SLOVENSKA PESEM STR. 5 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 5. januarja 2006 • Leto XVI, št. 1, cena: 50 Ft MANJŠINSKA NAGRADA JUDITI PAVEL OZN ali ENSZ je 18. decembra predavala in pisala, v knjigaj gala pri tome, ka bi sombotelski 1992. leta vödala vsej narodom zbrala študije, pesmi, prevode Slovenci spoznali živlenje in delo na svejti, ka morajo poštüvati Avgusta Pavla – v Sloveniji in na Avgusta Pavla. Od lanjskoga leta drüge narode (narodnosti) manj-Madžarskom. V Somboteli živi vodi ženski pevski zbor drüštva, šine, šteri živijo v njini rosagaj. v iži, štero je oča zozido. Zvüna pa z njimi spejva. Tak je bilau v Za toga volo je te den „den manj-je tabla, ka je oča tam živo, v iži Kermedini tö. šin” na Madžarskom tö. Od leta pa so očine knige, fotografije, Od Hrvatov je dobila nagrado 2000 mau vsikšo leto dobi eden njegov omar, sto... Vse tau gospa Gyöngyi Benčič-Kuzmits iz Narod Hrvatov, Nemcev, Ciganjov in Judita z dobre vaule pokaže vsik-de. Njej je spejvo mešani pevski Slovencov ali Madžarov, šteri dela šoma, šteri pride iz Slovenije, zbor iz Narde, v šterom je nutri za nji, nagrado od predsednika Avstrije ali z Madžarskoga. Z nje-skor pau vesi. Eške predsednik Sombotelske pesmarce z Judito Pavel skupščine Železne županije. Letos je biu ta svetek v Kermedini. Predsednik Peter Markó je prejkdau nagrade, po vsikšoj nagradi pa je biu program. Najprva je dobila nagrado Judita Pavel, (h)či Avgusta Pavla. Cejlo živlenje je dosta delala za tau, ka bi Slovenci in Madžari spoznali živlenje, delo njenoga očo pa se med seov tö spoznavali. Že 1956. leta je bila navzoča v kulturnom domi na Gorenjom Siniki, gda so dom poimenovali po Avgusti Pavli. Sinčarom je prejkdala kejp o svojom oči. Po tistom je dosta no pomočjauv je igro po cejlom svejti spoznani pianist dr. György Vukan 2003. leta v Monoštri na Državnom srečanji Porabski Slovencov. Tüdi Judita Pavel bi se rada včila igrati na klavir (zongora), depa 1944. leta so go stariške nej pistili v Budimpešto, ka bi se tam včila. Tak je gratala profesorica glasbene vzgoje in zgodovine. Gospa Judita je od 1999. članica Slovenskoga kulturnoga drüštva Avgust Pavel v Somboteli. Od tistoga mau je skor na vsikšom programi bila in je dosta pomasamouprave tö spejva. Za Rome ali Ciganje je v vesi Bérbaltavár dosta delala predsednica njihove manjšinske samouprave Bogdán Vincéné. Njej sta na gosli in sintetizator igrala Sándor Horváth Percsák in sin. V pevskom zbori iz Rábafüzesa so tö samo ženske, eške na harmoniko tö ženska igra. Rezső Hacker nej samo spejvati mogo z ženskami, liki plesati tö. Na slejdnje je cejla publika spejvala. Besedilo in posnetka: Marija Kozar 2 JOŽE VILD 1924 – 2005 Im memoriam Jože VILD je bil rojen 7. marca 1924 na obrobju mesta Murska Sobota, v kmečko-proletarski družini, ki si je po agrarni reformi uspela zgraditi skromen domek ob dolgi ulici proti naselju Krog, ki se še danes imenuje Turopolje. Ob zgodbah in nasvetih dedka so se mu prav tu odprla prva obzorja v svet. Po končani osnovni šoli se je vpisal na kmetijsko šolo v Rakičanu in v tem srednješolskem času zanj se je pričela 2. svetovna vojna. Bil je tedaj še za vojaka nepolnoleten, a je bil zatorej ob koncu vojne kljub temu v oboroženi trojki mladincev oziroma tedanjih skojevcev. Po 15. maju 1945 je sledila vojaščina in uniformo JA je slekel konec leta 1947. Vendar so ga čakale povsem druge naloge, kot pa mu je nakazala pot šola. Kot izredno aktiven družbenopolitični delavec je postal prvi (pozneje pa še več mandatov) urednik tednika Ljudski glas – danes Vestnik v Murski Soboti, v letih od 1949 do 1953 Še vedno in še kako veljajo naslednji stihi: Prijatelji so kot angeli, ki ti pomagajo leteti, kadar Tvoja krila pozabijo, kako je treba leteti. V petek, 16. decembra, je Jože Vild v dvorani Slovenskega doma v Monoštru, v njemu resnično do-mačem Porabju, za vedno pozabil, kako ptice poletijo in naše sanje ter življenje z njimi. Vendar smo prepričani, da je Jože Vild v svoji večnosti zdaj našel to, kar je v življenju ves čas iskal: dobroto, spoštovanje, tovarištvo, resnico in ljubezen. Naj bo miren in srečen v duši tistih, ki so mu najbolj blizu. V naših srcih ostaja kot dober prijatelj in pravi tovariš. Predsednik Območnega združenja ZZB NOB Murska Sobota: Filip Matko direktor in urednik Radia Maribor, po vrnitvi v Mursko Soboto direktor in urednik Založniško-časopisno-grafičnega podjetja Pomurski tisk (Pomurska založba, časopis Vestnik, radio M. Sobota), vse do upokojitve. Ljubiteljsko delovanje Jožeta VILDA na različnih kulturnih področjih se je še posebej