Izdaja:
Cene za naročnike mesečno :
v tuzemstvu 2 šilinga t inozemstvu 5 šilingov
POSAMEZNA ŠTEVILKA 50 GROŠEV
V
Leto IV.
m
Celovec, 8. oktobra 1948
Številka 41
ti obravnauanju berlinske kriie v Varnostnem svetu
Svetovni Varnostni svet je sklenil v torek popoldne z 9 glasovi proti 2, da postavi berlinsko vprašanje na dnevni red svojih zasedanj. Sovjetska zveza in Ukrajina sta glasovali proti. Sovjetski odposlanec Višin* ski je tskoj za tem izjavil, da je večina Sveta prekršila določila Listine Združenih narodov. Sovjetsko odposlanstvo se zaradi tega ne bo udeležilo posvetovanj glede her* linskega vprašanja. Ukrajinski odposlanec Manuilski je podpiral Višinskega. Franco* ski odposlanec, ki je govoril kot prvi, je predlagal, naj se sovjetski predlog podrobno prouči in se stavi nato celotno vprašanje na dnevni red, še predno bodo proučili pri* stojnost Varnostnega sveta. Sirski odposla* nec je menil, da bi bilo najbolje, če bi z ob* i-avnavanjem tega vprašanja nadaljevali, ker je po njegovem mnenju pristojnost var* mostnega sveta dokazana.
Ko je predsednik sveta, Argentinec Bra* »luglia, pozval odposlance, naj glasujejo glede sprejema pritožbe zapadnih velesil na
dnevni red, je zaprosil Višinski za besedo. V svojem govoru je nato na dolgo ponovil svoje prejšnje trditve. Ponovno je izjavil, da blokada Berlina ne obstoja in da tudi nihče ne ogroža berlinskega prebivalstva. Vse to je po njegovem le propaganda proti Sovjetski zvezi. Berlin tudi ni vprašanje, ki bi se tikalo Varnostnega sveta, temveč le sveta zunanjih ministrov.
Najtežja kriza
Gospod Ferand van Langehove, belgijski delegat, je podprl nazor, češ da je Varnost ni svet poklican obravnavati berlinsko vprašanje ter je vprašal: »Kdo more zami* sijati, da bi mogla Organizacija Združenih narodov izpolniti svoj načelni smoter, če pa njeni člani sami segajo nekaznovani po na* silju nad Nemčijo ali kakšnim drugim ozemljem ?«
Dejal je, da ne more odobravati trditve
Nadzor stvfl atomske energtie
General McNaughton, kanadski delegat v političnem odboru Združenih narodov, je pri zasedanju v Parizu vprašal sovjetskega delegata Višinskega če so njegovi predlogi Za konvencije o nadzorstvu nad atomsko energijo tudi »res iskreni«.
Delegat Višinski je namreč predlagal, da, je treba podpisati dve konvenciji, kateri bi prišli istočasno v delovanje. Po prvi bi bilo ■ustanovljeno mednarodno nadzorstvo nad proizvajanjem atomske energije, a po drugi bi bila prepovedana atomska orožja.
Ko je govoril o političnem odboru, ki je proučeval poročila komisije za atomsko energijo, je general McNaughton dejal, da če Rusi resno mislijo z ustanovitvijo med* narodnega nadzorstva v smislu predlogov, ki jih je poslala večina, tedaj celotno vpra* sanje ne bo predstavljalo nobenih politi* enih težav.
Če pa ni tako, je pristavil general McNa* ughton, tedaj bo dve in pol letno delo atomske komisije zaman in pričeti ga bo treba znova.
Sovjetsko stališče
»Manchester Guardian« komentira. Višin* skijev govor pred političnim odborom splo» šne skupščine ZN in zatrjuje, da bo So* vjetska zveza odgovorna, če pride do atom* ske vojne.« Višinski ni storil nobenega ko* raka, da bi se približal stališču velike ve* Čine Združenih narodov. Komisija ZN za atomsko energijo je po dvoletnem zaseda» n ju morala priznati svoj neuspeh. Toda od 17 narodov, ki so imeli v njej svoje pred* stavnike, jih je 14 sprejelo ameriški nad* »-orstveni načrt in le dva — poljski in ukra* jinski — sta odobrila sovjetski načrt. Vi* sinski pa je neglede na to skušal predsta* Viti to dejstvo za zaroto Amerike proti nje* g o vi domovini. Dejstvo je, da je večina odobrila ameriški načrt točno zato, ker jamči uspešnejšo kontrolo kot'sovjetski in ter dopušča omejitve tradicionalne državne Suverenosti zaradi mnogo širših interesov svetovnega miru. Nemogoče je, da bi lahko Glavna skupščina uspela tam, kjer je Propadla komisija za atomsko energijo. Toda Kanada ima prav, ko zahteva, da odo* kri skupščina celotno delo komisije in pod»
piše zaključke. Če drugega ne, bo to znak, da sprejema svet zamisel, da se morajo tra* dicionalne gospodarske in politične metode prilagoditi višjim zahtevam mednarodne varnosti. To bo tudi svarilo proti sprejemu takoimenovanih varnostnih in razorožitve* nih načrtov, ki pomenijo navidezno varnost brez potrebnih jamstev. Odkar so Sovjeti zavrnili prvi ameriški kontrolni načrt, ni bilo lahko slediti različnim in ne mnogo doslednim predlogom, s katerimi so ga sku* šali nadomestiti. Vendar je, jasno, da je nji* hova prva zahteva dogovor, ki naj označi atomsko bombo za nezakonito orožje, žara* di česar bi morale Združene države uničiti ves atomski vojni material brez slehernega jamstva, da se bo potem ustanovil kontrol* ni sistem. To naj bi bil predmet drugega dogovora .glede katerega izgleda gotovo, da bi nanj Sovjetska zveza pristala le, ako bi omogočil najpopolnejše državno izkori* ščanje atomske energije neglede na nevar* nost. Ta dejstva pa ne bi bila podvržena le občasnim »nadzorstvom« in »posebnim pre= iskavam« v sumljivih primerih; v obeh slučajih bi ne bilo nikako prave mednarod* ne kontrole niti rednega nadzorstva, ki bi lahko odkrilo sumljive primere.
Jedro problema atomske energije je V tem, da ni misliti na miroljubno uporabo uranija in torija, ki ne bi bila združena v vseh fazah delovnega procesa z nevar* nostjo, da se ne uporablja del materiala tudi v vojaške namene. Ako se sprejme za* kon proti takim vojaškim uporabam, za preprečenje kršitev ne zadostuje noben še tako dovršen sistem nadzorovanja, temveč je potreben mednarodni kontrolni sistem in sistem dovoljenj, po katerem bi se hranile vse količine atomskega materiala pod upra» vo mednarodne ustanove, ki hi ta material dodeljevala le podjetjem pod državnim nadzorstvom, ko bi bil preje »denaturiran«. Dejstvo, da so Združene države, ki morajo zdaj in ko bodo morale še dolgo č^sa naj* več popuščati v korist te mednarodne za* misli, pripravljene sprejeti to nadzorstvo, kaže, kako zapovedovalna so ta nova dej* stva. V mračnem položaju, ki ga je ustvari* la sovjetska nedostopnost, je vsaj to dober znak, da drugje tako široko priznavajo stvarnost položaja.
Višinskega, češ da berlinski spor ni nobena resna zadeva. Javno mnenje po vsem svetu je, da predstavlja berlinski problem najte* žjo krizo, ki se je kdajkoli pojavila, odkar je bila Organizacija Združenih narodov us* stanovljena.
Delegati so vprašali Višinskega, če nje*
govo obnašanje morda pomeni, da hoče za« pustiti Združene narode. On pa je odgovo« ril: »Ne, mi nismo zapustili Združenih na* rodov; moje poročilo je bilo popolnoma ja* sno. Mi se ne bomo soudeležili razgovorov o berlinskem vprašanju pred Varnostnim svetom.«	(Reuter)
Sovjetska nota glede Berlina
Sovjetski zunanji minister, Molotov, je poslal vladam Združenih držav, Velike Bri* tanije in Francije odgovor na njihovo noto od 16. septembra, ki se nanaša na berlinsko krizo. V tej sovjetski noti pravijo, da so edino le zapadne velesile krive, da je prišlo do berlinske krize. Nadalje predlagajo So* vjeti v tej noti sestanek sveta zunanjih mi* nistrov, ki bi razpravljal v smislu moskov» skih sklepov štirih velesil o celotnem nem* škem, vprašanju in o položaju v Berlinu. Nota omenja tudi predložitev spora Var* nostnemu svetu in pravi, da pomeni trditev, češ da Sovjetska zveza ogroža svetovni mir, le sredstvo za izvajanje pritiska in poizkus izrabiti UNO v napadalne namene.
Značilno za to rusko noto je, da predlaga Sovjetska zveza nov sestanek štirih zuna» njih ministrov glede celotnega nemškega vprašanja in pri tem popolnoma prezre po* novne izjave Bevina in Marshalla, ki sta iz* javila, da so taki sestanki nemogoči, dolder obstoja blokada Berlina-
Iz tega je sklepati, da pomeni ta ruski korak le taktični manever, ki naj povzroči mnenje, da so zapadne velesile prekinile po* gajanja. Toda z ozirom na sedemtedenska pogajanja v Moskvi in v Berlinu to gotovo ne bo imelo zaželenega uspeha.
Da bi bile »tehnične težkoče« povzročilo krizo, o tem Sovjeti ne govorijo več.
Jugoslavija je neodvisna od Uziiodne skupina
Uradni jugoslovanski komunistični čašo* pis »Borba« je objavil, da je Jugoslavija ločila vse kulturne in mladinske organiza* cije od Rusije in držav, ki so vključene v Kominform in da je tudi odvrnila sovjetsko obtožbo, češ da se je pridružila »imperiali* stičnemu taboru«.
To deklaracijo smatrajo v Beogradu kot najjasnejši izraz jugoslovanske zunanje po* litike, odkar je nastal razkol z Kominfor* mom. Tudi podčrtava, da se Jugoslavija sicer čuti vezano na vzhodni tabor v vojni ali mirnem času, toda namerava nadalje* vati z marksizmomdeninizmom pod lastni* mi pogoji.
»Borba« tudi komentira o trditvi Komin* formovega dnevnika, češ da majhna »Ljud* ska demokracija« ne more obstojati niti šest mesecev, če bi prekinila odnošaje z drugimi »Ljudskimi demokracijami«, ter
Nontgomerv predsednik obrambnega sveta Zapadnoevropske zveze
Pričakujejo, da bo feldmaršal Montgo* mery sedaj, ko je bil imenovan za predsed* nika obrambnega sveta zapadnoevropske zveze, lahko zapustil svoje mesto kot vrho* vni šef generalnega štaba britanskega im* perija in se z vso silo posvetil organizira* nju zapadnoevropske obrambne pripravlje» nosti. V slučaju vojne bi prevzel feldmaršal po mnenju »Timesa« vrhovno poveljstvo nad zapadnoevropskimi vojnimi silami. — Ustanovitev novega obrambnega sveta za* padnoevropske zveze nudi v vojaškem po* menu ravno tako trdno sodelovanje zapa* dnoevrapskih držav, kakor je politično, ki že obstoja. Istočasno ustanavlja pričetek tega obrambnega sveta tudi najvažnejši predpogoj za uradni zaključek Atlantske zveze, katero ustanovi lahko šele zakoniti sklep ameriškega kongresa.
piše, da ima Jugoslavija vse bistvene po» trebščine za neodvisno gospodarsko življe* nje. — (Reuter)
Da se obsodi rodomor
Ameriški odposlanec, Ernest Gross, je iz» razil v pravnem odboru Združenih naro» dov odločno željo vlade Združenih držav, da Glavna skupščina Združenih narodov na se* danjem zasedanju odobri predloženo kon* vencijo proti rodomoru. Izrazil se je proti temu, da bi se vprašanje odstopilo medna* rodni pravni komisiji, češ da bi bilo to brez uspeha.
Gross je poudaril, da je vkljub temu, da je bil rodomor na procesih proti nacistič* nim vojnim zločincem označen za zločin, potrebno, da obstaja konvencija, ki rodo* mor jasno označuje kot zločin in določa po» sehne ukrepe proti njemu. Načrt za to kon» vencijo je izdelat gospodarski in socialni svet Združenih narodov. Ameriško odpo» slanstvo meni, da je izvrsten in da lahko služi za izdelavo dokončne konvencije.
Omejiteu potovanj diplomatov u SSSR
Ameriško zunanje ministrstvo je sporo* čilo, da je sovjetska vlada izdala določila, ki omejujejo potovanja inozemskih diplo» matov na njenem ozemlju.
Zastopnik tiska v ameriškem zunanjem ministrstvu je sporočil, da so sovjetski cen* zorji tozadevna poročila inozemskih poro* čevalcev črtali. Pripadniki inozemskih po» slaništev in konzulatov se gibljejo na pod» lagi teh novih sovjetskih določil lahko sa* mo v območju 50 km okoli Moskve.
Ameriško zunanje ministrstvo ugotavlja, da je potovanje skozi razne predele teoreti» čno možno, toda praktično neizvedljivo, ke$ se ne more priti tja zaradi zaporne cone»
Po, zemeljski obli |
ČEŠKOSLOVAŠKA
Bivši ameriški veleposlanik v Pragi, Steinhardt, ki se je pred nekaj dnevi vrnil iz Evrope, je izjavil, da danes češkoslo» vaški narod, ki je prej živel v najbolj de= mokratični državi v Evropi, obžaluje izgu= bo svobode in osebnih pravic. Češkim ko= munistom, ki prej niso vedeli, kaj pomeni komunizem, so se sedaj odprle oči. Delajo šest, namesto prejšnjih pet dni ob manjši hrani in pod težjimi pogoji. Cenijo jih kot živino in oni se tega zavedajo. Ob priliki svojega nedavnega obiska v Pragi ni videl znakov, ki bi kazali, da je mogoče spreme= niti režim.
Petnajst aretacij je sledilo na Češkoslo» vaškem v zvezi z nameravano zaroto za umor komunističnega predsednika vlade M. Antona Zapotockyja.
Presko časopisje je v nedeljo objavilo, da sta bila dva katoliška duhovnika iz Mo» ravske med skupino, katera je tudi baje pomagala ljudem zbežati iz Češkoslovaške ter izdajala letake, ki so grajali vlado.
V nekem komunikeju njihove kampanje proti »nezadovoljnim elementom ^ so češ» koslovaške oblasti objavile aretacijo okrog 400 oseb; večina teh je bila obtožena, da je širila ilegalno literaturo. V večih sluča» jih so obtoženci prejeli kazen do 20 let ječe.
Čistke v sokolskih društvih so imele za posledico, da je bilo okrog 1200 starejših članov odpuščenih; 800 članov samo v Pragi.
BELGIJA
>
Belgijski minister za prehrano in uvoz je po obisku pri ameriškem državnem tajniku v Washingtonu izjavil, da bo po 1. novem» bru v Belgiji prenehalo racioniranje kruha.
JUGOSLAVIJA
Jugoslovanski časopisi so objavili odprto pismo namestnika predsednika prezidija jugoslovanske narodne skupščine, Dimitra Vlahova, bolgarskemu ministrskemu pred» sedniku Dimitrovu. Vlahov obtožuje Di» mitrova, da je prekršil blejske pogodbe iz leta 1945, ki se nanašajo na statut avtono» mije za bolgarsko Macedonijo. Vlahov iz» javlja, da Bolgarija ni dala temu delu Ma= cedonije avtonomije, dasiravno sestavlja prebivalstvo 240.000 Macedoncev, 6000 Turkov in 4500 Bolgarov. V smislu blejske noeodbe naj bi vse ozemlje Macedonije, ta» ko bolgarski, kakor tudi jugoslovanski del združili v enotno ljudsko republiko v okvi» ru bolgarsko=jugoslovanske federacije.
Jugoslovanski poslaniški svetnik v Ota» wi, Pavle Lukin, je sporočil, da odstopa s šestimi sodelavci s svojega mesta na jugo» slovanskem poslaništvu zaradi spora med Stalinom in Titom.
ALBANIJA
Radio Tirana je poročal, da je Albanija odklonila skupno noto, ki so jo pred štiri» n a js timi dnevi predložile Velika Britanija, Amerika in Francija, v kateri protestirajo proti podpori, ki jo je Albanija nudila grš» k:m upornikom na albanskih tleh. Radio je objavil, da je albanski odgovor grajal Gr» čijo samo za sedanje stanje ter izjavil, da so bili vojaki pri vstopu na albanska tla razoroženi in internirani. Vsled tega so rav» nali z njimi kot z begunci v skladu z med» narodnim zakonom.
AVSTRIJA
Reke Donavo, Inn in Salzach bodo v kratkem regulirali na mestih, kjer tečejo vzdolž meje med Avstrijo in Nemčijo, z namenom pridobiti več elektrike. Britan» ska in ameriška vojaška vlada, ki nadzoru» jeta Zapadno Nemčijo, sta načelno privolili v načrt za ustanovitev Avstrijsko=zapadno» nemške družbe za razvoj te nove hidro=elek» trične centrale. Ta družba naj bi bila ljud» «ka ustanova in ta ustanova naj bi se poga» jala o potrebnih pogodbah z zakupniki nemške imovine.
BOLGARIJA
dalje obtožujejo vlado, da hoče razpustiti t?jno policijo, ki nadzoruje izvedbo pre» mirja in mora uvesti razpravo proti ose» bam, ki veljajo po določitvah mirovne po» godbe za fašiste.
FRANCIJA
Sindikat francoskih rudarjev, ki pripada komunističnemu sindikatu CGT, je oklical 5. oktobra stavko »za nedoločen čas«, ker rudarji nočejo priznati vladi pravice, da iz» vede ukrepe za štednjo v rudarski indu» striji. Če bi delo popolnoma zastalo zaradi stavke, bi imelo to za posledico dnevno zmanjšanje proizvodnje za 145.000 ton.
Delne stavke so izbruhnile tudi v vzhod» ni Franciji, v Marseilleu in v Parizu.
GRČIJA
Grški predsednik vlade, gospod Sophou» lis je predložil ameriškemu veleposlaniku v Atenah, dr. Henry S. Grady»ju spomenico, s katero je pojasnil potrebo po močnejši ar» madi, ki bi premagala upornike in zaprla severno mejo Grčije.
Grška vlada mora pozvati še 70.000 mož v boj proti upornikom generala Markosa. Moč sedanje grške armade znaša 180.000 mož vključno 100 bataljonov Narodne st ra» že in posebnih protiuporniških oddelkov. Grške redne čete z oklopnimi avtomobili so odbile uporniški napad na Larisso, glavno mesto pokrajine Tesalije.
