala svojim delavcem in uslužbencem pri nakupu ozimnice. Tako so delavci z razumevanjem vodstev podjetij in sindikalnih podružnic uspeli v teh podjetjih nabaviti vse potrebno za ozimnico in to krompir, drva, zelje in tudi jabolka, po katerih je bilo v tem predelu precej povpraševanja. Mnogim so preskrbeli tudi kredite. — D. V.
© V novi 16-stanovanjski blok v Slovenskih Konjicah, ki ga je zgfhdilo gradbeno podjetje iz Celja, so se že vselili novi stanovalci. Z gradnjo tega bloka so začeli v začetku marca tako, da je bil končan v dobrih šestih mesecih. Pri gradnji so porabili nad 180.000 kosov zidne opeke in okoli 140 ton cementa,- izkopati pa so morali še precej zemlje. Blok ima pritličje in tri nadstropja tako, da so v vsakem po štiri stanovanja. Isto podjetja je pričelo pred kratkim graditi še šeststanovanj-ski blok za tovarno usnja KONUS. Računajo, da bodo lahko do zime zgradbo spravili pod streho in bo vseljiva konec prve polovice prihodnjega leta. — L. V.
— Funkcije se me rade drže, s-e je nasmehnil Franc. Mohorič in srebnil iz skodelice. Gripo preganja, sem si mislil.
— Ne, pri nas v Idriji ni gripe, mi je kot v odgovor na mojo misel .pojasnil takrat še kandidat za splošni zbor idrijske občine Mohorič. Spoznala sva se že tisto popoldne, v strojnici jaška »Borba«, ko je ravno odhajal z dela.
— Le eden se je je nalezel in še ta jo je v Rusiji skupil. Drugih primerov ni bilo.
Zdrav rod. In zdrav kraj.
— Ne bi dejal. V Idriji imajo aparat, s katerim ugotavljajo količino živosrebrnih hlapov v ozračju. Pri nas v Idriji ga sploh ne moreš spraviti na ničlo. Sele petnajst, dvajset kilometrov iz Idrije je pokazal ničlo.
Občinski odbornik je že od 1947. leta. Torej slavi prav letos svojevrsten jubilej: desetletnico dela za občino. Dve leti in pol je bil celo predsednik občine, takrat, ko so imeli še okraj v Idriji,
— Okraj ni dal kaj prida za Idrijo — razen kock za cesto skozi mesto. Da, in še en osemstamovanjsiki blok so zgradili. Občina se je postavila na noge šele takrat, ko je postala Idrija mesto s posebnimi pravicami, kakršna so bila Bled, Kamnik in še nekaj drugih. Zdi se mi, da so imele take občine tiste dni celo večje pravice kot dandanes komune. Več denarja je bilo, saj je sodelovala pri delitvi dobička podjetij.
— In vendar tisti, ki je bil v Idriji pred kakimi šestimi, sedmimi leti, Idrije dane* skoraj ne bi spoznal več. Toliko se je spremenila ...
— Drži. Štiriinpetdesetega leta jfe bil kočan trg. Takrat smo tudi odkrili spomenik, dokončali trgovsko hišo na trgu in začeli urejati vodovod. Vodovod je še danes problem. Uspelo nam je, da nam je
dala precej denarja ša republika iz sredstev za pomoč pasivnim okrajem.
In še kanalizacijo zgornjega dela mesta so uredili.
— Ste videli ono veliko stavbo gori na hribu? Tam je danes bolnica za živčno bolne. Ko bo do kraja urejena, bo sprejela lahko 450 bolnikov. Ni majhna reč! Sploh pa smo imeli s to stavbo velike preglavice. Prej je bila namreč italijanska vojašnica, ki pa je bila ob osvoboditvi . brez strehe. Skoraj ga ni bilo zbora volivcev, ki se ne bi obregnil vanjo: kakšna škoda nastaja, zakaj je ne pokrijejo, tako bo še to propadlo, kar stoji itd.
Vrsta predlogov je že bila, kaj naj bi storili s to stavbo: sanatorij, dom za upokojence.. • Ali veste, katera sindikalna podružnica je najmočnejša v Idriji?
— Vsekakor rudniška.
— Motite se. Rudniška ima nekaj malega čez tisoč članov, podružnica upokojencev pa šteje 1400 članov. Sila, vam rečem!
— Potlej so še predlagali, naj bi v stavbi uredili internat. Toda vse se je nehalo, ker ni bilo denarja. No, občina je uspela, da je stavbo prevzel republiški svet za zdravstvo, ki je izvrtal denar in uredil bolnico.
O stanovanjski stiski ne bom govoril, saj ste o tem že pisali. Nekaj bi diejal o čipkarski zadrugi ...
B@®®@@®@
© Izvolimo zaupnike De-@	lovske enotnos na
H	občnem zboru podruž-
niče! Ne pozabimo na ta sklep Republiške-©	ga sveta sindikatov!
©@©e®@®®®®
Tam leta triinpetdeset, petinpetdeset je zaslužila ženska pri čipkah le tri, pet, največ osem dinarjev na uro. Delale so za »Dom«. Zenske nikakor niso mogle razumeti, da tako malo zaslužijo, »Dom« si pa .gradi palače, tako so govorile po Idriji in okolici. Vso zadevo je potlej vzel v roke občinski ljudski odbor, ki je postavil komisijo, ta pa je proučila poslovanje »Doma« doma in drugod, čipkarsko zadrugo smo registrirali kot samostojno izvozno podjetje in tako razbili monopol. Danes zaslužijo ženske s čipkami po 25 do 30 dinarjev na uro, kar je le nekaj. Zadruga ima danes čez 3000 članic in seže tja v Poljansko dolino, do Cerknega in Predmeje., Lani je imela že okrog 70 do 80 milijonov dinarjev prometa, za letos predvidevajo že sto milijonov, tistega leta, ko je bila postavljena komisija, pa je bilo le 16 milijonov dinarjev prometa.
_ — Posebne gospodarske perspektive?
— Razen razvoja rudnika smo imeli v mislih še razširitev miaamlce »22. julij«, ki naj bi se razvila v lesnoindustrijski kombinat, saj imamo bogato gozdno zaledje. S tem bi rešili vprašanje zaposlitve žena, predstavljalo pa bi tudi
RAZREŠN1CAS POHVALO 1
Ne le odbornikom, še članom se je dobro zdelo, ko je pred« sednik Republiškega odbora sindikata kovinarjev Slovenije tov. Jaka Kvas predlagal na nedavnem občnem zboru sindikalne podružnice hidrocentrale v Medvodah, da zasluži prejšnji izvršni odbor podružnice razrešnico s pohvalo za uspešno delo v preteklem poslovnem letu.
Tri stvari so bile v ospredju tega občnega zbora: proizvodnji in gospodarjenje, analitična ocena delovnih mest in odnos med podjetjem in komuno. Seveda pa je občni zbor posvetil precej časa tudi razpravi o prizadevanjih za boljše življenjske in delovne pogoje.
Izvršni odbor podružnice se je že prej, čim je ugotovil, di zaostaja proizvodnja za tisto, ki je po planu predvidena, da ,ie treba napeti vse sile, da plan dosežejo in da je treba izkoristiti vsako kapljo vode, da bi kolektiv izpolnil svojo dolžnost do družbe, čeprav zadnje čase vode manjka. To je bil tudi predmet razprav na marsikateri seji delavskega sveta.
Z analitično oceno delovnih mest pa imajo preglavice. To ne morda zato, ker bi se tega v kolektivu ne znali lotiti, marveč zato, ker so dobili navodila JUGELA (Jugoslovanskega elektro-sistema), ki vztraja na svojem vzorcu sistematizacije delovnih mest, po katerem bi imela vsaka elektrarna vrsto šefov. Po njihovem mnenju pa niso potrebni in smatrajo, da je tako predpisovanje delovnih mest zaviranje stremljenj po višji produktivnosti. Evropski normativ znaša en človek na en MgW proizvedene električne energije, takšno kopičenje delovne sile, kakršnega predvideva JUGEL, pa pomeni oddaljevanje od tega normativa. Tudi o tem je izvršni odbor že med letom razpravljal, občni zbor pa je še potrdil stališče sindikata.
Občni zbor je še posebej naglasil potrebo po tesnem sodelovanju med podjetjem in komuno, ki je sicer že tudi doslej rodilo lepe sadove. Tako je na primer podjetje prispevalo svoj delež k ustanovitvi občinske menze, čeprav se v njej hranita le dva člana njihovega kolektiva.
Posebej so se zadržali na razpravi o osnutku zakona o delitvi dohodka. Občni zbor pozdravlja predloženi osnutek, ker smatra, da so v njem taka načela, ki zagotavljajo, da bo kolektiv nagrajen po svoji prizadevnosti. Istočasno pa smatrajo, da ni prav nobenega razloga, da se tudi elektrogospodarstvo ne bi moglo vključiti v celotno naše gospodarstvo, čeprav ima neke posebnosti. Nekateri namreč trdijo, da je treba elektrogospodarstvo čisto posebej obravnavati in da zanj ne morejo veljati ista merila kot za ostale gospodarske panoge. Občni zbor se je izjavil proti takemu stališču. Ko pa so prešli na razpravo o osnutku zakona o elektrogospodarstvu, jmenijo, da ga podpirajo v tem smislu, da postanejo delavski organi upravljanja čim samostojnejši, to pa skladno s potrebami tako elektrogospodarstva kot celote kot' vse skupnosti. Razumejo torej, da je elektrosistem tako področje,
PROSLAVA 40-LETNICE OKTOBRSKE REVOLUCIJE NA JESENICAH
Tudi naš prazni!
'>	~;l
- v „■
Pripravljalni odbor za proslavo 40-letnice Oktobrske revolucije na Jesenicah se je že dolgo pripravljal, da bi zares dostojno proslavili ta zgodovinski dogodek. V odboru so bili zlasti aktivni sindikalni in mladinski odborniki tako, da so priprave potekale v redu kljub občnim zborom sindikalnih podružnic in rednim letnim konferencam mladinskih organizacij.
Po šolah in delovnih kolektivih So bila predavanja o pomenu in vlogi Velike oktobrske revolucije. Predavatelji so izbrani med najboljšimi šol-
niki in družbenopolitičnimi aktivisti. Na Jesenicah je predaval Bratko Kreft, na Javorniku pa Janez Mlakar. Prireditve trajajo ves teden od 3. do 10. novembra. Pri pripravljanju bogatih sporedov so bile posebno delavne Svobode. Svoboda iz Kranjske gore bo s svojim programom gostovala še v Ratečah, Podkorenu, Martuljku in na Dovjem, ter v Mojstrani. Svoboda na Hrušici je pripravila akademijo skupno s tamošnjim Partizanom, mestno gledališče je u-prizoriilo Gorki j e vo »Mati«, Svoboda Toneta Čufarja na Jesenicah pa je pripravila bogat literarni večer z naslovom »Veliki oktober v sliki, besedi in pesmi.1
Pogled v strojnico hidrocentrale v Medvodah
nadomestilo za rudnik, ko bo izčrpan. To je seveda še zelo' * daleč, vendar kaže misliti že sedaj na to. Razen tega je še asfaltiranje cest, vsaj one do Kalc, da bi bila hitrejša zveza z. Ljubljano, vodovod, kot sem že dejal in kanalizacija ter gradnja stanovanj, seveda., Pa še šolo v Idriji bi bilo treba napraviti, saj poučujejo v sedanji že v dveh izmenah, ko pa se v teh prostorih drenja kar vrsta šol: glasbena, čipkarska, učencev v gospodarstvu itd.
... Vse bo, če bo denar, saj so Idrijčani znani kot delavni ljudje.
Vlado
O B ROŠU DOGODKOV
kjer morajo biti zadržana nekatera pooblastila osrednjim organom, menijo pa, da kaže dosledno uveljavljati načela družbenega in delavskega upravljanja, kjer koli je to mogoče.
Menda je malo kolektivov pri nas, ki ne bi poznali stanovanjskega vprašanja. V hidrocCntrali v Medvodah ga ne poznajo, saj imajo celo dvoje stanovanj več, kot jih potrebujejo. Dva četverčka so zgradili že prej, enega lani, v enega so se vselili pa letos. Daši šteje kolektiv komaj nekaj čez 40 članov, vendar razmišljajo o tem, kako bi preskrbeli članom topli obrok' med delom. Težava je le, ker delajo v treh izmenah. Na dopust so poslali letos polovico kolektiva. V Bohinju so namreč dobili nekaj postelj v domu kranjske elektrarne in HC Moste.
No, nekaj pa je le treba še reči. Se pred občnim zborom bi kazalo prebrati Pravilnik o občnih zborih sindikalnih organizacij, da sc ne bi dogodilo tako kot v Medvodah, da so dali kandidate za izvršni odbor in za nadzorni odkor itar na eno kandidatno listo. Nadzorni odbor so namreč nameravali izvoliti tako, da bi bili v njem tisti, ki bi dobili najmanj glasov, torej zadnji trije. Močno pa zamerijo nekaterim forumom, ki se povabilu na občni zbor niso odzvali. Tako so n. pr. vabili občinski sindikalni svet, občinski odbor SZDL, komite, ELES in njegovo podružnico ter Republiški odbor, od katerih se je vabilu odzval le Republiški odbor. Ce drug ne vsaj občinski sindikalni svet bi se vabilu lahko odzval. V tem imajo kar prav.	Vlado
Bile so volitve za splošni zbor občinskega ljudskega odbora. Kar je bilo zdravih in doma, so že vsi volili-Skoraj vsi, štirih še ni.
In je šel predsednik sindikalne podružnice k enemu.
— Vi kar volite, kaj me briga.. •
Je šel enkrat, drugič, tretjič. Nič.
Tajnik podružnice je šel k drugemu abstinentu- Ta je bila ženska-
— Kaj me briga. Do sedmih zvečer imam čas.
Nobeno prigovarjanje ni pomagalo. Tudi potem ni šla, ko je bil že četrtič pri njej-
Tretji prav tako, četrti pa je med šesto in sedmo uro zvečer hodil pred voliščem In se posmihal komisiji. Volit izmed teh štirih ni šel nihče.
V nedeljo pa je bil občni zbor sindikalne podružnice, katere člani so ti štirje patrom. Soglasno so jih izključili iz delavske organizacije. Ne zato, ker niso šli volit, marveč zato ,ker so s svojim posmihanjem in obnašanjem na dan volitev oblatili delavsko čast in našo socialistično graditev.
Prav je tako! Taki ne spadajo v naše vrste.
Prej so bilj v tovarni »TO-BI« v Bistrici vsi člani kolektiva sindikalno organizirani. Danes so štirje manj- In ni nam žal zanje-
Vlado
Zakulisni boj v Vatikanu
Nič ne pretiravamo, če govorimo o globokem nasprotju, ki trenutno obstaja med Pijem XII. in jezuitsko »Jezusovo družbo«, ali vsaj eno izmed njenih struj. Nekateri italijanski in tuji časopisi, ki so dobro obveščeni o vatikanskih zadevah, so namreč zadnje dni precej pisali o tem vprašanju. Saj je bilo prav za razčiščenje tega nasprotja, ki ogroža notranjo strukturo Cerkve, sklicano v Rimu izredno zasedanje jezuitskega reda.
V svečanem otvoritvenem govoru, ki ga je papeževo Državno tajništvo objavilo s štiridnevno zamudo, je papež pred 180 delegati, kj so prišli z vseh strani sveta, zahteval absolutno in slepo pokorščino jezuitskega reda Sveti stolici in tisti duh ponižnosti in skromnosti, ki ju pogreša v tej Družbi- To je bila pravcata fili-pika (oster napadalni govor), čeprav zelo elegantno povedan in iz katere so vSi prisotni razumeli, da je cerkveni poglavar zelo nemiren in zaskrbljen zaradi dejavnosti reda, čigar člani se tradicionalno smatrajo za papeževo posebno gardo«-Poročila govore, da so delegati precej neprizadeto poslušali papeževe besede. Vedeli so že vnaprej, da jih v Rimu čaka oster ukor.
Kje so vzroki spora?
Sedanja nasprotja med Pijem XII. in jezuitskim redom so nekam čudno podobna sporu med Sveto stolico in Redom malteških vitezov. V obeh primerih gre za — denar. Treba je upoštevati, da je »Jezusova družba« najbogatejša samostojna organizacija rimokatoliške cerkve. 68 odst. delniškega imetja rimokatoliške cerkve je namreč v rokah jezuitov. To dejstvo je v Vatikanu vsem znano. Ni velikega industrijskega in finančnega podjetja na svetu, v katerem »Jezusova družba« ne bi imela svojega finančnega deleža. To velja predvsem za ZDA, Fran-
cijo in Zahodno Nemčijo. V zadnjih letih se je vrednost njenih delnic znatno dvignila, v glavnem zaradi oboroževanja: Družba ima namreč delnice v vsej veliki težki industriji dežel zahodnega bloka. Tudi o tem že vrabci čivkajo na strehah. Tako namreč pravijo v Vatikanu — v tistih krogih, ki so sovražno razpoloženi nasproti temu bogatemu in mogočnemu redu. In teh ni malo, zlasti med drugimi redovi, ki so manj bogati in manj mogočni, kakor na primer frančiškani, dominikanci itd. Znano je tudi, da se vsi redovi skupno upravljajo, le jezuitski red ima lastno upravo, nad katero nimajo cekvene oblasti nobene kontrole.
V vatikanskih krogih domnevajo, da so jezuiti neverjetno obogateli v obdobju »hladne vojne«, predvsem zato, ker skoraj nimajo zemljiških posesti, kakor drugi redovi, ki so prisiljeni životariti z zemljiško rento. Jezuiti imajo pretežno delniški kapital. Z velikimi špekulacijami so ga baje tako povečali, da imajo danes bajno bogastvo, ki zdaleč presega imetje vseh ostalih redov in končno še same Svete stolice. Kardinal Canali, glavni bankir rimokatoliške cerkve, je menda pred nekaj meseci predložil papežu posebno tehnično poročilo, iz katerega je to stanje nedvoumno razvidno. Pij XII. in kardinal Canali sta tedaj sklenila, da podvzameta korake za omejitev, te finančne prevlade in prisilila »Jezusovo družbo«, da popusti vsaj toliko, da bi cerkvene oblasti imele kontrolo nad finančnim poslovanjem jezuitskega reda.
Poročajo tudi, da je zasedanje »Jezusove družbe« samo začetek serije podobnih zasedanj. V Vatikanu govore o dolgem kongresnem obdobju, ki naj bi zajel drugega za drugim vse ostale redove, ki z jezuitskim na čelu zahtevajo večjo »demokratizacijo«, večjo samoupravo posameznih pokrajin in »širše tolmačenje zaobljube revščini«, ki jo ti redovi smatra-
jo za nekak anahronizem — vsaj v njeni sedanji tradicionalni obliki. Pij XII- pa nasprotuje vsaki novosti, ki načenja tradicionalno disciplino in več ali manj slepo pokorščino redov Sveti stolici. Papež ocenjuje te nove težnje (ki se pojavljajo v vseh generalskih kurijah, posebno pa še v domačih in tujih podružnicah redov in kongregacij) kot anarhistične. »Upor« jezuitov torej ni izoliran pojav; papež je pač imel tehtne razloge, ko je v svojem govoru stalno ponavljal »ponižnost«, »pokorščino«, »skromnost« itd. Te čednosti papež pogreša v vseh cerkvenih ustanovah. Ima namreč fiksno idejo, da ti redovi čakajo samo na njegovo smrt, da bi potem vpeljali radikalne spremembe, ki bodo (po njegovem) ogrožale obstoj Cerkve. V svojem govoru je Pij XII. rotil prisotne naj bdijo nad to nevarnostjo in naj v kali uničijo klice, ki bi lahko bile usodne za Cerkev. Po naših virih se stari papež strašno boji smrti, ne toliko zaradi sebe, kolikor zaradi bodočnosti Cerkve. V vatikanskih krogih so mnenja, da je značilen citat iz nedavnega papeževega govora na kongresu apostolstva laikov, ki je v Vatikanu eksplodiral kot bomba. Papež je izjavil takole: »Cerkev se ne bo nikoli predala komunizmu, ne da bi se prej trdo borila proti njemu .. •« Številne hierarhije katoliške cerkve so bile dobesedno zaprepaščene nad to izjavo Pija XII., s katero je cerkveni poglavar odkrito priznal, da ne izključuje možnosti zmage komunizma in »predaje« Cerkve komunizmu. Poročajo tudi, da je papež sam (ne da bi se posvetoval s svojimi posvetovale!) vnesel ta dvomni stavek v tekst govora, ki so mu ga pripravili. To njegovo stališče je torej precej panično in panika se je še povečala zaradi »sput-nika«, ki so ga izstrelili v vesolje sovjetski znanstveniki. Ta dogodek bo po mnenja vatikanskih krogov povzročil pravo revolucijo v vseh političnih in strateških načrtih, na katerih temelji zahodna In tudi cerkvena politika. Pij XII. bi rad zaustavil čas in popolnoma podredil Jezuitski red ter druge redove svoji volji; Jezuiti pa skušajo zavlačevati stvari, keV
Tri zgodbe, ena bolečina, ki je le košček hude stanovanjske stiske, ki nas vse tare. Lojze bi se rad oženil, pa že sam živi v skladišču, Stanko živi v bivši železniški čuvajnici s svojo družino, Marija stanuje z očetom in dvema sestrama v za silo iz desak zbiti kolibi. Vsi pa dobivajo enak odgovor: ne vemo vam pomagati, občina ne more, podjetje ne more, ker nima denar ja...
