Tri indijanske povesti. ,r


L 

Namameha in Vatomilko. 

Spisal Aleks. Baumgartner iz dr. J. 

Tahko, mladi misijonar. 

Spisal A. od B. 

m.
Zadnja pot o. René *a.
Spisal Anton Heronder iz dr. J. 

Vse prevel M. B. 

Založila ,, Katol. Bukvarna ,f v Ljubljani.
Tisk» Kat, tisk . društva « , prej R. Šeber v Postojn L
1906.



-ar -a -ar Z-a&-ar 

l. Koča ob jezeru. 
Ob velikem s skalovjem obdanem jezeru 

je samevala borna koča nekega Francoza, ki j e 
za časa francoske revolucije pobegnil v Ameriko. 
Postavil si je svoje bivališče sam iz površn o 
otesanega lesa, luknje„med posameznimi hlod i 
pa je zamašil z mahom, da je mogel tudi pozim i 
v koči stanovati. Takrat je bila jesen in sten e 
so bile preprežene in zakrite z rjavim listjem 
divjih trt in drugih podobnih rastlin, ki so rasl e 
ob steni. Komaj si zapazil nekaj malih okenc, 
ki SQ gledala na lepi vrt. Na vrtu, ki je bil 
okolu hiše, je bilo nasajenih veliko krasnih 

cvetlic in različne zelenjave, da si takoj lahko 
spoznal v gospodarju posebnega prijatelja cvetlic ; 
in res je bil prebivalec te koče vrtnar. Vrt je 
bil ograjen z visokimi koli, zunaj ograje pa j e 
bil globok potok, ki se je izlival blizu hiše v 
jezero. Dalje okrog vrta si videl lepe njive na 
rodovitnem polju. Marljivi Francoz je poseka l 
divji gozd in ga izpremenil v rodovitno zemljo . 
Tu si videl zoreti turšico, različne vrste pšenico 
in izvrsten krompir. 


Veliko truda ga je pač stalo, preden si j e 
vse tako lepo uredil, a trud se mu je plačal i n 
še vedno je delal naprej. Kroginkrog njiv in 
jezera se je razprostiralo gosto, divje Iesovje. 
Kamor si pogledal, ni bilo druzega kot gozd, 
le 'na nasprotni strani, tam preko jezera, je bila 
majhna loka, sicer pa nisi videl nič podobnega. 
Pač je bilo tam dalje v sredini gozda še neka jtakih presek, a bile so vse najmanj dve do tri ure 
oddaljene. V enaki daljavi se je nahajala v sre i 
gozda tudi majhna trdnjavica, sezidana v varstvo 
ondotnih naseljencev. Oborožene čete, ki so bile 
v trdnjavi, so večkrat preiskale vso okolico i n 
pregnale nevarne Dakote — tako se imenuj e 
ondotni divji narod — , ki so kaj radi napadal i 
mirne okoličane . 

Leblank — tako se je zval naš Francoz -
je bil vrl mož. Hišo in vrt si je dobro ogradi l 

in zavaroval in se ni ravno preveč bal divji h 
Indijancev. Mirno je delal dan za dnem in širil 
svoje posestvo . Vendar pa je ostal vedno v zvezi 
s svojimi oddaljenimi sosedi . Njegovi skrbni žen i 
in hčerki Marici je bilo sprva sicer malo tesn o 
tako blizu Indijancev ; ker pa jih ni cela štiri 
leta nihče nadlegoval, jima je izginil slednji č 
tudi ta strah in živeli so v§i srečno in zadovoljno. Včasih so prišli Indijanci celo k njim 
so kupčevali z lepimi kožami in drugimi stvarmi . 

Nekoč -- bil je lep dan, Leblank je delal na 
vrtu — jih pride zopet več k Francozovi koči in 
prineso sabo veliko kož, različnih dragih stvari i n 
lepo barvanega perja, da bi Leblanku kaj prodali . 


Skrbni mož ni slutil ničesar slabega. Mirno 
je ogledoval blago in preudarjal, koliko bi bil o 
vredno. Nič ni zapazil, kako sta se ukradla dva 
Indijanca na vrt in sta opazovala vse naokoli : 
kako široka so vrata, kako visoka in močna j e 
ograja, ogledala si natanko hišo, okna, vrata, 
skratka vse . Tupatarn sta si med opazovanje m 
tudi kaj namignila in natiho šepnila, a Leblan k 
ni zapazil tega. Kupil je nekaj stvari še doka jdobro in se vrnil vesel dobre kupčije v sobo 
k ženi in Marici ; Indijanci pa so jo ubrali z 
glasnim smehom v gozd in odtu proti domu . 

',Mama, jaz bi tudi rada jezdila konja, « 

reče Marica, ko vidi indijanske otroke na konjih . 
',Tudi jaz bi rada jezdila, kot oni-le jezdijo. . 

Leblank se je moral smejati tej čudni želji ; 
materi pa ni bilo nič kaj po volji, da je Marica 
bila vedno nemirnejša. In ker ni hotela mati 
ničesar slišati o konjih, se razjezi Marica, lic a 
ji zarde in užaljena reče : 

',Indijanka hočem postati, da bom vsaj 
lahko jezdila ! 

2. Nepričakovan napad . 
Marica pač ni mislila in pričakovala, da se 
ji izpolni želja tako hitro in na tako žaloste n 
način. Komaj mineta dva dneva, odkar so bil i 
Indijanci pri Leblanku . Francoz je zopet v gozdu , 
da izseka nekaj dreves, kjer si napravi rodovitn e 
zemlje. Votlo odmeva vsak udarec sekire ves 


dan po mirnem jezeru in se razliva tja na on o 
stran jezera ter zadeva ob gosto steno gozda , 

odkoder odmeva dvakrat, trikrat ali še večkrat . 
Nekako bolestno je hreščalo staro, košato drevj e 
in padalo na tla. Zelo počasi je šlo delo o d 
rok na ta način, ker ni mogel zažgati gozda , 
ko je bila hiša preblizu. 

Marica je bila dobro, nepokvarjeno dete. 

Malo je sicer zadnjič zajokala, ko so ji odrekli 
vročo željo, a kmalu se je potolažila in pomagal a 
doma materi kot ji je zapovedal oče. 

',Mama, res nisem delala prav, ko sem 
Vam kljubovala. To je bilo grdo ; a odslej hočem 
biti pridnejša in marljivejša in ostanem sam o 
pri Vas, ljuba mama! ,, 

Tako je govorila in šla vesela z materjo v 

kaščo in klet, kjer ji je pomagala prekladat i 
različne stvari . In če je bila mati v kuhinji al i 
v hiši; je bila Marica vedno pri njej in največje 
veselje ji je bilo, če ji je mogla kaj pomagati. 

Minila sta torej dva dneva — in prišla j e 

usodepolna noč . 

',Indijanci so tu, Indijanci! Vstanite! ,, 

Tako začno upiti hlapci pozno v noč. 
Komaj se v naglici malo napravijo, že je četa 
Indijancev udrla na vrt in dvorišče ter zažgala 
skedenj . Nič več ni časa poslati hlapca po pomoč 
k sosedni trdnjavici in bližnjim sosedom, nevarnost je prevelika. V skrajnem obupu zgrab i 
Leblank svojo dvocevko in se postavi pri okn u 
v bran proti divjakom, ki so napadli medte m 
že hišna vrata, da brani svoje drage dokler 


more. Tudi hlapci se postavijo istotako krepko 
v bran. Mati in Marica pa padeta na koleni in 

dvigata roke proti nebu v vroči molitvi za 
pomoč. 

Leblank sproži puško in zadene krepkega 
Indijanca, ki stoji v prvi vrsti. Takoj se zvrn e 
mrtev na tla. Drugi malo odstopijo, a predno 
more branitelj znova nabasati svojo puško, s e 

vsuje kot toča skozi okno pušica za pušico i n 
Leblank se zvrne zadet od strupene pušice i n 
umre na mestu . Hlapci so dobro maščevali smrt 
svojega gospodarja s tem, da so postrelili še 
tega in onega, a to je divjake le še bolj razdražilo. Z divjim krikom planejo znova na vrata , 
jih razbijejo s težkimi sekirami in kiji, vdero v 

hišo in pomore vse, le ubogi Marici, ki se j e 
bila tesno oprijela matere, prizaneso . Ze jo hoče 
nekdo udariti s sekiro po glavi, kar plane njiho v 
glavar vmes, pridrži udarec, iztrga Marico o d 
matere in jo vzame k sebi na konja . V divje m 
diru izginejo Indijanci zopet v gozd, v temno noč . 

3. Med Indijanci' . 
Marici se je torej želja izpolnila : postala 
je Indijanka in tudi jezdila je ž njimi . Cutila se 
je kot mlado, krotko jagnje med volkovi. Niti 
besedice jih ni razumela in zdelo se ji je, d a 
tudi oni ne razumejo njenih tožb'a in prošenj . 

Bolj mrtva nego živa je sedela v naročj u 
divjega jezdeca in se tresla od prevelikega strahu . 


10


Kolikorkrat se je zavedla, kje je in kam jo nesó,, 

vselej je zaplakala tako milo in tako proseče, 
da bi se je moral kamen usmiliti . Le tupata m 
ji je ušel pogled na divjega Indijanca, ki jo je 
držal v naročju in jo skušal tolažiti, sicer j e 
imela oči večinoma zaprte. Kako grd je bil 
ta jezdec! Obraza je bil temnega, zagorelega, 
ob strani mu je viselo različno orožje, v lase h 
in okrog vratu pa je imel vse polno razno 
barvanega ptičjega perja. Glas mu je bil podoben bolj rjovenju divje zverine nego človešk i 
govorici. In ta divji, ta grdi človek jo je imel 
v naročju in jo vedel kdovekam . 

Jezdili so več ur brez presledka. Že se je 
porajalo mlado jutro, ko se kar naenkrat ustavijo na majhni preseki sredi gozda . Tu se malo 
odpočijejo. Indijanec dvigne Marico raz konja 
in ji ponudi skorjo koruznega kolača in suh e 
ribe. Marici se vse studi, a lakota jo premaga , 
da zavžije oboje. Medtem jih dohite tudi drugi , 
ki so ostali med potjo zadaj, in ko zaužijejo 
skromen zajtrk, se napravijo zopet na pot . 

Ne jezdijo dolgo, ko dospó do večje preseke, na kateri je stalo kakih dvajset indijanski h 
stanovanj — hiše jih ne moremo imenovati, ke r 
niso bile našim hišam prav nič podobne. Narejene so bile namreč zelo priprosto . V krogu 
so bili zabiti veliki močni koli, ki so bili vs i 
proti sredi nagnjeni in na vrhu s trto zvezani . 
Ometani so bili z ilovico, mahom in lubjem i n 
so nudili tako divjim Indijancem še dokaj prijetno stanovanje . Iz nekaterih se je valil pri od


11 —


prtini na vrhu gost dim, med drugimi je plapolal 
na prostem velik ogenj, okrog njega so skakal i 
napol nagi otroci, ženske so pa zraven kuhal e 
in pekle. Vsaka teh čudnih bajt je imela n a 
strani luknjo, ki je služila za vhod ali vrata, i z 
katerih so lezli otroci kar po vseh štirih na dan . 

Ko pridirjajo roparji v divjem diru s plenom domov, obstopijo jih vsi, stari in mladi , 
ženski in moški, kar jih je bilo doma, in gle

dajo radovedni plen, ki ga pomečejo jezdeci ra z 
konj. Zlasti jim ugajajo še krvaveče skalpe* ) 
belih ljudi . 

Sedaj je postalo Marici zopet zelo čudn o 
pri srcu. Kliče očeta in mater, kliče Boga in 
Marijo na pomoč, a ni ga človeka, ki bi jo razumel. Skoraj nezavestno jo uzame Indijanec raz 
konja in jo posadi na tla pred svojo bajto. 
Takoj se zberejo okrog nje radovedni otroc i 
in jo ogledujejo, Marica pa joka in se skuš a 
pred njimi skriti, a vse je zastonj. 

Dasi tako divji in sirovi, vendar začutij o 
Indijanci nekaj srca z Marico in zasmili se ji m 
ubogo dekletce . Napravijo ji v bajti mehko postelj 
in jo polože nanjo, da si malo odpočije . 

Medtem pa odlože roparji zunaj ves plen 
na razprostrte kože in se uležejo po tleh. Nato 
prižgó veliko pipo in kade v krogu vsak nekaj 

dimov iz nje ter si pripovedujejo različne dogodljaje. 

*) Indijanci imajo navado, da potegnejo vsakemu, ki ga 
umore, lase s kožo vred z glave . To imenujejo skalpiranje, kož o 
z lasmi pa skalpo. 


12


Slednjiči razdele plen . Marico pa hočejo 
ubiti, toda poglavar jih pogleda z zapovedujoči m 
in pretečim očesom in zahteva Marico zase. 
Nato zgrabi težki kij in ga zavihti trikra t 
po zraku znak, da si hoče svojo last pri 
boriti tudi s silo, če treba, in nihče si ne upa 
ugovarjati . Marico hoče vzgojiti s svojimi otroki , 
ko pa doraste, jo dobi njegov sin za ženo. 
Ime ji pa bodi v bodoče ne več Marica, marveč 
Namameha . 

4. Namameha. 
Marici ni bilo torej več ime Marica, vs i 
so jo klicali za Namameho. Takoj prvo noč 
po težavni poti in usodepolnem ropu jo zgrab i 
huda mrzlica, ki je ne pusti več dni. Vedno je 
v nevarnosti njeno mlado življenje . Omrači se 
ji tudi razum, začne se ji blesti in v motni h 
sanjah kliče : 

„Oče, jaz bi rada jezdila! Mama, ali st e 
mrtvi? O mama, mama, saj se hočem poboljšati . 
Odslej vas hočem vsekdar ubogati! Jezus, Marija, 
Jožef! usmilite se me! . 

Nato se zopet sladko nasmehne rekoč : 
',Dajte mi krasno obleko in lepega perja , 
da se nakitim ! a 

Tako sanja in trpi uboga Namameha celih 
šest dni. 
Vatovala, poglavarjeva žena, ji je napravila 

mehko postelj iz kož, volne in maha, ji močil a 
vroče čelo z mrzlo studenčnico in čula pri njej 


13


skoro noč in dan. Smrtno je sicer sovražila 
bele ljudi, a do Namamehe je imela neko posebno sočutje, da sama ' ni vedela zakaj . Pa saj 
spremlja angel varih vsacega še tako zapuščenega 
otroka, če ljubi Božjega (zveličarja in Njegov o 
Mater. 

Ker mrzlica le ne odneha, gre Vatovala p o 

starega čarovnika Josakeda, da ji ta pove, s či m 
naj pomaga otroku . In prišel je stari zdravnik 
s svojimi zdravili, ki jih je imel skrbno spravljene v usnjati vreči . Imel je različne ,,koreninice , 
rmana, konjske mete, kačjih kosti, medvedovih. 
zob itd ., kar mu je služilo za zdravila . 

Najprej začne plesati okrog bajte kot b i 
se mu mešalo, nato stopi v bajto in pihn e 
Namamehi močno v obraz . Potem vzame kos 
oglja, nariše na kos lesa neko podobo, ki na j 
predstavlja otrokovo bolezen, razreže les in g a 
vrže v ogenj. A deklici le ne odleže, še slabše 
ji postane. 

V sanjah moli kakor prej. In glej! Pola

goma izgine bolezen in deklica se slednjič popolnoma zave . Pač si je želela sprva rajši smrt i 
nego življenja med temi divjaki, a počasi s e 
vendar privadi nositi ta svoj jarem. O teni pa, 
kaj se je ž njo zgodilo, ve zelo malo. Le kot 
neke sanje se ji zdi vse, kar je prestala. Vatovala pa ji zelo ugaja ; tako ljubeznjivo ž njo 
ravna, da se ji vzbudi v srcu do nje nehote 
neko zaupanje. Besedo za besedo se navad i 
tudi njihovega jezika in kmalu govori že z a 
silo z Vatovalo . 


