XXII. tečaj V Gorici, 1908. G. zvezek. Binkošfno premišljevanje. Misli si, pobožni bravec, svete aposteljne v obednici zadnje večerje v molitvi zbrane, dokler se prikažejo nad njihovimi glavami ognjeni jeziki; misli si, kako se potem vzdignejo in stopijo pred množico ljudstva, da bi Jezusa, Sinu Božjega, oznanjevali. Premišljuj na dalje tri dogodke današnjega praznika, namreč prihod Svetega Duha, oznanjevanje sv. evangelija in ustanovitev kerščanske cerkve. 1. Prihod Svetega Duha. Sveti Duh bi naj po vnebohodu Jezusovem na mesto njega tolažil aposteljne v nadlogah in britkostih tega življenja ter nkrepčaval in poživljal posebno v apostoljskih delih, po besedah našega Gospoda, ki je rekel: „Jaz bom Očeta pro#sil, in Vam bo drugega Tolažnika dal, da pri vas ostane vekomaj" (Jan. 14, 16.). Od pervih dni svojega apostoljstva so bili aposteljni šibami tepeni in v ječe zaperti. „Oni pa so šli", pravi sv. Pismo k temu, „veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje terpeti" (Dj. ap. 5, 41.). Ravno ta čudež je Sveti Duh storil pri pervih vernih. Zakaj vkljub najtežjim poskušnjam „je bila cerkev", kaker zopet sveto pismo pripoveduje, „z oveseljenjem Svetega Duha napolnjena" (Dj. ap. 9, 31.). Pa današnji praznik ni samo dan spomina, ampak v resnici in vedno se prihod Svetega Duha ponavlja za tiste, ki se ga vredne storijo. Sveti Duh bi naj na dalje aposteljne z najjasnišo lučjo svete vere razsvetlil in z največo razumljivostjo v njenih resnicah podučil, ter jim po potrebi celo znanje prihodnjih rec podeljeval. To se vidi iz besed, katere je Jezus na predvečer svoje smrti svojim aposteljnom rekel: „Še veliko vam imam povedati; toda zdaj ne morete nositi. Kedar pa pride On, Duh resnice, vas bo učil vso resnico in prihodnje reči vam bo oznanjeval" (Jan. 16, 12. 13.). Kar je Sveti Duh v aposteljnih storil, to še vsak dan stori in bo do konca sveta v vseh tistih delal, ki si prizadevajo, Ga v svoja serca sprejeti in v njih ohraniti. Za to tudi cerkev vse imenitne opravke s tem začenja, da Svetega Duha ponižno prosi za razsvetljenje in pomoč; od tod prihaja v verskih in redovnih družbah stanovitna navada vsak dan Svetega Duha na pomoč klicati se znano molitvijo: Pridi Sveti Duh, napolni serca svojih vernih itd. Slednjič bi naj aposteljni Jezusa Kristusa no le v svoji lastni osebi, ampak tudi v drugih poveličevali. Oni bi naj ljudstva učili njegove božje nauke poznati in dopolnjevati, jih1 stud do greha in ljubezen do čednosti vcepili ter je prav® učence Jezusa Kristusa in svetnike naredili. Tretji namen prihoda Svetega Duha je bil tedaj ta, pri' pravne jih storiti k spolnovanju naročila, ki je njihove mo®‘ daleč presegalo, kaker je rečeno v Gospodovih besedah: „Pf®' jeli boste moč Svetega Duha, keteri bo v vas prišel, in °° boste priče v Jeruzalemu, in po vsi Judeji in Samariji, in kraja sveta" (Dj. ap. 1, 8.). Praznujmo prav radostno spomin ali namreč resni®00 ponovitev tega srečnega dogodka; zakaj mi obhajamo skrivnost* ketera se neprenehoma v cerkvi ponavlja in se bo ponavljaj do konca sveta v sercih vernih kristjanov. Tudi še dan današnj imamo vsled obljube Jezusa Kristusa pravico, s tistim zaupanj®01 kaker aposteljni, prihod Svetega Duha v nas in podeljenje njegovih darov si prositi in pričakovati, če tudi ne na viden način, kaker aposteljni. Obudimo vero na obljube Jezusa Kristusa, djanje upanja in goreče prošnje: »Pridi Stvarnik sveti Duh, obišči serca svojih!" Napolni moje serce s tvojimi darovi, z ognjem tvoje ljubezni in pravo gorečnostjo za zveličanje duš. 2. Oznanjevanje sv. evangelija. Drugi dogodek, keterega spomin se praznuje na ta dan, je oznanjevanje sv. evangelija. Začelo se je v Jeruzalemu na bin-koštni praznik s čudovitim vspehom, sč spreobernjenjem in kerstom 3000 judov, in na to se je z veliko naglostjo razširilo do skrajnih mej tedaj znanega sveta. Že ko so aposteljni še živeli, je imel Jezus Kristus med vsemi bližnjimi ljudstvi verne molivce. Bile so spolnjene besede preroka, ki pravi: »Izpošlješ svojega Duha in stvarjeno bo in obnoviš obličje zemlje" (Ps. 103, 30.). Po nepretergani versti papežev in škofov, in po mašnikih, Pomočnikih škofov, je evangelij ze vsemi svojimi časnimi in duhovnimi dobrotami do nas prišel. Binkoštni dan je odmenjen, sPomin na toliko dobroto oživiti in Gospodu za njo slovesno hvalo dati. Nikaker ne opuščajmo te dolžnosti. Posebno si naj udje 3. reda sv. o. Frančiška prizadevajo z besedami in lepim zgledom, z molitvami in deli pokore, kratko se vsemi pripomočki, ki so v njihovi oblasti, koliker le morejo, pripomagati k razširjenju cerkve in pospeševanju zveličanja neumerjočih duš. 3. Ustanovitev cerkve. Čeravno so bila ljudstva, ki so se spreobernila po pridigah aPosteljnov, po značaju in omiki različna, so bila vendar le tako rekoč samo ena družina, ki je imela tisto vero, tiste postave, tiste zakramente, tistega najvišjega poglavarja. Ta velika družina je sveta katoliška in apostoljska cerkev Jezusa Kristusa. Skoraj devetnajst sto let so jo peklenske moči naskakovale, ali je niso premagale in je po obljubi Kristusovi tudi n'koli ne bodo. Denes praznujemo spomin na njeno ustanovitev na svetu, torej njen rojstni dan, ker jo je Sveti Duh na današnji dan P° svojem prihodu s pravim, čeznaravnim življenjem poživil, sš svojimi darovi obdaroval in slovesno v svet vpeljal. To je tretji predmet današnje praznične slovesnosti. Veselimo se tako velike milosti in prizadevajmo si, po> svetem življenju se je vredne storiti. Preblaženo Devico Marijo, nevesto sv. Duha, pa prosimo, naj nam izprosi od svojega božjega ženina vse darove, ki so nam potrebni, da rešimo in zveličamo svoje neumerjoče duše. Opomba. Kaker lani, naj tudi letos vse bravce, posebno pa ude 3. reda sv. o. Frančiška opomnimo na bratovščino sv. Duha, ketere glavni sedež je na Dunaju. Kedor ima željo vanjo stopiti, se naj oglasi ustmeno ali pismeno v zakristiji misijonarjev sv. Vincencija Pavlanskega ali Lazaristov na Dunaju. Wien, VII, Kaiserstrasse 5. Lehko pa se oberne tudi na frančiškanski samostan v Gorici (na Kostanjevici), kjer ima eden patrov oblast, v bratovščino Svetega Duha sprejemati. Ta vstop seveda naj ne bo samo nekaj zunanjega. Nihče naj ne misli, sč vstopom v bratovščino sv. Duha je že vse storjeno. Ta vstop, ki je za vsakega popolnoma prostovoljen, naj bo le sredstvo ali pripomoček k vsemu dobremu v duhovnem oziru. Spodbujal in opominjal naj bi namreč k temu, da bi Boga sv. Duha toliko bolj goreče molili kot vir in delivca vseh milosti, da bi jih ta tem bolj razsvetljeval in jim podeljeval svoje darove, zlasti dar moči za vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti, sploh za izverševanje vsega dobrega, posebno pa moč in milost stanovitnosti v dobrem do konca ter srečne smerti in večnega zveličanja. Lehko se jih tudi več skupaj oglasi za bratovščino sv. Duha, kar je tudi boljše in dotičnemu pooblaščenemu mašniku ljubše. Ali vsakrat se naj tudi ne pozabi naznaniti, kedaj misli ali mislijo dotični zaradi sprejema v njo zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa vredno prejeti. Ta dan (dan sv. obhajila) naj velja kot dan vstopa, ko je mogoče pod pogoji, ki so naznanjeni na predzadnji strani sprejemnega lista, popolni odpustek zadobiti. P. A. G. Cerkvene zapovedi. p. s. z. Perva zapoved. (Dalje). Poglejmo sedaj neketere pri nas bolj navadne praznike svetnikov in svetnic, ki sicer niso zapovedani, pa se vender praznujejo. Najprej nam je omeniti praznike, ali, kaker se navadno imenujejo, sopraznike tistih svetnikov in svetnic, ki so se ne-kedaj ko pravi zapovedani prazniki obhajali, pa jih je sv. cerkev vsled mlačnosti kristijanov, nasprotovanja vlad in spremenjenih družabnih razmer odpravila. Taki so godovi sv. apostelj-nov, razen sv. Petra in Pavla, praznik sv. Mihaela, nedolžnih otročičev, sv. Lavrencija, sv. Siljvestra, sv. Ane, sv. ‘Janeza Kerstnika. Število praznikov je omejil že papež Urban VIII, ki je natančno določil, keteri prazniki naj se obhajajo ko zapovedani. V Avstriji sta pozneje še dva papeža praznike omejila. Papež Benedikt XIV je 1. 