57_2 KRONIKA
loog
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 747(497.4Tuštanj pri Moravčah)"18"
Prejeto: 7. 6. 2009
Vesna Bučič
dr. umetnostnozgodovinskih znanost, muzejska svetovalka v pokoju, sodna izvedenka za uporabno umetnost.
Na Jami 5, SI-1000 Ljubljana e-pošta: vesna.bucic@amis.net
Interierji na tuštanjskem gradu v 19. stoletju
IZVLEČEK
Prispevek govori o interierjih na tuštanjskem gradu, ki ga je leta 1800 od grofov Lichtenbergov kupil Ignac Scaria in v jugovzhodnem traktu opremil bivalne prostore. Prek dedovanja in poroke je stavba leta 1873 prešla v roke nekdanjega grajskega vrtnarja Luke Pirnata, Kebrovega s Krtine, in v rokah njegovih naslednikov ostala neprekinjeno vse do danes. V štirih bivalnih prostorih in na podstrešju je ohranjeno nekaj baročnega inventarja iz fevdalnih časov, klasicistične in empirske peči, portreti Scarijeve in Widmayerjeve družine ter pohištvo in drobni inventar iz 19. in začetka 20. stoletja, od poznega klasicizma, empira in bidermajerja do raznih faz historizma in secesije.
KLJUČNE BESEDE
grad Tuštanj, lastniki, dedovanje, bivalni in protokolarni prostori, grajska oprema, uporabna umetnost, 18. — 20.
stoletje
ABSTRACT
INTERIORS AT THE TUŠTANJ CASTLE IN THE 19T) CENTURY
The contribution speaks of the interiors at the Tuštanj castle, which Ignaz Scaria bought in 1800from the counts Lichtenbergs, and decorated the residence in the southeast tract. By inheritance and marriage, the building came in 1873 in the hands of the former castle gardener Luka Pirnat, Keber's from Krtina, and remained in the hands of his successors up to the present day. Some baroque inventory is preserved in four residence premises and in the attic from feudal times, classicist and Empire stoves, portraits of the Scaria and Widmayer families, and furniture and small items from the 19"' and the beginning of the 20/"' centuries, from late classicism, Empire and Biedermeier to different phases of historism and secession.
KEY WORDS
Tuštanj castle, owners, inheritance, residence and protocol premises, castle equipment, applied art, 18" — 20I"'
centuries
V Moravski dolini, ki leži na zahodnem delu Posavskega hribovja med dolino Race in severnega pobočja Ciclja (817 m), je na bolj ali manj varnih vzpetinah zraslo več gradov. Njihovi sledovi so danes večinoma izginili, od nekaterih pa so ostale le razvaline. Edini dokaj dobro ohranjeni je stalno naseljeni grad Tuštanj, ki ni trpel posledic požiganja, ropanja in nacionalizacije s strani države po drugi svetovni vojni. Leži v naselju Zgornji Tuštanj jugozahodno od Moravč, sam kraj z imenom Tvztan pa se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1238.1
Grad stoji na blagi, lahko dostopni vzpetini, ki jo obdajajo grajska polja, sadovnjaki in travniki. Ime je dobil po kamnini lehnjak, v nemškem besedilu zapisanem kot Tujfstein. Pravijo mu tudi moravski peščenjak, ki so ga veliko izkoriščali v rimski dobi in v srednjem veku. Lastnike gradu je mogoče slediti od 16. stoletja, ko je bilo tuštanjsko gospostvo nekaj stoletij v lasti mogočne rodovine Lichtenbergov. V 19. stoletju so se lastniki dvakrat zamenjali in ker grad v obdobju socialistične vladavine po letu 1945 ni bil nacionaliziran, je še danes obljuden in v njem živi potomec zadnjih lastnikov.
Začetek gradnje in poznejše obnove
Tuštanj je bil zgrajen ob koncu 15. stoletja in
prvotna oblika grajskega poslopja se je precej razlikovala od današnje. V drugi polovici 17. stoletja so ga grofje Lichtenbergi popolnoma obnovili in njegova renesančna zasnova, nastala pod italijanskimi vplivi, se ni več spreminjala. Štiri enako visoki trakti obdajajo v notranjosti arkadirano grajsko dvorišče in hodnike s še originalnim opečnatim tlakom. V pritličju in nadstropju poteka po poznorenesančnem načelu enfilade zaporedje prostorov, v katerem so vrata sob postavljena v osi in omogočajo pogled skozi vse prostore. Prav to sosledje soban, ki poteka vzporedno z arkadnimi hodniki, se je na Tuštanju obdržalo do danes. Na pročelju zahodnega trakta je nad vhodnim portalom vzidana heraldična plošča z vklesanim nemškim napisom in grboma Lichten-bergov in Gallov, ki nam pove, da je bil grad zgrajen leta 1490. Med osrednjimi okni na južnem traktu je v fresko tehniki naslikana sončna ura meridijana. Manjkajoči gnomon v obliki železne palice je pod kotom 46 stopinj, kolikor znaša geografska širina Tuštanja, metal senco na številčnico z rimskimi številkami od sedme ure zjutraj do dveh popoldne.
Ločeno od grajskega poslopja so Lichtenbergi leta 1704 postavili z baročnimi freskami poslikano
kapelo sv. Janeza Nepomuka, na oltarju pozornost Layerjeva oltarna podoba sv. _ pomuka iz leta 1825.2 Na ploščadi prec
pa pritegne aneza Ne-pročeljem
Sončna ura "meridijana", 18. stoletje (foto: Vesna Bučic).
1 Leta 1238 je Gerlah iz Kamnika podaril samostanu cerkve
sv. Marjete v Velesovem eno kmetijo v Tuštanju (in Tvz-
tan). Nato se omenja kraj leta 1335 pod imenom in monte de Taustayn, 1458 pa kot Tusschtain. Podatek je iz tipkopisa magistrskega dela Franceta Goloba, str. 443-444, povzet pa
je iz: Milko Kos, Gradiva za historično topografijo Slovenije,
II, 1975, str. 656.
Oltarna slika v oljni tehniki je signirana desno spodaj: _ Layer Pinx A1825.
Sta še vedno kot grajska znamenitost 400 let stara lipa in 360-letna košata platana, pod katero razvejano krošnjo stoji kamnita miza.
Grajsko poslopje je bilo poškodovano med potresom 1895, potresni sunek leta 1963 pa je razpoke na mogočnih arkadah in zidovih še povečal. Ker življenje v gradu ni bilo več varno, se je del domačinov preselil v novozgrajeno hišo na zahodnem delu grajskega dvorišča. V devetdesetih letih 20. stoletja so lastniki s pomočjo občine Domžale in Ministrstva za kulturo obnovili grajske temelje in zidove ter restavrirali arkadno dvorišče in grajsko kapelo, ki sta bila tik pred propadom. Po obnovi gradu je občina Moravče v severnem traktu uredila svoje reprezentančne prostore, sobane južnega trakta z ohranjeno ambientalno postavitvijo lastnikov iz 19. stoletja pa so leta 1990 odprli za javnost. Obiskovalcev ne privabljajo samo mogočna stavba in njegovi interierji. V poletnih mesecih je obiskan tudi akustični atrij, kjer že od leta 1994, ko je grad praznoval 500 letnico obstoja, potekajo kulturni in glasbeni večeri. V njem so občasno gostovali amaterski likovniki in v organiziranih kolonijah ustvarjali svoja umetniška dela, od katerih je v grajskem depoju shranjeno nekaj slik, ki so jih avtorji darovali grajskemu lastniku.
Za Tuštanj je bil leta 2003 sprejet odlok, s katerim je grad z vsemi objekti in parkom razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. S tem je tudi zavarovan pred nadaljnjim propadanjem in nestrokovnimi posegi, kar je tudi temeljna osnova za njegovo nadaljnjo celovito obnovo. Na ureditev še čaka premična kulturna dediščina, kar pomeni inventari-ziranje in restavriranje spomeniška inventarja iz uporabne in likovne umetnosti, popis dragocenega arhivskega gradiva in katalogiziranje knjižnega fonda.
Grajski interierji v 19. stoletju
Notranjščina tuštanjskega gradu nima nekih arhitekturnih posebnosti. Večina sob ima ometane strope z linearnimi štukiranimi okvirji. V jugovzhodnem delu stavbe se je ohranil renesančni strop z lesenimi tramovi s profiliranimi robovi in s tesarsko vsekanimi zarezami. Enaki, močno poškodovani tramovi so bili tudi v severovzhodnem delu, žal pa so bili sneti leta 1996, preden je lahko intervenirala spomeniška služba.
Opremljenost tuštanjskih interierjev, ko so od leta 1610 v gradu gospodarili baroni, pozneje grofje Lichtenbergi, za sedaj poznamo le iz dveh ohranjenih zapuščinskih inventarjev iz prve polovice 18. stoletja, ki so objavljeni v posebnem članku pričujoče publikacije.3 Za grajske interierje obstaja podatek, da je imel grad ob koncu 18. stoletja pomembno vlogo.
V severnem traktu je bil med letoma 1787 in 1811 sedež upravnega okraja, v 19. stoletju pa je v njem zasedalo okrajno glavarstvo in sodišče, ki je zajemalo litijski, poganiški in brdski okoliš.4
Grof Franc Ksaver Lichtenberg, zadnji lastnik iz te mogočne rodovine, je grad leta 1800 prodal Ignacu Scariji (Skarji, p 1816), ki je bil med drugim tudi lastnik graščine Slap pri Vipavi in zakupnik vipavskega gospostva.5 Od takrat dalje lahko govorimo o opremi grajskih prostorov v 19. stoletju, od katere se je nekaj stanovanjske opreme ohranilo do danes. Ignac se je poročil leta 1782 z Johano (Jeanette) Widmayer, katere kostumsko zanimiv oljni portret slikarja Andreja Herrleina iz leta 1796 se je ohranil v sedanjem grajskem salonu. Zraven visita še portreta Johanine sestre Ane Marije Widmayer in njunega brata Alojza Franca Widmayerja s signaturami in letnicami istega slikarja na hrbtni strani.6
Med pregledovanjem tuštanjskega arhiva, ki so ga lastniki gradu pridno shranjevali, se je našel zapuščinski inventar iz leta 1817, narejen na podlagi "zapuščine 20. oktobra 1816 umrlega gospoda Ignaca Scarie, lastnika graščine Tuštanj, ki je bil sestavljen po ukazu kranjskega mestnega in deželnega sodišča. Graščina Tuštanj, 19. avgusta 1817"? Na 14 straneh v gotici pisanega zapuščinskega inventarja8 je popisana oprema grajskih prostorov, vse grajske pritikline in gospodarska poslopja. Poleg so še popisi Aktivnih terjatev do zasebnikov, Terjatve do javnega sklada, Vojne rekvizicije in Gotovine v zlatu in srebru. (V nadaljevanju teh postavk ne razčlenjujem, ker niso predmet tega prispevka.)