— 14 — 

Ko je bila že popolnoma zdrava, pridej o 
k njej indijanski otroci in se ž njo igrajo . Vsi 

jo kličejo Namameha, dasi jim vedno pravi, da 
ni Namameha, ampak Marica . Ničesar si ne 
dadó dopovedati in sčasoma se tudi ona navad i 
na novo ime in sprijazni ž njim . . 

Kmalu se med njimi dodobra udomači . 
Veselo hodi z otroki po gozdu in grmovju, leta 
za kebri in metulji, išče ptičjih gnezd in lov i 
ptiče v mreže in tule, pleza spretno po drevj u 
in če pride do potoka se vrže z drugimi v 
vodo ter se nauči nehote plavati. Postaja pri 
tem pač vedno močnejša in krepkejša, toda tud i 
bolj divja in sirova nego preje pri materi . 
Svojo obleko je kmalu raztrgala in dobi mest o 
nje gorko suknjico iz kosmate kože. Obraz ji 
je postal temnejši in na lica so ji vrezali z 
ostro iglo neka znamenja in jih izdrgnili s pepelom, da je bila tako grda, da se je sam a 

sebe zbala, če se je pogledala v mirni vodi. 
Indijancem je pa šele sedaj prav ugajala . 

Ko je znala že dobro indijanski govoriti , 
je prekašala vse ostale sovrstnike in sovrstnice. 
Vse si je laže zapomnila kot drugi . Naučila se 
je peči okusne koruzne kolače, ki jih jedó Indijanci mesto kruha, učila se je mleti, kuhati , 
napravljati iz brezovega soka ono pijačo, ki j o 
pijó divjaki le pri posebnih slovesnostih in o b 
večjih praznikih, učila se nabirati tobak in g a 
sušiti, šivati obleko iz kož, naučila se je sploh 
vsega, česar se uče ženske pri Indijancih. Tako 
je bila spretna in izurjena v vsem, da so jo 


— 15 —


vsi spoštovali, poglavar sam jo je pa ljubil ko t 

lastno hčer. 

Toda čeprav je bila sicer dobro preskrbljena , 
vendar ni imela nikogar, ki bi ji povedal ka j 

o Bogu. Cerkve ni bilo nikjer, maše tudi n e 
in duhovnikov tudi niso imeli. Edino, kar je 
imela, je bilo to, da je znala moliti še očenaš , 
češčenomarijo in angelovo češčenje ter apostolsko vero. To je molila vsako jutro 4'n vsa k 
večer. In Bog ji je stal ob strani in ange l 
varih in jo varoval pred tujimi vražami i n 
krivo vero. 
5. Vatomilko. 
Ko je Namameha odrastla, je postala žen a 
poglavarjevega sina . Veliko praznovanje so imel i 

na dan poroke, še večje pa, ko je povila Namameha novorojenčka, ki so mu nadeli im e 
Vatomilko. 

Po tamošnji navadi je napravila Namameha 
otroku mehko zibel iz bivolove kože, ki jo j e 
razpela na lesenem okviru . Naredila je majhn o 
gnezdice iz mehke kožuhovine in perja in pol 

ložila notri svojega ljubljenčka, pregrnila ga z 
mehko kožo in povezala lahko z jermeni . Nad 
glavo je imela taka zibel navadno še lepo strešico. Tako je nosila Vatomilka vedno na glav i 
na. izprehod, pa tudi sicer k vsakemu zborovanj u 
in praznovanju, tudi če so šli na rop, sploh 


16 — 

povsod in vedno, dokler ni znal Vatomilko sam 
hoditi in tekati . 
Kako se krsti, tega ni Namameha nikdar 
videla, zato tudi ni vedela in ni mogla krstit i 

svojega ljubljenčka . Vsak večer pa ga je prekrižal a 
na čelu, ustih in prsih in priporočila Bogu te r 
hkrati prosila, naj bi oba pripeljal nazaj k beli m 
ljudem, da ju ne bi oskrunili ti divji ljudje s 
hudodelstvi . 

Ko je Vatomilko odrastel, in se učil govoriti , 
mu je takoj razložit pomen sv . križa, mu govorila o Bogu, o nebeškem Zveličarju in o Njegov i 
nebeški Materi. Učila ga je tudi molitvice, ki 
jih je znala sama. 

Tako sta molili dve duši sredi divjih ljudi . 
Hotela je Namameha tudi moža izpreobrniti, a 

ta je trdno veroval vse, kar so pravili čarovnik i 

o svojih bogovih. Zato ni hotel ničesar slišati 
o pravem Bogu. 
Njegov bog, ki ga je častil in molil, je bi l 
veliki duh, ki si ga je predstavljal v podobi velikega ptiča, kateri sega od neba do zemlje in 
pokriva ves svet s svojimi orjaškimi perutnicami . 
Ce je jezen, se bliska, če pa udari s perutnicam i 
pb zemljo, zagrmi . Zemlja je le neko velik o 
jajce, ki je je znesel ta veliki duh že v prastari 
dobi. Dalje je mislil, da je prinesel ta ptič tud i 
ogenj na zemljo, zato je prižigal njemu na čas t 
svojo pipo in molil : 

,,0 veliki bog! Pridi k meni, da z mano 
kadiš kot moj prijatelj! Ogenj in zemlja, kadite 


7


z rnano in pomagajte mi mučiti vse moje sovražnike. Tudi moji psi in konji kadite z mano! . 

Tako je molil Indijanec, njegova žena p a 
je molila pravega Boga . 

Na misli mu je bil le lov, rop in boj te r 
smrt sovražnikov, kar je Namameho zelo bolelo . 

Bojevali so se namreč Indijanci vselej z največj o 
krutostjo in silovitostjo . Vse sovražnike so pomorili in jim potegnili lase s kožo vred z glave . 

Posebno je bolelo Namameho, ko so napadli 

nekoč celo četo belih ljudi, ki so bili na pot u 
z več vozovi in vsem imetjem, da si poiščej o 
novega bivališča . Indijanci so jih zavohali, ji m 
sledili skrito za gorami in jih neko noč nepričakovano napadli, ravno ko so se ulegli k počitku. Namameha je pač upala, da jih morda 
reši, a vse je bilo zastonj — vse do zadnjeg a 
so pomorili na svoj kruti način . 

6. Sanje. 
Namamehin mož je bil s svojo ženo zel o 
zadovoljen, ker je bila marljivejša kot vse drug e 
ženske . V sobi je imela vedno vzoren red, péč i 
je znala najokusnejše kolače in lepših oblek kot 
Namameha ni znala nobena Indijanka šivati i z 
kož. Druge žene so bile zelo nestrpne in sitne, 
Namameha pa je bila vedno mirna, potrpežljiva , 
kot bi bila rojena uprav le za sužnjo, rojena l e 
za trdo delo. Zato ji je mož rad odpustil in 
nekako prezrl, če se je odtegnila takim prilož -

Spillmann . pov . VIII . 

2 


— 18 — 

riostim, ko so mučili na nečloveški način ljud i 
ali živali. Imela je v bajti vedno kak opravek, 
da je ostala doma. Tudi če je molila, je n i 
nikdar motil in ni bil nič hud na njo, da n i 
verjela zdravilom čarovnikov. 

Drage volje je pustil Namameho, da živi 
po svoje, a od Vatomilka je želel, da postane 
pristen Indijanec : sirov, divji, krvoželjen, neizprosen bojevnik in strah svojih sovražnikov . Zato 
ga je ob neki priliki položil na medvedovo kož o 
in molil : 

',Veliki bog! Pošlji mojemu sinu medvedov o 

moč, da bo imel močne roke kot medved noge , 
pesti pa krepke in trde kot medved tace, da 
zdrobi kosti svojih sovragov in si okrasi stanovanje z njihovimi skalpami! " 

Ko je Vatomilko nekoliko odrastel, mu j e 

dal oče živih veveric, tičev in drugih mali h 
živali, da bi jih mučil in se navadil tako krutost i 
in brezsrčnosti. Drugi otroci so trgali živali m 
na koščke noge od trupla in jih potem toliko 
časa zbadali in žive rezali, da so v najhujši h 
bolečinah poginile . Nato so si pomazali z njihov o 
krvjo svoj obraz, jim slekli kožo in jo shranil i 
varno doma. Cim več takih kož je imel kdo, . 
tembolj je bil ponosen. 

Ko so pa nekoliko odrastli, so morali po

magati že pri mučenju ljudi. Zbadali so jih z 
bodali v obraz, zlasti v oči, rezali jim prste z 
rok in nog in jih na najrazličnejše načine mučil i 
do smrti. 


Mali. lndijančki so imeli s tem veliko veselje ; ne tako Vatomilko . Namameha mu j e 
večkrat pripovedovala, da je ustvaril vse ljudi 
in živali veliki Bog in da ga to zelo žali, ako 
jih mučimo . To je Vatomilku seglo globoko v 
dušo, imel je pa vrhutega še zelo rahločutn o 
srce kakor Namameha. Nikdar ni hotel odrezati 

brhki veverici košatega repa ali ptiču krasneg a 
krila, vselej se je že pri misli na to trpinčenj e 
kar stresel. To pa ni bilo všeč očetu. Bal se je , 
da mu bo Vatomilko v sramoto, da ne bo hraber , 
bojevit, krut sovrag ljudi in živali . Zato vzame 
otroka Namamehi, ga iztrga iz njenega skrbneg a 
materinega naročja in ga izroči neki drugi družin i 
v vzgojo . 

To je skrbno Namameho zelo bolelo, a ni 
si mogla pomagati. Priporočila je svojega otroka 
Bogu, angelu varihu in Materi božji in molila 
zanj vsak dan. Grda ženska pa, ki ji je bil 
izročen Vatomilko v vzgojo, ga je velikokrat 
hudo pretepala, ker ni mogel mučiti živali ko t 
drugi otroci. A vse to ni nič pomagalo, deče k 
je ostal mehkega, sočutnega srca do vsega stvarstva . 
Zato je znal pa najbolje tekati, se boriti, plezati 

in plavati, poleg tega je bil še najmočnejši i n 
najspretnejši. Tudi očetu je kmalu izginil strah , 
da bi bil Vatomilko kak strahopetec, ko je vide l 
čvrstega dečka, kako prekaša vse sovrstnike. Toda 
k materi ga le ni pustil in ž njo je ravnal posle jtudi veliko strožje. Morala je trdo delati i n 
nositi domov težke butare drv na glavi kako r 
druge Indijanke. 


— 20 —


Pri Indijancih je navada, da mora vsak deček , 
ko izpolni 14 . leto, nekaj izvanrednega sanjati . 
Mislijo, da je to najvažnejši trenutek v življenju i n 
da je od teh sanj odvisno vse življenje. Vrši se pa 
to takole. Dečka zapró v temno sobo, kjer ostane 
cel mesec zaprt. Jesti mu dajo le toliko, koliko r 
je neobhodno potrebno. Med tem časom sanja i n 
prikaže se mu kak duh v podobi divje živali. 
Ta duh je njegov poseben zaščitnik, ki ga spremlja 
in varuje celo življenje. Ko se mu je pokaza l 
enkrat duh, mora iti deček na lov in loviti 
toliko časa, da ustreli ono žival, v kateri je vide l 
svojega zaščitnika. Koža dotične živali služi pote m 
kot najboljše sredstvo zoper vse težave in nevarnosti, zato jo skrbno shrani. O dečku pa 
mislijo, da dobi potem vse lastnosti ubite živali . 
Močan bo kot medved ali bivol, uren kot podlasica, spreten kot veverica i . t. d. 

Tudi Vatomilko je moral prestati to dobo . 
Takoj, ko je izpolnil 14 . leto, ga pošlje oče v 
gozd in ga zapre v temno bajtico. Jesti ne dobi 
drugega kot po solnčnem zahodu nekaj suhi h 
koreninic in košček kruha. Ves božji dan lež i 
na trdih tleh, ki so le malo z mahom pregrnjena , 
in skuša sanjati kot mu je zapovedal oče . Vsak 
dan je bolj truden in slab in slednjič se m u 
zdi, kakor bi bil napol pijan, napol zaspan . V 
takem položaju so drugi navadno sanjali, a Vatomilku se noče prikazati ne medved, ne bivol , 
ne podlasica in sploh ne nobena žival . Sanjal 
je pač, sanjal veliko, a le o belih ljudeh, o katerih je pripovedovala skrbna mati, in ki sta


21


-nujejo daleč tam v daljni deželi, kjer vzhaj a 
solnce, ki so tudi tako beli kot ona — tud i 
tako prijazni kot ona. Pripluli so v nočnih, velikih čolnih po jezeru, in ko so dospeli do brega , 
se je začelo na obeh straneh čolna bliskati . Zagrmelo je, da se je gozd stresel, in rdečekožci 
so preplašeno zbežali . Izstopili so, izsekali gozd 
in nasadili na njegovo mesto krasna polja. 
Vse to se mu je sanjalo, a tako živo sanjalo , 
da je mislil, da je vse to resnica. Saj mu je 
znala mati tako živo pripovedovati o teh ljudeh , 
in to se mu je vtisnilo tako globoko v mlad o 
srce. Vsi so zbežali pred belimi ljudmi, le on 
je ostal pri svoji skrbni materi, pri belih ljude h 
in kadil ž njimi mirno svojo pipico. Tako je 
sanjal Vatomilko. 

7. Lov na bivole . 
Celih 36 dni je bil zaprt Vatomilko v 
temnici v gozdu . Nato pride oče k njemu i n 
ga radovedno vpraša, kaj je sanjal in katera 
žival se mu je pokazala kot posebna zaščitnica . 
Pa kako se začudi, ko mu pove Vatomilko, da 
ni videl nobene živali in tudi ne sanjal o kak i 
zveri, marveč le o belih ljudeh in njihovi de 
želi, ki leži daleč tam za gorami, kjer vzhaj a 
mlado solnce . Nato mu začne opisovati omenjen e 
kraje tako živo kot bi jih bil res videl, kar pa 
očeta tako ujezi, da je malo manjkalo, da ga n i 
v prvi razburjenosti zabodel . 

',Torej nisi videl bivola? 


— 22 —


',Medveda tudi ne? « 

„Tudi ne!” 

',Veverice tudi ne? " 

;,Tudi ne! u 

In oče povprašuje dalje in našteva vs e 
mogoče živali, a na vsa vprašanja dobi isti odgovor.: „Ne ! 

,,Ali niso imeli beli ljudje nič živali pr i 
sebi? ,, 

''Ne, « odvrne kratko Vatomilko, ',ampak 
ubijali so bivola z neko cevjo, iz katere se j e 
strašno zabliskalo in zagrmelo. 0 

To očeta malo potolaži. Prepriča se, da 
je sinov zaščitnik sam bivol . In s tem je popolnoma zadovoljen . Sedaj upa, da bo Vatomilk G 
močan in bojevit kot sam bivol . Do Namameh.e 
pa čuti vedno večje sovraštvo in sklene, da j o 
požene od hiše in za vselej zavrže ali pa umom . 
Se prej pa mora Vatomilko seveda na lov n a 
bivole, da dobi kožo. 

Takoj v sosedni dolini se je pasla cela 
jata bivolov. Krog in krog je obkrožalo dolin o 
strmo skalovje, ki je segalo ponekod 2 — 3 metr e 
visoko. Na dnu doline pa je rastla bujna trava , 

visoka skoraj kakor človek. Tu so se pasli 
divji bivoli. 

Vsi sosedje in znanci so bili povabljeni n a 

lov, da se jrepričajo osebno o Vatomilkovi moč i 
in spretnosti . V velikem krogu zažgó ogenj na 
vrhu doline in zapode na ta način zverjad v 
sredo ozke dolinice . 


— 23 — 

Na lov ne nosijo Indijanci lepih peres i n 
drugih okraskov, ampak kratek jopič okrog ledij , 
da so tem prožnejši in ročnejši. Oboroženi so 
dobro. Nekateri nosijo težke sulice, drugi velik e 
meče, tretji lok in puščice . 

