Slovenski 12 YU-ISSN-0350-46907 Letnik XCV - Leto 1993 tfeTO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Slovenski čebelar VSEBINA Janez Mihelič: Na mariborski srednji kmetijski šoli so proslavili odprtje novega šolskega čebelnjaka....................... 321 Pavle Zdešar: Čebelarjeva opravila v decembru ................................... 324 Janez Mihelič: Čebelarska razstava in sklepi z zasedanja izvršnega odbora APIMON-DIJE na kongresu v Pekingu........... 325 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Jože Šimec: Nekaj o vzreji matic 331 Ivan Krajnc: Kaj bi čebelarji morali vedeti o vosku in satnicah ........................ 332 Anton Rozman: Pogled v prihodnost ........ 334 TRŽENJE V ČEBELARSTVU Milan Runtas: Sestali so se uporabniki zaščitne znamke ............................ 335 IZ TUJE LITERATURE M. M. S'V'CEV: Organske kisline in poapne- la zalega................................. 337 L. Zevachin: Pomen vonjav za življenje čebel ...................................... 337 Staro - novo sredstvo proti čebeljemu piku .................................. 337 Vpliv medu na fiziološko delovanje črevesja ................................... 337 Engelbert Pohl: Voščeni molji - nasveti za jesenska opravila ........................ 338 Stefan Bogdanov: Ostanki akaricidov v vosku .................................... 339 Mateja Leskovar (pr.): Nova nalepka in kontrolni znak švicarskih čebelarjev ..... 340 Stephanie Schultz: Še ena možnost zdravljenja varoze?............................ 340 MEDOVITE RASTLINE Ivan Krajnc: Resa (Erica L.) ......... 342 ZGODOVINA SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA Marija Stanonik: Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture................ 343 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ZČDS: O zbiranju članarine za leto 1994 346 Št. 12 1. december letnik 95 CONTENTS Janez Mihelič: A festive celebration was along a opening ceremony of a new school beehouse in the secondary farm school in Maribor ................................. 321 Pavle Zdešar: Beekeepers occupations in December................................. 324 Janez Mihelič: Beekeeping exhibition and resolve from the executiv consul of API-MONDIA in the last congres in Beijing .... 325 OUR BEEKEEPERS EXPERIENCES Jože Šimec: Something about a queen rearing .................................... 331 Ivan Krajnc: What must beekeepers new about bee - wax and about comb foundation ............................... 332 Anton Rozman: Fonward look............ 334 TRADE IN BEEKEEPING Milan Runtas: A consumer of trade mark for Slovenian honey meeted in Ljubljana 335 FROM FOREIGN JOURNALS M. N. Syčev: Organic acid and dark brood ....................................... 337 L. Zevachin: Important of feromns in bee life .......................................... 337 Old - new remedy against beesting ........... 337 Engelbert Pohl: Wax moth - advice for ou- tumen work................................... 338 Stefan Bogdanov: Residue of akaricides in the wax...................................... 339 Mateja Leskovar: A new sticker and trade mark beekeepers from Switzerland 340 Stephanie Schultz: Another posibility of treatment varroa disease ....................... 340 Ivan Krajnc: Erica carnea ................... 342 HISTORY OF SLOVENE BEEKEEPING Marija Stanonik: Bee-a generous companion of Slovene culture........................ 343 FROM THE SOCIETY LIFE Milan Runtas: From the meeting of IO ZČDS......................................... 347 Slika na naslovni strani: Inž. Podjavoršek govori na otvoritvi šolskega čebelnjaka na Srednji kmetijski šoli Maribor. Foto: P. Zdešar jf 35^36 Čast, da je odprl čebelnjak na Srednji kmetijski šoli v Mariboru, je pripadla čebelarju Alojzu Čehu, ki je opravil največ deta na čebelnjaku. Foto: M. Podjavoršek NA MARIBORSKI SREDNJI KMETIJSKI ŠOLI SO SLOVESNO ODPRLI NOVI ŠOLSKI ČEBELNJAK prof. JANEZ MIHELIČ V petek, 15. oktobra letos, je bil za Srednjo kmetijsko šolo Maribor in za mariborske čebelarje velik dan. Svojemu namenu so namreč slovesno predali nov šolski čebelnjak, ki so ga zgradili ob pomoči mariborskih čebelarjev. Ob tej priložnosti so v šolski dvorani pripravili posebno slovesnost, ki so se je udeležili gosti in domači čebelarji. Najprej je vse navzoče - med gosti so bili tudi predsednik ZČDS inž. Marjan Skok, vodja opazovalne službe medenja Pavle Zdešar, predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije dr. Janez Poklukar, direktor Veterinarskega zavoda Maribor dr. Krajnc in urednik Slovenskega čebelarja prof. Janez Mihelič - pozdravil ravnatelj šole in znani mariborski čebelar dipl. inž. agr. Alojz Podjavoršek. Nato je na kratko orisal zgodovino Srednje kmetijske šole v Mariboru ter njen pomen pri razvoju našega čebelarstva in vpliv nanj, še posebej pa vzgojo mladih. Poudaril je, da je lani šola praznovala (% « \ Ai J 120-letnico svojega delovanja, zato je njena zgodovina zelo bogata. Po doslej znanih podatkih je šola že od vsega začetka izobraževala učence tudi na področju čebelarstva. Tudi v povojnem obdobju je šola s krajšimi prekinitvami svoje učence seznanjala s čebelarstvom. Eden najbolj zagnanih učiteljev čebelarstva v tem obdobju je bil tudi znani mariborski čebelar g. Lobnik. Šola, žal, nikoli ni imela dovolj velikega in sodobnega čebelnjaka, potrebnega za kakovostni praktični pouk učencev. Zato se je vodstvo šole ob pomoči občine in mariborskih čebelarjev odločilo, da v bližini šole zgradi nov sodoben lesen čebelnjak za 24 AŽ panjev ter s posebno sobo za točenje medu in praktični pouk učencev. Ob koncu je g. ravnatelj dejal, da je zelo zadovoljen, ker jim je uspelo zgraditi čebelnjak. Navzoče je pozdravil tudi predsednik Medobčinske čebelarske zveze Maribor g. Darko Korošec. Čestital je vodstvu šole, zlasti njenemu ravnatelju inž. Podjavoršku Inž. Podjavoršek je s ponosom sprejel odličje Antona Janše II. stopnje, s katerim so mariborski čebelarji odlikovali Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru. za velik uspeh, ki bo veliko prispeval h kvalitetnejšemu poučevanju čebelarstva. Ob tej priložnosti je ravnatelju Srednje kmetijske šole Maribor izročil odličje Anton Janša druge stopnje, s katerim je Medobčinska čebelarska zveza Maribor odlikovala šolo za njena prizadevanja in delo na področju izobraževanja mladih čebelarjev. Sledila so kratka predavanja nekaterih gostov. Tako je o čebelarstvu na Slovenskem nekoč in danes predaval prof. Janez Mihelič, o raziskovalnem delu na področju čebelarstva je predaval dr. Janez Poklukar, o delu službe za opazovanje in napovedovanje gozdnega medenja pa g. Pavle Zdešar. Potem je navzočim spregovoril tudi predsednik ZČDS inž. Marjan Skok in jim najprej čestital k postavitvi novega čebelnjaka, nato pa spregovoril o problemih slovenskih čebelarjev. Ravnatelj šole je Dr. Fidelj, znani mariborski veterinar, v razgovoru z g. Skokom in dr. Janezom Poklukarjem vse navzoče povabil tudi k čebelnjaku. Pred čebelnjakom so dijaki šole pripravili kratek kulturni program, nato pa je zbranim spregovoril inž. Podjavoršek: »Visok jubilej 120-letnice svojega obstoja je Kmetijska šola Maribor pričakala brez naseljenega panja čebel. To je slaba slika nekdanje usmerjene šolske politike - predvsem kmetijske. Čudoviti vinogradi so se zaraščali z grmovjem prav do vznožja Kalvarije. Naravna slika se je že tako spremenila, da so vrane, sove in druge »žlahtne« ptice pevke »lahko gnezdile že tik ob šolski stavbi«, zaščitniki narave pa so v naravni idili uživali kar z asfaltne ceste. Ob cesti, ki pelje v kalvarijske vinograde, je šolski čebelar postavil čebelnjak po starem zgledu. S tem je želel opozoriti odgovorne, da čebelarstvo sodi k šoli, še posebej kmetijski. Naselil je nekaj panjev, shranjenih v šoli še iz zlatih čebelarskih časov, družine v njih pa je čebelar šoli podaril. Na šoli so tako čebelarili nekaj časa, dokler ni nesmiselnost takega čebelarjenja izničila zadnjo podarjeno družino. Tukaj začenjamo znova. Čebelarstvo je na šoli uvedel drugi ravnatelj šole Henrik Kalman leta 1882. Odslej je bilo čebelarstvo reden predmet vse do druge svetovne vojne, po njej pa do uvedbe usmerjenega izobraževanja leta 1981. Čebelarstvo so učili nekateri znani učitelji, okoli leta 1905 npr. zdravnik dr. Terč, ki je že vedel, da se revmatizem lahko zdravi tudi s čebeljimi piki. Drugi znani učitelj čebelarstva pred vojno in po njej je bil prof. Josip PRIOL - sadjar, Predsednik Skok se vpisuje v spominsko knjigo v novem čebelnjaku. Foto: P. Zdešar Pogled na udeležence v dvorani. selekcionist in znanstvenik, poznejši ravnatelj šole in direktor sadjarskega inštituta. V tem času so pomembnost čebelarstva poudarjali predvsem v zvezi z oploditvijo sadnega drevja. V razpravi z naslovom Biologija cvetja, oplodbe in rodnosti pri jablanah (1956) je prof. Priol poudarjal pomen čebel za oploditev sadnega drevja in s tem za pridobitnost v sadjarstvu. Čebelarstvo je bilo reden pedmet tudi še nekaj časa po vojni. V šolskem letu 1948/49 sta bili na primer v tretjem letniku predpisani dve uri na teden. Sadjarji na šoli so bili tudi čebelarji -poleg J. Priola še: Janko Raner, pa gospod Rine, France Lomberger. . . Šola se je čebalarsko zelo razvila v času, ko je na šoli učil in bil hkrati čebelarski mentor prof. Franc LOBNIK (od 1958-1972). V tem času so imeli tudi čebelnjak s 100 čebeljimi družinami. Od 450 dijakov je bilo po pripovedovanju enega od udeležencev v čebelarskem krožku kar 90 dijakov. Danes se mladi združujejo v različne ekolološke skupine, da bi glasneje protestirali proti onesnaževanju okolja. Pokazatelj čistega okolja so tudi čebele, zato je prav, da živimo z njimi, kajti tam, kjer bodo živele zdrave čebele, bo živel tudi zdrav človeški rod. Želimo, da bi Slovenija bila tak prostor.