1754 določil, naj se obhajajo vsi še sedaj zapovedani prazniki ko zapovedani, na sopraznike je pa dovolil delati, toda zapovedal je biti pri sv. maši. Ker pa taka omejitev praznikov ni imela pričakovanega vspeha, zato je papež Klemen XIV 1. 1771 na prošnjo cesarice Marije Terezije Praznike za Avstrijo vredil tako, kaker jih imamo še sedaj. Post Pa, ki je bil do tistega časa na vigilije aposteljskih in druzih sopraznikov še vedno zapovedan, je prenesel na srede in petke adventa. Po teh splošnih opazkah sedaj lehko omenimo neketere svetnike in svetnice, keterih se naš pobožni slovenski narod posebno spominja ter jih zlasti časti. V januariju so gotovo za sv. Modrimi pri nas najbolj znani sv. Anton puščavnik, sv. Sebastijan ali Boštjan in sv. Nežar aE — kaker bi se bolj prav imenovala, Anjeza. Sv. Anton puščavnik je bil rojen 1. 251 v Gorenjem Egiptu. Okoli dvajset let star je šel v puščavo, kjer je mnogo molil in pridno delal, pa kljub temu terpel najhujše skušnjave. Ko so čez nekaj let ljudje zanj izvedeli, se jih je več tisoč odpovedalo svetu in začelo ž njim spokorno življenje v puščavi. Za časa preganjanja kristijanov je šel Anton iz puščave v Aleksandrijo, kjer je vneto spodbujal k serčnosti in stanovitnosti. Tako terden je bil v sveti veri, da je želel umreti marterniške smerti in se ni strašil ne nevernikov, ne modrijanov. Umeri je 17. januarija 356. leta, tedaj sto pet let star. Iz njegovega življenja je očitno, da post in spokornost zdravju ne škoduje, ampak še celo koristi, če se deržimo v pravih mejah. — Pobožne skušane osebe najdejo pri njem veliko tolažbo in potrebno serčnost v premagovanju skušnjav. — Omahljivi kristijani imajo na tem svetniku najlepši zgled, kako je treba nevstrašeno zagovarjati in braniti sv. vero. Sv. Anton je zapustil puščavo in šel branit vero in cerkev. Brani jo tudi ti proti zmotam in lažem vedno in povsod. Sv. Antona slikajo ko meniha; na strani ima pri nogah podobo praščiča, ki pomeni pred vsem skušnjave hudobnega duha, potem nam pa tudi naznanja, da častimo sv. Antona ko priprošnjika pri živinoreji. Sv. Sebastijan ali Boštjan je bil doma v Milanu na Laškem. Stanu je bil vojaškega, služil je pri telesni straži cesarjevi. Ker se ni hotel odpovedati Jezusovi veri, so ga s puščicami streljali ter je umeri pod cesarjem Dioklecijanom ko marternik. Tudi v njem imamo zgled značajnega kristijana. Častimo ga pa ko pomočnika proti kugi. Sv. Anjeza je znana rimska devica in marternica iz začetka 4csa stoletja. Častiti so jo začeli ko svetnico takoj po njeni smerti; sv. cerkev se je spominja pri vsaki sv. maši v kanonu po povzdigovanju. Občudujmo versko serčnost te mlade deklice in posnemajmo jo. Posebno lep zgled je ta svetnica vsled svojega devištva dekletom. Razen teh treh v januariju najbolj znanih godov bi lehko še omenili spomin spreobernjenja sv. Pavla (25. jan.) Sv. Pavelj je bil velik nasprotnik Jezusov in kervoločen preganja-vec sv. cerkve, dokler je živel v zmoti. Ali resnicoljuben je bil in spoznavši resnico je popravil krivico storjeno sv. cerkvi s toliko večo gorečnostjo. Naj bi se ozerli ta dan na sv. Pavla posebno tisti kristijani, ki zaničujejo in obrekujejo katoliško cerkev v pogovoru in po slabih časopisih ali jo zatajujejo pri volitvah in sploh v javnem življenju. V mesecu februariju se spominjamo mej drugimi sv. Bla-ž a, škofa in marternika, ki je bil najprej zdravnik, potem škof in je umeri v pervi polovici 40ga stoletja. Prišteva se štirinaj-sterim pomočnikom; posebno ga kličemo na pomoč pri boleznih v gerlu. Zato se na njegov god. 3. febr. deli blagoslov sv. Blaža. Dne 9. febr. obhajamo god sv. Apolonije, ki je sredi 3ega stoletja v Aleksandriji ko devica umerla marterniške smerti. Ona velja za posebno pomočnico pri zobnih boleznih in boleznih v glavi. Dobro je poznan tudi sv. Valentin (14. febr.), pomočnik proti božjasti in padavici. Imenuje se apostelj Recije. Živel je preden je bil za škofa izbran, najberže v Meranu na Tirolj-skem, njegovo lubanjo hranijo v Pasavu na Bavarskem. Pri nas je najbolj sloveča božja pot sv. Valentina na Limbarski gori. Godovi aposteljnov so splošno znani. Meseca febr. obhajamo sv. Matija, ki je bil namesto izdajavca Judeža od apo-steljskega zbora za aposteljna izbran. Oznanjeval je sv. evangelij, kaker terdi ustno sporočilo, v Judeji in v Kapadociji in je vmerl ko marternik. Slikajo ga navadno sč sekiro v roki. Meseca marcija je gotovo najimenitniši sv. Jožef. Razen njega častimo poleg mnogih drugih posebno sv. Tomaža Akvinske ga, ki je bil pobožen in zelo učen dominikan. Bogoslovcem je dan za pokrovitelja. Učenjakom je on najlepši zgled in najjasniši primer, kako so menihi tudi v srednjem veku delali na polju vednosti in znanosti. Če bi druzega ne bilo nobenega, ki bi se bil pečal se znanstvom, je sv. Tomaž dovolj v dokaz, da srednji vek ni bil tako mračan, kaker ga opisujejo nasprotniki sv. cerkve. Razen teh se spominjamo 40 marternikov (10. marc.) >n sv. Gabrijela arhangelja, ki je Mariji naznanil, da bo mati božja (24. marcija). t Meseca aprilja je god jako znanega svetnika sv. Jurija. Toda znan nam je pač le po imenu, iz življenja njegovega pa vemo kaj malo. Sporočilo pravi, da je bil pogumen vojak, pod cesarjem Dioklecijanom za sv. vero umorjen okoli 1. 303. Vpo-dabljajo ga sedečega na konju, pod nogami mu leži prebodena čudna zver, kar pomeni, da je sv. Jurij se svojim pogumom in svojo stanovitnostjo hudobnega duha premagal. Sv. evangelist Marka, ki se obhaja 25. aprilja, je bil Jud. Spreobernil ga je sv. Peter. Spremljal je sv. Pavla na njegovem pervem potovanju. Prišel je v Rim in v razne druge kraje. Sporočilo pravi, da je bil pervi škof v Aleksandriji. Pripoveduje se tudi, da je bil v Ogleju (Akvileja), in še celo, da je on tam vstanovil škofovski sedež. V Benetkah ga častijo ko svojega pokrovitelja; njemu na čast so sezidali tam v 101'"1 stoletju veličanstveno še sedaj zelo imenitno cerkev. Sv. Marka je zaščitnik ali patron notarjev. Pervega majnika je praznik sv. ap. Filipa in Jakoba, zato, ker je bila ta dan v 6. stoletju njiju cerkev v Rimu, zdaj imenovana bazilika apoteljnov, posvečena. Sv. Filip je eden izmej pervih Jezusovih učencev, kete-remu je Gospod želo zaupal. Oznanjeval je sv. vero v Mali Aziji in je, kaker eni terdijo, umeri naravne smerti, drugi pa pravijo, da je bil križan ali kamenjan. Sv. Jakob mlajši, ki se razločuje od starišega, je bil brat Juda Tadeja in v sorodstvu z materjo božjo. On je bil pervi jeruzalemski škof. Odlikoval se je posebno v pobožnosti in pravičnosti in bil zato visoko spoštovan. Judje so ga iz sovraštva do svete vere se strehe tempeljna vergli in s kamenjem pobili. Četerti dan majnika je posvečen sv. Florijanu, znanemu pomočniku proti požaru in zaščitniku ognjegascev. Iž njegovega življenja se ve prav malo zanesljivega. Umeri je ko marter-nik 1. 