STROKOVNA SREČANJA 
GDK: 972.1:973: 
Seminar o trajnem razvoju gozdov borealnega 
in zmernega pasu 
Montreal, 27. sept.-1. okt. 1993 
Milan ŠINKO* 
Mednarodno sodelovanje v gozdarstvu 
se je v zadnjih letih razširilo iz specializira-
nih interesnih organizacij tudi na med-
vladne (državne) organizacije. S problemi 
gozdarstva se tako ukvarjajo npr. OZN ali 
Svet Evrope, v zadnjem času pa tudi Kon-
ferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi 
KEVS (CSCE) '. ki jo včasih imenujejo tudi 
Helsinška listina in tudi "helsinški proces«. 
KEVS je leta 1975 v Helsinkih ustanovilo 
35 držav (poleg evropskih tudi Kanada in 
Združene države Amerike), danes pa šteje 
čez 50 držav članic, med katerimi je tudi 
Slovenija. Namen konference je sodelova-
nje na širokem področju večstranskih odno-
sov, ki temeljijo na načelih, obsegajočih 
vojaško, gospodarsko in človekoljubno pod-
ročje ter področje okolja. Celota teh načel 
se imenuje koncept kooperativne varnosti, 
sestavljena pa je iz naslednjih desetih izho-
diščnih načel: suverenost in enakoprav-
nost, neuporaba sile, nedotakljivost meja, 
ozemeljska celovitost, mirno reševanje spo-
rov, nevmešavanje v notranje zadeve, spo-
štovanje človekovih pravic, samoodločba 
ljudi, sodelovanje med državami in izpolnje-
vanje mednarodnih pogodb. Za izvedbo v 
temeljni listini navedenih dejavnosti se le-te 
združujejo na tri širše skupine: prva je 
sestavljena iz splošnih načel in varnostnih 
vprašanj, druga iz sodelovanja na gospo-
* Mag. M. š., dipl. inž. gozd., oec., Biotehniška 
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljublja-
na, Večna pot 83, SLO 
1 ang.: CSCE - Conference on Security and 
Cooperation in Europe 
2 ang.: Seminar of CSCE Experts on Sustain-
able Development of Boreal and Temperate Fo-
rests 
darskem, znanstvenem, tehnološkem in 
okoljevarstvenem področju ter tretja iz de-
javnosti na področju človekovih pravic in 
kulture. Oblika sodelovanja so predvsem 
mednarodna srečanja o različnih vpraša-
njih, ki jih je bilo od leta 1975 več kot 
trideset. 
Na rednem zasedanju KEVS v Helsinkih 
julija 1992 je bila izražena tudi potreba po 
pospešenem sodelovanju na področju oko-
lja. Priznan je bil velik pomen vpliva trajnosti 
gozdov na okolje in potreba po spodbujanju 
primernih dejavnosti. Na podlagi teh ugoto-
vitev je bila potem prva pomembnejša de-
javnost, ki jo je za okolje oziroma gozdar-
stvo organizirala KEVS, seminar o trajnem 
razvoju gozdov borealnega in zmernega 
pasu2• Seminar je pripravila Kanada od 27. 
septembra do 1. oktobra 1993 v Montrealu, 
Quebec. Sodelujočima iz Slovenije (dr. M. 
Hočevar in mag. M. Šinko) je udeležbo 
omogočila kanadska vlada. 
Glavni namen seminarja je bila strokovna 
razprava o vprašanjih trajnega razvoja go-
zdov, in sicer z dveh osnovnih pogledov: 
- izmenjave izkušenj o uporabi kriterijev 
(in z njimi povezanih indikatorjev), ki nam 
omogočajo ocenjevanje stopnje doseganja 
trajnega razvoja gozdov in 
- ocene stanja in načina zbiranja (moni-
toring) podatkov, ki so povezani s kriteriji/in-
dikatorji trajnega razvoja gozdov. 
Podrobnejša razprava je potekala v dveh 
delovnih skupinah, od katerih je bila ena 
namenjena družbenoRekonomskim, druga 
pa biološko-okoljskim razsežnostim traj-
nega razvoja gozdov. 
Na seminarju niso bili sprejeti nobeni 
obvezujoči dokumenti in tudi ugotovitve ne 
GozdV 52, 1994 113 
izražajo konsenza, čeprav je bil izdan 
sklepni povzetek. 
Izhodišče za razpravo je bila definicija 
»trajnega gospodarjenja« z gozdovi, ki je 
bila sprejeta na ministrski konferenci v Hel-
sinkih leta 1993: 
»Upravljanje in raba gozdov in gozdnih 
zemljišč na način in po stopnji, ki ohranja 
in razvija potenciale na področju biološke 
pestrosti, produktivnosti, obnovitvena spo-
sobnosti in vitalnosti, pa tudi ustrezne eko-
loške, ekonomske in socialne funkcije, zdaj 
in v prihodnje, tako na lokalni, nacionalni 
in svetovni ravni ter ne povzroča škode 
drugim ekosistemom.« 
Za ugotavljanje doseganja trajnega go-
spodarjenja z gozdovi je treba odgovoriti 
na naslednja tri vprašanja : 
1. Kateri kriteriji3 (indikatorji)4 so bistveni 
za spremljanje (monitoring) trajnega raz-
voja gozdov? 