izrazilo v sodelovanju z borčevsko organizacijo, vsa leta po osvoboditvi domovine 1945 v ohranjanju pridobitev in tradicij NOB, z izjemnim občutkom za prenašanje tega na mlade (taborniki, planinci, športniki). Bil je organizator številnih domoljubnih, partizanskih ter z narodno zavestjo spodbujajočih kulturnih prireditev, katerih sam je bil avtor, scenarist in režiser, kot tudi številnih množičnih prireditev, iz katerih je vela pripadnost pridobljeni svobodi in pridobitvam NOB: Štafeta mladosti; Kurirčkova pošta; 30 let osvoboditve z nastopom 1000 mladih; 55-letnica osvoboditve M. Sobote (3. aprila 2000) ter številnih prireditev borcev in mladine pri Domu borcev in mladine na Vaneči. Velikokrat je na prireditvah tudi sam nastopal. »GLEJTE, ŽE SONCE ZAHAJA...« …ali »A nap nyugodni tér, leszáll a csendes éj…« Dvej -edna čüdovitna slovenska pa ranč tak lejpa vogrska -pesmi sta mi napamet prišli, gda sam čüla strašen, žalosten glas, ka je Jože Vild naveke odišo. Njegvo srce več nede bílo za nas, porabske lüdi. Nej je mogauče vküp zračunati tisti gezero pa gezero stopajov, tisti aldov, ka je on za nas včinijo. Več kak štirideset lejt nazaj sva se spoznala pa od tistoga prvoga srečanja sva postala dobriva »sodelavca«. Nej se je štelo, če je v tistij časaj vse prepovedano bilau, če je oblast nej lepou gledala na tau sodelovanje, ka sva müva pa ka si ti, Jože, z nistarnimi drugimi porabskimi lüdami začno. Zakoj sam v vogrskom jeziki tü napisala naslov moji misli? Zatok, ka za tvoje cilje, stere si sto dosegniti – če je potrejbno bilau – vogrski ranč tak gučo kak slovenski. Visoko izobraženoga, neutrudnoga človeka smo spoznali v tebi, in dos- tikrat smo od tebe dobili mauč se trüditi, delati za naše lüdi, za naš jezik, za našo kulturo. Za tau pobüdjavo, za tvojo »slüženje« več nemo meli priliko tebi, Jože, hvalo dati. Nej je mogauče našteti vse tisto, ka je Jože Vild za nas včinijo. Samo mislimo na tau, če bi njega nej bilau, naša deca bi v sedemdeseti pa osemdeseti lejtaj nej trnok ojdla po taboraj v Sloveniji. Nej bi spoznali dosta in dosta slovenski slikarov, šterim je organizero razstave, štere je nam nut pokazo. Nej bi meli Društva porabski upokojencev, šteroga smo na njegvo pobudo ustanovili. Pa tau so samo drtine vsega tistoga, ka je za nas včinijo. Že fejst betežen, depa naprej z velko volauv je delo. Malo nas peče vest, ka je te odišo, gda se je znauvič za nas trüdo. Gda je zadnjič recitiro svojo pesem, stero je nam napiso. Njegvi zadnji stavek je biu: V Porabju dobri so ludje. S tejmi rečami na ustaj je nas naveke zapüsto. Jože, zbaugom! Več nemo čüla po telefoni tvojoga glasa, obvestila, ka prej pridem, leko malo k tebi nut poglednam? Vem, ka več ne prideš. Naveke si pa tüj, tüj v mojoj düši, v moji lejpi spominaj. Irena Barber Jože Vild je nosilec treh državnih odlikovanj nekdanje SFRJ, dveh odlikovanj sosednje Republike Madžarske, Bloudkovega priznanja z nagrado, najvišjih odličij Zveze tabornikov Slovenije, Zlate plakete Zveze društev upokojencev Slovenije, priznanja in nagrade Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo ter priznanja Mednarodnega komiteja športnih iger šolarjev, katerih je bil sam tudi pobudnik. 9. decembra 2005 mu je bila podeljena zlata plaketa ZZB NOB Slovenije. Za njim ostajata sin Bo rut in hčerka Jasna, kajti imel je čudovito življenjsko sopotnico, ženo Marijo Lah, ki jo je spoznal med nastopajočimi mladinkami na eni izmed številnih prireditev mladih takoj po 2. svetovni vojni. Vendar smo še vedno tukaj prijatelji, ki ohranjamo spomin na Tvojo pokončno držo in dejanja. V SPOMIN JOŽETU VILDU V Amsterdamu, v propadajoči cerkvici iz 15. stoletja, lahko beremo naslednji napis v starem flamskem jeziku: »Tako je. Ne more biti drugače.« Ta davna enostavna resnica mi je prišla na misel, ko sem zvedela žalostno novico, da je Jože Vild odšel, da je odšel za vedno. Vedeli smo, da je hudo bolan, toda nikoli ni govoril o svoji bolezni, ko smo se z njim srečali, kajti v njegovih mislih za to ni bilo prostora. Vedel je tudi to, da se bliža zadnje poglavje njegovega življenja, kajti imel je hudo bolno srce. Kljub temu se ni zaprl vase, ni se ukvarjal z mislijo na smrt, temveč je poskusil biti srečen. Za njega je pomenilo srečo to, da je hotel osrečiti druge. S svojim življenjem je dokazoval staro resnico, da sreča prihaja iz človeka, zunanje okoliščine ji lahko dajajo le krila. Njegovo življenje se je odigravalo v velikih dimenzijah, le papir je bil dokaz, da je bil upokojen. Široke meje teh dimenzij je določal sam in te meje so presegale celo državne meje. Prevzel je