Ožend bi se rad
Boječe je potrkal na vrata in že na pragu vrtel klobuk v rokah.
— Pišem se Alojz Pintar pa bi rad, če bi še zame napisali članek. Rad bi dobif stanovanje. Zvedel sem, da ste lani objavili nek članek in 0® tista ženska potem dobila v Šiški stanovanje...
— Kaj pa na občini ste kaj vprašali, kaj so vam v podjetju rekli?
Skoraj nepotrebno vprašanje, saj ne bi prišel se.m, če ne bi že povsod prej pritiskal na kljuke.
— Seveda sem bil. Na občini ni nič, podjetje naj mi da stal bo vanj e, so rekli. V podjetju za progovne naprave, kjer de-' lam, pa tudi nimajo stanovanja. Prej sem imel sobo kot Podnajemnik, potlej so me delež ir ali, ker so sobo sami potrebovali. Prišli so nekega dne z milico in postavili moje stvari na cesto. Takrat se-m delal, ko sem prišel domov, sem bil brez doma. Dva meseaa sem spal po klopeh v parkih, nato sem dobil prostor v skladišču Podjetja, kjer sem še zdaj.
Sli smo pogledat. Gori za kamniško progo stoji lesena baraka, dolgo •železniško skladišče, na pogled še kar solidno grajeno. V enem izmed prostorov si j e na eni strani postavil Posteljo, svoje stvari pa pustil v vlažni kleti, kjer je prej stanoval. Prostor je sicer suh, tu-
1* *-.~	: Q	1P Pl'Pkt:T'iko
ni, niti vode. V drugem delu tega »stanovanjskega« prostora so police z raznovrstnim blagom, orodjem ali čem že. Peči eevega ni, saj v leseni stavbi kuriti ne sme.
— Rad bi se oženil, saj je že čas, ko imam štirideset let, pa nimam niti sobe, kaj šele stanovanje. .
Direktor podjetja za progovne . naprave tovariš Rupnik je povedal, da mu je znano, kako je s Pintarjem, vendar res ne ve, kako bi mu pomagali. Podjetje je ilani kupilo štiri stanovanja in prav nič ne kaže, da bi lahko kiaj kmalu kupili še kakšno. Že sam sem mu svetoval, naj si poišče delo v kakem takem podjetju, da mu bo lahko preskrbelo stanovanje, saj težake povsod iščejo.
— Bolan sem in imam astmo. Za kakšno težje delo nisem, že tako mi gredo pri podjetju na. roke in me ne pošiljajo na terensko delo na progo, marveč sem zaposlen tu na sedežu podjetja, pravi Lojze.
— Na klopi v park mu res ni bilo treba hoditi spat, je dejal direktor. Ponudili sm0 mu, naj gre v spalni vagon, ki jih Imamo za delavce, ki delajo na progi. V njem so postelje 'in tudi kuhajo si lahko delavci v njem. Ni hotel. Je pa tako, da ima Lojze včasih oster jezik in ni mogel pri prejšnji stranki shajati, kjer je prej stanoval. Res sem predsednik stanovanjskega sveta občine Bežigrad, toda tam ne morem za svoje delavce kaj prida napraviti, da mi ne bi očitali, da svoje prote-
ram Če T>i «e etfCari1	ko
V zapuščeni železniški čuvajnici na Večni poti v Ljubljani živi Kogojeva družina. Kdo, če ne občina je poklican, da reši stanovanjsko vprašanje za take, ki so zaposleni v proračunskih ustanovah, ki nimajo denarja, da bi gradile ali kupile stanovanje
smo imeli denar In kupovali stanovanaj-a, bi tudi zanj nekako uredili, tako pa...
— Dekle sem spoznal žele pred pol leta. Zdaj bi se rad' oženil in stanovanje bi rad dobil.
— Sploh pa spada naše podjetje pod šišensko občino in tam imajo tudi svoje težave, je še pristavil direktor. Občina pošilja prosilce na podjetja, dosti pa je takih podjetij in ustanov, ki nimajo ‘ denarja. Tako si delavci ne vedo pomagati, niti jim podjetje pri najboljši volji ne more.
Vsi delavci pa plačujejo sklad za stanovanjsko graditev. Tudi Lojze...
Zgodba o jari kači
Zapuščena železniška čuvajnica ob Večni poti v Ljubljani še iz časov, ,ko smo imeli v našem glavnem mestu Pionirsko progo z lepimi novimi vagoni, modernimi postajnimi poslopji in deset in deset, če ne stotiso-či ur prostovoljnega dela. Progo lin železnico s,o prodali, poslopja so ositala. Za spomin. ..
Ne samo za spomin! V tej čuvajnici že skoraj dve leti prebiva štiričlanska družina, ki si je tu našla zasilno streho nad glavo. Prišli so zdravi, zda-j so si nakopali bolezen. Betonski zidovi so razpokani, da vidiš skoznje. In lahko hi marsikaj videl: dva prostora dvakrat dva metra, po zidu raste plesen, ki uničuje obleko. hrano, skromno pohištvo. In že miši, podgane.. . Na večer se zasveti petrolejka, kajti ni elektrike kot ni vode tako, da hodi gospodinja prat na potok, po pitno vodo pa pol ure daleč. Pod je nekaj desak, položenih na ilovnata tla, stranišče — provizorična vojaška latrina.
Tako prebivajo štirje v tej hiši brez hišne številke. Nekaterim se ti ljudje smilijo, drugi se zgražajo, tretji pa so pikri: »Menda se mu je v internaciji godilo bolje.«
Stanko Kogoj, ki živi v tej čuvajnici s svojo družino, je radiotelegrafist pri Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani. Na delo hodi v glavnem ponoči. Za svoj poklic se je usposobil v vojski, do leta 1949. je bil namreč aktivni vodnik JLA, v vojsko pa je prišel takoj po kapitulaciji Italije potem, ko je prebil nekaj mesecev v italijanski internaciji. Drugega poklica nima, da bi si lahko poiskal delo pri kakšnem takem podjetju, ki bi mu moglo preskrbeti stanovanje.
Prošenj je napisal že nič koliko. Obračal se je že na vse mogoče forume, tudi časopisi so že o tem pisali, on pa še vedno živi na Večni poti. Od aprila je na prioritetni listi stanovanjske uprave občine Bežigrad, Hidrometeorološki zavod pa je proračunska ustanova.
Kam? Kako priti do stanovanja?
Tudi tovariš Kogoj plačuje stanovanjski sklad.
Sekretar Hidrometeorološkega zavoda nam je pojasnil: »Mi
V Ljubljani dobiš stanovanje le, če imaš tako srečo, da si član velikega delovnega kolektiva, ki posluje z dobičkom
nimamo govolj denarja niti za naše službeno delo, kaj šele, da bi gradili stanovanja. Vsi vemo, da je Kogoj bolj potreben stanovanja kot morda kdor koli drug v Ljubljani, toda mi mu ne moremo pomagati. Stanovanje bi mu morala preskrbeti stanovanjska uprava občine. Je pa tako: stanuje v občini Vič, sedež uprave našega podjetja je v občini Center, tovariš dela pa v odseku, ki je v bežigrajski občini...«
Na občini Vič: »Primer tovariša Kogoja nam je znan. Toda takšnih primerov je še več. Za take prosilce je dolžna skrbeti občina, v kateri je sedež podjetja, oziroma kamor plačujejo prispevek za stanovanjsko graditev. Mislim pa, da je že na prioritetni listi občine Bežigrad. Čakati mora, pri nas čakajo prosilci, ki so na prioritetni listi tudi po dve leti. Toda kaj, ko mi ničesar ne gradimo in čakamo le, da nekdo umre. Če je tako stanovanje v zasebni hiši, si lahko lastnik izbere izmed kandidatov na prioritetni listi enega, lahko tudi zadnjega na spisku. .. Ali pa stanovanje proda, ali kako drugače spodnese.«
Na stanovanjski upravi bežigrajske občine pa sp takole povedali: »Tudi mi ničesar ne gradimo. Na naši prioritetni listi je 60 prosilcev. Tovariš Kogoj je deveti. Osem prosilcev je še s prve prioritetne liste, ki je že veliko starejša od te. Kdaj bo ' dobil stanovanje, ne moremo reči. Pravimo, ničesar ne gradimo, odvisni smo le od tega, če kdo umre, ali se kam odseli. To pa je bore malo...«
In tako se ta zgodba o stanovanju za tovariša Kogoja vleče kot tista zgodba o jari kači: ko prideš na konec, si tam, kjer si bil na začetku — pa Večni poti v Ljubljani, v hiišl brez hišne številke.
Ah, dom
Marijo sem spoznala v bolnišnici. Bila je tiha in vedno prijazna. Zdelo se mi je tudi, kot da je vedno prisotna. Ko tako ležiš prikovan na posteljo, brez /noči in povsem odvisen od drugih, je vsaka ura večnost. In zat0 sem bila toliko srečnejša, če se je Marija odtrgala od ostalih in sedla k meni. Tedaj je čas postal spet lepši. Razgo-varjali sva se o tem in onem pa sem jo nekoč nenadoma vprašala:
uPajo, da bo bodoči papež po vsej verjetnosti pravo nasprotje sedanjega, ker je Cerkvi potrebna neodložljiva reforma. Na Vidiku so torej sestanki, pa tudi prepiri *a oslovo senco, s katerimi bi se radi iz-0gnili osnovnemu vprašanju, to je — ureditvi odnosov med Sveto stolico in jezuiti. Težko bo najti načelo centralizacije, jo zahteva papež, in decentralizacije, jo zagovarjajo zlasti jezuiti v ZDA, ki *°> kot je znano, zelo močni- Upoštevati ie namreč treba, da so jezuitski krogi v zelo vplivni, predvsem zato, ker so tinančno močni. Med ameriškimi jezuiti s° sinovi bogatašev, ki so vajeni živeti v izobilju in niso prav nič navdušeni nad strogostjo, ki bi jo papež rad še poostril.
Papeževa želja, »da bi nenehno krotili
*n Poniževali svoje meso« je vzbudila med ameriškimi jezuiti ironičen posmeh in sarkastične pripombe. Sklenili so, da bo-^o neustrašeno nadaljevali boj za svoj amerišk; način življenja, zavedajoč se ejstva, da ima četrtina članov jezuitske riižbe »-(kakih 9000) državljanstvo ZDA.
0	je torej mogočna sila, ki ima velik Pliv v državni upravi in na vseh področ-
"I11 ameriškega življenja. »Italijanska« s'upina v Vatikanu, ki hoče do zadnje •aplje krvj braniti »italijanstvo« Cerkve, Po more skriti svoje zaskrbljenosti zaradi odno važnejše vloge ameriških jezuitov, ' j‘h Podpira tudi eden najbolj dinamič-sodobnih cerkvenih knezov — kardi-a* Spellman.
. »V konservativnih krogih kurije se bo-£ P°vega modernizma ameriškega kova, ‘ P> nevaren le verskim dogmam, temveč 'ko bolj kanonski disciplini. Strašilo ^0 torej jezuj^ živi po ameriški šegi,
1	je posloven človek, lahkoživec, slado-t_usec in prav go^rvo nj asket. Tudi pro-- _ -i nevarnosti so papeževe besede iz-
TC*e odkrito svarilo.
*a ^edtem, ko je bilo v Rimu izredno ,’^nje »Jezuitske družbe«, je drugi ve-t 1 zS°dovinski red (dominikanski), ki je dicionalno sovražen jezuitom, sklical v p ncm mestu Italije neke vrste »vojni I, ' o*«- Dominikanci so namreč zaskrbel!-!' ,zaradi napadalnosti in »želje po asti«, it; vlada v »Jezusovi družbi«-
Da bi laže razumeli antagonizem med tema dvema celikima redovoma, je terba vedeti, da je sedaj edina ključna pozicija v najvišji cerkveni oblasti (v kateri imajo dominikanci še nekako prevlado) Sveti oficiju ali vsaj okrepitev svojega vpliva in dva jezuita.
»Ofenziva »Jezusove družbe« je naperjena tudi proti tej pomembni veji cerkvene hierarhije. Jezuiti so kategorično zahtevali enako predstavništvo v Svetem oficiju ali vsaj okrepitev svojega vpliva v tem organu, ki vodi in kontrolira del cerkvenega kolesja ter usmerja drobno politiko Cerkve, kot na primer: problem odnosov s političnimi strankami v Italiji in drugih katoliških deželah, »zbliževanje« ali »oddaljevanje« s socialističnimi in ljudskimi strankami itd. Jezuitska družba ni zadovoljna z delovanjem Svetega oficija pod vodstvom dominikancev in mu očita, da ne vodi jasne in dosledne politike do bloka strank, posebno v Italiji. Družba hoče sodelovati v visoki svetovni politiki, predvsem v Italiji. V tej predvolilni dobi, ki je odločilna za politično bodočnost Italije (in tudi Cerkve), hoče »Jezusova družba« prevzeti vodilno vlogo in je ne namerava deliti % nikomer. Jezuiti se držijo načela »deli in vladaj« in vse kaže, da so uspeli razcepiti dominikance v skupino, ki je naklonjena »sodelovanju« z »Jezusovo družbo«, in skupino, ki je proti »sodelovanju«, ki pa, kot kaže, izgublja teren. Oče Messi-neo (vodilna osebnost italijanskih jezuitov) je prevzel to rafinirano delo prodiranja in razkrajanja dominikanskega reda. Pri tem mu pomagajo oče Larraona iz reda misionarjev in še drugi vplivni ljudje iz rimskih kongregacij, na primer člani papeške komisije za redakcijo kodeksa vzhodnega kanonskega prava itd. Oče Larraona je španske krvi in napovedujejo mu veliko bodočnost v cerkveni hierarhični lestvici; že danes uživa izreden vpliv in ugled. Ta človek je eden izmed najbolj dragocenih zaveznikov »Jezusove družbe« in očeta Messinea- Njunemu vplivu je pripisati razdor v vrstah dominikanskega reda in odstranitev večine tistih elementov, ki so se uprli pre-
vladi jezuitov in njihovemu prodiranju v druge redove, še posebej v dominikanski red. Zaprli so jih v oddaljene samostane, deloma pa so bili deležni znane prakse podeljevanja sinekur (lahkih in dobrih služb) v Vatikanu. V Vatikanu z živim zanimanjem spremljajo jezuitsko-domini-kanski dvoboj, ki pa se še ni zaključil z zmago tega ali onega reda.
Lahko rečemo, da se je dominikanska protiofenziva že začela in da je zabeležila prve rezultate, ker je našla mogočnega zaveznika v osebi starega papeža. V Vatikanu menijo, da je vpliv beraških redov (dominikancev, frančiškanov itd.) precej pripomogel k odkriti papeževi obsodbi »prevelikega posvetnega duha, željnega uživanja življenja«, ki se razširja v »Jezusovi družbi« in ki nikakor ni v skladu z duhovnimi cilji Družbe. Na drugi strani pa se tudi v ostalih redovih pojavljajo težnje po prilagoditvi strogih disciplinskih pravil duhu novega časa, posebno v pogledu zaobljube revščini in drugih podobnih strogih predpisov, ki jih redovniki smatrajo za preživele. Te težnje so zlasti razširjene med mlajšo generacijo; »Jezusova družba« pa jih podpira in izkorišča, da bi okrepila svoj vpliv v vseh redovih, vključno v dominikanskem. Najvažnejše pa je vprašanje notranje discipline z ozirom na dejstvo, da je število »vokacij« v zatonu po vsem katoliškem svetu, celo v najbolj katoliških deželah, kakor so Španija, Bavarska, Južna Amerika in Italija. Krepost, zatajevanje in vzdržnost ne privlačujejo več ljudi, kakor v dobi srednjeveškega misticizma, in jezuiti se tega zavedajo. »Jezusova družba« bi rada rešila, kar se rešiti da, in zato se prilagaja modernim potrebam in zahtevam. Staro jezuitsko geslo: »Namen posvečuje sredstva« velja tudi danes- Cilj pa je ostal istir dokončna zmaga Cerkve.
Spori in nasprotja, o katerih smo govorili, so v središču pozornosti Cerkve. Vprašanje je; Kdo bo koga? Tega vprašanja pa noben cerkveni organizem tako živo ne občuti kot Jezuiti, ki predstavljajo red intelektualne elite finančnega kroga rimokatollške cerkve.
— Sestra Marija, kaj ne hodite nič domov, ko ste vedno tu?
Zdi s.e mi, da jo ‘je nekoliko prizadelo. Najprej me je začudeno pogledala, potem pa je z žalostpim glasom bolj vzdihnila kot rekla:
— Ah, dom!
Tedaj sem globoko občutila, kako -težko je družinam; ki nimajo stanovanja i:n se namenila, da opišem ' njen primer v časopisu. Morda bo kaj zaleglo. Tako rada bi se oddolžila Mariji za njeno skrb zame.
štiri leta je tega, kar je prišel Marijin oče iz Sevnice na delo v Ljubljano. Dobil je delo' na železnici kot mizar. V družini je devet otrok, zaslužek v Sevnici pa je bil bore majhen. Komaj šest tisoč na mesec. Pa tudi zaradi otrok se je namenil v Ljubljano, da jim najde kakšno primerno delo. Tri hčere so prišle torej z njim. Med njimi tudi Marija. Mati in šest nepreskrbljenih otrok pa je ostalo v Sevnici., Delo je dobil, stanovanja pa ne. Zato si je, saj nekje mora človek biti, iz desak zbil — kako bi se temu reklo — kolibo, kočo, drvarnico ali kaj. Kje je to? Na Poti v Rakovo Jelšo. Številke seveda to »stanovanje« nima in pošto prejemajo v bližnji hiši s številko 15.
Bliža se četrta zima. V tesni baraki bo trepetalo od mraza četvero ljudi, kajti doslej so bila zaman vsa nešteta pota. Povsod 16 obljube im pošiljanje od vrat do vrat kljub temu, da so komisije, ki so pregledale to »stanovanje«, ugotovile, da to bivališče ni primerno niti za živali.
Taka je ta reč. Dolgo sem razmišljala, kako hudo je očetu,' ki bi tako rad živel v skupnem družinskem krogu, ki se peha, da bi spravil svoje otroke k dobremu, z delom prisluže-nem kruhu. V takih razmerah pa so vsi, ki tam prebivajo, Izpostavljeni bolezni, ki jih povzročajo vlaga, mraz, prepih— Ali res ni. nobenega upanja? Jaz sem globoko prepričana — saj se je že doslej veliko storilo — da je ob dobri volji- moč rositi tudi tisto, kar tako vpije po rešitvi.