« Goste je nato povabil k novemu čebelnjaku, ki je zelo dobro izdelan in leži v lepi zatišni, proti jugu obrnjeni dolinici, ki bo dajala čebelam obilno pašo. Čebelnjak je projektiral g. Jože Požauko iz Maribora, graditev pa je nadzoroval čebelar Alojz Cehner in pri delu tudi sodeloval. Največ delovnih ur pri gaditvi je opravil Alojz Čeh, zato je bil on tudi tisti, ki je čebelnjak uradno odprl. Pri graditvi so sodelovali še Alojz in Matej Podjavoršek, Milan Lesba-her, Janez Perc, Milutin Petrovič, Štefan Med gradnjo čebelnjaka. Foto: M. Podjavoršek Bratuša, Ivan Bračko, Alojz Cehner, Gašper Trojner, Feliks Gole in Franc Štraser, vsi čebelarji iz Maribora. Po slovesnem odprtju so se gostje in domači zapletli v prijeten prijateljski pogovor, nato pa so skupaj sedli h kosilu, ki so ga za udeležence pripravile šolske kuharice. Ob kozarčku odličnega kalvarijčana, Najbolj prijetno pa je bilo seveda ob zaključku v lepi stari vinski kleti šole, kjer je še vrel novi kalvaričan. Foto: P. Zdešar kakor so poimenovali vino, ki ga prideluje šola in ki je na vinskih sejmih prejelo že več odločij, je ravnatelj g. Podjavoršek izrazil željo, da bi šola postala središče tako mariborskih kot slovenskih čebelarjev. Po ogledu šolske vinske kleti smo se poslovili z željo, da bi čebelarstvo na šoli doživelo nov razcvet. ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU PAVLE ZDEŠAR Decembra čebele najbolj mirujejo, poraba hrane je najmanjša v celem letu in kranjska pasma čebel v naših razmerah ta mesec nima zalege. Žrela naj bodo dovolj odprta, čebele pa dovolj odete, tako da potrebujejo le mir in dovolj zraka. Ne bojimo se hudega mraza, saj tudi če zapiha mrzel sever, našim ljubljenkam ne bo nič hudega. Zdrave in številčne čebelje družine s primerno hrano zdržijo brez škode tudi več kot sto dni ostrega mraza in brez izletnih dni. Nadzorujmo pasti proti glodalcem in vsiljivost ptic ter pripravimo drobir za čas čistilnega izleta. Ne cokljajmo po čebelnjaku! Pregledali smo naše poslovanje in napravili načrt dela za prihodnjo sezono. Če pri prodaji ne dosegamo ugodne cene, raje prihranimo nekaj medu za prihodnjo sezono. Ne podcenjujmo svojega dela in s tem še dela drugih čebelarjev. Zapišimo izkušnje, vtise, značilnosti in svoje napake iz minulega leta v beležnico in preberimo zapise za vsa leta nazaj ter izbrano literaturo. Obiščimo tudi kakšno čebelarsko predavanje. Za kakovostno posodobitev našega čebelarstva se zgledujmo po najboljših mojstrih. Čeprav razmere v našem čebelarstvu niso preveč ugodne, se je v zadnjem času, še posebej letos, vendarle nekaj premaknilo. V novi državi je kmetijstvo postalo strateško pomembna veja gospodarstva in končno je čebelarstvo opredeljeno kot pomemben del le-tega. Večina čebelarjev in odgovorni zahtevajo globalni in sistemski razvoj čebelarstva, vključen v nenehna prizadevanja za pridelavo zdrave hrane. V šolstvu se čebelarstvo obnavlja, zlasti v srednjih kmetijskih šolah. V boju proti čebeljim boleznim se je na terenu izkazalo sedem veterinar-jev-svetovalcev. Spet se oblikuje znan-stveno-strokovni vrh. Vzreja matic je kakovostno zelo napredovala. Opazovalno-na- povedovalna služba je posodobila delo in pokriva celotno območje države. Odkup medu ni povsem prekinjen in v prihodnjih letih se bo nadaljeval, vendar precej manj ugodno kot v preteklosti. Čebelarji smo začeli samostojno tržiti. Letina je bila zelo dobra, saj smo pridelali več kot 2.400 ton medu. Slabi odnosi in pomanjkljivosti v zakonodaji so se pokazali pri izkoriščanju paš. Rojilni nagon je splahnel že v drugi polovici maja. Kljub hudi suši smo ustrezno pripravili čebele na prezimovanje in tudi varozo smo uspešno omejili. Novi povzročitelj medenja, mali škržat, se je obetavno razširil. Hrabri nas misel, da smo le napravili majhen korak na dolgi skupni poti do urejenega čebelarstva in da ni vse tako brezupno, zato ne bomo odnehali. Zato spremenimo mišljenje, posodobimo našo prakso in ne tarnajmo ob nastalih problemih, ampak jih raje skupaj razrešimo. Nemudoma nadaljujmo delo in se predvsem v svojem čebelastvu tehnično in strokovno temeljito pripravimo za novo sezono, kajti zima bo kratka. Že dolgo se predstavljam kot čebelar. Marsikdo, ki ni čebelar, se mi ob tem posmehne ali me celo pomiluje. Vendar sem na svoje oziroma družinsko čebelarstvo ponosen, saj je to naše delo in naša bit. Brez njega bi bil vsekakor bolj »komot«, morda celo z nekaj več tolarji v žepu, v resnici pa precej siromašnejši. Moje letošnje pisanje je bilo namenjeno vsem čebelarjem, še posebej večjim, ki ob delu opravljajo čebelarstvo kot dopolnilno dejavnost ali so jim čebele edini vir preživljanja. Nov zelo izkušen pisec čebelarjevih opravil bo prihodnje leto pisal članke nekoliko drugače. Tako je prav, saj bo le več piscev zadovoljilo vse, ki čebelarijo. Želim vam zdravja in miru, ugodno prezimovanje čebel ter vsaj tako medeno leto, kot je bilo letošnje. ČEBELARSKA RAZSTAVA IN SKLEPI ZASEDANJA IZVRŠNEGA ODBORA APIMONDIJE NA KONGRESU V PEKINGU (Nadaljevanje) prof. JANEZ MIHELIČ Kakor na vsakem kongresu Apimondije je bila tudi na zadnjem, že 33., v Pekingu ena od osrednjih prireditev čebelarska razstava. K razstavi pa lahko štejemo tudi predstavitev posterjev, na katerih so različni avtorji z vsega sveta v pisni obliki, z grafikoni in slikami predstavili rezultate raziskav, čebelarstva posameznih dežel ali pašne razmere. Dr. Janez Poklukar s Kmetijskega inštituta Slovenije je predstavil poster o zgodovini širjenja kranjske čebele iz matične »domovine« Sfovenije. Posebno med Kitajci je izzval veliko zanimanja, saj številni niso vedeli, da kranjska čebela, ki jo na severu Kitajske zelo cenijo, izvira iz Slovenije. Pred leti, ko je njihov čebelarski inštitut obiskal dr. Ruttner, so jim jo namreč predstavili kot avstrijsko čebelo. Zelo zanimivi so bili tudi nekateri kitajski posterji s problematiko selekcije čebel. Kot primer naj navedem tehtanje čebeljih glav. Tako so dobili čebele s težjimi mlečnimi žlezami, s tem pa je povezano tudi večje izločanje Pogled v enega od obratov kitajskega podjetja, kjer pripravljajo matični mleček za izvoz. Podjetje DtSMELLA iz Italije je razstavljalo avtomatsko linijo za velečebe-larje za odkrivanje in točenje medu, ki je po tehnološki plati novost. Posebni plastični pitalniki, ki jih vtaknemo skozi žrela panjev in nato krmimo čebele brez odpiranja panjev. Strojček za praznjenje matičnikov z matičnim mlečkom. Izprazni se cela letvica naenkrat. Eno večjih podjetij za predelavo čebeljih pridelkov na Kitajskem. Mladi Kitajci so tudi dobri trgovci. oziroma pridobivanje matičnega mlečka. Teža čebelje glave pa je seveda odvisna od teže mlečne žleze v glavi. Pridelek matičnega mlečka so uspeli povečati kar za 25 odstotkov, zlasti po zaslugi krmljenja čebel z mineralno vodo, bogato z različnimi minerali. Tuji raziskovalci so predstavili metodo elektroprovodnosti medu. Ta je v zadnjem času postala vodilna metoda za ločevanje različnih vrst gozdnih in cvetličnih medov in jo po svetu že uporabljajo v vsakdanji praksi. Raziskovalci se veliko ukvarjajo tudi z opraševalno vlogo čebel, boleznimi čebel - na tem področju so predstavili zanimivo metodo opazovanja razvoja varoe v pokriti celici - itd. Vsega skupaj je bilo razstavljenih več kot sto posterjev, povečini kitajskih avtorjev. Nič čudnega, saj imajo Kitajci kar deset čebelarskih inštitutov, ki so večinoma vključeni v agronomske fakultete. Največji med njimi je Čebelarski raziskovalni inštitut Kitajske akademije kmetijskih znanosti v bližini Pekinga. Obiskali smo ga predzadnji dan kongresa. Čebelarska razstava ni bila tako obsežna, kakor smo jih bili navajeni s kongresov v Evropi. Tudi razstavljalcev iz Evrope in Amerike ni bilo veliko, zato pa jih je bilo toliko več iz Kitajske, da smo kljub temu videli marsikaj zanimivega. Predvsem nas 'je presenetilo, da je na Kitajskem toliko tovarn, ki predelujejo čebelje pridelke in na podlagi le-teh skupaj z zelišči, minerali in vitamini izdelujejo veliko različnih sredstev. Zelo je razvita tudi predelava pijač iz medu. Pri tem pa ne smemo pozabiti tisočletne kitajske tradicije naravnega zdravljenja z zelišči in različnih alternativnih možnosti za zdravljenje različnih bolezni. Čebelje pridelke predelujejo obrati, ki se ukvarjajo tudi s predelavo različne druge hrane in zelišč. Na Kitajskem jih je več kot sto. Priznati pa moram, da ni vse zlato, kar se sveti. To velja tudi na Kitajskem. Vsekakor so se Kitajci pokazali kot zelo iznajdljivi in tudi sposobni trgovci. S tem pa ne želim zmanjšati pomena in kakovosti nekaterih njihovih izdelkov. Izdelujejo veliko različnih zdravilnih tonikov in jih polnijo v majhne stekleničke za enkratno uporabo. Kupite jih lahko v zelo lični emba- laži po deset skupaj. Velika je ponudba matičnega mlečka, posušenega v prah, v majhnih vrečicah za enkratno uporabo. Seveda ponujajo tudi veliko suhega matičnega mlečka v kilogramskih in desetkilo-gramskih vrečah. Prodajajo ga po 180 dolarjev za kilogram, pa tudi ceneje. V kilogramskih plastenkah prodajajo tudi svež matični mleček. Zanimivo je, kako pakirajo propolis. Kitajski propolis je namreč prožen kot surova guma, zato ga stiskajo in v posebnih modelih oblikujejo v plošče, težke Slovenska delegacija pred posterjem o širjenju kranjske čebele. Stroj za »sušenje« medu »ONOEflfiü NONFYBtf# Sponzor kongresa je bila kitajska pivovarna, ki v proizvodnji piva uporablja tudi med. dva kilograma. Verjetno ga morajo pred uporabo - ekstrakcijo v alkoholu - zmrzniti in nato zdrobiti. Tudi v panjih se propolis vleče kakor žvečilni gumi, in kolikor smo uspeli videti, ga čebele v velikih količinah nosijo v panje. Seveda je ta lastnost propo-lisa povezana z njihovim rastlinstvom, to pa je večinoma seveda drugačno od našega. Opazili smo veliko dreves ginka - teh je veliko tudi v pekinških parkih in v okolici - in neke vrste topola z velikimi mesnatimi listi. Tudi na teh dveh drevesih čebele nabirajo veliko lepljivega propolisa. Seveda pa so razlike tudi med pokrajinami, saj se Kitajska razteza prek več klimatskih pasov od tropskega na jugu do zmernega celinskega na severu. Na severu, kjer je tudi Peking, je podnebje celinsko. Poletja so vroča in vlažna, zime pa suhe in zelo mrzle. Tudi jeseni je zrak zelo suh, ker iz puščave Gobi pihajo suhi severni vetrovi. Zato ima vsak Kitajec vedno pri sebi steklenico čaja, da nadomesti tekočino, ki jo zaradi suhega zraka v teh dveh letnih časih izgublja skozi kožo. Vse čebelje pridelke in tudi različna sredstva prodajajo na veliko samo pooblaščena državna podjetja, čeprav je čutiti, daje tudi Kitajsko zajel val privatizacije. Tamkajšnji menedžerji imajo namreč zelo velika pooblastila. Od čebelarske opreme, ki so jo Kitajci pokazali, je zanimiv zlasti poseben stroj za odvzemanje vlage medu (za sušenje medu). V vročih in vlažnih predelih je namreč žgoč problem prevelika količina