Jn boj se začne. Na čilih konjih se zapodé v največjem diru proti sredi. Ogenj, gosti 
dim in divji krik oplaši vse živali, da begajo s 
povešenimi glavami po dolini semtertja . To ti 
je boj! Bivoli dirjajo kar med lovci, drugi s e 
pa skušajo s konji . 

Strašno tuljenje odmeva po vsej dolini . 
Nekateri konji se splašijo divjih, razdražljivi h 
zveri in le spretnost Indijancev jih obvlada. 
Drugi pa so že vajeni boja in se zapod e 

divje rezgetajoč nad zbegane živali . Puščice frče 
semtertja po zraku, sulice pa žvižgajo kot divj i 
orkan . Indijanci, vajeni boja, kričé in opijejo , 
kar morejo, brzdajo s čudovito spretnostjo konj e 
in dražijo že itak razjarjeno zverjad. In če se 
kak bNol zakadi proti konju, obrne jezde c 
bliskoma konja na stran, in mu zadá od strani 
smrtno rano, da se onemogel zvrne po tleh, kje r 
divje rjoveč in težko hropeč izkrvavi . Tak boj zahteva največjo spretnost in moč. 

Vatomilku ni videti, da je še mlad. Izkaže 
se spretnega in krepkega lovca. Prvega bivola, 
ki mu pridrvi nasproti, usmrti . Bivol se je zakadil namreč s povešeno glavo konju med prv e 
noge, v istem hipu pa ga zabode Vatomilko 
z velikim mečem, da se zvrne žival na mestu . 
Vsi, junaka gromovito pozdravljajo in hva


24 —


lij() Vatomika kot zelo spretnega in močneg a 
dečka . 

Njegov oče pa ni bil tako srečen. Ravno 
ko hoče pomeriti na bližnjega bivola, ga zadene v hrbet pušica druzega Indijanca, d a 
pade težko ranjen s konja. Ze hoče planiti nanj 
divji bivol in ga zabosti s krepkimi rogovi, ' a 
v hipu priskoči Vatomilko in zadene zver tako 
srečno, da obleži na mestu mrtva . 

Nekaj minut nato izdihne Vatomilkov oče , 
zadet ravno v srce. 

Zalost zavlada med vsemi Indijanci, ko 
vzdignejo mrtveca in ga privežejo na konja te r 

se napotijo tožno kričeč proti domu . 

Namameha, ki ni niti slutila, kaj je nameraval storiti ž njo njen mož, naglas zaplaka, ko 
zagleda mrtveca. Vse težave, vse bridkosti, ki 
jih je morala prej prestati, so v hipu pozabljen e 

in le to začuti, da ga je ljubila . Njega sedaj 
ni več ! 

In takrat dozori v njenem srcu trden sklep, 
ki ga je prej velikokrat odobrila, a zopet zavrgla , 
ki pa se ji znova poraja v srcu, sklep, da ubež i 
in se vrne k belim ljudem . 

8. Na begu. 
',Ali hočeš z mano bežati?" vpraša Namameha sina, ko so se Indijanci proti večeru ž e 
razšli in sta ostala sama pri mrtvecu . 

',Bežati, Namameha? Kam bežati?" 


— 25 —


',K belim ljudem, ki si o njih sanjal . To 

so tisti ljudje, ki ti jih je odločil veliki Bog za 
zaščitnike. Tudi jaz sem, kakor veš, belega rodu . 
Tvoj stari oče me je ugrabil dobrim staršem 
tam na vzhodu. Pojdi, da greva k njim nazaj! ,, 

',Kdo bo pa maščeval kri ubitega očeta ? 
Kdo usmrtil onega, ki ga je zadel s smrtonosnim 
orožjem? " 

',Prepusti vse velikemu Bogu, ki nima 

veselja nad krvjo, katero prelijemo iz maščevanja . , , 

In pobožno pokriža mati sina na čelo, n a 
usta in prsi, Vatomilko pa jo začudeno gleda , 
gleda njo, gleda ogenj, ki je plapolal zunaj 
pred vrati, gleda divji, razorani obraz mrtvega 
očeta in premišljuje . Vidi se mu, da se bojuje 
za dve reči . 

»Dobro !« reče slednjič . ',Grem s tabo, 
kamor naju kliče veliki Bog . Toda še prej morava opraviti po mrtvem očetu žalovalne obrede . « 

Takoj nato opravita vse potrebno . Drugi 

dan prenesó mrtvečevo truplo v gozd in je položé na močno rjuho, ki je pritrjena na štiri h 
močnih kolih in tvori tako nekako postelji podobno ležišče. Prinesó tudi vse skalpe in ji h 
polože poleg njega. Mislili so namreč, da morajo 
služiti vsakemu mrtvecu po smrti duše vse h 
onih, ki jih je usmrtil v življenju . Tudi orožj e 
in vse okraske mu prinesó po ondotni navadi . 
Nazadnje pa postavijo k glavi še večerjo, ker 
so mnenja, da je mrtvec po dnevu na lovu 
daleč, daleč v tuji deželi, po noči pa pride jes t 
in se odpočit. 


— 26 
Ko je vse potrebno opravljeno, osedla 
Vatomilko ponoči dva najboljša konja. Enega 
zasede sam, druzega pripravi za Namameho ; 
in on drži v naročji mlajšega bratca, mati p a 
najmlajšo sestrico. Vzamejo še enkrat skupaj 
slovo od očeta in zdirjajo nato v gozd, daleč , 
daleč proč, daleč tja proti belemu vzhodu . 

Dnevi in tedni so minuli. Gozd je bil tako 

zaraščen, da sta se morala beguna s silo skoz i 
preriti in si sproti delati pot; potoke sta morala 
pa kar preplavati. Toda poguma nista izgubila . 
Po več dnevih dospeta šele do jezera, ki ga 
Namameha takoj spozna . Bilo je jezero, ki j e 
preživela ob njem srečna mlada leta, bilo je t o 
ono jezero, kjer je izgubila vse drago, a bil o 
tudi ono jezero, ki jo je sedaj zopet vesel o 
sprejelo in jo pozdravljalo z lahnim šumenje m 
bisernih valčkov. 

Nič več ni samotne kočice ob jezeru. Okrog 
njega je narasla že cela vas, ki se je ponašal a 
z lepo cerkvicó . V vasi pa je bival tudi katolišk i 
duhovnik. 

Čudna čustva so navdajala Namamehin o 
srce, ko je videla zopet kraje svojih mladih let , 
kraje svoje izgubljene sreče. Kako čudno ji je 
bilo sedaj, vse je bilo drugače. Ljudje, ki so jo 
obstopili, je niso poznali, ona pa tudi njih ne . 
Čudom so se čudili, ko jim je pripovedoval a 
Namameha vse svoje dogodke . Z velikim veseljem 
sprejmó ubežnike in drage volje jim prepusi é 
majhno kočico ob jezeru za stanovanje. In 
prišel je tudi duhovnik k njim ter poučeval 


27


Vatomilka v sv. veri in ga kmalu krstil za' 
Martina. Martin pa je kazal posebno nadarjenost, 
zato sklene dobri duhovnik, da ga pošlje v šolo , 

kjer se še bolj izobrazi in izuči, da bo moge l 
oznanjevati pozneje Kristusov nauk svojim rojakom. 

Z velikim veseljem privoli v to mati, ki s e 
imenuje zopet Marija Leblank, in tako je posta l 
Vatomilko vnet in pobožen duhovnik, ki je razširjal krščansko vero med Indijanci, svojim i 
rojaki . 


Druga povest.
Tahko, mladi misijonar.


Spisal A. od B.
Prevel M. B.



31 — 

l . Tahko se žalostilo vrne. 
Bilo je 15. velikega srpana l. 1868. na praznik 
Marijinega Vnebovzetja . Visoko na severovzhod u 
v Severni Ameriki je priplula v nortonski pri 
stan velika ladja sv. Mihael, last ruskega ribič a 
Oronceva. Bila je zelo velika, ker je bila namenjena v prvi vrsti za lov na kite. Vse jarbole s o 
bile okrašene z manjšimi in večjimi zastavami , 
in na obrazu mornarjev si bral neko izredn o 
praznično veselje. Zagledali so zopet varno zavetje, srečno obrežje; tu se je dvigala mala 
trdnjavica, okrog katere so se vrstile njihov e 
rojstne koče. Vsi so že obupali, da bi jih še 
kdaj videli. Pred dvema letoma so namreč od 
pluli na kite na široko odprto morje. Usoda 
pa jim ni bila posebno mila . Zaneslo jih j e 
visoko gori proti severu v ledeno morje me d 
cele gore plavajočega ledu. Prezimiti so moral i 
tu in čakati, da je prišlo gorko poletje in ji h 
rešilo. Zopet so bili prosti, prosti sredi širokega 
morja, odkoder so se vrnili veseli domov, rešen i 
gotove smrti. Bili so tembolj veseli, ker so nalovili veliko kitov in nabran veliko dobre masti , 
Iran imenovane, — kar je bil njihov namen, — 
a vrhutega so našli v ledu še veliko slonove kosti . 
Zadovoljni so se vračali sedaj domov v nortonski zaliv . 

A medtem se je mnogo izpremenilo! Na 

mali trdnjavici ni vihrala več ruska zastava , 
ampak arnerikanska. Začudeno se Spogledajo in 


32 —


povprašujejo drug druzega, kaj se je neki med 

tem časom zgodilo . 

Med njimi pa je bil tudi čvrst indijanski 
deček šestnajstih let. Tudi ta je bil izredno 
vesel in ukajoč je skakal po krovu ladje, ko j e 
zagledal domača tla . Ko pa zapazi, da postajaj o 
mornarji resni, tihi in nekam polni skrbi, vpraš a 
poleg sebe stoječe : 

' ,Ivan, Feodor, Pavel! zakaj niste več veseli , 
zakaj ne ukate iti se ne smejete? " 

Molče mu vsi odkimajo in zró venomer 
proti obrežju, na licu pa se jim bere, kako ji m 
raste v srcu skrb za lastno domovino in ji m 
budi vedno več vprašanj . Tedaj pristopi k dečku 
kapitan ladje, Oroncev, ga prime za ramo in reče : 

,,Tahko, bojim se, da so kupili Amerikanci 
tvojo domovino od Rusov in da se bova moral a 

Iočiti. 0 

,,Ločiti? u vpraša Tahko - tako je bil o 
namreč dečku ime, — ',kam hočeš pa iti? « 

' ,Če so kupili Amerikanci Alasko, pote m 
se vrnem nazaj na Rusko, . odvrne kapitan z 
resnim glasom. 

Medtem dospe ladja v pristanišče. V morj e 
spuste mal čolnič, na katerem se odpelje na 
suho Oroncev, več mornarjev in Tahko . Velik a 
množica ljudstva je zbrana na obrežju in začudena gleda prišlece ; nihče jih ne pozna . Ka r 
se oglasi nekdo : 

',To bo menda Oroncev! To bo ladja 
St. Mihael, o kateri smo mislili, da je že utonila 
na severu. Hvala Bogu, rešeni so! u 


33 

Tedaj odvrne Oroncev mirno :
',Res je, rešeni smo! A kaj se je pa zgodil o


med tem časom tukaj? u 

In predenj stopi novi amerikanski poveljni k 
trdnjave, ga prijazno pozdravi in mu pove, da s o 

kupili Amerikanci to okolico in da je večina Ruso v 
zapustilo deželo in -se vrnilo domov na Rusko . 

Medtem pa ni nihče pazil na malega Tahka. 
Brž ko je bil na suhem, je pregledal vso množico, kakor bi koga iskal. In res je iskal, a 
ker ga ni našel, jo ubere, kar najhitreje more , 
po obrežju vun na konec vasi, kjer je stal a 
borna koča, zložena iz samih neotesanih debe l 
in drevesnih kož. To kočo je Tahko dobro 
poznal in jo zelo spoštoval . Bila je koča njegovih staršev, kjer je preživel dve leti . Kaka 
žalost se ga pa poloti, ko že od daleč spozna, 
da je bržkone popolnoma zapuščena . Nič se n e 
kadi iž nje, tudi domačega psa ni nikjer, da b i 
ga ponavadi pozdravil, vse je tako zapuščeno . 

Takolag! Talahna! Dragi oče! Ljuba mati ! " 
vsklikne bolestno in zaihti . 

In prišlo je nekaj sosedov, ki so ga začel i 
začudeno gledati . Tahko pa jih vpraša s solznim i 
očmi in tresoč/im glasom : 

',Kje je Takolag, moj oče? Kje je Talahna, 
moja mati? u 

,,Takolag? Ali je Takolag tvoj oče? u vprašujejo Indijanci. ',Torej si ti Tahko? Da, da, to je 
sani Tahko! Z morja se je vrnil . Ubog deček ! 
Tvoj oče in tvoja mati sta se odpeljala že pred 
davnim časom na saneh proti solncu, očesu dneva . . 

Spillmann . pov . VIII . 


34


',Koliko časa pa je že od tega, kar sta se 
odpeljala?" vpraša Tahko. 

',Dvanajstkrat se je že luna, — oko noči — 
odprla in zaprla," (t. j. dvanajstkrat se je že 
zamenjal ščip z mlajem . ) 

',Kam, v kateri smeri pa sta izginila? " 
vpraša Tahko dalje. 
',Tega nista povedala, a izginila sta n a 
saneh tamle za onim hribom . In od tedaj j u 

nismo več videli . " 
Tahko povesi glavo in premišlja nekaj časa . 
Kar vpraša nekam strastno : 
' ,Zakaj je pa zapustil moj oče to kočo, k i 
jo je vendar tako ljubil in šele pred dobrim i 
tremi leti postavil? " 
In oglasi se častitljiv sivolas starček ter začn e 
pripovedovati : 

',Ko so prišli belokožci pred letom tusem 

s svojimi ladjami, so tvojega očeta grdo gledali 
in mu pretili, da ga zapode iz lastne hiše . Mi 
sami nismo razumeli njihove govorice, vsled 
tega so se jezili in nas podili odtod. To je pa 
zelo ujezilo tvojega očeta, ki je rad ponosen ko t 
sivi kralj gorá (t. j. severni medved), in ker j e 
mislil, da si utonil in se več ne vrneš, je izgini l 
z materjo v tujino . " 

Tahko se spomni zopet očeta in matere ; 
solze mu zalijejo oči in znova glasno zaihti . 
Cuti se popolnoma zapuščenega, popolnom a 
osamelega. In vsede se v temni kotiček koče, 
pobesi glavo na prsa in plaka 


— 35 — 

To je bila prva prevara v mladem Tahko

vem življenju, prvič se je čutil nesrečnega. Pred 
štirimi leti je prišel njegov oče z materjo semkaj 
iz daljnega vzhoda ob reki Inana. V njihovi 
vasi je razsajala takrat huda kuga in lakota. In 
zanesla se je tjakaj vest, da dajejo belokožc i 
daleč tam na zapaclu Indijancem radi dobr e 
hrane za bobrove kože . Celih deset družin j e 
verjelo tej novici, zapustilo rojstni kraj in šl o 
na pot preko visokih gora . Po večmesečnem 
potovanju so dospeli srečno ob reki Jukon o 
ruske naselbine Sv. Mihael ob nortonskem zalivu. In res so prodali svoje blago še doka j 
dobro ter dobili zanj dobre moke in mesa . 
Udomačili so se potem v tem kraju, postavil i 
si v bližini koče in delali Rusom za vsakdanj i 
kruh. 

Tudi Tahko, dvanajstleten deček, si je zna l 
že pomagati do kruha . Služil je pri kapitan u 
Oroncevu, sekal zanj drva v gozdu in jih vozi l 
domov na malih saneh. Oroncev je bil zelo 
vesel malega dečka, ki je veliko obetal, in k o 
se je odpravil pred dvema letoma zopet na kite , 
ga je vzel sabo. Njegovim staršem pa je mora l 
še prej obljubiti, da bo skrbel zanj kot za 
lastnega sina, ker le pod tem pogojem ga j e 
pustil oče Takolag od doma. Oroncev ga je 
hotel izvežbati za spretnega ribiča in kitolovca . 