V popisu Srebrnine je naštetih več garnitur jedilnega pribora in nekaj namiznega posodja, več svečnikov ter srebrna žepna ura.9 Sledi postavka Hiša in ostala oprema, v kateri je v bivalnih prostorih prvega nadstropja poimensko naštetih dvanajst sob s popisom pohištva in nekaj drobnega inventarja ter še dva prostora, Shramba in Kuhinja. S tem bi se štirinajst naštetih prostorov v prvem, bivalnem nadstropju, ujemalo s številom današnjih.
Dvanajst opremljenih sob v gosposkem nad-
3 Lozar Stamcar, Stanovanjska oprema gradu Tuštanj pri Moravčah v prvi polovici 18. stoletja.
4	Golob, Umetnostno zgodovinska topografija, str. 444.
5	Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 518.
6	GAT. Več o teh portretih glej v članku Damirja Potočnika v pričujoči publikaciji.
7	Popis tuštanjskega inventarja iz leta 1817 je v grajskem arhivu našel in mi izročil Boris Golec, za kar se mu lepo zahvaljujem.
8	GAT, Graščinski arhiv Tuštanj, Razni zanimivi drobci (Zapuščinski inventar Ignaca Scarie, 22. 8. 1817). Trans-kribiral in prevedel Miha Seručnik.
9	Naštetih je 12 nožev in 12 enakih vilic, 5 drugih nožev z enakimi vilicami, 13 jedilnih žlic in 6 kavnih žlic, 2 žlici za prilogo in 3 žlice za ragü in 10 "francoskih" vilic, 8 miznih svečnikov, 1 prenosni svečnik (Handleuchter), 1 ročka za čokolado z lijem, 2 sladkornici, 1 posoda za mleko z zajemalko, 1 namizni nastavek (Tajfelaufsatz), 1 škarje za šparg-lje, 1 potovalni pribor, 1 ročka za kavo, 1 ročka za mleko, 1 čajnik z 1 velikim pladnjem, vse skupaj v teži 1059 lotov.
stropju je po smrti Ignaca Scarie v njegovem zapuščinskem inventarju označenih kot predsoba, jedilnica, dnevna soba, spalnica, rdeča soba, biserna soba, garderoba, bela soba, zelena soba, rumena soba, otroška soba in duhovnikova soba. Ali je ta popis sob iz leta 1817 narejen po zaporedju prostorov v prvem nadstropju, ni mogoče ugotoviti. Ravno tako ni možna identifikacija notranje opreme Ignaca Scarie z ostanki ohranjenega pohištva in drobnega inventarja, ki sedaj spontano polni štiri sobane prvega nadstropja in ki je na ogled javnosti. V zapuščinskem inventarju je za pohištvo v Scarijevih bivalnih prostorih vedno zapisano, da je iz trdega ali mehkega lesa, večkrat pa se omenja češnja ali oreh.
V dvanajstih sobah je naštetih 12 omar. Med njimi so 4 omare z intarzijo, 1 intarzirana kotna omara in za sedaj neprepoznavni intarzirani Aufsathkastel (?). 3 stare omare so navedene z okrasjem (verjetno poslikane ali rezljane), 1 omara je za spravljanje hrane, 1 "za obešanje" in 1 je označena kot stara omara. Omenjen je 1 Rollkasten (?) (možno, da gre za omaro ali predalniški sekreter z roleto) in 1 sta-laža za spise. Med 4 knjižnimi omarami stoji pripis, da so 3 opremljene s stekli. Med shrambnim pohištvom sta še 2 kredenci, med katerimi je ena s predali. Predalniki so 4. Med njimi je 1 intarziran predalnik s pultom, drugi je vpisan kot "pisalni kabinet" (verjetno gre za predalnik-sekreter), 1 predalnik je s tremi predali in 1 je omenjen samo kot predalnik.
Med sedežnim pohištvom so vpisane 4 sedežne garniture. Med njimi je 1 zofa, prevlečena z modrim črtastim blagom; k njej sodi 12 stolov z isto prevleko. 1 zofa s 6 stoli je prevlečena s svilenim blagom, dvakrat pa sta omenjeni po 1 zofa s 6 stoli. Posameznih stolov je 41. 2 stola sta z usnjem, 24 je prevlečenih z rumenim suknom, 6 stolov ima črtasto prevleko, 6 starih stolov in 1 pručka pa je prevlečenih s črtastim blagom.
Postelj je 13. Med njimi jih je 8 brez posteljnine ali odeje in 1 kanape, prevlečen s svilo (verjetno ležalnik za dnevni počitek). Pri posteljah sta omenjeni le 2 nočni omarici in 1 omarica za umivanje s kositrnim umivalnikom.
Miz, večjih in manjših, je 31. Med njimi so 3 igralne, 1 jedilna, 1 bolniška, prevlečena z usnjem, 1 miza s kamnitimi vložki, 2 mizi sta lakirani, 1 miza ima kozje noge (najbrž gre za baročne ukrivljene noge en cabriole) in 1 servirna mizica s servietami. Ostalih 21 miz je iz češnjevine ali orehovine ali samo iz trdega ali mehkega lesa. Znotraj teh je 6 majhnih miz različnih vrst, 4 pa so označene kot stare.
Omenjeni sta 2 uri, stenska z ohišjem in 1 stoječa ura. Vpisan je 1 lestenec, 1 barometer, 9 plju-valnikov, 1 stojalo za umivanje kozarcev z bakrenim vrčem, kozarci in kavne skodelice nasploh, 1 kaseta s 6 kavnimi skodelicami, 2 ročkama in sladkornico, 1 stiskalnica za pečatenje, 2 lovski puški, 1 hitra tehtnica,
več ročnih del in 1 Spanischrohr (?), okovan s srebrom.
Po sobah je 13 ogledal. Od tega so 4 z modrimi okvirji, 8 jih ima pozlačene okvirje z okraski ali brez njih in 1 frizersko ogledalo, ravno tako s pozlačenim okvirjem. Na stenah visi 8 velikih bakrorezov, 6 različnih slik in 1 zastekljen načrt mesta Gradca v okvirju ter 6 stenskih svečnikov z ogledali (najbrž gre za blekerje, pri katerih zrcala ojačajo svetlobo sveče).
V	shrambi, kuhinji, omari za žito in na hodniku prvega nadstropja je še nekaj omar, skrinj, popotnih kovčkov in različna stara hišna oprema.
V	grajskem pritličju, katerega gradiva ne seštevam, so, poleg inventarja v Sobi za moško služinčad in v Kuharičini sobi, našteti še predmeti v Spodnji shrambi in Pisarni ter sodi v Vinski in čebri v Zeljni kleti. Temu sledi popis Perila in platnenih oblačil (gre za moško garderobo, verjetno leto prej umrlega Ignaca Scarije) ter daljši seznam Namiznega perila in posteljnine. Sledi popis gospodarskih poslopij z naštevanjem vozov in živine v Konjskem, Kravjem in Volovskem hlevu ter Svinjaku. V Lopi za vozove je omenjenih več konjskih in volovskih vpreg ter ena oslovska. Temu sledi še Kovačnica in Steklenjak ter dvoje daljših seznamov Zalog v naravi in 0d pod-ložnikov še ne oddano do vključno 1816. V Kapeli so vpisani mašni srebrni kelih in mašna oblačila. Na koncu so v seznamu omenjeni Listine in Knjige z naslednjo obrazložitvijo: "Najpomembnejših listin, kot so kupne in prodajne pogodbe glede nepremičnin in poročne pogodbe, ni bilo mogoče najti in ker se del spisov in vrednostnih papirjev zapustnika nahaja v Vipavi pod sodno prepovedjo, bi se morale le-te nahajati tam. Ker se del knjig nahaja v Vipavi in so zato na Tuštanju nahajajoča se dela nepopolna, bo treba popis celotne knjižnice sestaviti naknadno".
Premoženje v celoti je bilo ocenjeno na 56.312 goldinarjev in 22 krajcarjev oziroma skupaj s terjatvami do javnega sklada v višini 2.488 goldinarjev in 26 krajcarjev na 58.800 goldinarjev.