pokroviteljstvo nad peščico Slovencev v Porabju, prišel je sem kot svetilničar, da bi razplamenil našo potlačeno ljubezen do matične domovine v tistih najbolj mračnih časih, ko je bil greh biti Slovenec. Med prvimi je bil, ki je skušal gojiti prijateljska čustva tudi med dvema narodoma, med Slovenci in Madžari, iščoč tista kulturna stičišča, ki bi nas lahko povezovala. Le s strahom si upam povedati, da ga od mojih študentskih let naprej, odkar sem ga spoznala, ne le globoko cenim, temveč ga lahko imenujem tudi za prijatelja. Zato rečem to le s strahom, ker je imel veliko prijateljev, ker je imel veliko srce, v katerem je vsak dobrohoten človek našel mesto, našel prijateljstvo. Čeprav z razumom sprejemamo nespremenljivo, kruto in žalostno resnico, se nam srce upre, se težko pomiri s tem, da so »včerašnji dnevi« danes postali le lep spomin. Ne bomo ga več po naključju srečali na neki ulici v Murski Soboti, le naša fantazija lahko oživi njegovo prijazno, dobro znano invitacijo: »Vas smem povabiti na kavico, da malo poklepetamo?« V teh »klepetih« je vedno prišla do izraza njegova skromnost, njegova velika ljubezen do vnukinje, ljubezen do Porabskih Slovencev, do Porabja, njegova humanost, njegovo spoštovanje in ljubezen do književnosti. Naj počiva v miru, naj mu bo lahka zemlja domača. Suzana Guoth Porabje, 5. januarja 2006 3 Sombotel: sporazum in program sodelovanja dveh visokošolskih ustanov BOŽIČNI VEČER V SLOVENSKOJ STIČNI TOČKI: SKRB ZA SLOVENSKI VESI JEZIK NA MADŽARSKEM IN MADŽAR-Slovenska manjšinska samouprava je v leti 2005 enajstič organizirala božični večer za lidi v Slovenskoj vesi pa za Slovence v SKI JEZIK V PREKMURJU Varaši, Monoštri. Kak ponavadi, letos smo tö pozvali skupine, štere majo program za božični svetek. Ker je lüstvo glede na Visoka šola Dániel Berzsenyi v intridesetimi leti, program za didaktik za posamezna pred narodnost mešano, nastopajoči so tö bili Slovenci pa Madžari. Sombotelu je edina visokošolska letos pa prejšnji mesec. Dekan metna področja. ustanova v tem delu Madžarske Pedagoške fakultete dr. Bojan Sodelovanje temelji na treh Tak držimo, ka je božič praznik družine, ka se tiče krščanskein se razlikuje od šol v Győru, Sop-Borstner pravi, da je bil spora-osnovnih izhodiščih: izobraže-ga izvora praznika in se veže na Sveto družino, na rojstvo Jeronu in Veszprému. Sestavljajo jo zum pred šestintridesetimi leti valnem, raziskovalnem in na zusa. Zvün praznika družine je pa tao čas za pomirjenje düše, filozofska fakulteta, fakulteta za podpisan iz dveh razlogov: »Na posredovanju kulturnih vrednot, medsebojne lübezni, leko bi pravli najlepši, najbogatejši sve madžarskih v slovenski pros-tek človeštva. Tak je pa te najlepše, če se lüstvo ene vesi v tom tor in slovenskih v madžarsko časi vküper radüje, vküper čaka sveti večer, blajženi mir, šteri okolje. »Rečem lahko, da je takšoga reda dosegne vse nas, šteri »v srci lejpo mislimo«. madžarski oddelek na naši fakulteti pravi svetilnik madžarske kulture,« ocenjuje dekan dr. Boja n Borstner. Pomembni so tudi kulturni dogodki na sombotelski slovenski katedri, na zadnje so to bili Svetovni dnevi slovenskega filma. Tudi rektor dr. Karel Gadányi poudarja, da ima sodelovanje z mariborsko Pedagoško fakulteto zelo velik pomen za Visoko šolo Dániel Berzsenyi. Tako zavoljo izmenjave študentov, V Slovenskoj vesi se je 23. decembra napunila dvorana kultur gostujočih profesorjev in sodelovanja na znanstvenem in noga doma. Mali z mamicami, babicami, mladi in starejši so raziskovalnem področju. Prav se z veseljem odzvali našomi pozvanji. Na odri so se najprej naravoslovje in fakulteta za šport eni strani zato, da je tedanja slednjemu v tem študijskem letu predstavili z božičnim programom člani Cerkvenega pevskein umetnost. V tem študijskem Pedagoška akademija dobi-namenjajo posebno pozornost. ga zbora rimsko-katoliške cerkve iz Trauške pod vodstvom letu ima okoli 7 tisoč študentov, la priložnost in prostor, kjer Dobro udeležbo iz Maribora pri-profesorice za glasbo Estere Németh Sebestyén. Prelepe pesod tega en promil ali 7 študentov je lahko pomagala slovenski čakujejo tudi na mednarodnem mi so govorile o radosti, o lübezni med lidami, o božiči v mad na slovenski katedri, ki je v sesta-manjšini na Madžarskem, da slavističnem simpoziju, ki bo žarskem jeziku. Petje so spremljali z raznimi inštrumenti. vi filozofske fakultete. Predavanj je začela razvijati občutek za konec maja že osmič v Sombo- Po tej točki večera so se predstavili najmlajši, deca vrtca v iz slovenskega jezika in književ-jezik ne samo za narečje, am-telu. »Mednarodni