POLJSKA
Resna živilska skrčenja po mestih, vneta komunistična kampanja proti svobodnim kmetom in obsežne aretacije rimsko=kato» liških duhovnikov so ustvarile krizo na Poljskem.
Velike množine sladkorja, pšenice in maščob so bile izvožene pred kratkim v Rusijo ali jih je pokupila Rdeča armada za sovjetsko zasedbeno področje Nemčije.
ŠVICA
švicarski narodni svet je s 136 glasovi proti sedmim komunističnim dal svoje pri» voljen je, da se Švica udeležuje pri Marshal» lovem načrtu. Zakon mora potrditi sedaj še švicarska zgornja zbornica.
Drobne novice
Sredi tega meseca se bodo sestali v me» stu Oslo obrambni minister Norveške, švedske in Danske ter proučevali možnost skupne obrambe za Skandinavijo, je izjavil norveški obrambni minister M. Hauge.
*
Sovjetske oblasti so sporočile danes za* padnim velesilam, da nameravajo izvesti v prostoru zračnega mostu med Berlinom in zapadnimi predeli Nemčije Vaje s padalci. Te vaje se bodo vršile najbrž .v okviru je» senskih vaj rdeče armade v začetku tega meseca.
*
Univerza Columbia v New Yorku je ob» javila odkritje nove zelene radio»aktivne rude, ki je bogata na uraniju, katerega uporabljajo za proizvajanje atomske sile.
Kristale te nove rude so našli ob stenah nekega rudnika v Belgijskem Kongu ter jih poslali univerzi v pročevanje. Rudi so dali ime »sengerite« po Edgar Sengieru, ki je vodilni direktor rudnika, kjer je bila naj» dena.
»Sengerite« je sorodna rudi, iz katere pri» dobivajo Združene države svoj uranij in ki jo kopljejo v gorovju »Rocky Mountains«. ».»
Na povabilo Mednarodne begunske orga* nizacije (IRO) bo skupina 12 novinarjev iz Združenih držav in Kanade napravila šti» rinajstdnevno potovanje po begunskih sre» diščih v Avstriji in Nemčiji.
Njegov glavni namen je, da vidijo one razseljene osebe, ki bi po novem načrtu za razseljene osebe mogle postati državljani Združenih držav in pa one, ki se sedaj v ve» likem številu odpravljajo v Kanado. (ACA)
Veliko število žensk so zaposlili po ura» novih rudnikih v sovjetskem področju Nemčije, je objavila britanska vojaška vla» da v Berlinu.
Poročila v dveh vodilnih berlinskih čašo» piših, katere nadzorujejo Sovjeti, so zani» kala to objavo, češ da so te ženske bile rekrutirane za Porurske rudokope v bri» tanskem področju.
Britanska objava pa pravi, da so sovjet» ska poročila »popolnoma neresnična« ter pristavlja, da če bi pod vzeli rekrutiranje, bi se to tikalo samo moških na popolnoma prostovoljni podlagi in bi ga izvedli nemški delovni uradi.
GENERAL EISENHOWER IZJAVLJA, DA VOJNA NE REŠUJE SVETOVNIH PROBLEMOV
General Eisenhower, rektor kolumbijske univerze, je v svojem nagovoru na študeh» te medicinske fakultete izjavil, da je vojna najslabša rešitev problemov, ki mučijo člo» veštvo. General je pozval mladino, da se naj posluži vseh možnosti, ki jih nudi uni» verzitetni študij, ter izjavil: »Vi imate pri» ložnost zadobiti znanje in razumevanje za probleme teh zmedenih časov in se naučiti sposobnosti, da jih rešite. Prepričan sem, da so vsi, ki so služili z menoj med vojno, z menoj vred mnenja, da je vojna pač zadnja sprejemljiva rešitev za naše probleme. Če mi resnično nočemo vojne, lahko vsakdo od nas prispeva svoj del za rešitev teh proble» mov.
VSAK DAN JE POTREBNO NASITITI
55.000	ČLOVEŠKIH UST VEČ PROBLEMI PREHRANE IN ZDRAVJA PRED ZDRUŽENIMI NARODI
Sedanje zasedanje Glavne skupščine ZN se ne bo bavilo le z berlinsko krizo in z nadzorstvom atomske energije. Razen teh težkih mednarodnih vprašanj so še drugi na videz skromnejši in manj hrupni proble» mi, toda ravno tako resni in pereči, kot na primer problem skrbeti »za kos kruha, za krožnik riža in za skodelico mleka« za vsakega otroka na svetu.
O tem vprašanju je govoril glavni rav» niatelj prehranjevalne in poljedelske orga» nizacije (FAO) Norris E. Dodd, ki je dele» gatOm izjavil, da še ni odstranjena nevar» nost lakote ter nadaljeval: »Jutri zjutraj bo ob času zajtrka na svetu 55.000 človeš» kih bitij več, kot jih je bilo davi, pojutriš» njem nadaljnjih 55.000 več in tako vsak dan dalje, dokler ne bo po enem letu to število narastlo na 20 ali 25 milijonov ljudi. Zato moramo povečati proizvodnjo živil in zmanjšati njih potrate. Izvesti moramo učinkovite načrte za zboljšanje razdeljeva» nja in izkoriščanja živil.«
Za svetovno zdravstveno organizacijo je izjavil dr. Brock Chisholm, da so se »po» goji za človeški obstoj spremenili« in da se mora pod »zdravjem« razumeti popolno fi» žično, duševno in socialno blagostanje in ne le okolnost, da ni bolezni.
V imenu mednarodne organizacije dela je izjavil David A. Morse, da predstavlja ne» davno po I. L. O. odobrena konvencija za svobodo združevanja prvi mednarodni spo» razum, ki vsebuje pravno obvezo, in je poz» val nato razne delegate, da izposlujejo čim prejšnjo ratifikacijo svojih vlad.
PREDLOG ZA REDARSTVO ZDRUŽENIH NARODOV
Glavni tajnik Združenih narodov je ob» javil ^podrobnosti predloga glede redarstva Združenih narodov, katerega je stavil se» danjemu zasedanju Glavne skupščine. Lie nasvetuje, naj bi redarstvo sestavljalo stal» no jedro kakšnih 300 mož, ki bi bili nasta» njeni pri glavnem sedežu UNO v New Yorku ali v Evropi in iz 800 mož raznih narodnosti, katere bi pustili v njihovih do» mačih deželah, dokler jih ne bi potrebovali. To redarstvo bi bilo opremljeno z lahkim orožjem ter bi nosilo uniforme, toda ne bi bilo policijska sila ter tudi nikak nadome» stek za varnostne sile Združenih narodov, ki jih določa Listina. Redarstvo bi šteli kot del tajništva UNO.
Bolgarska vlada je prepovedala na svo» jem ozemlju vse organizacija jugoslovanske ljudske fronte. Ta ukrep so utemeljili, češ da bi te organizacije bile v nasprotstvu z zakoni, ki veljajo v Bolgariji, ker zavzema» jo napram Sovjetski zvezi sovražno sta» lišče.
FINSKA
Politični opazovalci v Helsinkih izražajo bojazen, da bi Sovjetska zveza, v zvezi s potovanjem predsednika finske komunistič» ne stranke, Aima Alltonena, v Moskvo, stavila nove zahteve napram Finski. Finski komunistični tisk napada novo socialnode» mokratsko vlado, češ da krši določbe mi» rovne pogodbe in vodi državo na nevarno pot reakcije, ki je že leta 1939 in 1941 pah» rila Finsko v vojno s Sovjetsko zvezo. Na«
Dean Afteson o Sovjetski iveii
V govoru pred odvetniškim združenjem zvezne države Michigan je bivši namestnik ameriškega zunanjega ministra Dean Ache» son izjavil, da je bil komunizem zaustav» Ijen in da se zdaj vse obrača v škodo So» vjetske zveze, pa čeprav obstaja še nadalje nevarnost. Ameriška zunanja politika je dosegla uspeh kljub sovjetskim poizkusom, da uničuje svetovni mir s trajno uporabo sile in nasilja. Kljub trem letom najinten» zivnejših naporov, da razširi svojo nedvla» do ob podpori vseh vrst intrig in propagan» de in kljub obupnemu gospodarskemu sta» nju zahodne Evrope se sovjetska oblast ne razširja danes nikjer čez črto, ki so jih dr» Žale sovjetske vojaške sile ob koncu vojne.
»V teh letih so nekomunistične države Evrop^ storile velike korake h gospodarski obnovi in moči. Opažamo tudi, da povzro» čata v komunističnih satelitskih državah vsak napredek k gospodarskemu izboljša» nju in znova oživelo narodno življenje od» por proti sovjetski nadvladi. Sem mnenja, da so bila ta tri leta kljub vsem omejit* * vam, ki jih je utrpel svet zaradi Kremelj, skih sklepov, leta napredka in ne leta na» zadovanja. Težave, nevarnosti in kriza še niso izginile. Sovjetski napori, da učvrstijo in razširijo svojo oblast, niso prenehali, znajo pa se še povečati. Toda kolo se j* obrnilo in se vali proti njim.«
Bojazni in upanja
Evropski tisk se je sicer na dolgo in ši* roko pobavil z velikimi govori Bevina, Spaaka in deloma tudi Višinskega, skoraj pa je v naglici dogodkov pozabil posvetiti več pozornosti izvajanjem predstavnika države, ki je igrala v pretekli vojni veliko vlogo v zavezniškem taboru, namreč govo» ru francoskega zun. ministra Schumana. Francijo boli, da ni prišlo glede berlinske» ga vprašanja do nobene odločitve, ker je zanjo ta zadeva, kot nemško vprašanje sploh, življenjskega pomena. Schuman je na vsak način dovolj odločno podčrtal ne» zadovoljstvo Francozov nad nepopustlji* vostjo sovjetske vlade. Treba je predvsem imeti pred očmi, da navzočnost sovjetskih čet v sredini evropskega kontinenta zadaja Francozom večje skrbi kot kateri koli dru* gi državi. Zavedajo se le preveč jasno svo* je nepripravljenosti na morebitno vojno. Francija je danes odločno v zapadnem ta* boru, toda doma ima številno močno peto kolono — komunistično stranko, ki ji one» mogoča ustvaritev krepke organizirane vo» jaške sile, na katere bi se mogla v vsakem slučaju zanesti.
Te dni je nekaj stotisoč francoskih de* lavcev po navodilih komunističnih strokov* nih organizacij stopilo v stavke, ki bodo francosko gospodarstvo težko prizadele
Zadržanje Francije napram tako perečim vprašanjem, kot je Berlin, nadzorstvo nad atomsko energijo ali Nemčijo sploh, se ne razlikuje na zunaj prav nič od stališča ostalih dveh zapadnih sil, Anglije in Zdru» Ženih držav ameriških. In vendar imajo francoski državniki v tem pogledu od vseh evropskih držav najtežje stališče, če more» mo govoriti v pravem pomenu o parlamen* tami demokraciji, potem je ta doma v Franciji. Danes so v Franciji na vladi tako» imenovane tretje sile. Velikanske težave morajo obvladati francoske vlade in števil* ne krize so najzgovornejši dokaz temu. Na skrajni levici še vedno izredno močna ko» munistična stranka, na skrajni desnici De Gaulle, ki je, po njegovih govorih zadnjega časa sodeč, vsega sit ter grozi z obračuna* njem. Vsaka koncesija na levo ali desno pa bi vladajoče sredinske stranke privedla v nevzdržen položaj. Koncesij na levo ne do» voljujejo do skrajnosti razrvane državne fi* nance, napraviti koncesije na desno tudi ni mogoče, če hočejo ostati pri sedanji demo* kratični ureditvi.
Kljub vsem tem globokim nesrečam pa je Francija tudi danes ponosna nositeljica prispodobe one velike zapadne kulture, v katere znamenju se zbira zapadni svet. če je danes Francija kljub vsem svojim stra» hotnim notranjim boleznim še pokonci in stoji krepko v vrsti z ostalima dvema voj* nima zaveznikoma zapada — če z njima dvema soglaša, kljub temu, da grenko po» žira vesti in ukrepe, ki govore o bodoči in* dustrializaciji zapadne biconije Nemčije —• potem to stori le zategadelj, ker ve, da ne* varnost za njeno notranjo demokracijo pre* ti od vzhoda in pri tem izbira manjše zlo. Seveda je v tem primeru njen notranji rez» voj v največji meri odvisen od njene zuna* nje politike, to se pravi, pravzaprav od trd» nosti in uspešnosti kljubovanja ostalih dveh zapadnih velesil napram morebitni nevar» nosti s strani Sovjetske zveze. Tega se Amerika in Anglija tudi zavedata.
Bevin je dal jasno razumeti, da si nobe* den pameten človek na evropskem zapadu ne more želeti vojne in če je Bevin zraven povedal, da strah pred vojno vendarle ne bo zavedel zapada, da bi se podvrgel kaki sovjetski napadalni kretnji, je to moralno zavest tistih francoskih volivcev, ki stoje za sedanjo francosko vlado, nedvomno moč» no dvignilo. In če Mackenzie King, Kanad» čan, kateri sicer vsled svojega odločnega stališča proti Sovjetom pri Francozih ni ravno preveč priljubljen, ker se ti boje vsa* ke pustolovščine, če je Mackenzie King po* udaril, da nobena država ni močna dovolj, da bi se branila iz svoje lastne sile in da je treba defenzivne enotnosti, potem je tudi to Franzocom prijalo. Slednji se le pre» dobro zavedajo, da so zelo slabi med dve* ma velikanoma Ameriko in Rusijo. Nikdar pa niso opustili dokazati svoje vere v de» mokracijo in nikdar niso zamudili nobene prilike napraviti vse, kar je v njih moči in časti, da bi omilili napetost med obema ko» losoma. To dokazujejo številne konference, ki so se vršile v Parizu, to je zadnjič pri» čalo njih zadržanje v Moskvi in tudi zdaj, ko se vrši usodepolna konferenca Zdruie» nih narodov v palači Chaillot v Parizu, Francozi nedvomno doprinašajo vse, da hi človeštvu pripomoglo do trajnega miru.
Velik je francoski narod v tem svojem poslanstvu, katerega se zaveda. Francoski narod je bit prvi, ki je človeštvu dal gesla »svoboda, enakost in bratstvo«. Sam je težko krvavel, da je uresničil skozi genera* cije ta gesla. Tudi danes jih, čeprav se ra» njen varuje s svojo demokracijo. Novo ges* lo pa je, ki ga vodi v sedanji politiki in to je: »Vojne nikoli več«.	—cis.
NEVARNOST ATOMSKE VOINE
Piše predsednik kanadskega urada za nadzorstvo atomske energife
Od vseh vprašanj, ki zaposlujejo glavno skupščino Združenih narodov pri zaseda* nju v Parizu, je največjega pomena za daljšo dobo nadzorstvo nad atomsko ener* gijo. V tej in ee v mnogih drugih zadevah etoje nszori Sovjetske zveze v neposred* nem nasprotju s predlogi, ki so si jih zami* rtili demokratični narodi. Ti predlogi so za* popadeni v treh poročilih komisije Združe* nih narodov za atomsko energijo, katere je Varnostni svet poslal meseca junija glavni skupščini, da bi jih ta vključila v svoj dnevni red kot »zadevo posebnega po* mena«.
V tretjem teh poročil je komisija za atomsko energijo poročala o neizogibnosti nadzorstva. Če položaj ne bo urejen po* tom ustanovitve dejanskega mednarodnega nadzorstva, ki naj bi očuvalo narode sveta pred nevarno igro nasilja in podjarmljenja, tedaj bo svet pač zdrvel v stomsko vojno.
Pred tremi leti sta bili dve atomski bom» bi vrženi na Japonsko. Preko 115.000 ljudi je bilo ubitih in drugih 110.000 ranjenih. T; dve bombi, naloženi na dvoje letal z mrjlino posadko, sta vsebovali eksplozivno silo, enako sili 40.000 ton razstreliva. Torej je bila v njih zgoščena energija, za katere prevoz bi bilo treba še pred nedavnim okrog 10.000 letal in morda 100.000 mož posadke.
Ci^iEacšJa v nevarnosti
Kolikor strašen je bil ta dogodek in po* sledice porazne, je vendarle treba pripom* niti, da je pod takratnimi pogoji samo re= iativno majhen del energije atomskega je« dra. ki tvori aktivno snov bombe, prišel do eksplozije. V zadnjih letih so atomska oro* Sja v ceii vrsti novih oblik nastala kot pro* fcvod stalnega raziskovanja, ki je imelo za podlago neomejena denarna sredstva in pri katerem sd sodelovali sami strokovnjaki. Oboje, moč vsake posamezna bombe in pa njih število je v resnici znatno naiaslo.
Vsled tega se Združeni narodi s tem, da zbirajo metode (načine) in mnenja za nad» zorstvo n;d atomsko energijo, bavijo s «stvarjo, ki bi nenadzorovana, če bi jo upo« rabili, zares lahko prinesla konec civiliza» cijc. Prvikrat v svetovni zgodovini se je vprašanje o popolnem razdejanju civiliza« cije jasno pokazalo.
Lahko rečem z gotovostjo, ki je posledi* ca tesnega sodelovanja z komisijo za atom« «ko energijo od njenega prvega zborovanja pred dvemi leti, da je vsak narod, ki se je bil pridružil tej komisiji, prepričan o iz* redni resnosti položaja in o nujnosti, ki sili k smotrnemu delovanju, in ga je sedaj prevzela Glavna skupščina, da bi celoten problem čimprej prišel do rešitve.
Načrt, ki ga ima komisija, sloni na izvir* nih predlogih, osnovanih v Združenih dr« žavah. Na kratko opisano je to velik pro« jekt za mednarodno sodelovanje na takšni . ravni, ki prekaša vsak dosedanji poizkus. Ta poziva k ustanovitvi mednarodne obla« sti za atomsko energijo, ki bi posedovala vso uranovo rudo v sporazumu z narodi vsega sveta od časa, ko bi te tvarine izko« pali iz zemlje in ki bi nadzirala rudnike z vsemi takšnimi kovinami. Proizvodnja to morala biti strogo v skladu s potrošnjo,
tako da ne bi nastale zaloge te nevarne snovi, ki bi povzročile strah. Oblast bi mo« rala nadzirati celotno proizvodnjo in prav vsako delovanje atomske energije, ki bi lahko postala močno ogrožanje svetovne varnosti. Predviden je tudi sistem dovo« Ijevanja in ogledovanja vseh delovanj manj nevarnega značaja; oblast naj bi pospeše« vala uporabo atomska energije v dobrobit človeštva in raziskovanja v ustanovah, ki naj bi bile last naroda; ta uporaba in razi« skovanja pa naj bi bila omejena na nene« varno množino.