2. Kateri od teh kriterijev (indikatorjev) 
se že uporabljajo in kateri zahtevajo več 
znanstvenih raziskav? 
3. S katerimi dejavnostmi je treba začeti, 
da bi izboljšali izvedbo spremljanja? 
Delovna skupina za družbeno-ekonom-
ski pogled na trajno gospodarjenje z go-
zdovi je ugotovila, da je socialno-ekonom-
ske učinke trajnega gospodarjenja z go-
zdovi težko opredeliti, čeprav so mogoče 
najpomembnejši. 
Po razpravi v delovni skupini so bili 
oblikovani kriteriji trajnih gozdov, ki jih ne 
razvrščam o po prednosti, ampak jih je treba 
upoštevati kot celoto: 
Vsak kriterij posebej zahteva tudi indika-
torje5. 
• Prepoznavanje celotnega spektra 
funkcij gozdov in rab. 
• Dolgoročno zagotavljanje socialnih 
koristi. 
• Dolgoročni output mnogovrstnih 
gospodarskih koristi. 
• Institucije in infrastruktura za zago-
tavljanje trajnosti gozdov. 
• Prepoznavanje in upoštevanje pra-
vic ter znanj domačinov (lokalnega pre-
bivalstva), zgodovine ter arheoloških 
območij. 
Posebej so bile poudarjena potrebe po 
raziskovanju trgov dobrin in storitev, saj je 
trg primeren indikator. Nastajajo pa tudi 
114 Gozd V 52, 1994 
metode za ovrednotenje dobrin in storitev, 
ki se ne pojavljajo na trgu. 
Pomembna izhodišča za razvoj primernih 
indikatorjev, ki so povezani z ekonomsko 
učinkovitostjo, so : 
1. Mehanizmi za ugotavljanje okoljskih 
stroškov in koristi v negozdarskih načrtoval­
nih sektorjih. 
2. Mehanizmi za ugotavljanje okoljskih 
stroškov in koristi pri načrtovanju z različ­
nimi gozdnimi viri in pri razvojnih projektih: 
a) eksternalizacija koristi , ki nimajo ce-
, ne, 
b) eksternalizacija stroškov. 
2. Mehanizmi raziskovanj in pridobivanja 
informacij o koristih in stroških mnogovrstnih 
gozdnih virov tako v gozdnem kot negozd-
nem sektorju. 
4. Mehanizmi za ugotavljanje nepopol-
nosti trgov. 
5 . Mehanizmi za ugotavljanje neuspeš-
nosti politike. 
Zaradi kompleksnosti navedenih kriteri-
jev oziroma indikatorjev je bila oblikovana 
ugotovitev, da je malo verjetno, da bo 
mogoče določiti katerikoli splošno upora-
ben količinski kriterij za ugotavljanje traj-
nega gospodarjenja z gozdovi borealnega 
in zmernega pasu. Najbolj obetaven pristop 
je zato skrbna primerjava nacionalnih stati-
stičnih podatkov. 
Delo delovne skupine za socialno ekonomski 
pogled na trajni razvoj gozdov je bilo obravnavano 
na skupni seji, pri čemer se bile najpomembnejše 
pripombe : 
- poudariti je treba, da rezultati niso sprejeti s 
konsenzom, 
- kriteriji bi bili lahko pravzaprav načela, indika-
torji kriteriji in podindikatorji indikatorji, 
- standardi se ocenjujejo in razumejo v različ­
nih državah različno in se spreminjajo v času, 
- težko je ugotoviti kriterije, ki niso vrednostno6 
pogojeni, 
- znanstvena kultura je relativno stabilna, 
- znanstveniki morajo razumeti politiko in pro-
ces oblikovanja politike, 
3 Kriterij so merljiva dejstva ali znači lnosti , ki 
jih moramo upoštevati pri opredeljevanju ciljev ali 
politike. Kriteriji vsebujejo element spremembe, 
ki nam omogoča ugotavljanje doseganja ciljev 
(npr. trajnega razvoja gozdov). Kriteriji niso go-
spodarski ali socialno politični cilji. 
4 lndikatorji so oblikovani zaradi merjenja, ki 
nam omogoča količinsko in kakovostno ocenjeva-
nje razvoja-procesa pri doseganju ciljev politike. 
5 Podrobnejši opisi indikatorjev so v gozdarski 
kniižnici, kjer so na voljo tudi uvodni referati. 