Tri zgodbe, ena naša bolečina, ki je le košček hude stanovanjske stiske, ki nas vse tare. Če nimaš prostora, kamor bi v miru glavo položil, ne moreš niti misliti, niti delati. Koliko zakonov se razdore zaradi nevzdržnih stanovanjskih razmer! S politiko ljubljanskih občin pa so mnogim hermetično zaprta	vrata	do	stanovanja
kljub temu,	da	so	že dolgo na
prioritetni listi. Vrnili so jim prošnje češ, naj jim podjetje, kjer so zaposleni, preskrbi stanovanje.	In	če	podjetje nima
denarja,	če	je	to	proračunska
ustanova, ki sploh nima skladov za take namene, če je podjetje tako majhno, da še zdaleč ne bo spravilo skupaj milijonov, da bi kupilo stanovanja za svoje ljudi, kam naj se še obrnejo če ne na občinski ljudski odbor, predstavnika njihove komunalne skupnosti? Vsi plačujemo, svoj prispevek v sklad za stanovanjsko graditev, ki je merjen po naših plačah. Zakaj potem ne bi imeli tudi pravice do stanovanja vsaj sorazmerno s prispevkom, ki ga vsak kolektiv plačuje? Povisem razumemo. da je ta sklad predvsem in izključno namenjen za kreditiranje stanovanjske graditve, vendar mislimo, da bi morale občine prevzeti nase skrb tudi za take primere kot smo jih zapisali, naj občine najamejo kredite In naj grade stanovanja, da ne bodo čakale samo ina smrt ali na to, kdaj se bo kdo odselil. Le v tem je rešitev in končno tudi nismo za tako visok stanovanjski standard kot ga zahtevajo, da mora biti vsako stanovanje ne vem kako razkošno opremljeno. Tisti. k:i živi danes v baraki, v drvarnici, v skladišču, ho veliko na boljšem, če bo dobil vsaj skromno stanovanje. In gradnja takega stanovanja ne hi stala dveh ali treh milijonov.
Tudi člani majhnih kolektivov imajo pravico do strehe nad glavo, saj smo vsi člani komune, prav tako kot člani delovnih kolektivov velikih podjetij.	Vlado, Dane, Vera
BESEDA BRALCEV
IZ NAŠEGA ŽEPS
V drugi polovici julija je eden izmed uslužbencev podjetja v Konjicah neupravičeno izostal z dela. Uslužbenki je kasneje naročil, naj mu to vpiše kot redni dopust. Izostal je menda štiri dni, vmes pa je -dobilo podjetje telefonsko sporočilo^ da se je ta uslužbenec ponesrečil in da je celo umrl. Naslednji dan pa so ga videli čilega in zdravega v bližnji gostilni. Vse to je dalo povod, da so sestavili odločbo, s katero je bil odpuščen.
Pritožil se je na občinsko arbitražo v Konjicah, ki pa je odločilfl, da se odločba podjetja razveljavi, ker za odpust ni dane zakonite osnove, uslužbenca pa je treba s prejeti nazaj na delo. Potlej je prišla vsa zadeva še pred tovarniško disciplinsko sodišče, ki je • odpust potrdilo. Tako je bil imenovani dna in pol meseca brez dela, zdaj pa mu mora podjetje plačati za ves čas, ko ni delal, s tem pa seveda tudi prispevek za. socialno zavarovanje in stanovanjski sklad, kar bo zneslo blizu 60.000 dinarjev.
Vse to gre seveda iz sklada za plače, nastane pa vprašanje, ali naj te stroške res plača kolektiv, ki ni pri vsej zadevi prav nič kriv. Saj stvar ni v tem, da ne gre za kdovekaj veliko vsoto, marveč v tem, da je za nezakonito dejanje nekdo odgovoren, pa naj bo to en sam ali več skupaj. Mar ne bi bil'o prav, če bi ta denar plačali tisti, ki so zakrivili nezakonitost? Če bi sami plačali, bi drugič preklicano dobro preštudirali naše uredbe in zakone, da se kaj takega ne bi moglo primeriti.
Morda bo kdo dejal, da se o takih zadevah ne splača pisati, saj je drugih stvari dovolj. Toda pomislimo, koliko podjetij je samo v naši republiki in koliko denarja izdamo — ker ga je nekdo polomil — iz našega žepa.	V. L.
IZPOLNJENA ŽELJA
V rubriki »Beseda bralcev« objavljate največkrat le kritične članke. Menim pa, da ne bo napak, če napravite kateri-krat izjemo in kakšno stvar tudi pohvalite.'Opisal bom eno ’—^	™™	izmed uspelih pobud sveta sta-
novanjske skupnosti, ki so sicer komaj zaživele in vendar že rojevajo sadove.
Z razvojem železarne v Štorah je nastalo na Lipi nad Štorami novo delavsko naselje. Večina teh prebivalcev nabavlja živila v starem delu Štor, t. j. onstran železniške postaje, kjer poslujeta trgovski podjetji »Plavž« in »Livar«. Potrošniki izgube na ta način precej časa in še pot je slaba. Da bi se to nepotrebno zamujanje časa — zapornice na železtiici so dostikrat zaprte — je odbor SZDL tega naselja že pred tremi leti predlagal potrošniškemu svetu, upravi železarne in sindikalni podružnici, naj se v , tem kraju uredi trgovska poslovalnica. V njej naj bi dobiti tudi take stvari, po katere morajo sicer v Celje.
Dolgoletna želja se je končno le izpolnila. Železarna je dala na razpolago bivšo Jagrovo hišo na Lipi, svet stanovanjske skupnosti pa je sklical posvetovanje vseh hišnih svetov, društev ter organizacij, na katerem so soglasno sklenili, da je treba vso stvar resno zagrabiti in jo nemudoma urediti. Upravljanje poslovalnice je prevzelo trgovsko podjetje »Plavž« v Štorah, ker je znano po solidni in točni postrežbi, po skrbi za redno zalogo blaga ter po tem, da se ne lovi za neupravičenimi dobički, marveč skrbi, da dobi potrošnik blago čim ceneje.
Tako je zdaj ideja uresničena na splošno zadovoljstvo potrošnikov na Lipi.	Jože Mastnak
RAD BI MOTORNO KOLO
Potrošniški krediti so kar dobra zadeva. Tako si lahko tudi delavci z manjšo plačo kupimo stvari, na katere sicer ne bi mogli niti misliti. Vsak ve, kako težko je hraniti, ko gre vse sproti. C e pa najameš kredit, moraš plačati obrok, čeprav ti hodi dostikrat preklicano narobe in je potem ves mesec »špaga« prekratka.
Jaz pa imam še posebne želje. Ves vet se motorizira in seveda tudi jaz ne bi bil rad izjema. Rad bi si kupil motorno kolo, tistega za 280.000.
In sem šel v banko. Tam pa sem doživel razočaranje. Rekli so mi, da ne morem dobiti več kot le 80.000 dinarjev, ker imam premajhno plačo (komaj 10.000 din mesečno), kredi\ pa moram vrniti v dveh letih. Za delavce torej ni taka reč. Mislim pa, da bi bilo prav, če- bi banka tudi nam omogočila priti do motornih• koles in da bi podaljšala dobo odplačevanja vsaj na štiri leta Takih kot sem jaz, je veliko — pot do motorja nam je pa zaprta.
-V socialistični državi bi morali nuditi delavcu prav toliko kot direktorju. Če si on lahko omisli take stvari, zakaj si jih delavec ne bi mogel? K. C.
Pripomba uredništva: Dopisniku seveda ni moč zameriti, da si želi motorno kolo. Toda želje in možnosti sta dve različni stvari. V bankah je povsod na svetu taka navada, da dajo le toliko kredita, kolikor je prosilec kreditno sposoben, to se pravi, da mu dajo toliko, kolikor bo lahko odplačeval. Pri nas je to zračunano na tretjino plače. Ker zasluži dopisnik 10.000 dinarjev na mesec, znese to v dveh letih 240.000 din, tretjina od tega pa je 80.000, kolikor lahko v banki dobi. Četudi bi odplačilni rok podaljšali na štiri leta, kot predlaga tov. K. C., bi še vedno ne dobil toliko, da bi si lahko kupil »vespo«.
Je že tako, da mora vsak računati s tem, kar zasluži. Saj nas je dosti, ki si marsikaj želimo. Nekdo bi rad celo avto, drugi sesalec za prah, hladilnik itd., čim pa vzameš svinčnik v roke in zračunaš, koliko ti ostane, ko plačaš hrano, stanovanje, vodo, elektriko, koliko moraš dati za obleko in druge najnujnejše zadeve, ra-praviš čez vse take želje črto, ker so pač zaenkrat neuresničljive. Če ni, še toča ne pobije ... Tako pač živimo. Seveda pa nekdo zasluži trideset, zato lahko tisti, ki ima večjo plačo, uresniči tudi večji del svojih želja. To pa je tisto, kjer se dopisnikove želje zataknejo. V socialistični državi bi morali nuditi delavcu prav toliko kot direktorju, pravi. Menda tudi dopisniku ne bomo povedali nič novega, če ga spomnimo na to, da je temeljno načelo nagrajevanja v socialistični državi po tem, kar kdo družbi prispeva. Za več dela in kakovostnejše delo — večje plačilo. Menda ga ni človeka, ki bi se ne razburjal, če bi lenuh zaslužil prav toliko kot tisti, ki se peha na vse kriplje. Vsak bi dejal, zakaj bi se trudil, če nimam od tega prav nič več kot oni, zakaj bi sesučil, drgnil dolga leta šolske klopi, če bom potem ravno toliko zaslužil kot tisti, ki nič ne zna. Ali je potem treba še kaj' modrovanja? S teorijo enakih plač in enakih želodcev ne bi prav nikamor prišli, vsak napredek bi se nehal.
In tudi tista o delavcih in onih drugih ne bo čisto držala. Saj so delavci, ki zaslužijo tudi po trideset tisočakov v normi in so direktorji — če že moramo o njih govoriti, ki imajo po dvajset tisočakov. Zato tudi ne moremo govoriti o delavcih, ki tako »malo«
zaslužijo in o drugih, shajajo. Ni mar tako?
ki v socialistični državi dobro
	C /“\ /"* 1 A 1 k.1 A D Al ITI 1/ A
	oUUALNA rULlMNA
USPEHI STANOVANJSKE SKUPNOSTI »STADION« V LJUBLJANI
ODGOVOR I NA
ODPOKLIC ČLANA DELAVSKEGA SVETA
D,	8. Sevnica: Ker vas je delavski svet na predlog direktorja sam razrešil iz članstva delavskega sveta, vprašujete kdo lahko odvzame mandat članu delavskega sveta in na kakšen način. — Odgovor: Člane delavskega svet izvolijo delavci, ki imajo sklenjeno redno delovno razmerje in imajo tudi splošno Volilno pravico. Iz tega sledi, da lahko razrešijo posamezne člane delavskega sveta samo tisti, ki so jih izvolili. Odvzem mandata se potemtakem izvrši z odpoklicom. V ta namen mora delavski svet razpisati dan in določiti kraj, kjer bodo volivci s tajnim glasovanjem odločali, ali naj se članu delavskega sveta mandat odvzame ali ne. Tajno glasovanje izvede posebna volilna komisija, ki jo mora imenovati delavski svet. Posebna komisija mora Izdelati seznam volivcev. Volilna komisija določi volišče, to je kraj, kjer volivci dobe glasovnice in jih izpolnjene oddajo v skrinjice. Na glasovnici mora biti poleg imena člana delavskega sveta, o katerem se glasuje, pripisano za odpoklic in proti odpoklicu. Volivci naj tajno glasujejo tako, da na glasovnici obkrožijo ali za odpoklic ali proti odpoklicu. Izid glasovanja je obvezen za vse, seveda tudi za delavski svet, kakor tudi za direktorja. Če večina glasuje za odpoklic je s tem član odpoklican in mu z odpoklicom preneha mandat. Če se večina s tajnim glasovanjem izreče proti, je za odpoklic predlagani član še dalje član delavskega sveta. Delavski svet sam pa ne more nikogar razrešiti članstva in je tak sklep delavskega sveta nezakonit. Direktor, ki je delavskemu svetu predlagal, naj odloči o razrešitvi, je najbolj grobo kršil zakon o gospodarjenju s podjetji In uredbo o ustanavljanju gospodarskih organizacij. Omenjeni zakon namreč izrecno določa, da delavski svet in posamezne njegove člane razrešuje delovni kolektiv in ne delavski svet. Omenjena uredba pa nalaga direktorju dolžnost, da skrbi za zakonito poslovanje gospodarske organizacije. V zvezi s to dolžnostjo nalaga uredba direktorju, da opozori delavski svet na vsak njegov sklep, ki bi bil nezakonit. V vašem primeru je direktor bil celo pobudnik za nezakonit in ničen sklep. S svojim predlogom je delavski svet zavedel v nezakonito ravnanje. Ker vas ni odpoklical delovni kolektiv in ker je sklep delavskega sveta o razrešitvi ničen, ste še vedno polnopravni član' delavskega sveta, pa če je to direktorju všeč ali ne. Če je res, kar trdite, potem bi kazalo priporočiti direktorju, naj bi se skrbno seznanil s tistim delom resolucije prvega kongresa delavskih svetov, ki obsoja taka nezakonita ravnanja kakor ga omenjate v svojem pismu in nalaga delavskim svetom dolžnost, da se takim pojavom najodločneje upro. Morda bi bilo primerno, na to opozoriti tudi predsednika sindikalnega sveta, če je res prezrl, da delavski svet sam ne more razrešiti nobenega člana, temveč da lahko to izvrši samo delovni kolrktiv, in sicer s tajnim glasovanjem.
E.	S. Ljubljana: Ali se lahko v finančno samostojnih zavodih uvede premijski sistem, če se peča zavod z uslužnostnimi storitvami? — Odgovor: Iz vašega pisma je razbrati, da so uslužbenci vašega zavoda plačani po predpisih, po katerih so plačani uslužbenci državnih organov in zavodov. Delavci pa se plačujejo po uredbi o plačah delavcev, ki so zaposleni pri državnih uradih in zavodih. Potemtakem uslužbenci ne morejo prejemati premij, ker tl predpisi premij ne poznajo. Lahko pa prejmejo delavci posebne premijske dodatke, ki jih omenjena uredba o plačah delavcev izrecno omenja, ko določa, da lahko delavci dobijo premijske dodatke za prihranke pri gorivu, pri mazilu in drugem materialu, ki ga rabijo pri delu, ter za poseben uspeh pri delu. Premije za dosežene prihranke se izplačujejo iž sredstev, ki so bila dosežena s prihranki, če je v ta namen določena posebna vsota v predračunu dohodkov in izdatkov zavoda. S tem pa seveda ni rečeno, da bi ne bilo mogoče uvesti za vse osebje zavoda premijski sistem. Odgovor uslužbenca na občinskem ljudskem odboru, ki je zanikal tako možnost, ni točen. Uredba o finančno samostojnihh zavodih predvideva možnost, da za zadeve zavoda pristojni državni organ izda posebne predpise o plačevanju delavcev in uslužbencev finančno samostojnega zavoda. Ce je predmet delovanja zavoda in način dela tak, da bi bil premijski sistem stimulativna oblika plačevanja za še boljše uspehe, potem bi lahko pristojni državni organ izdal poseben predpis in z njim predpisal tudi pogoje in način plačevanja v obliki premij.
Tovarno cementa in azbestno cementnih izdelkov v Anhovem lahko imenujemo tudi tovarno prahu. Toda slednje ni ne tovarni v ponos in ne okolici v korist. Skoraj nerazumljivo je, zakaj doslej še niso ničesar pokrenili proti oblakom prahu, 'ki ne pokrivajo le bližnjo okolico tovarne, temveč tudi širšo, padajo na tla, dušijo vegetacijo, prodirajo v stanovanja in sploh kvarijo ozračje. Pred dnevj je pričel Centralni higienski zavod iz Ljubljane z raziskovalnimi deli, da bi ugotovil, kako preprečiti to nevšečnost. Potrebno je res nekaj denarja, toda še več dobre volje. Z namestitvijo čistilne naprave v tovarni bodo dosegli dvojno korist. Okolica bi se znebila neprijetnega prahu, tovarna pa bi zajela velik del cementa, ki odhaja sedaj v zrak. Na sliki: Naj bo lepo ali grdo vreme, oblaki nad anhovsko cementarno ostanejo.
Ze dve leti Je minilo od ustanovitve stanovanjskih skupnosti v Ljubljani, toda veliko nismo slišali o njih. Kot da še "niso našle »sam® sebe«. Bilo je tako: nekdo mora začeti, da bi se lahko drugi zgledovali. Začeli so za Bežigradom, kjer je danes menda najdejavnejša stanovanjska skupnost v Ljubljani, Le-ta združuje stanovalce tako imenovanih Fondovih hiš.
V občini Bežigrad so tedaj, pred dvemi leti, ustanovili tri stanovanjske skupnosti in sice.r Savsko naselje, Bežigrad in Stadion. Toda ugotovili so, da je laže delati in dia je to delo tudi boljše^ če je skupnost manjša, kajti, če ta obsega veliko področje, člani stanovanjske skupnosti nimajo -niti pregleda nad problemi, manj se poznajo in zat-o se tudi težje lotijo različnih nalog. Zato so stanovanjske skupnosti delale prva leta predvsem to, kar jim je določala uredba. Potrjevale so zakjučne račune, predračune in podobno. In še vse to je bilo opravljeno v pisarni občinskega ljudskega odbora, v pisarni stanovanjske uprave ... Zadnji čas pa so člani stanovanjske skupnosti začeli ne samo proučevati, temveč tudi reševati druga vprašanja. Id so vzniknila na njihovem terenu. Prav zato, da bi laže delali, so sklenili, da bodo v občini Bežigrad ustanovili še dve skupnosti In sicer na terenu »Borisa Kidriča« in drugo v stožiiicah-tako, da jih bo odslej pet
Stanovanjska skupnost Stadion je -najmanjša, obsega zares zaokroženo sosesko In je morda zaradi takih pogojev res najdejavnejša, Največji uspeh, ki so ga dose-gli, si-c-e-r predvsem ob velikem -razumevanju občinskega ljudskega odbora Bežigrad. je bila ustanovitev potrošniškega centra — trgovine s sadjem in zelenjavo, mesnice, špecerijske trgovine, mlekarne —• kiar so doslej pogrešali v svojem okolišu. No, zdaj jih imajo celo vse v eni stavbi. V neposredni soseščini je tudi gospodinjska šivalnica, ki pa so jo ustanovili že pred poldrugim letom, frizer In kmalu bodo odprli še knjigarno. Velikokrat pa so že razpravljaj-ll o svoji šivalnici. Namreč le-ta se predvsem ukvarja s šivan,jem novih oblek, manj pa s popravljanjem starih, krpanjem ali samo predelavo stare obleke odraslega v na primer obleko za otroke. No, tudi ta šivalnica bo dobila nove prostore In tedaj se bo bolj ukvarjala s takimi deli, zaradi katerih so jo ustanovili. Saj, pravijo člani stanovanjsko skupnosti, taka dela noče prevzeti noben drugi obrtnik.
Svet stanovanjske skupnosti Stadion je na letošnjem zagrebškem velesejmu kupil tri pralne stroje. (Pri samem nakupovanju pa so imeli težav-e zato, ker stanovanjska skupnost danes še mi pravna oseba in so lahko kupiti le na ta način, da
so kupili v imenu občinskega ljudskega odbora. Zato -je želja vseh članov stanovanjske skupnosti, da bi tudi uiredili pravni položaj stanovanjskih skupnosti, kajti •večja jasnost bi olajšala tudi drug-o njihovo delo), Te pralne stroje bodo namestili v pralnicah večjih Stavb, sicer pa bodo pralne stroje kupi-li za vse stanovanjske bloke. Gospodinje hod0 same prale s tem strojem, plačevale pa bodo odškodnino za porabljeno električno energijo. Tako ponekod že delaj-o, vendar pa je bilo opaziti, da se vse gospodinje, kot pač za vsako novost, še ne navdušujejo, za to.
Stanovalci Fondovih hi-š v svojem okolišu zelo pogrešajo različne delavnice. Tiste, ki so že znane pod imenom »usluž-nostne«. Toda tudi temu so že
doskočili. V teh skupnostih namreč prevladujejo železničarji in zato jim je pomagala tudi Direkcija železnic iz Ljubljane in jim posodila star vagon. v katerem so odprli prvi dve delavnici in sicer vodovodno inštalacijsko in ključavničarsko. Imajo pa že načrt, ki ga pa bodo kmalu pričeli uresničevati, da si zgradijo v središču svojega naselja posebno stavbo za vse te obrti, seveda tudi otroški vrtec itn otroško igrišče. Med stanovalci je veliko upokojenih železničarjev, strokovnjakov različnih panog, zato so sklenili, da bodo sami delali v prej omenjenih delavnicah, material bo nabavljal hišni svet in tako bodo lahko sami poceni popravili ali kaj izdelati. bodisi za stanovale* same ali pa za hišne svete.
Otroško igrišče v Ptuju?