304. Sporočilo pravi, da so ga vergli z mosta v reko Anižo (Enns). Sv. Pankracij, Servacij, Bonifacij —trijaci! Njih imena se imajo često v mislih. Njihovi godovi se obhajajo po versti: 12» 13, 14. majnika. Vertnarji in kmetje se nekod bojijo, da jim ne bi prinesli slane; če do takrat, ali tiste dni ni mraza, pa upajo, da ga ne bo več notri do zime. Svetniki seveda se slano m* majo ničeser opraviti, ravno tako ne končnice njihovih imen-Pa ker ljudje vedo, če do srede majnika ni slane, je pozneje tudi navadno ni, in se spomin teh svetnikov ravno takrat obhaja, za to so v svoji priprosti domišljiji in svojem pratika«" skem modrovanju nje naredili odgovorne za mraz tistega časa- — Če jih ravno kedo hoče imeti' za odgovorne, naj se jim le priporoča; pomagati morejo, saj so božji prijateli. (Dalje prih.) BI. Rajmund Lulj, marfernik 3. reda.*) BI. Rajmund je bil rojen leta 1236 v Paljmi, glavnem mestu španskega otoka Maljorke (Mallorca), ko sin bogatih in plemenitih starišev, Luljev. Že dečka so ga sprejeli na dvor aragonskega kralja, kjer je bil pozneje maršalj in najviši dvorni mojster. Tu je živel, kaker drugi na dvori, posvetno in niče-merno. V tridesetem letu njegove starosti pa se mu je zgodilo nekaj čudovitega. Kaker se bere, nagovoril ga je Kristus s križa: »Rajmund, bodi moj posnemavec!" In storil je tako. Težko mu je bilo sicer zapustiti zložno in prijetno življenje na dvoru, bogastvo in svet. Vedel je, da pobožne posvetni ljudje zaničujejo in zasramujejo. Toda milost božja je zmagala, zlasti ko je slišal na praznik sv. Frančiška nekega škofa pridigati, kako se je ta svetnik zatajeval. Zapustil je torej svojo častno službo na dvoru >n prodal svoje veliko posestvo. Z enim delom skupljenega de-narja je preskerbel svojo ženo in otroke; drugi del je razdelil vbogim ter vstopil leta 1272 v tretji red sv. Frančiška. Več let je na to na gori Randa v samoti preživel, molil, učil se jezikov in pripravljal za misijonsko delo mej mohamedanci. Sezidal je hišo, kjer so se zlasti frančiškani vadili afriških jezikov, da bi tem vspešniše spreobračali mohamedance. Potoval je v Rim k papežu, v Pariz, na Dunaj, h kraljem in nemškemu cesarju, da bi mu pomagali pri tem delu. Sam je večkrat šel v Afriko ’n pridigal mohamedancem, keterih je mnogo spreobernil. Spisal je več učenih modroslovnih in bogoslovnih knjig; tako da so mu dali častno ime »razsvetljeni učitelj" (doctor illuminatus).**) Še *) L’Aureola, tom. 4.; Winkes. Seraphischer Tugendspiegel; P. Pietro Antonio di Venezia, Legendario francescano tom. 5. **) Kaj več o Lulju ko modroslovcu in bogoslovcu bomo skušali povedati 0 drugi priliki. Že tukaj pa lehko povdaiimo, da se sme lil. red sv. Francka ponašati kaker z največim pesnikom srednjega veka, Dantejem, tako tudi * enim največih učenjakov tistega časa, in to je blaženi Rajmund Lulj. Prim. Herderjev Kirchenlexikon, zv. X. 747-753. v 79. letu svoje starosti se je zopet in zadnjikrat odpravil v Afriko. Tu je v mestu Bugija očitno pridigal mohamedancem, ki so ga pa zato zvezali in pred svojega poglavarja peljali. Ta ga je obsodil v smert, da naj ga kamnajo, kar se je tudi zgodilo 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla leta 1314 (ali kaker se drugod bere 1315). Ko so mislili, da je že vbit, so ga pustili ležeč na tergu. Ženovski tergovci so ga prenesli na svojo la-dijo, kjer se je še enkrat zavedel za kratek čas. Ko je ladja prijadrala pred otok Maljorka, je izdihnil svojojdušo. Tam na domačem otoku so ga slovesno pokopali v frančiškanski cerkvi, kjer je bil sprejet v tretji red. Na njegovem grobu so se čudeži godili. Papež Leon X. ga je zato prištel mej zveličane marternike. V frančiškanskem redu se obhaja njegov spomin v cerkvenih molitvah (v brevirju) in pri sv. maši 27. novembra. Tudi ti, bogoljubni bravec, lahko veliko storiš za spre-obernjenje nevernikov, ako podpiraj katoliške misijonarje z denarjem, ali pa, ako si siromašen, z molitvijo. Pravijo, da je sv. Terezija, zaperta redovnica, več grešnikov spreobernila se svojo molitvijo, kaker naj bolj sloveč pridigar se svojimi učenimi pridigami. P. A. F. S Kitajskega. Misijonska sporočila iz pisem p. Petra Baptista Turka. VIII. (Konec). Zdaj še nekaj o mojem razmerju do mandarinov. Dragi bravci se še gotovo spominjajo tega, kar sem že povedal o njih. Pa takrat sem jih poznal le bolj iz opisovanja drugih ; denes vam lehko kaj povem iz lastne skušnje. Splošno rečeno so poredni, da ne rabim hujšega izraza. In kaker so oni, tako so podložni. Če oni pokažejo kristjanom roge, jih imajo kmalu vsi po konci. Potem že veste, da se nam mariskje ne godi posebno dobro. Enega takega „prijatela“ imamo v okraju Ma-cen, ki je, kar se tiče misijona v moji oskerbi. Tu smo pričeli z misijon- skim delom, ko sem jaz prišel sem; je tedaj še mlada rast. Eno leto prej so poskusili, pa ni šlo. Pagani so bili odločno zoper to. Razderli so napis začasnega misijonskega doma. Kristjan, ki je prišel iz drugega kraja, poizvedovat o stanju novih katehumenov, je komaj še pravočasno pete odnesel. Mlada čreda, ki se je odločila za Kristusa, se je iz strahu razperšila in poskrila. Le enega so steknili in vergli v ječo. Izdali so ga njegovi domači, zagrizeni pagani. Tako izdaja brat brata, oče sinu zaradi Kristusovega imena; prav kaker je sam naprej povedal. Celih deset mesecev je vbošček že presedel v ječi, ne da bi bil mandarin preiskal, če je kaj naredil in kaj. Mejtem so se bili ostali katehumeni oserčili. Poslali so k meni svoje zastopnike, s prošnjo, naj pridem odpret misijonsko delo in oslobodit za-pertega katehumena. Ker je bila nevarnost za življenje, sem se takoj obernil do škofa, da mi dovolijo. Radi so to storili, samo previdnost so mi priporočili. Da ustrežem tej želji, sem poslal svojega služabnika k mandarinu v Ma-cen, z obvestilom, da imam namen priti k njemu, naj mi torej preskerbi varno pot. To imamo pravico zahtevati od mandarinov. Ko je služabnik prišel k njemu, deržeč pred seboj mojo vizitnico, kaker je navada, jo vzame, pogleda, pa verže na tla, češ, da ne ve, gdo sem in kaj imam pri njem iskati. Dobro! sem si mislil, če ti ne veš, vem jaz. Takoj sem prosil nam prijaznega mandarina v Hoan-cou, naj mi on da potrebno varstvo. Hitro mi je poslal dva vojaka, da me spremita v Ma-cen in nazaj. Že blizu mesta, pošljem drugič poročilo k mandarinu, da bom kmalu pri njem. Naenkrat mi pridejo štirje vojaki naproti, da me varujejo ves čas, dokler se bom mudil tam. Po običajnih ceremonijah se predstavim. Osorno me vpraša, kje imam pooblastilo od podkralja, da smem priti v njegov okraj. Pokažem mu polno izkaznico francoskega pokroviteljstva s kitajskim pečatom. To mu je zjasnilo lice, ublažilo besedo. Za drugi dan me je prijazno Povabil na kosilo. Prav, sem mislil zopet sam pri sebi, toda če meniš, da mi boš sč svojo prijaznostjo zavezal jezik, da si ne kom upal prosto govoriti, se motiš. To in ono je prišlo na krožnik, kaker že hočete razumeti. Mandarin je obračal vodo na svoj mlin, jaz na svojega. Ker nisem mogel na okrog notri Priti, sem kar naravnost, pa prijazno, vprašal, kaj je z zaper-rim katehumenom. Ako misli, da je česa kriv, naj napove obrav- navo ; ako ne, naj ga izpusti. Videlo se mu je, da mu niso ljubi pogovori o misijonu, še menj pa taki predlogi. Daši nerad je izpustil katehumena, ker je dobro vedel, da ni ničesar druzega kriv, kakcr da je katehumen. Pred odhodom mi je določil osem vojakov za spremstvo, do meje, ter me prosil, naj oprostim njegovo nepraviljno postopanje. Ke bi bila ta prijaznost odkritoserčna, bi bila nekaj vredna. Človek bi lehko gojil veselo upanje, da se bo pod takim predstojnikom misijonsko delo lehko živahno razvijalo. Toda ne smemo nigdar pozabiti, da imamo opraviti z lokavim kitaj-cem. Prej ti je dal vojake za stražo, po drugi poti ti jih zna poslati, da te napadejo. Zato mi ta prijaznost ni šla posebno