Ker pa ni bilo Tahkota celi dve leti nazaj, 

sta mislila oče in mati, da je utonil v morski 
globini, in žalostna, da sta izgubila edinega ljubljenca, sta se vrnila v domovino . 

3. 

— 36 —


Sam je bil, čisto sam Takho med tujim i 
obrazi. Plaho je zrl okrog sebe in ihtel. Zdelo 
se je kot da išče nečesa, da išče izgubljeni h 
nad. O, kolikrat se je veselil na morju trenutka , 
ko bo zopet pri materi! Kako pazno je gleda l 
vedno po daljnem morju! In spomin na starš e 
ga je tako podžigal k delu, da je večkrat za 
pazil kakega kita daleč v nedogledni daljavi, k i 
bi ga bili gotovo vsi prezrli. In Oroncev ga je 
vselej pohvalil in mu podaril še kaj posebej . 
Nabral je že cele tri zaboje masti, ki mu j o 
je bil podaril pomalem Oroncev kot posebno 
plačilo za njegovo paznost. Veselo jih je motri l 
in srce mu je igralo radosti, ko se je spomnil , 
da bo mogel razveseliti očeta in mater s tak o 
lepim zaslužkom . 

In sedaj je vse to uničeno. Izginila sta mu 
oba, in sam ni vedel kam za njima. Tega malega, kar si je bil prislužil, jima ni mogel pokloniti , 
da bi vživala sad njegovega truda, znak njegov e 
ljubezni. Nič več ga ni veselilo. In kaj naj 
počne zdaj tako sam med tujim svetom? Neka j 
časa sedi mirno, popolnoma zatopljen v sé in v 
svojo usodo. Drugi ga pomilujejo in govore 
med seboj toinono. Slednjič ga vpraša zopet 
sivolasi starček : 

„In kaj misliš sedaj početi, Tahko? ” 

„Ne vem še, ,. odvrne hladno deček. ',To 

moram še premisliti in vprašati velikega Boga . a 

',Prav tako!” de starec in se obrne k 
Indijancem . ',Pustite ga samega! Tahko je prebrisan, uganil bo gotovo pravo ." 


37 

2. Valen sklep . 
Celo noč ni zatisnil Tahko očesa . Premišljal 
je in prevdarjal, kaj naj stori, kam naj se obrne , 
da najde svoje starše. Neizčrpne solze mu močijo mlado lice in večkrat vzdihne : 

moj dragi oče, o moja skrbna mati! , , 

Pobožno sklepa svoje roke, jih dviga 
proti jasnemu nebu, ki zre sočutno nanj skoz i 
ozko odprtino na strehi, in moli . 

Ko se naredi dan in zazvoni zjutraj mal i 

zvonček v stolpu trdnjave, skoči Tahko pokonci. V njegovem mladem srcu je dozorel 
sklep, da se napravi na pot, da gre iskat svoji h 
staršev. Predno pa zapusti drago mu kočo, poklekne še enkrat in moli kot ga je bil nauči l 
oče Oroncev : 

' ,Oče naš, ki kraljuješ gori v nebesih, ču j 
nad mano! Varuj me hudega in pomagaj mi , 
da najdem svojega očeta! " 

Nato vstane in hiti v pristanišče iskat očet a 
Oronceva. Dobi ga že pri delu. Vsi mornarji 
so izlagali z ladje zaboje in sodčke, ki so bil i 
polni kitove masti in slonove kosti . 

,,Tahko, vzemi vendar svoje tri sodčke, k i 
si si jih prislužil ; tega ti dam pa še povrhu, a 
mu reče oče Oroncev, ko ga zagleda . ',Ponesi 
vse svojim staršem, pa lepo jih pozdravi tud i 
v mojem imenu! Gotovo so veseli tvojega 
prihoda ? a 

Tahko pa prime hvaležno Oronceva za rok o 
in zaihti : 


-,— 38 

„Oče Oroncev, nič več jih ni tu! ,, 

',Kaj?,, se začudi Oroncev, „ni jih več tu ? 
Ali so morda že umrli ? « 

„Ne, niso umrli, ampak odšli so nazaj 
svojo domovino k ,škilastim Indijancem`, ker s o 
mislili, da sem že utonil v morskih valovih, i n 
ker so jih novi sosedje belokožci grdo gledali . 

„To mi moraš pa natančneje razložiti, « reče 
kapitan in se vsede z dečkom malo vstran n a 
bruno ob morju . 

In Tahko začne praviti Oroncevu vse, ka r 
je izvedel od Indijancev o očetu, konča pa z 
besedami : 

,,Prav si govoril včeraj, oče Oroncev, d a 
se morava ločiti, ker grem iskat svojih skrbni h 
staršev. « 

„Tako pa nisem mislil, « odvrne dobrosrčni Rus ; „sedaj si izgubil očeta in mater, 
ostani torej pri meni, biti ti hočem oče i n 
dokler boš pri meni, ti ne bo manjkalo ničesar . , , 

„Oče Oroncev, « odvrne Tahko z neki m 
očitajočim glasom, „sam si mi večkrat pravil , 
da moram svojega očeta in svojo mater vsekda r 
spoštovati in ljubiti, zanje skrbeti, jih nikdar n e 
zapustiti, zlasti še ko se postarajo . Zato mi po 
deli veliki Oče v nebesih veliko sreče . Sedaj 
vidiš torej, da moram in moram iskati svojeg a 
postaranega očeta.. 

Ginjen zre stari kapitan dečka in reče : 

„Prav imaš Tahko! Zaupaj v Boga in o n 
ti bo pomagal ! « 


39 

„To dobro vem,” odvrne Tahko, „obljubi l 
sem namreč nocoj velikemu Očetu v nebesih , 
da hočem povedati vse, kar vem o njem i n 
njegovem božjem Sinu Jezusu, tudi svojim staršem, 
da ga bodo tudi oni molili, se dali očistiti z 
blagoslovljeno vodo in prišli v nebesa . Sedaj n e 
vesta še ničesar o njem in zato ju moram 
poiskati . ” 

„Kako ju boš pa dobil, če ne veš, kam 
sta šla in kje sta?” vpraša Oroncev. 

„Upam, da jih še dobim v njihovi domovini ob reki Inani . Tam so doma ,škiljast i 
Indijanci`, tam imamo tudi mi še svojo staro 

kočo .” 
„Moj Bog, to je vendar daleč, predale č 
zate,” dé kapitan, „za to pot rabiš več mesecev .” 

„Vem, dobro vem, da je daleč, a ne straši m 
se pota, ne bojim se truda, saj sem močan in 
zdrav. ” 

„Pa počakaj saj, da bodo šli kožuharji gori o b 
reki Jukon, potem greš lahko ž njimi . ” 

„Ne, oče Oroncev! Kožuharjev ne sme m 
in ne morem čakati. Oni iščejo kožuhe, jaz pa 
očeta. In ko dobe oni dovolj svojih stvari, s e 
vrnejo in prav lahko me prisilijo, da jim moram 
peljati kožuhe na svojih saneh nazaj . Rajši gre m 
sam.” 

„To bo pa nevarna pot,” meni kapitan i n 
zalaje dvomljivo z glavo. „Bojim se za tvoj e 
mlado življenje . ” 

„Oče Oroncev! nekoč si mi pravil, da j e 
poslal Oče iz nebes mlademu Tobiju svojega 


40


duha z ognjenimi peruti, ki mu je kazal pot , 
ga varoval vseh nevarnosti, rešil kitovega žrel a 
in prepodil hudobnega duha . Saj pošlje nebešk i 

Oče gotovo tudi meni svojega duha z ognjenimi peruti; ampak', - tu zastane dečku beseda in proseče milo pogleda kapitana . 

Oroncev to takoj zapazi, zato reče : 

',No, le nadaljuj, le! " 

In Tahko nadaljuje :
',Nimam ne sani in ne psov, da bi šel


iskat svojega dobrega očeta in skrbno mater . 
Ali bi mi jih hotel ti kupiti? . 

',Prav rad," odvrne Oroncev, ',prav rad t i 
kupim in sicer najboljše sani, ki se dobe tu , 
in devet psov. " 

To rekši vstane in gre z dečkom v bližnj o 
vas, kjer se je lahko nakupilo takih stvari. Dolgo 
izbira Tahko, gredno dobi najboljše sani, deve t 
krasnih, močnih psov in trdno opravo za pse . 

Nato se odpeljeta z Oroncevom k Tahkov i 

koči, kamor zapre pse in sani ter se vrne naza j 
k morju, da si izbere na ladji še drugih potrebnih stvari, predvsem pušk, patron, nožev , 
žag itd. Takih stvari nimajo Indijanci in to so 
zanje prave dragocenosti, ker tam ni ne želez a 
in ne bakra, zato jih bolj cenijo kot zlato. Vrhu 
tega pa kupi Oroncev Tahku še dve gork i 
obleki iz kožuhovine, narejeni prav po noš i 
ondotnih Indijancev. 


— 41 
3. Veselo snidenje. 
Tahko je že popolnoma pripravljen in preskrbljen za daljno pot. Čaka le še, da zapade 
na novo sneg . Med tem časom pa sedeva sa m 
v koči in rezlja iz slonove kosti lep križec z a 
kapitana Oronceva. Počasi napreduje delo, ker 
nima druzega orodja kot majhno jekleno klin o 
in steklo. Toda Tahko je potrpežljiv in vstrajen. 
Marljivo razlja dan na dan, vmes pa mali : 

' ,Ljubi nebeški Oče, blagoslovi očeta Oronceva, mene pa pripelji k mojim skrbnim staršem! " 

Večkrat ga obišče pri delu stari kapitan, ki 
se zelo težko loči od pridnega dečka, in po 
seda pri njem ter se ž njim razgovarja. I n 
tedaj ga naprosi Tahko : 

' ,Oče Oroncev, povej, mi še kaj iz svete 
knjige (t. j. iz sv. pisma)! " 

Kaj rad ustreže vselej stari kapitan dečkov i 
želji in mu pripoveduje na dolgo in široko o 
egiptovskem Jožefu, o Davidu, o Kristusovi h 
čudežih in drugih stvareh ; zraven ga pa uč i 
tudi molitvic, zlasti deset božjih zapovedi i n 
angeljevo češčenje, kar Tahko z velikim veseljem 
posluša in se kmalu vsega nauči . 

Nekoč pa reče Oroncev : 

',Poslušaj me, Tahko! Vidin], da imaš vroč e 
želje, naučiti se molitvic belokožcev. Kaj boš 
pa storil, ko prideš zopet v deželo Indijance v 
in te bodo stari čarovniki silili, da se udeležuje š 
slavnosti hudobnega duha in zraven plešeš? Č e 
jih ne boš ubogal, te pa umore ! a 


— 42 —


',O, oče Oroncev, te dni sem že veliko , 
veliko na to mislil . 

',Tako! ,, se začudi Oroncev . '' Kaj si pa 
vse mislil ?__ 

',Da bom pravil vse to, kar sem slišal o d 
tebe, svojim rojakom v Inani, « nadaljuje Tahko . 
' ,Pripeljati jih hočem na pravo pot, ki pelje v 
nebesa, in jih očistiti z blagoslovljeno vodo. Zato 
te prosim, daj mi malo one vode, s katero si 
mene očistili, 

',Res, Tahko? Misliš li to resno? « se še 

bolj začudi Oroncev. »Tega pač nisem mislil, da 
naredim iz tebe misijonarja. Srčno me veseli, 
da si se odločil za tako sveto in vzvišeno delo . 
Le potrpi nekoliko in poučuj svoje rojake! Bog 
vam pošlje potem že svojega duhovnika, ki va m 
prinese tudi blagoslovljene vode . « 

Stirinajst dni je medtem že minilo, kar se 
izpremeni vreme. Gosti oblaki zakrijejo vedro 
nebo in od severa zapiše hud, oster veter. Drugo 

jutro leži že pol čevlja debel sneg po vsej 
okolici. Veselo se obleče Tahko v novo obleko , 
obuje gorke zimske čevlje, s katerimi se hod i 
lahko po snegu, vzame sani in pse seboj i n 
poišče kapitana, da se poslovi. Dobi ga ravno 
pred vrati male trdnjavice . 

',Sedaj pa odrinem, oče Oroncev! mu zakliče nasproti in mu poda hvaležno roko v slovo . 

',Sedaj se morava za celo življenje ločiti . 
Glej, ljubi Tahko! To le podobico ti dam v 
spomin, da me nikdar ne pozabiš . Vzemi jo v 
hvaležen spomin, to je podobica nebeške Matere . 


— 43 --
Če boš kdaj v hudi nevarnošti, kliči jo zaupn o 
na pomoč: ,Marija, pomagaj mi!' in moli tudi 
zame! u S temi besedami se hoče Oroncev po 
sloviti, Tahko pa ogleduje krasno podobico in reče : 

Wverjen bodi, oče Oroncev, da bom misli l 
vsekdar nate. Tebe ne smem in ne more m 
nikdar pozabfti . ¦, In 'veselo vzame malo podobico , 
si jo obesi na vrat in jo skrije v nedrije. 

Med tem časom so mu vpregli mornarj i 
pse dobro v sani in so se drenjali krog njega , 
mu stiskali ginjeni roke in mu želeli srečn o 
pot. Kapitan pa ga prime za ramo in reče 
slovesno : 

,,Tahko, ostani vedno dober in ne pozab i 
Matere božje! ,, . . . Se hoče govoriti oče Oroncev , 
a v hipu se obrne vstran, da skrije solze, k i 
mu zalijo oči, in da ne pokaže, kako težko mu 
je slovo. 

In Tahko odrine proč od dragih znancev, 
proč od dobrega kapitana proti sredi dežele, tj a 
proti daljnemu vzhodu za negotovim ciljem . 

Ko je že prav zunaj na prostem, zunaj 
na širni planjavi, ko mu izgine za hrbtom š e 

zadnja sled nortonskega zaliva, takrat začuti v 
srcu novo veselje. [znova čuti, da je prost, pros t 
pod širnim nebom . Rad bi ostal sicer še pri 
očetu Oroncevu, toda ladja mu je vendar pretesna. Bil je pač Indijanec in navajen že izza 
mlada širnega sveta, navajen prehoditi po več st o 
ur črez gore in doline, črez drn in strn in 
streljati, brhko divjačino . Vsledtega mu ne more 
zadoščati ozka ladja, kjer je lahko šel komaj 


44


deset korakov, da se ne bi kam zadel, ladja ga 

ne more osrečiti, ker mu tudi ne more dat i 
prostega gibanja. Sedaj je pa prost . . 

Ponosnb in samozavestno ogleduje nov o 
puško, ki mu visi preko rame, in prav rad b i 
jo poskusil na kaki živali, a nobenega zajca , 
nobene lisice ni zapaziti v snegu . Srce mu kar 

poskoči veselja, če se spomni, kaj vse ima n a 
saneh, ki jih vlečejo psi več sto korakov pre d 
njim : še nekaj drugih pušk, patron, celo steklo, 
porcelan in kdove kaj vse mu je dal oče Oroncev. 

Tahko misli, da je najbogatejši mož" cel e 
Maske. Med Indijanci bo pa gotovo vsaj ede n 
najbogatejših. Marsikateri glavar ga bo zavidal 
radi njegovih dobrih pušk, ker sam ima navadn o 
le po eno, pa še to slabo. In Tahko misli , 

le na to, kako bo razveselil svojega očeta i n 
mater z vsemi temi stvarmi. In srečnega, zadovoljnega se začuti Tahko. Toda kali mu 
srečo misel : ali pa sploh najdeš še očeta in 
mater, ali sploh prideš srečno v domovino? I n 
zamisli se, obraz se mu nabere v gube in molče 
drsa naprej, naprej po belem snegu . 