Grad z opremo, popisano po Ignačevi smrti v zapuščinskem inventarju, je kot univerzalni dedič nasledil Ignačev sin Jožef Scaria (1782-1831), poročen z Heleno Jančiger (ok. 1789-1849), ki je dve leti pred smrtjo prepustila tuštanjsko gospostvo svoji najstarejši hčerki Maksimilijani.10 Njen oljni portret, ki ga je neznani slikar upodobil skupaj s sestro Amalijo, je tudi ohranjen v grajskem salonu. Ker je bil grad močno obremenjen z dolgovi, se je samska in že priletna Maksimilijana (1810-1873), najbrž z namenom, da bi ohranila grad, poročila z grajskim vrtnarjem Lukom Pirnatom Kebrovin iz Krtine (1825-1898).11 V 19 let dolgem zakonu je podjetni Luka s kmetovanjem in dobrim gospodarjenjem rešil zadolženo tuštanjsko posestvo in propadajoči
10	Glej opombo 5.
11	Pirnat, Grad Tuštanj, str. 13.
Poročna dvorana s sodobnim pohištvom in lestencem, v ozadju je vidna klasicistična peč (foto: Vesna Bučič).
grad. Koliko od 12 soban, ki so bile za Ignačevega življenja opremljene s klasicističnim pohištvom, sta zakonca koristila, ni znano. V njunem času so in-terierji dopolnjeni z bidermajersko in neobaročno opremo in iz tega časa je večina drobnega inventarja. Po Maksimilijanini smrti 1873 je posestvo prešlo na ovdovelega moža in tako je grad s par-ternim vrtom, pozneje preurejenim v kmetijo s sadovnjakom, prešel v kmečke roke. Luka se je drugič poročil leta 1874 z Ano Resnik iz Gabrja pri Blagovici (1843-1914) in v zakonu se jima je rodilo 6 otrok. Zakonca in njuni nasledniki so v drugi polovici 19. stoletja dopolnjevali bivalne prostore z opremo iz obdobja poznega historicizma in secesije. Po potresu leta 1963 se je del Lukovih naslednikov preselil v novo stavbo in nadaljeval s kmetovanjem. Za ohranjeno grajsko opremo, ki je skrbno varovana in upoštevana kot spomeniško gradivo, skrbi vrtnarjev potomec, akademski glasbenik Peter Pirnat, ki je vzhodni trakt preuredil v sodobno stanovanje, v katerem živi z družino in upravlja grad. Kuhinja v njegovem stanovanju je sedaj na istem mestu, kot je bila v preteklosti grajska kuhinja in ostali pomožni prostori.
Prostori prvega nadstropja po grajski sanaciji
Oglejmo si prostore prvega nadstropja, ki jih je občina Moravče po sanaciji severnega trakta obnovila za svoje potrebe, lastnik gradu pa je v južnem traktu štiri sobe, opremljene s pohištvom, povečini
iz 19. stoletja, namenil za obiskovalce. Ko se iz raz-sežnega grajskega dvorišča skozi obokani portal in vežo povzpnemo po enoramnem stopnišču do prvega gosposkega nadstropja, nekoč v gradovih in palačah imenovanem piano nobile, nam pogled navzdol zajame celotno arkadno dvorišče. Napotimo se v dva grajska prostora, ki jih je občina Moravče uredila kot poročno dvorano in sprejemnico za mladoporočence. V sobah je bil položen nov, v večje kvadrate zložen parket v kombinaciji javorovega in hrastovega lesa. Pri obnovi prostorov so se pod beležem pokazali deli poslikave iz 18. stoletja, med njimi tudi slika tuštanjske graščine, odkrite freske iz začetka 19 stoletja pa so v obeh prostorih v celoti re-stavrirali. Reprezentanci namenjene sobe so opremili s sedežnim, tovarniško izdelanim pohištvom, ki v poenostavljenih oblikah posnema stole iz obdobja bidermajerja. Svetlobna telesa so prav tako novejši industrijski izdelki in med njimi se veliki lestenec z dvojnim nizom usločenih krakov zgleduje po renesančnih "holenderjih". V kotu poročne dvorane stoji na kovinskih nogah lončena okrogla peč z vertikalno izžlebljenimi in zeleno glaziranimi pečnicami in s kuriščem s hodnika, njen vrhnji nastavek, obvezni okraševalec peči iz obdobja klasicizma, empira in bidermajerja, pa leži poškodovan v grajskem depoju. V sprejemnici zraven poročne dvorane se je ohranilo le okroglo podnožje peči na kovinskih nogah. Vrhnji nastavek v obliki vaze je tudi spravljen v grajskem depoju, osrednji korpus peči pa leži razbit v depoju.
Prestopimo še v južni del prvega nadstropja, kjer so v treh manjših in v eni večji sobani prebivali tuštanjski lastniki in v katerih se je ohranil del Scarijeve in Pirnatove stanovanjske opreme iz 19. in začetka 20. stoletja. Ko se je 1992 začela sanacija in se je en del Lukovih potomcev preselil v novozgrajeno stavbo, je lastnik gradu prostore, opremljene s stilnim pohištvom in drobnim inventarjem, namenil "muzejski" dejavnosti. Poleg atraktivnega atrija je prav ta del tuštanjskega gradu postal za obiskovalce gradov in ljubitelje starin posebno in redko doživetje. V Sloveniji namreč razen Snežnika, Strmola na Gorenjskem in Tuštanja ni več gradu, ki bi se ponašal z opremo zadnjega grajskega lastnika, saj sta druga svetovna vojna in povojni čas močno skrčila materialne ostanke plemiške in meščanske kulture.
Slogovna analiza ohranjene grajske opreme
Iz arkadnega hodnika se napotimo skozi globoko nišo z baročnimi dvokrilnimi vrati s še originalno ključavnico in reliefno oblikovanim okovjem v manjšo sobo, iz katere se nam odpre pogled v tri prehodne, s stilnim pohištvom opremljene sobane. Prvi manjši prostor so domačini od nekdaj imenovali grajska sprejemnica, njej sledi veliko večji grajski salon in za njim spalnica, zadnji prostor v grajskem stolpu pa imenujejo dnevna delovna soba12
Ohranjeni sobni inventar, v 19. stoletju v bivalnih, sedaj "muzejskih" prostorih, je dediščina treh generacij družin Scaria in za njimi priženjenih Pirnatih. Po umetnostnozgodovinski klasifikaciji sodi to spomeniško gradivo v področje uporabne in likovne umetnosti in predstavlja materialno kulturo vsakdanjika tuštanjskih prebivalcev v 19. stoletju. Pri opisovanju njihovega inventarja bo večja pozornost posvečena pohištvu, ki pomeni bistveni del notranje opreme in ki mu s stilno analizo in primerjalno metodo določimo približni čas nastanka. Med starejšim in dobro ohranjenim pohištvom prevladuje klasicizem, bolj redki so predmeti s karakteristikami empira, nekaj več je opreme iz bidermajerja in poznejšega historizma, bolj redki pa so primerki iz obdobja secesije. Med sobnim inventarjem je na ogled še nekaj dobro ohranjenih ostankov iz obdobja Lichtenbergov, več njihovega slabo ohranjenega gradiva pa je na grajskem podstrešju.
Ohranjena oprema v ambientalni postavitvi, kakršno so zapustili zadnji prebivalci teh prostorov, ne kaže nekega grajskega razkošja. Na tem, sicer po obliki in izdelavi solidnem inventarju, ki žal ne izdaja anonimne mizarske in rezbarske mojstre, ni pretiranega okrasja niti pretirane pozlate. Novi lastnik gradu Ignac Scaria in naslednje generacije se ni-
koli, vsaj kolikor je znano do sedaj, ne omenjajo kot plemiči. Njihova stanovanjska oprema ohranjena v tuštanjskih sobanah izhaja iz časa, ko je v 19. stoletju prihajalo do družbene preobrazbe in s tem tudi do preoblikovanja pohištvene opreme, ki je stanovalcem nudila več udobja in sproščenosti. Kot nasprotje nesomernosti in pretiranega blišča roko-kojskega pohištva v stanovanjskih ambientih druge polovice 18. stoletja, je nastajalo v 19. stoletju preprostejše in funkcionalnejše pohištvo, oblikovano v skladnih in umirjenih obrisih. Nemirne linije prejšnjega sloga so nadomestile ravne in gladke ploskve, oživljene s furnirjem sestavljenim iz več vrst lesa omejenem s tenkimi bordurami, florealna intarzija pa se je umaknila geometrični. Na sedežnih garniturah so ukrivljene noge en cabriole zamenjale vitke in ravne ter pogosto izžlebljene noge z linearno rezbarijo. Postopoma je v domovih 19. stoletja prevladala nova, tako imenovana meščanska oprema, ki je v novih in poenostavljenih ambientih, bodisi pri fevdalcu ali meščanu, odražala njun socialni položaj. Z vpogledom v materialna pričevanja tuštanjskih lastnikov iz 19. stoletja lahko domnevamo, da so tudi Scarie v tem "stoletju meščanstva", čeprav so živeli kot graščaki, pripadali meščanskemu sloju prebivalstva.
Ambientalna ureditev štirih "muzejskih" prostorov
V	vseh štirih sobah so ohranjeni položeni podi iz smrekovega lesa iz okrog leta 1711.13 V manjši sobi, nekdanji grajski sprejemnici, ležijo široke deske po dolžini sobe, v velikem grajskem salonu, nekoliko manjši spalnici in sobi v stolpu imajo tako imenovani samostanski podi smrekove deske položene v kvadrate s temnejšo hrastovo obrobo. Iz Scarijevih časov, kar pomeni od leta 1800 naprej, so se ohranile tri dobro ohranjene peči s kuriščem z arkadnega hodnika. Klasicistična peč v grajskem salonu z arhitektonsko členjenim in kaneliranim korpusom in z okroglo vazo na vrhu, sodi gotovo v čas, ko je Ignac Scaria leta 1800 kupil in opremil tuštanjski grad.
V	naslednji sobi, nekdanji spalnici stoji okrogla peč s sivkasto glaziranimi pečnicami na podstavku s kovinskimi nogami. Na osrednjem delu korpusa so pravokotna polja z reliefno uprizorjenim figuralnim prikazom, pod njim je lebdeči lik Merkurja, rimskega boga trgovine s kaduceusom v rokah, ob straneh pa sta v pokončnih pasovih reliefne upodobitve delfinov, puttov in petelinov. Kvalitetni izdelek pečarske obrti sodi slogovno v obdobje bahavega empira, ko sta antikizirajoča figuralika in empirsko okrasje prekrilo ustaljene gladke ali kanelirane oblike klasicističnih peči.
12 Po izjavi grajskega lastnika Petra Pirnata.
Za podatek se lepo zahvaljujem kolegici Niki Leben.
Klasicistična peč w grajskem salonu, začetek 19. stoletja (foto: Vesna Bučič).
V grajskem, s pohištvom opremljenem stolpu, stoji peč ravno tako na kovinskih nogah. Njen tro-delni korpus iz zeleno loščene lončenine krasijo v nizih povezane plitvoreliefne klasicistične girlande, vrh pa zaključuje izžlebljeni ovalni nastavek. Leta 1995 sta bili med obnovo arkadnih hodnikov najdeni v nasutju nad oboki arkadnega hodnika pečnici z letnicama 1668 in Lichtenbergovim in Gallovim grbom. Na njihovih grbovnih ščitkih sta diagonalno postavljena leva in orla, na drugem pa kronani
Empirska peč z reliefnim prikazom boga Merkurja (foto: Vesna Bučič).
samorog.1^ V katerem grajskem prostoru je stala ta peč z renesančnimi pečnicami, ni znano.