vode v medu. Stroj je narejen tako, da zelo tanek sloj medu polzi po veliki segreti plošči in pri tem izgublja vlago. Posebni ventilatorji pihajo topel suh zrak, ki pospešuje sušenje. Izdelovati so začeli tudi posebne odkrival-nike za med. Ti imajo močne plastične ščetine, ki med hitrim vrtenjem rotorja popraskajo pokrovce. To smo sicer videli v firmi Thomas v Franciji. Na splošno pa so s čebelarskimi pripomočki še v velikem zaostanku. Večina čebelarjev uporablja majhno plastično dvosatno točilo na ročni pogon. Po njihovi razlagi so za to trije razlogi: številna in cenena delovna sila, pomanjkanje kapitala in nomadsko čebelarstvo. Čebelarji na jugu Kitajske namreč s čebelami prevozijo velike razdalje. S čebelami so na poti tudi po več mesecev skupaj Poseben sat s 540 celicami, katere zaleže matica in ga uporabljajo za proizvodnjo matičnega mlečka. Sat je iz plastike in je pocenil in povečal proizvodnjo matičnega mlečka na Kitajskem. in s seboj seveda prevažajo vso opremo, zato mora biti ta lahka in priročna. Kitajci so zelo izpopolnili predvsem opremo za pridobivanje matičnega mlečka in to smo lahko občudovali na razstavi. Uporabljajo plastične plošče s plastičnimi letvicami, ki jih matica sama zaleže. Pri tem odpade presajanje ličink. Pravzaprav so izpopolnili metodo Johanna Sticklerja iz Avstrije. Tudi pri nas jo je pred leti prikazal, vendar so jo Kitajci izpopolnili za industrijsko uporabo. Na plošči je 540 matičnih lončkov, ki jih matica zaleže v enem dnevu. Ploščo smo kot vzorec prinesli tudi domov. Metoda je primerna tudi za vzrejo matic iz jajčec. Za praznjenje mlečka iz lončkov so prikazali poseben električni aparat, ki s plastičnimi svedri naenkrat izprazni celotno letvico s petintridesetimi lončki. Seveda lahko na ta način pridelajo velike količine mlečka, saj je delo zelo poenostavljeno. Zanimive so tudi lesene matične rešetke iz bambusovega lesa. Ta les je zelo trd in se ne zvija, zato iz bambusovih palčk izdelujejo tudi matičnice. Verjetno je takšna rešetka primernejša za zimsko obdobje, saj gnezda ne hladi toliko kot kovinska rešetka, vendar pa jo je teže razkuževati. Zanimiv je tudi način krmljenja čebel, pri katerem panjev ni treba odpirati, če želimo čebele krmiti. Izdelali so sistem plastičnih krmilnikov, ki jih potisnemo skozi žrelo panjev. S plastičnimi cevkami so krmilniki povezani s posebnim plastičnim vedrom, v katerega nalivamo sladkorno raztopino. Ve- Embalaža za med je večinoma zelo privlačna. dro je postavljeno nekoliko više od panjev, tako da tekočina lahko prosto teče v pital-nike. Pitalniki so seveda napolnjeni do roba in raven se izravna, če čebele odvzemajo klajo. Pitalnik deluje podobno kakor naši stari pitalniki na steklenico. Zelo smo bili presenečeni tudi nad iznajdljivostjo Kitajcev pri uporabi medu. Predstavili so namreč pivo, izdelano iz medu. Verjetno gre le za delno nadomeščanje slada z medom. Vsi pa smo se prepričali, da je pivo dobro. Zato verjamemo, da bi bili z njim zadovoljni tudi naši ljubitelji piva. S to pijačo bomo seznanili naše pivovarne, zato upamo, da bo naš predlog padel na plodna tla. S tem bi se poraba medu zelo povečala. Od tujih razstavljalcev - teh je bilo manj, kot smo pričakovali, verjetno zato, ker Kitajska ni velik kupec te opreme - je bilo nekaj Moderna kitajska čebelarska oprema: plastično točilo in nakladni panj razstavljalcev iz Evrope, žal pa jih ni bilo iz ZDA. Vzrok je verjetno v tem, da ta država še ni članica Apimondije, čeprav se že dogovarjajo o njenem vstopu. Največje zanimanje na sploh je bilo za popolnoma novo in zelo avtomatizirano linijo za točenje medu firme DISMELLA iz Italije. Zelo so izpopolnili tehniko odpiranja medu, saj stroj na tekočem traku v nekaj minutah odkritje deset satov v nakladi in v posebnem točilu iztoči osem naklad (osemdeset satov) naenkrat. Ker je točilo radialno, je primernejše za svetle medove in vprašanje je, ali je primerno za goste gozdne medove. Linija je seveda primerna samo za velečebelar-stva z več kot tisoč panji. To seveda kaže, da se svetovno čebelarstvo usmerja k še Posnetek s seje izvršnega odbora Apimondije. Foto: J. Mihelič večji storilnosti, saj skušajo velečebelarstva zaradi velikega konkurenčnega boja pri cenah medu še zniževati stroške pridelave. Firma Thomas iz Francije je na razstavi predstavila nekaj novih in priročnejših od-krivalnikov za manjše čebelarje in topilnike za vosek. Toliko o razstavi ob kongresu. Sestanka izvršnega odbora Apimondije smo se že udeležili kot člani. Na seji sta v delu Apimondije v zadnjih štirih letih poročala predsednik in tajnik, poleg tega pa tudi o finančnem stanju. Stroški organizacije kongresa so bili dokaj visoki, tako da bo imela Apimondija pri tem celo težave, še zlasti pa zato, ker nekatere članice ne plačujejo redno članarine. Izglasovali so tudi gostitelja prihodnjega kongresa. Zma- «S «»KUnn it'«« nisi i «umu ««■ tt HFlf.« ie*n k «— Kitajska pošta je v čast kongresu izdala znamko s čebelo in kuverto z enakim motivom. □□□□□□ gala je Švica, in to mesto Lausanne, kjer bo kongres leta 1995. Za obisk tega kongresa bo verjetno tudi med našimi čebelarji veliko zanimanje, saj je Švica blizu. Za kongres leta 1997 kandidirata Belgija in Švedska, za kongres leta 1999 pa kandidirata Kanada in Južna Afrika. Zamenjali so tudi nekaj članov komisij Apimondije in izvolili novega podpredsednika - to funkcijo bo opravljal g. Spitznagel iz Kanade - ter novega tajnika Apimondije g. Janonija, zdaj še uslužbenca FAO. Določili so tudi kraje za nekatere simpozije. Nadaljevanje prihodnjič 2 z k usnje naših čebelarjev NEKAJ O VZREJI MATIC JOŽE ŠIMEC V Janševi knjigi »Nauk o čebelarstvu, razprava o rojenju čebel« vidimo in se lahko prepričamo, da je Anton Janša prvi govoril o načinu vzreje matic na Slovenskem. Američani so ponosni na G. M. Doolittla in druge, vendar je le H. H. Laidlaw v svoji knjigi »Contemporary Queen Raring« večkrat omenja tudi A. Janšo. Ko sem prebiral American Bee Journal, 2/93, sem naletel na članek Steva Tabera. V njem je objavil mnenje številnih Američanov. Prav zato se mi je zdelo vredno objaviti prirejen prevod članka tega priznanega vzrejevalca matic. Pravi takole: a) V vzreji matic ni natančno določenega načina po katerem bi vedno vzredili dobre matice, in prav tako ni vzrejevalca matic, ki bi vedno vzrejal dobre matice. V literaturi najdemo sto, mogoče celo tisoč različic, vendar pravzaprav vse temeljijo na Doolit-tlovem načinu vzreje matic. Nekaj sto vzrejevalcev matic doživi od časa do časa popoln polom in obilo grenkih izkušenj. Ko se odločamo za svoj način vzreje matic, izberemo tistega, s katerim bomo v najkrajšem času vzredili kar največ matic. b) Če družini odvzamemo matico, čebele pa zato same vzrejajo svojo matico, bodo začele vleči matičnike na starejših ličinkah, dobre matice pa izhajajo iz mladih ličink. Problem bomo rešili tako, da brezmatični družini vstavimo satnik s pravkar zaleže-nimi jajčeci oziroma ličinkami. Te ne smejo biti starejše od 24 ur. Matičniki na vzrejnih letvicah c) Če družina nima pokrite trotovske zalege, ne vzrejajmo matic. Iz naših panjev naj izleta veliko trotov, saj jih mlade matice potrebujejo za oprašitev. d) Stare čebele ne vzgojijo dobrih matic. Zelo pomembno spoznanje je k vzreji matic prispevala dr. Christine Peng. Prva je namreč ugotovila, da dobre matice ne vzredi veliko število čebel. Nasprotno, za en ma-tičnik je potrebnih le približno 300 čebel, starih sedem dni. e) Pomislimo na pravo prehranjevanje. Če donos cvetnega prahu in nektarja v tem času ni obilen, moramo čebele krmiti. Satniki, ki vsebujejo cvetni prah in med, neposredno vplivajo na razvoj matičnikov. Nekateri poklicni vzrejevalci stalno krmijo vzrejne družine s sladkornim sirupom. Sam tega nikoli ne delam, saj po mojem mnenju to ni potrebno. Kot primer naj navedem (tega sicer nisem mogel nikoli razumeti), da čebele med glavno pašo ne vzredijo posebno dobrih matic. Če želite v tem času vzrejati matice, predlagam, da panj oziroma vzrejno družino premaknete za tri metre stran od starega stojišča. Na ta način ujamemo v prazen panj vse pašne čebele. Da jim ne zmanjšamo delovne vneme, jim iz plodišča dodamo zaležen sat. V premaknjenem panju z matičniki in prepotrebnimi mladimi čebelami potem čebele same vlečejo matičnike. Deset dni stare matičnike avtor postavi v brezmatični plemenilček, v katerem se matica izleže in nato oplodi. Če je v času oploditve vreme lepo, je matica oplojena v desetih dneh in začne takoj zalegati. Toda v zelo dobrih letinah začnejo matice zalegati že v štirih do sedmih dneh. KAJ BI ČEBELARJI MORALI VEDETI O VOSKU IN SATNICAH IVAN KRAJNC Nobenemu naprednemu čebelarju ni treba pojasnjevati, kako pomembne so zanj dobre satnice. S pomočjo satnic čebele veliko laže zgradijo satje kakor brez njih. Druga prednost satnic pa je tudi v tem, da z njimi dobimo manj trotovine. S tem se število trotov v panju zmanjša na razumno mero, zato v prvem in drugem primeru dobimo veliko več medu, kot če bi čebelarili brez satnic. Za izdelavo satnic uporabljamo samo čisti čebelji vosek brez kakršnih koli dodatkov. Zato niso dobre in tudi ne uporabne satnice, izdelane iz voska, v katerega je vmešana druga snov, npr. parafin, cerazin in podobno. Take satnice čebele zelo nerade sprejmejo ali pa jih sploh ne. Tudi druge primesi, ki čebelam morda niso tako škodljive, nikakor niso koristne za te namene. Čebele najraje sprejmejo in gradijo satnice iz čistega naravnega čebeljega voska. Za izdelavo satnic uporabljamo različne naprave in stroje. Najpreprostejša priprava za izdelavo satnic je ročna preša. Poznamo več vrst preš, večinoma kovinskih, imamo pa tudi ročno izdelane cementne preše. S takimi ročnimi prešami si čebelarji sami izdelujejo satnice. Dobra stran tega postopka je, da si čebelar izdela satnice iz svojega voska doma in tedaj, ko ima čas. Vendar pa številni čebelarji pravijo, da je to edina prednost teh preš. Satnice, izdelane na kovinski preši, so debele, satnice, izdelane s cementno prešo, so občutno tanjše, celo tanjše kot satnice, izdelane z najsodobnejšim strojem na valjarje v delavnici. Celice na tej preši niso globoke, tako kot na drugih prešah, vendar jih čebele zelo dobro sprejemajo in lepo gradijo, ne da bi potegovale odvečne trotovske celice. Satje, izdelano na satnicah, ki smo jih izdelali z ročno kovinsko