do serca. Morda mi bo že bližnja prihodnost pokazala njeno piškavo vrednost. V tej misli me poterjuje ravnanje kuanšijskega mandarina. Ime mu je Sen. Mlad mož, naprednjak od nog do glave. Gotovo ste že kaj slišali ali brali, da se je začela zadnji čas tudi stara Kitajska gibati in probujati. Dolgo časa ni hotela verjeti, da je res stara; vedno je mislila, da je ni gorše od nje, da je še vedno perva v vsakem oziru. Zdaj so ji njeni lastni sinovi vender vtepli to misel. Mej te spada tudi mandarin Sen-Kakor rečeno, pravi naprednjak je. Pred vsem se je zavzel za šoljstvo. Več dela, kot je dolžan. Učitelji morajo pri njem prestati skušnjo. Gdor jo je z odliko naredil, dobi službo na novi šoli, drugi ne. Druga njegova napredna lastnost je, da ni prijatel malikov in paganskih ceremonij. Po predpisu bi moral iti on, kot tak, vsaki pervi in petnajsti dan meseca v pagodo, da se pokloni malikom in jim izkaže svojo vdanost. Toda on se pokloni le očetu Konfuciju, za druge se ne briga. Blizu mesta U-šie, jih je dal nekaj kar v peč pometati, češ, čemu bi ljudstvo plačevalo oskerbnike teh figur. V nekem drugem kraju so hoteli prirediti svojemu maliku, patronu, veliko slovesnost. Ko Sen to zve, ukaže, naj njemu prineso tistega patrona. In brez strahu ga je postavil pod kap, da ga bo prej konec. Boncijem in vra-žarjem je tudi že dal vedeti, da ne smejo več ljudstva za nos voditi. Ako ne bodo slušali, jim bo dal še čutiti. Da bi zvedel, kake razmere vladajo v njegovem okraju, si je izmislil nekaj posebnega. Dal je obesiti pred svojo hišo malo skrinjico, kaker vaši poštni nabiralniki. Potem je vkazal razglasiti po celem okraju, da je vsakemu prosto, vreči v njo napisane želje, prošnje, pritožbe. Nekaj dobrega je prišlo iz te skrinjice, še več gotovo slabega. Za razne postopače, razgrajače, roparje in tatove je bila in je morebiti še prav usodepolna. Ljudstvo si jih ni upalo javno tožiti, ker se je balo maščevanja. Na novi način ni bilo nevarno; nihče ni vedel, gdo se je pritožil. Mandarin je kar na tihem poslal svoje vojake, ki so napisane tičke prijeli in poteknili v luknje ali kervavo pretepli. Koliko se je pa zlorabljala ona skrinjica! Češe je tel gdo nad kom maščevati, v skrinjico ž njim. Za izmišljena hudodelstva ni nihče v zadregi. Ravno v tem je bil mandarin nepreviden. Ne da bi stvar preiskal in se vsaj malo prepričal, je li res, kar je pisano, ali ne, pisano je, zato naj jih dobi toliko in toliko. Koliko je našemu misijonu to škodovalo, je težko povedati. Saj je bila ta skrinjica, kaker nalašč za pagane, da so zlivali v njo svoj žolč čez nas. Take hudobije so nam nalagali, da je nazadnje mandarin menda res mislil, ko liker kristjanov ima pod seboj, toliko ničvrednih. Meni tudi niso prizanesli. Nevarnost je bila, da vstane preganjanje. V teh napetih razmerah sem povabil p. Kasijana, ki je že mariskaj podobnega skusil, naj Pride na pomoč. Šla sva k mandarinu. Kako prijateljsko naju je sprejel! Pri kosilu, h keteremu naju je povabil, smo se prav Po bratovsko razgovarjali. Prosil je, naj ne zamerimo, če je se svojim prenavljanjem kaj škodoval misijonu. Namenoma da se to ni zgodilo. Kaj sva hotela več od njega ? Toda le prekmalu smo imeli priliko spoznati njegovo »bratovsko" ljubezen. Ne dolgo po tem je dobil v svoji zloglasni skrinjici pritožbo čez našega najboljšega kristjana v mestu U-šie, ki ni nikomer v svojem življenju lasu skrivil. Venderje odposlal kar štiri vojake ponj. To je bilo veselje za pagane! Vsi vprek so slavili »junaškega" mandarina. Kristjanu se ni sicer nič zgodilo, ker je ušel; vender nas je to naravnost krivično ravnanje zelo Poterlo. Jaz sem se pismeno obernil na hinavca, mu dokazal kristjanovo nedolžnost in ga spomnil na sladke besede. Pa mislite, da se je kaj sramoval svojega, gotovo ne možatega rav-nanja! Smejal se je in norčeval. l)a bi vernil kristjanu dobro kne, s tem da bi krivico preklical, mu še na misel ni prišlo, nekemu drugemu uglednemu in bogatemu kristjanu jih je dal petdeset na roko našteti, čeravno je bila njegova nedolžnost izpričana. No, če mislijo kitajski mandarini tak napredek širiti, ka-ker evropejski naprednjaki; napredek brez vere, da, proti njej; potem pa naj vlada le zatre to gibanje, kaker je je že večkrat. Mi smo jim in jim bomo hvaležni, če nam bodo pomagali trebiti iz sere, hiš in tempeljnov razne malike s Konfucijem vred. To bo napredek. Toda zato nimajo pravice nas ovirati, ko vcepljamo v serca drugo boljšo vero; še podpirati bi nas morali. Res, včasih nam od svete nejevolje poljejo serca, ko vidimo, kako skerbe za blager ljudstva, ki so za to postavljeni. Tolaži nas le on, ki ga oznanujemo. Koliko je storil za svoje ljudstvo, koliko čudežev je videlo in vender ga je nazadnje pribilo na križ, mej razbojnike, kaker enega najhujših. On pa ni imel druzega maščevanja kaker: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo". Tako prosimo ob težkih poskušnjah tudi mi; zraven pa pristavljamo gorečo željo, da bi jih Bog razsvetlil. Združite se z nami še vi! Prosimo in dalo se nam bo! Nauk o čednosti čistosti. P. M. Š. \?l. Poglavje. Pohvale neketerih sv. Očetov angeljski čednosti. Stari kerščanski pisatelji, keteri so se povzdignili se znanjem in svetostjo in so sč svojimi pisanimi deli postali učitelji poznejših vekov, ter si zaslužili s tim, da jih cerkev imenuje se slavnim imenom „svete očete", oni niso nobene čednosti toliko hvalili in poveličevali, kaker sveto čistost. V nje se je bil preselil pravi duh Jezusovih učencev in aposteljnov, pa jim je bilo zavoljo tega zelo pri sercu, da so to čednost visoko povzdigovali in kristijanom priporočali. Ako bi hoteli zbrati vse, kar so o njej napisali, bi imeli pred seboj znatno knjižnico-Sam sv. Ambrož je napisal pet posebnih del o devištvu, da ne prištejemo k temu, kar je v drugih svojih knjigah o tej kre- Posti pisal. Skoro bi rekli, da so ti veliki umniki in svetitelji tekmovali v tem, keteri bo bolje proslavil angeljsko čednost. Tukaj samo nekoliko majhinih odlomkov iz njih del! To naj bo kaker majhina kitica cvetja, brez vsake umetnosti sestavljena. In ker to cvetje samo od sebe preprijetno diši, prepričan sem, da si bo s tem pobožni bravec ali bravka dušo nasadila in morebiti se še bolj zaljubila v angeljsko čednost. Sv. Ciprijan, škof in marternik (f 258), piše: »Zdaj moram nagovoriti device, ker, koliker je veča njih čast, toliko veča je za nje moja skerb. One so cvetje cerkve-nega nasada, lišp in kinč duhovne milosti: one so Božje obličje, ketero odgovarja njegovi svetosti: one so najlepši del Kristusove črede". »Zaderžite se, o device, kaker ste začele; čaka vas veliko plačilo: za vašo krepost boste posebno nadarjene, za vašo čistost najbolj proslavljene. In ako želite znati, kakšno polajšanje ima že na tem svetu popolna čistost in od kakšne nadloge vas ona rešuje, čujte: Bog je rekel ženi: »Namnožil bom težave tvojega spočetja; v bolečinah boš rodila °troke, in pod oblastjo moža boš in on bo čez te gospodoval", (k Mojz. 3, 16). Ve device ste proste tega zakona, ve se ne bojite nadlog in težav, ki jih terpijo žene, in vmerjoč človek HC bo vaš gospodar; ampak namesto človeka je vaš gospodar, vaša glava in vaš zaročnik Jezus Kristus". . . . »Vedite, da dokler ste čiste in device, enake ste angeljem Božjim". Sv. Atanazij Veliki, škof (f 373), piše: »Kolika reč je *°> devištvo! Na zverševanje drugih kreposti, napeljuje vsakega Postava; devištvo pa, ki se vzdiguje nad postavo in vodi živ-Ijcnje človeka k vzvišenemu cilju, ono je znamenje večnega z*vljenja in v isti mah podoba angeljske čistosti. Mnogo bi se 0 njemu dalo