V mnogih naših mestih so na prostoru, s katerega so odstranili ruševine v vojni porušenih hiš, v parkih ali drugod, napravili otroška igrišča. Navadno je to ograjen prostor, na katerem je poleg prostora za žoganje še nekaij gugalnic, vrtiljak ali celo — kot v Ljubljani — star tramvaj. Ponekod imajo celo nekoga, ki nadzira otroke pri igri. Kako je kje, je odvisno od posamiič-
OBR.TNO NABAVNO-PRODAJNE ZADRUGE UKINJENE
MONOPOL POB KRINKO
Nekateri občinski ljudski odbori v ljubljanskem okraju so 'sprejeli skllep o ukinitvi obrtnih maibavno-prodajnih zadrug. Finančne inšpekcije s,o že dalj časa odkrivale vrsto nepravilnosti pr:	poslovanju teh za-
drug, razen tega da tako in tako niso posloval® niti po predpisih o zadrugah, niti o trgovanju. Te zadruge so izgubile vsak smisel že tedaj, ko smo pri nas prenehali s plansko delitvijo blaga. Toda zadruge so obstojale še do danes, po svoji vlogi pa so dejansko bile prave delniške družb-e močnejših obrtnikov in so prav tem tud: omoeočale večji zaslužek. Pod
krinko socialističnega podjetja so te zadruge prevzemale veliko dela v vrednosti do 20 milijonov din, ki so jih Izvajali močnejši obrtniki. Do sedaj so
se izognile plačevanju vsakega prometnega davka, poslovale so pod vodstvom sumljivega kadra, določale cene različnim obrtnim proizvodom in tako
Za pomoč delovni ženi
. Prejšnjo nedeljo se je Zavod kuhinjo, učilnico (za gospo-za pospeševanje gospodinjstva diinjsfco- vzgojo žena) šiviljske
v Mariboru preselil v nove prostore, ki so v središču mesta. Uredili so jih res v kratkem času, ob izdatni pomoči Okrajnega ljudskega odbora in industrijskih podjetij Maribora, obsegajo pa sodobno
delavnice, pralnice, sušilnice, likalnice in jedilnice z vsemi potrebnimi stranskimi prostori. Hkrati so odprli razstavo o menzah in prehrani delavcev in uslužbencev Maribora. V prvi akciji, ki pa bo ostala trajna, bo zavod skušal pomagati tovarniškim menzam z izobrazbo osebja, recepti in drugimi nasveti, da bi bili o-broki v menzah boljši in morda tudi cenejši. Isto velja za druge ljudske restavracije, mlečne restavracije in šolske kuhinje. Sama razstava pa je vzbudila tolikšno zanimanje, da so jo podaljšali.
držale določen monopolni položaj in s tem onemogočale vsako konkurenco med obrtniki, hkrati ipa postavljale socialistična obrtna podjetja, ki so jih izključevali Iz teh zadrug, v neenak položaj. Izkušnje potrošnikov potrjujejo, da te zadruge nikakor niso delale za napredek uslužnostne obrti, temveč so jo celo zavirale. Z njihovo ukinitvijo bo okrepljena •podpora proizvodnih obrtnih zadrug, ki pa so socialistične proizvodne organizacije. Obrtnike oa bo lahko preskrbovala trgovska mreža, ki preskrbuje tudi industrijo.
ČISTOČA V HIŠI ^
S STALNO UPORABO
l£0l*
Čistilo za kovine in steklo
PROTI OTROŠKI PARALIZI
»Igrajva se, mamica«, je poprosil sinček
V ponedeljek so pričeli cepiti' otroke v kranjskem in go-riškem okraju proti otroški paralizi, V nekaterih občinah
100 "/o. Cepljenje proti otroški paralizi se opravlja trikrat. Prvi dve cepljenji sta v razmahu od 3 do 4 tednov, drugo
ljubljanskega okraja bodo pri- cepljenje pa bo junija, Cep-
BEOGRAJSKI DELAVCI SO 1920. LETA ZAHTEVALI
Bilo je to v času, ko so se tistim, ki so količkaj trezno misliti, začele odpirati oči. Zmaga revolucije je postajala stvarnost tudi za tiste, ki tega nikakor niso želeti ati hoteti priznati. Intervencija si je osmodila krila v plamenu revolucionarnega poleta ruskih množic in svetovnega proletariata, zahodne kapitalistične države, ki so moralno in materialno podpirale intervencijo, so si opekle prste. Mlado socialistično državo so lahko še naprej sovražiti, toda niso je mogli več tajiti, In je »ne opaziti«, češ da je ni, razen če si je kdo namerno zatisnil oči in si kot noj skril glavo v pesek.
Tedanja in naslednje jugoslovanske vl;de, ki so dobivale navdih z dvora, z »najvišjega mesta«, kakor se je takrat govorim, so tedaj, kakor tudi ostale v naslednjih dvajsetih letih, bile resnično podobne noju. Niso hotele priznati Sovjetske Rusije niti tedaj, ko so to storiti celo tisti, ki so organizirali intervencijo proti Sovjetski Rusiji, niti tedaj, ko so že leta dn leta velike kapitalistične države imele diplomatske to ekonomske stike s Sovjetsko zvezo. Toda jugoslovanski proletariat je bil z vsem svojim srcem z revolucijo in za revolucijo. S političnim instinktom je čutil, da je vprašanje miru življenjsko vprašanje mla-
de sovjetske države, ki jo je izčrpala vojna in pa obračun z intervencionisti. Zato so tiste dni beograjski proletarci skupaj s proletariatom vse Jugoslavije ln s proletariatom vsega sveta zahtevati mir s Sovjetsko Rusijo. Delavski_ časopis, organ Socialistične delavske partije Jugoslavije (komunistov) je 30. marca 1920. leta zapisal v svojem uvodniku naslednje:
»Dolžnost jugoslovanskih delavcev je, da v svoji deželi zlomijo kontrarevolucijo in da jo paralizirajo. To bomo dosegli,- če bomo odkrito podpirali Sovjetsko Rusijo in tako pomagati pri gnovauju močne zveze proletarskih dežel. Tako bomo najlaže pomagati Sovjetski Rusiji...«
In nekoliko naprej:
»Cim večje uspehe bo imel proletariat v tej razredni vojni, tem bliže bo tistemu miru, h kateremu teži, katerega želi Rusija in katerega pripravlja v bližnji prihodnosti III. internacionala — k proletarskemu miru vseh delovnih ljudi — sovjetskemu miru.«
Dva dni pred tem so beograjski delavci do zadnjega prostora napolnili dvorano Narodnega doma. Z navdušenjem so pritrjevali govornikom, ki so pozivati jugoslovanski proletariat, da izpolni svojo mednarodno dolžnost,
»da začne odločni boj za podpis miru z našimi ruskimi brati in za trgovske stike z Rusijo«. Delavci so svečano obljubljali, da ta boj ne bodo opustili, dokler ne bodo dosegli tega cilja.
V resoluciji tega sestanka, ki ga je sklicala Socialistična delavska partija Jugoslavije (komunistov), so zahtevali od tedanje jugoslovanske vlade:
»da proglasi, da z Rusijo živimo v miru in prijateljstvu«;
»da takoj prekine vse zveze z ruskimi reakcionarji, da zapre sedanje kontrarevolucionarno rusko poslaništvo v Beogradu in da preneha dajati kakršnokoli materialno pomoč kontrarevo-lucionarjem«;
»da uradno prizna sovjetsko vlado v Moskvi kot edinega pravega predstavnika ruskega naroda in da z njo obnovi diplomatske stike«;
»da s Sovjetsko Rusijo sklene trgovsko pogodbo in takoj odpre poštne, prometne in trgovske zveze«;
»da omogoči odhod predstavnikov delavskih organizacij iz Jugoslavije v Rusijo in prihod delavskih predstavnikov iz Rusije v Jugoslavijo«;
»da sklene s sovjetsko vlado v Moskvi sporazum o zamenjavi vojnih ujetnikov in tistih državljanov, ki se želijo vrniti v svojo domovino«.
In še:
»V nasprotju s svojimi izkoriščevalci in reakcionarji vseh vrst jugoslovansko delovno ljudstvo mest in vasi pozdravlja svoje ruske brate in izjavlja, da bo vložilo vse svoje sile v boj za obrambo Sovjetske Rusije pred svetovno kontrarevolucijo.«
čeli cepiti 11. novembra. To pomembno akcijo je nekoliko zadržala epidemija gripe, toda zato šo bile opravljene priprave toliko bolj temeljite. Vakcine za cepljenje, ki je prišla. iz trenutno najbolj znane svetovne tovarne iz ZDA, je dovolj, znano je, da so stroški za cepljenje precej visoki in
ljenje ne povzroča nikakršnih reakcij in bolečin in tudi ne bo preprečilo, da ne bi mogli spomladi cepiti otroke tudi proti kozam, daviti in tetanusu, tuberkulozi. Tokrat cepijo otroke v starosti od 6 mesecev do 6 let, kasneje bodo prišli na vrsto tudi šoloobvez-
da bodo zato starši, katerih- ni otroci,- Na sliki: Prizor iz otroke bodo cepili, prispevali Zavoda za rehabilitacijo in-za cepljenje 600 dinarjev. To valiidne mladine v Kamniku, dejistvo pa nikakor ne zmanj- kjer se zdravijo tudi otroci, šuje zanimanja za cepljenje in ki so oboleli za otroško para-odziv je vsepovsod skoraj lizo.
nega zanimanja Zveze ženskih društev ali Prijateljev mladine v tem ali onem kraju ali pa od samega razumevanja občinskega ljudskega odbora ...
Tako .otroško igrišče si že dolgo želijo Ptujčani, predvsem pa bi ga radi imeli v Mestnem parku. Čeprav so se otroci vsega obdravskega dela mesta že doslej igrali v parku in »teptali travo« ali sveže posajene cvetice, za kar jih je včasih preganjal čuvaj ali ha kak član Olepševalnega društva, toda igrišča niso imeli. Vse do slej ni bilo sredstev — ali čes-a drugega? — da bi tam uredili takšno igrišče, kot smo ga zgoraj opisali.
Z zgraditvijo novega mostu čez Dravo bodo speljali tudi novo cesto in preuredili park, zato bi bilo prav, če bi že zdaj mislili tudi na prostor za otroško igrišče in — da ne bo prepozno — da ga urbanisti tudi planirajo. Če se bodo sami prebivalci za to res zavzeli, potem tudi sredstva ne bodo »problem« niti ne Izgovor.
Nova številka revije
»Sodobno
gospodinjstvo«
Izšla Je nova, dvojna številka revije »Sodobno gospodinjstvo«* Na uvodnih straneh prinaša poročilo o uspehih, ki jih je dosegla vaška skupnost v Braslovčah. Braslovče so lep primer, kaj vse lahko storijo vaščani za dvig svojega življenjskega standarda. Sledi članek o delu otroškega vrtca v Kranju.
V svoji stalni rubriki »Stanovanje in oprema« prinaša revija zanimive skice kombinirane otročke posteljice in skice o prede* litvi sobe, kjer bivata dva otroka. Ing. Marjeta Kregar piše o rožah kot o sobnem krasu in seznanja bralce z zanimivim načinom vlaganja šopkov v vaze. Bruno Leban je prispeval članek o uničevanju mrčesa v stanovanju.
Zelo zanimivi so prispevki o oblačenju, zlasti članek o individualnosti oblačenja in članek o pranju tekstilnih izdelkov iz umetnih vlaken, ki ga je napisal ing. V. Povoden. V tem delu revije ne manjka tudi skic za praktične obleke dečkov in deklic.
Pestri po svoji vsebini so prispevki o sodobni prehrani. Ing. Emilija Letonja piše o špinači, o graham kruhu in ’ o škodljivosti salicilne kisline, kot konservnern sredstvu. Ante Beg je prispeval članek o naših gobah z zanimivo razpredelnico gob po njihovi kvaliteti. Pepika Levstek objavlja nekaj jedilnikov z gobami, Olga Starc pa piše o kisanju zelja ih o njegovi uporabi skozi vse leto. Omeniti je treba še recepte za konserviranje jesenskih gozdnih sadežev.
Za spretne roke objavlja revija nekaj lepih vzorcev za vezenje ih pletenje.
Mnogim gospodinjstvom bo dobrodošel prispevek ing., Viktorja Repanška o nabavi in shranjevanju krompirja za zimsko zalogo.
Sindikati pred važnimi nalogami
(Nadaljevanje s 1. strani)
zaradi tega marsikdaj tisti delavski siveti, ki šo boli varčno in gospodarnostim raVnaii s sredstvi, na slabšem, od tistih, ki so marsikdaj razsipni,ško gospodarili zato, ker se ie sistem delitve večkrat menjaval, ker gospodarsko stanje ni bilo dovolj stabilno ter je naša družbena skupnost morala včasih poseči tudi Po administrativnih ukrepih (blokiranje fondov in podobno), da bi obvarovala splošno ravnotežje v gospodarstvu. Novi sistem vnaša veliko večjo stalnost in odpira na ta način širšo perspektivo gospodarskim organizacijam, ki bodo v bodoče enako kot višje teritorialne gospodarske enote za daljše razdobje planirale svojo dejavnost, pri čemer bodo tudi elementi kalkulacije stabilnejši. To 'bo Pa vsekakor vplivalo tudi na večjo stabilizacijo našega gospodarstva v celoti.
DELOVNI KOLEKTIVI BODO SAMOSTOJNEJŠI
Predlagani sistem prav tako bistveno povečuje samostojnost gospodarskih organizacij pri razdeljevanju svojega dohodka na plačne sklade, prav tako pa omogoča tudi neprimerno večjo samostojnost pri gospodarjenju s skladi podjetij.
Ker je osnova za obračun dohodka odnos minimalnih osebnih dohodkov do čistega dohodka, ki ostane po odbitju materialnih stroškov proizvodnje, stalnih družbenih dajatev in davka na promet proizvodov, so s tem načelom gospodarske organizacije postavljene *v enakopraven položaj. Bistvena novost je prav tako v tem, da novi način ne priznava več avtomatično zaslužkov po času in učinku .v proizvodne stroške tej s tem odpade potreba potrjevanja tarifnega pravilnika in pravilnika o normah po organih izven gospodarske organizacije, pač pa postane s tem delitev zaslužka med posamezne proizvajalce notranja zadeva samega delavskega sveta in delovnega kolektiva.
VLOGA SINDIKATOV PRI VODENJU TARIFNE POLITIKE
4b S tem se seveda z drugega vidika uveljavlja* vloga sindikatov v tarifni politiki, kateri' se
naše organizacije seveda ne morejo odreči. Vendarle -je že precej jasno, da kakršna koli pravica potrjevanja tarifnih pravilnikov v starem smislu od strani sindikalnih organizacij ne pride več v poštev. Ob tej priliki bodo morali sindikati korigirati dosedanjo prakso, ki je bila v posameznih organizacijah precej močno zakoreninjena in se je izražala v precej mehaničnem izenačevanju' zaslužkov ne glede na to, kakšna je bila produktivnost dela v posameznem konkretnem primeru.
Sindikati bodo morali bržkone v bodoče pri vsklajevanju medsebojnih odnosov v plačah upoštevati razlike, ki bodo nastale v posameznih podjetjih zaradi boljšega ali slabšega dela. To je tudi priložnosti, da reševanje tarifne politike v sindikatih vzamemo bolj življenjsko ih bolj elastično; na ta način pa bomo seveda samo ustregli upravičenim zahtevam naših delavcev in uslužbencev, ki so prav v nagrajevanju zahtevali več svobode in elastičnosti. Znamo je, da so biti sindikati doslej marsikdaj predmet kritike, ki je prihajala na njihov račun od delovnih kolektivov, kakor tudi od drugod, prav zaradi togega in marsikdaj neživljenjskega reševanja tarifne politike in to v večini primerov upravičeno.
Očitno je potemtakem, da omogoča prav to načelo v novem načinu delitve dohodka, da se bo v bodoče življenjski standard delavcev v gospodarstvu lahko realno dvigal sorazmerno povečanj produktivnosti deta in boljšemu gospodarjenju.
Posebej pa je treba poudariti tudi
SKLADNOST MED PERSPEKTIVNIM PLANOM BODOČEGA nfPODAR-SKEGA RAZVOJA IN SISTEMOM DET ' VE DOHODKA
ki je eden izmed bistvenih elementov našega gospodarskega mehanizma. Znano je, da so ostajala doslej marsikdaj najboljša načela neuresničena samo zato, ker so gospodarske prilike narekovale tako gospodarsko politiko, ki je s svojimi količinskimi instrumenti praktično zelo otežkočala uspešno delovanje gospodarskih organizacij tako kot je bilo v načetu zamišljeno.
Ker se predloženi plan tudi v svojih količinskih proporcih sklada z načeli razdelitve skupnega dohodka, kot je predlagan v osnutku, je s tem prav gotovo zagotovljena njegova učinkovitost.
OSNUTEK
SEVEDA NI IDEALEN
S tem seveda ni rečeno, da novi osnutek nima pomanjkljivosti, da je idealen. Nasprotno. Pomanjkljivosti so. Med njimi je prav gotovo naj šibkejša točka kategorija minimalnih osebnih dohodkov, ki nosi s seboj vsekakor določene elemente iz preteklosti, V nekem smislu je v tem nekaj podobnega, kot je bil obračunski plačni fond, toda samo v nekem smislu. Pri tem je namreč treba videti bistveno razliko. Ta je prav v tem, da j« bil obračunski plačni fond osnova, na kateri so se neposredno izračunavali zaslužki, ki so se priznavali v materialne stroške proizvodnje po številu in strukturi zaposlenih delavcev ter po njihovem učinku. S skupkom minimalnih osebnih dohodkov pa je pod določenimi pogoji zagotovljen minimalni zaslužek vsakemu posameznemu proizvajalcu ne glede na gospodarsko stanje podjetja, sicer pa služi za merilo, po katerem gospodarska organizacija, oziroma njen delovni kolektiv, enakopravno sodeluje pri delitvi ustvarjenega dohodka. V tem je tudi očitna razlika med predlaganim in starim sistemom ter ne more na ta način novi sistem v taki obliki vzpodbujati gospodarske organizacije na neracionalno zaposlovanje nove delovne sile samo zato, da bi jim to izboljšalo povprečje za ostale kategorije.
Posebej je treba omeniti še spremenjen način finansiranja proračunov od občine do federacije, Ti bodo namreč v bodo-
če dobivali sredstva za svoje proračunske potrebe na podoben način, kot je bilo to letos v tako imenovani drugi skupini gospodarskih organizacij. Tp ni samo pomembna novost v odnosu med komuno in podjetjem, pač pa je predvsem silno važno zato, ker v praksi uveljavlja načelo, naj se proračuni vseh teritorialno političnih enot finansirajo iz osebnih dohodkov prebivalstva, ker je to najbolj zdravo načelo, po katerem se lahko troši več sredstev tam, kjer so ti dohodki večji, ker so seveda tam obenem tudi potrebe večje.
Obenem se s tem tudi uresničuje temeljno načelo vsakega zdravega gospodarjenja, po katerem morajo biti gospodarski skladi ločeni od proračunskih skladov. Oboji pa se trošijo in obnavljajo v takem sorazmerju, kot se razvija celotna gospodarska aktivnost ne glede na sektor gospodarstva, oziroma gospodarske panoge.
Prav v tem bo v bodoče najmočnejša ekonomska vez med gospodarskimi organizacijami in komuno, kakor tudi med neposrednimi prozvajalci in komuno. Občina bo izgubila fiskalni karakter, ki ga je marsikdaj do-sedaj imela, česar posledice so bile neprestano nezaupanj* v medsebojnih odnosih med gospodarskimi organizacijami in
komuno. Sedaj bo ta vez temeljito pospeševala vzajemnost medsebojnih interesov, ki si ne bodo nasprotovali, temveč bodo v največji meri istovetni, občina pa -bo res v nadaljnjem razvoju čedalje bolj postajala komuna v pravem smislu besede, to je / asociacija neposrednih proizvajalcev, ki ni sama vase zaprta teritorialna enota, temveč osnovna družbeno-ekonom-ska celica celotne naše družbene Skupnosti, ki je po svojih interesih, kakor tudi po praktičnih ekonomskih vezeh, najtesneje povezana z interesi celote in v tej smeri tudi aktivno deluje.
Potemtakem je očito. da so sindikati kot družbena organizacija delavskega razreda prvi poklicani, da na omenjenih načelih krepijo njegovo vlogo tako izboljševanjem dela njegovih organov upravljanja v podjetjih kakor tudi v zborih proizvajalcev in v splošnem življenju komunalne skupnosti. Aktivno delo, ki bo v bodoče v tem pogledu potrebno, terja od vseh naših organov velike pozornosti, neprestanega in sistematičnega spremljanja vsega dogajanja ter takojšnjega in rahločutnega reagiranja na vse dogajanje v življenju gospodarskih organizacij in komun. To pa ie seveda stalna naloga naših sindikalnih organizacij, ki jo bomo imeli tudi še v bodoče.