prešo, ima torej veliko nepotrebnega voska. To je mrtvi kapital, ki ga čebelar nikakor ne more izrabiti, dokler sam izdeluje satnice z ročno prešo. Razen tega so vse satnice, izdelane na ročnih prešah, če jih pri žičenju bodisi na soncu ali, topli peči ne ogrejemo, zelo krhke in lomljive. Pri tem izgubljamo čas, saj moramo precej satnic vliti znova, pri tem pa se zgublja vosek. Pri vsakem vretju se izgubi nekaj voska. Pri izdelavi satnic na kovinski preši se preša hitro ogreje in zaradi tega se njena površina razteza in povečuje. Ker pa sta vodoravni dve površini preše ob straneh zavarjeni, se zaradi toplote vbočita in občutno skrivita. Spodnja stran (dno preše), v katero vlivamo razgreti vosek, bolj, zgornja poklopna stran pa nekoliko manj. Če torej satnica ne bi bila debela, bi na sredi imela veliko luknjo. Prav zaradi te pomanjkljivosti bi morali v tovarni izdelati tako prešo, da stranske površine ne bi bile privarjene na vodoravne. Na ta način bi se vodoravni površini lahko prosto raztezali, tako da se pri tem ne bi krivili. Prešo bi tako lahko prilagodili na tako debelino, da bi bile satnice občutno tanjše. Zaradi teh pomanjkljivosti ročnih preš napredni čebelarji satnic ne izdelujejo več sami, ampak jim jih izdelujejo v delavnicah, v katerih vosek obdelajo z valjarji. Čeprav morajo za to plačati, se jim to še vedno splača, saj na ta način dobijo veliko več kakovostno izdelanih satnic, ki se ne krhajo niti ne lomijo, zato so vsekakor boljše. Pri nas imamo več delavnic, v katerih izdelujejo zelo kakovostne satnice po dostopni ceni. Res je sicer, da njihovi stroji ne sodijo v sam vrh tehnologije, vendar to ni njihova krivda, ampak le odraz našega splošnega stanja in naših materialnih možnosti. Kljub temu pa izdelujejo zelo dobre satnice. Mimogrede naj omenim, da so dobre delavnice v Kopru, Idriji in še kje, najboljše satnice pa dobimo v Ljubljani. V nadaljevanju bom pojasnil pojav, ki moti nepoučene čebelarje. Satnice, vlite iz čistega voska na ročni preši, so trde in krhke, zato se lomijo kot steklo. Satnice, izdelane v delavnici na valjarjih, pa so voljne in se kot platno zvijajo v kolobarje. Zaradi tega nekateri čebelarji sumijo, da je v te satnice dodan parafin, cerizin ali kaj drugega, in da zaradi tega te satnice ne pokajo. Čebelarji so lahko prepričani, da ni tako. Satnice, izdelane na valjarjih, so prav tako izdelane iz čistega voska, vendar ne pokajo. Zakaj ? Če pridete v tako delavnico, lahko vidite, da se tukaj najprej vlivajo približno 40 cm široke plošče, dolge približno 1 m ali več. Te plošče so grobe in trde, zato se lomijo kot satnice, izdelane z ročno prešo. Te plošče nato zvaljajo z s» W1I v * « vVS . >, « . i V i « * ÄvtfSwXv;', V.ttSSBgftV/ ,;„c« fVTrrti \r rVVViT .< - * c ni Satnica mora biti prilagojena tudi pasmi čebele. Velikost celice lahko določimo na osnovi proste gradnje. dvema gladkima valjarjema. Ploščo stisneta tako, da z druge strani prihaja tenka plošča, ki se ne lomi več, je voljna in se lahko navija v kolobar kakor platno. Kako je to mogoče ? Pod velikim pritiskom valjarjev se v vosku spremeni razpored molekul in vosek pri tem spremeni svoje lastnosti. Ni več grob in krhek, ampak je voljan in prožen, sicer pa se ni spremenil. Enak postopek vidimo v valjarni železa. Uto železo je trdo in krhko ter ga ne moremo navijati, pri kovanem železu pa se pod pritiskom valjarjev ali s kovanjem, v žarečem stanju, menja razpored mulekul, tako da postane železo voljno in kovno. Nekaj bi še rad povedal o barvi voska. Naravni čebelji vosek je zelo različne barve, od snežno bele, rumenkaste, rumene, tem-norumene do sive. Z nepravilnim topljenjem (raztapljanjem v neprimernih posodah) se kvari barva voska, zato postane umazano siv, temen. Vendar pa je uporaben vsak vosek, samo če je sicer čist. Različne barve so le »lepotne napake«. Delavnice satnic sprejemajo v predelavo vosek različnih čebelarjev in čebel vseh barv. Razumljivo je, da ne morejo izdelovati satnic za vsakega čebelarja posebej iz njegovega voska, ampak ves vosek pomešajo in tako dobijo ne svetle ne temne satnice. Sicer se s topljenjem v čisti vodi barva zboljša, vendar ne toliko, da bi bile satnice lepo svetlo rumene. Ko takšne satnice dobijo čebelarji, ki so predali temen vosek, so zadovoljni, ker so satnice iz njihovega voska lepo rumene, tisti, ki so predali svetel vosek in dobili temnejše satnice, pa so nezadovoljni. Ker so satnice, izdelane iz čistega čebeljega voska, ne glede na to, ali so svetle ali temne, enako dobre, jih čebele z enako vnemo sprejmejo in gradijo. Velike delavnice imajo ponekod posebne priprave za beljenje voska, zato čebelarji pri njih dobivajo svetle satnice, vendar je v praksi dokazano, da so za čebele najboljše naravno rumene satnice. Torej beljenje in barvanje voska za satnice ni potrebno. Če pa to delajo s strupenimi pripravki, je to prej škodljivo kot koristno. Velika prednost izdelave satnic v delavnici je tudi v tem, da delavnice pretopijo vosek v posebnih zaprtih kotlih na temperaturi do 120 °C in s tem vsak vosek razkužijo, tako da se s satnicami nobena bolezen ne more širiti naprej. POGLED V Bližamo se koncu koledarskega leta, in če se bežno ozremo nazaj, spoznamo, kako hitro so se menjavali letni časi, ne da bi nas spraševali o našem znanju, o čebelarstvu. Čeprav številnih naših znancev-če-belarjev ni več med nami, se moramo zamisliti nad njihovim znanjem čebelarstva. Ali niso bila njihova prizadevanja v korist predvsem nam in našemu znanju o čebelah. Pogosto se namreč vedemo, kot da se nas njihovo znanje ne tiče. Iščemo svoje poti, kako podrediti zakone narave in kako dokazati svojo sposobnost in modrost. A narava nas vedno pripelje na začetek, tako da ne modrovanje ne zaletavost pri vzreji čebel, ne dajeta zaželenih sadov, če ne upoštevamo zakonov narave. O nobeni žuželki se niso toliko razpisali in ji namenili toliko knjig kot krilatemu lekarnarju - čebeli, saj nam iz svoje lekarne daje Številni čebelarji sumijo v poštenje in pošteno delo mojstrov v delavnicah, ki izdelujejo satnice. Ta sum pa ni pravičen, saj je vse delo v njih nadzorovano. Poleg tega pa vsak čebelar lahko pride kadar koli v delavnico in spremlja predelavo od topitve voska v kotlu do graviranja satnic. To čebelarji tudi delajo, zato je izključeno, da bi kakšna, tudi najmanjša nepravilnost dolgo ostala skrita. Naj še povem, da čebelar, ki ima bolne čebele, ali pa sumi, da je vosek, iz katerega bo vlival satnice na ročni preši, od bolnih čebel, naj vosek počasi vre najmanj dve uri. V tem času se vosek popolnoma razkuži, vendar je treba pri takem posegu paziti, da se bolezen ne prenese in ne razširi. Na koncu naj čebelarjem priporočim, naj zbirajo vsak košček voščin in voska in naj ga hranijo na suhem prostoru, da ne plesni. Zaščitijo naj ga tudi pred veščo. Vosek je dragocena stvar, ki jo daje človeku čebela. Topijo naj ga tako, kot zahtevajo pravila in navodila čebelarskih strokovnjakov, saj bo vosek le tako ohranil naravno barvo in aromo. Tudi satnice bodo lepše in kakovostnejše, ne glede na zdajšnje razmere in možnosti za čebelarjenje. PRIHODNOST čudovite pripravke za zdrav človeški organizem. Znanstveniki v svojih razpravah opisujejo svoja dognanja o življenju čebel. Spoznali so, kako skrivnostno je življenje čebel v čebelji družini. Pred nami so zimski meseci, torej čas, da se poglobimo v prebiranje domače in tuje znanstvene čebelarske literature. Tako kot vsak poklic zahteva nenehno izpopolnjevanje, je tudi v čebelarstvu. Zlasti še danes, ko se spopadamo z različnimi čebeljimi boleznimi, še kako potrebujemo znanje. Malo nam pomaga, če skrbimo za šolske čebelarske krožke, ne poskrbimo pa za izobraževanje drugih, še zlasti pozimi, in jih prepuščamo njihovemu neznanju. To je poglavitna naloga čebelarskih predavateljev, žal pa se ti med seboj razhajajo v strokovnem znanju, to pa bega laičnega čebelarja. V svetu imajo čebelarske šole za predavatelje, tako da morajo ti opraviti izpit za predavatelja. Pri nas takšne šole nimamo. Predavatelji so bolj ali manj prepuščeni samim sebi in vsak predava po svoji presoji. V začetku tega stoletja so se naši čebelarski predavatelji izobraževali v Gradcu, na Dunaju ali na Češkem, potem pa so doma preprostega slovenskega čebelarja učili umnega čebelarstva. Dve svetovni vojni sta ustavili redno izobraževanje predavateljev, zdaj pa se takšna potreba pojavlja znova, saj bomo le tako kos sodobnemu zatiranju čebeljih bolezni, predvsem varo-ze. Zato morajo naši strokovnajki izpolniti svoje znanje v tujini. Najbliže je čebelarska šola v Gradcu, kjer so pripravljeni sprejeti dva ali tri kandidate za podiplomski študij. Čimbolj posegajmo po domači čebelarski literaturi in se seznanjamo z dosežki naših slavnih čebelarskih učiteljev od Janše naprej, saj njihove izkušnje veljajo še danes. Mlajši, ki poznajo kak tuj jezik, naj posežejo tudi po tuji strokovni čebelarski literaturi. Vedeti moramo, da ima svet dobre čebelar- ske strokovnjake, od katerih se lahko marsikaj naučimo in s pridom uporabimo pri našem čebelarjenju. Ob tem še danes veljajo besede pokojnega prof. dr. Zanderja: »Več ko vem o čebeli, bolj se mi dozdeva, kako malo vem o njenem skrivnostnem življenju. Potreboval bi vsaj dvesto let življenja, da bi kolikor toliko spoznal skrivnostno življenje čebele. Svetujem vam, da preštudirate vsaj petnajst domačih in tujih znanstvenih del o čebeli, da boste potem kolikor toliko prav učili čebelarje. Namenil jih je doktorjem čebelarstva leta 1938. Koliko teh znanstvenih del pa preštudira naš čebelarski predavatelj? Odgovori bi bil: malo. Le z ustreznim strokovnim znanjem o čebeli in življenju čebelje družine bodo naši čebelarski strokovnjaki z doktorskim naslovom zasloveli v Apimondiji in utrdili sloves naše kranjice. Pri vašem strokovnem delu v čebelarstvu vam v prihodnje želim obilo uspeha. Anton Rozman, predsednik komisije za izobraževanje pri ZČDS rženje v čebelarstvu SESTALI SO SE UPORABNIKI ZAŠČITNE ZNAMKE MILAN RUNTAS čebelarji, ki že leto in več vsaj del svojega medu opremljajo s skupno zaščitno znamko, so se sestali 26. oktobra letos. Izvršni odbor ZČDS je spomladi leta 1991 sprejel pravilnik o podeljevanju in določil obliko skupne zaščitne znamke za med slovenskih čebelarjev (dalje ZZ), strokovna služba pa je uredila formalnosti in znamko vpisala v register pri tedanjem Patentnem