govoriti, ali da se predolgo ne zaderžim pri tem, kar vsakedo ve, povdarim le eno reč, da pokažem izverstnost te čednosti. Ko je hotel Oče nebeški svet oživiti in obnoviti, kotel je Bog beseda, gospodar vsega, da mu ne bo telesna mati ru§>a> kaker devica. Tako se je tudi zgodilo, in Gospod je na način prišel na svet in kaker človek prebival mej nami; da ^aker je skozi njega vse postalo, tako počne po njem tudi de-Vištvo, in skozi njega da se deli ta milost ljudem, in da v njih 0stane in raste. In kar je Devici Mariji storjeno, to gre v čast Vsem devicam, ker one niso drugo, razen deviške mladice istega debla". „0 devištvo, neizmerni zaklad! O devištvo, cerkev Božja, prebivališče sv. Duha! O devištvo, dragoceni biser, keteri je mnogim skrit! O čistost, prijateljica Božja! O čistost, prema-gavka smerti in pekla! O čistost, angeljsko življenje in krona vsih svetih ljudi". Sv. Bazilij Veliki (f 379) tako-le hvali devištvo in sv. čistost: „Ne samo, da je devištvo nekaj velikega in slavnega, ampak v njemu je neko prečisto seme vstajenja in življenja, ketero ne more propasti. Kaker se ne bodo ljudje o vstajenju od mertvih ne ženili in ne možili, ampak bodo kaker angelji, in bodo sinovi Božji: tisti, keteri živijo v devištvu, dokler ostanejo človeška bitja neomadežanega telesa, so angelji, da, spadajo celo v število izverstniših angeljev; ker ako se angelji brez telesa in v nebesih, to je, na mestu, ketero že samo od sebe nosi čistost, pred licem velikega Gospoda Boga, vzderža-vajo neomadeževane, hranijo deviški ljudje na zemlji, sredi skušnjav telesa in hudega duha sč samo čednostjo neomade-žanost na slavo svojega Stvarnika". „Radi tega veli Gospod onim, keteri živijo v popolni čistosti: „Keteri volijo, kar jaz rad imam, in se derže moje zaveze, njim bom dal v svoji hiši mesto in ime bolje ko sinov in hčer; večno ime jim bom dal, ketero se ne bo zaterlo. (Iz. 56, 4—5). Namesto ljudskega imena, jim bom dal za vedno ime neumerljivih angeljev in imeli bodo nebo za svoje stanovanje in na nebu najlepše mesto". Sv. Cirilj Jeruzalemski, škof (f 386), piše: „Vsi, mladeniči in dekliči, starci in otroci, glejmo, da preživimo v čistosti, čuvajoč se vsake poltenosti in hvaleč ime Jezusovo. Ne dajmo, da nam ostane nepoznana slavna čednost čistosti, ker je to angeljska izverstnost, in v nji obstoji nadčloveška popolnost. Deržimo v časti svoja telesa, ketera se bodo enkrat svetila kaker sonce. Varujmo to telo, ki mu je namenjena tolika slava; pazimo, da ga ne omadežamo za časno sladkost, ker za grehom enega trenotka dojde večna sramota. —. Keteri živijo v čistosti, so angelji, ki hodijo po zemlji, in device imajo del z Devico Marijo". Sv. Gregor Nazijanski (f 389) piše: „Kako mora biti v sebi izverstno devištvo in brezženstvo, ker se s to krepostjo pristopa v redove angeljev, in človek postaja sličen onim breztelesnim duhovom!" „Devištvo je školjka, ki daje biser; ono Je lepa zvezda danica mej drugimi zvezdami, golobica mej pticami, oljika v sredi dobrave, bela lilija na polju". „0 devica Jezusova zaročnica, slavi vedno svojega Zaročnika. Vedno bolj Se čisti z naukom in modrostjo, da boš živela sijajna se Sijajnim v večnosti. Tvoja poroka je premnogo izverstniša kaker (človeška) propadljiva poroka. Ti imaš telo, pa hodiš po sledu nebeških duhov, in živiš na zemlji angeljsko življenje". Sv. Ivan Zlatousti, škof (f 406), piše o sv. či siest »Dobra je ženitev, ali nekaj prekrasnega je devištvo, in to ravno Zato, ker je bolje kaker ženitev... . Dobro je devištvo in toliko Je bolje kaker ženitev, koliker je nebo višje od zemlje in ko-liker so angeli sč svojim bitjem izverstniši kaker ljudje, in še k°lj. Ker angelji, ako se ne ženijo in ne možijo, niso iz kervi n mesa, ne stanujejo na zemlji, ne občutijo nečistih nagonov, jim treba jesti in piti, ne more jih prevariti sladko petje, lepo lice in nič takega; temue kaker se o poldne nebo vidi. &sto, ko ni na njem oblaka, tako angeljska bitja, prosta od Vsake mesenosti, ostanejo vedno svetla in presijajna. Ali ljudje,, k' so po naravi pod angelji, trudijo se koliker se le morejo, da se ž njimi zenačijo. Ali kako? Angelji se ne ženijo in ne tožijo. Ali tudi oni ne, ki živijo v devištvu. Angelji stojijo Vedno pred Bogom in njemu strežejo. Ravno to delajo deviški (illdje. Ako ne morejo kaker angelji stopiti v nebesa, ker jih Pritiska telo na zemljo, imajo tukaj tolažbo v prejemanju Go-sP°da nebes. Vidiš li, koliko je dostojanstvo devištva? Ono dela, da se na zemlji živi po primeru angeljskih duhov, in ne ^voli, da bi bile osebe oblečene v telo, nižje kaker angelji keteri nemajo telesa, in izjednačuje vmerjoče ljudi z angelji". Sv. Jeronim (f 420) piše: „Od kar je Devica spočela v Sv°jem telesu in rodila nam dete, na čiger ramenu je oblast* d^e, ki je mogočni Bog in oče prihodnjih časov (Iz. 9, 6), od '■'"daj je prekletstvo odpravljeno. Smert po Evi, življenje po ariji. Zavoljo tega se je dar devištva obilniše izlil v ženski SP°1> ker je pri ženi počel. Berž ko je Sin Božji prišel na svet, Zasnoval je novo družino, da kaker se mu angelji klanjajo v nebesih, tako ima angelje tudi na zemlji". — „Devec Jezus Kri-st^s, devica Marija, posvetila sta za obadva spola začetek dejstva«. — „Kedar se ono vino (presv. R. Telesa) mladeničem devicam osladi, hitro zaželijo devištvo, in izpolni se prero- kovanje Zaharijevo o devcih cerkve (Zah. 9, 17). A to so device, o keterih je pisano v 44. psaljmu: »Pripeljale se bodo kralju device za njo; družice njene se ti bodo pripeljale; pripeljale se bodo v radosti in veselju, vvedle se bodo v tempelj kraljev" (44, 15—16). — »Jezus bolj ljubi device, ker mu svojevoljno dajo, kar jim ni zapovedano". — »Ne grajamo ženitve, ako stavimo pred njo devištvo. Ali je mej ženitvijo in devištvom razloček, kaker je mej ne grešiti in dobro delati; da celo, da se bolje izrazim, kolikeršen je mej dobrim in boljim. . . . Ženitev napolnjuje zemljo, devištvo pa raj". Devištvo je daritev Jezusu. Vsaka popolna čistost, naj bo že deviška, ali vdovska, ali drugih oseb živečih v zderžnosti, je žertva Jezusova. Sv. Avguštin škof (f 430) piše: »Nimajo vzroka žalostiti se Božje device, ker ne morejo v devištvu tudi one postati telesne matere (kaker je bila Dev. Marija). Ker devištvo ne bi moglo pristojno roditi razen samo onega, ki v svojem rojstvu ne bi mogel imeti drugega sebi sličnega. Ali oni porod ene svete Device je dika vsih drugih devic. Tudi one so, z Marijo, ako izveršujejo voljo Očeta nebeškega, matere Jezusa Kristusa. (Mat, 12, 49). „ Spomnite se vi, (ki se zderžite v čistosti) keterega koli ste spola, moški in ženske, da živite na zemlji, po angeljsko, ker angelji se ne ženijo, niti možijo. To bomo vsi, keder vstanemo od mertvih (Mat. 22, 30). Koliko ste vi srečniši, ko ste počeli pred smertjo biti to, kar bodo ljudje po vstajenju". — »Naprej torej, Božji svetniki, mladeniči in dekliči, moški in ženske, neoženjeni in neomožene. ... Z opasanimi ledji in z gorečimi svečami čakajte Gospoda svojega, ko se verne sč svatbe. (Luk. 12, 35—36). Vi boste prinesli na že-nitvanje Jagnjetovo novo pesem, ki jo boste peli na svoje gosli . . . pesem tako, kakeršne ne bo mogel razen vas, nihče drugi peti". Sv. Bernard, opat, (f 153) piše o devištvu: »Ketero stvar-jeno slavo ne presega devištvo? Ali ne tudi angeljsko? Angel) je devec seveda; ali on nima telesa. Njegova čistost je srečniša. Človeška čistost je tako lepotičje, da bi ga mogli zaželeti celo angelji". — »Ali mar ni to nebeško in angeljsko življenje, ketero vi (redovniki) živite v popolni čistosti? Kedo bi smel reči, da vi, obderžavajoč popolno čistost, niste že sedaj to, kar bodo po vstajenju Božji prijateli, enaki angeljem Božjim v nebesih?" Papež Pij X. P. B. M. IV. Kanonik v Trevizu. Meseca julija 1. 