Ta nadzorstveni sistem naj bi bil postav« Ijen na trdno podlago in ko bi ga pričeli izvajati, bi prenehalo izdelovanje bomb. Ta* ko bi razpolagali z zalogami in porabili eksplozivne snovi za mirovne svrhe; atom* ska oblast pa bi imela vse razpoložljive in« formacije vseh virov, kjer se proizvaja atomska energija, in vseh drugih zadev, ki so s tem v zvezi.
Ruski predstavniki pa so predložili načrt, ki se načelno razlikuje od zgornjega. Oni predvidevajo takojšnjo izključitev atom« skih bomb in neposredno razdejanje vseh obstoječih zalog atomskega orožja »v ob« dobju treh mesecev«. Ob koncu tega načr* ta je sovjetski delegat zabeležil obris kon« vencije, katero je treba, kot je dejsl, takoj obravnati kot prvi korak k ustanovitvi si* Sterna za mednarodno nadzorstvo. Odklonil je tudi vsak poizkus, po katerem naj bi So« vjeti podvzeli kakšne drugačne korake za razvoj nadzorstva.
Toda miselnost, da bi nevarnost za sve« tovni mir, ki ga predstavlja atomsko oro* žje, mogla biti odpravljena s samim podpi* som pogodbe, katera bi prepovedala upora* bo takšnega orožja, izgleda zelo nerealna (nestvarna, malo verjetna) v luči izkušenj zadnjih 25 let.
Prepoved uporabljanja in izdelovanja atomskih bomb sama na sebi ne bi v seda* njem času mnogo doprinesla k varnosti. Odkar so Združene države edina dežela, ki poseduje atomske bombe in to v množini, ki bi morda zadostovala za atomsko vojno, bi po ruskem predlogu sledila le nekakšna razorožitev, ki pa ne bi nudila nobenega jamstva, da na bi ta ali ona dežela, ki je bila vpletena v uporabo atomske energije, ne pričela v bodočnosti izdelovati in upo* rahljati atomska orožja. Snov, ki povzroča bliskovito delitev atomov in tvori bistveno substanco (snov, sestavino) za mirovno uporabo atomske sile, je torej oni eksplozi« vni element atomske bombe. V pomanjka* nju strogega nadzorstva bi lahko kakšen narod, ki se na skrivaj pripravlja na vojno, tajno zlorabil ta element v vojaške svrhe.
Edina rešitev
Tekom tega leta so člani komisije posve» tili dobro polovico časa za temeljito pro* učevanje sovjetskih predlogov, dato se dodobra prepričali, da ne stoji morda ka* kšno nerazumevanje njihovega smotra na poti k sporazumu. Sedaj je postalo jasno, da ni nobenega napačnega razumevanja in komisija, kateri nasprotujeta samo Sovjet* ska zveza in Ukrajina, je odklonila takšne predloge, češ da »nič ne upoštevajo tehni« čno poznanje problema.« Načrti, katere je
predložila večina, se opirajo na upošteva* nje znanstvenih dejstev, izvirajočih iz sa= me narave atomske energije in pa na skle* pe, ki logično sledijo iz teh dejstev. Po pre» ko 240 zborovanjih je komisija odločila, »da nobena draga rešitev ne more urediti poznanih dejstev, preprečiti rivalitete (ts* kmovanja) na tem nevarnem polju ter iz* polniti pogojev, ki jih komisija stavi za nadzorstvo.«
Vsled tega lahko pričakujemo, da se bo* do odzvale vse miroljubne države in pod« prle naše načrte in da bomo na široki pod« lagi sporazuma mogli ponovno otvoriti de« lovanje komisije ter izpopolniti podrobno« sti načrtov. Kar se danes zahteva, je po* gum, pogledati z odprtimi očmi na neizogi« bna dejstva ter pospešiti delovanje za usta« novitev mednarodne organizacije, ki bi sle« dila našemu vstopu v atomski vek.
Primer poljskega komunističnega vodite* Ija Gomulke ni toliko značilen zaradi same* ga sebe kot zaradi njegove ozke zveze s po« ložajem, ki nastaja v vsej vzhodni Evropi.
Od početka Stalinove dobe v Sovjetski zvezi je bila čistka običajna stvar komuni* stične politike. Opozicija v stranki ali iz* ven stranke je postala zločin in vsak od* klon od uradne politike razkolništvo.
Važnost primera Gomulke ja v naravi njegovega odklona. Enako kakor maršala Tita ga obtožujejo, da ni upošteval odlo* čilne vloge komunistične stranke v boju proti imperializmu, da je prišel pod nacio* nalistični in meščanski vpliv, deloma pa ga obtožujejo tudi zaradi njegovega stališča v vprašanju Tita.
Gomulka je fanatičen in doktrinaren ko* munist, uprl pa se je pretiranemu vmeša» v*nju Moskve v poljska vprašanja, točno tako, kot se je Tito uprl, ko je hotela Mo* skva odločati o jugoslovanskih vprašanjih.
Dejstvo, da se kak komunist na ta način upre, zadostno dokazuje poseganje Sovje* tov v poljsko politiko. Potreba nastopa proti eni od najodličnejših oseb poljske ko* munistične stranke dokazuje trdni namen Stalina, obdržati Poljsko pod svojim nad» zorstvom in popolno podvrženje predsedni» ka Bieruta in njegovih ministrov sovjet* skim gospodarjem.
Pojavljajo se svarilni znaki za skoraj* šnje čistke v Češkoslovaški in Madžarski in to proti osebnostim prvega reda, ki jih sumničijo prevelikega nacionalizma, kai; pomeni z dragimi besedami, da se nočejo povsem podvreči Moskvi.
Poročajo, da je v Češkoslovaški padel v nemilost Klementis. Mogoče je k temu pri* pomoglo tudi dejstvo, da mu Sovjeti niso nikdar popolnoma odpustili njegovega pro« testa proti sovjetskonacistični zvezi v letih 1939 in 1941. V Madžarski pa je osumničen Rakosi, da je preveč Madžar. Ista stvar se dogaja v Romuniji in Bolgariji. Romunski ministrski predsednik Groza, ki ni komu« nist, je polagoma postal vedno bolj nepo« memben in lahko izgine vsak trenutek. V
Berlinski „zračni mosi“
Vkljub zlomu moskovskih pogajanj, * katerimi so zahodne tri velesile skušale na« praviti konec trimesečni sovjetski suhozem* ski zapori, so ameriške in britanske letal* ske sile prepeljale živil in drugega blaga za
2,400.000	Berlinčanov.
Naj vam povemo le nekoliko številk, ki govore same bolj kot vsako drugo pojasni« lo. Letalske sile Združenih držav (USAF) so same prepeljale od začetka blokade, to je od 26. junija, nad 200.000 ton dobav. Prispevek britanskega letalstva (RAF), ki je tudi velik, pa pri tem ni vštet. Do dne 26. septembra opoldne, ko je bilo sporoče» no, da je zadeva Berlina izročena Varno* stnemu svetu, je ameriško letalstvo izvedlo 28.846 poletov in pri tem preletelo nad 24 milijonov km. Dnevni povpreček dobav ameriškega letalstva znaša brez britanske» ga 3400 do 3500 ton.
Pri berlinskem »zračnem mostu« upo« rahljajo sedaj ameriške letalske sile pri* bližno 150 štirimotornih letal vrste C*54. Poleg teh pa še dvomotorna letala C*4T. Uporabljajo pa tudi eno mamutsko letalo C«74 r. nosdnostjo nad 19 ton.
Bolgariji sumničijo razkolništva starega komunista Kolareva. Mogočo vsi ti glasovi niso docela resnični; dejansko se ne more nikdar z gotovostjo vedeti, kaj se dogaja za železnim zastorom. Moramo pa se sponi* niti, da so dospela že pred meseči prva po* ročila o tem, da je Gomulka padel v nemi* lost, da pa so jih takrat prezirljivo zanikali. Takih primerov imamo mnogo. Mogoče se je zelo težko upirati določenim načinom pritiska, ki naj dovedejo do kesanja.
Gomulka priznava, da je temelj njegovih zmot dejstvo, da ni doumel važnost vloge sovjetske komunistične stranke. Nadoblast Moskvo in navlada Sovjetske zveze pa sta zdaj neločljiv del komunistične vere.
Vendar so ti osebni upori člitnih članov komunističnih strank znaki nečesa mnogo bolj daljnosežnega. Ako se upirajo možje te kategorije sovjetski nadvladi, kaj lahko pričakujemo od manj zvestih komunistov in od nekomunistov?
V vsem evropskem sovjetskem imperiju je opaziti nezadovoljnost in nevoljo. To ne pomeni, da je od podvrženih narodov priča* kovati v kratkem odkritega upora. Od ne* zadovoljstva do upora je v državah, kjer vlada neusmiljena diktatura, pač dolga pot. Tudi so komunistični »kadri«, ki obvladuje* j’o položaj, v glavnem še vedno zvesti. Toda imperij je vznemirjen in držati ga morajo v podložnosti z vsemi sredstvi. Sovjeti so s svojo neumnostjo sami ustvarili za sebe zelo težak položaj. Bili so ošabni in predr« zni tam, kjer bi morali imeti takt. Povsod so žalili narodna čustva. Ponašali so se kot gospodarji in niso zahtevali le molčeče po* korščine, temveč naravnost odkrito podvr* ženost. Sedaj morajo to plačevati.
Njihov imperij v Evropi ni na predveče* ru odkrite revolucije; njihov policijski apa* rat je še preveč močen, da bi se lahko kaj takega dogodilo. Vseeno pa nastaja v tako« imenovanih državljanih imperija nek du» ševni upor in pasivna nezvestoba.
Stalin si hoče zagotoviti popolno zvesto» bo držav vzhodne Evrope. Posledica tega pa je, da so te države sicer postajale vedno bolj pokorne, istočasno pa manj zveste.
(»The Sunday Times«)
Čistke v kompartijah
vv. N. L WER
Le redki so ljudje, ki morejo živeti v okolju, kakršno je afriško pristanišče
"Djibouti
Preveč bi bilo omenjati vse romanopisce, ki so svoj talent uporabili^za to, da bi te« mu edinstvenemu pristanišču vzhodne Afri» ke drli v svojih delih dostojen okvir in vse* fcino. Slednje jim končno ni moglo primanj* kovati, Djibouti (izg. Džibuti)Je francosko p 'stcnišče, kjer se vrši največji promet na v hodni obali afriškega kontinenta, Dji« bouti je edino pristanišče, odkoder pelje c na železnica v obširno Abesinijo, kateri je dovolj znani Haile Selasie po zmagoviti ir. 'Liji vojni spet zavladal. Djibouti je sre* d'"'•e največjega prometa iz Rdečega mor« ja, kar se pravi vsega prometa, ki izvira iz Sueškega prekopa in s tem iz Evrope, prav tako pa tudi važna strategična točka, k ? tero je uspel francoski kolonijalni impe« rij ohraniti in jo uporabljati.
Mesto leži ob morju in ima nadvse vroče podnebje. Senca vsake palme je dragocena kot življenje, kajti senca in tekoča voda pomenita v tem kraju življenje.
Za tem mestom pa se dviga planota in za to planoto divja in skrivnostna pokrajina, kjer so doma Abesinci. Abesinec pa je v nekem pomenu le evropski izraz, kajti tisti, ki potujejo z železnico iz Djiboutija v Abe» sinijo, to se pravi do Addis Abebbe, ki je njena prestolnica, vedo že stoletja in tudi danes pričati, da je tako potovanje slično
zgodbam, ki jih mi moramo dojeti le iz zna» nih, povsod razširjenih pustolovskih roma* nov. Djibouti sam pa je mesto, kjer je trgo» vina na prvem mestu, kjer človek, ki hoče v njem živeti, pozna eno samo zahtevo: »Napraviti kupčijo in potem živeti.« Če pa kupčije ne napraviš, se lahko zapišeš smrti.
Djibouti seveda ni takega pomena, kot je recimo svetovnoznani Aden, angleško utr* jeno pristanišče z doki, ladjedelnicami, utr» jenimi obalami in tako dalje. Prekaša pa Aden v nečem in to je trgovina. ■ Indija je postala neodvisna in to se pozna tudi v Dji* boutiju. Indijci, katerih tukaj ni malo, so živahnejši in samozavestnejši. Djibouti pa je sosed Arabije, Arabci so mohamedanci in v nekdanji angleški Indiji je danes drža* va Pakistan, država Mohamedancev, ki ščiti Arabce, in njen vpliv sega tudi v Djibouti. Tukaj pa so seveda še drugi: Somalijci, Evropejci različnih narodnosti in interesov itd., in tako je Djibouti danes mozaik ži= vljenja in sicer življenja, ki terja najbrez* obzimejšo borbo za obstanek.
Pred očmi naj nam bo Trst. Lepo mesto in veliko, vsega zmožno pristanišče. Pa je razen Marshallovih dobav brez prometa. — V Djibouti pa pridejo nenapovedano po tri in štiri prekooceanske ladje, ki jih je treba takoj iztovoriti, pa je premalo delavcev.
Tu ni stavk. Tu je zaslužek pri raztovarja* nju tako velik, da morejo delavci tudi tedne čakati (kar jim pa danes ni treba) na na« slednje raztovarjanje. Žalosten je Trst...
In Djibouti raste in napreduje. Prav nič politično in strategično. Iz prirodne nujno» sti. Še včeraj je imel 200 metrov dolg po* mol, na katerem so mogle pristajati ladje; danes je ta pomol dolg 500 metrov in je še premajhen. Jutri bo dolg 650 metrov in bo seveda kljub temu premajhen. Tisoč do ti» sočpetsto ton iztožijo danes tovora ... kdo ve .koliko ga bodo morali prihodnje leto? Gradijo nove vodne rezervoarje, grade tan* ke za pogonsko gorivo, hangarje za letala in nove pristaniške železnice. Nastaja sve* tovno pristanišče, o katerem pa se ne go* vori, kajti Grčija, Kitajska, Trst in Berlin so na zeleni mizi.
Morda pa bo svet tudi o Djiboutiju v bli« žnji bodočnosti kaj izvedel... Po njegovih kratkih, čeprav lepih ulicah drve ameriške limuzine, kakršnih niti v Nici in San Seba« stianu ni videti.
In kdo živi danes v Djiboutiju? Le iz» branci... Neke posebno redke pasme psov, nadalje košate egiptovske mačke in pa dve vrsti ljudi. Neštevilnega mrčesa seveda ne omenjam. Oni dve vrsti ljudi pa so prvič visoki, nenavadno suhi Somalijci. ki s svo» jimi tenkimi nogami in pravilnimi profili dajejo redko slikovitost tej deželi: ti so črnci; drugi, ki prenesejo tamkajšnje stra* hovito vroče podnebje, pn so Arabci iz Je» mena. Tudi ti so visoki in koščeni kot vsi
tropski ljudje ter bakrene barve in so pra« vilnejših obraznih potez kot prvi.
Tudi dragi so še tukaj: Grki, Italijani in Indijci. Mesto Djibouti ima res mednarodni značaj. Različne so rase, različna kultura in različni jeziki. Vse jih pa draži nedopove» dljiva volja po zaslužku, po uspehu, druži jih neizprosnost nujnosti življenja in v tem so si slični živalim v bližnji notranjosti. Kdor podleže, je po njem. Nad vsemi temi ljudmi pa bdi zakrknjen sovražnik, ki mu je ime klima. Temu morejo z gotovostjo kiju* bovati samo oblaki mrčesa. Ti pa so nosite» Iji tropičnih bolezni.
V vsej tej dosledni borbi za obstoj je se* veda Djibouti ostal mesto brez stila, brez spomenikov, brez kulturnih vrednot. Če je kdaj kak pesnik rahločutne narave zašel v ta pekel, ni utegnil več pesnikovati... umrl je kot vsak domači zamorec, ki ga je pičila kača ali muha. Kdo bi si neki jemal časa in mu postavljal spomenik? Arhitekti tudi potrebujejo miru in tega v Djiboutiju ni. Zaradi tega jih ni bilo in jih tudi še ne bo. Djibouti je zato mesto brez stila. Djibouti je pri vsem tem, kar se samoobsebi razume, kolonija z guvernerji. Če to vnemi teh ho« teli postavljati spomenike, bi jih bilo pa preveč. V orijentu so evropske stvari nera« zumljive, tam je življenje mnogo bolj do* sledno, brez premišljevanj in trpko kot usoda. Kdor preživi Djibouti, se mu na sve» tu nikjer nič izrednega ni treba bati. Dji» bouti je kot vrtinec, ki mu morejo le raj» brezobzirnejši in po svoje sposobnera ki hi» bovati. In tudi ti le do svojega konca, Ff.
Smirni £ewm
Ko je mati še enemu otroku dala življe» nje, je umrla in je umrl tudi otročiček in oba so dali v eno krsto. Ko se je oče izmo--tal iz žalosti in je spet videl svojo hišo, je šel v šolo, da oprosti svojo najstarejšo hčerko šole, da bi doma gospodinjila. Bilo jih je pet —, ta je bila najstarejša, naj» mlajši pa js bil še v.krilcu.
Tako so pripovedovali v prošlih dneh, v katerih je dobra žena začela svoje življenje. Ona sama nam je med dnevom in nočjo, ko so se v peči pekla jabolka, točila kapljice v naša srca, kako besedo, kako podobo — in bilo je, ko da je teta z lučjo obdana. V naši hiši ni bilo nežnosti, najmanj pa bi si bil kdo upal teti pokazati kako solzo. Ker smo jo spoznali, ko je bila že v letih, smo jo vi» devali, kako je pokoncu sedela s svojo vi» soko postavo in je delala, v hiši, ko da bi se igraje sprevajala med raznimi deli in opra» vid. Ostre so bile poteze na obrazu, le oči so toplo gledale. Krog ust je bila začrtana vsevcdoea poteza, ki bi jo mogel imenovati ž, lost ali tudi srečno ljubezen.
V spominih nanjo mi podrhtevajo njene besede v mislih. Že zarana je šla k maši. Ni se vprašala, ali more iti ali ne: bodi sneg ali mraz, vročina ali vihar: vsakemu dnevu je dela krščansko obliko.
Vedno je bila lepo in pravilno oblečena. Kadar je šla ob nedeljah v cerkev, se ji je marsikdo odkril in kjer je ona bila, ondi so bili glasovi tišji. In vendar ni bila drugega ko navadno kmečko dekle, ki je na enem in istem prostoru pod nebom vasi živela in ljubila sedemdeset let.