Pohištvo v bivalnih prostorih južnega trakta gotovo ne stoji na istih mestih kot v 19. stoletju, ko so v teh sobanah prebivale generacije Scarijeve in Pirnatove rodovine. Natančnejše predstave o ambi-entalni ureditvi teh prostorov nimamo, zato v nadaljevanju govorimo o takšni ureditvi soban južnega trakta, kot so bile med pisanjem tega prispevka.
Ministrstvo za kulturo, INDGK center, Spomeniška kartoteka; Komelj, Zap. str. 23.
V zadnji sobi s tramovnim stropom stoji med pohištvom 19. stoletja baročna tabernakeljska omara iz prve polovice 18. stoletja. V gradovih in imenit-nejših stanovanjih je bila ta zvrst omare od zgod-nKega baroka pa do poznega klasicizma nepogrešlKivi kos hišne opreme. Tuštanjska tabernakeljska omara, okrašena na vratih z baročno zalomlKenimi polnili in osrednjim pisalnim delom s preklopno ploščo, je gotovo ostanek iz fevdalnih časov, ko so v 18. stoletju v gradu še živeli grofje Lichtenbergi.15 Možno, da je igralna(?) miza s štirimi predalčki in s ploščo iz črnega marmorja tudi ostanek Lichtenbergove opreme, nimamo pa dovolj dokazov, da bi jo istovetili z mizo iz Scarijevega zapuščinskega inventarja, ki se omenja kot "ena miza iz trdega lesa s kamnitimi vložki."Po njenih ukrivljenih, en cabriole oblikovanih nogah vsekakor sodi v drugo polovico 18. stoletja, ko so v gradu še gospodarili Lichtenbergi. Najbrž je iz njihove opreme tudi elegantna dvosedežna zofa iz druge polovice 18. stoletja z usločenima stranskima
"Kredenčna omara", prehod iz 18. v 19. stoletje (foto: Vesna Bučic).
naslonjaloma in ukrivljenimi nogami en cabriole, ki se končujejo s parkljem. Lahkotni oblazinjeni dvosed, opet s sodobnim črtastim blagom modre barve, je po obnovi gradu prenesen v poročno dvorano.16 Z malo domišljije bi ga lahko izenačili s "kanapejem, prevlečenim s svilo", ki je v Ignačevem času stal v jedilnici, najlepšem in največjem prostoru s tremi okni, ki so na južni strani gledali na baročni parter grajskega parka.
Iz Ignačevega zapuščinskega inventarja je razvidno, da je bilo na stenah jedilnice šest tako imenovanih blekerjev (ime je izpeljano iz besede bleken, delati saje). Gre za stenske svečnike z ogledali v ozadju in s pozlačenim okvirjem z retardiranim poznobaročnim školjčevjem. Bleščeč učinek je svečnikom dodajala razsvetljava sveč, ki se je na ogledalih še pomnožila. Na stenah jedilnice, ki ji kasnejši Pirnati pravijo grajski salon, so se ohranili le štirje blekerji, katerih poznobaročno okrasje iz zadnje tretjine 18. stoletja vsekakor sodi v čas Lichtenbergovega domovanja na Tuštanju.17
V	grajskem salonu je med starejšimi kosi Scarijevega pohištva manjša omara "kredenčnega tipa", okrašena s komaj zaznavno, s patino prekrito intarzijo. Njen ločno zaključeni vrh z dvema struženima in pozlačenima nastavkoma krasijo pozlačene listnate girlande, ki objemajo lovorjev venec. Čeprav je korpus "kredenčne omare" z zaobljenimi vogali zasnovan v poznobaročnem duhu in stoji na ukrivljenih in z rezbarijo okrašenih nizkih nogah, njeno pozlačeno okrasje s prvinami pristnega klasicističnega sloga premakne njen nastanek na prehod iz 18. v 19. stoletje. Najbrž je ta manjša omara z bleščečo pozlato stala v prostoru, ki se v zapuščinskem inventarju večkrat omenja kot jedilnica. Ker pa je bila jedilnica najbolj imenitni prostor gosposkega nadstropja, so ta prostor poznejše generacije Pirnatov preimenovale v grajski salon.
V	istem prostoru visijo na stenah tri visoka prestižna ogledala z modrimi okvirji, ki bi jih lahko istovetili s štirimi ogledali "z modrimi okvirji" iz Ignačevega zapuščinskega inventarja, omenjenih v dnevni, beli, zeleni in biserni sobi (možno, da so slednjo tako imenovali zaradi biserne barve pohištva, še bolj je verjetno, da gre za stensko posli-kavo, ki v prostorih južnega in vzhodnega trakta še ni raziskana). Trem ogledalom v modrih in 135 cm visokih okvirjih, ustvarjajo vtis razkošnosti in dragocenosti dvojne bordure iz pozlačenih bisernikov. Vrhove ogledal krasijo valoviti modri trakovi s cvetličnimi šopki, pod njimi so na podolgovatih pravokotnih poljih pozlačeni plitvoreliefni figuralni prizori, v spodnjem delu pa so pozlačene reliefne arabeske v kombinaciji s človeško figuro. Po monu-mentalnosti in okrasju sodijo ta, bolj grajska kot
15 Fotografijo tabernakeljske omare glej v članku Maje Lozar Stamcar.
16	Za fotografijo zofe glej opombo 15.
17	Za fotografijo svečnika glej opombo 15.
meščanska ogledala s pristnim empirskim okrasjem, v začetek 19. stoletja, ko so v obdobju bahavega empira, rezbarski in pozlatarski mojstri opremljali notranjo opremo s tehnično dovršenim okrasjem in pogosto dodajali, kot na pričujočih ogledalih, pripovedno figuraliko iz grške in rimske mitologije. Sicer pa lahko omenimo, da je empirski slog v naših krajih samo kratka epizoda, navezana na določeno sredino in omejen krog naročnikov, med katere bi lahko uvrščali nekatere člane Scarijeve rodbine. Ignacu Scariji lahko pripišemo vso, slogovno nekoliko zapoznelo klasicistično opremo iz začetka 19. stoletja, ki se je ohranila v štirih bivalnih prostorih južnega trakta. To je namreč obdobje, v katerem so se, večinoma na meščanskem pohištvu, nadaljevale okrasne prvine klasicizma vse tja do sredine stoletja. Klasicizem je tudi obdobje, v katerem se v notranji opremi pogosto srečujemo s predalniki,
Empirsko ogledalo, začetek 19. stoletja (foto: Barbara Zabota).
ki sodijo med najbolj uporabne zvrsti pohištva. V gradovih in meščanskih stanovanjih so se uveljavljali od zgodnjega baroka pa vse tja do konca historicizma. Bili so tako priljubljeni , da je vsaj eden stal v vsaki sobi. V grajskem salonu se srečamo kar z dvema kvalitetnima klasicističnima predalnikoma, ki s svojimi ravnimi linijami korpusov in zglajenimi ploskvami slonita na konusnih in vertikalno kaneliranih nogah. Oblikovno sodi ta zvrst nog med najbolj značilne prvine klasicističnega sloga, ki se v slovenski umetnostnozgodovinski terminologiji omenja kot kitasti slog (Zopfstil), v avstrijski varianti klasicizma kot Jožefinski slog, v Franciji pa kot slog Ludvika XVI. Tuštanjska predalnika se med seboj razlikujeta po svojih različnih funkcijah. Večji predalnik z dvema velikima predaloma na visokih, slokih in izžlebljenih nogah je večinoma služil shranjevanju tekstila in vsakdanjih predmetov. Drugi, tako imenovani pisalni predalnik (secretaire) s tremi osrednjimi in dvema stranskima vrhnjima predaloma stoji na nizkih, ravno tako konusno oblikovanih in izžlebljenih nogah. Njegov zgornji del s poševno in preklopno pisalno ploščo s ključavnico, za katero je šest majhnih predalov, je gospodarju graščine služil za administriranje in shranjevanje korespondence, manjši predali pa za spravljanje pisalnega pribora, pečatov, nakita itd. Predalnikove intarzirane površine so okrašene z različno toniranimi in zalomljenimi oblikami orehovega furnirja, ki jih obrobljajo temnejši trakovi iz močvirnega hrasta. Čeprav je v njegovih intarzijah še čutiti odmeve poznobaročnega vzdušja, predal-nikove konusne in kanelirane noge in v ognju pozlačeni medeninastimi ročaji s klasicistično reliefno motiviko postavljajo pisalni predalnik (tudi predalnik-sekreter) na prehod iz 18. v 19. stoletje. Ker je bil v tem obdobju lastnik tuštanjske graščine Ignac Scaria, bi ga lahko istovetili z "intarziranim predalnikom s pultom", ki se v zapuščinskem inventarju omenja v spalnici. S tem podatkom bi ga lahko prisodili grajskemu gospodarju, ki naj bi imel v svoji spalnici pod ključem marsikakšno grajsko dragocenost. V enem od njegovih predalov je imel Luka Pirnat shranjeno svojo dedovalno listino, v predalih, ki se dolgo niso odpirali, pa poteka šele v novejšem času raziskava dragocenih dokumentov iz zgodovine tuštanjskega gradu
V grajskem salonu dominira sedežna garnitura v naravnih barvah češnjevega(?) lesa, sestavljena iz tapeciranega troseda (zofe), dveh stolov z naslonjali, izpolnjenimi s pokončnimi letvami, in manjše mize. Da gre za stilno enotno garnituro, dokazujejo njihove vitke, konusno oblikovane noge kvadratnega prereza z izdolbenimi kanelurami, najbolj pogostimi in tipičnimi prvinami klasicističnega sloga.
Predaln ik-sekreter,
iz 18. v 19. stoletje (foto: Barbara Zabota).