Predlaganj sistem delitve dohodka bistveno povečuje samostojnost gospodarskih organizacij, tako pri razdelitvi dohodka na plače kot na sklade, omogoča pa tudi neprimerno večjo samostojnost pri gospodarjenju s skladi podjetij. To bo nedvomno vplivalo na rast proizvodnje ter storilnosti in rast osebnih dohodkov. (Motiv iz Litostroja.)
PRISILNA DELOŽACIJA OBRATA »ELEKTROMEDICINA«
»Zakon je zakon
IB®
a
Pred leti je obstajalo trgovsko podjetje »Sianolaibor«. Le-tio je imelo tudi svojo delavnico za popravilo električnih medicinskih aparatov. Obrat je ras tel, delavci so začeli izdelovati nove aparate in podjetje je zaposlo-
CPRAVNIODBOR
BOMBAŽNE PREDILNICE IN TKALNICE TRŽIČ
RAZPISUJE MESTO
KOMERCIALNEM VODJE
POGOJI: Ekonomska fakulteta ali srednja šola z najmanj 15 let prakse, od tega najmanj 5 let na vodilnem položaju. Biti mora verziran tudi v zunanje-trgo-vinskih poslih..
Plača po tarifnem pravilniku.
Pismene ponudbe s kratkim življenjepisom naj se pošljejo na upravo podjetja do 15. novembra 1957.
Nič ni pomagalo, delavci iz obrata Elektromediclna na Kolezljski cesti so morali izprazniti svoje delavnice. Prvi stroj so naložili na voz, da bi ga odpeljali v skladišče...
valo 29 delavcev, ki so delali v prostorih na Kolegijski oesiil štev. 21. To so bili prostori, ki jih je dal v najem Franc Vovk, kirurgični mehanik in možar.
Delavnica se je osamosvojila. Tako je nastala današnja »Eleik-tromedicinia«. Oddelek za izdelovanje rentgenskih aparatov — danes izdelujejo tudi največje rentgenske aparate in - mnoge druge, tako potrebne' medicinske aparate, — se je preselil v prostore v Slomškovi ulici številka 4. Toda kljub temu je en obrat še ostal pri Vovku. K Vovkovi delavnici so prizidali še eno delavnico, ki jo, po zakonu, zapuščajo lastniku...
Nekako takrat pa je Vovk dal podjetju odpoved, ker je potreboval delavnico za lastno obrt. Vodstvo podjetja je hotelo preseliti delavnico iz Vovkove hiše v Slomškovo 3, kjer je sedaj nek ključavničar, ki naij bi dobil druge prostore. Do tega še do danes ni prišlo. Sledile so še številne diru,ge kombinacije Elektromediicine, da bi se lahko izselili iz Vovkove delavnice,, toda vse jim je spodletelo. Vovk pa j,e vztrajal: »Ven!« Sčasoma Je že zelo utesnil svoje najemnike. Obrnil se je na sodišče, da bi se jih dokončno odkrižal. In pred kratkim je Okrožno sodišče znova potrdilo zadnjo sodbo o deložiranju obrata Elektromediicine iz Vovkovih prostorov.
Pri Ele,ktnomediicini so vedeli, dia bo do tega prišlo. Hoteli so kupiti majhno.delavnico v Njegoševi ulici, dia bi na ta način
m
m
e
Tako so rekli sodni izvedenci. — Delavnica je zasebna last — Tam, kjer je doslej delalo 14 delavcev, bo odslej delal Ie en obrtnik. — Šele ko so prenesli stroje na dvorišče, je Svet za gospodarstvo občine Center izdal dovoljenje za nakup stavbe, v katero so se preselili... Edinstveno podjetje, ki ustvarja 13 milijonov brutto produkta, zaposluje nad 60 delavcev in se že leta in leta zaman bori za delovne prostore.
fč
P RO IZV, O P'II J A .V IV ! T,U
Storilnost v trgovini
Mogoče se bo kdo čudil, ko bo v tem, sestavku bral o storilnosti v trgovini. Da, tudi v trgovini moramo razmišljati o večji storilnosti, kajti z zvišanjem storilnosti, zboljšo organizacijo poslovanja, je mogoče zmanjšati trgovske stroške, znižati prodajne cene in izboljšati usluge. Z zboljšanjem poslovanja lahko tudi vplivamo na "to, da se čim manj živil pokvari, kajti kvarjenje živil je čista gospodarska škoda, ki seveda vpliva na zvišanje cen drugih predmetov. Omenjeni sestavek objavljamo zato, da bodo lahko trgovski delavci izluščili tiste misli in napotke za zbolj šanje poslovanja, ki so za nas sprejemljivi.
nic na majhnem prostoru, kjer lahko potrošnik kupi vse, kar želi.
Pomožne službe, ki posredujejo trgovinskim podjetjem podatke o trgu in strokovne nasvete so za sedaj razvili v dobršni meri samo v ZDA. Na tem področju pa lahko zagotovi dotočen uspeh tudi strokovni tisk s tem, da posreduje izkušnje iz raznih podjetij in razširja obvestila o novi tehniki razdeljevanja.
V maloprodajnih poslovalnicah je mogoče storilnost povečati s stalnim proučevanjem učinka prodaje. Poseb-je priporočljivo proučevati naj-
Na mednarodnem kongresu v Rimu, kjer se je zbralo 2.500 strokovnjakov iz 32 držav, so podrobneje razpravljali o storilnosti v razdeljevanju prehranbenih artiklov. Poročila referentov so dopolnili s prikazovanjem posebej za kongres prirejene ameriške delavnice s samopostrežbo, organizirali pa so tudi razstavo bibliografije, vzorcev omotavanja, maket delavnic in razdeljevalnic skupaj z ustreznimi statističnimi podatki.
Gradivo kongresa je dragocen obveščevalni vir, prav tako pa tudi vir izkušenj iz mnogih držav. Splošna želja vseh poročevalcev in tistih, ki so sodelovali v razpravi je bila, naj bi razdeljevanje prehrapbenih proizvodov čim hitreje tehničdo izpopolnili in tako izboljšali sodelovanje med proizvajalci in razdeljevalno mrežo, hkrati pa usluge izpopolnili v korist potrošnikov. Končni cilj je: zmanjkati trgovinske stroške, znižati pro-
po-
V
dajne cene, hkrati pa Izboljšati usluge. Kako to doseči?
V	grosistični trgovini lahko spešimo storilnost z združevanjem nakupne skupnosti, kar lahko vpliva na pocenitev stroškov. Razen tega pa lahko te skupnosti pomagajo članom z nasveti, pri urejanju izložb, urejanju prodajaln, skupni reklami itd. V tesnem sodelovanju med grosisti in detajlisti lahko ti zadnji izkoriščajo strokovne nasvete grosistov.
V	sodelovanju s proizvajalci je moč uspešno rešiti vrsto vprašanj, kot na primer proučevanje trga, razstavljanje novih proizvodov na trgu, določanje znosnih cen, racionalnega pakiranja in podobno. Koristne so tudi skupnosti, ki povezujejo proizvajalce in trgovska podjetja.
Trgovinska središča — centri — kot nov tip organizacije razdeljevanja v novih naselbinah v Združenih državah Amerike so primer prostovoljne koncentracije maloprodajnih delav-
v
ki
To
za
itd.
boljšo razporeditev prodajnih miz prodajalnah glede na proizvode, zavzemajo dobršen del prostora, je dobro storiti, zato,- da bi dosegli čimvečji uspeh prodaje na kvadratni meter lokala in vsakega prodajalca. Potrebno je modernizirati poslovalnice in uporabljati primerno barvo stene, razmišljati o razstvetljavj Toda investicije za obnovo morajo seveda ostati v povoljnem razmerju s pričakovanim obračanjem sredstev.
Precejšnje znižanje stroškov v trgovini lahko dosežemo z racionalizacijo manipuliranja in prevoza blaga in to posebno v skladiščih. Graditev modernih skladišč, omogoča eko-nomičnejše manipuliranje z blagom.
S pakiranjem blaga, z izpolnitvijo embalaže pri prevozu, lahko tudi vplivamo na znižanje stroškov. Zanemariti seveda ne velja obračanje sredstev, ker je to važen činitelj, ki nam omogoči znižati maržo in prodajne cene. Prav tako pa je treba negovati stike z javnostjo, zato, da bi se proizvajalci bolj zanimali za vprašanja razdelitve.
S strokovnim izpopolnjevanjem prodajalcev razvijamo njihovo sposobnost in tako koristimo podjetju in njim samim, ker lahko ob večji strokovni sposobnosti tudi več zaslužijo. Če v trgovskih podjetjih uporabljamo znanstvene metode, je mogoče tudi v trgovskih podjetjih zaposlovati ljudi z višjo izobrazbo. To pomeni, da morajo trgovska podjetja izboljšati metodo izobraževanja.
Zato, da bi preprečili kvarjenje živil, je treba delati hladilnike in seveda tudi primerno zavarovati živila med prevozom. Obveščevanje potrošnikov, je treba tudi šteti med važne funkcije trgovine. Prodajalci morajo kupcu razložiti, kako naj ravna z blagom, povedati kakšna je njegova kakovost itd. zato, da bi bile tudi koristi kupcev zaščitene.
Sistem samopostrežbe je mogoče razširiti, če se posamezna podjetja združujejo in razlože kupcem koristi tega sistema, to je znižanje stroškov trgovine, znižanje cen, prihranek na času, ko ni treba gospodinji tekati po trgu itd. Seveda je mogoče doseči še večje uspehe glede storilnosti v razdelilni, mreži. če pri tem sodelujejo tudi potrošniki sami. , Najti bi bilo treba metodo za merjenje storilnosti v trgovini in vzporedno s tem proučevati strukturo in višino stroškov pri razdelitvi blaga. Proučevati je treba gibanje potrošnje in mnenje kupcev, zato, da bi lahko izboljšali način prodaje. Ti podatki bodo seveda nekaj vredni le tedaj, če bodo točni, kajti le tedaj se bomo lahko odločili za ta ali oni ukrep, ki bo povečal uspeh.
Iz »Revue du Centre d’Etudes
du Commerce«.
pridobili tudi gradbeno parcelo. Podjetje zaposluje danes že nad ,60 ljudi ki delajo v nemogoč,ih delovnih prostorih. V obratu v Slomškovi ulici so tako na tesnem, dia »so drug drugemu napoti«, v obratu na Kolezljski cesti pa je sanitarna inšpekcija že pred diverni leti ugotovila, da so prostori neprimerni. Naročil pa je dobivalo podjetje vedno več. Sami bolniki so prihajali v delavnice posredovat za aparate. Stara zgodba — tudii v Elektromedicim so želeli graditi nove delavnice. Končno pa — podjetje je rentabilno, proizvodi iskani, zakaj bi jih prostori ovirali... Sicer že samo to, da delajo v dveh obratih, kar podra-žuje proizvodnjo, je zadosten vzrok za združitev obratov ne glede na to, da moramo k opisu delovnih pogojev v obratu na Kolegijski cesti pripisati še, da imajo skladišče v stranišču, dolgem 3 metre in širokem en meter. Delajo pa z materialom, ki je vreden sto in sto tisoč dinarjev.
Toda kreditov ni bilo. Na občini so rekli: »Počakajte, drugod je zadeva nujnejša«. Letos spomladi so vsi člani delavskega sveta odšli k podpredsedniku OLO, tovarišu Klemenčiču. Rekel jim je: »Samo delovne ure zapravljate, denarja ni...«
Minulo sredo je moralo 14 delavcev obrata na Kolezijski cesti, pred neizprosnimi sod-nijsikiimi izvedenci izprazniti Vovkove prostore. V zgradbi ki je Vovkova last bo, čeprav je nelogično, prav zaradi takšne odločitve odslej delal samo lastnik z vajencem in honorarnim pomočnikom. Moramo pa povedati, da je imel Vovk že doslej dve delavnici in še lokal, kjer je izdajal strankam svoje izdelke in od koder je izselil
Elektromedicino že pred časom. Toda vse je v njegovi stavbi, in zakon je na njegovi strani. Vprašanje je, zakaj je Svet za giospiodarsvo občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center šele tedaj, ko je bila deložacija že v teku," lahko odobril nakup omenjene delavnice, pred tern pa tega ni mogel' storiti. Vsi so vedeli, da je to res začasna, toda edina rešitev. Zakaj je moralo priti do te deložacije, do vseh nevšečnosti pred tem in med njo in kot posledica tudi po njej, ko bi tudi to zadevo lahko uredili že mnogo prej? Ali Eiektromedioina tega na zasluži ali pa občinski odborniki niso bili seznanjeni z nje-mi težavami?
D.D.
Modernejše naprave
Za nove moderne, povečane, mehanizirane in avtomatizirane obrate jeseniške železarne je družba potrošila nad deset milijard dinarjev. Z izrednim prizadevanjem delovne discipline in lOO^/o izkoriščanjem razpoložljivih proizvodnih zmogljivosti ustvarja vsak član železarskega kolektiva letno nad 1,300,000 dinarjev narodnega dohodka. Produktivnost dela bo porastla ob novih tehnoloških to delovnih postopkih in z novimi modernimi obrati, ki bodo mehanizirani in avtomatizirani, z boljšo delovno disciplino, boljšo organizacijo dela, dvigom strokovnega znanja članov kolektiva naj bi se storilnost v poznejših letih dvignila, tako, da bo član kolektiva ustvaril letno nad 1,400.000 dinarjev narodnega dohodka. Za razne izboljšave bo kolektiv porabil nad 750 milijonov dinarjev.
za železarski tehnični muzej na Jesenicah
Pred leti, ko je jeseniški železarski kolektiv slavil 85-let-nico železarne so začeli resno razmišljati o stalni zgodovinski železarski rastavi, ki naj prikaže razvoj železarstva na Gorenjskem.
Za ta železarski tehniški muzej so imeli polno razumevanja prvenstveno organi delavskega samoupravljanja v jeseniški železarni. Marljivi poznavalci železarske zgodovine so obranili pozabi in uničenju predmetov, ki govore o življenju in delu gorenjskih fužinar-jev. rudokopov, kovačev in želez, a,rjev in dalje zbirajo podatke
iz socialnih bojev gorenjskih fužin a,rjev. Zbirka prerašča železarsko zgodovino in posega tudi v razvoj slovenskega planinstva (Triglavski planinski muzej) kateremu so postavljali temelje prav Bohinjski fužfoar-jd. Na stalni rastavi bo dobila svoje častno mesto tudi zgodovina NOV, saj je nad 70 jeseniških železarjev v prvih dneh okupacije zagrabilo za orožje. Skoda je le, da za jeseniški železarski muzej nimajo toliko razumevanja Občinski ljudski odbor, Svet za kulturo in prosveto in občinski sindikalni svet ter tovarniška sindikaln* organizacija.
ALI ZE VESTE
1
(Snofač ima besedo)
Pravzaprav sem imel namen gledati žogobrc in spotoma se malo popasti svojo ljubo kozo Gezo na stranskih prostorih nogometnega igrišča, ko me je pritegnila neka stojnica, na kateri je pisalo: SREOOLOV. V njej so bili različni lepi dobitki. Vprašal sem moškega, ki je bil v leseni hišici, kako pride človelk do teh reči in on mi je vse lepo razložil. Dejal je: »To je zelo enostavno. Kupite listek za deset dinarjev, Na njem je številka dobitka. S tem listkom pridete k nam in mi vam izročimo dobitek.«
Sijajna naprava, sem dejal in od veselja pozabil reči hvala. Sel sem in kupil listek. Ko 'sem ga odprl, je bil na njem samo nekakšen pečat, številke pa nikjer. To me je zmedlo. Šel sem z listkom k stojnici po pojasnilo. Isti moški — bil ije zelo prijazen — mi je dejal: »Stvar je zelo enostavna. Ta listek je zanič, ker na njem ni številke. Vrzite ga proč in kupite drugega.«
Zelo enostavno, res! Kupil sem .torej drugega. Ko sem ga razvil, je bil na njem spet samo pečat, številke pa nobene. Popraskal sem se po butici In kupil tretjega. Tudi ta ni imel številke. Potem sem kupil četrtega, ki je bil tudi. prazen. Pri petem praznem sem jezno pljunil skozi zobe, pri šestem sem se kislo nasmehnil, pri sedmem sem zaklel, osmega sem razjarjen pohodil, pri devetem sem milo vzdihnil, deseti prazni listek pa mi je vlil toliko besa v možgane, da sem se zale'tel in kupil novih deset listkov! Ko sem odpiral prvega — enajstega po vrstnem redu — mi je srce strahovito tolklo. Spet je bil na njem samo pečat. Tudi dvanajsti je bil brez številke. Zašfertal sem z zobmi. V meni se je nabiral vulkan togote. Trinajsti, štirinajsti, petnajsti, šestnajsti, sedemnajsti ... sami pečati brez številk. Živci so se mi parali kot rjuha. Osemnajsti — prazen! V obraz sem moral biti' bled kot vosek. Devetnajsti tudi
ni Imel številke. V glavi se mi je pričelo rahlo vrteti. Dvajseti! Poslednje upanje! Moral sem se nasloniti na plot. Rbke so se mi krčevito tresle. Na ustih se mi je pričela nabirati pena. Neverjetno: listek je bil spet prazen! Lotevala se me je blaznost. Za-
podil sem se proti leserp hišici in siknil proti tistemu srečolovskemu prodajalcu: »To je čisto navadna sleparija! Vsi listki so prazni!« Prodajalec je dejal: »Pazite, kaj govorite! Ce nimate sreče, nismo krivi mi! Zakaj pa drugi ljudje zadenejo? Prosim!« In je pokazal na vrsto ljudi, ki so prejeli dobitke. Ta aktovko, oni električni kuhalnik, tretji copate, četrti stol, peti kad za kopanje. Resnično: ljudje so prejemali dobitke, temu ni bilo mogoče oporekati. Toda, kako to, tri sto hudičev, da vsi zadenejo,- le jaz ne?!
Kupil sem dvajset novih listkov, vsemu nakljub! Eden tnora zadeti, pa če se pes obesi, tako sem sklenil. Usedel sem se v kot igrišča — h Gezi, ki je smukala travo — in z navidezno
hladnokrvnostjo odprl prvi listek — enaindvajseti po vrstnem redu. Bil je prazen. "Dvaindvajseti je bil tudi prazen. Triindvajseti, štiriindvajseti, petindvajseti, vsi trije — kot začarano — prazni! Treščil sem vse ostale listke na travo in zmolil nekaj izbranih ' kletvic. Šestindvajseti, sedemindvajseti, osemindvajseti, devetindvajseti, trideseti ... vse je bilo prazno, prazno, prazno! Prazno na listkih, prazno v meni, prazno v žepu!
Potem sem se malo spočil, podrgnil sem se po senceh, krepko sem se usmrknil v robec, zavihal sem si rokave, temeljito premešal naslednjih deset listkov in pričel iskati srečo znova: enaintrideseti — prazen, dvaintrideseti — prazen, triintrideseti, štiriintrideseti, petintrideseti... vse prazno! Pričel sem se glasno smejatf: ha, ha, ha. Kakor da me to zabava. Pa moj smeh je bil bolj jok in škripanje z zobmi.
Le pogum do konca, do praznega konca, sem si dejal in odprl še štiri prazne listke. Ostal mi je samo še en zaviti listek. Obšlo me je malodušje. Saj je brez pomena, gotovo je prazen. Vrgel sem ga na travo in ga dvomljivo ogledoval. Nisem imel poguma, da bi ga odprl. Tedaj ga je nenadoma popadla Geza. Kriknil sem, planil k njej in ji izmaknil listek iz gobca. Bil je že čisto premočen od njenih slin. S tresočimi rokami sem ga odvil in ... ljudje, čudite se in strmite: na njem je bila številka, prava, resnična številka, napisana z rdečim svinčnikom! Zmaga! Zmaga! Ujel sem srečo za njen gibčni rep. Zdaj mi ne uide več! To pot nisem drvel k stojnici, približeval sem se ji počasi, s slovesnimi koraki. Izročil sem prodajalcu listek. Ta se je razveselil: »No, vidite, dragi tovariš, pa ste vendar zadeli. Trenutek, pVo. sim!« In je pogledal v seznam dobitkov.