Čudili smo se, da je toliko ljudi iz vasi prihajalo k njej. Ljudje so boječe potrkali na šipo, češ, ali bi mogel ter smel govoriti s teto? Potem je vzela ljudi v hišo in nji= hovo bolečino je sprejela vase. šla je sama z njimi, časih na vrt, časih r.a polje in je ni stežaj odprla vratc, da bi ljudje našli v svoj dom. Kar je hodilo ondi po stezah, to je bil velik del trpljenja naše vasi: položili so ga v roko dobre žene. V vse skrivnost» ne zadeve poedinih družin je bila posveča» na. imela je pečat molčečnosti, ker jc le ljubila in pomagala.
Čudili smo se, da so ljudje prihajali k njej, pa nam je povedal naš oče: To je zato, kor je teta dobra in deli Veliko blagoslova. Odtlej smo gledali na njene roke; karkoli je dekla, so bile lepe in plemenite; kar vi» doti je bilo, kako ji dobrota kaplja s hla» dnih prstov.
Prišlo je bilo dekle, ki so s prstom kazali n^rro. Bratje so bili ubogo revo vrgli iz
hiše, ker je nosila sramoto. Teta je lepo sprejela dekle in je šla z njo k neusmilje» nim bratom. Dekle je ostalo spet doma, a da ji ni bilo treba poslušati očitkov in da ji kupa gorja ni bila pregrenka, je hodjla teta v mraku k njej sedet. Tudi v tisti težki uri ji je pomagala in ko brat ni hotel biti otročiču za botra, mu je bila teta botra.
Prinesli so ji prepir in zle besede; teta je šla in jih umirila. Marsikaka stisnjena pest, ki je bila vajena tolči po mizi, se je razide» nila, ko je ona vstopila. Hodila je v hiše, a nihče je ni videl, da je šla vanje. Hodila je vedno v mraku. Ni prišla praznih rok; vendar so bile polne roke še najmanj, kar je prinesla.
Ne mislite, da je bila vsa prežeta s temi dobrimi deli, da se je izživljala v njih’ Ni» kakor; niti govorila ni o svojih potih dru» gače ko z Bogom v molitvah. Šla je molit v kapelo in je nas vzela s seboj. Sedeli smo v klopi in smo jo gledali, kako je hodila od postaje do postaje in molila križev pot. Ka= pela je bila svetla in ona je stala prav sre» di svetlobe.
Doma ni pozabila na nobeno dolžnost. Dejali so, da ni nobena hiša tako urejena
in da ni nikjer takega zadovoljstva in miru ko ondi, kjer je ona gospodinjila. Oče je njo izpraševal za svet in ona je odločala o vprašanjih naše družine. Njeno delovanje je bilo ena sama ljubezen, je bilo bogastvo. Vse je pustila, ni tožila, ne pridigovala, marveč je nalivala olja in vina v rane in včasih se je le žalostno nasmehnila in to je bil že blagoslov za tistega, ki je prišel po pomoč.
Na starost je bila svetlejša in čistejša in lepša. Plavi lasje so pobledeli, postava ji je ostala vzravnana in visoka; oči pa so zrle v daljno daljo, odkoder so prihajale, kadar jo je bridkost poklicala na pomoč.
Ko je zbolela, so rekli ljudje: »Kdo nam bo zdaj dober?« Občutili so, da so osamlje» ni in osiroteli. A ohranili so si v dušah in hišah njeno podobo in njene jasne besede. Saj je njeno notranje življenje časih zaža» relo ko velika, rdeča roža.
Ko so jo pokopali, se je vsa vas jokala. Oče nam je dejal: Zdaj vam lahko povem, odkod je zajemala teta vso svojo ljubezen: iz strtega srca, ki je bilo strto po božji vo» Iji. Redovnica je bila po srcu, a je ostala doma, ker sta ji smrt matere in bolečina vasi preprečili pot. Njena ljubezen je izvi» rala iz darovane želje njenega srca. Zato je tako blagodejno vplivala; zato je bila tako dobra, ker v njenem srcu ni bilo nobene lastne volje.
J. J. Montegue:
Krotka krava
Ko je naš vlak prisopihal iz mesta in nje» gove okolice ven na odprto ravnino, je v oddelku za kadilce mož meni nasproti mol» čal, dva soseda sta se pogovarjala o politUci, poleg mene je pa sedel človek z žalostnim obrazom, zatopljen v svoj časnik. Nihče ni potegnil cigare, nihče ni našel domačega pogovora o vsakdanjosti, ki je običajen med potniki v vlaku. Mislil sem že, da sem obso» jen na dolgočasno potovanje..Vlak je rezal po pokrajini s pašniki, po katerih se je pa» slo nešteto rejenih prav. Iz velikih sked» njev in gospodarskih poslopij, ki so vsta» jala v daljavi, sem sklepal, da so to mle» karske krave, ki hranijo, mesto dan za dnem s svojim mlekom. Eden sosedov se je ozrl skoz okno, zagledal krave in vzkliknil: »Kakšna krasna živina! V kravi je nekaj čvrstega, hvaležnega, pomirljivega. Če gle» daš kravo, vidiš v duhu mlekarske vozove, naložene z velikimi latvicami; mlekarne, kjer si kupujejo siromašni ljudje svoj skromen topel obed za majhen denar; slišiš jokati otroke po mleku in zadovoljno gru» liti, kadar so ga dobili. Upam, da so go»
Miftalj Voščenko:
A CI TATO R
Grigorij Kosonosov, paznik v šoli za avi» jacijo, se je peljal domov na dopust.
»Sodrug Kosonosoy,« so mu dejali prija» telji pred odhodom, »vi greste itak v vas in tam morate že nekoliko poagitirati. Pripo» vedujte mužikom, kako se je zrakoplov» stvo tekom zadnjega časa razvilo, mogoče bodo ljudje potem kaj žrtvovali za nabavo novega letala ...«
»Bodite prepričani, da bom primerno agi» tiral,« je dejal Kosonosov. »Če bi šlo za kako drugo stvar, najbrž ne, toda za zra» koplovstvo — samoposebi umevno. Lahko ste brez skrbi, da bom storil zato svoje ., .«
Jeseni je prispel Kosonosov v vas in je odšel takoj v krajevni sovjet.
»Dobro,« je menil, agitirati hočem. .»Pravkar prihajam iz mesta — ali ne bi mogli sklicati zborovanje?«
»Soglašam,« je odvrnil predsednik, »ako hočete, skličem kmete za jutri.«
Naslednji dan so se vežbali kmetje s predsednikom pri gasilnem domu. Grigorij Kosonosov je stopil k njim, se priklonil in pričel govoriti resno in s tresočim glasom, kakor je pač imel navado.
»Tja, tako je zrekoplovstvo,« je pričel, »dragi sodrugi kmetje! Ker ste vi člani na» roda. vam bom spregovoril nekaj besed o politiki. Tu recimo, je Nemčija in tu Her» son. Tu je Rusija in tu približno ...«
»O čem govoriš, sodrug?« so vprašali kmetje začudeno.
»O čem?«.je odvrnil užaljeni Kosonosov.
»O letalstvu govorim. Letalstvo se raz» vija ... tu približno je Rusija in tu Kina.«
Z mrkimi obrazi so mužiki poslušali nje» gov govor.
»Ne ponavljaj tolikokrat enih in istih be» sed'!* je vr»il nekdo v ozadju.
»Jaz itak nič ne ponavljam,« je dejal Ko» sonosov, »jaz govorim o letalstvu ... Le» tastvo se razvija, sodrugi kmetje! Zoper to se ne da pač nič narediti. Kar je, to je . Tega na noben način ne zanikam!«
»Nejasno!« je kričal predsednik. »Vi mo» rate govoriti občerazumljivo.«
Kosonosov je stopil bližje, si zvil iz čašo» pisnega papirja cigareto in pričel:
»Torej, stvar je taka, sodrugi kmetje: zgradi se letalo in potem se leti. To se pra» vi: po zraku! V zraku se naravno ne more vsakdo držati, tako na primer letalec, so» drug ErmilMn. Dvigne se — in že po krat» kem času telebne dol, da mu izstopijo vsa čreva...«
»Človek nazadnje ni ptič...« so dejali mužiki.
»Saj, saj,« je odvrnil Kosonosov, vesel tega pritrjujočega mnenja, »to je vendar stara zgodba, da človek ni ptič. Ptič pade, a zgoditi se mu ne more nič; malo se stre» se in zopet zleti v višavo! Ampak letalec, sodrug Mihajl Ivanovič Popkov. Zleti, vse je v najlepšem redu, naenkrat defekt na motorju... plumps, že leži doli!«
»No, in ... ?« so vprašali mužiki.
»Pri Bogu! Spet drugi pade dol in obvisi na drevju. Visi tam, ima strah kot kak mladič — nazadnje to tudi ni malenkost — da, vse mogoče se pripeti. Enkrat pa se za» leti v propeler krava: ena, dve — činbum, in že je raztrgana na tisoč kosov. Tu ležijo rogovi, drugje spet drug del telesa, sploh ne veš, kaj gre skupaj ... Zgodi se tudi, da propeler raztrga pse.«
»In konje?« vprašajo kmetje. »Ali je mo» goče sploh, da raztrga tudi konje?«
»Konje?« odvrne Kosonosov, »pa še kako!«
»Taka iznajdba, vrag naj jo vzame!« je zavpil nekdo. »To ste pa res nekaj finega odkrili. Konje raztrgati; In kako se razvija to, a, sodrug?«
»Saj vam vendar pravim, da se letalstvo razvija,« je odgovoril Kosonosov. »Sodrugi kmetje, vi morate med seboj napraviti zbir» ko in za stvar doprinesti majhno žrtev. . .«
»Za kaj pa naj doprinesemo žrtev, so drug?«
»Za letalo!« je odgovoril Kosonosov.
Mrko smehljajoč so se kmetje razšli.
spodje enakega mnenja kakor jaz, da je krava poleg človeka najvažnejša in najko» ristnejša stvar na svetu, zlasti zdaj, ko je motor izpodrinil konja.«
Mož z žalostnim obrazom je dvignil gla» vo in ga prestrigel:
»Nočem delati prostaškega vtisa, gospod, ampak če ne zamerite, blagovolite izbrati drug predmet za razgovor, prosim. Imam predsodek o teh živalih. Jezen sem, če se le spomnim nanje.«
»Oprostite,« je dejal tisti, ki se je navdu» ševal za krave; »nisem vedel. Ne morem pa razumeti, zakaj mrzite žival, brez katere bi naša pasma skoraj ne mogla eksistirati. Ali ste morda imeli neprijetne — hm — do» živi ja je z njimi?«
»Še preveč.«
»Nočem biti radoveden, mislim pa, da ste prvi človek, ki sem ga spoznal, ki bi za» postavljal te krušne matere človeškega rodu.«
Oni drugi je vzdihnil: »Nočem nikogar žaliti ali dolgočasiti, če bom razložil, za» kaj mrzim te živali, ampak —«
»Kar začnite, poslušamo.«
»Dobro. Pred dvema letoma sem se na prigovarjanje svoje žene preselil iz mesta na kmete in"kupil majhno kmetijo, ki je bi» la od mesta nekaj ur oddaljena. Na delo in z dela sem se vozil z avtomobilom, o kra» vjih različnih razpoloženjih pa nisem nič vedel. Mislil sem, da bo sveže mleko dobro za naše otroke. Poizvedoval sem okoli po soseščini in potem kupil od malega kmeta kravo, ki se je ponašala z dolgim repom. Lastnik mi jo je toplo priporočal kot dobro mlekarico.
Zmenila sva se, da mi jo bo prignal dru» go jutro po sklenjeni kupčiji. Tedaj pa je moral iti zdoma in zato je poslal majhnega dečka k meni, češ da je krava pripravlje» na, in če hočem, naj pridem kar sam ponjo. In bil sem tako nespameten, da sem privolil.
Šel sem na njegovo domačijo in našel sivko zadaj za skednjem, h kolu privezano. Ko sem se ji približal, mi njen pogled ni ugajal in tudi to ne, kako je mahala z re= pom, kako je s prednjo nogo grebla v tra= vo in tudi njeno mukanje ne.
Ko sem jo odvezal, je kar rada šla. Ko sem jo pa za vrv potegnil, je povesila gla» vo tako blizu k tlom in tako sumljivo, da sem se bal, da me bo nabodla. Tega sicer ni storila, pač pa se je spustila v tek in ye= nomer mukala. Še pravočasno sem odskočil, da se mi nerodnica ni zaletela v trebuh. Vrv mi je skoraj iztrgala. Razkoračil sem se in oprl na noge in z nekaj prisotnosti duha ovil vrv okoli drevesa. To jo je za hip ustavilo, pa tudi povečalo njeno jezo. Dva= krat se mi je skušala iztrgati, pa sem jo obakrat zadržal. Potem je pa sunkoma dvi» gnila glavo in začela bezljati proti dolgi vrsti grmovja. Takrat sem se ujezil. »Kra» va se pa z menoj že ne bo norčevala!« sem se priduševal. Visel sem na vrvi, krava je tekla, kar je mogla, mene pa vlekla za se» boj.
Pribezljala, oziroma privlekla sva že do žive meje. Do takrat sem mislil, da se krave ustavijo pred živo mejo. Hitro pa sem se prepričal, da se ne. Drvela je kar skoznjo in me potegnila za seboj. Moja obleka je bila vsa razcefrana, moj obraz in roke vse opraskane, ko se je onstran trnjeve meje prava gonja šele začela. Jaz pa vendar še vedno nisem vedel, kam hoče ta vražja kra» va. Preštrkala- sva še hrib in prišla na cesto, ki je bili polna voznikov. Videlo se jim je,
V SLOVO
Sape jesenske cvetlice morijo, ptice selilke se zbirajo v jate,’ zopet v slovo nam otožno žgolijo, v dalji pa zarje umirajo zlate ...
Kaj že odhajate, drobne selilke? Grenke solze nam zalivajo lice: zorne pomladi ste bile znanilke, zdaj pa zapuščate naše gredice.
Burja ledena vas žene čez morje ...
O, da bi skoro se srečno vrnile! — Kmetič za setev pripravlja in orje, zopet ob žetvi se boste gostile.
Pridite, brž ko nam vigred zasije, v polnem številu, kot ste odletele!
Gaje tedaj vam zelenje ovije, cvetne gredice vas bodo sprejele.
Limbarski
Defoavdacija glavnega blagajnika banke
Glavni blagajnik neke velike ameriške banke je poneveril 100.000 dolarjev in jih zašpekuliral. Pekla ga je vest in že se je odločil, da bo zadevo odkril in priznal svo» jim ravnateljem, kateri so_ mu sicer jtopob noma zaupali. Še prej pa je šel ^k nekemu slovitemu odvetniku, da ga vpraša za svet.
»S kakšno vsoto pravzaprav razpolag?te v blagajni?« ga je vprašal odvetnik, ko mu je blagajnik raziožil vso zadevo in pa svoj nezavidljiv položaj.
»V blagajni je še nekaj nad G00.0O0 do» larjev,« je odgovoril blagajnik.
»All right — izvrstno! Prinesite mi da» nes popoldne 100.000 dolarjev in prepustite vso stvar meni.«
Popoldne, točno ob določeni uri, je pri» nesel blagajnik zahtevano vsoto.
Uro kasneje so prejeli ravnatelji banke od dotičnega odvetnika naslednje pismo:
»Eden vaših najvišjih uradnikov si je na škodo banke prisvojil 200.000 dolarjev, ka» terih pa. ni v stanu povrniti. Ne preostaja mu drugega kakor samokres. Njegovi do» bri prijatelji so pa pripravljeni povrniti banki polovico vsote, ali pod pogojem, da se ne izve sa ime tistega, ki je poneveril. V ta namen so pri meni deponirali 100.000 dolarjev. — Zadeva se mora urediti tekom 24 ur.«
Še tisto noč je imel ravnateljski svet iz» redno sejo, na kateri «o soglasno sprejeli predlog odvetnika. Poleg tega je bilo skla» njeno, da to zadevo uredi v imenu banke glavni blagajnik kot dolgoletni in zaupni uradnik banke.
Tako se je tudi zgodilo.
Odvetnik je izročil blagajniku 100.000 dolarjev, katere je ta sprejel z največjo ču» ječnostjo uradne tajnosti.
Za to zaupno delo je ravnateljstvo skle* nilo, da se poviša mesečna plača glavnemu blagajniku kot dolgoletnemu nameščencu in zaupniku ravnateljstva.
da se jim zdi prav zabavno, kako vleče splašena krava po cesti moža. Nekateri »o klicali za menoj, kam se mi mudi s kravo, drugi so se norčevali in vpraševali kravo, kam pelje moža.
Tedaj pa je žival nekoliko postala in »e ozirala na desno in levo in kmalu sem izve» del, zakaj. Nekaj sto korakov naprej se je namreč prikazal most, do katerega je vodi» la steza, izhojena od živine, po kateri se je hodila napajat.
Da bi bil kelih grenkobe in strahu poln, se je nama v zadnjem trenutku približal še velikanski škripajoč voz, naložen s pohi» štvorn, ki se je sumljivo nagnil proti nama, ko sva dirjala mimo.
Ko sva po vsi ti trnjevi poti končno ven« darle dospela do vode, se krava ni ustavila ob bregu, kaj še, ampak bredla je vanjo kar do vratu in seveda tudi mene potegnila vanjo. Potem se je pa prvikrat med vso gonjo ozrla okoli sebe in me začudeno gle» dala.
Gospodje, jaz sem dober človek in nisem nikoli nikomur kaj žalega storil, a če bi te» daj imel kakšno reč pri sebi, bi jo kar na mestu ubil. Zdaj mislim, da boste uvideli, zsfcaj mrzim krave, in zakaj niti slišati ne maram o njih.«
»Kako ste prišli iz vse te zagate?« ga je sočutno vprašal nasproti sedeči mož.
Pripovedovalec je zagrenjeno stisnil usta, potem pa odvrnil:
»Gnal sem jo domov, imel sem pa pet ur strahovitega opravka z njo, a prignal sem jo vendarle, in če bi ne bilo zaradi prošenj mojih malih, bi jo takoj prodal 'najbližjemu mesarju.«
»Kje je zdaj?« je vprašal eden izmed po« slušalcev.
»Najel sem moža, da jo je peljal nazaj k njenemu prejšnjemu gospodarju in pustil sem mu jo, čeprav mi ni hotel vrniti denar» ja. In od tistega časa pogledam vedno v stran, kadar zagledam kravo in veste, da od tistega časa tudi ne jem govedine in ne pijem mleka.«
,The Eeonomist" razpravlja:
^Napredek v nekem delu Evrope"
Aparat štirih velesil teče gladko v Av» striji; francoska, ruska, ameriška in britan» Eka zastava vihrajo z zgradbe Nadzorstve= ne komisije na Dunaju, čeprav se včasih vrše trde borbe, se vendarle redno vršijo zavezniška zborovanja v prijateljskem ozračju in mnogo ustvarjalnega dela je bilo storjenega.