slavistični Slovenskoj vesi, ki jim je vzgojiteljica Ilona Bartakovič Nagy nosti se udeležuje še 15 študentov, pak tudi za knjižno slovenšči-simpozij potrjuje naše razis navčila slovenske in madžarske pesmi, božične igre. Zelo so ki so vpisani na druge študijske no. Na drugi strani pa so lah-kovalno delo in mednarodno smeri. Pomeni, da se za zdaj zelo ko v Mariboru odprli lektorat uveljavlja šolo. Prvega simpo-bili ljubki in z veseljem so nastopili pred starši, starimi starši malo mladih, kar velja še posebej za madžarski jezik, ki je z leti zija se je udeležilo 20 slavistk oz. pred vaško publiko. za Porabje, vpisuje na slovensko prerasel v katedro za madžar-in slavistov, posvetovanja Njim je sledila Sončnica, tau je skupina gornjeseničke osnovkatedro. Dve, tri desetletja nazaj ski jezik in književnost, zdaj pred tremi leti blizu 200 in ne šole, stera pod vodstvom vaškega župnika, gospoda Ferenje v Sombotelu slovenski jezik pa imamo samostojni oddelek toliko strokovnjakov priča-ca Merklina dela od lanskoga leta. Spejvajo svete pesmi v sloin književnost študiralo dvajset, za študij madžarskega jezika kujemo tudi na dvodnevnem venskom jeziki, malo drugače, bolj sproščeno, iz düše veselo, včasih celo še več študentov, zato in književnosti. To sta bili dve srečanju v letošnjem maju. v slogu, stilu lahke glasbe. Gospod Merkli so jih nutpokazali, je bila katedra znana tudi po stični točki, ki sta rdeči niti Enako kot doselej, bomo iz ter kak dobri znanec pozdravili publiko tö v obej gezikaj. gledališki in recitacijski skupini. skozi celotno obdobje. V tem dali tudi zbornik referatov in Nastopila sta še Róbert Rápli, profesor glasbe, in Krištof Kiš, Zdaj o čem takem ne moremo go-času je bilo zastavljenih in predavanj,« poudarja rektor onadva sta zaigrala na klavir in klarinet. voriti, čeprav bi pričakovali, da se uresničenih več drugih oblik dr. Karel Gadányi. bo z uveljavljanjem slovenščine sodelovanja, med katerimi so Kot pomembno novost za štu-Približno 150 lidi se je vküper radüvalo na te večer in so bili kot enega izmed uradnih jezikov zlasti pogoste izmenjave štu-dente in profesorje je rektor dr. navdüšeni, ništerni zajokani, drügi nasmejani. Pesem in Evropske unije povečal interes dentov in profesorjev.« Karel Gadányi dekanu maribor-glasba govori v vsej jezikaj, doseže srce in düšo, spravi človeza študij jezika sosedov. Bodimo Z izmenjavami študentov in ske Pedagoške fakultete predsta-ka v dobro razpoloženje, pripravi v düši mesto za svetek. Če optimisti: nemara pa ta čas šele profesorjev nadaljujejo tudi v vil gradnjo visokošolske knjižni-smo tao dosegli 23. decembra, je prireditev bila uspešna. prihaja. tem študijskem letu, ko se veli-ce. Nova, sodobno opremljena Razen kulturnega programa smo obdarili učence, ki se na Visoka šola Dániel Berzsenyi ko pogovarjajo o sedaj najbolj knjižnica z okoli 300 tisoč na osnovni in na srednji šoli včijo slovenski jezik, deco, ki hodi spada med prve izobraževalne aktualni temi, uvajanju bolonj-slovi bo veljala skoraj 2 milijardi v vrtec, starejše smo povabili na kozarec vina. ustanove na Madžarskem, ki skih procesov na univerzah v forintov, gradijo jo na dvorišču Finančno je našo prireditev pomagala Državna slovenska sa so navezale sodelovanje s Slo-Sloveniji in na Madžarskem. Na poslopja, kjer sta dve fakulteti in mouprava, ki je za Slovensko samoupravo Monošter-Slovenska venijo. Tako sta Visoka, tedaj strokovnem področju so v tem rektorat, dograjena bo proti konučiteljska šola Dániel Bersenyi študijskem letu poudarki na cu tega leta. ves v leti 2005 dala 100.000 forintov, za kar se lepo zahvalimo. in tedanja mariborska Pedagoš-izmenjavi strokovnjakov s poka akademija prvi sporazum o dročja zgodovine in geografije Ernest Ružič Erika Köleš Kiš sodelovanju podpisali pred šest-ter takoimenovanih specialnih Porabje, 5. januarja 2006 4 BLAGOSLOVLJENO NOVO LETO 2006 Božični prazniki -eden največjih, najlepših starinskih praznikov krščanstva, rojstni dan našega Odrešenika -so že za nami in tudi silvestrovo, dan minevanja starega leta je že predal mesto novemu letu. To je zakon narave, eden najvažnejših njenih zakonov. Živimo in umremo, predamo mesto novemu življenju. To je naša usoda, to je skupna usoda človeštva vseh petih kontinentov. Življenje in smrt sta si nasprotna, ravno tako, kakor voda in plamen, ljubezen in mržnja, upanje in obup. Ko eden preneha obstajati, se pojavi drugi, oba istočasno, na istem mestu, ne moreta biti prisotna. V svojem življenju se pogostokrat soočamo z dejstvom, da je vse minljivo, vse se konča enkrat, na naši Zemlji ni no-bene