opero enakega imena. Nalogo kritikovanja nam je odvzel gospod prelagatelj sam 
s predgovorom, ki ga je postavil prevodu na čelu. Označil je s kratkimi besedami 
vrline romana tako dobro, da bi bilo odveč, kaj dodajati. Ne preostaja nam torej 
drugega nego priporočati knjigo, ki je lep božični in novoletni dar. Da je prevod 
dober, zato jamči ime prelagateljevo. 
Talija 19. In 20. Zbirka gledaliških iger. Ureja Fran Govekar. V Gorici 
1905. Tiska in zalaga ,Goriška tiskarna* A. Gabršček. Snopič 19. prinaša vese-
loigro v enem dejanju .Pot do srca'. Cena 40 h. Snopič 20 pa obsega poleg 
članka, posvečenega spominu Antona Linharta, njegovo .Županovo Miciko" s 
predigro iawgro, ki jo je po osnpvi dr. Josipa Vošnjaka spisal Anonimus. 
Ta knjižica je glede na to, (ßTsmo ^slavili pred kratkim, dasi nekoliko prezgodaj 
Linhartov 150. rojstni dan, aktualnega pomena. Cena 80 h, po pošti 5 h več. 
„Knjižnica za mladino44. Urejujeta Engelbert Gangl in IvoTrošt. 
Knjiga 30. Rožnik 1906. Izhaja vsake tri mesecc. Vseletna naročnina 3 K 20 h. 
Tiskala in založila .Goriška tiskarna* A. Gabršček v Gorici. Knjiga 30. .Knjižnice 
za mladino" prinaša daljšo povest ,V srca globini", ki jo je spisal gosp. Ivo 
Trošt, in stane 1 K. Knjižico priporočamo v nakupovanje vsem prijateljem slo-
venske mladine. 
Karamfil s pesnikovega groba. Hrvaški spisal A. Šenoa. Poslovenil dr. K. 
Ozvald. Tiskala in založila .Narodna Tiskarna" v Gorici. 1905. Cena 50 h. To 
knjižico, o kateri izpregovorimo pozneje še kaj več, prodaja L. Schwcntner v 
Ljubljani. 
Mitteilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien, XXXV. zvezek, 
VI. št. (za oktober 1. 1905.) prinaša prvi dve poglavji aktualne razprave „Zur 
Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Sftdslavcn", ki je potekla iz peresa 
gosp. prof. Murka v Gradcu. V začetku pisatelj omenja, da se pri Slovanih niti v 
času romantike ni nihče brigal za narodno obliko hiše, četudi bi to bilo morda 
ravno tako hvaležen predmet kot narodna noša itd. Prvo delo te stroke imamo 
pri Rusih I. 1870. Grof A. Uvarov je napisal tedaj obširno razpravo o ruski hiši. 
L. 1884. je izšel članek „Chata polska", v katerem obdeluje Jan Karlowicz poljsko 
narodno hišo. Tudi Ruteni niso zaostali; V. Šuchevyč je napisal razpravo o tem 
predmetu, kjer se ozira posebno na huzulske hiše in stavbe. — Pri Jugoslovanih 
moramo med prvimi omeniti dve razpravi: I. Kršnjavi .Narodni slog" in Hefele 
.Bosenska hiša". Mnogo zaslug si je stekel na tem polju posebno .Srbski Etno-
grafski Zbornik", ki ga izdaja kralj. srb. akademija (od 1. 1894. že 6 zv., ki obsegajo 
zelo dosti materijala). V četrtem zvezku tega zbornika je razprava geografa I. Cvijiča 
.Naselja srpski zemalja", ki je dokaj zanimiva ne samo za etnografe, ampak tudi 
za filologe. O Črni gori je napisal Rus P. Rovinskij obširno delo „Černogorija"; 
II. zv. je, kar tiče narodne hiše, zelo zanimiv. Slovenci smo žalibog tudi v tem 
pogledu zadnji in moral je priti Rus, da nas je opozoril na to. Etnograf Al. Charuzin 
je namreč napisal prvi dve deli te stroke: 1. .Krestbjanint. Avstriskoj Krajny i ego 
postrojki". Peterburg 11)02 in 2. .Žilišče Slovinca Verchnej Krajny". Peterburg lOOii. 
Obe deli sta velike vrednosti, četudi ne prosti nedostatkov. — Pri Bolgarih skrbi 
za etnografijo „Sbornik za narodni umotvorenija, nauka i knižnina". Razen tega 
so še dela slavista Jirečka v tem oziru velikega pomena. 