zavodu Jugoslavije. Prve medove, opremljene z ZZ, smo predstavili javnosti na sejmu Na-rava-zdravje v Ljubljani konec oktobra 1991. Predstavnikom sredstev obveščanja in obiskovalcem sejma so z ZZ zavarovan med na prodajni razstavi ponudili v pokušino štirje najpogumnejši in najbolj tržno naravnani čebelarji: Marko Debevec z Vrhnike, Marjan Jug iz Anhovega, Janez Pislak iz Kidričeva in Janez Švigelj iz Kamnika pod Krimom. Ti čebelarji so prvih devet vzorcev različnih medov poslali v analizo na Kmetijski inštitut Slovenije. Vsi vzorci so povsem zadovoljili določila pravilnika. Ker smo na tem področju orali ledino, je izvršni odbor sklenil, da se bodo po določenem obdobju sestali člani komisije za podeljevanje zaščitne znamke in vsi uporabniki le-te ter skupaj dopolnili pravilnik o načinu dodeljevanja ZZ. Omenjenega sestanka se je udeležilo 11 od 23 uporabnikov ZZ. V slabih dveh letih so analizirali več kot 60 vzorcev medu, od katerih le štirje niso ustrezali določilom pravilnika. En vzorec je vseboval preveč vlage (nad 21 odstotkov), v dveh je bilo preveč cvetnega prahu oljne repice (nad dovoljenimi 10 odstotki), zadnjemu zavrnjenemu vzorcu medu malega škržata (Med-calfa p.) pa komisija ni dodelila ZZ, ker ta vrsta medu v pravilniku še ni predvidena. V dveh letih so čebelarji trgovinam ali neposredno na domu prodali približno 40 ton medu, opremljenega z ZZ. V vsebinsko bogati razpravi, v kateri so sodelovali vsi uporabniki ZZ ter dr. Poklukar s KIS in inž. Pavlovič z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, so ugotovili: - analiza vzorca medu je predraga (9.000 tolarjev); - kupna moč prebivalcev je v zadnjih letih padla, to pa se pozna zlasti pri prodaji dražjih medov; - na prodajnih policah v naših trgovinah je še vse preveč medov tujega izvora, prodajajo pa ga kot slovenski med ali brez oznake izvora; - premalo je narejenega za promocijo slovenskega medu in tudi medu, opremljenega z ZZ; - čeprav je še številnim kupcem vseeno, ali kupijo med z ZZ ali brez nje, so se vsi udeleženci sestanka strinjali, da je treba prodajo kakovostnega medu nujno zaščititi z ZZ. Zato izvršnemu odboru ZČDS predlagajo, naj dopolni pravilnik o podeljevanju ZZ, in sicer: . - na nalepki z ZZ mora pisati »slovenski med« in ne več »med slovenskih čebelarjev«, saj le nekateri še prevažajo čebele v druge države nekdanje Jugoslavije; - iz pravilnika je treba črtati žajbelj in žepek kot sortna slovenska medova, namesto njiju pa dodati lipovega in med malega škržata; - za določanje sortnosti medu je treba uvesti postopek elektroprevodnosti medu, saj bo to pocenilo stroške analize; analizo je treba dopolniti še z mikrobiološko analizo, saj je za prodajo medu v trgovini to nujno; - v komisijo za organoleptično določanje sortnosti in kakovosti medu naj bi imenovali izkušene čebelarske strokovnjake, kot so Jože Babnik, Maks Gregorc, Janez Mihelič, Jože Šuštršič in Pavle Zdešar; - za 100 odstotkov je treba podražiti nalepke z ZZ, z izkupičkom od prodanih nalepk (50 odstotkov cene) pa propagirati prodajo medu, opremljenega z ZZ; - komisijo za podeljevanje zaščitne znamke je treba dopolniti še s člani iz vrst uporabnikov. Predlagamo Marjana Juga, Mirka Pavlina, Jožeta Šnajderja in Ladislava Vozlja. Predlagali so še nekaj manjših dopolnitev pravilnika in postopkov, ki jih bodo strokovna služba ZČDS, KIS in Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije pripravili za sprejetje na izvršnem odboru. Ugotovili so tudi, da bo treba dopolniti tudi državni pravilnik, ki določa postopke za ugotavljanje kakovosti medu in drugih čebeljih pridelkov, in ga uskladiti s pravilniki v državah Evropske skupnosti. Za boljšo prodajo medu in drugih čebeljih pridelkov bi morali združiti moči v čebelarskih zadrugah in podjetjih, le-te pa naj bi ustanavljali in vodili veliki čebelarji, saj so prav ti življenjsko zainteresirani za najboljše trženje svojih pridelkov. Čeprav navzoči uporabniki ZZ načelno podpirajo omenjene oblike tržnega povezovanja, pri ustanavljanju zadruge sodeluje le eden, trije pa imajo svoja podjetja. Vsi se zavedajo, da bo z ZZ opremljen med tudi v prihodnje redkost, da bo konkurenčni boj za čimvečje število kupcev trd, da v njem lahko uspejo le odločni, sposobni in iznajdljivi čebelarji s kakovostnimi pridelki in izdelki. Ob vseh teh dejavnostih pa osrednje čebelarske zveze in strokovne institucije potrebujejo še večjo pomoč. SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE XCV. LETNIK Urednik prof. Janez Mihelič IZDAJA ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Ljubljana 1993 KAZALO Aplinc Franc: Ali čebele rabijo žaganje ..................... 141 Babnik Jože: Ali prestavljanje ali izenačevanje............. 138 Medeno žganje.................................. 306 Obnova panjev................................... 18 Bahrs Anne: Med, sladka dobrota iz naravne lekarne 237 Bandat Franz: Fototaktična predelava kristaliziranega me- licitoznega medu .............................. 272 Bogdanov Štefan: Ostanki akaricidov v vosku..................... 339 Bolgenzahn Ch.: Križanje pri vzreji čebel - da ali ne 236 Božič Janko: Pozdrav iz Luisiane............................ 176 Božič Matija: Naši znani čebelarji - Anton Maček 147 Centrih Karel: Sredstvo za dimljenje čebel pri pregledih in točenju medu................................... 141 ČD Kamnica Bresternica: Osemdeset let Franca Ambroža................... 220 ČD Litija: Načrti in težave čebelarskega društva Litija ............................................ 188 ČD Ljubljana-Bežigrad: Osemdeset let Antona Zapuška................. 122 ČD Rače: Izlet čebelarske družine Rače ................. 317 Čebelarsko društvo Straža: Razvitje prapora v čebelarskem društvu Straža - Dolenjske Toplice...................... 89 Debelak Marjan: Čebelarstvo in turizem ......................... 43 Čebelje letine na tehtnici majhnih čebe- larstev........................................ 110 Fran Lakmayer: »Umni čebelar« ................. 245 Kako sem preživel letošnje čebelarsko leto ............................................ 299 Naši ulnjaki - uvodna misel..................... 50 Poročilo o sestavi, programu in akcijah komisije ZČDS za tehnologijo in selekcijo ... 86 Sekcije za manjša čebelarstva................... 88 Umetnik, ki je pri čebelah našel svoj mir 121 Dinkel Xaver: Kremast med je odličen za mazanje 54 Dreher K.: Trženje medu v Nemčiji med željami in resničnostjo ..................................... 210 Drobnič Jože: Zdravstveno varstvo čebel na področju veterinarskega zavoda ljubljanske regije ......... 37 Drobtinice: Afrikanizirana čebela v ZDA in njena današnja razširjenost ............................ 57 Triintrideseti mednarodni čebelarski kongres Apimondie bo septembra 1993 na Kitajskem .................................. 57 V ZDA so začeli graditi velik čebelarski inštitut .......................................... 58 Firm Janez: Nove knjige ..................................... 31 Pomen navzočnosti čebelarjev v krajevnih medijih in organih.............................. 175 Godec Franc: Spomin na Janeza Gregorija...................... 318 Gregorc Aleš: Izkušnje v delu veterinarske svetovalne službe na Gorenjskem ........................... 104 Zatiranje hude gnilobe čebelje zalege (Pestis apium)...................................... 173 Gregori Janez: Množična odbira kranjske čebele ali kaj lahko stori vsak čebelar na področju selekcije ........................................ 65 Guna Franc: Naši uljnjaki.................................... 84 Naši uljnjaki .................................. 179 Naši uljnjaki ................................... 51 Naši uljnjaki .................................. 150 Naši uljnjaki .................................. 244 Ivančič Jože: Kako do lepo grajenega satja.................... 116 Jacoby R.: Graditev satja in številčnost čebel-delavk z matico in brez matice .......................... 181 Jenko-Rogeij Mira: Kako ukrepamo ob zastrupitvah čebel ............ 133 Nekaj pojasnil o delu veterinarsko-sveto- valne službe za čebelarstvo .................... 216 Podoba slabe jesenske družine .................. 302 Republiško posvetovanje o zdravstvenem varstvu čebel ................................... 71 Kladnik Viktor: Posavski čebelarji so obiskali ribniški sejem ............................................ 315 Kladnik V. Staroveški: Posavsko tekmovanje mladih čebelarjev 248 Klaindienst Slavko: Čebelarji pomagajo .............................. 25 Izlet slovenjebistriških čebelarjev.............. 25 Kmečki glas: Novo pri založbi Kmečki glas - Knjižica za pospeševanje kmetijstva 1993 .................... 32 Kovač Franc: Težke kovine in antibiotiki v medu .............. 75 Kovač Štefan: Izkušnje pri delu veterinarsko-svetovalne službe za čebelarstvo na območju Pomurja ........................................ 70 Krajnc Ivan: Bor (Pinus S. L.) .............................. 231 Čebelarstvo na Norveškem ....................... 275 Kaj bi čebelarji morali vedeti o vosku in sat- nicah........................................... 332 Kako sadimo pravi kostanj ...................... 205 Prezimovanje čebel z odprto podnico v nakladnih panjih ................................. 268 Resa (Erica L.)................................ 342 Sivka (Lavandula Angustifolla Mill.) 16 Vrbe (Salix L.) ................................ 48 Krajnc Stane: Nekaj o uporabi bayvarola...................... 234 Veterinarsko-svetovalna služba za čebelarstvo na območju Koroške in Podravja v letu 1992 ..................................... 135 Krivec Jože: Izleti čebelarjev Čebelarske družine »Peter Močnik« Studenci-Pekre iz Maribora 251 Lampeitl Franz: Gospodarna pridelava medu ...................... 83 Lampret I., Skaza M.: Čebelarska družina Alojz Greif iz Hoč pri Mariboru je praznovala osemdesetletnico dela........................................... 218 Leskovec Miro: Čebelarji Logatca so zborovali ................ 154 Ličen Lojze: Bio gnojilo iz čebeljnega panja................. 79 Delo krepi in uči ............................. 229 Delo krepi in uči.............................. 268 Radiestezija in čebele......................... 310 Maček Karel: Moja domača lekarna ............................ 77 Marolt Franci: Čebelnjaki v sevniški občini................... 