Kar ga vzdrami nekaj neprijetnega . Na glavo 

ga zadene velik kamen s tako močjo, da se zvrne po 
tleh. Dasi malo zbegan zgrabi brž za puško, skoč i 
pokonci in gleda, odkod je priletel udarec. Kar 
zagleda na robu gozda za drevesom komaj 3 0 
korakov oddaljenega Inoita, ki je stopil' zopet 
izza drevesa in vihtel znova veliko sulico, d a 
jo zažene na Tahka . Ta pa nameri puško 
ravno v prsa hudobnežu, ki ga čaka tu že 


— 45 
več dni, da bi ga oropal. Tahko bi ga zadel 
gotovo v srce, ker se je bil v streljanju zelo 
izuril na morju na lovu morskih psov, a v 
hipu se spomni nečesa. Ce moža usmrti, pride 
v goreče jezero hudobnega duha, odkoder n i 
več rešitve. Nočem ga ustreliti, si misli, ne g a 
usmrtiti, le toliko ga zadenem, da mi ne b o 
mogel več škoditi. Pomeri v roko, strel poči in 
Inoit obleži s prestrel j eno roko. Tahko ga hoče 
kar pustiti in iti za psi, ki so že daleč spredaj . 
Toda spomni se, da bi ranjenec v snegu lahk o 
zmrznil ; zato zažvižga psom, da se ustavijo, i n 
se bliža zelo oprezno ranjenemu Inoitu . 

Ko ga ta zapazi, stegne ranjeno roko prot i 
njemu in ga prosi : 
',Nikar me ne usmrti, prosim te, samo 
umori me nikar! . 

Tahko pa odvrne : 

',Ne boj se! Moj nebeški Bog mi prepoveduje ropati in moriti svoje brate . Vrzi proč 
orožje, da ti obvežem rano! . 

Inoit se silno začudi dečkovi velikodušnost i 
in vrže daleč proč sulico in bodalo, ki ga j e 
imel za pasom . 

',Inanci so pač veliko boljši in plemenitejš'i kot mi Inoiti, u dé nekako osramočen. 
Tahko pa odvrne : 

',Tudi Inanci so divji, surovi in ropaj o 
svoje brate ; toda jaz sem se učil moliti pravega 
Boga, ki pa strogo prepoveduje rop in umor . . 

',jaz sem pa do danes zasramoval bel e 
duhovnike, « vzdihne bolestno Inoit . ',Toda še 


— 46
danes hočem iti k njim in se pri nji h 
učiti . « 

Tahka zelo razveseli ta trden sklep in te resn e 
besede. Brž steče k sanem in prinese v mali 
steklenici mazila za rane, ki mu jo je dal oč e 
Oroncev, in skrbno obveže rano, Nato ga vpraša , 
ali more sam hoditi ; in ko mu potrdi ranjenec 
vprašanje, mu da še nekaj požirkov močneg a 
vina, ki mu ga je tudi dal za pot oče Oroncev. 
Inoit pa se dvigne, gleda ves začuden dečk a 
in reče : 

,, Jaz sem hotel tebi slabo storiti, ti pa m i 

povračuješ z dobrim . Tega pač ne pozabim 
nikdar . « 

Nato odide in izgine v gozdu, Tahko pa 
nadaljuje svojo pot. Zopet se čuti srečnega i n 
veselega kot še nikdar prej in vedno misli le 
na očeta in mater in se spominja očeta Oronceva , 
ki mu je pravil slično zgodbico o usmiljene m 
Samarijanu. A odslej mora biti bolj pazljiv, bol jpreviden. Dasi je bil prej kot Indijanec navajen , 
da mu ni ušel niti najmanjši šum, vendar je 
sedaj drugačen . Na ladji se mu ni bilo treb a 
bati nobene nevarnosti, nobenega napada, zato 
se je navadil že nekake brezskrbnosti. Sedaj pa 
mora že bolj paziti na vse strani . 

Približal se je večer. Psi so bili že utrujen i 
in upehani, vozili so vedno počasneje . Tahko 
se ustavi in sklene prenočiti med dvema velikim a 
skalama v gozdu blizu pota, ki sta mu služil i 
za varno zavetje. Izpreže pse in jih priveže v 
krogu vsacega na eno drevo, v sredo pa postavi 


47


sani, kamor se vleže sam . Še prej pa vrže pso m 
suhih rib in poklekne, da opravi po navad i 

svojo večerno molitev. Spoštljivo vzame iz nedri j 
lepo podobico Matere Božje in moli : 

velika nebeška gospa, varuj me! Bla

goslovi očeta Oronceva in kaži mi pot k očet u 
in materi !« Nato se, zavije v gorko volnen o 
odejo in sladko zaspi . 

Ponoči sanja, da je na veliki ladji z očeto m 
Oroncevom . Izvlekla sta iz morja velikega kita. 
Ko ga imata na krovu in ga ogledujeta, postan e 
kar naenkrat velika mrtvaška krsta. Odpreta jo 
in notri najdeta Tahkovega očeta in mater. Tahko 
se hudo prestraši, onadva pa odpreta oči in 
mu rečeta s sladkim nasmehom : 

,,Tahko, na svidenje v nebesih ! 

Te besede ga zbodejo kot živ meč v src e 
in v tem strahu se prebudi . . . Pogleda okrog ; 
psi so še vsi pod snegom in sladko spe. Premišlja, kaj neki pomenijo te čudne sanje . 'I n 
vedno in vedno se mu vsiljuje misel in strah , 
da se je ljubljenim staršem morda kaj zgodilo . 
Skoči pokonci, poklekne in moli zopet pre d 
podobico Matere Božje kot prejšnji večer. Po 
molitvi da psom še vsakemu košček ribe, mal o 
zavžije i sam, nato jih pa Vpreže in požene 
dalje, dalje 

Ves dopoldan se nič ne ustavi, nepretrgom a 
nadaljuje težavno pot, dokler ne pride v mal o 
trdnjavo Naluto, poleg katere je stala majhn a 
indijanska vasica . 


48 

Tu, je dospel torej do reke Jukon, ob kater i 

se vleče pot še kakih sto ur. Predno pa gre 
naprej, se ustavi malo v vasi, kjer hoče poizvedeti , 
ni - li videl kdo iti tod mimo njegovega očeta . 
Morda izve vsaj odkod je prišel ali kam j e 
šel? Pot drži tod mimo, morala sta iti tore j 
na vsak način mimo Nalute . 

Skrbno povprašuje vsakogar, ki ga sreča , 
a vprašuje zastonj. Nihče mu ne vé ničesar 
povedati. Ze hoče zapustiti vas žalosten, da se 
mu je podrla tako lepa nada,' žalosten, da mord a 
izgreši pravo pot, kar plane iz sosedne koče 
velik pes proti njemu, ga voha in maja prijazno z repom ter se spenja dobrikaje se o b 
njem kvišku. Začuden gleda Tahko prijaznega 
psa in ugiba, odkod ga neki pozna. 

„Vasko! ,, vsklikne naenkrat, „Vasko, ali si 

ti? Kje je pa moj oče Takolag, Vasko? Išči , 
Vasko, išči! ” 

Vselej je ubogal pes na tako povelje i n 
stekel za Takolagom, danes pa ne uboga, rnarve č 
nekam bolestno zatuli in obstoji ped TahkolTi . 

Medtem pa Tahko ni zapazil, da je stopi l 

iz koče velik častitljiv mož z dolgo brado i n 
opazoval ves prizor. Zavit je bil v gorak kožu h 
in ko je slišal, da kliče Tahko psa s pravi m 
imenom, stopi k njemu in ga vpraša : 

poznaš psa? " 

„Seveda ga poznani,” odvrne Tahko, „saj 
je naš pes ; toda kje je pa moj oče? C e 
kaj veš o njem, prosim te, povej mi, ker g a 
iščem že tako dolgo.” 


49 

„Ali si njegov sin? Kako je pa to mogoče ? 
Pravil mi je vendar, da mu je utonil edin i 
ljubljenec v morju.” 

„To je res mislil, toda vsi srno se srečn o 
rešili . Sedaj mi pa povej, kje je moj oče, al i 
je tukaj?” 

„Ne, tukaj ga ni več,” odvrne beli mož . 
„Lansko leto, ko se je vračal domov, je prenoči l 
pri meni. Takrat sem kupil od njega tegale Vaska , 
ker sem rabil dobrega psa, da se morem voziti 
tod okoli in obiskovati Indijance po vaseh . ” 

„Torej kupčuješ s kožuhovino?” vpraš a 
Tahko. 

„Ne, nisem kožuhar,” odvrne smeje s e 

misijonar — bil je namreč katoliški duhovni k 

-- „marveč iščem duš, misijonar sem, dom a 
sem na daljnem vzhodu. ” 

Tahko kar ostrmi in stopi korak nazaj . 

Cez nekaj časa vpraša : 

misijonar s križem? " 

„Gotovo s križem! Glej ga, tule ga imam, ” 
odvrne misijonar prijazno in pokaže na križec , 
ki mu visi okrog vratu. Že ga hoče Tahko 
poljubiti, a vendar si še ne upa, ker dvorni , 
jeli res pravi duhovnik ali ne. Zato vpraša dalje: 

„Alr ljubiš tudi veliko nebeško Mater s 

Sinom v naročju?” 
„Hočeš najbrže reči preblaženo Devic o 
Marijo. Da, ljubim jo prisrčno in častim iz 
vsega srca. V sobi imam tudi njeno krasn o 
podobo. Pa zakaj to vprašuješ? ” 

SpiHmann . pov VIII . 


— 5 O —


„Ker me je oče Oroncev svaril, naj se 
varujem krivih misijonarjev, ki nimajo križa in 
ne ljubijo Marije . Oče Oroncev je dejal, da n e 
poznajo pravega pota v nebesa . Ti pa si pravi 
misijonar in tebi zaupam . ” 

„Stopi malo v sobo in odpočij se do jutri ; 
veliko bi še rad s tabo govoril ; vidim namreč, 
da te je Bog poslal k meni .” 

„Vsak dan sem molil in prosil Boga, naj 

me pripelje k očetu,” odvrne deček, „in seda j 
mi je uslišal vročo prošnjo, ker sem našel sled 
za ljubljenimi starši.” 

„Bog blagoslovi tvoj prihod v mejo hišo, ” 

dé duhovnik in poda dečku prijazno roko . Nato 
odpre široka vrata majhne lope, ki je pri 
zidana pri hiši, in pomaga dečku spraviti san i 
pod streho. Tudi pse spravi v gorak hlev i n 
jim da suhih rib. Tahko se zelo čudi vsemu temu, 
ker pri njih si morajo naloviti psi sami hrane , 
le če so na potu, jim dajo malo jesti in to le 
enkrat na dan . Prenočiti morajo kar na proste m 
v snegu. Se bolj pa se začudi Tahko, ko stop i 
v sobo. Zložena je kot vse indijanske le iz ne 
otesanih debel in luknje so zamašene z maho m 
in brezovim lubjem, pokrita pa je s kožuhovino. 
A vendar je izredno okusna, snažna in svetla . 
Ima namreč na vseh stenah razven stene proti 
severu polno malih okenc, ki so preprežen a 
vsa s skoro prozornimi oluščenimi ribjimi ko 
žicami. Tega drugi Indijanci niso imeli. 

In še nekaj dečka zelo preseneči : na sten i 
visi velika podoba Matere božje z Jezuščkom v 
naročji. Tahko jo takoj spozna in vzklikne : 


— 51
',Ta je pa prav podobna moji, ki mi jo j e 

dal oče Oroncev . " 

In veselo pokaže misijonarju malo porcelanasto podobico. Duhovnik pa jo nekaj časa 
ogleduje ter reče nato : 

„Ti si torej že kristjan, ker ti je dal ruski 
duhovnik tole podobico ! 

',Da, sem otrok nebeškega očeta,” odvrn e 
Tahko, ',toda oče Oroncev ni duhovnik, marve č 
lastnik velike ladje . " 

In tedaj začne Tahko pripovedovati smehljajočemu se duhovniku, kako ga je poučeva l 
oče Oroncev, ko so bili gori v ledenem morju 
na mrzlem severu v nevarnosti, da se ne vrnejo 
več domov; med drugim ga je tudi vprašal , 
ali ljubi Jezusa in ali hoče priti v nebesa, č e 
bi moral umreti. In pove tudi, da ga je oče 
Oroncev, ker mu ie potrdil vsa vprašanja, z 
vodo krstil. Potem mu je pa pravil veliko o 
nebeškem očetu in njegovem Sinu Jezusu Kristusu. In začutil je v sebi novo nepopisno veselj e 
in novo moč, izginil mu je hipoma ves stra h 
pred smrtjo. Veliko mu je vedel pripovedovati 
oče Oroncev tudi iz sv. pisma in učil ga j e 
lepih molitvic. 

Tiho in mirno posluša duhovnik dečka i n 
občuduje božjo previdnost, ki je podelila tem u 
dečku na tako čuden način milost sv . krsta in 
ublažila njegovo mlado srce, da je bilo sprejemljivo za vse dobro. 

Oronceva pouk nikakor ni bil povsem na

tančen in popoten, toda slabega ga tudi ni naučil, ni 

4* 


-- 52 

mu vcepil v srce nikakih predsodkov do krščanstva 
in njegova mlada duša je bila še popolnoma 
nepokvarjena. In dobri Bog ga je pripeljal seda j 
še k misijonarju, da ga vspopolni in pripravi 
morda za posebno orodje božje vsemogočn e 
roke. Martin -- tako je bilo misijonarju ime – 
je že dolgo želel dobiti mladega Indijanca , 
ki bi ga spremljal na njegovih misijonskih popotovanjih in mu pomagal pri težavnem delu . 
In ravno Tahko se mu je zdel sedaj zelo pri 
praven za to veliko delo. In premišljal je toinono 
dobri duhovnik in stregel svojemu novemu gostu 
z jedjo in pijačo . 

Čez nekaj časa prisede k njem in mu začne 
prav prijazno govoriti : 

',Poslušaj me, dobri moj prijatelj! Odslej 

mi reci le oče Martin, kajti tako se imenuje m 
kot duhovnik in hočem biti tudi tebi res oče 
kot ti je bil oče Oroncev. Tvoje ime sem pa 
od lani, ko mi ga je povedal tvoj oče, že popolnoma pozabil. Kako ti je pa ime? . 

,'Tahko ,, , odvrne kratko deček . 
„Kaj? Tahko? Ali nisi dobil druzega imena, 
imena kakega svetnika pri krstu? . 

',Ne; oče Oroncev je dejal, da naj ostanem 
Indijanec, da bom mogel živeti med' svojimi 
rojaki . « 

',Torej ti hočeš poiskati svoje starše ob 
reki Inani? nadaljuje duhovnik. 
',Gotovo, oče Martin! ” 
In če bi te hotel jaz tja spremiti,- ali b i 
me hotel vzeti sabo?" 


— 53 —


' ,Z mano, da bi šel?" se začudi Tahko , 
„kaj hočeš pa tam početi z mojimi rojaki? Sajso vendar tako revni .” 

',Obogatiti jih hočem z milostjo božjo i n 
jih učiti lepih molitvici, 

',O oče", vsklikne deček veselo, „oče, tvoj e 
besede so me srčno razveselile ; kajti oče Oronce v 
mi je obljubil, da nam pošlje Bog svojega duhovnika in sedaj vidim, da je govoril resnico . ” 

„Res, prijatelj moj, oče Oroncev je bil zat e 
in zame pravi angelj varih.” 

',Misliš, da je bil res angelj? Pa je imel 
vendar dolgo brado kot ti, ognjenih peruti p a 
ni imel!" 