1875 je saljcanski župnik Sarto bil imenovan za kanonika v Trevizu, kar je pri župljanih vzbudilo veselje in žalost; veselje, ker je to imenovanje bilo znamenje, da. je njih župnik pri škofu visoko čislan, žalost zavoljo zgube, ki j>h ima zadeti. Dne 27. novembra je zapustil Saljcan in naslednji dan je *e bil v stolnici v koru. Tedanji treviški škof Činelli mu je tudi berž izročil dve Važni službi, spiritualja ali duhovnega vodja v semenišču, (ki je obsegalo 5 razredov ljudske šole, 5 gimnazijskih, 3 licealjne in. 4 bogoslovne), in kanclerja ali vodja škofijske pisarne. Spiritualjeve naloge se je lotil kanonik Sarto z gorečnostjo, zaupajoč na božjo pomoč. Čujmo, kako seje mladini predstavil. »Dragi kleriki!" tako je začel „morda boste mislili, da sem jaz 'zmej tistih duhovnih; očetov, ki so si sredi učeče se mladine Pridobili bogato izkušnjo in ki so v bogoslužni in bogoslovni Vedi obširno in globoko učeni, da vas torej morejo voditi, sve-tovati in pomagati vam se vso gotovostjo k napredovanju na P°tu, po keterem z božjo pomočjo hodite; vender (dovolite mi, da odkrito povem) jaz nimam nič, ali skoraj nič od vsega tega, jaz nisem druzega, kaker vbog kmetiški župnik, ki sem po božji v°lji semkaj prišel; in ker je Bog tako hotel, tedaj treba, da Se Privadite poslušati besedo tudi vbogega kmetiškega župnika". In res, njegovi nagovori do klerikov so bili vselej priprosti, ^rez učenega lepotičja, vender pa stvarni, živahni in prepričevalni. . V semenišču je bil spiritualj Sarto profesorjem in učen-Cem ljubezniv prijatel, svetovavec in pomočnik. Delal je kaker dober oče v družini. Vbožnim učencem je tudi gmotno pomagal. Ako je videl, da je keteri potreben, mu je dal na svoje stroške Napraviti to ali ono oblačilo. Zato so pa tudi učenci imeli otroško zaupanje do njega. To nam lepo kaže sledeči dogodek. Mlad semeniščan, sin vbogega delavca, poterka nekega dne na vrata njegovega stanovanja ter prosi, da bi njegovim starišem, ki so v veliki stiski, posodil 150 lir. „Dragi moj, odverne Sarto, nisi se do pravega obernil“. To rekši mu pokaže mošnjico, kjer je bilo le nekaj malega lir. Učenec zajoče. Sarto ga tolaži in potem pravi: „Pogum! Bog more pomagati; pridi jutri". In Sarto si je izposodil denar, da je mogel pomagati starišem pridnega učenca. Dober je bil spiritualj Sarto. Le nemarnosti, zanikernosti in mehkužnosti ni terpel. Pogostoma je omenil za zgled svoj vsakdanji trudapolni pot iz Rijez v Kasteljfranko. Ko je enkrat opazil, da se neketeri gojenci, ko pri- dejo v kapelo, poveršno in slabo prekrižajo, jih je ostro prijel in oštel, preden je začel svoj navadni govor. In pomagalo je- Vstajal je Sarto redno ob 4. uri ter potem v semenišču pervi maševal. Ko so profesorji prišli v zakristijo, je opravljal on že zahvalo po sv. maši. Potlej je učencem narekoval premišljevanje, nato je šel s kanoniki v kor in naposled v ško- fijsko pisarno, kjer je bilo mnogo dela. To večkrat sicer ni spadalo v njegovo službo, pa je vender čakalo rešitve, ki so se je drugi izogibali, ker so bile težke in zamotane reči. Ko je verli škof Činelli, od mertvofida zadet, vmerl, je postal Sarto kapiteljski vikarij, in zdaj je padlo vse breme oskerbovanja škofije se vso težo in odgovornostjo na njegove rame. Pri vsem tem pa je učencem narekoval premišljevanja, pridigoval, spovedaval, pomagal drugod, kaker doslej. Komaj da je imel časa za kosilo. Ko je vse spalo, je v njegovi izbi se luč gorela, večkrat čez polnoči. In pogostoma se je dal zbuditi že ob 3. uri zjutraj. Pri vsem naporu pa je bil vedno jasen Id vesel, celo za šalo razpoložen. V družbi je sedel na bližnji stol in kramljal in prijazno se pogovarjal. Kjer je manjkalo pridi' garja, je bil vedno pripravljen še zadnji trenutek stopiti na lečo-Radi so ^a klicali tudi na tridnevnice in misijone; njegovo ime je šlo od ust do ust. V dokaz njegove spretnosti v pisarni, da je znal težavne opravke s poterpežljivostjo in se vspehom voditi, omenimo sle' deči slučaj. Necega dne pridejo neki kmetje in zahtevajo na vsak na-čin druzega župnika. Sarto mirno posluša njih pritožbe in j'*1 skuša nato potolažiti. Ker pa tako ni šlo, vzame vsakega po-sebej, ter pobije njegove predsodke in pomisleke. Končni vspeh je bil, da so vsi popustili svojo meržnjo proti župniku, in vzeli seboj celo pisanje, s prošnjo, naj jih nikar ne zapusti. ir Življenje blaženega Egidija Asiškega. P. A. M. IX. Poglavje. Zgled ponižnosti. Videli bomo s kako čudovitimi darovi je Bog našega blaženega obdaril. Bog pa se svojo milostjo le samo tistega pov-zdigne, keteri samega sebe s pravo ponižnostjo serca poniža; Saj pravi Zveličar: „Kedor samega sebe povišuje, bo ponižan, kedor pa samega sebe ponižuje, bo povišan". Zato bomo tudi v življenju tako oblagodarjenega brata Egidija našli to čednost, k* se mora kazati na posebni način pri otrocih serafinskega °četa Frančiška. Ponižnost je tista lepa cvetlica, ketera priklije P°d vplivom razsvetljujočih in ogrevajočih žarkov milosti iz sP°znanja velikosti božje, in lastne nizkosti. Kako je bil bi. %idij prešinjen velikosti božje, razvidimo iz nekega pogovora, j1* Sa je imel z dvema bratoma pridigarskega reda. Prišla sta 'z betone ter ga obiskala iz velikega spoštovanja. Ko so se mej Seboj pogovarjali o Bogu, je eden rekel: »častiti oče, veliko in vzvišeno je sv. evangelist Janez o Bogu govoril". »Preljubi brat, sv. Janez nič ne pravi o Bogu". »Preljubi oče, varuj se! kaj govoriš? Saj sv. Auguštin pravi, bi bil sv. Janez še bolj vzvišeno pisal, bi ga noben človek ne razumel. Ne reci torej, oče, da on nič ne pravi". »Še enkrat in še enkrat povem, sv. Janez nič ne pravi o Bogu«. Brata sta postala nejevoljna in sta mislila oditi. Ko sta 'ze storila par korakov, ju pokliče Egidij nazaj, pokaže na vi-s°k hrib blizu Četone ter reče: „Ke bi bil hrib, visok, kaker je *a’ sestavljen iz samih prosenih zern, in vrabee, ki prebiva na vznožju tega hriba, bi zobal to zernje, koliko bi pozobal tega hriba v enem dnevu, v enem mesecu, v enem letu, da koliko v sto letih?" „Tudi v tisoč letih bi se le malo poznalo", odgovorita. Na to pravi Egidij : „Večni Bog je tako nezmeren in tako visoka gora, da sv. Janez, ki je bil tako rekoč le vrabec, nič ni povedal v primeri z velikostjo božjo". Ker sta redovna brata spoznala, kako prav je Egidij govoril, sta se mu vergla k nogam, ga prosila odpuščenje, se mu priporočila v molitev, ter se polna spoštovanja poslovila od njega. Globoko spoznanje velikosti božje in lastne nizkosti? ketere je bil blaženi res prevzet, se lepo kaže tudi iz besed, ketere je večkrat v molitvi in tudi sicer izgovarjal: „Kedo si ti, h komer molim, in kedo sem jaz, ki molim? Jaz vreča polna blata, červič; ti — Gospod nebes in zemlje". V svoji ponižnosti se je brat Egidij imenoval vbozega grešnika. Ko je nekega dne v Fabrijanu premišljeval svoje grehe, gre v gozd. Tja pokliče tudi mladega redovnega brata, odloži goranjo obleko, si dene konopec za vrat ter vkaže bratu, naj ga tako na konopcu vleče v stanovanje bratov. Ko sta prišla v samostan, je blaženi zaklical: „Bratje, vsmilite se me, ker sem vbog grešnik". Ko so bratje skupaj prišli ter ga videli brež habita, so glasno ihteli ter rekli: »Oče, oblecite vender habit • On je odgovoril: „Jaz nisem vreden biti manjši brat; ako toi pa vi hočete habit zopet dati iz vsmiljcnja in kot miloščinjO' ga hočem jaz nevredni sprejeti". Svojo ponižnost in otroško priprostost je bi. Egidij kaj lepo