250 Delovanje osnovnošolskih krožkov v Sevnici, Boštanju in Radečah v minulem šolskem letu................................ 282 Marošek Franjo: Izlet čebelarske družine Vojnik................ 252 Medved Dušan: Ali modra galica res ne pomaga pri poapne- li zalegi ...................................... 39 Meglič Milan: Bodimo ponosni na pristni slovenski med 228 Izrezovanje trotovine.......................... 230 Kaj potrebujemo slovenski čebelarji za u- spešno prodajo čebeljih pridelkov ............. 264 Mihelič Janez: Alojz Mager z Raven na Koroškem je praznoval devetdesetletnico........................ 247 Čebelarska razstava in sklepi z zasedanja IO Apimondije na kongresu v Pekingu 325 Maks Avšič je praznoval 90-letnico 219 Na kongresu v Pekingu je Slovenija postala članica Apimondije ............................ 289 Na mariborski Srednji kmetijski šoli so proslavili odprtje novega šolskega čebelnjaka ...................................... 321 Naši znani čebelarji - Jože Rihar iz Gaberja pri Dobrovi.................................... 202 Nekaj najpomembnejših ugotovitev in sklepov delegatov na 42. redni letni skupščini ZčDS.......................................... 161 Predelava in prodaja čebeljih pridelkov v tržno usmerjenem gospodarstvu ................. 207 Slovenski čebelarji smo bili na strokovnem izletu v Franciji ............................... 4 šestnajsti republiški čebelarski seminar, tokrat o trženju čebeljih pridelkov............... 97 Uvodnik ....................................... 225 Uvodnik ....................................... 257 V Gorici v Italiji je bilo že XI. mednarodno strokovno srečanje čebelarjev ................. 33 Vtisi s prvega mednarodnega srečanja slovaških čebelarjev............................. 258 XVI. državno srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev v OŠ Žirovnica v Zabreznici ..................................... 193 Mihevc Marko: Zaščita okolja in čebel - plamensko zatiranje plevela................................. 178 Moosbeckhofer R.: Možnosti za zatiranje poapnele zalege .... 233 Peček Karel: V Murski Soboti smo pripravili sestanek o izrabi akacijeve paše ......................... 187 Pelicon Ciril: Krajnčevih osemdeset let.................... 155 Pisma uredništvu: Ali so čebele v večjih - živalnejših družinah bolj pridne.................................... 56 Pocak Barbara: Sladki med mladih čebelarjev................ 311 Podstenšek Ferdo: Ali čebele rabijo žaganje .................... 205 Pohl Engelbert: Voščeni molji - nasveti za jesenska opravila ........................................... 338 Poklukar Janez: Kapska čebela prodira na območje afriške čebele......................................... 51 Prevodi: Drobtinice iz sveta .......................... 274 Nova nalepka in kontrolni znak švicarskih čebelarjev ................................... 340 Ukrepi za izrabo zmogljivosti čebeljih družin .......................................... 182 Velika knjiga o medu ......................... 304 Življenjska doba različnih vrst čebel-de- lavk .......................................... 56 Lepljenje etiket na kozarce z medom ........... 53 Austrian carnica association (ACA) 145 Ugotavljanje klic gnilobe v medu v Avstriji 170 Naravna čebelja gnezda........................ 270 Čebelarstvo na Kitajskem ..................... 208 Samo novih idej potrebujemo................... 180 Zasebno reklamiranje........................... 46 Rihar Jože: Iz kronike III. Polhograjski Dolomiti in njihovi čebelarji ................................. 185 Kaj je dobro vedeti o hojevi paši............. 117 Odločite se za čebelarjenje ................ 139 Rozman Anton: Pogled v prihodnost .......................... 334 Runtas Milan: Izračun povprečne proizvodne cene medu za prelevmansko zaščito ....................... 20 Kaj so obravnavale komisije pri ZČDS .... 24 S seje izvršnega odbora ZČDS.................. 347 Sestali so se uporabniki zaščitne znamke 335 Slovenska kolektivna zaščitna znamka medu .......................................... 42 Upravljanje pasišč............................ 129 Ruttner F.: Kako se čebele delavke branijo pred va-roo .......................................... 145 Sajevec Stane: Dolgoživost čebel delavk v slabičih in močnih družinah...................................... 84 Schultz Stephanie: Še ena možnost zdravljenja varoze ............... 340 Senegačnik Edi: O letošnji medeni beri........................... 294 Pri čebelah na prvi bojni črti v bližini Petrinje ............................................. 107 Senegačnik Jurij: Novejša dognanja o poapneli zalegi in va- rozi v Sloveniji in po svetu ..................... 15 Novejša dognanja o poapneli zalegi in va- rozi v Sloveniji in po svetu .................. 40 Novejša dognanja o poapneli zalegi in va- rozi v Sloveniji in po svetu .................. 73 Novejša dognanja o poapneli zalegi in va- rozi v Sloveniji in po svetu .............. 105 Novejša dognanja o poapneli zalegi in va- rozi v Sloveniji in po svetu ................. 136 Širjenje hude gnilobe in njeno zatiranje v Franciji......................................... 266 Sever Martin: Nova električna sušilnica tudi za čebelarje ............................................... 78 Sičev M. M.: Organske kisline in poapnela zalega ............. 337 Skok Marjan: Vsi čebelarji smo zveza čebelarskih društev Slovenije.................................... 201 Skrt Ivan: Izlet ilirskobistriških čebelarjev............... 314 Od roja v gozdu do pravega čebelarja .... 178 Sladič Vida: Občni zbor čebelarskega društva Zagorje 91 Stanonik Marija: Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.......................................... 212 Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.......................................... 239 Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.......................................... 277 Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.......................................... 307 Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.......................................... 343 Strgulc Tomo: Delo Zveze ČD Občine Ljubljana Šiška v letu 1992 ....................................... 153 Kako razširiti naše čebelarstvo? ................ 142 Strmole Barbara: Izkušnje enoletnega dela na Primorskem 10 Pregledi zimskih mrtvic v laboratoriju za diagnostiko čebeljih mrtvic v Kopru 172 Sušnik Marjeta: Invertni sirup.................................... 76 Sladkorno testo - pogače z encimom inver- taze............................................. 184 Univerzalni mešalnik za pripravo sladkornega testa ...................................... 270 Šimec Jože: Nekaj o vzreji matic ............................ 331 Šivic Franc: Sekcije za mednarodne tehnološke stike 89 Šolar Franc: 90 let organiziranega čebelarjenja v Laškem ........................................... 153 Thun K. Mathias: Čebelarjenje z upoštevanjem kozmičnih ritmov.......................................... 22 Tiesler F. K.: Odbira za manjšo rojivost...................... 271 Trankwalder Hans: Prodaja medu prek čebelarskih društev in zvez v Avstriji ................................ 82 Valjavec Janez: Ali modra galica res zdravi poapnelo zalego ............................................. 13 Vedlin-Perša Stanko: Še nekaj o kuhanju voščin ..................... 114 Veterinar, služba: Razpis za uporabo dotacije za bayvarol v letu 1993 ..................................... 106 Vprašanja uredništvu: Ali bodo matice slovenskih vzrejevalcev tudi letos premirane ............................ 147 Kdaj in kam vstavljamo spomladi satnice 146 Rad bi vedel nekaj o spomladanski uporabi pogač....................................... 119 Zakaj je v mojem čebelnjaku nosemavost vsako pomlad obsežnejša ........................ 80 Zakaj se satnice, vstavljene v panj, včasih zvijejo - krivijo............................... 80 Vrabl Stojan: škodljivci poljščin ............................ 32 Zaletel Pavel: Pomlad in naše čebele .......................... 47 Pridobivanje zadelavine ....................... 182 Zdešar Pavle: Ali bo mana malega škržata nadomestila legendarno ajdovo pašo ........................ 296 Čebelarjeva opravila v januarju ................. 2 Čebelarjeva opravila v februarju................ 35 Čebelarjeva opravila v marcu ................... 68 Čebelarjeva opravila v aprilu ............... 100 Čebelarjeva opravila v maju ................... 131 Čebelarjeva opravila junija.................. 167 Čebelarjeva opravila v juliju in avgustu .... 197 Čebelarjeva opravila v septembru .............. 226 Čebelarjeva opravila v oktobru ................ 263 Čebelarjeva opravila v novembru................ 293 Čebelarjeva opravila v decembru................ 324 Pripravimo se na izrabo melicitozne mane ............................................ 304 Program sekcije za tehnologijo večjih in preventivnih čebelarstev ....................... 87 Urejanje čebeljih paš ......................... 151 Zevachin L.: Pomen vonjav za življenje čebel ............... 337 Staro - novo sredstvo proti čebeljemu piku ............................................ 337 Vpliv medu na fiziološko delovanje črevesja............................................. 