stalnosti. Če hočemo ali ne, prej ali slej spoznamo, da ni ničesar, kar bi ostalo takšno, kakršno je bilo do sedaj, da življenja nikoli ne moremo nadaljevati tam, kjer smo ga prekinili, da se nikoli ne moremo vračati na isto mesto, od koder smo se odpravili na pot, kajti tudi mi smo se spremenili, ravno tako, kakor se je spremenilo mesto, s katerega smo se odpravili. Ali morda le obstaja kakšna stanovitnost tudi tukaj na Zemlji? Obstaja. In sicer nenehna spremenljivost. Spremenljivost je edina stanovitost. Tudi največji požar ugasne enkrat, ko se sreča z vodo, mržnja ugasi najbolj plamtečo ljubezen, medsebojno se izključujeta življenje in smrt. Vedno se pa pojavi novo življenje. Hočeš nočeš, spremembe moramo sprejeti, ker enostavno nimamo druge izbire. Na mesto starega stopi nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj lepšega, nekaj popolnejšega, kar imenujemo razvoj. Sprejemajmo torej spremembe z odprtim srcem, ker je to interes človeštva. Glejmo njihove pozitivne strani, sprejmimo jih skupaj s težavami, kajti vemo, kakršnekoli naj bi bile te spremembe, ravno tako ne bodo trajne, minile bodo, kakor mineva vse drugo. Ko na nekem delu Zemlje sonce zaide, na nekem drugem mestu istočasno vzhaja, ko se za nami zaprejo vrata, se pred nami vedno odprejo nova vrata, ki vodijo k neki novi poti, osvetljeni z novim, nepoznanim sijajem. Stopimo na to pot z upanjem, da nas bo vodila v pravilno smer. Človeka obhajajo ob začetku ceniti, kako lepo je bilo naše življenje do sedaj, ko se naša usoda zaradi karšnegakoli vzroka obrne na slabo. Ko moramo od nekod oditi, ko se poslavljamo od rojstne hiše, od šole, ko neka življenjska doba gre h koncu, ko napoči ura slovesa, nam bolečine kot velik kamen težijo srce. Ne ponavljajmo teh napak, temveč uživajmo prijetnosti vsake kratke minute, napolnimo jo z bogato vsebino in takrat ne bomo obžalovali novega leta mešana čustva, še bolj intenzivno iščemo povezavo s prijatelji ter znanci, da bi se v prijetnih okoliščinah soočili z nespremenljivim dejstvom, da je zopet minilo leto, minilo nepreklicno. Z glasovi trobent, s šampanjcem, z dobro voljo skušamo odvrniti pozornost od minevanja. Skušamo se znebiti strahu, tesnobe, vzbujajoč videz, kakor da bi z neizmernim veseljem pozdravljali novo, kakor da ne bi vzeli na znanje minljivosti, medtem ko bi najraje ustavili vsako odhajajočo minuto, da bi še malo lahko uživali njene lepote. Moramo se naučiti ceniti čas, a ne le na zadnji dan leta, temveč vsak dan, vsako uro. Skušajmo napolniti vsak dan z bogato vsebino, radujoč se vsake lepe minute. Občudujmo lepote sveta. Dosti nas je takšnih, ki le takrat vemo njenega odhoda, ker nismo zamudili ničesar. Pomislimo pa tudi na to, ali smo storili vse, kar je v naših močeh, tudi za druge? Ali smo nudili roko tistemu, ki je padel, ali smo povedali trpečemu nekaj tolažljivih besed, ali smo dali kruh gladujočemu, ali smo bili hvaležni Jezusu Kristusu, da nas je do sedaj obvaroval vsega hudega? Prosimo božji blagoslov tudi za življenje in delo naših bližnjih, naših prijateljev. Potrudimo se živeti tako, da bi olepšali ne le svoje življenje, temveč tudi življenje sočloveka. Ne povzročajmo bolečin niti človeku, niti živali, ne uničujmo za zabavo prirode, spoštujmo človeka, ki mu je Stvaritelj Neba in Zemlje poveril Zemljo. Čuvajmo zdravje, ta naš najdražji zaklad, kajti vse na svetu zgubi svoj pomen, če nas zdravje zapusti. Negujmo in čuvajmo svojo kulturo, čuvajmo vse, kar so nam zapustili predniki, kar so nam zapuščali stoletja, kajti le takrat lahko računamo na spoštovanje drugih, če tudi mi spoštujemo samega sebe. Ne predajmo se zlahka, ne odpravimo vsega, kar so ustvarili naši predniki z argumentom, da je to itak nesmiselni boj, kajti tako ali drugače se bomo asimilirali z večjimi narodi. To je žal res, o tem nas uči tudi zgodovina, kajti največji imperiji so se zrušili in umrli so jeziki, ki so jih govorili. Padli so cesarji, umrli so staroveški bogovi, propadli so Pompeji. Prišel bo čas, ko bodo le slovenski nagrobni napisi spominjali na visoko kulturnost in bogato preteklost našega naroda, ravno tako, kakor danes pričajo kamni o visoki kulturnosti Rimljanov. Toda ne predajmo se predčasno, borimo se do zadnjega, kajti bodočnost lahko ustvarjamo le na temeljih preteklosti. Dobro vemo, da narod, ki ne spoštuje svoje preteklosti, ne bo imel bodočnosti. Naše poslanstvo je, da bogatimo svojo duhovno in kulturno dediščino, kajti lažje je podrejati raznim interesom duhovno in čustveno revne ljudi, kakor zavesti s prave poti nekoga, ki ve, od kod prihaja in kam hoče prispeti. Ne