pokazal pri j sledeči priliki. Neki duhovnik mu je rekel1 »Glej, da ne boš hinavec". In Egidij je precej mislil, da je ^ resnici hinavec ter je bridko zdihoval noč in dan. Ko so ga bratje vprašali, kaj je vzrok te njegove nenavadne žalosti, je odgovoril: »Neki duhovnik mi je rekel eno besedo, ketera tne tako boli, da ne morem nič druzega misliti". Skušali so ga vt<>' lažiti, opominjali so ga, naj tega ne verjame. »Kaj pravite to, bratje? Duhovnik mi je tako rekel. Ali more duhovnik legati’ Ker pa duhovnik ne more legati, moram verjeti, da je resnic0 govoril". Dolgo časa je vbožec ostal v tej priprosti veri. Še le sv. Frančišek ga je potolažil, ko mu je razložil besede duho^' nikove zagovarjajoč njegov dobri namen. Gospod Bog je velike milosti delil svojemu zvestemu služabniku. On pa se je imel za nevrednega ter je rekel enkrat Andreju iz Burgunda: »Močno sem Gospoda prosil in rekel sem da jaz tega nisem vreden; pa on je Gospod, on stori, kar njemu dopade“. Ponižnost je blaženemu bratu napravljala svet strah. En-krat sta ga obiskala dva kardinalja, da bi kaj spodbudnega sli-®ala iz njegovih ust. Ko sta se od njega ločila, sta se mu priporočila v molitev. Odgovoril je: „Gospoda, zakaj naj bi jaz ^oga za vaju prosil, ker imata vi dva večo vero in veče upanje jaz?" „Kako misliš to?“ „Vi dva se upata zveličati pri tolikem bogastvu, časteh in dobrotah tega sveta, jaz se pa pri tolikih stiskah in terpljenju bojim, da bom pogubljen". Te besede so v*soka gospoda močno pretresle in sklenila sta popolniše živeti. Ker človek ne ve ali je ljubezni ali sovraštva božjega, plačila kazni vreden, je to vzroka dovolj, da ponižen ostane. Prava Ponižnost daje le Bogu čast za vse in se ne hvali se svojimi dobrimi deli, ki bi z nečimerno baharijo le zgubila svojo vred-n°st. V tem oziru nam daje bi. Egidij lep nauk. Neki brat mu je rekel: „Kaj naj storim? Ako dobro delam, se hvalim, ako slabo, sem žalosten in skoraj obupam". BI. Egidij mu je rekel: »Prav storiš, da žaluješ zarad svojih pregreh; pa v žalosti se ^oraš deržati prave mere. Pomisli, da je veča moč božja, da Se te vsmili, kot tvoja, da grešiš. Ke bi se kmet pred setvijo ^a' nal po tej misli: „Ako zdaj seješ, bodo prišle ptice in druge lvali ter bodo zernje pozobale", bi tak človek nič ne sejal, pa tudi ne imel kaj jesti. Modri kmet pa seje in slednjič žanje, ar Potrebuje. Ne opusti dobrega dela zarad nečimerne hvale; Zakaj, ako se zoperstavljaš temu nagnjenju lastnega dopadajenja ln samohvale, ti bo največi in najboljši del ostal". Ako je bi. Egidij videl, da so neketeri mej svetom iz svo-Jv'k visokih časti nizko padli, je večkrat rekel: „Pustite me le-' na tleh; zakaj ako se ne povzdigujem visoko, ne morem nizko pasti". p Drugi naslednik sv. Frančiška v redu je bil brat Elija. . °stal je prevzeten, zoperstavljal se je sv. cerkvi, bil izobčen iz reda pahnjen. Ko je br. Egidij to slišal, se je vergel na zemljo in ko so ^a vprašali, zakaj se tako tišči zemlje, je odgovoril: »Ponižati se hočem, koliker morem, ker je oni brat zarad svoje prevzetnosti iz tolike visočine tako globoko padel". Ker je bi. Egidiju ponižnost tako dopadla, je hotel enkrat enega brata v tej čednosti poskusiti. V samostanu sv. Damijana je vpričo sv. Klare in brata Egidija pridigal neki brat z Angleškega, ki je bil učenik bogoslovja. Ko je vže nekaj časa govoril, ga vstavi brat Egidij z besedami: „Molči, učenik, molči; zakaj jaz hočem go" voriti". Brat preneha s pridigo. BI. Egidij pa prične zelo lepo govoriti. Čez nekaj časa pa reče učeniku: „Brat, zdaj pa le končaj pridigo, ki si jo pričel". In on je to storil. Ko je sv. Klara to videla, je bila zelo vesela. „Denes“ je rekla, „se je spolnila želja našega sv. očeta, ki mi jo je enkrat razodel". „Želim“, je rekel „da bi kleriki mej mojimi brati dosegli toliko ponižnost, da bi učenik bogoslovja na besedo brata lajika, ki želi pridigati, prenehal se svojo pridigo". Povem vam, bratje, da me je ta učenik se svojim obnašanjem bolj spodbudil, kaker ke bi ga videla, da je mertvega v življenje obudil". Prava ponižnost sili človeka k zatajevanju samega sebe; zato pa Gospodu Bogu močno dopade. Brat Gracijan, neki zel o pobožen redovnik, je rekel enkrat bi. Egidiju: „Jaz znam drugim svetovati in pridigati, tudi menim, da vem, kaj moram storiti, vender pa ne vem, keteremu dobremu delu bi se posvetil) da bi Bogu najbolj dopadel; daj mi dober svet in potem ti bom jaz povedal, kaj mislim". Služabnik božji odgovori: „Z nobeno rečjo ne boš Bogu bolj dopadel, kaker, če se obesiš". Brat Gracijan se je zelo začudil in več časa je blaženega brata močno prosil, naj mu razloži, kaj te njegove besede pomenijo. Slednjič reče bi. Egidij: „Kedor je obešen, ni v nebesih in vender je nad zemljo povzdignjen in vedno doli gleda. Tako stori tudi ti. če tudi nisi v nebesih, se moreš vender nad zemljo vzdigniti, vaditi se v dobrih delih, ponižno o sebi misliti in v božje vsini' ljenje zaupati". Prelep nauk! Ponižnost povesi oči, zaupanje ji*1 povzdigne; ponižnost obvaruje pred prevzetnostjo, zaupanje pred maloserčnostjo; ponižnost je naša bramba v sreči, zaupanje naša tolažba v terpljenju. Kaj in kako berimo. (P. V. K.) (Dalje). Berimo torej, koliker moremo, le kar ima stanovitno in sploh priznano vrednost, kar nam bo gotovo koristilo in koristilo ne le, da se pošteno preživimo na tem svetu, kar je seveda tudi potrebno in dolžnost, temuč tudi in zlasti, da dosežemo svoj poglavitni namen, za keterega nas je ljubi Bog vstva-r*l, to je, večno zveličanje. In Bog nam je dal tudi jako lepe knjige, ki jih imamo brati in zopet in zopet brati, da dosežemo tisti namen, knjige, ki obsegajo najčistejši nauk, ki ga imamo verovati in izpolnjevati, in najsvetejše zglede, ki se imamo ravnati po njih. Ketere knjige so to, ni težko vgeniti. To so najsvetejši deli svetega Pisma, sveti evangeliji, ki obsegajo nauke in zglede Sinu božjega samega. Ni je knjige na svetu, ki bi se mogla meriti ž njimi, fli je, ki bi jo ljudje morali tako radi, tako pridno, tako zvesto brati, tako globoko si v serce vtisniti. Žal, da so znani katoliškemu ljudstvu skoraj le tisti odlomki, ki se bero pri službi božji ob nedeljah in praznikih, in to ne le preprostemu ljudstvu, temuč tudi višje izobraženi gospodi posvetnega stanu; ali Prav za prav gospodi dandanašnji še tisti odlomki niso dosti 2nani ali nič, saj mislijo po mestih, če sploh gredo v cerkev, da je že zadosti za nje kratka tiha maša brez pridige. Tako bi Pač ne smelo biti mej katoličani, ki so še vredni tega imena. Vsakedo, ki zna brati, bi moral brati in poznati evangelije cele °d kraja do konca, kaker so jih napisali štirje sveti evangelisti, ^‘šje izobraženi posvetnega stanu, ki so se v gimnazijih učili Serškega jezika, naj bi jih brali naravnost v gerščini. Tako bi Vsaj ne pozabili popolnoma tega najlepšega jezika izmej vseh, kar se jih je kedaj slišalo iz človeških ust. Gospodom, ki bi sPrejeli naš svet, bi priporočali Brandscheidovo izdajo, ki jo je založil znani katoliški knjigoteržec Hcrder v 1'riburgu brizgav-skem. Jako priročna knjiga je, natisnjena na tenak papir, tako da stoji poleg gerškega na nasprotni strani latinski tekst, kar tudi gerščine menj vajenemu bravcu sproti s poti spravlja vse težave. Gerški tekst nasproti pojasnjuje semtertja kako težavo latinske prestave. Slovenskim izobražencem, ki so se v srednjih ali višjih učiliščih učili stare slovenščine, bi priporočali tudi staroslovensko prestavo, ki se jako natančno derži izvirnega gerškega teksta, tako da je semtertja boljša in korektniša od latinske vulj' gate. Primerjajoč staroslovensko prestavo z gerškim tekstom se mora človek navdušen čuditi bogastvu in doveršenosti častitljivega jezika sv. Cirila in Metoda, ki se sč vso pravico more meriti z gerščino, kaker nobeden drugi jezik na svetu. 