337 Jük tuje Igterature NOVICE IZ SVETA ORGANSKE KISLINE IN POAPNELA ZALEGA M. M. SYČEV »Pčelovodstvo«, 8/91 Laboratorijski poskusi ruskih znanstvenikov so pokazali, da oksalna kislina in mlečna kislina pospešujeta razvoj poapnele zalege, tudi če ju uporabljamo kot uničevalno sredstvo proti parazitom varoze. Poizkusne ličinke so začeli zdraviti z 2-odstotno vodno raztopino oksalne kisline. Posledica tega je bila, da je kar 10,2 odstotka ličink zbolelo za poapnelo zalego. Prav tak poskus so opravljali tudi z mlečno kislino in dobili podobne rezultate - za poapnelo zalego je zbolelo 7,9 -odstotka ličink, od skupine ličink, ki niso bile zdravljene z omenjenima kislima, pa je zbolelo le 2,3 -odstotka ličink. Pred poskusom so seveda vse tri skupine ličink okužili v enaki meri. Oksalna in mlečna kislina torej nista priporočljivi sredstvi za boj proti varozi, zlasti ne na tistih območjih, na katerih je razširjena tudi poapnela zalega. Nasprotno pa sta se kot priporočljivi izkazali mravljin-čna in ocetna kislina. Za uspešno zdravljenje varoze zadostuje že njuna 2-odstotna vodna raztopina. POMEN VONJAV ZA ŽIVLJENJE ČEBEL L. ZEVACHIN »Pčelovodstvo«, 10/91 Vonjave, s katerimi čebele označujejo poti do nektarja dreves ter drugih rastlin, so pravzaprav neralne, citralne in gera-niolne molekule, njihov vonj pa je podoben vonjema melise in kutine. Dokazano je tudi, da sestava prehrane čebel občutno vpliva na feromone čebel. Feromoni ranjenih oziroma bolnih čebel npr. odbijajo zdrave čebele. Ta pojav je mogoče opaziti že v skupini desetih čebel. V skupini 20 čebel pa čebele že proizvajajo zadostno količino toplote, tako da je moč opaziti tudi razvoj jajčnikov pri mladih čebelah, zlasti z omenjenimi vonjavami. Vonjave torej povezujejo ali razdvajajo čebele. Čebele so torej podrejene kemičnim signalom, in sicer ne glede na to, ali se že z njimi rodijo ali se jih pozneje naučijo. STARO NOVO SREDSTVO PROTI ČEBELJEMU STRUPU »Včelarstvi«, 1/93 Vrtičkarji prav gotovo poznajo sicer zelo nezahtevno rastlino oziroma domačo začimbo, imenovano NETRESK. In prav ta rastlina bi morala rasti poleg vsakega panja. Zakaj? Če vas piči čebela je netresk odlično sredstvo proti čebeljemu strupu. Liste netreska zmečkamo in ga natremo na mesto pika. Zmanjšali se bosta tako bolečina kot tudi oteklina čebeljega pika. Netresk pa ne bo pomagal tistim, ki so na čebelji pik alergični, in tudi ne, če vas čebela piči v ustno votlino. Kako pa pravzaprav vemo, da je nekdo alergičen na čebelje pike? Pri alergiji gre za povečano reakcijo celotnega telesa oziroma nekaterih organov na pik. Močno otekanje mesta pika zato še ne pomeni alergične reakcije, temveč o napadu alergije lahko govorimo šele, če otečejo tudi drugi deli telesa. VPLIV MEDU NA FIZIOLOŠKO DELOVANJE ČREVESJA »Pszczelastwo«, 1/93 Zaradi zelo dobre asimilacijske sposobnosti med zelo hitro prehaja v celoten prebavni sistem, zlasti v črevo. Med je zato zelo priporočljiv tako za zdrave ljudi kot tudi za tiste, ki imajo težave s črevesjem. Sistematično oziroma redno uživanje medu krepi celotno črevesno floro in jo lahko celo popolnoma obnovi. Poskusi bolgarskih znanstvenikov so pokazali, da uživanje t. i. medene vode oziroma raztopine medu v vodi pospešuje aktivnost črevesja in s tem izločanje. Najboljše rezultate je mogoče doseči z 12,5-odstotno medeno vodo. Bolj koncentrirana raztopina bi namreč prebavo spet ustavila. Za želeni zdravilni učinek je poleg tega pomembno, da je med, ki ga uživamo, v še nedotaknjeni, naravni obliki, to pa pomeni, da ne sme biti predelan in da vsebuje ključne aktivne zdravilne substance, kot so organske kisline, encimi itd. Velika količina naravnih sladkorjev deluje na tanko črevo in naše telo ščiti pred nepotrebnim izločanjem še kako pomembnih vitaminov ter mineralov. Za zdravljenje črevesnega katarja je pomembno tudi antibakteriološko delovanje medu. Prevedla in priredila: Mateja Leskovar-Kropivšek VOŠČENI MOLJI NASVETI ZA JESENSKA OPRAVILA ENGELBERT POHL, Bienenwelt, 10/93 Jesen je tu in z njo problem shranjevanja satja, ki smo ga čebelam namenili za zimsko krmo. Tako se moramo spopadati tudi s problemom voščenih moljev. Kaj storiti? Čeprav smo včasih prav neosveščeno posegali po vseh sredstvih, samo da bi pregnali to nadlogo, nam danes misel na okolje, v katerem živimo, tega ne dovoljuje več. Tudi rezultati raziskav o škodljivosti različnih sredstev za boj proti varozi oziroma o njihovem onesnaževanju medu ter čebeljega voska nas opozarjajo na stranske učinke kemičnih proizvodov. Za uničevanje voščenih moljev čebelarji poleg žvepla največkrat sežejo po imker-globolu in styxu (op. prev.: podatki veljajo za Avstrijo). Obe sredstvi vsebujeta delujoče sredstvo paradilalorbenzol, ki je pravzaprav odpadek pri izdelavi topil. Sredstva na podlagi paradilelorbenzola uporabljamo tudi kot dezinfekcijsko sredstvo, npr. za čiščenje straniščnih školjk, ker topi kamen. Že ta podatek bi bil lahko opozorilo čebelarjem. Z uporabo teh sredstev ni v nevarnosti le zdravje čebelarja oziroma uporabnika, ampak se s tem poškoduje tudi vosek, ker paradilelorbenzol topi maščobe. Večkratna uporaba škoduje celo medu, to pa je še posebej pomembno, če med skupaj s satjem namenimo za zimsko krmo čebel. Ali obstajajo še druge možnosti oziroma načini uničevanja voščenih moljev? Lahko bi rekli, da je dovolj učinkovita 60-odstotna tehnična ocetna kislina. Kljub temu da ne uniči vseh ličink molja, uniči vsa jajčeca in vse metulje. Na liter prostornine zadostuje 2 ml kisline, v prostor pa jo dovajamo od zgoraj. Po dveh tednih postopek ponovimo. Uničevanje moljev z ocetno kislino ima še dodaten učinek, in sicer uničenje trosov noseme. Druga možnost bi lahko bila uporaba bacillus thuringiensisa (B 401 ali certan). To sredstvo v obliki vodne raztopine škropimo na posamezne sate. Na ta način bomo prav gotovo uničili vse ličinke molja. Sredstvo sicer nima stranskih učinkov, njegovi slabi strani sta zahtevnost postopka in veliki stroški. Kaj pa žveplov dioksid, ki ga sicer najpogosteje uporabljamo? Žveplanjesatja uniči le vse ličinke, jajčeca voščenega molja pa ostanejo nepoškodovana. Postopek moramo zato stalno ponavljati, to pa pomeni, da v zimski krmi oziroma satju ostajajo prevelike količine žveplovega dioksida. Obstajata pa še dva povsem fizikalna načina uničevanja voščenega molja. Glede na to, da nimata nobenih stranskih učinkov, sta verjetno še najprimernejša. Satje lahko pred shranitvijo damo za 2 do 3 ure v zmrzovalno skrinjo ali pa v toplotno omaro na temperaturo 480 °C in podobno. Oba postopka, mraz in toplota, bosta uničila vse razvojne stopnje voščenega molja in hkrati ohranila satje oziroma zimsko krmo čebel nedotaknjeno, neoporečno. Če morda nimate zmrzovalne skrinje ali to- plotne omare lahko postopek izpeljete v domači hladni kleti. Pa veliko sreče! Prevedla in priredila: Mateja Leskovar-Kropivšek OSTANKI AKARICIDOV V VOSKU Poročilo o raziskavah FAM iz Švice STEFAN BOGDANOV in VERENA KIRCHNER, Bienenjournal, 10/93 Strokovnjaki ugotavljajo, da se je od leta 1984 varoza oziroma pršica Varroa jacob-son tako razširila, da pravzaprav ni več čebelje družine, ki ne bi bila okužena s to boleznijo. Hkrati s širjenjem bolezni se seveda povečuje uporaba akaricidov oziroma sredstev za boj proti varozi. V Švici so dovoljena tale sredstva proti varoi: api-stan, bayvarol, apitol, perizin, folbex VA, mravljinčna kislina in mlečna kislina. Vsi vemo, da ostanki teh sredstev oziroma akaricidov onesnažujejo vosek. O onesnaženju voska v satju je FAM že poročal, tokrat pa poročajo predvsem o raziskavah onesnaženosti voska iz prizidkov panjev. Akaricid se namreč topi v maščobah in se tako iz starega voska prenaša v novega. Dolgoročni projekt organizacije FAM je bil zastavljen skupaj s pridelovalci čebeljega voska. Najprej so raziskovali vpliv folbexa VA, apistana in perzina, vpliv bayvarol pa bodo še raziskali. Pridelovalci voska so iz vseh svojih »šarž« zbrali vzorce novega voska in jih primerno označene (datum, velikost) poslali v Liebefeld. V laboratoriju so iz vzorcev vsakega predelovalca sestavili t. i. povprečni letni vzorec pridelovalca, tako da so v pravilnem razmerju glede na velikost serij stopili in zmešali oddane vzorce. Povprečne letne vzorce pridelovalcev so preiskali in jim določili količino sestavin akaricidov v miligramih na kilogram voska - bram-propilat je sestavina folbexa VA, kumafos perizina in fluvalinat apistana. Leta 1991 so rezultati merjenj pokazali: vsi vzorci razen enega (91 odstotkov) so vsebovali brompropilat, 55 odstotkov vzorcev fluvalinat in 9 odstotkov kumafos. Zakaj so med deleži vsebnosti sestavin akaricidov, prikazanih v odstotkih, tako velike razlike ? Prvič zato, ker so čebelarji v zadnjih letih različno pogosto uporabljali folbex VA, perizin in apistan, saj npr. apistana v Švici dolgo časa niso smeli uporabljati. Sestavine akaricidov so poleg tega tudi kemično zelo stabilne oziroma skoraj ne-razgradljive, to pa pomeni, da se manjše količine le-teh kljub predelavi iz leta v leto prenašajo iz starega voska v novega. Med raztapljanjem vzorcev, ki jih mešajo v povprečne letne vzorce, se izgubi le majhen del sestavin. Leta 1992 so strokovnjaki z raziskavami nadaljevali in se še posebej osredotočili na omenjen problem. Svoje izsledke bodo lahko predstavili šele konec leta 1993. Podobno velike količine sestavin akaricidov lahko najdemo tudi v vosku nemških čebelarjev iz prizidkov. Klaus Wallner iz Hohenheima poroča, da kar 74 odstotkov vzorcev voska vsebuje brompropilat, 45 odstotkov kumafos, 22 odstotkov pa fluvalinat. Količina fluvalinata je v Nemčiji najmanjša zato, ker tam apistan še vedno ni registriran kot dovoljeno sredstvo za boj proti varozi. Morda bodo ti podatki čebelarje spodbudili k temeljitemu premisleku, tako da bodo kljub vse večji ogroženosti čebeljih družin znali izbrati pravo sredstvo za boj proti varozi. Prevedla in priredila: Mateja Leskovar-Kropivšek NOVA NALEPKA IN KONTROLNI ZNAK ŠVICARSKIH ČEBELARJEV HANS KUNER in HEINZ ZENDER Schweizerische Bienen-Zeitung, 3/93 Po objavi novega pravilnika Zveze čebelarskih društev Švice o kontroli medu in drugih čebeljih pridelkov je skupina območnih čebelarskih podjetij oblikovala novo nalepko in nov večjezični kontrolni znak. Novo nalepko lahko uporabljajo vsi švicarski čebelarji in čebelarke, ki še nimajo svojih zasebnih nalepk ali nalepk sekcij in društev, s katerimi sodelujejo. Čebelarji, ki bi se radi izognili dodatnemu lepljenju kontrolnega lističa, lahko potrebne podatke zapišejo v poseben prostor nove nalepke. Novi kontrolni znak je zastavljen tako, da omogoča posamično tiskanje naslova proizvajalca, leta izdelave, vrste medu itd. - vse tisto, kar je bilo doslej že zapisano na nalepki. Kljub temu je nov kontrolni znak mogoče uporabiti skupaj s posamično nalepko pridelovalca. Na spremembe v zvezi z novim pravilnikom o nalepkah in kontrolnih znakih pa je bilo slišati tudi nekaj pripomb. Heinz Zeh-nder tako meni, da je predpisano besedilo nalepke veliko predolgo in da popolnoma razbija oblikovni okvir primerne nalepke. Besedilo namreč vsebuje tudi podatke, ki jih inšpekcijska služba ne zahteva in ki za porabnika zares niso zanimivi. Veliko primerneje bi bilo, če bi Zveza čebelarskih društev Švice z novim pravilnikom postavila le okvirne zahteve glede vsebine nalepke, posamezni čebelarji in čebelarke, sekcije in društva pa bi se morali ravnati po njih. Na