predajmo se neki drugi kulturi, bodimo pa tolerantni do nje, bodimo tolerantni do kulture in tradicij drugih narodov. Ne mislim tu na poceni tolerantnost, ki sicer težko, toda le na nek način sprejema drugačnost. Naša tolerantnost naj bo plemenita tolerantnost, ki zna ceniti bogato in pestro evropsko kulturno izročilo v celoti. Želim spoštovanim bralcem v novem letu predvsem zdravja in čim več veselih, srečnih in zadovoljnih dni. Suzana Guoth Porabje, 5. januarja 2006 5 V BUDIMPEŠTI JE DONELA SLOVENSKA PESEM V soboto, 10. decembra, je v prostorih Državne slovenske samouprave, podružnice v Budimpešti, zadonela slovenska pesem. Na povabilo slovenskega veleposlanika v Budimpešti Andreja Gerenčerja ter predstavnikov Slovenskega društva ob pomoči Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije iz Ljubljane, je radenski pevski zbor ponesel slovensko besedo, nekaj zborovskih priredb bolj živahnih slovenskih ljudskih pesmi med Slovence, živeče v madžarski prestolnici. S ponarodelo pesmijo Lipa v priredbi Davorina Jenka/Lojzeta Lebiča je MePZ Radenska pričel svoj gostujoči koncert pod taktiriko glasbenega pedagoga Tomaža Kuharja, s katerim skupaj pojejo že čez dvajset let. S pesmijo so poslušalcem želeli podariti prijeten, vesel in duhovno bogat večer. Pevci omenjenega zbora to znajo, saj letos proslavljajo velik jubilej – četrt stoletja. Zbor je leta 1980 oblikovala in ga skoraj štiri leta uspešno vodila Marija Dukarič, izvrstna glasbena pedagoginja in uspešna zborovodkinja mladinskih pevskih zborov. Lansko leto je zbor vodila Dragica Černe, pred tem pa dvajset let in letošnjo sezono zopet Tomaž Kuhar, ki je očitno poln nove energije hotel nadoknaditi enoletno pavzo ter pričel na intenzivnih vajah v Termah Lendava z učenjem nekaj novih tujih pesmi. Zbor prireja številne koncerte, sodeluje na različnih prireditvah in prepeva gostom, ki prihajajo v Zdravilišče Radenci z vseh koncev sveta. Nastopil je že na čez 350 koncertih, prireditvah, pevskih revijah, proslavah… pa tudi na žalnih slovesnostih. Pevci so ponosni na svojo samostojno izdano kaseto (luč je zagledala ob 20-letnici) »Eno si zapojmo« z izborom priredb ljudskih pesmi iz vse Slovenije. Dvorana Slovenskega društva, ki je bilo ustanovljeno v Budimpešti leta 1990, je bila premajhna za vse obiskovalce, ki so si želeli slišati svojo domačo, slovensko besedo, slovenski materni jezik. Po besedah Irene Pavlič, predsednice Slovenskega društva, je v Budimpešti in okolici okoli 360 Slovencev. Budimpešta je velemesto, kjer se človek hitro izgubi. Je samo številka, zato so zelo veseli, ko slišijo svoj materni jezik daleč od svojega rojstnega kraja. Na žalost je v Budimpešti samo prva generacija slovenska, le tu in tam še v kakšni družini tudi mladi govorijo slovensko, zato so zelo veseli, ko se lahko več krat srečujejo ob posameznih priložnostih v prostorih društva. Drugje ni možnosti, da bi govorili slovenski materni jezik. Ne na ulici, ne v trgovini, ne na delovnem mestu, največkrat še v družini ne, ker so zakoni v glavnem mešani. V teh prostorih so srečanja pomembna zaradi ohranjanja domače besede. Tako je bilo tudi ob sobotnem srečanju. Pevski zbor je še zapel Sijaj, sijaj lunica (Vinko Vodopivec), Pod oknom F. Prešerna v priredbi J. Fleišmana, narodno Škrjanček poje (Oskar Dev), Večerni zvon (I. Hladnik), Svetlo sonce se je skrilo A. M. Slomška v priredbi zborovodje Tomaža Kuharja, narodno Micika v püngradi rouže bere (U. Krek), prekmursko narodno iz Beltinec Žuna je sneija (T. Kuhar), gorenjsko zdravico M. Hubada Bratci veseli vsi, Orkestar E. Cosseta… Za zaključek so zapeli madžarsko narodno pesem Magasan repül a daru (Čez nebo žerjav leti, in poje si, moja rožica jezi se, več je ni…), ki je marsikateremu poslušalcu povzročila, da si je obrisal solze. Povezovalka programa, predsednica pevskega zbora Milena Mauko, se je v imenu pevcev po zadnji odpeti pesmi gostiteljem zahvalila za prisrčno povabilo ter dejala, da je zbor že navezal stike tudi z zamejskim zborom Avgust Pavel z Gornjega Senika ter z zboroma iz Cseprega in Balatona, veleposlanik Gerenčer s soprogo, predsednica Irena Pavlič ter predstavniki slovenskega veleposlaništva in slovenskega društva v Budim pešti pa so povedali, da je takšen zbor v Budimpešti vedno dobrodošel. Po koncertu je bilo družabno srečanje, naslednji dan pa so nam gostitelji dodobra pokazali zgodovinske znamenitosti Budimpešte, med drugim tudi prostore madžarskega parlamenta. Posnetek/tekst: Dani MAUKO Porabje, 5. januarja 2006 6 PRIZNANJE PRO CULTURA MINORITATUM HUNGARIAE ZA SENIŠKI PEVSKI ZBOR Vsakšo leto 