V drugem poglavju/svoje razprave se prof. Murko peča največ s študijami 
prof. Meringerja (Gradec), čigar delo „Das volkstümliche Haus in Bosnien und 
Herzegovina" je izšlo na Dunaju 1900. Meringer je tu dokazal, da bosenska hiša 

pripada tisti kulturni zoni, ki je lastna Germanom in enemu delu Slovanov, in da 
je bosenska kultura taka že po svojem lastnem razvoju (bolje nazadovanju) in nc 
šele vsled turških napadov in vplivov. N. pr. nizke mizice, spanje na tleh itd. — 
Zvemo tudi, da so v Bosrti hiše germanske kulture z dvema prostoroma, za ognjišče 
in peč t. zv. .oberdeutsches Haus", v Hercegovini pa je očiten romanski vpliv, ki 
nc pozna več nego en prostor z enim ognjiščem. Prof. Murko — vsak, ki pozna 
količkaj zgodovino Dalmacije, bo to uvidel — odločno pravi, da je to čisto naravno, 
kajti zveze Hercegovine z Dalmacijo so bile dosti tesnejše nego s severom. Kakor 
pa vidimo na severni strani tega ozemlja (Bosne, Hercegovine, Srbije) glede hiše 
bolj germanski vpliv, tako smemo sklepati tudi na drugih poljih kulture, da so 
srednjeevropske razmere dosti vplivale na Jugoslovane. 
Razprava gosp. prof. Murka se bo še nadaljevala v prihodnjih številkah gori 
omenjenih „Izvestij". Janko Bratina. 
„Hrvatski utjecaji u starim istočno-štajerskim tekstovima." Pod tem 
naslovom je priobčil prof. dr. Fran Ilešič v 162. knjigi .Rada" jugoslavenske aka-
demije znanosti i umjetnosti 27 strani obsegajočo razpravico. Ta razprava objavlja 
devet krajših literarnih spomenikov (prisege, oporoke, prošnje itd.) z jezikoslovnimi 
opombami, katerim se ne da dosti prigovarjati. Na strani 10. bi utegnila biti druga 
razlaga za „beuelih antuctuati" verjetnejša od prve, češ, da tiči v „antuetuati" 
antworten s pomenom traderc; pristaviti bi se še dalo, da imamo v navedeni 
obliki najbržc kontaminacijo z domačim „otvetovati" (respondere). Prišli ene 
na she je javaljne — priče naše. (Primeri prišaštnik napovednik grajščin-
skih ukazov, oglasnik sodnijskih zapovedi, Überreiter, Distriktsreitcr?) Od poti en je 
fzvojc fzpovedi (str. 13.) od poslednje svoje spovedi. — Dre ven k a (ime 
n2kc sušinske mere, Trockenmaß) je bržčas toliko kot Holz maß, namreč 
kovčežec ali truga z določeno višino, širino in dolžino, ki služi za merjenje žita in 
drugih sušin (n. pr. oglja, soli itd.), čc jc beseda sploh domačinka. — Na strani 
20. pravi g. razpravljatelj glede pravopisa, da velja v tistem spomeniku cz za c, 
tedaj bi morali čitati „meni naj dragfcga Sapicza" meni najdražjega sapica; 
vendar bi se dalo sumiti, da jc za pisca (zapisec, Registrator, Protokollist) in 
czeli magistrat da jc sccli (t. j. celokupni magistrat, plenus magistratus). Na 
str.26. je ostal neraztolniačen izraz „vilahnov 7" (• 7 rjuh«; primeri (Plcteršnik I, 
518) lilahcn, das Leintuch iz nem. das Leilachen. — Komur v gladki hrvaščini teče 
pero, mu je od g. Ilešiča pokazana pot, kje da lahko priobčuje svoje študije in 
znanstvene razpravice. L. Pintar. 
Anton Čehov. NapisaoJovan Maksimovič. Beograd 1905. (Ponatisk 
iz Srbsk. Knj. Glasnika XIV. in XV.) 
V tej 77 strani vel. 89 obsegajoči knjigi imamo interesantno študijo o lani 
umrlem Čehovu. To ni nikaka obična biografija, ampak temeljita notranja zgodo-
vina razvoja umetnika (ne le človeka) Čehova. Najprej išče pisatelj skrbno 
temeljne sile, ki jih je usoda srečno strnila v eno človeško bitje; potem zasle-
duje in sklepa na podlagi umotvorov Čehovih, kako so te sile aktivno delovale 
v umetniku. Izvršitev prve naloge jc bila mogoča le s splošnim pogledom na 
celotni sistem ruske umetniške literature; zato je prvi del razprave kratka pragina-
tiška zgodovina ruskega slovstva od Puškina dalje. Ta splošni uvod zanima prav 
tako kakor glavni, Čehovu posvečeni del. 
Dr. Jos. Tominšek.