Za poduk in kratek oas. Kako je Lukovnjakov Tomaž kolero vozil. Zapisal Zitomir. (Dalje). V tem trenotku pa se začuje za njima na enkrat močen glas: »Kaj pa imata?« — Tomaž in cigan nekoliko odstopita ter se ogledata, kdo je prišel. Bil je gospod Lukovnjak, naš poštar. V roki je držal majhno knjižico, kojo je ravno danes sprejel iz mesta od okrajnega glavarja. Ž njo se je napotil k Tomažu. V knjižici so stale postave, kako naj ravnajo hišni gospodarji, da se zabrani med njimi koleri hitra razširjatev. Ker je bil takrat gospod Lukovnjak tudi župan, treba je bilo da se prvi ukloni novi postavi. Zato gre kmalu, ko je prečital ukaz, na dvorišče, da bi razložil Tomažu, kako mora v bodoče skrbeti za snažnost v hlevih in na dvorišču. Ko pa vidi, da Tomaž ni sam, da se pogovarja z nekina tujcem, postane in posluša. Poštar je kitro spoznal cigana. Dopalo se mu je, da se je Tomaž vedel skraja tako moško proti ciganu; kajti pogumnost in odločnost ni bila vselaj ravno najboljša slran Tomaževa. Ne bil bi se menda zglasil, da ni postal cigan tako srdit in da ni vzdignil preteče svoje pesti. A zdaj se je zbal _a Tomaža in zato je stopil k njima in glasno zavprašal: «Kaj pa imata?« — Osupnjena sta zrla -oba v poštarja. Potem pa pogleda Tomaž cigana, a cigan Tomaža, in v prvem trenotku iznenadenosti njiju nobeden ne odgovori. Naposled začne cigan: »Kovač sem in vprašal sem, ali bi imeli kaj dela za-me«. — «In kaj je rekel Tomaž?« vpraša poštar. Cigan je bil tiho, ali Tomaž reče ponižno h gospodu Lukovnjaku: »Nimamo ničesar!« — »No, s tem mislim je stvar končana, in ni vama bilo treba kričati in se grozitH« reče resno gospod poštar. »On me je . . .« zglasita se sedaj naenkTat oba, Tomaž in cigan, ter hočeta tožiti jeden drugega in samega sebe opravičiti. Vendar gospod Lukovnjak je vedel, kaj hočeta reči, in zato jima zastavi jezike ter osorno in močno izpregovori: »Tiho oba! Tomaž, ti nadaljuj svoje delo, a vi pojdite svojo pot, ker dela nimamo nobenega za vas! Z BogomU in obrne se k Tomažu ter ga nekoliko časa opazuje pri njegovem opravilu. Potem pa mu začne razkladati postave o koleri. Cigan je začel počasnih korakov odhajati, a za kozolcem se je ustavil, da bi slišal, kaj sta se menila poštar in njegov hlapec. Tomaž gleda ves čas- razkladanja začujeno gospoda Lukovnjaka in še le, ko mu je ta že vse dopovedal, vpraša ga s široko odprtimi očmi, počasno izgovarjajoč besede: «Dosedaj pa to. ni bilo potrebno?« •— »Ne«, odgovori gospod, »postave so celo nove«. »Postave so?« čudi »e Tomaž; »zakaj pa so le postave?« »Zaradi kolere, da se jej obranimo«. »Ko—le—re?" Beseda mu je bila celo neznana, in še bolj široko je odprl svoje oči ter jih upiral v gospoda poštarja. »Da, da, zaradi kolere. Če ia pride do nas, smo v jednem dnevu vsi v krtovi deželi. Torej stori, kakor sem ti naroeil!« Tomaž se je ustrašil, ko je slišal, kako grozovita je kolera. Med tem je že popolnoma pozabil na prejšnji dogodek s ciganom. Kdo je neki ta kolera? Ali morda kaka gospa? Slišal je že praviti, da pridejo včasi v kako mesto nenavadno velike in močne gospe. Da bi se prepričal o resničnosti svojih mislij, vpraša hitro gospoda, ki se je že obrnil, da bi odšel: »Ali je kolera kaka močna gospa?« — »Seveda tako močna, da bo nas vse premagala in pomorila!« odgovori mu gospod, že odhajajoč, ter se smeje nevednosti Tomaževi. Tudi za kozolcem se je nekdo pri teh besedah zakrohotal. Bil je cigan. Njegovo veselje je izviralo iz dveh uzrokov: prvič, ker se je Tomaž tako osmešil s svojo nevednostjo in drugič, ktr mu je šinila hipoma v glavo misel, kako se maščevati nad Tomažem zaradi njegove današnje neuljudnosti. In ta ciganova misel je postala za Tomaža usodepolna, kajti nresničila se je ter spravila Tomaža še v neljubše položaje, kakor jih je imel danes. Cigan je kitro izginil, ko je zaslišal korake poštarjeve. Tomaž pa je bil po zadnjih besedah gospoda Lukovnjaka ves pobit in preplašen. Niti na prejšnji dogodek s ciganom se ni več spomnil. Še dolgo časa je stal nepremično na jednem in istem prostoru ter premišljeval besede, ki jih je ravnokar sli-al. Nekak strah ga je začel obhajati. Kolere se je močno bal. Trdno sklene, da hoče z največjo skrbnostjo paziti na snago po hlevih in na dvorišču. Če bo tudi prišla, vendar nam ne bo nič hudega zadela, ker bo videla, da je vse v najlepšem redu, mislil si je Tomaž. Siromak se je res zelo bal kolere, a Bog zna, kako bi še se tresel, ako bi mu kdo povedal, da bo prišel kmalu s kolero v najožjo dotiko. (Dalje prih.) Smešnica. Ko je te dni policija v Segedinu zapisavala mestne reveže, prišla je komisija v borno stanovanje neke stare ženice. Ko so jo uprašali za irae in starost, odgovorila je mirno, da se zove Julijana Szilagy in da je stara čez sto let. Ko pa jo je komisar uprašal, je-li udova, vzdignila je roko in živahno odgovorila: ¦Prosim lepo, jaz sem še deklič!»