Nato mu razloži misijonar malo zmoto in 
dé s prijaznim nasmehom : 

„Ze dolgo sem želel obiskati tvoje rojake 
doli ob reki lnani ker sem dobil v tebi 
dobrega spremljevalca, odpotujeva jutri skupaj . ” 

Sedaj se je bilo treba hitro pripraviti n a 
pot. S težavo naložita oba zaboj s potrebnim i 
stvarmi za sv . mašo na sani . Vrhutega pa vzam e 

oče 'Martin áše veliko lepih daril za tamošnje 
Indijance. Naloži tudi več zabojev suhih rib , 
suhega, dvakrat pečenega kruha in nekaj čaja , 
malo moke, mesa in vina ter veliko ruho, k i 
mu je služila hkrati lahko tudi za šotor. Tudi 
volnene odeje ne pozabi, ker bosta morala pre-
nočevati večinoma na prostem v snegu . 

Ko je vse gotovo za odhod, gre oče Marti n 
še k tamošnjemu amerikanskemu poveljniku v 
trdnjavi in mu javi, da odpotuje v notranjo 


54


deželo za več mesecev . Potem priporoči Indijancem, ki so bili že kristijani, naj se vsak da n 
zbero v njegovi hiši, ki jim je zlužila za kapelo , 
in naj opravijo skupno običajne molitve. 

Medtem se je zmračilo . Martin in Tahko 
se vležeta na klop k počitku. Se prej pa poklekneta pred podobo Matere božje in opravita 
svojo večerno molitev . Goreče jo prosita za po 
moč in varstvo na dolgi poti. In Tahko še 
pristavi : 

,,Oče nebeški, blagoslovi očeta Oroncev a 
in pripelji me k mojim staršem ! « 

In se vleže ter sladko zaspi. 

4. Velika izguba in velik dobiček . 
V sredi mirne noči je bilo. Kar prebudi 
Tahka iz sladkega spanja velika svetloba, ki j e 
razsvetljevala prijazno sobico. Lahno prizvdign e 
glavo in se ozre radovedno okrog. In zagled a 
belopregnjen oltar z dvema gorečima svečam a 
in misijonarja, ki moli s povzdignjenimi rokami , 
Tahka obide pri tem prizoru nek čuden notranji strah, tiho zleze s klopi, kjer je spal, i n 
spoštljivo poklekne . Kleče mirno gleda in opazuje, dokler misijonar ne konča sv . maše in od 
loži mašne obleke . 

Ko se končno misijonar obrne in pogled a 
po sobi, zapazi Tahka in reče : 


55


',No Tahko, ali si že pokonci? Ali si videl , 
kaj sem sedajle delal ? 

„Da, oče, videl sem,” odvrne spoštljivo deček . 

Ali pa tudi veš, kaj to pomeni?" vpraša 

nadalje misijonar. 

',Ne, oče, tega ne vem . « 

In oče Martin mu razlaga : 

',To je služba božja belih duhovnikov in svet i 

dar, ki ga darujejo vsak dan nebeškemu Očetu . " 

',Kaj ne, oče, tega ne sme nihče gledat i 
in nisem storil prav, da sem gledal?" vpraša 
Tahko . 

ne!" odvrne misijonar, ',vedno si lahk o 

navzoč, če darujem ; pozneje boš že razumel , 
kaj vse to pomeni, in mi pri sv . maši stregel. 
In ko prideva enkrat v tvojo domovino, bo m 
daroval isti dar pred tvojimi rojaki . « 

' ,Oče, ko bodo videli Indijanci to božj e 
`opravilo, bodo imeli globoko spoštovanje do tebe. " 
Medtem postavi oče Martin na mizo zajtr k 
in v dobri uri sta pripravljena za pot . Bilo j e 

8. kimavca, na praznik Marijinega rojstva, ko 
zapustita naša dva popotnika Nulato, najsevernejšo evropsko naselbino, in gresta navzgor, 
ob reki Znani. Tahko hodi spredaj kot vodnik, za njim pa vsi psi, ki ubirajo njegove 
stopnje kot so bili vajeni, ko vidijo njegov sled . 
Vsa okolica, vsa narava je mirna in ni slišat i 
drugega kot hropenje psov in škripanje suhega 
snega pod sanmi in nogami . 
Proti večeru dospeta v malo indijansko 
vasico, kjer ju obstopi takoj množica radovednih 


56


vaščanov. Tahko jim razloži, da je njegov to 
variš duhovnik belih ljudi in da je prišel, d a 
jim pokaže pot v nebesa in do sreče . Misijona r 
pa še dostavi, da ne mara kupiti od njih ri b 
ne kožuhovine, marveč da jim je prinesel še 
darov sabo, in jim jih bo dal, če ga bod o 
poslušali . 

Takoj pritrdijo z veseljem vsi Indijanci i n 

peljejo duhovnika v največjo, precej prostorn o 
hišo, v kateri so prirejali navadno svoje shode , 
slavnostne obede in plese po umrlih. Po tleh 
razgrnejo mehke medvedje kože in posade nanj e 
misijonarja. Sami pa se razdele na obe stran i 
okrog njega in posedejo na surovo otesane klop i 
V sredi dvorane prižgejo velik ogenj, čegar di m 
odhaja skozi odprtino na stropu. Krog ognja 
pa postavijo več kotlov, v katerih kuhajo čaj, 
ribe in meso. 

Pri tej priliki si moramo ogledati malo 

natančneje indijanske kotle. Niso železni, tud i 
ne bakreni, marveč iz debelega brezovega lubj a 
sešiti ali pa iz dolgih korenin trdo spleteni . 
Taki držijo vodo prav dobro, toda na ognj u 
bi zgoreli ; zato jih postavljajo le poleg ognj a 
v vročo žerjavico, kadar kaj kuhajo. Da pa 
voda prej zavré, razbelijo velike kose kamna 
in te razgrete kremene mečejo potem v vodo. 
Pa pravijo, da ne traja veliko dalj, da voda n a 
ta način zavre, kot sicer, če bi bili kotli na ognju . 

Tudi krožnikov nimajo iz porcelana, ampa k 
iz kamna, istotako so tudi žlice iz kamna al i 
pa iz jelenovega rogovja, noži pa le iz trdega 


57 

obrušenega kremena, . samo nekaj se jih dob i 
jeklenih. 

Misijonar izvleče svoj nož in ga pokaž e 
Indijancem. Ti si ga pazno ogledujejo in sleherni ga malo povoha in reče: 

',To je jeklo . .
Misijonar jih nato vpraša, kako vedo, d a


je to jeklo in ne železo, na kar izve, da razločuj e 
vsak Indijanec prav dobro že po vonju jekl o 
od železa in od drugih kovin . Nato jim ponud i 
še več drugih stvari v presojo in vse povonjaj o 
in vse uganejo. Slednjič jim pokaže še srebr n 
denar, na kar se pa vsi zasmejejo in pravijo : 
',To pa nič ne diši, je pa še boljše kot jeklo . ,, 

Ko duhovnik malo povečerja, hoče začeti 
s prvim poukom ;' še prej pa vrže ostanke in 
kosti rib velikemu psu, ki leži pred njim in ga 
je ves čas tako poželjivo gledal . Strastno hlastn e 
po njih, med Indijanci pa• nastane polglasn o 
mrmranje in nekaka nevolja. Eden izmed nji h 
celo skoči in iztrga psu kosti iz gobca . Oče 
~im začudeno pogledava sedaj Indijance , 
sedaj Tahk~, ki je ravnotako nekam razburje n 
kot bi hotel vprašati, kaj jim je. In Tahko m u 
šepne na uho, da pomeni to, če da kdo ps u 
kaj od svojega kosila, za Indijance veliko nesrečo . 
Prepričani so namreč, da se potem vsak lo v 
ponesreči. 

Misijonar, ki ni imel o tej vraži doteda j 

niti pojma, jim skuša na vse mogoče načine dokazati in jih prepričati, da ni mogoče, da b 
moglo vplivati to kaj na lov. A Indijanci se ne 


58 --

brigajo veliko za njegove dokaze, ampak postanej o 
zelo slabe volje . In to priliko porabi stari čarovnik , 
ki se je že bal za svojo veljavo in svoj zaslužek. 
Ko začne misijonar pridigovati o svr veri i n 
sv. evangeliju, mu čarovnik vedno ugovarja i n 
pravi, da so misijonarji krivi vseh indijanski h 
bolezni . En sam starček pritrdi očetu Martinu 
in reče : 

„Oče, resnico si govoril in kar si nam govoril o strogi sodbi po smrti, to sem si sam ž e 
večkrat mislil ; zato sem molil velikega duha . 
Ostani pri nas in povej nam še več o svoje m 
Bogu in tudi tile ti bodo verjeli! ” 

Te starčkove besede pa razjeze čarovnika , 
da zavpije ves iz sebe : 

Ce govori resnico, naj ozdravi bolnika , 
ki ga imam doma v hiši! " 

In steče in se kmalu vrne. Sabo pripelj e 
za roko moža, ki se je delal, da je zelo bolan . 
Onemogel pade po tleh in se zvija v velikih 
bolečinah . 

Starček pa šepne misijonarju : 

„Saj mož še bolan ni; brat njegov je, pa 
se le dela bolnega. ” 

„Ali ga moreš ozdraviti?” vpraša neka m 

porogljivo čarovnik. 

„Ne,” odvrne misijonar, „ker niti bolan ni , 

rnareč le goljuf, kot ti . ” 

„Dolan je, bolan, a jaz ga ozdravim,” d é 
starec, vrže nanj debelo odejo in pleše kro g 

njega, poje glasno čudne pesmi in dela vražarska znamenja . Kar naenkrat pade nad bolnika, 


— 59 --
poseže pod odejo, izvleče ostudno krastačo izpod nje in reče: 

',Vidite, tole je duh bolezni! Iztrgal se m 
ga bolniku iz telesa in ga ozdravil . « 

Bolnik plane kvišku in Indijanci rnu vesel a 
ploskajo. Nekateri se pa glasno zasmejejo i n 
pokažejo s tem, da smatrajo vse ozdravljenje l e 
za goljufijo. Vendar se ne upajo tega jasno izraziti in odkrito v obraz povedati . 

V hipu se prikaže na vrh stropa pri odprtini črna prikazen in vsi se ozro navzgor, od 
koder prileze na vrveh majhna deščica, na kater i 
stoji med dvema gorečima svečarna 'rial lese n 
jelen. 

',Glejte! « zakliče stari čarovnik Indijancem , 
',veliki bog vam pošlje bogat lov, ako mu bo 
dete zvesti . « 

In zapove jim plesati krog lesenega jelena . 
Med krikom in vikom, glasnim petjem in živahnim plesanjem stopi k misijonarju dobr i 
starček, ki se je že prej oglasil in njegovir n 
besedam pritrdil, in ga povabi k sebi rekoč : 

',Stopi z mano vun ; čarovnik kuje nekajslabega zoper tebe. a 

In vstane ter zapusti takoj prostor. Zunaj 
ga pa prime starček za roko, ga pelje urno 
skozi vas, da prideta izven vasi, kjer ga že čak a 
dobri Tahko z napreženimi sanmi . Starcek po

klekne spoštljivo pred duhovnika in prosi : 

,,Oče, blagoslovi mene in rnoje sinove, d a 
bomo mogli tvoje obličje zopet kmalu zreti . « 

. 


é'O 

Z veseljem ga oče Martin blagoslovi in s e 
mu zahvali za rešitev . Nato si priveže zimske 
čevlje na noge in stopi urno za Tahkom, ki j e 
že daleč spredaj. 

Ko ga čez nekaj časa doide, ga brž povpraša, kakšna nevarnost jima je pravzaprav pretila med Indijanci ; in deček mu odgovori : 

',Oče, ta čarovnik je hudoben mož . V vas i 
so mi povedali, da sta on in njegov brat ž e 
več belih duhovnikov umorila in oropala. Hvala 
Bogu, da sva jima ušla! ,, 

Tiho drsata nekaj časa dalje drug zraven 
druzega po trdi sneženi skorji . Kar se nebo v 
daljavi na obzorju lepo zjasni in barvani žark i 
švigajo kot kače po nebu in razsvetljujejo vso 
okolico. 

',Severni sij! « vsklikne misijonar . 
',Kaj ne, oče, a vpraša Tahko, ',to pomeni , 
da sva na pravi poti? . 

',Dragi moj, . mu odvrne duhovnik, ',kdo r 

ima mirno vest in čisto srce in dela po volj i 
božji, je lahko vedno brez skrbi, ker ga Bogvodi po pravi poti, zato se mu ni treba ničesa r 
bati. « 

,Oče," pripomni Tahko nekam boječe, ,,ja z 
upam, da imam čisto srce, pa vendar sem 
žalosten . a 

',Zakaj to, dragi moj? « 

',Ker se bojim, dw bodo čarovniki tud i 
Inance odvračali od tebe in tvojih naukov . Ali 
ne bi mogel česa darovati nebeščemu Očetu, d a 
jim pošlje smrt? a 


— 6 1 
,' Ne, ne, Tahko, « odvrne duhovnik, ',rajši 
darujva Bogu kaj s tem namenom, da se iz 
preobrnejo. " 

' ,Toda jaz nimam ničesar," de Tahko. 
Pa vendar lahko veliko Bogu daruješ, vs e 
najdražje, vse najljubše . 
',Najljubše in najdražje, kar imam, sta moj 

oče in moja mati ;" odvrne deček, ',teh pa venda r 
ne morem darovati ." 
' ,Toda imaš srčno željo, da bi jih našel , 
jeli Tahko? ,, vpraša zopet oče Martin . 
Da, oče! " 

',Dobro! In če bi Bog hotel, da ne najdeš 
na zemlji več svojih staršev, ali ne bi bila t o 
zate velika žrtev? " 

' ,O gotovo, oče! To bi bilo največje hudo . " 

',Dobro torej, dragi moj! Moli vsak da n 
takole : Ljubi Bog, če je tvoja volja, da najde m 
svoje starše tu na zemlji, se ti srčno zahvaljujem , 
če pa je tvoja volja, da jih šele v nebesih zope t 
vidim, potem ti pa darujem svoje hudo za izpreobrnenje lnancev . 

',Oče, ali veš, že moje sanje?" vpraša Tahko . 

',Kake sanje pa?" vpraša oče Martin. 

In tedaj začne Tahko pripovedovati svoj e 
sanje, kako je videl svoje starše v mrtvaški krst i 
in kako so mu zaklicali : ,Na svidenje v nebesih! ' 

Oče Martin pazno posluša, in ko Tahk o 

konča, mu reče : 

',Vse sanje pač niso od Boga ; toda vendar 
je razodel Bog egiptovskemu Jožefu bodočnost v 
sanjah . Le moli vsak dan pobožno, kot sem ti rekel .' 


— 62
',Gotovo, gotovo, oče, storim to z veliki m 
veseljem, ,, zagotavlja Tahko in zopet se pomikata mirno in tiho drug poleg drugega po trd i 
sneženi skorji. 

Več dni in več tednov sta potovala že o b 
reki Znani, ne da bi doživela kaj posebnega . 
Vsak večer sta se malo ustavila in tedaj je napravil Tahko po tamošnji navadi ogenj in skuha l 
gorko večerjo. Po večerji sta se pa vlegla v 
odejo zavita k ognju in skrbni misijonar je š e 
dolgo poučeval dečka o naukih sv . vere in njeni h 
resnicah. Nazadnje odmolita še kleče večerno 
molitev in sladko zaspita, dokler ju ne zbud i 
mrzli sever in se ne odpravita dalje . 

Tahko se je verskih naukov in resnic tako 

lahko in tako urno naučil, da se je misijona r 
zelo čudil ; zato reče nekoč : 

',Tahko, ti boš postal gotovo še mali misijonar in mi boš pomagal pri izpreobrnjenj u 
Indijancev.« 

',Toda oče, u odvrne Tahko, ',potem pa gotovo ne najdem več svojih staršev. « 

',Kakor je božja volja, « mu odvrne pobožni 
duhovnik. 
Nekega dne vozita ob robu reke po ledu , 
ker je tu bolj ravno kot po polju . 