Toda ta komisija ne more več še dalje biti nazivana »nadzorstvena«. Njeno delo» vanje ima sedaj značaj »svetovalne« komu sije, ki deluje poleg avstrijske vlade. Vkljub desetletnemu izpadu, čigar posledica je da= nes pomembno pomanjkanje izkušenih mož, je Avstrija zadobila svoje nacionalno ime, s čutom odgovornosti in z željo po neodvi» snosti.
Avstrija občutno trpi vsled svetovnega zastoja proizvodnje, ki je posledica vojnega razdejanja. Zasedba traja dolgo, tovarne je treba šele preusmeriti V mirovno proizvod» njo, zemlja je izčrpana in vlada pomanjka* nje surovin, živil in goriva.
Gospodarsko stanje se najjasnejše odraža v razmerju zunanjega trgovanja. Izvozi obsegajo še vedno komaj polovico onega blaga, kar ga je bilo izvoženega leta 1937, in ne krijejo več kakor samo polovico uvo* zov. Vendar pa je leta 1946 izvoz pokril ko» maj eno petino skupnega uvoza, torej je le nestalo od takrat pomembno zboljšanje.
Leta 1946 je izvoz na mesec povprečno donesel okrog 18 milijonov šilingov; leta 1947 je porasel na 70 milijonov; in letos meseca maja in junija je dosegel 163 mili» jonov, oziroma 161 milijonov.
Avstrijci bodo morali opraviti še dolgo pot, predno bodo prišli do tega, da bodo lahko plačali svoje uvoze, za kar pa ni upa» nja, dokler ne bodo spremenili uvoznih po» gojev.
Predvojni uvoz živil in življenskih po» trebščin je znašal 27 odstotkov celotnega uvoza, medtem, ko je do danes porasel na 39 odstotkov. Domač poljedelski donos je zelo nizek.
Vsled tega je glavna gospodarska naloga dežele, ne samo obnoviti in izboljšati polje» dolsko proizvodnjo, temveč tudi zajamčiti, da bodo vse množine živil, ki ostanejo, po» tem ko je Zakonita potreba proizvajalca krita, šle po uradni poti na trg, kjer bodo prebivalstvu na razpolago.
Pre>jz¥@dnja zlata v Sovjetski zvezi
Deset let je že tega, odkar je Moskva prenehala objavljati vsake uradne statisti» ke o proizvodnji zlata v Sovjetski zvezi, to» da pušča, da njena propaganda od časa do časa zatrjuje s presenetljivimi in brez dvo» ma pretiranimi izjavami, da je Sovjetska zveza prekosila v proizvodnji zlata vse druge države. Vendar pa proučujejo stro» kovnjaki v Parizu, Londonu in Washing» tonu pozorno, kakšne so možne namere So» vjetov glede tega, ter opirajo svoja do» mnevanja na tisto, kar se zve od navodil iz Kremlja, da se ne sme štediti z nobenim naporom za povečanje proizvodnje drago» cene kovine.
Ob pomanjkanju uradnih statistik, ki pa bi bile v vsakem primeru dvomljive, je so» vjetska zlata proizvodnja le predmet dom» nev. Banka za mednarodne poravnave ceni sovjetsko proizvodnjo zlata na približno 140 milijonov dolarjev.
Pred drugo svetovno vojno je bila v mo» di teorija o takozvanem »vojnem fondu«, ki je pa zdaj že precej zastarela. Po tej za» misli naj bi bile države z velikimi zlatimi Zalogami sposobne nadzirati v odgovarjajo» či meri proizvodnjo vojnega materiala ne» vtralnih držav. Ker pa je v zadnji vojni ostalo le malo držav nevtralnih, je ta teori» ja funkcionirala le prdv malo ter je zgubila Svojo veljavo zaradi ogromnih stroškov vojne, v kateri so se ukrepi kot na primer »zakupi in najemi« izkazali za mnogo bolj Važne od zlatih zalog.
V mednarodnem mirnodobskem trgov» skem prometu pa se zlato danes sveti^ kot nekdaj ter je logično predmet velikih želja takšne države, ki razpolaga le s skromnimi krediti v tujini. V minulih letih je Sovjet» ska zveza plačala v zlatu dobršen del stro» jev in drugega blaga, ki ga je kupila v Združenih državah.
K tem običajnim razmotrivanjem pa pri» dejo še druga, Id lahko napotijo Kremelj, da poveča zlato proizvodnjo in dvigne svo» jo rezervo. Ta kovina, ki kroži po vsem Svetu, ima posebno veljavo v propagandi» etičnih delavnostih v tujini. Zaradi tega se je rodila misel, da je Moskva znabiti vzela v poštev možnost ustanovitve močne zlate Podlage v svoji valuti v nameri, da napravi 5z rublja rivala dolarju v trgovinskih izme» hjavah in v finančnih odnošajih precejšnje» |a dela Evrope.
Tekom leta 1947 je vlada uvedla celo vrsto ukrepov z namenom, da bi vzpodbu» dila poljedelce k sodelovanju, zajamčila višje cene njihovim pridelkom in jim vlila zaupanje v denar. — To leto je letina zelo dobro obrodila in upati je, da bodo kmetje na zakonit način oddali mnogo več živil, kar bo znižalo uvozne potrebe, po drugi strani pa omogočilo najnujnejše nakupe prepotrebnih surovin.
Vlada tudi upa doseči možnost, da bo svoje šilinge, kot izkupiček prodaje v Avstriji, lahko porabila, da bo plačala ame» riške pomožne dobave. Toda ker mora od tega denarja plačevati tudi obnovitvena dela, je nevarnost, da bodo porabili več, kakor pa pridobili.
Zadeva s premogom je jasna. Skupen uvoz, ki ga znatno plačuje tudi zunanja pomoč (n. pr. britanski davkoplačevalci so do lanskega septembra plačevali prispevke za gorivo Avstrije), znaša na mesec 400.000 ton črnega premoga. Rezultat je bil tak, da je težka industrija napredovala in proizvo» dnja je presegala za 20 odstotkov ono pro» izvodnjo iz leta 1937.
Lahka industrija in proizvodnja življen»
skih potrebščin sta seveda še vedno zelo zaostali in sta dosegli komaj polovico ravni iz leta 1937, toda če bo na razpolago dovolj goriva, bo nastalo tudi tukaj veliko izbolj» sanje.
Pred vojno je Avstrija uvažala dve tre» tjini premoga iz Šlezije in eno tretjino iz Porurja. Med vojno, potem ko so postavili ogromne Herman Göring=tovarne v Linzu, in nato pod rusko okupacijo, je sledil po» stopen in vendar dosleden premik avstrij» ske industrije na zapad. Sedaj prejema Av» stri ja le malo premoga iz Nemčije; naj» manjša količina premoga prihaja danes iz Poljske.
Nafta je zaključena zadeva, ki je poveza» na z državno pogodbo, toda dovolj je reči, da leži celotna avstrijska proizvodnja in rafinerije v rokah Rusov. Združene države dovažajo gotovo količino bencina in mazil» nih olj po začasni pogodbi.
Prevoz je omejen vsled pomanjkanja lo= komotiv, vagonov, novih vozil in sestavnih delov, toda neprimerno je povečana upora» ba Diesel»motorjev za cestni promet.
Vzeto vse skupaj, se vendarle že opaža postopen podvig v tem delu Evrope.
GOSPODARSKE VESTI
napetost in gospodarsko
upoštevamo splošno politično iz tega izvirajoče težave za mnogih držav.
Obsega naporov za obnovo, ki jih je izvr» šila Evropa, ne kaže samo porast proizvod» nje, temveč tudi velika količina virov, ki so jih vložili v obnovo, in modernizacijo in» dustrije. Vloge v taki meri bi ne bile ni» kdar možne brez uvoza iz Združenih držav in drugih držav zapadne poloble.
V poročilu izražajo mnenje, da rešitev plačil z Združenimi državami ne bo ena iz» med najlažjih ter poudarjajo, da je bistve» ne važnosti pomnožitev evropskega izvoza v zapadno poloblo, ker bi s tem nadome» stili pomanjkanje dolarjev v Evropi.
*
Evropsko ravnateljstvo ECA objavlja, da skoraj polovico živil, ki jih potrebujejo avstrijska mesta z Dunajem vred, nabavlja» jo in dobavljajo z ameriškim denarjem. Za» radi ameriških dobav se je avstrijska pre» hrana v zadnjem času zelo zboljšala in so bili dnevni obroki povečani na 2100 kalorij.
Predstavniki ECA so nadalje izjavili, da bo še nadalje potrebno dobavljati Avstriji velike množine živil, ker bo avstrijski pri» delek dosegel letos le 60% običajnega. Predvojna Avstrija je uvažala 25% svoje potrebe na živilih.
Od 72,6 milijonov dolarjev, ki jih je Av» striji do sedaj nakazala ECA, so potrošili 41 milijonov za živila. Čimbolj bo nspredo» vala obnova Avstrije, v tem večji meri bo nadomeščen uvoz živil z uvozom surovin in strojev.
»Evropski obnovitveni program pomeni za Avstrijo zagotovitev živil našemu naro» du ter usposobitev naših ljudi za delo,« je izjavil časnikarjem v Washingtonu avstrij» ski finančni minister dr. Georg Zimmer» mann, ki se zdaj udeležuje tretjega letnega sestanka guvernerjev Mednarodne banke in denarnega fonda.
Činitelji, ki so doslej v glavnem zavirali gospodarsko ravnanje v Avstriji, so po Zimmermannovem mnenju politična nego» tovost, pomanjkanje kapitala in slabe leti* ne. »Obnova naših industrij potrošnega bla= ga zahteva povečane uvoze surovin in ra» zvoj raznih industrij, katerih dobava proiz» vajalnih sredstev je vezana na najrazličnej» še kapitalske dobrine. V obeh stvareh pa smo vezani na sredstva, ki so jih Združene države v okviru evropskega obnovitvenega programa tako velikodušno nakazale Av* Striji.«
*
Na podlagi sporazuma med francosko vlado in mednarodno begunsko organizaci» jo (IRO) bo tisoč begunskih družin našlo novo bivanje po francoskih podeželskih po» sestvih. Ta naselitev predstavlja samo po» izkus; pri povoljnem rezultatu bo sledilo naseljevanje v večjem obsegu.
Izvedba načrta se bo razvila po popolno» ma novih metodah. Organi IRO=a in pose* bna francoska komisija bodo po tem načrtu izbrali v Nemčiji in Avstriji begunske dru» žine ter jih poslali v Francijo v sprejemno taborišče, katero bo ustanovila francoska vlada. Tamkaj bodo imeli možnost, stopiti v neposreden stik z onimi delodajalci, ki potrebujejo poljedelskih moči. Pogajanja pri sklepanju delovnih pogodb Se bodo vr» šila v prisotnosti pristojnega pooblaščenca francoskega ministrstva za delo, ki ima na* log, da čuva interese beguncev glede plače, delovnih pogojev in nrimernega bivališča.
Povečani tranzitni promet z Jadranom
Pretekli mesec se je vršilo v Trstu in v Opatiji več prometnih konferenc, katerih izid bo imel za posledico povečanje avstrij» skega tranzitnega prometa k Jadranu. Ju* goslavija je pristala na to, da Se vrši av» strijski promet iz in v Trst, ki je bil sedaj omejen izključno le na progo preko Trbiža, po direktnih tarifah tudi preko njenega dr« ževnega ozemlja. Razen tega je pristala tudi na to, da odpre tranzitnemu prometu med Češkoslovaško in Trstom pot preko Špilja in Podrožčice. Na drugi strani pa upostavi Jugoslavija v svojem tranzitnem prometu iz Reke (na Jadranu) v Češkoslo* vaško direkten prevoz preko Avstrije. Do sedaj se je vršil promet med tema dvema državama v večini mimo Avstrije preko Madžarske.
S 1. septembrom je Jugoslavija uvedla tarifo za promet med Jadranom in Vzhod* nim morjem, ki omogoča direkten promet z Jadrana preko Avstrije, Bi»cone oziroma preko Češkoslovaške v Sasnitz—Frelleborg. Na ta način je olajšana zveza Jugoslavije s skandinavskimi državami, Avstrija pa la» hko računa, da bo zadobila zopet važno me» sto kot prometno križišče.
Z izmenjavo masla in slanine za premog, jeklo in industrijske proizvode, ki stalno raste, si je Danska v zadnjem času ogrom» no opomogla in obenem tudi pomagala dru» gim evropskim državam.
Še pred dobrim letom je danska živino» reja in z njo združeno mlekarstvo preži* vljalo težko krizo zaradi pomanjkanja krme. Manjkalo je tudi premoga. Ker niso imeli dovolj dolarjev, da bi mogli kupovati oboje, krmo in premog, so se Danci orne* jili v glavnem na nakup premoga. Toda s pomočjo Marshallovega načrta je Danska letos uvozila žito in krmo v vrednosti 54,166.000 dolarjev. S tem je zopet postavi* la na noge svojo živinorejo in prašičerejo, ki sta njen glavni izvozni vir.
*
Uprava za evropsko gospodarsko sodelo* vanje sporoča, da bodo s prvim decembrom posamezne vlade lahko kupovale ameriško žito na podlagi nakazil uprave za gospo» darsko sodelovanje neposredno na ameri» škem trgu. Odslej naprej jim ne bo treba prej zaprositi pri ameriškem trgovinskem ministrstvu za dovoljenje. Ta ukrep se na» naša izključno samo na žito, ker so druge žitarice že nekaj časa v prosti prodaji.
Proizvodna raven je bila koncem 1947 skoraj v vseh evronskih državah višja kot pa pred vojno. To so izjavili ravnatelji mednarodnega denarnega fonda, ko so iz» ročili pravnemu svetu poročilo, iz katerega je razvidno, da so skoraj vse evropske dr» žave koncem leta 1947 presegle raven pred» vojne proizvodnje, kar je znaten uspeh, če
iiiiiiuiiinmiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiniiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiinniiiiiiiiiiiiinMiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiTiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiuiiiiiiiiiiiiiimiiiiimmHiiiiimiimiMiiiimiimiiiiiiniii
si že lahko vsak ukrade. Izvedba je zelo enostavna:
1.	Zgornji del trupla skloni, noge raz» korači, roke položi na členke nog.
2.	Nato se vzravnaj in celo nekoliko upo» gni nazaj. Pri tem drgneta roki počasi, a krepko preko stegen, spodnjega telesa in grudi. Močno vdihni.
3.	Skloni telo naprej, medtem pa masira» ta roki od pleč po hrbtu navzdol do člen* kov. Pri tem globoko izdihni.
Z močnim vdihavanjem in izdihavanjem se vrši svojevrstna masaža tudi v naših pljučih. Roke si pred masiranjem nalahno namaži z oljem ali kremo. Tako bo postala tudi koža mehka in gibčna.
Kako scvreš slanino, ila se zabela ne pokvari?
Slanino in salo zreži na drobno. V poso» do za. cvrenje masti vlij nekoliko žlic mle» ka. Maščobo cvri najprej pri močnem, ka* sneje pa pri lahkem ognju. Ko se je začela slanina topiti, često mešaj prav do dna ter kuhaj tako dolgo, da postanejo ocvirki svetlorumeni in da splavajo na vrh. Nato odmakni posodo od ognja, da se mast ne» koliko ohladi, nato jo precedi v posodo, kjer jo boš shranila- Če pa ti ni za čisto mast, vlij vse skupaj z ocvirki vred v po» sodo, ki se dobro zapira. To posodo skrbno umij, predno vliješ mast vanjo, ker druga* če bi zabela na dnu postala žaltava. Poso* da za mast naj stoji na hladnem, v shram* bi ali klgti, seveda, če tam ne gospodarijo miši. Posodo dobro pokrij, da ne pridejo škodljive kali iz zraka v mast. Ko mast ra* biš, si je vzemi v poseben lonček ali koza* rec za več dni skupaj, da ne boš vedno od* pirala posode, kajti tako pripravljena mast ostane ob pravilnem postopku okusna po celo leto ali dve.

^Lenski
Sobne cvetlice Uidi pozimi
Naša dekleta in žene, pa tudi moški lju» bitelji cvetlic neradi pogrešajo tudi v zimi, ko zunaj v naravi vse spi in počiva, nekaj zelenega ali cvetočega v svoji bližini. Kako lepo je, če imamo v delovni sobi, kjer pozi» mi največ bivamo, cvetoče ciklame s svoji* mi prekrasnimi barvami ali primule, dalje sobne palme ter smrečice itd., katerimjila* dnejša klima bolje prija kakor pa vročina. Kdor pa polaga važnost na zunanji okras hišnih vhodov in balkonov, si bo omislil male trdožive smrečice in jelke, ki še prav posebno poživljajo hiše v času, ko je vse zasneženo.
Tudi ciprese, brinjevi grmički, zimzelen itd., ki jih izkopljemo, še predno zemlja za* mrzne, in presadimo v zabojčke ali škafe ter postavimo ob hišnem vhodu, na balkon ali v izložbo, krase pozimi naše domove. Vhodna vrata in predsobo lahko okrasimo samo s smrekovimi vejicami, katerih se še drže storži. Vse te navedene rastline ne potrebujejo nobene posebne nege, le zaliva* ti jih je treba po potrebi. In vendar nudijo prisrčen pozdrav tujcu, ko stopi v hišo, do= mačim pa razveseljujejo puste zimske dni. Z ljubečim negovanjem cvetlic pa tudi vsa» ka mati vceplja svojim otrokom smisel do vsega lepega.
ilH jc Ireba masirali mišicp?
Majhen poizkus najbolje razodeva bližnji in daljni učinek masaže. Če se dotaknemo
fa&tuitk
)/J
nežne južne cvetlice, mimoze, zapre svoje glavice in liste. Potom mehaničnega draž» Ijaja pri dotiku se sprožijo kemične tvarine, ki povzroče, da se cvetka za* pre. če bi te iste tvarine dodali vodi, v kateri stoje nedotaknjene mimoze, bi se cvetke prav tako zaprle, ne da se jih bili dotaknili.
Ta poizkus priča, da vlada med zunanji» mi dražljaji in notranjimi organskimi funk» cijami posebna povezanost.
Masaža, ta uspešni pripomoček v zdrav» stvu, krepi potom drgnjenja, gnetenja, tre» senja itd. naravne sile zdravega organizma, da se Sam lahko brani proti bolezenskim klicam, pa tudi pomaga, da bolan organi* zem hitreje ozdravi.