18. decembra držijo na Vogrskom den manjšin. Tüj priznajo večletno delo kakšega človeka ali kakše skupine. Na te den je biu pozvan seniški pevski zbor Avgust Pavel tö. Zbor sta za odlikovanje predlagali Zveza Slovencev na Madžarskem (član kuratorija za odlikovanje je predsednik Zveze Jože Hirnök) pa Državna slovenska samouprava. O tom sam se pogučavala s predsednico zbora, gospo Ireno Barber. • Ka lejpoga se je zgaudilo pred kratkim z zborom? »Mešani pevski zbor Avgust Pavel že 67 lejt dela. Bili so žmetni časi pa lejpi dnevi tö. Naš zbor je v prejšnjom režimi tü dosta priznanj daubo. Za den manjšin so nas v Budimpešto zvali pa so nam dali priznanje za narodnostno kulturo, Pro Cultura Minoritatum Hungariae. To priznanje podeli Inštitut za madžarsko kulturo.« •Kakjetaprireditevpotekala? »Tau prireditev je odprla pa je nas pozdravila predsednica vogrskoga parlamenta dr. Katalin Szili. Nika vekšoga ne moremo želeti. Z njau se srečati, si pripovejdati, je trnok lejpo bilau. Je trno prijazna bila. 13 manjšin živé na Madžarskom. Predstavniki tej manjšin so tam bili, pa je vsakša nika pokazala. Plesali so, spejvali ali pa kaj drügoga so zašpilali. Vsakša manjšina je mejla program na viskom nivoji. Smo dosta lejpoga vidli. Mi smo deseti bili na programi.« • Zbor ima dosta nastopov, sploj pa v adventnom časi. Nej ste meli že kaj drügoga planerano? »Gda smo tau vabilo dobili, te smo mi že zaduženi bili, ka mo v Monoštri v cerkvi meli božični koncert z monoštrskim pevskim zborom. Pa te smo tak mislili, ka nej slobaudno nam v Budimpešto nej titi. Gda dobiš tašo priznanje, moraš tam biti. Lepo se pa zahvalujemo za tau Slovenskoj zvezi pa Državnoj slovenskoj samoupravi, ka sta uni nas predlagali. Depa najoprvin Slovenskoj zvezi, ka je una bila tista, štera je tak mislila, ka smo mi najstarejša skupina v Porabji in bi se tau tak šikalo, da bi tau velko priznanje mi dobili.« •Kastedobilistempriznanjom? »Mi smo nej čakali, ka bi nas denarno priznali. Dobili smo lejpo plaketo in rauže. Püšeu sam ges prejkvzela, kak predsednica zbora, depa za tau, ka je strokovno do tega mau prišo zbor, se moramo zahvaliti zborovodkinji Mariji Trifusz. Una že več kak 20 lejt vodi nas pa je vödržala. Pod njenim vodstvom je zbor napredovau strokovno. Zatok pa je največ napredovau, ka smo pridobili mladino. Tau je garancija za tau, ka de zbor eške dugo delo, zatok ka zdaj taši mladi delajo v zbori kak sam ge bila, gda sam začnila v zbor ojti pa spejvati tam. Glede na tau prireditev, ge mislim, ka so vsi pevci nekaj posebnoga čütili. Vsi so bili presenečeni, spejvali so iz srca. Gledala sam doj na publiko, z lübeznostjo so nas gledali pa poslüšali s spoštenjom.Taujeveč vrejdno kak pejnez. Lejpi den smo doživeli pa tašo lejpo priznanje smo dobili, ka ge v zadnji 30 lejtaj, ka spejvam, ne pomnim. Obečali so, ka vsakšo leto podelijo tau priznanje in te do druge skupine na vrsti, ki so toga vrejdne. Gvüšno, ka do Slovenci vsigdar navzauči tam, zatok ka mamo dovolj skupin.« • Kak so tau priznanje sprejeli mladi člani zbora? »Kak sam že povedla, v našom zbori so navekše mladi lidgé. Malo je taši, šteri že 30 lejt spejvajo. Za nji je tau bilau velko doživetje. Tau se pa iz toga leko vidi, ka smo rejsan trüdni bili, depa cejli cajt, kak smo se domou pelali, so skaus spejvali pa so veseli bili. Ciril Kozar je s fudami igro, uni pa so popejvali pa li popejvali. Če bi je tau nej brigalo, bi nej tak veseli bili. Tau se je meni tak vidlo, ka so mi vse skuze šle. Nika lejpoga se je zgodilo z nami in smo hvaležni in srečni bili. Radi smo bili, ka smo mi tau zadobili in tau je eške ena garancija, ka do mladi tadale ojdli k zbori, tadale spejvali.« Agi Hanžek Porabje, 5. januarja 2006 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. Den, gda me je moja lübezen poglednila najbole globko v oči Dragi moj Dnevnik, pogledno me je tak, kak leko pogledne samo zalübleni pojep! Bilou je venej pred šoulo. Un je šoulo zgotouvo že edno vöro pred meuv. Biu je venej z dvema padašoma. Stali so tam pa se zgučavali. Ge sam prišla iz šoule, ka mo šla domou. Te pa sam ga zaglednila. Boug moj, kak je biu lejpi! Kak angel! Pa tisti njegvi smej! Pa tiste njegve oči! Pa kakši nous! Kakši dugi pa elegantni prsti! Nut v kolena se mi je potegnila že poznata mejkoča. Roke Dragi moj Dnevnik, meni de se zmejšalo! Kuman sam čakala, ka v šoulo pridem. Pa sam ga nej nin zaglednila, naj sam eške tak iskala z očami. Nej ga bilou. Moram zvedeti, zakoj ga nega v šoulo, sam si prajla. Dapa kak naj tou naredim, ka nedo vsi vedli, kak mi fali moj Benči. Pa sam si brž zbrodila. Ja, moj