Tahko stopa kot ' vodnik pred prvimi sanmi, 
misijonar pa sedi na zadnjih, ker je že zel o 
truden od težavnega in napornega pota. Kar 

skoči ravno pred duhovnikovimi sanmi iz luknj e 
zajec in steče po ledu na drugo stran reke. Prvi 
psi ga niso zapazili in so mirno nadaljevali 


— 63 
svojo pot, oni pri misijonarjevih saneh se p a 
obrnejo v hipu za zajcem in jo uberejo za njim . 

Oče Martin skuša s palico ustaviti pse, a vse j e 
zastonj, sani drče vedno hitreje in vedno nevarneje po ledu . , 

Tahko sliši, da kliče oče Martin na pomoč , 
se obrne in vidi, v kako veliki nevarnosti j e 
misijonar, da se udere led in se potopi v 
mrzlih valovih. Vendar dospe srečno na drug o 
obrežje od tu pa po majhnem griču navzgo r 
in kmalu izginejo vsi skupaj njegovim očem . . 

Zelo je potrt in vznemirjen vsledtega; pri

veže svoje pse za drevo in išče, kje bi mogel 
iti čez reko na ono stran, a ni bilo' nikjer mogoče. V sredi se je namreč udrl led in izgini l 
po vodi . Zalostno, skoro obupan se vrne k sane m 
in premišlja kaj naj stori. Kar ga nekaj zel o 
iznenadi in preseneti. Pri saneh zapazi kop o 
Indijancev, ki ga hočejo okrasti. Tahko se jim 
približa in ti ga nagovore v svojem jeziku ko t 
ga govore doli ob Inani . Tahko jim odvrne v 
istem jeziku in jim pove, da je njihov rojak. 

In tedaj ga naprosijo : 

',Jedi imaš na saneh ; daj nam jih malo, 
sicer pomremo vsi od lakote. « 
In res zapazi Tahko, kako izstradani so t i 
ubogi ljudje. Povedó mu, da niso na lovu ž e 

dolgo ničesar ujeli in ne ustrelili, vsledtega s o 
se razdelili v dva dela ; otroke in ženske imajo 
zadaj v šotorih. Prosijo ga, naj jim da torej 
malo, ker sicer morajo poginiti . 


— 64 
In tedaj spozna Tahko, da ga je pripeljal 
sam Bog semkaj, da reši svoje rojake gotove 
smrti. Brž gre ž njimi k šotorom v tabor i n 
razdeli vse mednje, kar ima kruha in rib . Hvaležno mu poljubljajo žene in otroci roko, ka r 
je Tahka zelo veselilo. Obenem se spomni, da 

je videl prejšnji dan v ledu sledove divjačine ; zato 
pove to takoj okrog njega zbranim možem . Ti 
pa mu žalostno odvrnejo : 

',Ah, to nam malo pomaga, če smo pa o d 
lakote že preslabi, da bi mogli doiti žival na 
begu ; da bi jih pa iz daljave streljali, na m 
manjka pušk . " 

'jaz imam pa veliko pušk," de Tahko , 
razdeli med nje puške in patrone in jih pelje 
nazaj do gozda, kjer je videl omenjene sledove. 
In še tisti dan ustrele 30 jelenov, da s o 
za prvo silo preskrbljeni . Med potjo pa, ko 

se vračajo z bogatim plenom domov, ji m 
pripoveduje, da je imel še enega gospoda sabo, 
ki se mu je pa izgubil . In ko jim pove natančno kje in v kateri smeri je izgini ;, it~,L povejo, da je ostala tam za hribom njihova polovic a 
in da jih skoro gotovo najde. In pristavijo še , 
da so one družine še veliko na slabšem, ker 
razsaja poleg lakote še neka druga huda boleze n 

-mrzlica. Veliko jih je že umrlo, tudi njego v 
oče in mati sta bolna. 

Tahko se bridko zjoče in moli : 

',Ljubi Bog, daj, da najde oče Martin moj e 
ljube starše in jih krsti, gredno umró, da pri 
dejo v nebesa." 


— 65 — 

Najrajši bi kar takoj preplaval reko in po 
iskal starše ter duhovnika, toda vsled preve č 
narastle in preveč deroče vode mu to ni mogoče . 
Cakati mora torej, da pritisne iznova mraz i n 
da zamrzne reka. Ta čas porabi Tahko v to, da 
da pove ljudem vse, kar je doživel in kar j e 
vse videl zadnji dve leti . Zlasti veliko jim pov e 

o naukih, ki jih uči beli misijonar. Indijanci 
ga radi poslušajo in rečejo končno : 
',Kar pripoveduješ o pravem potu v nebesa , 
mora biti dobro ; kajti Bog, ki ga moliš, te j e 
pripeljal semkaj, da nas rešiš. Prav radi ti 
verjarrjemo . ,, 

Cez nekaj dni pa gredo čez zamrznjeno 
reko in kmalu najdejo svoje sosede. Ko se 
Tahko s svojimi spremljevalci bliža vasi, prid e 
jim nasproti velik izprevod žensk in mož, k i 
se vije proti malemu holmčku . Spredaj nosi 
deček lep križ, vsi Indijanci pa nosijo v roka h 
goreče sveče in baklje. In pridejo možje, k i 
nosijo dve krsti, za njimi pa stopa počasi i n 
dostojno v duhovniški obleki misijonar . 

Tahko steče z glasnim vsklikom k njemu , 
ga objame in vpraša : 
„M9j oče? Moja mati? ” 

Da," odvrne misijonar ginjen, „da, ubogi 

rnoj Tahko, tvoj oče in tvoja mati sta. A umrla 
sta kot kristjana, ker sem ju pred smrtjo š e 
poučil v pravi veri in ju krstil. V nebesih j u 
boš zopet videl . ” 

Jokajoč, a vendar nekoliko potolažen, s e 
pridruži misijonarju in stopa prvikrat za krščanskim pogrebom . In vse Indijance gane ta prizor . 

Spillmann . pov . VIII . 


66 

Ko sta zvečer Tahko in duhovnik sama v 
sobi, dé misijonar: 

',Glej, dragi moj! Veliki izgubi sledi veli k 

dobiček. Bog ti je vzel starše, zato te je pa 
izvolil za rešitelja tvojih rojakov ; pripravil j e 
njihova srca vsprejemljiva za resnico, tebe p a 
je odločil za malega misijonarja . « 

',Da, oče Martin, . odvrne Tahko, ',ljubi 
Bog je vse dobro ukrenil in jaz ostane,w sedaj 
vedno pri tebi in ti hočem pomagati po svoji h 
skromnih močeh in svojim rojakom kazati po t 
proti nebesom . 

In sedaj je konec pripovedke o Tahku , 
mladem indijanskem misijonarju. Se vedno je 

pri očetu Martinu, mu pomaga kot katehet pr i 
pouku indijanskih otrok in mu streže pri služb i 
božji, zraven pa ga spremlja, da mu kaže pot 
po vseh Indijanskih misijonih po snežni Alaski . 


Tretja povest. 

Zadnja pot o. René-ja.


Spisal 
Anton Huonder iz dr . 
Prevel M. B. 

[5 


— 69 
Zadnja pot očeta Renéja . 

Kratka povestica, ki jo hočemo tu povedati , 
se je zgodila v Severni Ameriki v začetku prejšnjega stoletja . 

Ob majhnem zalivu Belega labodjega jezera 
je stalo kakih dvajset indijanskih hiš, ki so bil e 
napol s snegom zametene. Sneg je ležal tudi 
na visokih gorah, ki so obkrožale mirno jezero , 
sneg je pobešal in pripogibal dolge veje visokih , 
vednozelenih smrek v gozdu in sneg je kril 
zamrznjeno jezero . Kamor si se ozrl, nisi videl 
drugega nego bel sneg, med gorami pa je bril a 
ostra burja in se igrala s snežinkami po mrzle m 
zraku . 

Sredi med kočami se je dvigala večja hiš a 
z lesenim križem na slemenu, ki je bila zložen a 
iz surovo otesanega lesa. To je bila misijonska 
kapelica in neposredno poleg nje stanovanj e 
očeta Renéja, ki je deloval vneto tu med Indijanci, po imenu Hipevas, že kakih deset let . V 
hiši je gorel velik ogenj na ognjišču in obseval 
z rdečim plamenom staro Indijanko, ki je godl a 
kot kaka mačka in sede mešala nekaj v kotlu . 
To je bila Gegozaza, stara mati . Ime ji je bil o 
pravzaprav »divja mačka a ; sicer pa je bila, če 
izvzamemo smrčanje, katerega je povzročal o 
njeno kratko in težko dihanje, dobra starka, k i 
je kuhala duhovniku in oskrbovala njegovo 
malo imetje. 

,,Gegozaza, « reče nekoč oče René pri od 
hodu, ',mešaj pijačo, dokler ne zavre in vskipi ; 


— 70 
potem pa odstavi in daj dečku vsake pol ure 
malo piti. Manšakita je zelo nevarno bolan . « 

',Vava, ,, zamrmra starka, ',lahko ste mirni 
in brez vse skrbi . Gegozaza ljubi dečka . 

Kdo pa je bil Manšakita? To je bil si n 
Ompatonga, ',krepkega jelena «, in Monotave, 
ki so ji rekli ',bela košutam , ter vnuk Gegozazin . 

Bil je šest let star, ko je izgubil mater, i n 

devet, ko mu je umrl oče . Na smrtni postelj i 
je prijel oče duhovnika za roko, položil j o 
dečku na glavo in dejal : 

',Poslušaj me oče! Ompatonga gre k'Velikemu Bogu nad oblake, kjer najde zopet 
Monotavo, Manšakita ostane pa tu . Vzemi ga , 
oče, tvoj je, tebi ga izročim ! 

In res je vzel duhovnik še tisto uro dečk a 
k sebi in skrbel zanj kot oče. Od tedaj — bilo 
je tega že tri leta — se je porodila v Manšakit i 
iskrena ljubezen do misijonarja ; deček je gojil 
do misijonarja globoko spoštovanje in nek o 
sveto navdušenje, misijonar ga je pa ljubil i n 
mu vračal njegovo ljubezen z očetovsko skrbnostjo in ljubavjo. Trinajstkrat je že videl deče k 
pasti sneg. Okrog Belega labodjega jezera ni 
bilo daleč na okoli nobenega vrstnika, ki bi ga 
bil prekosil v hitrosti, nobenega, ki bi ` tako 
dobro streljal, in nobenega, ki bi znal s svoji m 
malim čolničem tako kljubovati šumnim valovo m 
razburkanega jezera . Mastne losose, ki so se 
sušili v dimu, in skoraj vse ribe, ki so prišl e 
na misijonarjevo mizo, je on nalovil. A kar je 
bilo še največ vredno, imel je še nepokvarjeno 


— 7 1 
srce, čisto, nedolžno in ni mu manjkalo vzvišenega, hrepenečega poleta mlade duše . 

more postati sin rdečekošca duhovnik ? a 
vpraša deček nekoč o. Renéja pri pouku in vesel o 
se mu zaleskečejo črne oe'i, ko mu leta vprašanje potrdi. Manšakitov cilj ni bil, da bi postal 
kdaj glavar Indijancev, marveč da bi služi l 
oltarju, da bi postal duhovnik. 

Ze nekaj dni je mučila otroka mrzlica, ga 
vrgla na posteljo in zdelo se je, da se mu j e 
v zadnjem času še poslabšalo. O. René je sedel 
ves v skrbeh poleg postelje, kar prideta dva 
Indijanca in ga prosita, naj obišče dva bolnika . 
In moral je iti. V vsaki vasi je imel namre č 
oče René po enega zaupnega moža, ki je hodi l 
vedno ponj, ako ga je kdo želel . Niti noč, niti 
megla, niti divje nevihte in nevarnosti ga 
niso mogle zadrževati, da ne bi šel, in če j e 
bilo treba tudi sto milj daleč — na pomo č 
svojim ovčicam v najbolj oddaljene koče . Indijanci dobro poznajo in vedo ceniti pravo nesebično požrtvovalnost ; zato niso bili blagemu 
duhovniku zastonj tako vdani . 

Eden izmed onih dveh, ki sta prišla ponj , 
se je imenoval Kratunka, ',velika vrana" ; bil je 
doma onstran sosednih gor'a. 

',Crnolaska, tvoja vdana hčerka je boln a 
in želi duhovnega očeta,"- mu reče Kratunka . 

Drugi je bil pa Teopunko, ',brzonog", in 
je prišel od druge strani jezera . Dorna je leža l 

smrtno bolan njegov oče. Nič več niso upali , 
da ozdravi, potekali so mu zadnji trenutk i 
življenja . 


— 72 
Oče René se odloči, da pomore najprej 
temu in obišče še le vračajoč se bolno deklico. 
Hitro vzame zimsko suknjo in kapo, obuj e 
gorke zimske čevlje, vzame gorke rokavice, skrij e 
sv. olje v žepu na, prsih in malo šatuljo s 
sv. R. T., se vsede na sani in se odpelje z dom a 
po zakovani, zmrznjeni poti za vodnikom . 

Vapekezuk, ',beli oblak u, je bilo ime se

demdesetletnemu starčku, ki je ležal na smrtn i 
postelji. Svoj čas je bil mogočen poglavar, sedaj 
je pa prežala mrzla roka neizprosne smrti nanj 
tako hudo, da je ležal že delj časa nezaveste n 
in ni kazal prav nobenega znaka življenja. Vsi 
okolustoječi, zaviti v gorke rjuhe, so . ugibal i 
okrog postelje toinono in sami niso vedeli, ali 
je že umrl, ali morda še živi. Naenkrat strese 
bolnik bledo, upadlo obličje in pogleda s širok o 
odprtimi očmi proti vratom, od koder se je v 
istem hipu bližal postelji oče René . Stopi k 
bolniku, sklone se nad njim in ga prime s 
prijaznim pozdravom za roko : 

',Dobro!" zamrmra z globokim glasom 
bolnik, ',beli oblak je vedel, da bo videl še 

enkrat svojega očeta. " 

Ljubeznjivo se vsede misijonar na stol o b 
postelji, tolaži bolnika z lepimi, prijaznimi besedami, ga okrepi s sv. oljem in mu da zaužit i 
sv. R. T. Le tresoča, umirajoča desnica se zahvali 
blagemu možu, ker oči in glas so že onemogli . 


73 — 

Pred hišo je že čakal misijonarja Vala i n 
ga srčno prosil, naj obišče še njegovo umirajočo 
mater. Pot je bila dolga in dan se je že zelo 
nagnil, ko obišče oče René na povratku š e 
senkrat umirajočega starčka, da se od njeg a 
poslovi. Najde ga popolnoma nezavestnega ; zato 
poklekne mirno k postelji in priporoči poslavljajočo se dušo Bogu. Ze hoče vstati, kar odpre 
bolnik steklene oči in dvigne nekoliko težko 
glavo. Videti je kot bi se mu povrnila nek a 
nova mlada moč. Misijonarja prime za obe roki 

dé z močnim glasom in jasnim pogledom : 

',Oče, danes se ne smeš vrniti preko jezera . 
Slišim nek glas, ki mi pravi, da ne smeš iti! " 
',Zakaj ne?,‘ vpraša oče René. ',Duhovnik 
je storil vse, kar je mogel za bolnega glavarja . « 

''Vapekezuk ne misli na sebe samega, " 

odvrne starček, ',marveč misli na Vas, čegar 
življenje mu je zelo dragoceno . Cuj, misijonar, 
čut, kako tuli burja! Duh vetra jezdi na oblakih . 
Ostani!" In beseda mu zastane, glas zamre , 
oko ugasne in se zapre, železni prsti pa izpust e 
očeta Renéja. Ta ujame omahujočega glavarj a 
na svoje roke in ga položi rahlo na posteljo . 
Vapekezukova duša se je ločila v trenutku, k o 
je koncal svarilne besede . 

Dobri duhovnik se pomudi še malo, po 
tolaži žalostne sorodnike, blagoslovi mrtveca i n 
se odpravi zopet dalje . 