Klasicistični Bučic).
stol, začetek 19. stoletja (foto: Vesna
Klasicistična miza, začetek 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
V Scarijevem zapuščinskem inventarju so vpisane štiri sedežne garniture. Med njimi se trije kompleti z "zofo in šestimi stoli" omenjajo v biserni, zeleni in duhovnikovi sobi, četrta garnitura, ki je poleg "zofe imela 12 stolov z enako črtasto prevleko" (črtasti vzorci so značilni za openjanje klasicističnih sedežev), je stala v dnevni sobi. Ker se je v drugi polovici 19. stoletja Scarijev inventar iz dvanajstih prostorov skrčil na sedanje štiri opremljene sobane, je možno, da je s pohištvom iz nekdanje dnevne sobe in jedilnice opremljen sedanji grajski salon z omenjeno sedežno garnituro z dvema stoloma in veliko jedilno mizo s šestimi stoli. Ker je v grajskih prostorih ohranjeno deset enakih klasicističnih stolov, je možno, da se ti stoli nanašajo na prej citirano Scarijevo sedežno garnituro, ki je imela poleg zofe še dvanajst enakih stolov.
Grajski salon z jedilno mizo in sedežno garnituro, začetek 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
Kateri od dvanajstih sob se je v času prebivanja Ignaca Scarije imenoval dnevni prostor, iz zapuščinskega inventarja ni razvidno. Na gradovih in meščanskih stanovanjih so bile dnevne sobe prostor, namenjen družinskemu življenju za posedanje, kramljanje in branje, in kot take vedno opremljene s sedežnimi garniturami. Ker v Ignačevem zapuščinskem inventarju zasledimo podatek, da je bilo "24 stolov prevlečenih z rumenim suknom v jedilnici", bi lahko predpostavljali, da je bila oprema Scarijeve jedilnice v največjem in najlepšem grajskem prostoru s tremi okni, ki se sedaj imenuje grajski salon. Jedilnice so bile namreč v vseh časih in krajih osrednji prostor grajskega in meščanskega življenja in jim je bila v pianu nobile vedno namenjena največja soba.
Sodeč po klavikordu iz leta 1805, predhodniku poznejšega klavirja, se je v tem najlepšem prostoru tudi muziciralo. Klavikordi in klavirji so bili pogosto nepogrešljivi del stanovanjske opreme graščakov in imovitejših meščanov. Kdaj in od kod je ta dragoceni inštrument prišel v tuštanjske prostore, ni znano, nedvomno pa da od prihoda na grad stoji na istem mestu. Čeprav nam njegova letnica pove, da sodi v obdobje lastništva Ignaca Scarije, premožnejšega člana te doseljene družine, klavikord v njegovem zapuščinskem inventarju ni omenjen.
Med pohištvom, oblikovanim v klasicističnem slogu, sta se v sobi jugovzhodnega stolpa ohranili zakonski postelji in štiri nočne omarice. Njihove zapoznele prvine klasicizma jih postavljajo v prva desetletja 19. stoletja, ko sta v gradu prebivala Ignac Scaria in njegov sin Jožef z družino. Preproste
oblike provincialnega klasicizma se odražajo tudi na veliki vitrini v grajski sprejemnici, ki v zastekljenem zgornjem delu hrani grajsko steklovino in keramične in porcelanske garniture jedilnega in okrasnega posodja.
V sobi jugovzhodnega stolpa pritegne vso pozornost dvokrilna knjižna omara z ločno oblikovanim čelom. Na njenih vratnicah z osmimi, na platno poslikanimi pravokotnimi polnili, je neznana roka z oljnimi barvami upodobila police s knjigami različnih velikosti. Provenienca te zanimivo poslikane omare je neznana, ravno tako je dvomljiva njena datacija, ki bi po ločnem čelu lahko sodila v 18. ali v prvo polovico 19. stoletja. Tekom časa je omara ostala brez nog, ki bi nas lahko pripeljale do natančnejšega časa njenega nastanka - možno do zadnjih Lichtenbergov v drugi polovici 18. stoletja ali v prva desetletja 19. stoletja, ko je v gradu prebival novi lastnik Ignac Scaria.
Našteta pohištvena oprema, s katero sta v bivalnih prostorih prvega nadstropja živeli dve generaciji Scarijeve rodbine, sodi v čas od približno konca 18. stoletja pa do izdelkov provincialnega klasicizma iz prvih desetletjih 19. stoletja (izvzeti so ostanki Lichtenbergove opreme), ko se v gradu istočasno pojavljajo nove, bidermajerske oblike notranje opreme. Primerki iz tega obdobja predstavljajo solidne mizarske in rezbarske izdelke, ki so morali dolgo trajati in so tudi, iz spoštljivega odnosa Pir-natove družine do grajske preteklosti, trajali do današnjih dni. Zanimivo, da v gradu iz prvih desetletjih 19. stoletja ni ohranjenih garderobnih omar, ki so tekom 19. stoletja izrinile skrinjo, ki je
Bidermajerskapostelja, 30. ali 40. leta 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
bila pri vseh družbenih plasteh najbolj pogosto grajsko ali meščansko shrambno pohištvo. Nenavadno je tudi, da iz Scarijevih časov ni ohranjenih klasicističnih in bidermajerskih skrinj, ki so bile v teh obdobjih pogosti kosi notranje opreme v bivališčih podeželske gospode. Namenjene so bile shranjevanju oblek, nevestine bale, nakita, dokumentov, denarja in živil, v kmečkem okolju tudi pridelkom. Pri kmetih so bile poslikane skrinje del nevestine bale in ravno na Gorenjskem je bilo poslikovanje ženitovanjskih skrinj najbolj razvito. V sobi grajskega stolpa stoji samo ena skrinja, poslikana s cvetličnimi šopki in prav take so bile v slovenski umetnosti na kmetijah običajne v 19. stoletju.
Klasicistično likovno izražanje je v svojem širokem razponu skozi prvo polovico 19. stoletja zajemalo tri stilno definirane skupine: kitasti slog, em-pir in kot zadnji derivat klasicizma, priljubljeni bidermajer. Kot slog meščanske kulture, omejen na srednje in malo meščanstvo, se je bidermajer naj-čisteje izrazil v stanovanjski opremi s funkcionalnim, skladnim in udobno oblikovanim pohištvom. Najdemo ga tudi med tuštanjsko opremo v času, ko je v gradu živela druga in tretja generacija Scarijevih - Ignačev sin Jožef z ženo Heleno in njuna hči Maksimilijana. Iz njihovih časov so v sobanah ohranjene tri velike garderobne omare. Monotonost ploskev njunih dvokrilnih vrat poživljajo na eni omari pravokotna polnila in okrasno zloženi orehovi furnirji, na omari iz temno luženega lesa pa so na robovih vrat snopi pokončne profilacije. Biderma-
jersko občutenje omar potrjujejo originalne prizma-ste in pri dnu odebeljene noge, ki so najbolj tipični nosilni elementi bidermajerskega pohištva.
V	vseh sobah bivalnega trakta je ohranjeno več predalnikov z dvema ali tremi predali. Na njihovih furniranih gladkih stranicah ni nobenega okrasja, ker pa je večkrat prihajalo do zamenjave majavih nog, so ti predalniki slogovno neopredeljivi in čas njihovega nastanka lahko sega od začetka pa vse do konca 19. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja so se predalniki večinoma umaknili v spalnice za shranjevanje posteljnega in osebnega perila. Njihov prostor ob stenah jedilnic so zasedle velike in male kredence, v delovnih prostorih police s knjigami, v salonih pa zastekljene vitrine.
V	grajski spalnici, ki je veljala za privaten in najbolj intimen prostor in je bila na tuštanjskem gradu namenjena gospodarjevemu študiranemu sinu Maksu Pirnatu (1875-1933), sta poleg dveh predalnikov še bidermajerski zakonski postelji z uslo-čenima vzglavnima in ravnima vznožnima končnicama. Robovi teh končnic se nadaljujejo v noge v obliki spodaj odebeljene prizme, najbolj pogostih oblik nog na bidermajerskem pohištvu.
Drugi par zakonskih postelj imata vzglavne in vznožne končnice usločene navzven in oblika teh postelj je v bistvu nadaljevanje empirske čolničasto oblikovanje postelje (lit en bateau), le da jim bi-dermejerske sabljasto ukrivljene noge, ki se navzdol zožujejo, dajejo lahkotnejši in elegantnejši videz.
Bidermajerski stol, 20. ali 30. leta 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).

Čeprav je v gradu ohranjeno veliko stolov (v zapuščinskem inventarju je v Scarijevih dvanajstih sobah popisanih 41 stolov), je med njimi samo ena garnitura zelo poškodovanih stolov s prvinami bi-dermajerskega sloga. Njihovi prednji nogi kvadratnega prereza sta navzdol zoženi, zadnji, navzven sabljasto usločeni, pa pomenita najbolj ustaljene oblike bidermajerskih stolov in se obdržijo vse do srede 19. stoletja.
Iz poznejšega bidermajerskega obdobja je v grajskem salonu ohranjen zelo zanimiv oblazinjeni gu-galnik, ki je s svojo nenavadno in redko obliko najbrž edini te vrste v Sloveniji. Njegovi upognjeni naslonili za roke se navzdol nadaljujeta v veliki stranski polkrogli, ki omogočata guganje.
Več stolov, razporejenih po grajskih sobanah, je iz obdobja historizma, ko se v drugi polovici 19. stoletja začne pri predmetih uporabne umetnosti spogledovanje s stilnimi fazami preteklih obdobij. Postbidermajerskim oblikam sedežnega pohištva se pridružijo reminiscence baročnega sloga, ki naslonjala stolov preoblikujejo v obrisno vzvalovljene odprte ali tapecirane medaljone z okvirji z rezljanim ali predrtim okrasjem. Prednji nogi stolov nista več ravni in kvadratnega prereza, ampak sta ukrivljeni en cabriole in se pri dnu končujeta z visokim "na-prstnikom". V tem novem baroku (neobarok ali psev-dobarok), eni od slogovnih variant historicizma, sta
jdl
Bidermajerski gugalnik, sreda 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
Neobaročni stol, 60. leta 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
ohranjena dva stola z odprtim in na vrhu okrasno predrtim naslonjalom in oblazinjenim sedežem.