dragi Dnevnik, lübezen dela čüde. Brž sam si zbrodila pa sam stoupila do njegvoga najboukšoga padaša Blinkina. Pita-la sam ga, ge bi leko najšla Benčina, ka njemi nazaj dam knigo, ka mi jo je posoudo. -Leko njemi jo neseš domou ali pa počakaš eden keden, -mi je tumačo. -Benči je ostano doma v posteli. Betežen je grato, -mi je povedo, mene pa je od nevoule skur so gratale znouva mokre. V glavej se je zglasila najlepša nouta. Srce pa mi je začnilo mlatiti kak eške nigdar nej. Sploj ne vejm, kak sam leko eške sploj odla. Sploj ne vejm, kak sam prišla do njega. Kak če bi me kaj vleklo k njemi, k Benčini. Tam sam se stavila samo za pou sekunde. Un pa me je pogledno tak globko v oči, kak leko pogledne samo lübezen. Pa je tou nej trpelo samo pou sekunde. Tak je bilou, kak bi se gledale sedem let vküper. Takši den brezi njega zaodo boži bič. Zdaj sam dobila tak méka kolena, ka sam skur vküper odišla kak kakši prazen žakeu. Ja, dragi moj Dnevnik, vse mi je lagvo gratalo zavolo betega lüblenoga pojba. Zavolo betega mojoga Benčina se mi je šoula vlejkla kak kokošeča črejva. Iz vöre v vöro sam se počütila bole lagvejše in kuman sam prišla domou. Trno lagvo sam vövidla. Brat Andi je že začno larmati, kak sam od lübezni betežna gratala. Mama ga je kuman dole stavila, ka je enjo lobotati. -Enjaj že gnouk! -njemi je zapovedala, meni pa dala rokou na čelo. -Dejte moje, vej pa ti se gor vužgeš, tak si vrouča. Tak nagnouk sam se z mamo Sploj ne vem, kak sam prišla domou, ka sam zejla za obed, kak sam zgotouvila nalogo za šoulo, ka sam se včila pa od koga sam se zgučavala z ato pa z mamo. Brat Andi mi je talo zalüblene norce, sestra Zana pa je prajla, naj samo povejm, če mo nücala kakšo pomouč. Dragi moj Dnevnik, ge sam tak srečna, ka ti tou ranč ne morem povedati. Za tou mojo srečo nejga reči. Na, edna rejč geste. Ta rejč se zove: Benči!!! najšla pri barbejri. Pogledno mi je gut, mi zmero vročino pa pogledno eške vüje. -Dejte drago, ti si betežno. Gripa, -je povedo najprva meni po tistom pa eške mami. -Eden keden ne smej v šoulo. Gor njoj spišem vrastvo. Kcuj tomi mora piti dosta teja z dosta C-vitamina. Na, tak sam zdaj v posteli, gda pišem nut v tebe. Dapa po svoje sam trno srečna v srcej. Kak bi nej bila, vej sam pa betežna ranč tak kak moj Benči. Tou gvüšno nika znamenüje, ka oba mava gnaki beteg pa morava oba beteg preživeti v posteli. Kak je tou lepou! Zdaj leko mislim cejle vöre na mojga Benčina pa njegve oči, ka so me eden den nazaj tak zalübleno poglednile. Den po prvoj nouči betega čelo. Povedo mi je, ka več vročine. Po pistila betek. Un je tö grato pa lejpoga padara. Kuman tistom mi že trno vrouči. Na, do konca čakam, ka zaspim. Leko, ka je skü-dneva so v postelo z betegom znouva k meni pride. Vnoči sam senjala. Benči je jo tej. Biu je dober kak eške spadnili eške vsi drugi moji biu padar. Prišo je k meni nieden. Vejn bi senjala eške domanji. Trno čemerasti so pa mi dau rokou na tadale. Nut v sobo je stoupo zatoga volo. Samo meni je moj brat Andi. Začno se je lepou. Kak bi mi pa nej bi nemam koriti z meuv, ka sam nanga lou. Če mam pa tak dobroga Porabje, 5. januarja 2006 Z zaprejtimi očami Robi je etognauk domau prišo iz slüžbe, nut v sobo staupo pa tam vidi svojo ženo Ano, ka na posteli na hrbti leži, oči zaprejte ma pa sama sebi etak guči: »Lejpa sam, lejpa sam.« Robi go en cajt gleda, te si on tü k njej leže, oči zapre pa sam sebi etak guči: »Slejpi sam, slejpi sam.« Etakši mauž? Etognauk, gda je Ignac domau prišo iz dela, njegva žena Jolanka se ma je etak taužila: »Strašno sam čemerna. Te tvoj hirašan padaš, Gusti se je es pritepo pa vejš ka je delo? Začno me je prisildjavati, kumaj sam se ga rejšila.« Ignac ranč ne poslüša ta pa samo telko pravi: »Tomi si vse ti kriva. Püstila bi ga pa bi ma te nej trbelo prisildjavati.« Nevoščenost Lujzek pa Oto sta se etognauk srečala pa sta v Lipi malo pila. Lujzek etak pravi Otoni: »Strašno sam nevoščeni tomi vrajžomi Vinceni. Že je 64 lejt star pa vejš, ka mi je pravo včara?« »No, ka ti je pa pravo?« pita Oto. Lujzek pa: »Tau mi je pravo, ka je preminauči keden s štirimi ženskami emo delo.« Oto pa zdaj etak pravi Lujzeki: »Zakoj si pa te nevoščeni? Vej pa gučiš ti tü leko.« Ranč je nej tak stari Stari Lajoš so etognauk k doktori šli pa so ma etak pravli: »Gospaud doktor, zvižgalivajte me, zatok ka mo se drugi keden ženo.« Doktor se je fejst čüdivo, vej je pa vedo, ka so človek že 83 lejt stari pa etak pravi: »Komi vragej se pa škete vi ženiti?« Lajoš pa: »Škem, škem! Ške se vrag! Mujs se mi je…« ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.