PetanCiC Davorin: gore. Povest. »Lepa je!« so zatrjevali eden za drugim. Vse drugo, kar sd jim veselega pokazali pajaci, je izginjalo iz spomina in ostajala je samo čarobna pevka in njena pesem. V tej je bilo nekaj domačega, hribovskega, naravnost Gorskega. To so čutili in doumeli preprosti ljudje. Ob koncu je nastopila še enkrat in zapela — slovensko, vaško popevko o domu. Pridobila je vse in jih napolnila s čuvstvi. Lojze je slonel ob ranti in zrl nepremično vanje. »Kakor da bi bila Mara, kakor da bi ona pela! Oh, da bi...«« Zagrabila ga je bodeča želja, dr. bi jo videl in slišal. Še pogled v njene oči in je ni bilo več. Predstava se je končala. »Jutri zopet!« so upali Ijudje, pa so upali zastonj. Proti polnoči je potihnilo življenje. Ljudje so posedli okoli ognjev in se zatopili v pogovore. V cerkvi so popevali vso noč. Okoli stojnic so zgrnili platnene strehe do tal. Konjički so hrzali privezani za kramarske vozičke. Po klopeh so sedele še posamezne družbe in se počasi odpravljale. Gorski so čuli vso noč in se pripravljali za drugi dan. Tudi v šotoru tujih umetnikov se je naselil molk. Tedaj je hušknila črna postava izza ogla, se pritisnila k temni steni iz vejevja in drsala ob njej do hlevov, zavila navzdol in se zaletela za vrtom k zadnjim vratom hiše ... Zadihala je in se odsopla, kakor da bi nosila dolgo pot težko breme. Črna postava. Roka se je stegnila, ovila rahlo okoli kljuke in obstala, kakor da bi ne upala odpreti. »Tu sem zdaj! Mislila sem, da se bom vračala kakor kraljica, pa sem ubežala revna in pribežala, da bom prosila inilosti! .. .« Srce je bilo neurejeno in tolklo, kakor da bi hotelo skočiti iz prsi. Roka je vztrepetala in dlan je krepko stisnila kljuko. Počilo je in na trati se je zabelila široka svetla proga. Še nekaj korakov... Vrata v veliko izbo so odprta... Kako to domače diši po čebuli in jeshu. »Dober večer!« zapoje visoko, da osupnejo vsi. Pepa nemi. kakor za pust!« ji vpade. • tujko in »Ta dolga obleka Lojze poskoči iz kota; se postavi pred gleda. »Kdo ste?« Ona ne odgovori: Lojze ji zre v oči. »Vi ste pevka, kaj ne? Pepa, saj sem ti pravil. Gospodična ima take oči, kakor jih ima naša Mara.« »Mara?« zastavijo vsi. Tuika odpne zaponko na prsih in izvleče listek, obledel in zmečkan in ga pomoli Lojzu. Listek je sveta podobica Matere svetogorske. »Mara!« plane iz Lojza in jo objamo. »Mara!« zavriska Pepa in pridruži se ji Mihov glas. »Skrijte me, da me ne dobe!« prosi ubežnica. »Naj kdo pride! Vržem ga, da bo dalje padel kot vidi!« se hrusti Lojze in je ne izpusti, sestre Mare. Pepa jo drži veselo kakor igračo. Še Miha poskoči z mesta in do nje, ki je tako čudovita za vse... Še zanj, ki se nista trpela nikdar. Zdaj jo ljubi, sestro. »Mara, krivico sem ti storil!« brundajoče poje Mihova beseda, ki je opravičilo in prošnja. »Kaj se boš, ko sem bila sama kriva!« Glas ji zveni in bridko izveneva. »Skrijte me, da me ne dobe. Pobegla sem. Jutro bo skoro in pogrešili me bodo.« »Brž, na podstrešje na mojo postelj,« ponuja Pepa, Miha išče luč in Lojze jo vodi. »Pa kje je Lenčka?« Vsi trije molče, ker jim je težko. »Ah spil V jutro bo vstala in pošljemo jo k tebi!« Si izmisli Miha, robavsast navadno, da je ne bi Lenčkina nesreča potrla takoj ob prihodu. »Samo pogledala jo bom.« Odgrne ji lice in ga presodi: »Joj, kako je bleda, kakor da bi bila bolna na smrt.« »Ne, trpi preveč, veš Mara. To bo že preminilo«, de Miha obzirno. Lenčka je spala in dihala globoko. Vsi zro v njeno obličje. Bratje in sestre so se združili v jutru velikega romanja ... Praznik pobožnih duš. Cerkev poje in vriska, orgle valove v mogočnih glasovih... Srca polna in duše bogate pri vseh ... Pridiga dekan z belimi lasmi in neizmerno dobroto v obrazu, da vsi čutijo, da jim je oče in še več! Njegov glas je doneč, prijeten za uho in dober za srce. »Čudež ste doživeli že vsi. V bolezni dušni ali telesni, v nesreči v družini ali pri živini... Marija daje srečo ljudem v vsem. Ce treba izprosi kruha človeku, mu pomore, da bergljo odloži, očeta ali mater ti s postelje dvigne. Sliši vsako prošnjo in jo usliši, če je Bogu povšeči. Komu pa še ni duše umila, če je za to prosil, ga na pravo pot obrnila, če je hotel? Poglejte v srca in povejte! Vsi...« Grofica na stranskem koru: »Čudež me je smrti otel!« Janez v klopi: »Čudež mi je novo življenje dal!« Miha ob njem: »Čudež, da se je Mara, ki mi je sestra, srečno vrnila in je ni tujina pogubila.« Vsak najde svoj čudež ... »Zato: novo svetišče ji bomo pozidali.« Govore vsa srca: »Da!« »Bomo molili zato in darovali od svojega njej, ki je Mati naša vedno in povsod!« Usta šepetaje pritrjujejo: »Dali bomo!« Zunaj pa gre kakor vihar: »Novo cerkev bomo zidali Mariji. Veliko in lepo, kakor se ji spodobi. Dvor bomo postavili kraljici!« »Predstava! Predstava!« vpije kočijaž, gi"bav in grd z nerodnim cilindrom. Mladi fant, umetnik iz tujine, pa hodi besen kakor nor med stojnicami vpije in kriči v svoji sladki govorici. »Dio mio!« Zagrabi grbavca in ga vleče s seboj k Lojzu, ki se vrti med stoli in mizami. Prinaša, naliva in hiti. Tončka vsa v sopenju ga komaj dohaja. »Kdo je tukaj gospodar v hiši?« hruli grbavec, kakor siten golob. Lojz se ustavi nagrdi svoj lepi in svetli pogled in reče oblastno: »Jaz!« Kočijaž nafrkne nos, da bi pozornost vzbudil. Lojz se malo obregne: »Nos si popravi, da ti ne odpade!« Mali pogrkne nevoljo in zine: »Ali je mogoče pri vas naša pevka?« Lojz ustvari zaničevalen izraz in sikne pikro: »Imejte svoje ženske! Mi imamo svoje, le te nam v miru pustite!« Odide in se povrne zopet in zopet: »Morda je pri vas? Poglejte!« Lojz zapiči prst in ga odžene: »Beži, ne poznam šale.« »Kako se je Lojz naredil zadnji čas! Ves je drugi, sam svoj in ponosen, grunta,« govori Tončki srce. kot mora biti fant z (Dalje sledi.)