S podobnimi neobaročnimi prvinami je okrašen tudi naslanjač z oblazinjenim hrbtiščem in naslonili za roke. Pogosto so noge teh razmeroma težkih naslanjačev opremljene s koleščki, ki jih ima tudi naslanjač v tuštanjski spalnici. Cas njegovega nastanka kakor tudi prej omenjenih neobaročnih stolov je približno med letoma 1860-1870. K temu obdobju lahko pripišemo blazinjak, ki ga v celoti prekriva tekstilna prevleka in le po obliki valovito sklenjenega hrbtnega naslonjala bi mu čas nastanka prisodili v petdeseta ali šestdeseta leta 19. stoletja. Iz istega obdobja, v katerem sta kot zakonca živela lastnica gradu Maksimilijana z možem Lukom Pirnatom, so ohranjene tri neobaročne manjše mize, katerih pravokotne mizne plošče z valovito oblikovanim opasjem z majhnimi predali slonijo na vitkih, en cabriole oblikovanih nogah. V grajski spalnici je nad eno od teh miz položena bela marmorna plošča s keramično umivalno garnituro, nad katero stoji ob steni prislonjeno veliko ogledalo v lesenem profi-liranem okvirju z velikima, plitvo izrezljanima volu-tama. Marmorna plošča in ogledalo sta del psihe, katere spodnji del z dvokrilnimi vratci in dvema predaloma stoji močno poškodovan na arkadnem hodniku prvega nadstropja. Psiho bi lahko datirali v zadnja desetletja 19. stoletja, ko so spalnice na prehodu iz neobaroka v neorenesanso, imenovano tudi staronemški slog (altdeutsch) dopolnili z nizkimi umivalnimi omarami s predali, prekritimi z marmornimi ploščami in velikimi pokončnimi ogledali.
Iz obdobja neorenesanse stoji v grajski sprejem-nici na steno prislonjena manjša pisalna miza z osrednjim predalom in pod njim udrtim prostorom za kolena z dvema predaloma na vsaki strani. Tudi v tem primeru gre za slogovno zvrst neorenesančnega pohištva, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja s severa preko Avstrije prešlo v naše kraje in v slogu nove renesanse (neorenesanse ali psewdorenesanse) okraševala pohištvo z rezljanimi in izstruženimi elementi. Pravokotno ploščo pisalne mize obkroža nizka ograjica iz niza struženih balustrov, izstružene so tudi noge v obliki dvojnih sploščenih krogel z na dnu tupiranim zaključkom. Ko je Luka Pirnat po smrti prve žene 1873 postal lastnik tuštanjskega posestva, je kmalu zatem ta pisalna miza postala del tuštanjske notranje opreme in v njenih predalih sta nekdanji grajski vrtnar in njegovi nasledniki shranjevali grajsko administracijo.18
S štirimi stoli iz upognjenega lesa, eden je v sprejemnici ob pisalni mizi in ostali v poročni sobi, smo prišli do sedežnega pohištva, za katerega lahko trdimo, da so proizvod domačih izvajalcev. Na spodnji strani sedal sta se namreč ohranila želez-
niška transportna listka z napisom K. k. Österreichische Staatsbahnen / Von Laibach nach 'Domschale, kar nam pove, da so bili stoli od postaje Duplica, kjer je bila tovarna upognjenega pohištva, transpor-tirani z vlakom do Domžal, kjer naj bi jih naročniki prevzeli in odpeljali v Tuštanj. V Sloveniji je namreč ob koncu 19. in začetkom 20. stoletja obratovalo več tovarn upognjenega pohištva, predvsem stolov iz bukovega upognjenega lesa. Najbolj trdoživa med vsemi je bila tovarna I. Bahovca, osnovana leta 1907 v Duplici pri Kamniku. Med redkimi je preživela prvo svetovno vojno in z menjavanjem lastnikov se je iz nje razvila tovarna Stol, ki je še do nedavnega izdelovala pohištvo iz upognjenega lesa po izvirnih modelih dunajskega mizarja Michaela Thoneta, ki je prvi uporabil tehniko krivljenja lesa. Med stoli se je največ proizvajal njegov tip Stol št. 14, katerega serijska proizvodnja je stekla leta 1859 in je pomenila veliko prelomnico v zgodovini sedežnega pohištva. Po izteku patenta so ga začele proizvajati še druge tovarne upognjenega pohištva in ga izdelujejo še danes. Zaradi najčistejših konstrukcijskih rešitev, lahkotnosti, stabilnosti in preproste proizvodnje primerne za množično rabo so ga izdelovali v
18 Podatek je iz ustnega sporočila njegovega pravnuka Petra
Pirnata.
"Stol št. 14" iz upognjenega lesa, po letu 1907 (foto: Vesna Bučič).
57_
ioo9
velikanskih množinah, tako da je bilo v svetu do prve svetovne vojne izdelanih okrog 50 milijonov. Pri Stolih št. 14, kakršni so se ohranili tudi na Tuštanju, so navzven usločene noge malo pod sedežem povezane z obročem, naslonjalo in zadnji nogi pa oblikuje ena sama ukrivljena palica, le da je na naslonjalu okrepljena s še dodatnim lokom. Na sedežnih ploskvah iz vezanih plošč je vžgan se-cesijski cvetlični ornament. Stoli, ki so gotovo proizvod Bahovčeve tovarne upognjenega pohištva, so najbrž nastali kmalu po začetku njenega obratovanja leta 1907.19
V obdobju secesije, gotovo enkrat po letu 1900, je nastal naslanjač iz pletenega vrbovega šibja. Nedvomno gre za izdelek ene od mnogih pletarskih delavnic, ki so delovale v osrednjem delu Slovenije. V teh delavnicah so pletarski mojstri obeh spolov, poleg izvrstnega tehničnega znanja, imeli tudi občutek za oblikovanje form pletenega pohištva iz vrbovega šibja, med njimi največ za proizvodnjo
Secesijski naslanjač iz pletenega vrbovega šibja, po letu 1900 (foto: Vesna Bučič).
vseh vrst stolov. Tuštanjski naslonjač z visokim, ločno zaključenim naslonjalom odlikuje izredno kvalitetna izdelava. Najbrž je oblikovan po zgledu secesijskih naslanjačev z visokimi slokimi hrbtišči v nam neznani delavnici pred prvo svetovno vojno, kajti po vojni se je pri nas število odličnih pletarskih delavnic močno skrčilo.20
Uporabni in okrasni drobni inventar
V pričujočem prispevku sem skušala pri ogledu grajskih notranjščin predstaviti tuštanjsko pohištveno dediščino skozi štiri slogovne faze in se v stilnem zaporedju ustaviti pri najbolj pomembnih in karakterističnih primerkih za določena obdobja. V 19. stoletju je namreč pri pohištvu ritem stilnih tokov hitrejši in so se umetnostne smeri menjavale v krajših časovnih razmakih. V uporabni umetnosti in za umetnoobrtne predmete to ne velja za tako imenovani drobni inventar, kot so svetila, senčniki, ure, devocionalije, razni kovinski predmeti, tekstilije in še mnogi drugi uporabni in okrasni predmeti, ki so ob pohištvu dopolnjevali in plemenitili grajske in-terierje. (Ker je v gradu ohranjeno precej steklovine in keramike, je to gradivo predstavljeno v posebnem prispevku.)21
Tuštanjske sobane so osvetljevali s svečami, kar je razvidno iz mnogih medeninastih, keramičnih in steklenih svečnikov iz 19. in 20. stoletja. Med njimi ni "osem namiznih svečnikov", omenjenih v zapuščinskem inventarju med srebrnino, ravno tako ni "ročnega svečnika", ki je v 19. stoletju zelo pogosta oblika prenosnega svečnika z ročajem. Ob številnih svečnikih so se ohranili železne in troje srebrnih škarij za rezanje stenja na voščenkah. Iz prve polovice 19. stoletja je tu še pločevinasti del Argandove svetilke, v kateri je izgorevalo ceneno repično olje. Ko je v drugi polovici stoletja uporaba petroleja namesto repičnega olja pomenila le še izboljšavo istega principa, so Argandovo svetilko zamenjale namizne petrolejke. V cenejših variantah so bile v rabi tudi na kmetijah in iz Pirnatovih časov so ohranjeni trije namizni primerki, žal brez steklenih senčnikov. Iz bidermajerskega obdobja, ko je bila lastnica gradu Maksimilijana Scaria, sta ostala v grajskem salonu dva namizna senčnika, ki sta zasenčevala gorečo svečo. Oba stojita na lesenem podstavku s tremi ukrivljenimi nogami in v senčnikovih uokvirjenih polnilih, ki so jih uravnavali po višini prižgane sveče, so vstavljene ročne vezenine.
Iz prve polovice 19. stoletja, ko je bil grad v lastništvu Scarijevih, sta ostala dva kvalitetna lestenca, empirski (?) v spalnici in bidermajerski v grajskem salonu. Na empirskem (?) kristalnem lustru
19 Bučič, Stol, str. 30; Lozar Štamcar, Pohištvo, str. 141.
20	Lozar Štamcar, Pletarske šole, 435-450.
21	Glej članek Mateje Kos: Steklo in keramika na Gradu Tuš-tanj.
(luster je ime za lestenec s kristalnimi oblogami in obeski) je okroglo kovinsko ogrodje obloženo z visečimi nizi kristalnih fasetiranih jagod in obeskov, na katere se je odbijala svetloba štirih voščenk na izstopajočih krakih in s tem pojačala svetlikanje kristalov.
V zapuščini Ignaca Scarije je sicer omenjen "en lestenec v dnevni sobi", ni pa nobenih oprijemljivih dokazov, da bi ga identificirali s kristalnim lestencem, ki sedaj visi v spalnici, čeprav bi se to časovno ujemalo.