„Oče, rf prosi starejši glavarjev sin, ',poslušaj 
besede umirajočega rdečekožca in ostani čez 
noč v naši koči!” 


74


',Moram tjakaj, moram, a odvrne oče René . 
',Crnolaska me je poklicala in ne bi rada umrl a 
brez mene. Ali jo smem pustiti, da se loč i 
brez pomoči ? 

',Glej oče, kako pada gosteji in gostej i 
sneg; nevihta se napravlja na gorah, ki te gotovo dohiti . Ostani, ostani ! 

Oče René pa se iztrga in odrine, kar mor e 
hitro na obrežje, spremljan od dobrih Indijancev , 
ki ga srčno prosijo, naj se vrne, naj ne gre 
danes dalje. 

,,Tiho, ljubi otroci, moram iti! Kliče m e 
dolžnost. Bog me bo že varoval . . 

Psi v vasi začno cviliti. Sambo, najlepši 
med njimi in raditega vodnik, naperja ušesa 
in miga ž njimi, kot bi poslušal daljne negotov e 
glasove in nekam vprašujoče zre misijonarja. In 
oče René se poslovi od skrbečih Indijancev, ki ga 
hočejo zoper njegovo voljo spremiti . Bič zazvižga 
in kot pušica zdi-če sani po zamrznjenem jezer a 
in v nekaj trenutkih izgine oče René gledalce m 
na obrežju v megli gostih snežink izpred oči . 

* 

* 

Manšakita je ležal bolan, hudo bolan dom a 
na postelji. Gegozaza je sedela še vedno pri 

ognju in si grela nad plamenom svoje koščen e 
mrzle roke . 
' ,Gegozaza, kdaj se pa vrne oče René? « 
vpraša bolni deček starko. Več ur ga je tresla 

prej mrzlica in vec ur je sanjal, bolestno 

vzdihoval in govoril čudne stvari . Starka j e 
menila, da še sanja ; zato strese glavo in reče : 


75 

„Ša, ša, oče René se ne vrne danes. « 

mi je obljubil pri odhodu, da se gotovo vrne še danes. « 

',Gegozaza pravi, da ne pride. « 

',Zakaj pa ne, mamica? ” 

',Nevihta je jezna in tepe svoje pse -
oblake. Ali slišiš, kako rjovejo? Duhovnik j e 

pa pameten in počaka do jutri . Manšakita p a 
naj nikar preveč ne govori, marveč mirno spi, . 
dostavi starka nekam zapovedujoče . 

Deček utihne . 

',Mali glavar spi, « zamrmra čez nekaj čas a 
zopet starka, vstane in gre vuti . Komaj pa j e 
zunaj, dvigne se deček na postelji in posluš a 
sklonjen v burno, viharno noč, ali ni slišat i 
morda odkod žvenkljanja bližajočih se konj, al i 
pa težkih korakov po ledeni poti . Ničesar n e 
sliši. Onemogel se zvrne na posteljo in sladko 
zaspi. A zbudi ga kmalu divja nevihta, ki j e 
začela uprav sedaj najhujše razsajati. Divje kot 
četa volkov tuli okrog voglov male kočice i n 
skuša prodreti skozi majhne luknjice v sobo . 
To nepopisno tuljenje, zaničljiv smeh, jezn o 
divjanje in razsajanje, pretrgano zoperno kričanje, vsi glasovi se združujejo in spajajo v 
nočnem koncertu ',severne nevihte. « 

Dečku kar sapa zastaja in srce mu utrip a 
burnejše, ko vse to posluša; nekak čuden, neznan 
strah mu leže v dušo in nekaj čudnega m u 
teži srce. Naenkrat — čuj! — Ali ni to Sambo ? 
Zamolklo tuli v burno noč. Izmed sto drugi h 
psov ga je deček vedno dobro spoznal po glasu , 
saj je bil njegov ljubljenček. Silno razburjen 


— 76
-napne deček uho, da bi ujel še enkrat glas, ki 
mu zbuja v srcu obenem upanje in veli k 
strah. In čuj! -že zopet - toda sedaj le š e 
zelo zateglo tuljenje in cviljenje, ki postaja vedn o 

bolj nerazločno in se polagoma izgublja v ne 
izmerno daljavo. Za božjo voljo, kaj je vendar 
-to? Zakaj doni ta glas tako tajno, tako čudn o 
kot v smrtni nevarnosti? Ali je morda oče Ren é 
kje v nevarnosti? Bolestno vsklikne deček in 
plane s postelje, da bi šel in naprosil krepki h 
mož, ki bi šli rešit dobrega duhovnika . A 
znova ga zgrabi onemoglost in v popolni ne 
zavesti se zvrne nazaj na posteljo . 

* 

** 

Ura poteče za uro. Počasi se umiri nevihta 
-in le visoko pod nebom se pode še črni, pre-trgani oblaki. Izza gora posije ščip - polno č 
je. Srebrna svetloba jasno blestečega nočneg a 
ozvezdja se igra po vejah in vejicah stoletnih s 

:snegom obteženih smrek . Iz dalje se sliši zamolklo tuljenje volkov, od bližnjega jezera p a 
skrivnostno pokanje ledu. A kaj je neki ona-le 
črna stvar v belem, razsvetljenem snegu, n e 
daleč od jezera? Podobna je kaki gomili . Izpod 
snega moli roka s križem v roki, tam zopet ko s 
črne obleke . . . In poleg čuva čvrst, velik pes , 
ki napenja ušesa in prislužkuje proti gozdu, o d 
koder je slišati tuljenje volkov. 

Koliko časa je bil Manšakita v nezavesti, 
lega sam ni vedel, ko se je prebudil. Ko 
pa odpre zopet oči, je vsa soba razsvetljena . 


77


Suhe, napol ogorele smrekove trske so se bil e 
užgale in velik plamen je švigal proti stropu i n 

razsvetljeval majhno sobico, da si lahko razloči l 
vsako stvar, predvsem pa duhovnikóvo vitko , 
visoko postavo lepega, visokega, od temnih kodro v 
obkroženega čela, ki je klečala ob dečkovi postelj i 
in molila. Ravnokar je vzdignila ta postava glavo. 
in častitljivo obličje in Manšakito je stegnil roko , 
in radostno vskliknil, ker duhovnik ni bil nihče 
drugi kot oče René, ki je zrl dečka z nepopisni m 
izrazom očetovske ljubezni in dobrote . 

',Ljubi oče, kdaj si pa prišel?" vpraš a 
Manšakita in ga hoče objeti. V trenutku pa 
ugasne plamen, soba se stemni in podoba izgine . 
Ali so bile to sanje, ali je bila resnica? Manšakita sam ne ve. Začujen si drgne oči in gleda 
in išče po napol razsvetljeni sobi . Nikjer ni 
nobenega sledu o očetu Renéju . 

',Ali čujem, ali sanjam?" vpraša se deče k 
nehote. Bil je pač zbujen, ker je slišal zuna i 
veter, ki se je še tupatani malo zaletel v okn a 
ali vrata, a takoj zopet izginil, natanko je razloči l 
in videl, ko se je plamen iznova vžgal in posvetil, 
videl je malo razpelo na steni, ki ga je bil izrezljal 
oče René, razuntega tri lepo barvane podobe 
svetnikov božjih, ki so bile že od prej tu, vide l 
majhen stol, videl tudi velike zimske čevlje, k i 
so se sušili pri ognjišču, vse to je natanko vide l 
in razločeval. In mislil je in se čudil in misel se 
mu je vrstila za mislijo, medtem je pa zope t 
mirno zaspal. 

Zbudi se šele zjutraj, ko ga prebudi skoz i 
okence prijazni žarek zimskega solnca in zasliši, 


78


zunaj neko mrmranje napol tihih glasov. Prav 

dobro sliši in razloči med temnimi glasovi svoji h 
rojakov jasno in razločno besedo nekega Evropejca . 

Toda to ni glas očeta Renéja . Tega ne boš 
nikdar več slišal, ubogi Manšakita! Nič prav n e 
more razumeti, kaj govorijo zunaj, da bi p a 
vstal, zato se čuti še preslabega. Oboje pa j e 
bilo zanj dobro. Bog sam je tako hotel, da g a 
ne bi udarec, ki ga čaka, prehitro in mord a 
smrtno zadel. 

* 

** 

Pri odprtih vratih male misijonske kapelice j e 

stala gruča Indijancev, ki so bili zaviti v svoj e 
različno barvane kožuhe in se nekaj poltih o 
pogovarjali in večkrat nekam pomenljivo pokazal i 
proti odprtim vratom . Notri pred oltarjem se j e 
pa sklonil neznan duhovnik nad mrtvim truplom , 
ki je ležalo v leseni krsti, zbiti iz raskavih desk. 
Kdo je ta duhovnik in kdo je mrlič ? 

Duhovniku je bilo ime Gaskon in je bi l 
dušni pastir sosednje misijonske naselbine, p o 
imenu Opaškve. Skoraj vsako leto je obiskova l 

očeta Renéja, svojega iskrenega prijatelja in duhovnega sobrata. Včerajšnja nevihta ga je pa 
prisilila, da je prenočil med potjo v neki vasici . 
Danes zjutraj je prišel semkaj, da pozdravi 
vdanega prijatelja in vernega sotrudnika na vrtu 
Gospodovem. -- A kdo more popisati njegovo 
bol, ko sreča sprevod, ki nese mrtvega očet a 
Renéja. Mrtveca je našel v snegu Teokunko, 


— 79
starejši sin ',belega oblaka « , ki je včeraj umrl . 
Skrbno so gledali Indijanci na obrežju jezer a 
za blagim dušnim pastirjem, ki ga je gnal o 
apostolsko navdušenje neustrašeno vkljub neviht i 
naprej, naprej za ciljem . 

Negotovost, kako je potoval, jih je gnal a 
in že zjutraj na vse zgodaj so šli na jezero, kje r 

so našli v veliko žalost vsem vaščanom mrtvo 
truplo blagega duhovnika . Tudi psi so bil i 
zraven, a še živi in so glasno cvilili, ko so ji h 
zagledali. 

' ,Pojdi, oče," reče Teokunko Gaskonu, k o 
stopi s solznimi očmi iz kapele, ',pojdi, pokazati 
ti hočem, kako je oče René umrl . " 

Oče Gaskon je,poznal dober čut Indijancev 
in je šel za njim . Z njima pa je šlo še velik o 
drugih Indijancev, ki so bili vsi radovedni, kako 
je umrl njihov duhovni oče. Sli so na on o 
stran jezera in sledili stopinjam očeta Renéja . 
In Teokunko začne razvijati in kazati oni čudn i 
inštinkt, ki ga da narava sinu divje puščave v 
posebni meri, da zna slediti naravnim znamenjem . 

Skoro z neverjetno gotovostjo sledi Teokunko stopinjam, ki so bile za oko Evropejc a 
že vse zametene in zasute . Indijanec slika vso po t 

nesreče, ves dogodek tako živo in s tako gotovostjo, kot da je bil sam zraven in je sa m 
vse videl . 

',Tukajle," de, ',izgine nam misijonar izpred 

oči." In tiho gre dalje skoraj miljo daleč i n 
zopet se ustavi in reče : 
',Tu se je oče prvikrat ustavil in prvikrat 
obrnil hrbet proti vetru ." 


— 80 
Tudi drugi rdečekožci slede z veliko paznostjo in vsemu pritrjujejo. In videti je, da se tud i 
oni razumejo na to in da kažipot govori resnico. 

',Tule," de zopet s spoštljivim glasom, ',tule 

je prvič pokleknil in molil." In poklekne ter 
pokaže, kako je klečal duhovnik, kakor je bi l 
razvidel iz stopinj. Vse to vzbudi še med Indijanci izredno začudenje, da še sami mrmraj o 
svoj n Hana?" Teokunko pa vstane in nadaljuj e 
pot. Od tu naprej pa ni več prave smeri . Stopinje so zmedene, tu se je začel boj na življenj e 
in smrt, boj blage zaupajoče duše z divjo močj o 
naravnih sil . Toda vrl mladenič je bil dobe r 
tolmač kot kak učenjak, ki čita star napol iz 
brisan rokopis. Tu oče zopet pade, se dvigne in 
sili zopet naprej. Toda divja nevihta je prehuda . 
Vedno krajše so črte, ki jih prehodi s skrajnim i 
silami se boreč. Tu je mesto, kjer je omahnil 
in nič več vstal . Skrajna utrujenost, ledena burja, 
ki jemlje kar očem vid in zapira sapo, pretresa 
mozeg in kosti in ustavlja skoraj kri po žilah, j e 
premagala hrabro, vestno srce. Tu so našli 
Teokunko in njegovi tovariši mrtvo truplo ponesrečenega misijonarja ; roke je imel na prsih , 
sklenjene za molitev, častitljiv obraz pa je bil vklju b 
strašne smrti zadovoljen in lepo ohranjen in je 
bil obrnjen proti nebu, kamor je poletela njegova zadnja misel . 

Pač je bil to pretresljiv trenutek. Tiho stoje 
oče Gaskon in njegovi spremljevalci nekaj minu t 
okrog nesrečnega mesta in njihove ustnice šepetajo pobožno molitev. Potem se pa vsi vrnej o 
nazaj v vas in gredo skupaj v kapelico, kamor 


— 81 —


so drli že od vseh strani Indijanci, da bi videl i 
še enkrat vsaj mrtvo truplo ljubljenega dušnega 
pastirja . Nikdar več jim ne bodo delile njegove 
trde roke kruha življenja, nikdar več jim n e 
bodo oznanjevale njegove otrple ustnice nauko v 
sv. Duha. 

Življenje blagega apostola je sedaj končano : 
padel je kot žrtev poklica v najlepši moški dobi . 
Čez dva dni so ga pokopali na hribčku ob robu 
jezera. Mogočna stara smreka raste' ob njegove m 
grobu in velik lesen križ kaže daleč na (*olj 
sinovom puščave mesto, kjer je dobil njiho v 
dušni pastir zadnji zaželeni mir. 

Po posebni božji previdnosti je prišel oč e 
Gaskon ravno takrat v vas . Lahko je tolažil 
žalostne Indijance, vzel je pušico s sv. R. T. iz 
duhovnikovega žepa in nesel nebeško jed smrtnobolni Indijanki, ki je klicala že očeta Renéja , 
zaradi katere je šel na težavno zadnjo pot . 

Gaskon je bil pa tudi tisti, ki je razloži l 
dečku v primerni obliki smrt njegovega očetovskega prijatelja in dobrotnika, katerega je iz vs e 
moči, z vso dušo in s celim srcem ljubil in 
mu bil vdan. 

',Tja je šel, kjer ni neviht, kjer se smehlja 

večna pomlad, kjer je in bo večno srečen pri 
nebeškem Bogu . In zrl bo na Manšakita ko t 
svetla zvezda in ga opominjal, naj ostane vsele j 
zvest krščanskim naukom, ki mu jih je dajal v 
življenju . « 

Ubogi otrok je bil pač potreben tolažbe. 


82 — 

Dvanajst let pozneje je bilo, ko se je po 

letno solnce kopalo v globočini kristalno čistega 
Belega labodjega jezera, ko so vsenavkoli zelenel i 
lepi gozdi in je odmeval po dolinah strel za 
strelom; takrat je stopal prvi duhovnik iz rodu 
Hipevasev v domačo dolino, v malo vasico . 

To je bil Manšakita, urnah glavar ,, . 


KAZALO . 

RP 

I . Namameha in Vatomilko : 

1. Koča ob jezeru . . 5 

2. Nepričakovani napad 7 

3. Med Indijanci . . 9 

4. Namameha . . 12 

5. Vatomilko . . 1 5 

6.Sanje . . . . 17 

7. Lov na bivole . 21 

8.Na begu . . , 24 

I I . Tahko, mladi misijonar : 

I. Žalostna vrnitev . 3 1 

2. Važen sklep . . . 37 

3. Veselo snidenje . . . . 41 

4. Velika izguba in velik dobiček . . 54 

III. Zadnja pot o. René-ja . . . . 69