1° slovenska mladina naj bi se v gimnazijih tega jezika ne učila* morda na ljubo kakemu siromaškemu poetu in njegovim nev-kretnim in neslanim verzom! Ne vem, kaj bi bil slovenski narodni smertni greh, če ne to. Vsaj v gimnazijih naj se torej mladi Slovenec seznani z evangeliji v cerkveno-slovenskem jeziku, primerjajoč prestavo sv. Cirila z izvirno gerško besedo: v realjne šole bi tudi mi ne silili stare slovenščine. Prav j° morejo umeti in ceniti le mladeniči, ki poznajo tudi gerščino in imajo sploh več ali menj sposobnosti za primerjajoče jezikoslovje. Ali to bodi rečeno le mimogrede, ker se je ravno prilik3 ponudila. Naš namen ni tu prav za prav dopovedovati, kaj naj se bere po šolah, temuč, kaj naj naši bravci zlasti bero sami zase. In tem moremo priporočati sploh le evangelije v naši domači slovenščini. Žal pa, da nimamo nobene prestave, ki hi jo mogli popolnoma hvaliti. Priročna izdaja angleške svetopi' semske družbe je že ko nekatoliška izključena, če tudi nima sicer morda nobene bistvene napake. Prestava v Svetem pismu ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa je v jeziku okorna in že davno zastarela; .tudi ni brez napak. Neketere so sicer iz latinske vuljgate, kaker Luk. 2, 52: „In Jezus je rastel v modrosti in starosti" nam. »velikosti"; 16, 22: »Umeri je Pa tudi bogati in je bil pokopan v pekel" nam.: »in je bil pokopan. V peklu pa je povzdignil svoje oči . . .“ Čisto naša domača zmota pa je tista, ki je bila že toliko krat grajana, pa se menda vender še zdaj sliši po cerkvah: »Golgota, to je mesto mertva-ških glav". Pri vseh teh in morda še drugih takih hibah slabostih more veren katoličan, ki ima pravi dober namen, svet® evangelije tudi po tej prestavi brati se vsem dušnim pridom i*1 dobičkom. Evangeliji stoje celi eden za drugim, kaker so jih Spisali evangelisti; opazek in razlag ni premnogo in vse so potisnjene pod čerto, tako da bravcu, ki se ne da rad motiti in 2aderžavati v branju besede božje, niso preveč na poti. Večina naših naročnikov pa seveda ne bo brala te stare Prestave. Saj imamo zdaj novo v „Zgodbah sv. Pisma" družbe sv. Mohorja. Ta prestava je brez dvojbe v vsakem oziru mnogo boljša, razlaga mnogo obširniša in učenejša, tako, da se moramo po pravici čuditi, kako je mogel gospod pisatelj, dr. Krek, Poleg svoje vsestranske delavnosti tudi to v velikem četertnem formatu 640 strani obsegajočo knjigo napisati. Soditi jo moremo mi do zdaj sicer le po neketerih poskušnjah, ki pa mislimo, da 2adostujejo, da jo smemo sploh po pravici hvaliti in pripo-r°čati. Gori omenjene napake stare prestave je gospod pisatelj več ali menj popravil. Da je latinsko besedo Kaljvarija prider-žal nespremenjeno, se da zagovarjati, ker je pri nas „lebanja“ a^i »lobanja" malo znana, »črepinja" v tem pomenu pa celo nedostojna. Da je rastel Jezus »v modrosti in milosti pri Bogu *n Pri ljudeh" pa ni zadosti rečeno, ker pravi evangelist, da je rastel tudi po telesni postavi (staroslovenska prestava pravi lom" za gerško r)hxuf) in ta beseda ni tako sama ob sebi razumljiva in nepotrebna, kaker latinska »aetate" ali »starosti" P° naši stari prestavi; na to besedo se moramo sklicati naproti judovski terditvi v taljmudu, ki pravi, da je bil Jezus majhine postave. Na tem mestu torej ne moremo reči, da je ^r' Krekova prestava zadosti natančna. Da drugod tudi ni vse-*CJ> se je povdarjalo že od druge strani. „Ave“ se ne pravi »češčena", temuč »zdrava", pozdravljena", in »benedicta" ne »blažena", temuč »blagoslovljena" (ali pa „žegnana“); zavoljo slabo prestavljene in slabše popravljene molitve kvariti evan-Seljski tekst, to bi se menda vender ne smelo. Sploh naj bi se P° naši misli sveto pismo ne prevajalo preveč prosto; tako tudi bogoslužni (liturgični) teksti ne. Tolika natančnost, kaker v stari s*°venščini pri nas dandanašnji seveda ni več mogoče; ali brez ^eobhodne potrebe naj bi se vender ne odstopalo od pervotnega j1**' v obliki. Namestu preteklega časa rabiti v evangeliju skoz skozi sedanji čas (praesens historieum), to dela evangelijsko Pripovedovanje nekako premoderno, za nas celo nekako pre-malo dostojno, skoraj bi rekli trivijaljno. Naj bi se rabil ta čas tam, kjer stoji tudi v gerškem in latinskem tekstu. Da je dr. Krek evangelije sestavil v nekako harmonijo in posamezne kosce potem razpostavil v preobilno razlago, to je za izdanje v „Zgodbah“ sicer primerno in za študiranje priročno; vender mislimo, da bi mnogi rajši imeli vsak evangelij cel in sam za se po versti, kaker stoje v sv. pismu. Mariskedo bi tudi morda rad bral evangelij, težko pa se bo lotil tako obširne in učene razlage. Evangelijske kosce iskati po tej gosti šumi se tudi ne bo ljubilo vsakemu. Zato mislimo, da bi bilo jako želeti, da bi izdala družba sv. Mohorja kmalu evangelije same in celotne v priročni vezani knjižici, kakeršne so knjižice angleške svetopisemske družbe. Tudi v Rimu so se izdali na ta način poslednja leta s priterjenjem in priporočilom papeževim-Tako knjižico bi človek lehko seboj vzel, kamer koli bi šel, in lehko bi vsak čas pogledal vanjo; tako bi mu postali sv. evangeliji popolnoma domači in čudno bi bilo, ako to ne bi imelo mogočnega in najboljšega vpliva na vse njegovo življenje. (Dalje prih.) Verni ob času povzdigovanja pri sv. maši. Kako se imajo deržati verni ob času povzdigovanja pr> sveti maši? Glejmo, kako je bilo to nekedaj! Podobe iz 14. stoletja, ki nam pred oči stavijo ta slovesni trenotek svete daritve, kažejo verne klečeče, pa ne s pripognjeno glavo, temuč z očmi vpertimi v povzdignjeno sveto rešno telo ali v kelih se sveto rešno kervjo. Pisavci naslednjega stoletja zahtevajo ravno tako deržanje-Neki okrajni cerkveni zbor v Rensi, ki je bil leta 1583 in g® je poterdil papež Gregor XIII., pravi tako: „Tisti, ki so bolje podučeni v verskem življenju, bodo bolje storili, da namestu da bi brali v svojih molitvenih knjigah z veliko pazljivostjo in g°' rečnostjo gledajo in premišljujejo svete skrivnosti, ki se gode na oltarju začenši s predglasjem". Kartuzijam imajo navado, da mej tem ko se izgovarjaj0 besede posvečenja, klečijo s povzdignjeno glavo in pogledom k oltarju obernjenim. Orii imajo v svojih vstanovah, ki so >z leta 1241 neko določilo, ki pravi: „Keder se opravlja sveta maša' jako zgodaj, tako da se zaradi teme ne more videti sveto rešno-telo, sme dijakon deržati prižgano svečo za mašnikom, da je sveta hostija na svitlem". Tudi vse vshodne liturgije (maše jutrovskih obredov) zahtevajo, da se pred sv. obhajilom posvečene podobe pokažejo-ljudstvu. Na stran pustivši mnogo drugih dokazov, moremo reči, da le izročilo tako in pv. Martin Kohemski, kapucin, je mogel pisati v svojem delu o sv. maši naslednje besede: „V trenotku pov-zdigovanja se ima oberniti vse ljudstvo proti oltarju in gledati 2 gorečnostjo presveti zakrament. Saj je sam naš Gospod, kolte je vstanovil, svojim aposteljnoin pokazal svoje telo in svojo teri z besedami: „To je moje telo, to je moja kri" In tudi cerkev hoče, da naj mašnik pokaže ljudstvu hostijo in kelih, da °boje pogleda in tako bolj jasno spozna svojo katoliško vero. Zakaj se je torej tako jasna in očitna volja pozabila zai teko dolgo in dolžila celo ko prederzna in nespoštljiva? Odgovor je lehak. Vzrok je bila Janzenijeva kriva vera, s pretvezo Ve(P. O.) popolni odpustek za vse v kapucinskih cerkvah. V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnim odpustkom za ude 3. reda.