Ko je Helena Scaria leta 1847 prepustila grad svoji najstarejši hčerki Maksimilijani, je v tedanji jedilnici (sedaj grajskem salonu) najbrž že visel s stropa bidermajerski lestenec iz rezljane in pozlačene lipovine. Prestižno pozlačeno svetilo na treh medeninastih verigah je sestavljeno iz okroglega elementa podobnega narobe obrnjenemu dežniku s plitvorezljano rozeto na temenu in šestih tenkih usločenih krakov s tulci za sveče in krožniki za prestrezanje voska. Gre za najbolj pogosto obliko bidermajerskih lestencev, ki so jih poznejši lastniki z uvedbo elektrike množično elektrificirali. Med njimi je to doletelo tudi tuštanjski pozlačeni lestenec, ki so mu, ko je bila leta 1939 v gradu napeljana elektrika, dodali "fasungo" z žarnico in senčnik iz motnega stekla.
Iz časa, ko je v gradu živel prvi lastnik iz Scarijev rodbine, je ohranjena sobna stoječa ura, kvalitetni izdelek pomembne ljubljanske delavnice iz začetka 19. stoletja. Čeprav je med Ignačevim zapuščinskim inventarje vpisana "ena stoječa ura v zeleni sobi", ni drugih podatkov, da bi v njej spoznali izdelek
znanega ljubljanskega mojstra. Gre za stoječo sobno uro s tabernakljasto oblikovanim ohišjem z zastekljenimi vratci. Izvirne oblike teh ur iz 17. stoletja so se iz matične dežele Anglije razširile po vsej Evropi in v 18. stoletju množično prevladale v času Marije Terezije tako, da so jih v monarhiji preprosto imenovali terezijanke. Na tuštanjskem primerku je za zastekljenimi vratci belo emajlirana številčnica z rimskimi številkami za polne ure in manjšimi arabskimi za datume v mesecu. Nad njo je emajlni medaljon s barvnim krajinskim motivom in dvoje manjših emajlnih številčnic za uravnavanje repetir-nega mehanizma, kar pomeni, da se je po bitju četrtinke, polovične in polne ure oznanjal iztek vsake polne ure s ponovnim bitjem. V spodnjem delu številčnice je v frakturni pisavi vpisano ime Anton Regaly in Leybach, za katerega arhivalije povedo, da se je rodil v Črnem Potoku na Dolenjskem na posesti barona Lichtenberga in urarsko obrt opravljal med letoma 1794 in 1840. Njegova prva učna doba pri ljubljanskem urarju je trajala od leta 1794 do 1797, potem pa je, kot sam pravi, "odšel kot livriran sluga z mladim plemičem baronom Lichten-bergom na Dunaj in se v štirih letih pri dunajskem urarju izučil urarske obrti." Leta 1802 je v Ljubljani dobil meščanske pravice in naziv mojstra ter obrtno dovoljenje ad personam.22 Poleg tuštanjske ure, ki je nastala enkrat po letu 1802 v njegovi ljubljanski delavnici in der St. Jacobsgasse 15, je še njegova ura istega tipa v Mestnem muzeju v Ljubljani. Vsekakor je Regaly znal prisluhniti željam naročnikov, med katerimi so bili tudi taki, ki so vztrajali pri ustaljenih in retardiranih oblikah, kot je to primer tuštanjske ure, pri kateri je ostal zvest za tiste čase že nekoliko zastareli tabernakeljski obliki. Tega ni mogoče pripisati kaki zaostalosti ali zastarelemu okusu urarskih mojstrov, temveč splošnemu evropskemu prilagajanju tej obliki, ki se je v monarhiji zadrževala vse tja do začetka bidermajerja.
Poleg Regalyjeve tabernakeljske ure, sta v gradu še dve stenski uri, ki sodita v čas Pirnatovega lastništva. Oblikovno sta poreklom iz Schwarzwalda, možno pa je, da sta izdelek kakšne delavnice na naših tleh, ki so posnemale že utečene oblike ur schwarzwaldskih mojstrov. Dražja, bolj sobna varianta je stenska ura v črnem okviru s pogonom na uteži in z belo emajlirano številčnico na medeninasti pločevini z reliefno stiskanim motivom jezdeca obkroženega z vinsko trto. Druga, cenejša in bolj specifična varianta nemške ure, ki so jo domačini Schwarzwalda masovno izdelovali kot domačo obrt in kot krošnjarji prodajali po vsej srednji in vzhodni Evropi, je manjša stenska ura s poslikano leseno številčnico in s pogonom na uteži. Zaradi skrom-
Bidermajerski lestenec, Vesna Bučic).
druga tretjina 19. stoletja (foto:
22 Bučic, Ure, str. 70; Golob, Umetnostno z grafija, str. 446.
57_
ioo9
Tabernakeljska ura ljubljanskega urarja Antona Re-galyja, prva četrtina 19. stoletja (foto: Vesna Bučiv).
nega videza so te ure pomenile cenejšo in dostopnejšo varianto hišnih ur in so postale zelo popularne med meščanskim in kmečkim prebivalstvom. Izdelovali so jih tudi na naših tleh in pri arhivsko dokumentiranih izdelovalcih teh ur je ponavadi še pripis Schwarzwalder ali Holzuhrmacher?-3
V gradu je na predalnikih in mizah precej drobnega inventarja iz različnih materialov. Med njimi prevladujejo steklene in keramične vaze, nekaj porcelanskih kipcev in figurin ter okrasne sklede (več o tem glej v članku o steklovini in keramiki). Med nabožnimi predmeti je več porcelanskih svetniških kipcev in Križanih iz pozlačenega lesa, na stenah in na predalnikih se vrstijo devocionalije iz katoliške liturgije ter romarski voščeni svitek, vse iz 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. Na pisalni mizi v grajski sprejemnici je med kovinskimi predmeti dvoje
garnitur secesijskih črnilnikov iz litega železa, kovinski stiskalnik v obliki žabe z imenom J0ZEF JEREB za odtis imen na pisemski papir in iz Lichtenbergovih časov ovalni pečatnik tuštanjskega gradu z nerazločnim napisom in vrezano krono omenjenih grofov.
Secesijski črnilnik iz litega železa, prvo desetletje 20. stoletja (foto: Vesna Bučiv).
V stolpu so omembe vredne železne klešče za izdelavo velikonočnih oblatov z napisom MARIA GRITSCHERIN EI/ GEB0RNE 1599 STRU-SINGERIN in precizna železna tehtnica s plitvima skledama nedoločljive datacije. V predalih kredenč-ne omare se je ohranilo dvoje kompletov uteži v obliki majhnih medeninastih vedric, zloženih eno v drugo, ki imata na pokrovu vtisnjene signature za sedaj neidentificiranih delavnic. Na manjšem kompletu je vtisnjena letnica 796 in na večjem 815. Tehtnica in uteži sodijo v obdobje Scarij, prav tako pa tudi komplet treh ploščatih likalnikov z železnimi vložki za ogrevanje. Večji in težji likalnik je služil za likanje močnih tkanin, dvoje manjših in lažjih pa za finejša platna ali svilo.
Med kositrenim inventarjem sta posebej zanimiva kositrna vojaška menažka in plitva kositrna skleda z ročajema, oboje še iz Lichtenbergovih časov. Menažka je sestavljena iz 6 posodic z ročaji, zloženih ena nad drugo, manjka pa ji nosilni element, ki je skozi ročaje posodice povezoval v komplet za prenašanje hrane na vojaških pohodih. Na pokrovu vrhnje posodice je ročaj v obliki pol-noplastične angelske glavice med razpetimi krilci. Na dnu menažkinih posodic in baročne sklede je vtisnjen mojstrski znak ljubljanskega kositrarja Franca Ableitnerja (1713-1781), na katerem je poleg ljubljanskega stolpa z zmajem, letnico 1744, ko je postal meščan, in inicialkama FA upodobljen
Trije likalniki, prva polovica 19. stoletja (foto: Vesna Bučic).
Mojstrski znak ljubljanskega kositrarja Franca Ab-leitnerja (foto: Barbara Zabota).
zvon, kar pomeni, da je poleg kositrarske, imel še zvonarsko obrt.24
V stolpu je na mizah in predalnikih nekaj kaset in šatulj s poklopnimi pokrovi. Med njimi je reliefno obdelana in precej poškodovana šatulja za šivanje, v notranjosti opremljena z lesenimi prekati za šivalni pribor. Za denar in dragocenosti je gotovo služila kaseta s ključavnico iz masivnega in z dia-
Vojaška kositrna menažka, (foto: Vesna Bučic).
druga polovica 18. stoletja
24 Žargi, Kositer, str. 44. Franc Ableitner se je rodil leta 1713 na Dunaju, 1744 je postal ljubljanski meščan in se eno leto za tem poročil v Ljubljani, kjer je tudi umrl 1781. Stanoval je na današnjem Gradišču 12.
57_
1009
Zaprta in odprta potovalna lekarna v leseni kaseti, 18. stoletje (foto: Vesna Bučic).
gonalnimi zarezami okrašenega lesa, obitega z okovjem iz ornamentalno predrte in valovito rezane medeninaste pločevine. Nedvomno je ta kvalitetna kaseta iz 18. stoletja ostanek iz fevdalnih časov, kakor tudi manjša potovalna lekarna v leseni kaseti s pokrovom in dvokrilnimi vratci, obitimi z železnimi, reliefno okrašenimi trakovi. Notranjost kasete je opremljena s predalčki za zdravila in pokončnimi
visi ob oknu živo-
razdelki za stekleničke. Na notranji strani neobdelanega in poškodovanega pokrova je bil najbrž listek z natisnjenimi navodili za uporabo zdravil.
