Za poduk \n kratek čas. Od Poliorja do Adrije. Bilo je dne 28. decembra 1884, ko se zdrdram, ali odlevlečem do železuiške postaje na Velki, kajti dva konja sta nas treh na sankah komaj vlekla. Snežilo je prav na debelo. Pa to nič ni delo meni, ker bil sem v menC-ikov zavit s kapuco čez glavo. Mnogotero misli so mi rojile po glavi; izmej vseh najijnbša mi je bila ona, da za nekoliko dni spred oči zgubim pokorske trdnjave in bodcm gledal tam za morjem viaoke mestne palaoe. Kmalo prisopilia železniški hlapon in odnese proti Šentloreneki postaji, v reaaici pa me zanese v zamete. Imeli smo tamkaj srečo čakati dve uri na vožnjo. Med potuiki čujem zabavljice iia služevne ljndi. Tako se od Brezna do Maribora vozarimo štiri ure. Moral sem potem še oakati dunajskega poštnega vlaka do ednajstih. Vstopivši v ,,restavracijo" sedem za okroglo mizo, ukažem prinesti večerje, katero zalivam s penasto pivo. Labko bi tu naslikal kako podobo iz Mariborskega mestnega življenja, pa opustim. Dakle prepustivši meščane sainira sebi, se vojskujem prvokrat v svojem življenji z mestnim ,,biftekom". Dokon^avši vojsko se poravnava z uatakarjem, na to se podara v čakalnico. Računil sem pa tako : sedaj od Vsl2. uro rairno počivaš in spiš, kar se da na goli deski. A pravijo, človek obrača, Bog pa obrue, moj načrt pa je obrnil Frauc Ahac okrajni naddesetnik. Ravno se potisnem v kotiček kupeja, ko ini se za petami prekopicava in za mano prikobaca mal. čokast, vojak, in za njim petorica vojaških uniform. Zbaše se na kupejeva tla. Sedaj se prične poslovljanje, da me je vže jela glava boleti. Videl sem, da mi naddeaetnik, miihasti Ahac, za to noč spanje vzame. Naj bo. si mislim, zato ga ne grem tožit. Abac pa ngledavši mojo duliovski uniformirauo maleukost se hlastno k meni pritisne, kakti k staremu kolegi. Vname se preživa govorica mej naina; lebko bi celo brošurico najnih pomenkov spisal. Zapišem tu aamo dve strani uajnega razgovora, drugo prekobucnem v reko pozabljivosti. Prva stran zadeva glavuega urednika ,,Slov. Goap.", dmga pa naj opiše krive in čudne nazore meni nepozabljivega žlobodrača. Oii je rodoin Čeh, zna slovenski, preživel 9 let v Mariboru, sedaj pa gre na Dolenjskokranjako v černomel za c. k. okrajnega naddesetnika ta Ahac Francel. Eno pa drugo govoreča dospeva do narodnega stališča. Prične se ta-le dogovor. Vojaški Francel: ,,Vam povem z eno besedo, g. Gregoržo je v vedni nevarnosti, še po ulicah ne sme iti, drugače je tepen. [No, pretilo se je, a ne storilo in sedaj žugaea sodnija preobraea. Ured.] Slabejega življenja mimo njegovega ga ni. Pa tudi je brez čaati inveljave." Duhovaki Francelj : ,,Kako ? Menite, ker slovenski časopis ureduje ? ^Da", odgovori ou, doktor Gregorec je vaenm slovenskenm gibanju kriv. Umete me, od tega praskanja med Slovenci in nemčurji kmet nima nikakega haaka. Verjemite mi. Vi pravite na to, odgovorim, da kmet in priprosto ljudatva nima uijenega dobička od narodne borbe. Jaz nasproti dopričam: veliko ga ima, kar vam kmalu dokažem. (Dalje prihodnjič.) Smešnica 3. Vprašanja in odgovori: Jaka: ktera krepost je Slovencem najbolj potrebna? Miha: potrpežljivost. — Miha: zakaj iraajo nekateri trgovci tako radi nemške napise? Jaka: ker Slovenci tudi brez napisa vejo, kje ae prodaja slabo blago. — Jaka: kako se imenuje nemškutar, če si lase odstriže ? Mika: potem se imenuje: nemčur. Jurij s pušo.