Koža postane vsled boljšega obtoka krvi odpornejša, na obolelo kožo pa masaža po» voljno vpliva, mišičevje postane potom ma* saže jačje, nabiranje masti se do gotove meje porazdeli in krvni obtok regulira. Po» tom živcev je z masažo dosežen tudi daljni učinek ;duševno razpoloženje se izboljša, razburljivo stanje izgine in človeka prevza* me občutek splošnega ugodja, lahkote in svežosti. Potom odprave telesnih snovi, ki so povzročale utrujenost, nastopi pri člove» ku želja po agilnosti.
Če v zdravih dneh ni mogoča masaža po» tom tujih rok, opravlja tudi lastna masaža izborno službo. Ta je posebno dragocena zjutraj, potem ko smo se umili. Toliko časa
HP E S - vodnik skftik
Ministrski predsednik Južne Afrike
Dobro izurjen pes, ki naj služi slepcem ra vodnika, pomeni za take pričetek nove» ga življenja, ker jim je omogočeno zopet svobodno gibanje in niso več navezani na osebe.
V članku bomo opisali obisk v nekem vzgojevališču, kjer vadijo odlični učitelji pse za njihovo poznejšo službo. Najbolj sposobni psi dobijo potem službo.
Vsak pes pa ni sposoben za to, da bi vo= dil slepega človeka. Po poročilu voditelja nekega vzgojevališča takih psov v Angliji je od vseh nsov, ki jih pošljejo v to vzgoje» vališče, le 20 odstotkov sposobnih za to nalogo.
Na vprašanje, katere pse sprejema in ka= tere ne, je odgovoril, da je to v bistvu vprašanje psihologije, ker imajo psi ravno tako povsem različne lastnosti. Če napra» vimo z njimi razne poizkuse, n. pr. kako reagirajo na strah in nevarnost, v koliko so zanesljivi, v koliko so občutljivi na svetlo» bo in zvoke, potem se pokažejo njihove lastnosti.
Psi, ki so sposobni biti slepcu za vodnika, morajo biti vsaj pol metra visoki, ker so opasani z nekakim ogrodjem, katero drži slepec v roki, ne da bi se moral pri tem sklanjati. Premajhni psi, n. pr. dakli niso sposobni za to službo, ker obstaja nevar» «ost, da jih ljudje pohodijo.
Toda neglede na velikost izgled?, da tudi njihova rasa ni posebnega pomena, dasira» vno na splošno osi z rodovnikom niso pri» pravni za to službo, ker so ravno zaradi či= ste pasme v mnogih slučajih veliko bolj ner» vozni in se je nanje težje zmesti kot pa na
njihove navadnejše sorodnike. Toda tudi ta točka predstavlja večje ali manjše po» sploševanje.
Vodja omenjene angleške pasje šole ve» dno ponovno poudarja, da je pes ravno tako kot človek sam zase posameznik. Vzgoja za vodnika se prične v največjih slučajih, ko je pes star eno leto, ker so mlajši psi veči» noma še preveč razigrani, da bi mogli sms» trati svojo nalogo kot resno, starejši psi pa imajo že preveč razvite svoje lastnosti. Vzgojna doba traja vsega skupaj štiri me» sece. V omenjenem vzgojevališču deluje trenutno kot učitelj psov ena žena in štirje moški. Ni treba še nosebno poudarjati, da morajo imeti te osebe veliko izkustvo in biti vešči v svojem poklicu.
Toda delo teh učiteljev pa še ni Žaklju» čeno z vzgojo psov, kajti skoro ravno tako važna je vzgoja njihovih bodoč'h lastnikov. Če je torej šest ali sedem psov popolnoma izučenih, sprejmeio v to vzgojevrlišče ena» ko število bodočih lastnikov, katere urijo okrog tri tedne, da sooznajo svoje pse, ki jih bodo pozneje vodili povsod — na cestno železnico, na omnibus, na trg itd. po zelo obljudenih cestah. Velike važnosti je tudi, da se pes navadi na temperament svojega gospodarja. Učitelji v tem angleškem vzgo» jevališču polagajo na to posebno važnost in so že tako zmožni, da na podlagi pisma, ki ga napiše slenec. ugotovijo, kateri pes bi bil zanj najbolj pripraven.
Po tritedenskem obojestranskem spozna» vanju pelje slepec svojega novega prijate» Ija domov. Obe sta pripravljena skrbeti drug za drugega do konca življenja psa. ki živj okrog 12 let.	(ACA)
Pri vsakem narodu so slovarji, rekli bi, neko vrste merilo za kulturno stopnjo tega naroda, saj nam ravno oni dokazujejo, ka» ko narod hoče in želi spoznati čim več, pa tudi nam kaže našo zvezo z drugimi narodi. Koliko jezikov znaš, toliko mož veljaš, pra» vi naš pregovor. Tega so se živo zavedali naši ljudje, ko so se vrnili iz drugih krajev.
Slovarsko vprašanje pri Slovencih ni ra» vno revno. Že v protestantovski dobi v 16. stol. vidimo prve začetke. Krelj in Bohorič sta imela nekaj prav malega slovarskega besedila. Bolj pomembna je Dalmatinova Biblija (1584), ki ima »Register« besed. Bohorič ima v svoji slovnici »Zimske uri» ce« (1584) že tudi zbirke besedi, ki jih rabi kot primere pri sklanjatvi. Prvi, ki je res
Dr. Malan, ki je postal letos v maju mini» strski predsednik Južne Afrike, je južni Afrikanec holandskega pokolenja. Že od prve svetovne vojne je bil vedno eden iz» med vodilnih mož nacionalne stranke v svo» ji deželi. Svoje življensko delo je pričel kot pastor. Rodil se je leta 1874 v Kapski po» krajini, nato je študiral na teološkem se» minarju v Stellenboschu, nato je preživel nekaj let na Holandskem, kjer je leta 1904 z neko disertacijo o Berkleysovi filozofiji
leg tega je v njegovem slovarju pri raznih izrazih mnogo narodnih pregovorov in izre» kov. Pri narodnih izrazih pove, kje se ta iz» raz nahaja, kje ga je našel, pri katerem pisatelju ga je dobil in v katerem kraju je i’azširjen. Zato je to eden največjih in naj» boljših slovarjev do današnjega dne. Živa potreba našega kulturnega razvoja pa kriči po novem slovarju, obsežnem, ki bi zajel ves naš besedni zaklad in nam tako nare» koval razvoj n?šega jezika. Deloma ga že vrši pravopisni slovar. Slovenci si tako ustvarjamo in utemeljujemo svoj .knjižni jezik, s tem si pa tudi dajemo legitimacijo za vstop ns polje kulturnega udejstvovanja in k graditvi svoje lastne narodne kulture.
0 slovenskem stevoe^u.
poleži teološki doktorat. Potem se je vrnil v Južno Afriko, kjer je deloval kot pastor holandsko cerkve. Po izbruhu prve sveto» vne vojne je na pobudo predsednika Steyna in generala de Weta zapustil prižnico in se posvetil žumalizmu. Tako je postal izdaja» telj nacionalističnega časopisa v Kap*kem mestu (Kapstadt, Cape Torni). V kolonah svojega časopisa je pokazal tako močno pero, da je kmalu zadobil neposreden vpliv na politiko svoje dežele in tako je bil leta 1915 izvoljen za voditelja nacionalistov v Kapski pokrajini. Dve leti pozneje je vsto» pil kot poslanec Calvinije v parlament, kjer naj bi jo bil zastopal do leta 1938. Nato se je potegoval za sedež v Piquetbergu, ki je njegovo sedanje volilno okrožje, ter ga je tudi dobil.
Leta 1919 je bil dr. Malsn član delega» cije, ki je pod vodstvom generala Hertzoga odpotovala v Evropo, da bi bivši južno» afriški republiki in svobodni državi Oranje pridobila vrnitev narodnega statuta, ki je obstajal pred vojno leta 1899—1902. V prvi vladi generala Hertzoga iz leta 1924 je
zbral in uredil slovenski besedni zaklad, je Hieronim Megiser, ki je leta 1592 izdal slo» var štirih jezikov, in sicer »Dictionarium quattuor linguarum«. Tu je razložil nemške besede najprej z htinskimi, nato slovenski» mi in nazadnje z italijanskimi besedami. Iz t*ga slovarja in iz govorice iz okolice De» vina je Italijan Alasm da Sommaripa se» stavil leta 1607 slovar: »Vocabolsrio Ita» liano e Schiavo«. Nekako do Srede 18. stol. ni izšel noben slovar s slovenskimi beseda» mi: znanih je precej.slovarjev, ki so ostali v rokopisu.
Nadvse važen slovar je Pohlinovo »Tu malu besediše treh jezikov«. Ta slovar upo» števa ves besedni zaklad vseh slovarjev do te dobe. Vplival pa je zelo močno na vse poznejše sestavljalce. V letu 1789 je Ožbalt Gutzmann izdal svoj s!ovensko»nemški slo» var, ki se zelo naslanja na Pohlinovo Bese» diše. Kumerdej si je zelo prizadeval, da bi izdal slovensko=nemški slovar, v katerem naj bi bil zbran ves slovenski besedni za» klad. Dela ni dovršil in kolikor ga je zbral, je ostalo v rokopisu. Tudi Janez Debevec ni izdal svojega slovarja. Valentin Vodnik je nadaljeval Kumerdejevo delo, toda tudi ta slovar je ostal v rokopisu. Prizadevanje za slovenski slovar je nekaj časa mirovalo. Začeli so zopet izdajati manjše praktične slovarje, tako Murkov, 1833, Krekov, 1834, ki je doživel šest izdaj in Janežičev nem» ško=slovenski (1. 1850), s!ovensko=nemški (1. 1851). Kumerdejevo besedno zbirko, Vodnikovo gradivo, potem še zbirke Ravni» karja in Cafa je uporabil Matej Cigale in s podporo škofa Wolfa izdal nemško»sloven» ski slovar 1. 1860. Sedaj je bilo treba sesta» viti še slovensko=nemški slovar. Dela se je lotil Fran Levstik, nadaljeval prof. Pajk, nato zopet Levstik. Končno ga je uredil Maks Pleteršnik in slovar je res izšel v dveh zvezkih leta 1894 in 1895. Slovar je znanstveno delo. V njem so upoštevani vsi izrazi prejšnjih slovarjev, očistil je besedni zaklad s tem, da je odstranil vse, kar ni domačega, oziroma različne umetne tvor» be. Njegov slovar nam kaže vso lepoto slovenskega jezika in bogastvo izrazov. Po»
Ko se je film toliko izpopolnil, da je lah« ko postal novo sredstvo umetniškega izra» žanja, se je odprlo novo področje za zgo» devinske filme. Britanske filmske družbe so se tega dela lotile razmeroma pozno, vendar pa prav v času, ko je britanska filmska industrija postala toliko zrela, da je lahko dostojno predvajala zgodovinske predmete.
Poživitev britanske filmske industrije pada v dobo zgodnjih tridesetih let. Pred» stavila se je z odličnim zgodovinskim fil» mom »Zasebno življenje Henrika VIH«, ki ga je vodil sir Alexander Korda, naslovno vlogo pa je igral v njem Charles Laugh» ton. Füm je zaslovel po vsem svetu in je jasno pokazal, kaj premorejo britanski teh» niki in umetniki. Od takrat so v Britaniji izdelali celo vrsto zgodovinskih filmov. Drug važen mejnik v zgodovini britanskih zgodovinskih filmov je prikaz Shakespea» rovega Henrika V., ki ga je priredil Lau» renče Olivier. Film so izdelali med drugo svetovno vojno, pa so nove naloge podžga» le britansko filmsko industrijo k velikemu tehničnemu napredku. Ta film so po vsem svetu občudovali in ga še občudujejo kot izreden dogodek.
Zdaj pa pripravljajo v Britaniji pomemb» no število novih zgodovinskih filmov, ki so po večini vsi barvni. Pri tem ne gre samo za stoodstotne resnične zgodovinske filme, temveč tudi za nekatere pol zgodovinske filme, ki se ne naslanjajo vedno na zgodo» vinsko ozadje dotične dobe.
Zgodovinski film v polnem pomenu be» sede — pa naj bo kombiniran z domišljijo ali zasnovan kot na pol dokumentarna re= konstrukcija — nam oživlja zgodovinske dogodke in velike zgodovinske osebnosti. Skuša jih tolmačiti v govorici kina, kakor
ZGODOVINSKI
fifrmi
nam jih po drugi strani na svoj n-čin sli» kajo zgodovinske drame, romani ali-življe» njepisi. Tudi zgodovinski film skuša biti verodostojen. Spremenljivemu vzdušju vsa» kokratne dobe skuša vtisniti nespremen» Ijive elemente človeškega značaja in druž» benih odnošajev.
To seveda zahteva velik napor tako pri umetnikih kakor tudi pri tehnični izvedbi. Na pomoč morajo priskočiti zgodovinarji, scenografi pa morajo do podrobnosti prou» čiti razne stile in arhitekture. Isto velja za glasbo in za vse ostalo, kar je pri takih filmih potrebno. Skoro v vseh zgodovinskih filmih morejo nastopati velike množice. Čestokrat je treba snemati filme v tujih državah. Vse to nam kaže, da zgodovinski film ni zgolj zapletena zadeva za umetni» ke in tehnike, ampak je tudi navadno naj» bolj drag..
V Britaniji izdelujejo barvni film »Kri» štof Kolumb«, ki nam podaja sliko tega velikega raziskovalca in njegova potova» nja v novi svet. V študijih pravkar snema» jo scene o njegovi triumfalni vrnitvi na španski dvor, na morju pa snemajo njegovo potovanje in so v ta namen izdelali dve jadrnici, ki sta točno podobni Kolumbovi» ma jadrnicama »Nina« in »Santa Maria«. Poleg tega pripravljajo še več drugih zgo» dovinskih filmov.
Umetniške in tehnične vrednosti kakega filma seveda ne moremo nikdar prav pre» soditi, dokler nismo filma videli. Iz zgodo» vinskih motivov, ki so si jih «izbrali v Bri» taniji, in iz velikega prizadevanja, ki ga vlagajo v te zgodovinske filme, pa lahko sklepamo, da lahko v prihodnjih mesecih pričakujemo nekaj res prvorazrednih fil» mov, ki bodo dosegli svetovni sloves.
pripadal vladi kot notranji minister in mi* nister za narodno zdravstvo in vzgojo. Leta 1927 je uvedel zakon o zastavah, ki je pa» hnil Južno Afriko v razne spore, dokler ni bil končno sklenjen kompromis, ki je odlo» čil, da bodo v bodočnosti izobešali britan» sko državno zastavo (Union Jack) skupno z zastavami Transvaals in svobodne države Oranje.
Leta 1933 sta osnovala generala Hertzog in Smuts koalicijsko vlado svojih dveh strank. Dr. Malan se je zoperstavil temu ter odklonil prevzem kakršnekoli listine te vlade; že v naslednjem letu se je pojavil v opoziciji kot vodja »reformirane« naciona« listične stranke, kateri je pripadalo znatno število bivših pripadnikov generala Hert» žoga.
Ko je ob začetku druge svetovne vojne general Hertzog vložil pri Narodni skupšči» ni prošnjo, da bi lahko ostal nevtralen, ga je pri tem podpiral dr. Malan. Ta prošnja pa ni prodrla in general (danes feldmaršal) Smuts je postal ministrski pređseđnk. Hertzog pa je, dokler ni naslednje leto šel v pokoj, prevzel vodstvo opozicije, v kateri je zamenjal dr. Malana.
V preteklem letu je imel dr. Malan po završenem potovanju angleške kraljevske družine skozi Južno Afriko dolg razgovor s kraljem Jurijem VI. Kralj je tik pred svojim odpotovanjem povabil njega in nje» govo soprogo, da bi ga obiskala v Kapskem mestu.
Pri splošnih volitvah v maju 1948 je pri» šla stranka dr. Malana zopet na krmilo in dn je postsl ministrski predsednik.
Tudi danes je večinoma oblečen samo v starinsko sivino in njegovi jasni in pre» pričljivi govori niso izgubili nič onega ognjenega pridigarskega duha. Oženil se .je dvakrat in njegova prva soproga mu je po* daril» dva sina. Poleg čina ministrskega predsednika zastopa tudi mesto zunanjega ministra.	(ACA)
32 milijonov Američanov pričenja novo šolsko leto
V Združenih državah se je ta mesec vpi* salo v šole in univerze 32 milijonov študen» tov, z drugimi besedami povedano vsak če» trti Američan. S tem so posekali vse dose* danje najvišje številke vpisanih študentov. Sam New York ima čez en milijon študen» tov. Tam je otvoril novo šolsko leto 1948 49 dr. William Jansen, višji šolski nadzornik.
»V tej dobi ideoloških sporov — je dejal — je naša.prva naloga, da vzgojimo v na» ših učencih globoko in trdno ljubezen do načina ameriškega življenja. Stvar ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled, kajti istočasno moramo obdržati tudi natančno ravnovesje važnih vrednosti. Po eni strani moramo ustvariti globoko in pristno vr«» dnotenje naše duhovne dediščine o demo» kraciji in svobodi in velikih materialnih do» brin, ki emo jih deležni v naši svobodni, močni, bogati in srečni domovini.
Po drugi strani pa nočemo, da bi «e n»šl učenci naučili sprejemati brez kritike soei* alne in gospodarske napake svoje družbe, kajti naše narodno življenje nam dovoljuje, da svobodno mislimo in delamo kot svobo« dni Američani, da zboljšamo in obogatimo našo tradicijo in n»še ustanove.«
Kaj je alkalij?
Dandanes povsod naletimo na besedo al* kalij. Dobiš jo zlasti v oglasih za milo, v predpisih za pranje, pri brivcu slišiš, da je treba lase umivati z vodo brez alkaliia in to in ono milo ima več ali manj alkalija.
Beseda izhaja iz arabske a 1 K a 1 j a, s či= mer so imenovali lug iz pepela morskih in obrežnih rastlin. Te alkslije, ki so jih pri* dobivali iz penela raznih vrst rastlin, so v starem veku. ko še niso poznali mila. uno» rabljali za umivanje in pranje. Prvo milo so naredili tako, da so loj ali kozio mast pomešali z luarom iz pepela rastlin. S fem se je mast raztaiala in nastalo ie milo. Na ta način še dandanes narejajo milo.
Zdaj poznamo mnogo vrst alkalijev. ki so manj ali bolj jedki. Uporabljajo jih za tvorjenje lusk iz mila, za milo, za praške iz mila in sploh za razna pralna sredstva. Najčešče unorabliaio pri tem natronove in kalijeve lužnate snovi. S Samimi lužnatimi snovmi bi si blago pokvarili, zato jim do* dajalo olja in masti. Trdo milo ne vsebuje prostega alkalija. a mehko milo ima še ne« razredčen lusr. odtod tudi njegova lastnost za dobro čiščenje. — Posebne vrste alkali» ja je tudi amonijak, oziroma salmijak, ki se v zvezi z oljem ali mastjo začne peniti ko milo in ga uporabljamo kot čistilno sredstvo. Alkalij je na vsak način potreben za umivanje in pranje, ker milo ne razredči zadostno umazanije. Bombaževina je naj» bolj odporna zoper alkalij. Kemiki se ba» vijo z narejanjem takih pralnih sredstev, ki po njih blago ne izgubi barve in se ne raztrga.