Na steni grajskega stolpa srebrni barometer, tipičen primer merilne naprave za merjenje zračnega pritiska iz 19. stoletja. Ker je v Scarijevem zapuščinskem inventarju iz leta 1817 zapisano "en barometer v spalnici", gre najbrž za isto
merilno napravo iz prvih desetletjih 19. stoletja. Nedvomno je bilo v gradu za časa Ignaca Scarije med dvanajstimi sobami prvega nadstropja več spalnic, ki jih danes ni mogoče identificirati. Dobro ohranjeni barometer je opremljen z dolgo cevko, ki ima spodaj posodico, napolnjeno z živim srebrom, na kateri se je živo srebro v navpični cevki prilagajalo zračnemu pritisku in s svojim nivojem v mili-barih označevalo zračni tlak na 'glavi' barometra, opremljenim s tiskanimi vremenskimi označbami.25
V	grajskem stolpu je na stenah naslonjenih nekaj primerkov ognjenega, sekalnega in bodnega orožja. Štiri puške, v glavnem lovske iz 19. stoletja, med katerimi sta gotovo dva starejša primerka iz Scari-jevega zapuščinskega inventarja, so uporabljali lastniki tuštanjske graščine, ki so imeli v svojih gozdovih lovno pravico za divjad. Zadnji, ki naj bi "uveljavljal to pravico je bil Luka Pirnat, medtem ko so kasnejši gospodarji gradu ta privilegij več ali manj opustili" (podatek je iz članka Kmet in graščak v pričujoči publikaciji).26
Sekalno in bodno orožje na drogu, med njimi sponton, partizana, kopje in bojne vile so iz 17. in 18. stoletja, ko so v njem prebivali grofje Lichten-bergi.
V	stolpu leži na predalniku avstro-ogrska oficirska sablja iz zadnje tretjine 19. stoletja, ki je pripadala Lukovem sinu Antonu Pirnatu (1879-1925). Napisi, letnica 1899 in njegovo ime na porcelanski pipi z dolgim ustnikom in upodobljenim cesarskim grbom nam povedo, da gre za spomin na njegovo služenje vojaškega roka (Erinnerung an meine Dienstzeit) v 5. cesarsko-kraljevem dragonskem polku, imenovanem po ruskem carju Nikolaju I. Iz nemških verzov zapisanih v frakturni pisavi na porcelanski pipi izvemo, da se je Anton Pirnat rodil 1878 (pravilno 1879!), da je cesarju služil leta 1899 in da je v letu 1902 šel domov na dopust.27
V	grajskem stolpu, ki je namenjen obiskovalcem, je še nekaj predmetov, ki ne sodijo med bivalno opremo Scarijeve in Pirnatove družine. Gre za gradivo etnografskega značaja, ki so ga predzadnji lastniki uporabljali pri svojem delu (npr. dva kolovrata, priprave za izdelavo lanene preje itd.) in ki bo slej kot prej našlo svoje mesto v enem od novih razstavnih prostorov prvega nadstropja. Sobe, ki sledijo grajskemu stolpu v vzhodnem traktu, so sedaj "muzejski depo" za predmete iz 20. stoletja, ki jih je uporabljalo več generacij Pirnatove družine, del zadnje pa se je preselil v novozgrajeno stavbo na grajski ploščadi.
Orožje na drogu: bojne vile, partizana in sponton, 17.— 18. stoletje (foto: Vesna Bučic).
Na grajskem podstrešju je še veliko gradiva, ki še ni raziskano. Leta 2000, ko je bil ob menjavi podstrešja postavljen nov zvonik, so vanj prenesli jarem bronastega zvona, ki je imel napis AVE MARIA GRATIA PLENA A.D. MDCCLXVI in ki ga je gradu vzela prva svetovna vojna za izdelavo topov.28
Od shrambne opreme je tu še deset zelo poškodovanih skrinj. Med njimi je komaj razpoznavna velika žitna skrinja iz 18. stoletja in po rezbariji sodeč baročna skrinja iz 17. ali začetka 18. stoletja. Nedvomno gre za skrinje iz časa Lichtenbergov, saj je bilo že v popisu Lichtenbergovega inventarja v letu 1712 na podstrešju štirinajst, leta 1757 pa deset skrinj.29
Po podstrešju je nakopičeno veliko gradiva iz 18. in 19. stoletja etnografskega značaja in predstavlja edinstveno priložnost, da te še nikoli pregledane predmete raziščejo in ovrednotijo strokovnjaki.
25
26 27
Prvi barometer tega tipa je iznašel Evangelist Torricelli leta
1643, učenec Galilea Galileja.
Hazler, Kmet in graščak, str. 10.
Im Jahre 1878 bin ich geboren / Im Jahre 1899 hab ich dem Kaiser geschworen / Im Jahre 1902 geh ich auf Urlaub z'haus /
Und such mir ein hübsches Maderl aus.
28
29
Pirnat, Grad Tuštanj, str. 19; Golob, Umetnostno zgodovinska topografija, str. 444.
Lozar Štamcar, Stanovanjska oprema gradu Tuštanj pri Moravčah v prvi polovici 18. stoletja.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
GAT, Graščinski arhiv Tuštanj
Graščinski arhiv Tuštanj RS Ministrstvo za kulturo, IND0K center;
France Stele: Konservatorski zapiski; LXXXIV, l. 1933, 1934.
Spomeniška kartoteka; Komelj, Zap. str. 23., 18. VI. 1955.
Olga Zupan, Urb. program obč. Domžale, 1968. ČASOPISI
Paladin, Jasna: Zapuščina grajskega vrtnarja. Gorenjski Glas, 7. september 2007.
LITERATURA
Bučic, Vesna: Svetila, oblike in namen, katalog razstave. Ljubljana : Narodni muzej, 1969, str. 17. Bučic, Vesna: Ure skozi stoletja, katalog razstave.
Ljubljana : Narodni muzej, 1990, str. 70. Bučic, Vesna: Stol v petih tisočletjih, katalog razstave.
Ljubljana : Narodni muzej, 1973, str. 30. Golob France: Umetnostno zgodovinska topografija domžalske krajine, magistrska naloga, tipkopis. Ljubljana 1978. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1997. Lavrič, Leon: Odsev blišča moravških gradov. Moravče : samozaložba, 2004. Lozar Stamcar, Maja: Pletarske šole v Sloveniji.
Kronika, 54, 2006, str. 435-450. Lozar Stamcar, Maja: Pohištvo iz upognjenega lesa. Gradovi minevajo, fabrike nastajajo, katalog razstave. Ljubljana : Narodni muzej, 1991, str. 5155.
Pirnat, Peter: Grad Tuštanj. Tuštanj, 2003. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem.
Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Gorenjska I/2, Območje Kamnika in Kamniške Bistrice. Ljubljana : Viharnik, 1997. Studen, Andrej: Meščanska stanovanjska kultura. To in ono, o meščanstvu v provinci, katalog razstave. Celje : Pokrajinski muzej, 1995, str. 1018.
Zargi, Matija: Kositer, katalog razstave Ljubljana, Narodni muzej, 1981, str. 44.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Innenräume auf Schloss Tuffstein (Tuštanj) im 19. Jahrhundert
Schloss Tuffstein (Tuštanj) ist das einzige gut erhaltene Schloss im Morautsch-(Moravče)-Tal, das von Brandschatzung, Plünderung und Enteignung seitens der Staatsmacht nach dem Zweiten Weltkrieg verschont blieb. Das Schloss befand sich vom 16. bis zum 19. Jahrhundert im Besitz der angesehenen Familie Lichtenberg. Im 19. Jahrhundert wechselte es zweimal seine Besitzer. Da das Schloss zur Zeit der sozialistischen Herrschaft nach 1945 nicht enteignet wurde, wird es noch heute vom Nachkommen der letzten Besitzer, dem Musiker Peter Pirnat, bewohnt.
In den neunziger Jahren des 20. Jahrhunderts restaurierten die Schlossbesitzer mit Unterstützung der Gemeinde Domžale und des Kulturministeriums den Arkadenhof, die Gemeinde Moravče richtete im nördlichen Trakt ihre Protokollräume ein. Die Gemächer des südlichen Trakts mit erhaltenen Stilinnenräumen wurden im Jahr 1990 für die Öffentlichkeit zugänglich gemacht, im akustisch erneuerten Atrium finden seit der 500-Jahrfeier des Schlosses 1994 Musik- und Kulturveranstaltungen statt.
Die Einrichtung der Tuffsteiner Innenräume aus der Zeit, wo sich das Schloss im Besitz der Barone, der späteren Grafen von Lichtenberg befand, ist uns aufgrund von zwei Nachlassinventaren aus der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts bekannt. Der letzte Vertreter dieses Geschlechts verkaufte das Schloss im Jahr 1800 an Ignaz Scaria (p 1816), der unter anderem auch Mitbesitzer von Schloss Slap bei Wippach (Vipava) und Pächter der Herrschaft Wippach war. Unter den Schlossarchivalien hat sich nach seinem Tod auch das 1817 verfasste Nachlassinventar erhalten, in dem die Einrichtung von 13 Schlossgemächern, ferner das gesamte Schlosszubehör und alle Wirtschaftsgebäude beschrieben sind. Universalerbe von Ignaz war sein Sohn Joseph Scaria, auf ihn folgte seine Tochter Maximiliana, die den Schlossgärtner Luka Pirnat heiratete. Einen Teil der Einrichtung bewahrten die Generationen von Pirnat in vielen Schlossgemächern auf, die heute der Öffentlichkeit nicht zugänglich sind. Unter den erhaltenen Möbeln aus Ignaz' Zeiten herrscht der Klassizismus vor, Gegenstände mit den Merkmalen des Empirestils sind seltener, stärker repräsentiert ist der Biedermeierstil und die späteren Phasen des Historizismus, eher selten dagegen Stücke aus der Zeit der Sezession.
2 KRONIKA_^
VESNA BUČIČ: INTERIERJI NA TUŠTANJSKEM GRADU V 19. STOLETJU, 325-346	iOOp
Gut erhalten sind drei klassizistische Öfen, einer im	19. Jahrhundert verleitet zu der Annahme, dass auch
Empirestil, erwähnenswert ist auch ein Klavichord	die Scaria in jenem "bürgerlichen Jahrhundert", als
aus dem Jahr 1805. Die im ursprünglichen Am-	es zu einer gesellschaftlichen Umwandlung und
biente erhaltene Einrichtung weist keinen Schloss-	damit zur Umgestaltung der Möbeleinrichtung kam,
luxus auf. Dieses der Form und Herstellung nach	der bürgerlichen Schicht angehörten, obwohl sie auf
solide Inventar zeigt weder Prunk noch Vergoldung,	Tuffstein wie Schlossherren lebten. waren die Scaria doch keine Adeligen. Der Einblick in die materiellen Uberreste der Schlossbesitzer im