- več gozd8.rjBv bi se moralo ukvarjati z nego~ 
zdarskimi področji (npr. s politološl\imi znanos~ 
tmi), 
- potrebno je več ekspertnega dela v delovnih 
skupinah, _ 
- družbeno in ekonomsko okolje je zelo po~ 
membno in določa stopnjo nujnosti in način 
spremljanja uresničevanja trajnega razvoja go~ 
zdov. · 
Oeloyna skupina za okoljske kriterije/indika-
torje je za opredeljevanje trajnega gospodarjenja 
z gozdom uporabila osem osnovnih smernic: 
- cilji gospodarjenja naj bi bili natančno določe~ 
ni· 
~ ekološka hierarhičnost naj bi bila določena 
v skladu s cilji vodenja (npr. vzorec borealnega 
gozda je lahko obravnavan hierarhično od posa~ 
meznega drevesa prek sestaja do celote boreal~ 
nih gozdov); 
- ekološke oblike in raznovrstnost naj bi bili 
razumljeni kot proces in omejitve, ki oblikujejo 
omenjene oblike, kot tudi njihov vpliv na druge 
komponente ekosistema; 
- posledice gospodarjenja na oblike in procese 
je razumeti na vseh ustreznih stopnjah hierarhije; 
- gospodarjenje za trajnost ekoloških oblik, 
procesov in pestrosti mora vsebovati ohranitev 
značilnosti ekosistemov v njihovem naravnem 
razponu v prostorskem in časovnem merilu; 
- trajno gospodarjenje ekosistemov mora bolj 
upoštevati tako oblike in procese kot samo ohra-
njenje obstoječih oblik; 
- zgodovinski razpon variabilnosti meril za 
ocenjevanje mora biti definiran v času in prostoru; 
- monitoring naj bi bil oblikovan tako, da bi 
eksplicitno ugotovil hierarhično naravo ekosiste~ 
mav. Monitoring mnogovrstnih značilnosti vseh 
primernih ekoloških meril lahko zagotovi osnovo 
za ocenjevanja ekosistemskih sprememb. 
Kriteriji7, ki so bili oblikovani na podlagi 
navedenih smernic, so: 
• biološka pestrost (pestrost vrst in kra-
jin), 
• produktivnost (ekosistema), 
o ohranitev tal (vključno z erozijo in 
naravnim tveganjem), 
• ohranitev vod (vključno s količino in 
kakovostjo vode), 
• zdravstveno stanje8 in vitalnost gozd-
nega ekosistema, 
o prispevek h globalnemu ekološkemu 
ciklusu, 
o sposobnost gozdnega ekosistema, da 
izpolnjuje socialno-ekonomske funkcije. 
Posebna pozornost je bila posvečena 
izbiri indikatorjev, ki naj temelji na: 
- Odnosu (povezanosti) do kriterija. Ali 
je indikator neposredno povezan s !raj-
nostjo? 
- Znanstvenih in tehničnih standardih. 
Ali indikatorji ustrezajo merilom za spre-
menljivke, ki jih merimo? 
- Sposobnost primerjanja. Ali so lahko 
meritve ponovljene v različnih časovnih ob-
dobjih in prostoru z različnimi raziskovalci? 
- Izvedljivost merjenja indikatorjev. Ali 
je možnost merjenj omejena zaradi znanja, 
časa ali denarja? 
- Pomembnost za politiko. Ali so indika-
torji vsaj potencialno pomembni za gozdar-
sko politiko? 
Za ilustracijo naj navedemo možne indikatorje 
za produktivnost ekosistema: 
- površina specifičnih vrst gozdov, 
- skupna biomasa ekosistema, 
- biomasa komponent ekosistema, 
- populacijski monitoring izbranih vrst, 
- odstranitev in uničenje biomase, 
- stopnja rasti izbranih organizmov, 
- vrsta in obseg regeneracije pri normalnem 
ter pri omejenem pašnem režimu, 
- rodovitnost organizmov, 
- stopnja ekosistemskih motenj, 
- hranilnost tal, 
- raven določenih onesnaževalcev zraka v 
primerjavi s kritičnimi mejami. 
Informacijske in raziskovalne potrebe 
Ključne informacijske in raziskovalne po-
trebe so: 
- razvoj ekosistemske perspektive 
gozdnega monitoringa, 
- razvoj metod (učinkovitih v primerjavi 
s stroški) za zbiranje razpršen ih podatkov, 
- izboljšanje točnosti napovedi, ki se 
nanašajo na dolgoročno trajnost, 
- razvoj metod za prehod med različnimi 
ocenjevalnimi lestvicami, določanje točno­
sti znakov in povezovanje časovnih in pro~ 
storskih meril, 
- razvoj pristopov na podlagi energet-
skih tokov za ocenjevanje mnogostranskih 
funkcij gozdov, 
- razvoj koncepta teorije katastrof v 
okviru ekosistemske stabilnosti. 
6 Mišljena vrednostni sistem posameznikov in 
družb. 
7 Podrobno opredelitev posameznega kriterija 
lahko dobite v gozdarski knjižnici. 
8 Zdravstveno stanje gozdov/vitalnost je funk~ 
cija stanja in delovanja stresov, pri čemer opisuje 
stanje biološka pestrost, produktivnost, razširje~ 
nost, razporeditev, kakovost vode in zraka ter 
kakovost tal. Stresni dejavniki pa so škodljivci, 
bolezni, onesnaženje zraka, požari, klima, sečnja, 
rekreacija, konkurenca ter topografija . 
. Gozd V 52, 1994 115