Bil sem prepričan, da sem zadel velik dobitek. Na primer: električni kuhalnik. Premišljeval sem, kako ga bom nesel domov: ali na rami, ali pod pazduho — in se nisem mogel odločiti. Iz sanjarjenja me je zdramil prijazni glas prodajalca:	»Zadeli ste
ustnik.« Cez pult mi je ponudil čisto navaden, lesen cigaretni ustnik. (Med brati ga dobiš za pet dinarjev.) Tisti hip sem se spremenil v kip. Okamenel sem in v mojih rokah (ki so odvile štirideset listkov), sem držal ustnik, najdražji ustnik, ki sem ,ga kdajkoli kupil — ustnik za štiri sto dinarjevl
bili. V sobi je "mraz, drvarnica pa je polna' drv, le kako bi prišli do njih. Pomagali si bomo s kosom debelejše žice. Zadnji del žice bomo zavili in ga tako sploščili, da ga bomo lahko zrinili v ključavnico. Če bomo spretno obračali takle »ključ«, bomo zares prišli do drv.
Knjiga o hišnih popravilih
Naša tehnična literatura za zdaj še nima dovolj knjig v katerih bi bralec našel. kopico nasvetov za drobna hišna popravila. Toda kljub temu pa lahko priporočamo nekaj knjig, ki jih velja kupiti.
Knjiga »Elektrotehnika v hiši« nas bo neznanila z električnimi napravami, ki jih imamo v stanovanju. Če bi hoteli vedeti nekaj več o vodovodni inštalaciji, potem vzemite v roke knjigo »Hiša in ;tanovanje«. Ti dve knjigi lahko kupite po zelo nizki ceni, njihova vrednost pa je neprecenljiva vsaj za tiste, ki si skušajo doma sami popraviti malenkostne okvare.
KO JE PRETEKLI MESEC USPEŠNO PRESTAL PREIZKUŠNJO PRVI SATELIT, SO SOVJETSKI STRbKOVNJAKI NAPOVEDALI IZSTRELITEV DRUGEGA, ŠE POPOLNEJŠEGA. TODA NIHČE NI PRIČAKOVAL, DA BO TO TAKO KMALU IN DA BODO ŽE TO POT Z NJIM SPUSTILI V ZRAK PRVEGA ŽIVEGA POTNIKA — PSA.
DRUGI UMETNI SATELIT SO IZSTRELILI S HIROSTJO 800 KM NA URO. TEHTA 508,3 KG IN KROŽI V VIŠINI 1500 KM. ZA POT OKROG ZEMLJE POTREBUJE 102 MINUTI, NJEGOVA POT PA JE NAPHAM RAVNIKU NAGNJENA ZA 60 STOPINJ. V DRUGEM SATELITU SO RAZNI APARATI IN TUDI PES. TEGA SO OSKRBELI S HRANO, POSEBNI INSTRUMENTI PA KAŽEJO POTEK NJEGOVIH ŽIV-LJENSKIH FUNKCIJ V KOZMIČNEM PROSTORU. V SATELITU STA DVE RADIJSKI POSTAJI, APARATI ZA REGISTRIRANJE KOZMIČNIH ŽARKOV, TEMPERATURE ' IN TLAKA. RADIJSKI POSTAJI ODDAJATA REDNO SIGNALE NA FREKVENCAH 40,002 IN 20,005 KILOCIKLA. MOSKOVSKI RADIO JE ŽE ODDAJAL SIGNALE, KI SO JIH SPREJELI Z DRUGEGA SATELITA, MNOGO SO MOČNEJŠI OD TISTIH, KI JIH JE ŠE DO NEDAVNEGA POŠILJAL NA ZEMLJO PRVI SATELIT. SIGNALE SPREMLJAJO ŠTEVILNI DRUGI SIGNALI IN ZVOKI, KI SO PA SLABŠI. TI ZVOKI PRIHAJAJO IZ ŠTEVILNIH NAPRAV IN SPOROČAJO ZNANSTVENIKOM RAZNE ZNANSTVENE PODATKE.
Ko so ziačeli z vsemicsikimi poskusi je višinska fiziologija, nove j ša znanstvena panoga, silno napredovala.
Živali (psi in opice ter nekatere druge) pa igrajo pri večni irskih poskusih pomembno vlogo. V velikih'' višinah si znanstveniki pomagajo s psi, ki zdržiij o temperaturo —160 C itn ostanejo 17 brez hrane.
Tudi človelk že lahko doseže precejšnjo višimo (7000 metrov brez kakršnih zaščitnih sredstev). V višini 18.000 metrov se pojavijo v krvi mehurčki, k: povzroče Silne bolečine, 24.000
metrov vdteoko se tekočine v človekovem organizmu spremenijo v paro. Čliorvek pa je kljub temu prispel 30-000 metrov visoko. Strokovnjaki so namreč napravili posebno celico, v kateri so prav taki življenjski pogoji kot na zemlji.
Pred učenjaki pa so še veililko težja vprašanja. Še vedno niso dio kraja dognali kako bo človek premagal pospešek oziroma hitrost, ko se bo raketa odtrgala od zemlje, še vedno sil niso na jasnem, kako se bo človek po-, čutil, ko bo prešel iz območja težnosti. Tloda tu jim žal poskusi z živalmi ne morejo povsem pomagati.
Se bo pes vrnil na zemljo!
Zahodno nemška agencija GPA je izvedela, dia se bo pes
nekaj kilometrov nad zemljo, bo posebna naprava vrgla psa iz njega. Padalo, ki bo pritrjeno k psu, se bo samo odiprlo.
Njihova znanost je zdrava, delo dobro
Izstrelitev drugega satelita pomeni velik znanstveni uspeh. Učenjaki vsega sveta so se zdaj ponovno prepričali o veliki sposobnosti sovjetskih znanstvenikov. Njihovo delo je dobro, znanost pa zdrava. In ti znanstveniki vedo kaj delajo, je med druigim izjavili senator Clinton Anderson, predsednik skupnega kongresnega odbora za jedrsko energijo.
Nek drug učenjak pia je rekel tole: »Vest o drugem satelitu je naravnost fantastična. To pomeni, da Rusi lahko že jutri pošljejo raketo na luno. Raketa, ki je izstrelila -satelit, je morala biti težka najmanj 580 ton«.
In kaj pravijo siami sovjetski učenjaki o svojem naj novejšem uspehu?.
Akademik Blaigonrarov je de-jal: »Novi satelit je pomemben korak naprej v osvajanju vesoljstva, še tembolj zato, ker te v njem prvo živio bitje. Prvi satelit je že opravil svoj izpit«. Nova umetna luna je bolje opremljena in bo poskrbela znanstvenikom nove dragocene podatke o vesoljstvu.
V takšnih kletkah so Rusi zadnje čase izstreljevali pse nekaj sto kilometrov visoko v zrak in jih s padali spuščali nazaj na zemljo večina živali je te po-svoj organizem.
spustil s padalom iz umetnega satelita. Nek sovjetski učenjak pa je rekel, da je popolnoma nemogoče, dia bo prispel pes na zemljo živ.
Kako se bo to zgodilo. Iz satelita bodo sprejeli signal, da se je pes spustil s padalom, dve ali tri ure pa bo peis padel na zemljo. Peseiben aparat, v katerem sedaj sedi pes in ki se bo ločil od satelita, ho preprečil, dia tudii aparat sam ne bi postal majhen satelit. Ko bo aparat še
Luna - relejna postaja?
Strokovnjaki ameriške mornarice so na sestanku mednarodne znanstvene radijske zveze izjavah, da bi lahko-luno izkoristili kot relejno postajo. Sodiijo, da so v teku šestletnih poizkusov uspeli pošiljati radioitelefomske in radarske signale na luno In da te signale potem, ko se odbijejo od tega planeta, spet sprejemajo na zemlji.
Bencin v trdnem stanju
Sovjetski profesor Boris Lo-sev je spremenil benzin v trdno stanje. Ta znanstvenik trdi da je mogoče benzin vskladl-ščitii podobno kot opeko.
Radar preprečuje letalske nesreče
V zadnjem času so letalske nesreče vedno bolj pogoste. Prav zavoljo tega so neke letalske družbe zavarovale letala s posebnim radarjem. Z njim opozarjajo pilote posameznih letal na morebitna srečanja. Prav tako jih opozarjajo tudi na razne objekte, ki se nahajajo v daljavi treh kilometrov in na višini 250 metrov.
V KITAJSKIH GORAH V PROVINCI SZECUAN JE MAJHNO MESTO SHIHMIEN (AZBESTOS). IME JE DOBILO, KER JE TU PRECEJ AZBESTNE RUDE. AZBESTNA VLAKNA, KI JIH PRIDOBIVAJO SO VELIKO BOLJŠA OD ONIH, KI JIH PRIDOBIVAJO V TOVARNAH.
_ smučarsko W S 9lw sredisce
Nikakor ni moj namen odrekati edinstveno lepoto Veliki planini, Jezerskemu, Logarski dolini, Bohinju s Komno, Trenti z Logom piod Mangartom, kajti v gorah je povsod lepo in prijetno. O tem nas z zbranimi besedami pohvale in priznanj a prepričujejo ljudje, ki prihajajo v naš planinski svet od drugod.
Brez pretiravanja lahko trdimo, da je na Vršiču vedno najbolj prijetno dn naj lepše. Na Vršiču je lepo v prvi pomladi in pozni jeseni. Kdor pa je le enkrat doživel v vsej lepoti zimske smuke na Vršiču, se bo na smučišče pod Mojstrovko in Prisojnikom vračal še in še, seboj bo vabili vse tiste, katerim hoče pripraviti v gorah posebno praznična in nepozabna doživetja. Na Vršiču je torej lepo vedno, tam je prijetno za delavske družine, za matere z otroci, za planince in plezalce, za smučarje in vise občudovalce in ljubitelje veličastnega skalnatega planinskega sveta.
Piastirji, popotniki, lovci in divji lovci so že v prvih začetkih našega planinstva poznali ta prehod. Leta 1900 so zgradili sedanjo Erjavčevo kočo, komaj deset let pozneje so začeli graditi slovensko planinsko postojanko, sedanji Tičarjev dom. Te prve planinske postojanke sio privabljale iz leta v leto vedno večje število navdušenih in srečnih ljubiteljev gora. Ruski ujetniki so v prvi svetovni vojni ob pomanjkanju hrane in v mrazu, izpostavljeni snežnim plazovom piod zelo težkimi pogoji zgradili preko prelaza avtomobilsko cesto. Številni grobovi pričajo o tej žalostni in strašni zgodovini Vršiča.
Pozneje so planinci Iz Kranjske' giore obnovili vojaško karavlo im postavili Mihov dom. Planinci PTT iz Ljubljane pa so izročili svojemu namenu Poštarski planinski dom. Planinci iz kovinarskih Jesenic pa so na Vršič potegnili električno in telefonsko žico.
Podjetje zia vzdrževanje cest je že letos začelo urejevati alpsko cesto, ki naj bi bila odprta tudi pozimi. Od koče na Gozdu bi bilo treba zgraditi še priključek ceste v Suho Pišnico in graditi skromno žičnico k Poštarskemu domu, Planinci z Jesenic bodo že to leto začeli graditi žičnico »potegavščino« na Solno glavo. Nobenih tehničnih težav tudi ne predstavlja gradnja žičnice na Vratca—Rupe ali pa celo na vrh Moijstovfce.
Pri uresničevanju tega načrta nikakor ne smemo pozabiti, da planinski smučarski svet Vršiča spada med pomembna turi-
stična planinska in smučarska, središča.
Planinske skakalnice privabljajo na deset tisoče planincev, smučarjev im alpinistov. Žičnica na Bukovnik in Vitranc' jih bo privabila novih deset tisoč pa tudi skalni svet Špika in Škrlatice ne zastaja za njimi. Prerokujemo mu lahiko že sedaj sloves, ki ga uživajo Chaimomix, Coiunmiayier, Garmisch-Parten-kirchem, italijanska Cervignija, ameriikiamsfci Sunwa,lley in švedski F a lun ter druga svetovna turistična, alpinistična in smučarska središča. Na Vršiču je treba le izkoristiti bogastvo lepot in prednosti, ki jih že ima. Prepričani smo, da ti načrti niso utopija, temveč cilji, ki so lahko dosegljivi in izvedljivi tudi z našimi razpoložljivimi sredstvi, treba je samo podjetni prijeti in začeti z delom, vložen kapital se bo kmalu bogato obrestoval.	—2—
SODELAVEC MOSKOVSKEGA ATOMSKEGA INŠTITUTA PRI DELU NA VELIKEM PROTON STNCHROTONU, KI DAJE 16 BILIJONOV ELEKTRON VOLTOV
Ključ smo izgubili
Ključavnica, s katero po navadi zaklepamo drvarnico, ima dva ključa. Prvega smo izgubili, drugega pa smo nekje poza-
v PLANINAH JE 2E SNEG. KMALU BODO SNEŽNOBELE TUDI DOLINE. TAKRAT BOMO ZAPUSTILI ZATOHLE PROSTORE IN ODHITELI V NARAVO. CE BOSTE KDAJ V ZADREGI, KJE BI SE PREDALI UŽITKU BELE OPOJNOSTI, TEDAJ NE POMIŠLJAJTE, POJDITE NA VRŠIČ, IDEALNA - SMUČIŠČA VAS NE BODO RAZOČARALA
[ I. novembra 1957 ® St 46-
KULTURNI RAZGLEDI
»DELAVSKA ENOTNOST«
V ZAGATI
(Iz razprave na seji Predsedstva Republiškega sveta sindikatov 2. novembra 1957.)
Mntoigo je bilo že napisanega, še več iz— goranjenega, koliko pobud in predlogov, kako je treba tudi pri nas priti do urejenega Podolskega irabražavenija odraslih- Na številnih posvetovanjih se je ob različnih pogledih ugotovilo, da 93 nam za organiziramo in sistematično podolsko izobraževanje potrebne poklicne ustanove, ki bodo omogočile slehernemu delovnemu človeku, ki je voljan in sposoben dopolnjevati in širiti svoje znanje, doseči tudi najviišjo šolsko in strokovno kvalifikacijo.
Razveseljivo je, da je ob.splošnih razpravah o potrebah in nalogah pošolskega izobraževanja že julija letos Svet za šolstvo LRS dail priporočila, naj bi se v Ljubljani osnoval Zavod za pošolsfco liizobraževanje.. Za ustanovitev takega zavoda so se zavzemali tud; naši sindikati in vsie družbene * organizacije, strokovna združenja in društva, ki v svojem dosedanjem delu vedno bolj pogrešajo ustanovo, ki bi povezovala nazore posameznikov, znanstveno proučevala potrebe, izdelovala programe, ekripte, učbenike ter druge učne pripomočke za sistematično strokovno izobraževanje odraslih. Zavod naj bi najprej pričel pripravljati dopisno 8-letmo obvezno šolo po programu, ki bo ustrezal potrebam in zrelostni stopnji odraslih. Potrebo Po tak; splošni izobraževalni šoli narekuje vedno večje zanimanje in želje delovnih ljudi po napredovanju, kar pa jim je vsled nizke splošne izobrazbe marsikdaj cmemo-gočemo. Te potrebe bodo še bolj narasle, čim se bo odprto več možnosti za izredno študi-famje na srednjih in višjih strokovnih šolah. Poleg te splošno izobraževalne šole, ki Predstavlja temelj za vise nadaljnje šolanje v drugi stopnji šol, bj zavod takoj pričel z °diprtim dopisnim tečajem za polaganje izpitov na ekonomski srednji šoli ter enoletnim dopisnim tečajem za kvalificirane delavce v efektno in strtotini stroki. Kamelje bi ®e v skladu z možnostmi in potrebami razvile tudi druge oblike šol in tečajev: bodisi dopisnih a>li večernih.
Zavod bo moral že takoj v. začetku tudi pregledati dosedanje programe najrazličnejših točajev, ki so jih za pridobivanje kvalifikacij prirejala razna podjetja in strokovne organizacije. Tudi v to področje atro-kcvnega jnobraževanja, jki je bilo doslej prepuščeno stihiji ln samoiniciaitivl podjetij bo treba vtielsti helk red, Iizdelaiti bo treba enotne programe, določiti enotne kriterije za polaganje izpitov in za izvedbo vsega tega tudi oskrbeti potrebno literaturo in učne pripombe.
Naloge zavoda so dokaj obširne — vsi miu tudi pripisujejo veliko pomembnost v nadaljnjem razvoju pošolskega izobraževanja. Vendar samo to — dalje od teh ugotovitev nismo prišli. Skoro nepojmljivo je dejisitvo, da se pri nas kljub mntoigim dobro zamišljenim načrtom in izdelanim programom, stvari vedno zataknejo takrat, ko jih je treba pričeti praktično izvrševati- Zavod dokončno še ni ustanovljen — njegovemu rojstvu pa se Postavlja na pot še potno ovir, ki prete, da zavod še ne bo mogel kmalu pričeti z res-
Kralj v New Yorkn
Tovariš France Štiglic, naš znani filmski režiser, kise sedaj nahaja na študiju v Parizu nam piše o svojih vtisih zadnjega Chaplinovega filma — Kralj v New Yorku, ki ga te dni vrte na pariških platnih.
NI ga in državna zakladnica je prazna. Pobegnit je. Njegovo letalo se že spušča proti nebotičnikom dežele, ki z baklo svobode in enakosti sprejema popotnike. Kralj se je oddahnil in široko zadihal. Čudno je sicer, da zahtevajo tudi od kralja prstne odtise, toda kljub temu — pozdravljena dežela demokracije!
Kralj je stopil na ulice te čudovite dežele In skoraj oglušel in oslepil. Svetleče neonske reklame utrujalo zenice, hrup avtomobilov, letal in zvočnikov razbija po ušesnem bobnu. V kinodvorani plešejo rockendroll, plesalci se mečejo po tleh in tolčejo s pestmi okrog sebe, histerična dekleta grizejo mimoidoče v noge. Na širokem platnu se streljajo kavboji, streli Padajo z ene strani dvorane na drugo in gledalci vrte oči ter zavijajo vratove kakor pri tenis-matchu. V restavraciji besnijo jazz-or-kestrl in plašijo roke, ki nosijo žlico v usta. Kralj je povabljen na večerjo, a za steno skrita kamera ga snema za televizijo, med tem ko hjegova ljubezniva soseda napoveduje jeklarno za parfeme in zobno kremo.
Ali je v tej demokratični deželi sploh še kaj prostora za navadnega človeka? Ali ga ne Ubijeta ritem in hrušč življenja ter boj za obstanek? Lov za zlatom, ki ga ne hodijo ljudje več iskat na Aljasko, marveč se rujejo zanj I Povsod, kamor se ozre oko? Lov, v katerem so I ‘Judje izgubili svoj ntlr, dostojanstvo in dušo. | Prečudovita svobodna dežela je slekla svojo
nim delom. Kljub prizadeivanoiu im naporom Iniciativnega odbora v Ljubljani. mi mogoče najiti prostorov, kjer bi se zavod vsaj za prvo silo lahko namestil. Dokler Iti prostorov ni mogoče nastaviti ljudi in brez teh ni mogoče pričeti z resnim delom. Zaradi nie-rammeivamja tistih, ki razpolagajo predvsem s prostori v Ljubljani, se stvari ne premaknejo s slepega tira, — ln spet bo minilo leto, ne da bi v bilanco naših priradievam/j mogli pripisati en sam uspeh.
Upravičeno se vprašujemo, kaj ras v Ljubljani ni mogoče dobiti vsaj nekaj prostorov za ustanovo, ki bi delavskemu razredu Slovenije mnogo pomenila in ustvarila trdne temelje za razvoj sistematičnega šolanja delavskih kadrov? Ali borno res samo zaradi ozkosrčnosti in nerazumevanja, ko gre za osnovne materialne probleme, za prvo poklicno delavsko izobraževalno ustanovo v Sloveniji še naprej daleč zaostajali za drugimi republikami, kjer so ob dosti večji podpori merodajnih ustvarili že dokaj trdno materialno osnovo za sistematično Izobraževanje odraslih? Brez te pa tudi pri nas ne bomo prišli dalje od dobrih želja, načrtov in predlo,gov. Praktični problemi izobraževanja odraslih in s tam problemi normalne rasti strokovnih kadrov v proizvodnji pa bodo še naprej prepuščeni stihiji, improvizaciji tol amaterskemu prizadevanju, ki kljub dobri vofllji in naporom ne morajo roditi zadovoljivih uspehov.