PODEN
Iz naše vasi, ki šteje okrog 30 hiš, menda ee nikdar ni bilo kaj napisanega v »Koro= ški kroniki«, čeprav je pri nas »Kronika« zelo bran list. Enkrat pa tudi mi pošiljamo nekaj, kajti tako lepa slovesnost, kot smo jo imeli, ne sme iti kar tako mimo.
Dne 12. septembra smo ob veliki udele* žbi ljudstva slovesno blagoslovili Serajni* kovo kapelico. Zanimiva je zgodovina ka= pelice in kako so jo sezidali. Njena, zgodo* vina globoko posega v življenje dveh sre* čnih zakoncev, ki ju je neusmiljena smrt ločila, njena zgodovina je visoka pesem ve* like ljubezni dveh src.
Pred sedemdesetimi leti si je Bolkov Šte* fan iz Podna poiskal nevesto na Selih in pripeljal na svoj dom Hajnžovo Urško. Srečno in zadovoljno sta živela skupaj in ljubezen je vladala v prijetnem domu. Nju* na sreča pa je dosegla višek, ko se jima je rodil sinček Matevž. Toda leta 1878. je umrl, star dve leti. Nesrečno mater je smrt tako potrla, da je kmalu odšla, za njim in sicer 1. januarja 1879. Težko se je poslav* Ijala mlada žena od moža in na smrtni po* stelji ga je prosila, naj postavi v znak nju* ne ljubezni pri hiši križ. Mož, ki ga je že* nina smrt pretresla do dna duše, je posta* vil kapelico, ki je pričala o tem, kar tudi smrt ni mogla uničiti: o veliki ljubezni dveh src. Kapelica je bila postavljena v čast Materi Božji, v njej je bil oltar, križev pot in dva majhna zvona sta oznanjala pe* sem o mrtvi in še živeči ljubezni. Kapelica je izglodala kakor majhna cerkvica. Počasi se je razvijala pobožnost in ljudje so v ve* likem številu prihajali k raznim pobožno* stim.
Po prvi svetovni vojni in v času nacizma pa je pobožnost vedno bolj pojemala. Na» zadnje so se zbirali samo domači in ljudje so prihajali samo na »krstnico«, ko je pri» šel duhovnik blagoslovit velikonočni »že* gen«. Boštova domačija je prišla počasi v druge roke.
Ko pa je zadivjala nad vsem svetom no* va vojna, ko so ljudje prišli zopet v stisko in težave, so se spomnili zopet na Boga. Ko ni bilo nikjer tolažbe, so se potrta srca obračala po pomoč k Njemu, ki nikdar ne zapusti človeške sirote v nesreči. Ravno do» mači so našli v zapuščeni kapelici Matere Božje največ tolažbe. Zaobljubili so se, da bodo kapelico zopet popravili, če jim Bog v svoji milosti in dobroti pomaga prebroditi hude dni in jih reši stiske časa. Tako je pri» šlo letos 12. septembra do blagoslovitve po» pravljene in obnovljene kapelice Matere božje, ki svojega ljudstva ni zapustila v težkih časih.
Blagoslovitev je bila zelo slovesna in ve» lik dogodek za naš kraj. Sodelovala je god» ba in domač moški pevski zbor, ki je pre» peval med, mašo. Pridiga je bila v dveh je» zikih. Smisel lepe pridige je bil: Križ, zna*
tnenje odrešilne ljubezni naj nam bo zna* menje medsebojne ljubezni.
Blagoslovitev sta opravila dva duhovni* ka, po blagoslovitvi pa je sledila kratka pobožnost v čast Matere Božje. Lepo slove* snost smo zaključili skupno z enoglasno pesmijo: Marija, mati ljubljena!
Ljudi je bilo zelo veliko in so prišli od otrok do starčkov in starih ženic. Prihajali so na vozeh, peš in kakor je kdo mogel.
Bila je lepa domača slovesnost in Bog daj, da bi podoba naše skupne božje Mate* re ostala do smrti v naših srcih!
LJUBELJ
Brojani, tako se po domače imenujemo prebivalci Ljubelja, imamo večne težave s šolo. Pa ne morda zato, ker bi bili pretrde glave in ne bi bili za v šolo, ampak obra» tno, ker je šola res podobna turški šoli. Enkrat smo že napissli, kako izgleda od znotraj: brez sten, oken in vrat.
V	cesarski Avstriji je bila šola v Jožefo* vi hiši. Po prvi svetovni vojni pa je »Süd* mark« postavila novo šolo. V zadnji vojni je šola postala vojaški objekt in jo je zade» la nesreča, da je pogorela. Ker ni bilo^no» bene druge primerne zgradbe, se je šola zopet preselila v Jožefovo hišo. Toda hiša je*v tako razpadajočem stanju, da je po* stala nevarna za otroke, da se jim vse sku» paj ne podere na glavo. Zato okrajnemu šolskemu odboru ni ostalo drugega, kakor da hišo popravi. Režijo je prevzel okrajni šolski odbor sam. Popravila bodo stala okrog 60.000 šilingov in bo stroške nosila deželna vlsda. Delo je prevzela tvrdka Ogris iz Borovelj, ki se je potrudila, in končala z deli do 1. septembra, kakor je bilo dogovorjeno. Slovesna blagoslovitev šole bo sredi oktobra in tako bodo naši otroci zopet imeli spodobno šolo in se jim ne bo treba več bati, kdaj jim bo padel strop na glavo.
Brojanskemu nsdgozdarju gospodu Kien* zerju je štorklja prinesla sinčka in mu bro* janski gozdarii čestitamo. Tako bo naš nadgozdar, če Bog da zdravje in srečo, jzro= čil svojo puško nasledniku, pa seveda še ne kmalu, ker komaj na svet prišli naslednik bo moral pojesti še precej kruha, da bo sposoben za kaj takega.
V	cerkev smo napeljali elektriko. Na po» budo in stroške podjetnega krojaškega mojstra gospoda Malle Jožeta smo namreč dobili transformator, ki nas seda j zalaga z električno lučjo.'Srno prav veseli, da je do tega že enkrat prišlo.
Pri cerkvi so potrebna tudi še druga po* pravila. Okna. so slaba in bi bila potrebna nova. Pa tudi streha, ki jo je pokvaril ve* ter, je slaba in bi jo bilo treba popraviti. Seveda manjka denarja za to, vendar ga bo treba nekje vzeti, da se obvaruje cerkev pred propadanjem.
Toliko za danes. Ko bomo blagoslovili popravljeno šolo, bomo že sporočili.
, ŠT. PETER NA VAŠINJAH
Naša elektrika bo res nekaj posebnega. Eno leto jo že .delajo, pa še sedaj nam ni prisvetila. Vedno nam jo obljubijo za Vse svete in ker so Vsi sveti enkrat na kto, ni pes, da je enkrat le ne bomo dobili. Ne mo» re spodleteti.
Letina je bila drugače dobra, samo sadja ni nič in namesto mošta bomo pili vodo. Sprva bo težko, pa bo že šlo.
Z novim šolskim letom smo dobili nove* ga gospoda učitelja, ki poučuje četrti raz« red. Z novim šolskim letom smo namreč dobili razred več in ima naša šola sedaj šti* ri razrede. Težave so zaradi prostora in se mora četrti razred stalno seliti, ker je pro* štora samo za tri razrede. Poskrbeti bo pač treba, da bo tudi četrti razred dobil stalno bivališče.	,
Prav bi tudi bilo, če bi še enkrat popra* vili pot, ki pelje od glavne ceste do nas.
f Župnik Janez Maierhofer
»Pozdrave od Drave!«, tako je vedno končal svoj dopis župnik na Dravi Janez Maierhofer, ali kakor je bil splošno znan: župnik Hani. Več ne bodo priba* jali njegovi prijazni pozdravi, v katerih si vedno čutil njegovo veliko ljubezen do svo* jega slovenskega naroda. Že dolgo sem je bolehal, dokler ni na dan apostola Mateja, dne 21. septembra, zatisnil trudne oči in odšel k Njemu po plačilo, od koder nam bo še naprej pošiljal prijazne pozdrave od Drave. Kajti nikdar še ne bo ločil od nas, med nami bo še vedno živel v spominu žu= pnik Hani naprej, dokler bomo živeli mi, ki nas je učil in vzpodbujal ter dajal vzgled, kako moramo ljubiti svoj narod in prena* sati zanj žrtve.
Pokojni župnik Janez Maierhofer se je rodil 12. sušca 1876 v Grabštajnu. Njegov oče je kmalu po Janezovem rojstvu kupil posestvo podomače pri Kranjcu pod Jerber» gom v šentiljski župniji, kjer je Janezek obiskoval ljudsko šolo, potem pa odšel v celovško gimnazijo. Po končani gimnaziji je stopil v celovško bogoslovje in je pel novo mašo v podružni cerkvi sv. Katarine na Jerbergu, kar je bilo za vso šentiljsko faro velik dogodek.
Potem je kaplanoval po raznih farah: v Prevaljah, Kotarčah, kot provizor v Gozda* njah. Na njegovo prošnjo mu je škofijstvo dodelilo župnijo Pokrče, kjer je pastiroval deset let, do izbruha prve svetovne vojne, ko je moral oditi zaradi nekih neprevidnih besed na fronto. Služil je vsa štiri leta kot kurir in Bog je svojega zvestega, zapostav* Ijenega služabnika obvaroval, da je srečno dočakal konca vojne, v kateri si je pridobil tri odlikovanja. .
Po končani vojni pa domovina ni imela toliko prostora, da bi svojemu sinu, ki se je boril štiri leta na fronti zanjo, dala košček kruha. Ko se je po vojni zopet posvetil du* hovniškemu poklicu, je dobil mesto župni» ka v Vipavski dolini, kjer je ostal do leta 1923. Prvi med slovenskimi duhovniki je moral uživati kruh izgnanstva. Šele po mnogih prošnjah in posredovanjih se mu je končno posrečilo, da se je smel vrniti v do* mačo škofijo, ki ga je 1. 1924 nastavila kot provizorja v Blačah v Ziljski dolini. Po enoletnem pastirovanju je postal župnik in je ostal do leta 1935 duhovni oče Ziljanov. Leta 1935 je šel za župnika na Pečnico, kjer je ostal tri leta, od tod pa je prišel za župnika na Dravo, kjer je ostal do upokoji* tve. To bi bila v glavnem njegova plodono*
sna življenska pot kot duhovnika. Koliko razočaranj in drugih življenjskih nevšečno» sti je v tem času prestal, tega pa se ne da v kratkih besedah popisati.
Kot duhovnik je bil pokojni župnik Jane* znan kot izboren in duhovit pridigar, ve« sten vzgojitelj mladine, tolažnik bolnih in trpečih ter kot voditelj bratovščin in ver* sko narodnih organizacij.
Prav nič manj pa tudi ni bil znan kot prosvetnoditerarni delavec. Bil je velik lju» bitelj in pospeševatelj dobre knjige. V mlajših letih je nastopal kot govornik na raznih prireditvah in vedno, je imel mnogo hvaležnih poslušalcev.
Kot pesnik in pisatelj se je udejstvoval s raznimi pesmimi in krajšimi spisi po raznih listih. Mnogo jih je objavil, mnogo pa jih je še ostalo neobjavljenih v njegovi mizni* ci in prav bi bilo, da bi jih kdo zbral in iz* dal, kar on ni več mogel zaradi bolezni.
V	družbi je bil vedno vesel in šaljiv in vsak se je ogrel in razveselil ob njegovih duhovitih besedah. Ker je revno živel, je tudi reven umrl.
Od pokojnega župnika Janeza smo se po« slovili v četrtek, 23. kimavca. Bil je lep sončen dan in mnogo ljudi je prihitelo od vsepovsod, da se poslovi od svojega prilju* bljenega dušnega pastirja. Prišlo pa bi jih brez dvoma še mnogo več, če bi pravočasno zvedeli za njegovo smrt. Tudi kdo Primor» cev, zlasti Vipavcev bi prihitel na njegov pogreb, če bi mogel.
Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo 24 duhovnih sobratov, kar nam zopet priča, kako je bil priljubljen in spoštovan med njimi.
V	cerkvi se je v imenu g. dekana pošlo» vil župnik iz Skočidola, ob odprtem grobu pa mu je spregovoril iskrene besede župnik iz Lipe, kakor tudi njegov tovariš iz dija* ških let, stolni kapitular Val. Reinsperger v imenu še živečih kolegov. Šentiljski pev* ski zbor »Kernjak« mu je pretresljivo za* pel v slovo nekaj žalostink in družica na njegovi primiciji, ki je župnika Janeza pre» živela, mu je položila šopek cvetic na grob.
Sedaj počiva župnik Janez na Šentilj» skem pokopališču poleg nekdanjega župni» ka Sablatnika. Kdor bo tam mimo šel, naj se za trenutek pomudi ob njegovem grobu in mu izroči pozdrave od Drave v imenu vseh, ki svojo zemljo in narod ljubijo tako, kakor ju je ljubil on.
Župnik Janez, počivaj v miru!
MAÜSER RASEL*
14 Äl IIP II1« Bi I «E m IE1
ROMAN
(Nadaljevanje) j	30.
Bilban ni bil slep. Nič ni rekel, samo je» *o je grizel in molčal. Potlej se je pa začel narejati. Sčasoma je popravil bajto in lju» dje so pričeli govoriti, da mu tudi dolarjev ne manjka.
Zdaj se je naenkrat tudi sorodstvo našlo.
Najprej brat. Z vso družino se je nekoč pripodil iz Topol, prinesel jajc in pogače in govoril, da bi se od same ljubezni skoraj razeedil.
Stric sem, stric tja, toda Bilban je bi* Strih oči. Nič ni rekel, spravil je darove in Se smejal.
Potlej je prišla sestra.
»Kar takole samevaš. K nam se preseli. Vsaj družbo boš imel na stara leta. Bole« zen pride, kaj boš sam. Kdo te bo vardeval tođle.«
»Bom premislil,« se je spretno izognil Bilban. »Me Janez tudi vabi v Topole.«
Sestra je zrasla.
»Seveda, denar mu diši. Pri nas boš ka» kor doma in nihče te ne bo vprašal, kaj boš dal. Kakor boš hotel, tako boš naredil.«
Bilban se je sam pri sebi smejal, toda re» iel ni nobenemu nič.
Ko je prišel v Selce kaplan Klemen, ga je nekoč zanesla pot tudi k Bilbanu na Sin» deno.
Starec se je obiska zveselil. Klemen je znal govoriti resno, pa tudi šal mu ni Umanjkalo.
Kmalu sta si bila z Bilbanom dobra pri» ■ jatelja. Starec je imel vselej kozarec vina, če je slutil, da bo Klemen prišel mimo. Ne« kajkrat ga je naprosil za obhajilo, posebno potlej, ko so se mu odprle noge in nikamor ni mogel. Klemen je naprosil Božičevo Min* co, da mu je stregla in na ta način olajšal bolnikovo samoto.
Okoli Malega šmarna pa je začelo Bilba* na pobirati. Videti je bilo, da se groze rEne zapreti.
»Ko se rane zapro, gospod Klemen, me boste pa pokopali.«
S sivimi, usehlimi očmi je gledal v ka» plana.
Kaplan sam se je ustrašil.
Teden dni po Malem šmarnu je Bilban sam zaprosil za popotnico.
»Saj še ni hudega,« ga je miril Klemen.
»Daleč je do cerkve, pa me lahko čez noč stisne.«
Klemen mu je rad ustregel.
Novica, da se je dal Bilban sprevideti, se je brž sprenesla. Brat iz Topol in sestra z Zabrekev sta oba hkrati padla v bajto.
»Menda ne misliš umreti.«
»Za vsak slučaj sem se dal prevideti. Člo* vek ne ve ne dneva ne ure.«
Bilban zlobno mežika. Vidi v bratovih očeh vprašanje: kaj pa testament?
Tudi sestrine oči sprašujejo.
Nalašč počasi reče.
»Za testament je pa še čas. Saj so gospod kaplan vedno pri meni.«
Bilban je menil, da ga bosta zasula z do» brotami. Smejal se je in vse previsno dajal Minci in kaplanu, da je nosil Marjeti.
»še nekaj bosta poskusila.« se je nekoč nasmehnil Bilban kaplanu. »K vam bosta prišla, goltneža.«
In sta res. Na četrtek Janez, na petek sestra.
Janezu je bilo nerodno. Kar ni vedel, ka*
ko bi začel.
»Sem mislil, gospod kaplan, z mojim bratom ste si dobri. Veliko sem mu v bole« zni pomagal. Ko bi mu rekli, naj me v te* stamentu ne pozabi«
»Seveda mu bom rekel. Brez skrbi«
Sestra je bila še bolj nerodna. Kuro je prinesla, pitano in dva piščanca.
Klemen ni hotel ničesar vzeti.
»Marjeti nesite k Polajnarju. Rova je.«
Potlej je prišla s prošnjo na dan.
Klemen je spet obljubil.
»Tako sva se razumela, najraje sem ga imela. Na, pa je pred grebem.«
Z robcem je obrisala oči.
Klemen ni mogel verjeti, da tudi gorjan* ci znajo hinavčiti. V soboto je dobil priče. Že v temi so odšli k Bilbanu. Dobre volje je bil.
»Tako zapišite: Minci dva tisočaka za po* strežbo, ker je veliko trpela z menoj. Pet tisočakov naj bo za farne reveže, dva za črne maše, deset pa za cerkev. Tudi bajta, svet in tisti part gozdiča je cerkveno. Do* hodnina naj se vsako leto uporabi za maše za verne duše v vicah.«
Zdaj je Klemen povedal bratovo in se» strino željo.
Bilban je samo zamahnil z roko.
V torek večer je umrl. Eno uro potem, ko se je Klemen poslovil od njega.
Še na parah so mu bile ustnice poteguje* ne v nasmeh.
Po vseh vaseh hkrati je završalo.
»Kaj takega! Pa tako lepega se je delal.«
Bilbanova malo manj, da si ni obrusila jezika.
»Povedal mi je, da me ne bo pozabil. Ka» ko sem mu pa stregla! Žena bi mu ne mo* gla tako. Kaplan so ga pregovorili. Nihče drug. Zato pa župana niso klicali za pričo. Jašek je bil, Blažunov pa Jamrov. Same šleve, ki ne vedo, kako bi se kaplanu pri» liznili.«
Janez je kar norel.
