Tako se vedejo one nesrečne žrtve, ki dospejo do vrat, nad katerimi stoji, kakor poje nedosegljivi Dante, strašen, obupen napis:
Per me si va nella citta dolente, Per me si va nell' eterno dolore, Per me si va tra la perduta gente. Lasciate ogni speranza voi, ctfentrate!
(Skoz mene gre se v mesto zapuščeno Skoz mene gre se v večne bolečine, Skoz mene gre med ljudstvo se zgubljeno. Pustite vsako nado vi, pri vstopu!)
(Inferno III 1 ss.)
Toda ne samo strah in grozo, tudi rajsko veselje je poosebil brat Ivan na tej sliki. Pogled na drugo stran nas takoj popelje iz kraljestva solz in trpljenja v dražestni svet neizmernega, večnega veselja. Kolik razloček
med zavrženimi žrtvami in med  izveliča-nimi duhovi!   Roke  dvigajo proti sinjim višavam, molijo, hvalijo Gospoda, polni so najslajše radosti, katere še ni pred njimi „nobeno oko videlo, nobeno uho slišalo, nobeno srce občutilo." Neki kralj ganjen kleči,   poleg   njega se devica  kleče topi v nebeški   radosti;  angeli vabijo izvoljence v nebo, objemajo se, poljubljajo: vse je neskončno srečno.
Poleg velike slike je druga manjša, ki nam predočuje, kako vodijo angeli v rajanju različne svetnike v nebo. Dva meniha že klečita gori pred nebeškimi vrati. To je čudapoln, pesniško nadahnjen prizor. Sic itur ad astra!
Gotovo je Fra Angelico imel v mislih Danteja, ki poje (Parad. VII. 4 ss.)
Cosi volgendo si alla ruota sua . . . Fu viso a me cantare essa sustanza Ed ella e Faltre mossero a sua danza.
(Tako, vrteč se brzo v ljubkih krogih Proslavljali Gospoda so pevaje . . . In polni sladke radosti plesaje.)