Med novimi knjigami
Mariborska založba Obzorja je poslala na knjižni trg sipat dve novi knjigi, med katerimi je zlasti pomembna »Vibami piš«. V njej je zbrana ruska pookltobrsika proza, M jio je Cene Kopčavar prevedel teir opremil z uvodom in blblfografsikimi podatki. Po eno delo etia prevedla tudi Janko Modeir in Severin Šali.
še dalj časa smo pogrešali izbor sovjetske proze, ki bi nam predstavil vsaj najvidnejše predstavnike sovjetske književnosti iz vseh najrazličnejših obdobij po oktobrski revoluciji. Bralci, ki ne obvladajo raškega jezika, go se lahko seznanili s posameznimi odlomM v prevodih, ki so izhajali pri nas, zgolj slučajno in nenačrtno. Zato j® »Viharni piš« knjiga, ki bo opravila v zgoščeni, pregledni Obliki to nalogo.
»Viharni piš« je izšel kot četrta knjiga v zbirki »Naša doba v knjigi«, ki je prav gotovo najbolj reprezentativna zbirka založbe Obzorja in ena najbolj reprezentativnih knjižnih zbirk v državi sploh. Grega Košak je z izvirno opremo te knjige znova dokazal, da j,e eden naših najboljših opremljevalcev. *
Druga nova knjiga založbe Obzorja je Oskarja Hudalesa »Veselo potovanje«, pol literarno pol poljudno znanstveno delo, priročnik za šolske otroke, ki naj pomaga Siriti na prijeten in nevsiljiv način, otrokom znanje in obzorje. Drugod je talke vrste literatura že močno razvita, pri nas je šele v povojih. Oskar Hudales opravlja na tem polju med slovenskimi književniki prav gotovo pioin,insko poslanstvo.
Pisatelj s pomočjo treh glavnih junakov knjige: Iva, Anice ln strica Tineta, ki se podajo s kolesom na pot po Sloveniji, budi v mladih bralcih sli sel za lepote naše domovine in patriotizem, ko jim pripoveduje o partizanski borbi za njeno svobodo.
Veselo potovanje je mikavno opremil Jane® Vidic, ki je prispeval tudi ilustracije. V knjigi je poleg ilustracij še mnogo toto-.grafsikih posnetkov, ki bodo pritegnili pozornost bralcev. ,
lepo obleko in se pokazala v svoji goloti. Zdaj zahteva denar, Kralj se je prestrašil. Ni ostal samo brez kraljestva, ostal je tudi brez denarja, hkrati z njim jo je pobrisal njegov prvi minister. Brez denarja pa v tej deželi svobode tudi kralj ne pomeni nič. Kralj ima sicer atomske načrte, ki bodo obogatili njega in svet, toda kje je komisija, ki bi jih pregledala in odkupila?
Tedaj se pred kraljem odpre drugo kraljestvo — televizija. Sprva mu je nerodno in človek ima komplekse, posebno če je kralj. Toda ti hitro Izginjajo pred čeki, ki prinašajo tisoče in tisoče dolarjev. Kaj vse naposled stori kralj za kraljico televizijo — pretrpi celo lepotno operacijo.
Tako ima kralj spet svoje kraljestvo, televizijo. In morda bi bilo vse v redu, če ne bi zla usoda, ki vsekakor ni več naklonjena kraljem, pripeljala predenj ubogega otroka. Otroka, kateremu je komisija za zaščito države zaprla starše zaradi komunizma. Izpraševalci zahtevajo imena drugih. Otrok je sad svojih staršev, ob steno potisne kralja s svojo revolucionarno teorijo o pravi svobodi. Toda komisija išče. grozi. Nič ne pomaga kraljeva zaščita, otrok nazaduje, da reši starše, pove imena tistih, ki jih išče komisija. Starše je rešil, toda Izgubil je vero vase, ostal je brez idealov, samo razjoče se še lahko.
Ob tem otroku se kralj zlomi. Ne zaradi komisije, ki tudi njega kliče, na odgovor in pred katero ga reši samo nesreča z gasilno cevjo — zlomi se ob tem nesrečnem otroku. Prostovoljno se odpove novemu kraljestvu. Kakšna je ta demokracija in svoboda, ki ubija človekovo notranjost in jemlje vero v življenje celo otrokom? S to trudno mislijo odhaja kralj iz dežele. Odhaja z upanjem, s katerim edino lahko potolaži otroka — da le če ni vse Izgubljeno in da bo prav gotovo nekoč dru-
Taka je filmska zgodba o kralju iz New Yorka. Žalostna, ko se izlušči iz smeha, v katerega je vsajena, kot v sladko smetano, ki pa ne more osladiti grenkega jederca.
Prišel je kralj v Nevv York in pobegnil iz njega. Zdaj pripoveduje svojo zgodbo na filmskem platnu In gledajo in poslušajo ga ljudje po vsem svetu, razen v New Yorku in demokratični deželi, ki jo opisuje. Morda je ne bodo gledali tudi v kaki drugi deželi, če bo v tem zrcalu zagledaia svoj lastni obraz.
m
©
©
©
©
©
©
®
©
©
©
©
©
:	n. MEDNARODNI SEJEM
KNJIGE V BEOGRADU
Beograd 3. novembra.
Nekoč mi je nekdo dejal, da pozna tri vrste kupcev knjig.
Eni kupujejo zaradi neodoljive potrebe. Teh ni kdo ve koliko.
Dragi kupujejo knjige, da se ob njej ra z vedre in jim ob či-tanju postane čas prijetnejši. Takih je menda največ.
Tretji kupijo knjigo, da z njo okrase sebe ali svoje stanovanje. To so snobi. Danes jih je manj kot včeraj. Jutri jih bo manj kot danes.
Toda zdi se, da se današnji čas pri nas pojavljajo še posebne vrste kupci, ki ne sodijo v nobeno imenovanih treh kategorij. Ti kupijo knjigo šele potem, ko so jo prečitali, približno lako, kot nekdo kupi grelec šele po*em,tkK> je spoznal pri prijatelju njega dobre lastnosti. Kajti, povsem razumlijvo je, da ne
moremo vreči nabave knjig v našem povprečnem gospodinjskem proračunu na postavko »razno« ali »drobni izdatki«, temveč kraticomalo na postavko »investicije«. Talka je pač cena. In človek vendar ne bo kupoval mačka v Žaklju.
Pred izložbo domačega založniškega podjetja na II. Mednarodnem knjižnem sejmu sta se ustavila dva mladeniča.
»Pravijo, da je to najboljša knjiga v dragi svetovna vojni«.
»Ne vem, če je najboljša, toda najboljša je med tistimi, ki sem jih doslej imel priliko čitatl
Potem je prvi odprl katalog in glasno prečita!.
»Norman Majler: Goli in. mrtvi: cena: 1.200 dinarjev.«
Prijatelja sta se spogledala, obrnila in nadaljevala pot. Nič
ni kazalo, da bosta po ogledu sejma stopila v knjigarno in kupila zaželeno knjigo.
Kdo bi jima zameril?
Preko 20.000 ‘knjig in publikacij! — Beletristika, biologija, atomlsitika, publicistika, kriminalke, modni žurnali, slikanice... ljudski um, ljudsko srce. Vse to deluje na obiskovalca po malem zastrašuj loče din vzpodbudno obenem. Zaželiš si, da bi živel tisoč let. Vsaj toliko bi potreboval, da bi prečita! od platnic do platnic 1 vse kar je tu razstavljeno.
Za primerjavo ne bomo izgubili toliko časa. 58 domačih raz-stavljalcev nam predstavlja evropsko višino v zunanji opremi, toda mnogo nižjo višino v •tiskarski tehniki, , v »materialni« kakovosti materiala. Mnoge ovitke, ki bi lahko mimo poslali na vsako repereizentativno slikarsko razstavo, toda, ko jih odpremo — raizo,čaranje.
Pestrost oblik in vlseblne te prevzame. Morda le v stro-_ kovni literaturi šepamo na krajši nogi. Toda to je le nepreverjeni vtis.
Vendar je ,prva pripomba domačih obiskovalcev »cena«. O tam je bilo v naših časopisih govora že na kupe. Toda vse brez haska. In bilo bi kaij neskromno predpostavljati, da bo Delavska enotnost razvozlala ta vozel. Zato je dovolj če se zadovoljimo le s to ugotovitvijo.
Inozemski razstavijalci so pokazali več in manj od domačih. Sovjetska strokovna literatura je po številu razstavljenih knjig brez tekmeca. Tu najdeš knjige, ki obravnavajo vse od čuvanja pašnikov, do osvajanja vsemi,r-ja. Beletristika pa spominja na, (če nekoliko pretirano rečemo) vojaka v maršoviski uniformi. Ko zvemo za naklade sovjetskih knjig nam nekoliko zastane dih 100.000 to je že nizka 'in skromna naklada.
Američani razstavljajo v znamenju žepne knjige, »knjige za vsakega« kot je z velikimi črkami napisano nad njhovim paviljonom, z nekaj 1000 knjigami. Toda ne sodimo prehitro. Za temi pisanimi, poceni papirnatimi omoti se ne skrivajo samo zloglasni avtorji kriminalk. V prav takem pisanem in poceni omotu srečate lahko Platona osebno. In niti ni drag. Toda na nas deluje to neokusno. Platon v isti kričeči in poceni obleki kot »Slučaj zadušene race!« Toda ame-rikanski založnik, ti bo brez pomišljanja odgovoril: »To nam omogoča, da delo prodamo po nizki ceni in, da ga izdamo v Večji nakladi«.
Francozi reprezentirajio med drugim in luksuzno opremljeni-
TINE KOS: DELO
ml publikacijami iz likovne umetnosti, ki jih e pravim spoštovanjem jemlješ v roke. Nemci, tako tisti iz žapada kot z vzhoda, se odlikujejo s svojimi odličnimi tehničnimi publikacijami. Italijani sio neprekoslji-vi v svoji izbiri kriminalk in filmskih romanov. Pa potem Holandci in tako po vrsti... skupaj 18 držav s 35 založbami.
Res, na sploh visoka tehnična raven in bogata ter pestra vse-i bina.
*
Organizatorji so imenovali to razstavo sejm:	knjižni sejm.
Toda to je le na pol. Knjige, ki jih lahko kupiš na nekoliko mestih, izven razstave po občutno nižji ceni, kot vsako sejmsko blago, niao najboljše. Ali je vsebina dobra pa je oprema slaba, ali obratno in največkrat ne velja ne eno ne drugo. In za razliko od semjskega blaga, ne prodajajo polno vrednih knjig, temveč tiste, kli jih v trgovskem jeziku imenujemo ».nekurantno blago«.
Ne morem se ostrosti občutka, da namesto, da bi bil sejem usmerjen popularizaciji dobre knjige in njene pocenitve, služi založništvom »kot sredstvo za razbremenitev svojih skladišč.
In proti pričakovanju — mislim na pričakovanje založnikov — ni bilo navala. Mar je to kaj čudnega? Ce že naši državljani nimajio vedno prilike, da si kupijo — zaradi cene — dobro knjigo, vendarle dobro vedo kaj je dobra knjiga in ne bodo za vsak nič leteli kot muhe na med, to je na omamno vabo: »Cene -znižane od 40 odstotkov do 90 odstotkov.
Zvonko Simič
OTVORITEV DRAMSKE SEZONE V MARIBORU
Dramski ansambel mariborskega gledališča je odprl sezono v znamenju proslave štiridesetletnice Oktobrske revolucije z Wolfovimi »Kotorskimi mornarji«. Avstrijski napredni dramatik obravnava v »Kotorskih mornarjih« Veliki upor mornarjev na naših tleh. Drama je zvesta zgodovinskim dejstvom. Napisana je po podatkih zapisnika vojnega sodišča iz arhivov avstrijskega vojnega ministrstva, a oblikovana s pesniško svobodo. Je delo, ki izpoveduje iskreno privrženost naprednemu humanizmu. V režiji Mirana Herzoga je nastopil ves moški ansambel mariborske drame, inscenacijo pa je postavil kot gost ing. arhitekt Sveta Jovanovič iz Celja.
r	\
! Vladimir Majakovski
Povest o Kuzneckstvofu ali ljudje iz Kuznecka
Odlomek
Po nebu
spi oblaki
in kaplje
v mrak škropi, med starimi
vozovi
delavci leži.
Med dežjem
šepetanje
je čuti
od povsod:	,
.»Cez štiri leta z vrti
tu mesto stalo bo!« Tema svinčena, siva —
in kaplje v noč bijč.
Sedijo
v blatu delavci,
sedi
in trske žgi.
Sinje jim
ustne zmražene, bi vsak momlja v temi:
»Čez štiri leta z vrti
tu mesto stalo bo!« Trohljivi vonj v sivini — in dom njih
slab, plesniv.
Sedi
v temini delavci in jijo
kruh snetljiv.
Vendar šepet
je silnejši
ko glad
in kapelj pa d:
»Cez štiri leta z vrti
tu mesto stalo bo!«
X_________;_____________y
Kralja niso povsod pozdravili z aplavzom, kot se takemu gostu spodobi. Desničarska kritika meče kamenje vanj, očita mu protiame-riStvo. političnost, levičarstvo, propagando za komunizem, jemlje mu umetniško vrednost. Kliče ga nazaj k palici, trdemu klobuku in smešnim brkom, malega Charloja, ki Je pobegnil iz Mirne ulice. Toda malega možaka z brki pod nosom, palico in trdim klobukom, Charloja, ki se je kot David pretepal z orjaki in usodo ter vzbujal prešeren smeh, melanholijo in lepe misli v gledalcih, že dolgo ni več. Najbrž je videl, da Izgublja čas, ki je predragocen, on pa Je že star, da bi kar naprej igral pajaca. Poslovil se je že v Velikem diktatorju kjer je ohranil svoj smešni obraz samo zato, da je z njim smešil diktatorja — drzno, predrzno za tiste čase. Diktator je bil pregnan in mali mož je odložil smešne brke, palico in trdi klobuk. Odigral je svojo vlogo, veliko in lepo in svet se je poslovil od njega z veselim adijo — pa tudi s tiho žalostjo.
Pred filmsko kamero je stopil Chaplin s svojim pravim obrazom. Star, sivolas je v odmevu topov zadnje vojne še enkrat v groteski »Gospod Vermour« obsodil vojno in množično ubijanje. Potem je našel čas za sebe samega. Pokazal se je v čarobnem svitu Odrskih luči, svojem najenotnejšem, najlepšem in najboljšem filmu.
Toda ni časa za obujanje spominov, za lepo pesem, na star, dober in plemenit nasmeh. Kralja napadajo. Smešni Charlo je bil kolikor toliko znosen za tiste, proti katerim se je boril, saj ni bil nevaren. Toda Chaplin je postal zajedljiv, njegove puščice so se otresle smešnega perja ln se upirale naravnost in brezobzirno. Spremljal jih je še zmeraj smeh, kako bi Chaplin brez njega, toda ta smeh je postal nevaren, bičal je in razkrinkaval.
Filmski kralj Je moral pobegniti. NI ga prepodilo ljudstvo, vrgli so ga oblastniki, kajti ni bil kralj po njihovem okusu. Toda kralj je Imel kraljestvo po vsem svetu, kraljestvo milijonov občudovalcev in ti so sprejeli pregnanca. Boj pa Je seveda ostal Jn se zaostril. Postal je odkrit in frontalen, oster ip brezobziren. Iz njega je udarila vsa zagrenjenost, ves odpor dolgih let. ko se je kot prosjak potepal po cestah brez konca in se pretepal z razbojniki vseh vrst. Zdaj govori na ves glas In obtožuje. Obtožuje in Izpoveduje neuničljivo vero v lepo življenje dobrega človeka.
Pravijo, da Chaplin v filmu »Kralj v New Torku« preveč govori, da je preveč političen, da svoji misli podreja ves film in da je dolgočasen. Da film ni zaokrožena umetnina, da zaostaja za Lovom za zlatom in za Odrskimi lučmi, Res je to. Toda ljudem je všeč. Čeprav ni umetnina v celem, marveč v kosih. Toda to je umetnina posebne vrednosti. Morda je v današnjem času ta bolj potrebna. Kdo si upa govoriti tako odkrito kot Chaplin?
Zato — živel Kralj!	f. S.
Prizor Iz fišsa JLA
Filmska produkcijaJLA
Film kot eden najboljših pripomočkov mo- j dern^ga pouka ima veliko vlogo tudi v naši 1 Armadi. Filme za potrebe naše Armade izde- | luje Filmski centar JNA »Zastava-film« v Beogradu. To podjetje Je izdelalo doslej že preko sto poučnih filmov za potrebe armade in iz-venarmadne vzgoje.
Poleg poučnih izdeluje »Zastava-film« tudi dokumentarne filme, mesečnike in dvomesečnike ter filme s poučno propagandno vsebino. Doslej so izdelali okrog 80 dokumentarnih filmov in večje število "raznih predfilmov in tednikov. Področje iz katerega črpajo snov za svoje dokumentarne filme je zelo široko. Naj omenim samo nekatere najbolj uspele filme. To so: »V senci magije«, »Na mrtvi straži«, »Rešilne kaplje«, »Pesniki borci«, »V kanjonih Tare« itd. Sledijo filmi o življenju v JLA, o mornarici, aviaciji, konjenici, o raznih vojnih šolah in rodovih vojske. Naloga teh filmov Je dvigati politično in kulturno raven naših vojakov. Sledijo poučno-popularni filmi, ki seznanjajo naše vojake In oficirje z napredkom znanosti v svetu ln pri nas.
Del filmov, ki jih izdela »Zastava-film« predvajajo v kinematografih za javnost, vendar te filme redko vidimo, vzrok za to je preprost — upravniki kinematografov se Jih otepajo, kot je bilo to do nedavnega primer tudi z dokumentarnimi filmi.
Filmska produkcija JNA »Zastava-filma« ima danes že lastna sodobna tehnična sredstva in lasten strokovni kader, podjetje Ima lastne laboratorije in m čudno, da se tehnična baza »Zastava-filma« prišteva med eno najboljših ln najsodobnejših v državi.
Milan Ljubič
»DELAVSKA ENOTNOST« ;
IZ DEŽELA, O KATERIH GOVORIMO
8. novembra 1957 ® št. 48
V spomin na Oktobrsko revolucijo in na tiste jeseniške ljudi, ki so se je udeležili. — Po pripovedovanju Franceta Mežka, napisal Miha Klinar
— Batjuška,' pa to bi bil grehi — ge je zgrozil nekdo.
— Greh? — je batjuška ponovil z visokim glasom. — Če ne greše tisti, ki ubijajo nas, potem ne grešimo tudi mi...
— Toda, oni so vendar oblasti — je rekel prejšnji.
— Zakaj pa bi ne bili mi sami sebi oblast? — je rekel stari... — Vladimir Iljič Uljanov je govoril...
— Kako praviš? Uljanov? — ga je prekinil ujetnik Martin in se ob tem imenu, ki ga je menda mimogrede slišal v pisarni, začudil.
— Da. Vladimir Iljič Uljanov — je ponovil starec... — Mojih let je. Tri leta je živel, pregnanec, v naši vasi Sušenskoje. Silno pameten in preprost človek. Skoro vselej je tičal v knjigah in papirjih. Smejali bi se mu zaradi tega. da se ni mnogokrat pogovarjal z nami Prav tako Po domače, kakor se zdaj mi- Da ga nismo videli tolikokrat pri knjigah, bi ga imeli popolnoma ra svojega. Rečem tl, da je vse razumel. Vse, kar nas boli...
Vladimir Iljič Uljanov, je razmišljal Martin in napol poslušal starega vojaka, napol p.a mozigal, v kakšni zvezi je v poročnikovi pisarni slišal to ime. Batjuška pa je govoril:
— Da ni 'bil izgnanec, bi mu ne verjeli, zaradi učenosti ne. Učenci so še vedno ukaniti ljudstvo. Ker pa je bil izgnanec, saj smo skoro m,; vsi potomci ali sinovi ruskih iz--gnancev in, sib.irskh mater), smo ga rad; poslušali. O, da bi ga slišali, bratci! Govoril je, kakor da bi nam pobiral misli iz duš. Imel je besedo’kako,r tista v evangeliju, v katerega, bog mu odpusti, ni verjel.
— Potem je bil Antikrist — se je zgrozil tisti, ki je prej govoril o grehu.
— Kakšen Antikrist neki. Človek je bil kakor midva. In kakšen človek! Rekel je, da bomo morda doživeli svet, kjer ne bo grofov in gubernatorjev ne oderuhov. Kmet bo imel dovolj zemlje, •.