»Vse najboljše sem mu znosil doli. Zdaj imam. Vsega ni mogel pojesti. Lahko si mislite, kam je šlo. Kaj pa bolnik poje?«
Župan je priliVal olja.
»Mene se je samo zato napesel, da se je naredil lepega. Zdaj vidite: sorodstvu je od* žrl zapuščino. Tako pobožen Bilban ni bil, da bi vse zapustil cerkvi. Sem ga predobro poznal. Sicer je pa tudi kuharica pripove* dovala, kako se je v petek zvečer kaplan smejal. Vse je že vedel.«
Klemen govoric dolgo ni slišal. Počasi še» le je začutil, da se je prijaznost nekaterih ljudi ohladila. Nekateri so se mu prav ognili, ko bi ga imeli srečati.
Nato mu je župnik prizanesljivo prinesel, kar je najhujšega slišal.
Klemenu so se zatresle noge.
»Moj Bog! Torej takšni so.«
»Malo neprevidni ste bili, seveda,« je de* jal izmikaje župnik. Do kraja se ni hotel spreti z županom. Kaplan bo nekoč odšel, sam pa bo ostal.
»Mislite?« je grenko v kaplanu.
župnik ne vedo kaj reči.
Čez dva dni je prišel dekanov ukor.
»Duhovščino moje dekanije boste spra« vili na slab glas. Mislim, da slabšega dubo« vnika še nisem imel. Pozabili ste, da je po* kojnikov brat podružnični ključar.” S to stvarjo ste mi zadali novo bolečino.«
Žan iz Podblice je komaj snel klobuk, ko ga je srečal. Matičeve iz Lajš pa se mu je prav umaknil, ko bi ga imel srečati.
Klemen je trpel, da se je bal, da se mu bo vsa notranjost raztrgala. Pri maši zju» traj je videl, kako ga gledajo in sodijo. Ne upajo mu reči svojih misli v obraz, toda prepričan je, da so ga obsodili do konca.
Nikjer človeka, da bi mu rekel dobro be» sedo. Župnik molče. Ne upajo odkrito na* stoniti zanj. Boje se župana in boje se de» kana.
SOBOTA, 9. oktobra:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 10. oktobra:
7,30	Jutranja glasba s plošč.
17.10	Komentar
19.30	Večer v slovenski kmečki hiši: Ličkanje koruze.
PONEDELJEK, 11. oktobra:
7.15	Jutranja glasba.
16,00	Potovanja po svetu,
17.10	Poročila.
TOREK, 12. oktobra:
7.15	Poročila in jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 13. oktobra:
7.15	Poročila in jutranja glasba,
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 14. oktobra:
7.15	Literarna ura.
17.10	Poročila,
19,30	Zvočni tednik.
PETEK, 15. oktobra:
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
Radio Jlotafatt - BBC
'(Poročila v slovenščini in srbohrvaščini)
(Oddaja vsak dan na srednjih valovih 267 m in na kratkih valovih: 30,96 m, 25 m in 19,61 ml.
7.45—8,00 poročila in koment. v srbo--hrv.
15.45—	16.00 por. in komentar, v srbo hrv.
21.45—	22,15 por. in komentar, v srbo hrv. 22,15—22,30 poročila in komentarji v slov.
Radia Usi - postaja II.
(Slovenske oddaje)
Dnevne oddaje: 7,30 do 8,00; 11,30 do 14,30; 17,30 do 24,00.
Nedeljske oddaje- 7,30 do 8,30; 9,30 do 14.30; 16,30 do 24,00.
Poročila dnevno ob: 7,45; 12,45; 19,45; 23.15.
Postaja oddaja na valu 203,6 metra.
MAVU OGLASI
iiiiiimiimmimiMiiiimiiiiiiiiuiiiiiniiHiiiiiMiiiimiiiMiiiiHiiiitiiMiiii UGODNO PRODAM celokupno smučarsko opremo (obleka, čevlje, smuči, usnjen na» hrbtnik) za odraslega moža. Naslov v upravi »Koroške Kronike«.
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1 slika; 7 sladkovodna riba; 11 v letih; 14 japonska ženska noša; 20 ročna sesalka; 22 zlato po italijansko ali špansko; 23 prijeten po zunanjosti; 24 vrtno ali poljsko orodje; 26 ruska reka; 28 grška črka; 29 naplačilo; 31 goljuf; 33 kje? 34 grška črka; 35 prve dve črki; 36 vinsko posoda; 38 napad; 39 svetopisem» ska oseba; 40 rokodelec; 42 vranji glas; 43 vojaška prireditev; 47 oblika pesnitve; 49 naslednik rodu; 52 pritrdilniea; 54 mlečni proizvod; 55 nadlega, hudo; 56 slaboumen; 58 srčna bolezen:	59 časovni veznik; 60
žensko ime; 62 mohamedansko moško ime; 65 kratica za »plemeniti«; 67 logor; 71 morska riba; 72 naselje; 74 precej, mnogo: 75 kralj ptičev; 77 vrsta domačega psa; 79 alkoholna pijača; 81 južnoameriška reka; 82 zastava, geslo; 84 postni čas mohame» dancev; 86 skoraj popolnoma; 88 strupena žuželka; 89 zunanji izraz žalosti; 91 »pu= ščavska ladja«; 93 lakota; 94 visoko dre» vo; 96 pamet; 98 moško ime; 102 mohame» danski bog; 103 žensko krstno ime; 105 sveženj; 107 grešno mesto (po sv. pismu); 110 nikalnica; 111 oba skupaj; 113 del pro» štora, dežele; 115 seznam imen; 117 luža; 118 slovenski pisatelj; 119 »ne odlašrj na jutri, kar...«.
Navpično : 2 osebni zaimek; 3 darilo; 4 moško ime; 5 označka za kemično prvi» no berilij; 6 žensko krstno ime; 8 grška
črka kot že v 28 vodoravno; 9 umetnost (latinski); 10 oblika drva; 11 znamenit, čaščen; 12 veznik; 13 kratica za »anno passato«; 14 del konjske vprege; 15 začet» niči slovenskega pisatelja; 16 česar si vsi želimo; 17 sedež vida; 18 besedica, s kate» ro nudimo; 19 kuhinjski predmet; 21 me» sto v Rumuniji; 24 ne mnogo; 25 Mencin» gerjeva povest; 27 prihodnjik; 30 prva in tretja črka sta enaki; 32 veznik; 33 kanon; 35 ploskovna mera; 37 mednarodna krati» ca za razseljeno osebo; 38 pritok Rena; 41 določena doba, tudi svetnik; 42 kratica za »kilocikli«; 44 igralna karta; 45 večno me» sto; 46 trden pod, temelj; 48 cesta, smer; 50 cvetoči. mesec; 51 vrsta pesnitve; 53 član staroslovanskega naroda; 55 krajši, domač izraz za »zijajo«; 57 žival, ki riten» sko hodi; 59 boter; 61 prijeten vonj; 62 finsko mesto; 63 geometrijska podoba; 64 zemlja, prst; 65 pridevek za starost, nekda» njost; 66 prijeten na pogled; 68 iglasto drevo; 69 slavnostna pesnitev; 70 eden iz» mod obeh ustanoviteljev Rima; 71 predor; 73 velika stavba; 74 osebni zaimek; 75 moli (latinski); 76 maščoba; 78 kot pri 57 navpično; 79 del človeškega telesa; SO vzgojitev, v zre st; 82 tiho!; 83 precejšen prestopek; 85 mohamedanski izraz za go» spoda; 87 star po angleški: 88 strupena žu= želka; 90 del spovedi: 92 industrijska rast» lina; 94 mostič; 95 tuje žensko ime; 96 reka ponikalnica na Notranjskem; 97 sodo»
IGRALSKA DRUŽINA V CELOVCU
Vas vabi na
dwuxabno prireditev
ki bo v soboto, 9. oktobra ob 7 h zvečer v gledališki dvorani taborišča >B« Waid» mannsdorf (v isti dvorani, kjer je bila igra »Župnik iz cvetočega vinograda«).
Na sporedu so šaljivi prizori, glasbene in pevske točke ter bogat s r e č o 1 o v.
Po programu sledi prosta zabava. Za razvedrilo bo skrbel Kalistrov trio. Vstopnice po dva šilinga! — Čisti dobiček je namenjen Rdečemu križu za podporo revnih otrok.
bha kraljica; 99 kazalni zaimek; 100 skrajšano moško ime; 101 nemško ime za Rim; 103 poljska cvetlica; 104 reka v Padski ni» žini; 105 gozdna žival (2. sklon množine); 106 kratice mednarodnega društva pisate« Ijev; 108 rastlinski slad; 109 žensko ime; 111 pijača Starih Slovanov; 112 označka za barij; 113 veznik; 114 kratica za »ljudska knjižnica«; 116 veznik.
Na odrezke tobačnih nakaznic 46. dode» litvene dobe dobimo naslednje tobačne iz» delke:
R1 10 cigaret Austria 2 ali Austria C,
R2, R3 in R4 po 10 cigaret Austria 2. R5 in R6 po 10 cigaret Austria C ali Austria 2.
Cigare in tobak dobimo na odrezke Rl, R2, R3 in R4.
Odrezki tobačnih nakaznic izgubijo svo» jo veljavnost s koncem 46. dodelitvene dobe.
Cigarete Austria D, Austria 1 in »Jonnv« so še naprej v prosti prodaji.
■BBBHmEssMKRHDnsasoaMap» bbs&i
KMETJE, POZOR! Ovčjo volno lahko ugo» dno zamenjate za prvovrstno moško in žensko volneno blago. — Razen tegs je bogata izbira vseh dodatkov k oblekam v TRGOVSKI HIŠI MAGNET
Bleiburg — Pliberk
Finančna zbornica krške škofije
Ceikvent prispevki
Vse katoličane, ki so dolžni plače» vati cerkveni davek, pa za tre» tje četrtletje 1948 (zaključeno 1. septembra 1948) še niso plačali, pozivamo, d; v opominjevalnem roku treh tednov, ki se začne 1. oktobra, plačajo svo; prispevek pri pristojnem župnem cerkvenem svetu.
Prispevke, ki do 21. oktobra 1948 ne bodo vplačani, bodo župni cerkve» ni sveti pobirali in obenem zaračunali pobira Ino pristojbino 30 grošev.
Poizvedba
Kdo ve, kje bi se nahajala gdč. Metka Habjan, priv. uradnica, doma iz Podnarta, naj blagovoli to sporočiti proti povračilu stroškov na naslov:
Dr. Christomannos, Gurk, Kärnten
ŠPANŠČINA II. ZVEZEK
Izseljence za Južno Ameriko opo» zarjamo, da se dobi v Karitativni pi» sarni, Celovec, Völkermarkterstrasse št. 5/1., II. zvezek učbenika španske» ga jezika. Cena 8 šilingov.
Tedaj se spomni župnika Vintarja. Kakor da ga je obšel milostni žarek. Nič ni pomi» šljal. Opravil se je in šel.
Župnik se ga je kar ustrašil.
»Kako to, da si tako golen*?«
Zdaj šele se je Klemenu odprla beseda. Kar bruhalo je iz njega.
Odleglo mu je. Že to, da ni vidci okrog sebe preiskujočih oči, mu je delo dobro.
Potlej pa še Vintarjev glas:
»Z besedo jih mahni! Saj imaš prižnico. Eh, zato se ženeš! Učenec ni nad Učiteljem. Vse pride. Navadnega človeka še kaj sla» bega zgreši, duhovnika vse najde. Kar z be= sedo užgi. zatrobi kakor tisoč jerihonskih trobent. Boš videl! Kar razlezli se bodo ka» kor črvi od mrhovine, če stopiš nanjo. Se» daj ti pa tistega prinesem od zida.«
Vino in vesela beseda sta Klemena za hip zjasnila. Toda zvečer, ko se je spet znašel v svoji sobi je znova prišla bridkost in mu zadrgnila grlo.
Z mokrimi očmi se je zastrmel v novoma» šni križ.. Nato je vstal od mize, omahnil na klečalnik in z obema rokama zgrabil za mirtin venček.
Iz dna srca so se mu utrgale besede.
»Da, da, kakor mirta je moj poklic. Lepo cvetje, bel? rože, svetle, kakor pokapane z voskom mrliških sveč.«
Potlej je bruhnil v tih vek.
Ko je obrisal oči, se je zastrmel v križanega. Kakor da so se nategnila suha Ser» njavskijeva lica, ‘kakor da je pogledal Mo» drišev Tonček z mrtvaške postelje.
»Mar bi prišli k nam! Pridite!«
»Pridem!«
Pritrdil je, kakor da ve, da drugače ne more biti.
vo’en = zelen
Potlej je sedel in pričel pisati pridigo za nedeljo.
*
Takoj, ko je Klemen-odmolil na prižnici očenaš, je po vsej cerkvi nastala tišina. Vsi so nezavedno čutili, da se sedaj mora nekaj zgoditi.
Klemen je nekaj časa negibno stal, ka» kor da išče za besedami. Samo z očmi je švignil po cerkvi prav do podkora. Župan je tiho sedel v prvi klopi in buljil v mašno knjižico. Janez je ždel v peti klopi. Ni dvi» gnil glave. Tudi Matičevca vidi in Mežana in vse, ki so ga žrli z jezikom. Kakor javni grešniki stoje v cerkvi in videti je, da bi se najrašji izmuznili.
Klemen prav nalašč čaka z besedo. Župan se že premika.
Nato prične kaplan popolnoma mirno go» voriti. Kakor da se ni nič zgodilo. Celo Mo» čilnikar dvigne glavo.
Po cerkvi gre lahno oddihavanje;
Tega je kaplan Klemen čakal.
Nenadoma, je zabodel z besedo. Ostro, da je hkrati vsem zastala sapa.
»Res, predragi verniki, greh zoper peto božjo zapoved je velik, strašen. Najhujše pa je, da med nami žive Ijydje, ki se imajo za dobre in pobožne, pa so ubijalci, morilci, Kajni.
Ne verujete?
Nekoč je živel človek, preprost, brez zle misli v srcu. Vsakemu bi rad pomogal. Zgo» dilo pa se je, da se je našel sovražnik. Nič mu ni storil ta preprosti človek, toda so» vražnik mu je bil na vsakem koraku. Storil je, da so se ljudje pričeli ogibati preproste» ga človeka, nekateri so s prstom kazali nanj.
Poznal sem tega človeka in poznal sem tudi sovražnika. Reči moram, da je ubija»
lec. Umoriti je hotel z zlobno besedo člo» veka.«
Klemen je utihnil. Močilnikarjeva glava je sklonjena, toda Klemen vidi, da je župa» nov obraz vijoličast. Matičeve, ki je stal za zadnjo klopjo, se je ritensko umikal pod kor.
Po cerkvi je tišina. Vsi vedo, kam kaplan meri.
Zdaj Klemen udari naravnost.
»Ljubim odkrite ljudi; zakaj vsaka hi» navščina je umor. Težko mi je, da je prišlo do tega, da so nekateri razgrnili svoja srca in sem moral videti, da so pobeljeni grobo» vi. Daleč so prišli nekateri. Mislijo, da so že na zadnji stopnici pred nebesi, pa še ubi» jajo z jezikom. Žalostno, da so vmes ljudje, ki hočejo veljati za steber značajnosti.«
Močilnikarjevi glavi so se pridružile še nekatere. Po cerkvi gre težka poparjenost.
Mirno, brez ihte zaključi Klemen pridigo.
»Ne ubijajte. Ne s kolom, ne z besedo, ne berača, ne gospoda! Ljubezen, ki je n»š Gospod Jezus Kristus sam, naj zadržuje naše čute, da nikdar v življenju ne bomo Kajni, temveč ponižni služabniki svojih, bratov, s katerimi bomo nekoč delili dedi» ščino našega nebeškega Očeta. Amen.«
Klemen je tiho utonil s prižnice in po vsej cerkvi je šel globok vzdih.
Močilnikar je bil vesel, da so zabučale orgle. Na skrivaj je z robcem potegnil pre» ko potnega čela.
Klemen se je čutil olajšanega in mirnej» šega. Zlil je iz sebe, kar ga je tiščalo.
Ko je odhajal iz cerkve, je prvega srečal Matičevca. Visoko je privzdignil klobuk in glasno pozdravil.
Vsem je bilo nerodno.
Celo župniku.
»Prav, da ste povedali. Jaz bi težko. Saj
boste razumeli. Vi boste nekoč odšli, jaz pa bom moral ostati. In nerodno je, če si s svetno oblastjo skregan. Povsod ti potlej pripravljajo ovire.«
»Vem, razumem.«
V	Klemenovi duši je vendar grenkoba. Boje se navadnega človeka, in se celo za pravico boje spustiti se v boj z njim.
V	torek je dobil pismo Kremenčevega študenta. Nič prida novice. Jakopin je oma» gal. Resnik ga je pridobil s podporo. Žena mu je levla in v obupu je seg$l po ponuje» ni pomoči.
Resnik dela z vso silo. Ni pravega člove» ka, ki bi se mu uprl in postavil po robu. Modriš se še drži, toda Resnik in Križnar sta vsak dan nad njim. Težko, da bo vzdr» žal. Sploh je videti, da je vsa »Sibirija« prišla v gibanje. Kruha m in Hud je se okle* pajo vsakega gesla, ki jim obljubuje boljše življenje.
Resnik zna.
Klemenu je težko. V duhu vidi Jakopina, kako z obupom gleda umiranje svoje žene in ji ne more pomagsti. Vidi. kako težko se je držati tistim, ki Resniku ne zaupajo. Kaj naj počno, ko so osamljeni in nimajo ni* kjer opore!
Te novice so ga potrle do kraja. Čutil je, kako je še ves navezan na preproste, beraške ljudi in misel, da jim ne more prav nie pomrgati. ga je žgala.
In škofija molči.
Z vsem naporom se skuša iztrgati iz objema grenkih misli. Prepričati hoče samega sebe, da je postavljen na najboljše mesto in da more ravno tu razviti vse svoje sile*
Toda misel ni nič trdna, nič prepričljiva* Klemen čuti, da ne bo prej miren, dokler ne zve, kaj misli ordinarij s »Sibirijo«.
(Dalje prihodnjič.)
Kol.-: Um k'onika" V.haia v» a k oetfk •- ,M#t izdaja Brltamka obveze vi: na	I »redni 4tvc iMa te v Celovcu VSIkrrmarkfet Rine ’$ I -- Telefon JMI 02 — Uprava in oaia.-u.
Voik* iu.aiki< i Ring 25/L — Telefon 3651. — Mesečno naročnino ie treba plačan v naprej — Rokopisi se ne vračajo — Tiska. Tiskarna „Cartnthia v Celovcu.
Vlil