— Za zemljo nam ni. V Sibiriji jo je še preveč — ga je prekinil nekdo, po vsej verjetnosti kmet.
— Tako smo mu rekli tudi ml. Pri nas zemlje res ne manjka. Nimamo toliko semena. da bi vso posejali. Na zahodnih- mejah pa je drugače. Pa tudi pri nas ni prida. Vse, kar pridelaš in pristradaš, iztisnejo iz tebe davki. Mnogokrat še več...
— To je res, batjuška — se je strinjal prejšnji... — Oblast je res svinjska. Kakor smrt mi leži na duši.	•
Irf vidiš — se je spominjal stari... — Vladimir Iljič je govoril, da bj take oblasti sploh ne potrebovali. Sami bi si vladali.
— To mi pa prija, batjuška!
— In glej, bratec — je stari pokazal na Martina ... — Tale tukaj pravi, da so v Peterburgu že opravili s to oblastjo...
In Martin je moral znova pripovedovati, kar je bil zvedel v pisarni.
— Boljševiki so opravili tisto, kar ste že dolgo želeli. Vojaki pa so se uprli in oficirje pobili...
— Praviš, da so jih pobili?
jMartin je pritrdil. Tako je slišal.
— Dobro so storili! Tega psa Ivana Iva-1 novica bi bilo tud1 treba obesiti,. Si videl, kako nas je danes poscal? — je rekel prejšnji.'
— In praviš, da so v Peterburgu storili tako? — je znova vprašal nekdo, ki tega ni in ni mogel verjeti.
— Tako sem slišal. Vojaki in mnogi ujetniki so se pridružili boljševikom.
— Zopet vojska? To mi smrdi! se je nekdo oglasil Iz somraka, ki je jel polzeti v barako.
— Vojska je res vrag! — je nekdo soglašal ... — Toda, če bi si -potem res vladali sami, bi se je ne branil, četudi bi crknil. Bi vsaj moji otroci živeli kakor ljudje ...
Pogovor še je razpredal. Ugibanj, kako so mogli tako napraviti v Petrogradu, ni bilo konca.
— Če je v Petrogradu nova vlada, ki noče vojne, zakaj nas potem sploh še zadržujejo tu? — je iz teme, ki se je vedno bolj gostila, padlo vprašanje.
— Gospodi in Ivanu Ivanoviču najbrž nova vlada ni všeč — je menil batjuška in nadaljeval: — Ne more jim biti, kajti če je le količkaj podobna tistemu, o čemer je govoril tisti socialist, ki ga poznam, tisti Vladimir Iljič Uljano-v, potem ...
Vlada je napovedala vojno sindikatom
Britanske sindikalne organizacije železničarjev in gradbenih delavcev so sporočile, da ne bodo umaknile svojih zahtev za zvišanj e plač, čeprav je vlada opozorila, da ne bo dovolila zvišanja mezd. Pred nekaj dnevi je minister za finance Thomeycroft v Spodnjem domu izrazil mnenje, da bi nadaljevanje zvišanja. plač spravilo državo v velike gospodarske težave in da je vlada zato sklenila upreti se zvišanju delavskih mezd. Zastopniki laburistične opozicije v parlamentu so izjavili, da je vlada s to odločitvijo napovedala vojno sindikalnemu gibanju.
Razpis volitev v Argentini
V	Argentini bodo 23. februarja splošne parlamentarne volitve. Na tiskovni konferenci je argentinski minister za notranje zadeve Carlos Alconada Aramburu povedal, da bo uikaz o tem objavljen 15. novembra. Vlada bo v nedeljo ukinila obsedno stanje v Buenos Airesu, ki ga je bila uvedla 5. oktobra ob velikih delavskih demonstracijah. Minister je dodal, da so v nekaj dneh izpustili iz zapora 40 voditeljev stavkajočih in da bodo v kratkem izpuščeni tudi drugi aretirani delavci.
Stavka ladjedelniških delavcev v Trstu
V	Trstu stavkajo ladjedelniški delavci. Vse kaže, da bo Zveza industrialcev popustila, čeprav sodijo, da je dosedanja stavka po-
vzročila nad milijardo lir škode, ustvaritev socialistične, demokra-Delavcd pa so med stavko že žrt-tične in zadružne družbe, v kateri vovali nad 160 milijonov lir svoje- ne bo političnega in ne gospodar-ga zaslužka. V obratih Jadranskih skega ter socialnega izkoriščanja, ladjedelnic so stavkali 43 krat, v Kot začasni predsednik te Zveze tržaškem Arzenalu pa 160 krat. je Gama! Abdel Naser objavil de-Vodstvi tržaških kovinarjev obehkret o njenem ustroju. V tem de-sindikatov sta sklenili, da se bokretu je poudarjeno, da bo Ljud-stavka nadaljevala in zato sta po- ska zveza »delala za dosego ciljev zvali vse delavce kovinskih strok,revolucije z dne 23. julija 1952$ in naj se pridružijo boju ladjedelni-za izgradnjo dežele na zdravih te-ških delavcev.	meljih socialistične in demokratič-
Stavka italijanskih delavcev
Ljudska zveza v Egiptu
V Egiptu so ustanovili prvo politično organizacijo novega režima — Ljudsko zvezo, katere cilj je
ne družbe, brez izkoriščanja. Opazovalci v Kairu, in Aleksandriji so prepričani, da je ta ukrep med najpomembnejšimi dogodki v zadnjih petih letih in da bo izredno
močno vplival na razvoj in oblikovanje družbenega ter političnega sistema v Egiptu.
Zadnje vesti iz Trsta
V	Trstu je pred dnevi stavkalo kakih 13.000 delavcev, ki so terjali boljše delovne pogoje. Delavci in uslužbenci ' tržaške ladjedelnice, javnih skladišč in tudi ladjedelnic v Miljah so imeli zborovanje, na katerih so protestirali proti draginji ter zahtevali, naj jim zvišajo mezde.
Aretacije delavskih voditeljev
V	okviru izrednih ukrepov, s katerimi hočejo zatreti socialistično in komunistično dejavnost v
' Singapuru, je policija aretirala predsednika Nacionalne zveze Industrijskih delavcev Vunga Kuana. Obenem je policija aretirala še tri delavske voditelje Singapura.
Nova stavka na Japonskem
Pretekli teden je stavkalo kakih 100.000 delavcev v tokijskih železarnah. Stavka je trajala 48 ur. Delavci so zahtevali višje mezde.
Nenadna smrt Di Vittoria
Dne 4. novembra, ko je vsa Italija proslavljala svoj nacionalni praznik — obletnico zmage nad centralnimi velesilami v prvi svetovni vojn; — je nenadoma preminil generalni sekretar Generalne konfederacije dela Italije tovariš Giu-sseppe di Vittorio. Tega dne se niso odeli v črnino samo sedeži delavskih organizacij po vsej Italiji, ampak tudi centri delavskih organizacij po vsem svetu, kajti di Vittorio je bil priljubljena osebnost v delavskem gibanju tudi izven meja italijanske republike.
Rojen je biil 11. avgusta 1892 v Cerignoli v Italiji. Za predsednika Generalne konfederacije dela je bil izvoljen leta 1949. Za predsednika Svetovne sindikalne federacije pa so ga izvolili oktobra letos v Leipzigu. V dobi fašizma je bil aretiran in leta 1925 obsojen na 12 let zapora. Iz jetnišnice je zbežal in sodeloval pri ustanavljanju mednarodnih brigad v Španiji.
Predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije Djuro Salaj je poslal Generalni konfederaciji dela Italije sožaino brzojavko.
Za skrajšanje delovnega tedna in zvišanje mezd
V	Stuttgartu so se 7. novembra začela pogajanja med zastopniki delodajalcev kovinske industrije in Zvezo kovinarjev pokrajine Ba-den-Wiirtemberg. Delavski sindikat zahteva 44-urni delovni teden in 10% zvišanje mezd. Delodajalci odklanjajo prvo in drugo. Razgovori sredi oktobra so se končali z neuspehom. Pričakujejo, da bodo pogajanja v Stuttgartu koristila zahtevam dva in pol milijona kovinarjev Zahodne Nemčije. Delodajalci v kovinski industriji v Baden-Wurtemberg podpirajo delodajalce ostalih industrij in jim svetujejo, naj bodo vztrajni. Pravijo, da bi popuščanje sindikatov kovinarjev utegnilo privesti do verižne reakcije in do uveljavljanja novih zahtev drugih delavskih sindikatov, kot na primer rudarjev in jeklarjev.
Aretacije Alžircev v Franciji
V	zadnjih dveh mesecih so aretirali več kot tisoč Alžircev zaradi sodelovanja v osvobodilnem gibanju in bojih za neodvisnost Alžira.
Stavka ni utegnil končati. Ujetnik Martin Je zdaj zagorel; spomnil se je, v kakšni zve- fP zi je slišal v pisarni to ime. Vzkliknil je:
— Vladimir Iljič Uljano-v? Saj to je on! j"* On, Lenin.	©
Nastala je hipna tišina? Ali je to mo-goče? Vladimir Iljič? — je ponavljal. Vo-jaki pa so zdaj hoteli vedeti še več o njem. 6F Mislil; so predrzne misli. Predrzne! Vsaj ^ tako bi rekel poročnik Ivan Ivanovič, če bi zvedel zanje.
©
Ujetnik Martin se je vrnil v stražarnico. Ko je vstopil, so se stražarji zdrznili. Pogovor se je pretrgal.
A ti si? — je visok stražar prekinil mučni molk. ki je ob Martinovem prihodu zalil stražarnico.
— Dolgo si hodil. Misli-li smo. da sl pobegnil — je rekel drugi.
— Bom že počakal, da bo vojne konec — se je nasmehnil ujetnik.
— Potem boš kmalu čel. V mestu šušljajo, da je vojne konec, da se je v Peterburgu nekaj spremenilo — je govoril prejšnji.
Martin je molčal. Stražarjev glas se mu je zdel preveč brezskrben. Mislil je, da ga stražar skuša, Morda celo po poročnikovem naročilu. Zato je molče pojedel in legel.
Zaspal je in kmalu ni bilo zanj več ala-tinske kasarne ne stražarnice ne stražarjev Sanje so ga ponesle v Kazan, v mesto, ki mu je bilo izmed vseh postaj, na katerih se je moral v svojem ujetniškem življenju ustaviti, najljubše.
Sedel je pred delavnico kakor sleherni večer in gledal v smer. od koder bo moral vsak čas priti preganjani študent Volodja. Prve sence so dahnile čez pokrajino ih sonce ie za hip obviselo na zahodu kakor velik prozoren balon, napolnjen s krvjo.
Tedaj je prišel. V ponošeni študentovski uniformi. Njegov zagoreti in izstradani obraz je bil kakor izklesan. Sinje oči pod plavimi lasmi in lepim čelom so vročično sijale. Ni bil sam. Kakor da bi vzrasli ta hip iz tal, so bili ob njem obrazi vojakov. Tako zna,ni so =" mu zdeli
Kje jih je že videl? Ni so mogel spomniti. A videl jih je! Niso mu bili tuji. Z očmi so drug drugemu kazali nanj. Strah ga je spreletel.
Pa ne da bi Volodjo spoznali in so ga zdaj zgrabili, je pomislil.
Da. Ujeli so ga! Drugega ni moglo biti. Zdaj zdaj bodo zgrabili še njega, ker je preganjanemu boljševiku dajal zavetje in ga ponoči skrival v delavnici. Odpeljali bodo oba, ju postavili pred zid in ustrelili.
©
©
®
m
m
Tako žive in delajo delavci v Južnoafriški Uniji
\m\\W\i
Pred dnevi je bila pri nas na obisku delegacija Socialistične stranke Japonske — najmočnejše in najvplivnejše socialistične stranke v Aziji. Vodil jo je tovariš Tecu Katajama, ugledni voditelj japonskih socialistov in znan svetovni borec za mir.
Že pred dobrimi petdesetimi leti (leta 1994), ko je v daljni Aziji divjala rusko-japonska vojna, je Katajama na mednarodni socialistični konferenci v Amsterdamu obsodil to vojno in se zavzel za skupno protiimperialistično akcijo ruskih in japonskih socialistov. Od tedaj se je Tecu Katajama odločno in junaško bojeval proti vsem imperialistom — japonskim, ruskim, nemškim in ameriškim, V lotu 1937 je vodil skupino socialistov, ki so odkrito napadali ja-posko invazijo na Kitajsko. Zato je bila njegova stranka razpušena, njemu pa je vlada prepovedala politično dejavnost. Vendar odločnemu bojevniku za .mir in socializem ni lahko zvezati rok. Katajama ni molčal in ni miroval. Bojeval se proti japonskim imperialistom in militaristom pred vojno, med njo in po njej; v povojnih letih je zastopal svojo deželo na mirovnih konferencah v Stockholmu in Helsinkih, kjer je bil izvoljen za člana Svetovnega sveta za mir.
Teh kratkih izvlečkov iz Kataja,mi-nega življenja ne objavljamo le zato, ker je vodil delegacijo, ki se je pred dnevi, mudila v Jugoslaviji, ampak predvsem zato, ker je njegovo življenje tesno povezano z dejavnostjo japonskega socialističnega gibanja. Katajama je na prime? že leta' 1897 začel izdajati socialistični list »Roda Saka j« (Delavski svet) za japonske delavce in je tako postal pionir socialističnih idej in prvj bojevnik socializma na Japonskem.
Tecu Katajama v vsem svojem življenju nikoli ni odstopil od socialističnih idej. Po dolgoletnih bojih je leta 1927 ustanovil Socialnodemokratsko stranko Japonske. Pet let kasneje se je kot generalni sekretar Japonskih socialnih demokratov zavzel za preimenovanje stranke v Socialistično partijo. Bil je generalni sekretar Socialistične partije od leta 1940, ko je fašistično-imperiali-stična vlada prepovedala in razpustila vse stranke, ki so nasprotovale imperialistični vojni.
Po porazu Japonske je Kata jama (novembra 1945) ponovno ustanovil Socialistično stranko in spet je postal njen generalni sekretar. Kmalu pa je zaradi svoje starosti prepustil vodstvo stranke mlajšemu Mosabuku Suzakiju. Ostal je glavni svetovalec stranke.
Po zadnji vojni se je japonsko delavsko gibanje močno okrepilo. Leta 1946 st imeli sindikati 6 milijonov članov. Milijonske množice so podpirale dejavnost Socialistične stranke, zato je 1. 1947 uspela (v koaliciji z Demokratsko stranko) ustanoviti vlado.
Danes je med japonskimi socialisti zelo razširjeno mnenje, da tedaj (leta 4947) niso bili sposobni vladati in usmeriti Japonsko k socializmu, ker je bil» njihove gibanje premlado in notranje preveč neenotno. Dežela se je znašla v izrednih težavah( ne samo zaradi okupacije, ampak tudi zaradi posledic vojne in dolgoletne vladavine mi-litaris.ov), ki jih relativno mlada So-cialsitična stranka ni bila sposobna odstraniti. Potrebno je bilo storiti korenite socialistične reforme v notranjem življenju Japonske, obenem pa zagotoviti deželi pravilno nacionalno samostojnost :n neodvisnost. Leta 1951 sta Ja-i ponska in ZDA podpisali mirovno pogodbo in varnostni pakt, čigar določila zagotavljajo Japonski pravico do popolne suverenosti. Leve struje v Socialistični stranki so tedaj nastopile proti mirovni pogodbi, desne struje pa so se
aiiinia Japonskem
zavzela za oportunistična stališča in podprle mirovno pogodbo. Prišlo je do razcepa. Levica je ustanovila svojo stranko, desnica pa svojo.
Spori med levimi in desnimi socialisti so že povpročili japonskemu socialističnemu gibanju veliko težav. Začeli so se v letih ustanavljanja stranke in so se nadaljevali prav do leta 1940, ko je vlada razpustila Socialistično partijo. Ob obnovitvi Socialistične partije leta 1945 je začasno prišlo do združitve in enotnosti socialističnih struj, vendar le za nekaj let.
Razcep je izredno škodoval japonskemu socialističnemu gibanju. Obe stranki sta ločeno nastopali na volitvah (druga proti drugi); bojevali sta se med
cija Sohio, v kateri je včlanjeno nad polovico sindikalno organiziranih delavcev. Podpirajo jih tudi številne organizacije revnih kmetov.
Čeprav so v Socialistični stranki ostale frakcije, vendar je stališče vseh socialističnih skupin do konservativne vlade enako — strogo opozicijsko. Na letni skupščini februaVja letos so socialisti ostro grajali notranjo in zunanjo politiko vlade. Sprejeli so nov akcijski program, v katerem se zavzemajo za popolno neodvisnost in za prijateljsko sodelovanje z vsemi deželami, ne glede na njihovo notranjo družbeno ureditev. Zlasti zahtevajo, naj Japonska vzpostavi normalne diplomatske in trgovske odnose s Kitajsko, okrepi sodelovanje s Sovjetsko zvezo, uredi stike z ZDA kot
Francija je preživela spet vladno krizo. Premier Gaillard je končno sestavil novo vlado. Toda ta kriza ni pretresla samo francoskega parlamenta, temveč vso Francijo. Na naši sliki prizor kot smo jih že večkrat srečali v francoskih mestih r
seboj za vpliv v sindikalnem gibanju, zlasti v Sohiu; ločeno sta se včlanili v Azijsko socialistično konferenco.
Pri volitvah leta 1947 je Socialistična stranka Japonske dobila skoro 10 milijonov glasov. To ji je omogočilo, da je sestavila koalicijsko Vlado. Toda razmere so bile takšne, da je bilo težko zadovoljiti množice, ki so socialiste privedle na oblast. Američani so se šopirili v deželi, inflacija je rasla, delavci so zahtevali večje mezde. Medtem pa je prišlo v vrstah socialistov do ostrih sporov in spopadov. Vse to je vplivalo na padec ugleda socialistov. Pri naslednjih parlamentarnih volitvah so dobili le štiri milijone glasov. Konservativci so se okrepili ii'- zavladali.
Skupni boji proti istemu sovražniku pa so utrdili tiste sile v japonskem socialističnem gibanju, ki se zavzemajo za mir in enotnost. Po posredovanju Azijske socialistične konference je leta 1955 prišlo do združitve japonskih socialistov. Združitev je okrepila socialistično gibanje Japonske, njegov ugled se je ponovno dvignil. Sedaj ima Socialistična stranka v parlamentu 151 poslancev in je druga najmočnejša japonska stranka, Lanj je pri volitvah v senat dobila 50 mest, medtem ko so združeni konservativci dobili 60 mest.
Socialiste podpira sindikalna federa-
suverena država, zahteva umik ameriških čet iz njenega ozemlja, se zavzame za sklenitev mirovne nenapadalne pogodbe med Japonsko, Kitajsko, Sovjetsko zvezo in ZDA ter utrdi svojo gospodarsko neodvisnost. V notranji politiki pa socialisti teže za socialno pravičnostjo, zahtevajo podružabljenje sredstev za proizvodnjo in pravično razdelitev nacionalnega dohodka.
Mosaburu Suzaki je v enem izmed svojih govorov dejal, da bo politika, za katero se zavzema akcijski program Socialistične stranke uveljavljena šele tedaj, ko bodo socialisti prevzeli oblast. Zato so socialisti zamenjali svoje geslo »Pridobitev tretjine glasov« z geslom »Ustanovitev socialistične vlade«.
Japonsko socialistično gibanje je v zadnjih letih pridobilo velik ugled na Japonskem in tudi v vsej Aziji, saj je pravzaprav najmočnejše v azijskih deželah, kajti njegovi temelji so v moči Japonske industrije in proletariata Japonske. Socialisti Japonske razširjajo in utrjujejo svoje mednarodne stike pridobivajo izkušnje in se uče od pridobitev socialističnih gibanj v drugih deželah, zato večkrat pošiljajo svoje delegacije v zamejstvo, odkoder prinašajo nove ideje in nova orožja, ki jih s pridom uporabljajo v boju za oblast japonskega proletariata.
Ljubljana. Cufatfev. ulica 1 - Dom	lHOdto PMalSS StaM	601~6°6~>~ž2t ” Us’ ‘lha,S
sindikatov Slovenije izdaja Republiški svel Zveze sindikatov ta Slovenijo - Odgovorni urednik France Boštjančič.
Tisk Caaoplsno-zalošnlškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredništva m upravi
vsak petek. —