kontrolnem znaku bi morala biti v prihodnje zapisana beseda »kontrolirano«, nadzor pa mora jamčiti Zveza čebelarskih društev Švice. Oblika znaka pa gotovo ne bo dobra kombinacija z novo predpisano etiketo. Veliko bolje bi bilo, če bi Zveza čebelarskih društev Švice tudi za kontrolni znak dala le nekaj okvirnih napotkov, v okviru teh pa bi posamezniki oziroma čebelarske organizacije lahko izoblikovale tako svojo nalepko kot kontrolni znak in - ustvarile celoto. Menim, da bi moral kontrolni znak po predpisih vsebovati le: - besedo »kontrolirano« pri Zvezi čebelarskih društev Švice, - leto izdelave in - kontrolno številko, drugo vsebino pa bi morali prepustiti odločitvam posameznikov ter čebelarskim organizacijam. Gotovo bi bil učinek na razvoj samoiniciative in dokaz o regionalnosti več kot ugoden. Prevedla in priredila: Mateja Leskovar-Kropivšek ŠE ENA MOŽNOST ZDRAVLJENJA VAROZE? STEFANIE SCHULZ, Deutsches Bienenjournal, 8/93 Pri iskanju novih možnosti za zdravljenje varoze so znanstveniki preizkusili tudi učinkovitost zdravljenja z eteričnimi olji. Zadovoljive rezultate so pokazale raziskave z različnimi substancami eteričnih olj, raziskave delovanja timola (gre za izvleček timijana) pa so bile celo odlične. Ugotovili so, da je zdravilna moč timola sicer zelo odvisna od njegove oblike oziroma njegovega agregatnega stanja. Zdravilnost je velika, če uporabljamo timol v obliki krista- lov, še boljša pa, če te kristale dodatno zdrobimo. Deželni čebelarski zavod iz Hohenheima v Nemčiji je v letih 1991 in 1992 večkrat preizkusil kemični izdelek APILIFE/VAR, proizvajalca Chemicals LAIF iz Vigonze v Italiji. Gre za izdelek v obliki ploščic, prepojenih z mešanico timola (74,1 odstotka) evkaliptola (16 odstotkov), mentola (3,7 odstotka) ter kafre (3,7 odstotka). Hkrati so preizkusili tudi učinkovitost svojega nado- mestka, imenovanega timix, ki je pravzaprav mešanica enakih sestavin (razen kafre, katere učinkovitost je zanemarljiva) kot omenjeni proizvod APILIFE/VAR. Eno ploščico so nadomestili z 20 ml timixa. Poizkus so opravili kar na 107-ih čebeljih družinah z 10-ih različnih območij južne Nemčije. Z omenjenima sredstvoma so začeli varozo zdraviti drugi teden avgusta, trajalo pa je do začetka oktobra, ko je zdravilo prejela še zadnja čebelja družina. Ploščice APILIFE/VAR so povečini namestili na zgornje letve satnikov, pri nekaterih tudi na spodnje. Če je bila dobava APILIFE/VAR neredna, so uporabili njegov nadomestek timix. Eno in drugo zdravilo so pustili v panjih vse do sredine decembra, ko so vsako družino še dodatno poškropili s 50 ml vodne raztopine (0,1 ml emulzije na 1 I vode) klartana. In kakšni so bili rezultati opisanega postopka? Pri zdravljenju s ploščicami so uporabili različno število ploščic na eno čebeljo družino. Zdravljenje z eno samo ploščico je bilo 74,7-odstotno uspešno, z dvema 94,4, s tremi pa kar 99,5-odstotno. Zdravljenje z mešanico timixa je bilo uspešno povprečno 94-odstotno. Govorimo lahko le o povprečni uspešnosti zdravljenja, saj je na zdravljenje vplivalo več različnih dejavnikov: - stopnja okuženosti, - dolžina zdravljenja - od 2,5 do 3,5 mesecev, - čas zdravljenja (zanj so zelo pomembne razmere v začetku zdravljenja), - temperatura (čim višja je bila v začetku zdravljenja, tem boljši so bili rezultati) oziroma splošne vremenske razmere (vlažnost zraka.. .), - vedenje čebel (ventilacija . ..). Pri vsakem novem načinu zdravljenja se nam zastavlja vprašanje stranskih učinkov, zato bomo o njih spregovorili tudi v tem prispevku. Pri zdravljenju s timolom poškodb čebel sicer niso opazili, zato pa je bilo kar pri 37 družinah mogoče opaziti poškodbe zalege. Veliko celic je bilo praznih, med uničenimi pršicami pa so našli tudi okončine čebeljih ličink. Razlogov za takšne poškodbe znanstveniki za zdaj še ne morejo dokončno pojasniti. Ugotovili pa so, da je največ poškodb zalege nastalo pri čebeljih družinah v tistih krajih, v katerih je bila temperatura na začetku zdravljenja najvišja. Zelo poškodovana je bila tudi tista zalega, ki je bila v neposredni bližini sredstva za zdravljenje. Kljub omenjenim morebitnim stranskim učinkom lahko zdravljenje varoze s sredstvom APILIFE/FAR oziroma TIMIX v ustreznih razmerah označimo za uspešno. In kakšne naj bi bile primerne razmere? Količino zdravila je treba določiti v skladu z velikostjo panja, npr. 2 ploščici APILIFE/VAR oziroma 40 ml timix-a na dve nakladi. Zdraviti je treba začeti pravočasno, saj je poleg vlažnosti zraka za izhlapevanje zelo pomembna tudi temperatura, izhlapevanje pa je pravzaprav podlaga za zdravljenje s timolom. Da bi se izognili previsoki koncentraciji zdravila in s tem poškodbam zalege, je treba čebeljo družino pred začetkom zdravljenja dokrmiti. Preden bo zdravljenje s sredstvoma APILIFE/VAR in TIMIX moč dokončno priporočiti vsakemu čebelarju, bo treba opraviti še nekaj dodatnih raziskav, predvsem v zvezi z morebitnimi posledicami ostankov zdravila v medu ter vosku. Odgovoriti bo treba še na vprašanje, kako doseči trajnejše delovanje predstavljenih sredstev. Do tedaj pa lep pozdrav I Prevedla in priredila: Mateja Leskovar-Kropivšek Tudi letos je že na tržišču v slovenščino preveden originalni SETVENI KOLEDAR 1994 za biološko-dinamično gospodarjenje nemških znanstvenikov in praktikov Martie in Matthiasa THUN. To dragoceno, toda ne drago darilo za poljedelce, vrtičkarje in čebelarje, je naprodaj v vseh knjigarnah in semenarnah. Cena 525 tolarjev. Društvo Ajda, S (061) 226-773. RESA (ERICA L.) IVAN KRAJNC Razen jesenske rese (Calluna vulgaris /L./ Hull) in spomladanske rese (Erica car-nea L.), ki rasteta tudi v Sloveniji, poznamo v Sredozemlju še štiri vrste resja, in sicer večcvetno reso (E. multiflorea L.), vretenasto reso (E. verticillata Forski), veliko lese-nasto reso (E. arborea L.) in sredozemsko reso (E. mediteranea L). Ta je visoka do 70 centimetrov. Vse vrste res so zimzelene rastline. Za čebelarja so zelo pomembne medovite rastline, saj le v izjemno sušnih letinah delno, navadno pa nikoli povsem ne odpovedo. Imajo iglaste lističe in zvonaste bele, zele-nobele ali vijoličaste cvete. Večcvetna, vretenasta in sredozemska so do metra visoki gosti grmi, grm velike lesenaste rese pa je lahko visok tudi tri metre. Prve tri rese cvetijo jeseni, od septembra do decembra, sredozemska resa pa cveti spomladi, največkrat marca, če je toplo pa že januarja in februarja. Ima belo cvetje. Omenjene štiri vrste res so razširjene v Primorju in na jadranskih otokih. Avgusta, ko je že več padavin, te rastline hitro ozelenijo in že septembra začnejo cveteti. Če dežuje šele septembra, začnejo rese cveteti šele oktobra ali še pozneje. Zgodnje cvetenje, dokler je še toplo, daje boljšo pašo, ob poznem cvetenju pa je paša dobra le, če je toplo še oktobra in novembra. Kljub temu so na zgodnji paši donosi večji, saj paša traja dlje. K boljšemu medenju prispevajo večkratne manjše deževne kaplje in obilne jutranje rose. Oba pojava ohranjata vlago v zemlji, na travi in v zraku, to pa je pogoj za dobro medenje. Rese, ki cvetijo jeseni, so kot spomladanske. V dobrih letinah lahko čebele na dan naberejo do 5 kg medičine, v sezoni pa tudi od 40 do 50 kg medu na panj. To pa je odvisno od moči čebeljih družin, kot sicer pri vsaki paši. V slabih letinah naberejo čebele na resah 10 do 20 kg, v najslabših pa samo za zimsko zalogo, kar je končno največkrat zlata vreden uspeh, posebno če ga primerjamo z muhasto žepkovo pašo. Velika drvenasta resa, ki raste na vseh dalmatinskih otokih in v Dalmaciji, daje do 20 kg medu na panj. Največkrat zamedi na severozahodnem delu Korčule ter na območju med Makarsko in Prologom. Tam sem to rastlino spoznal tudi sam in sem že načrtoval selitev svojega čebelarstva. Na srečo je bila soproga tokrat pametnejša. Kaj bi danes v vojni vihri tam počel? Med vseh vrst rese, tako jesenske kot spomladanske, je približno enake temnoru-mene barve, brez vonja, moten in bolj ali manj grenkega okusa. Med v satju pozimi kristalizira, če pa ga iztočimo, kristalizira že v nekaj dneh. V toplih krajih blizu morja čebele na njem dobro prezimijo, v kontinentalnem podnebju pa ta med za prezimovanje ni primeren. Sicer sodi med slabše vrste medu. Jesenska resa (Calluna vulgaris /L./ Hull) cveti od sredine avgusta vse do prvih slan, vendar po 1. septembru ne pričakujemo donosa, ampak odpeljimo čebele domov. V severni ravninski Nemčiji in v Skandinaviji je jesenska resa edina paša, ki jo imajo čebelarji. V ljudskem zdravilstvu ne razlikujejo med jesensko in spomladansko reso in obe tudi enako uporabljajo. Reso pogosto najdemo na visokih barjih, puščah, goljavah in sipinah. Pri nas so resišča najpogosteje v svetlih, zakisanih gozdovih, v katerih raste tudi na obsežnih površinah. Uporabljamo cvetje rastline (Herba eri-cae), in to tako svežo kot posušeno. Resa vsebuje furmarinsko, čreslovo in citronsko kislino, erikolin, karotin, rudninske snovi, kalcij in kremenčevo kislino. Prav gotovo pa je v resi še vrsta neodkritih snovi. Jesenska resa je zelo cenjena, priporočajo pa jo za zdravljenje vranice, zoper kamne, kot čistilo za kri, proti rahitisu in želodčnim krčem itd. Kneipp je cvetoče zelišče hvalil kot zdravilo proti diatezi, sečni kislini in proti revmatizmu, poudarjal pa je tudi njegovo vlogo pri čiščenju krvi. V ljudskem zdravilstvu jesenska resa uživa sloves naravnega zdravila proti revmatizmu, bolezni mehurja in ledvic, odpravlja ledvične kamne in pesek ter rahitis. Veliko jo uporabljajo kot čistilo za kri, za zdravljenje ekcemov in kožnih izpuščajev. Uporabljajo jo tudi kot čajni preliv za zdravljenje vnetja oči in proti bolečinam v očeh. O čaju iz cvetja jesenske rese (1 čajna žlička za skodelico, pripraviti kot preliv, obvezno dodati žlico medu) pravijo, da pomaga tudi pri nespečnosti. Spomladanska resa (Erica cärnea L.) K Pagonovim iz Žabč sem leta vozil svoje čebele na spomladansko reso. Nekoč sem tja prispel že konec marca. Kojca je bila vsa rdeča, toplota pa je vabila čebele v goro. V panjih je bilo že precej medu. Nenadoma se je pojavil mali oblaček. Čebele so divje rinile v panje. Padle so prve snežinke. Po tleh je ležalo veliko čebel in lezlo proti spodnjim bradam. Zaman, večina je obležala. Kmalu se je razvedrilo in čebele so spet normalno delale - žal brez tistih, ki so padle. Za prvi maj smo šli po čebele in jih peljali na akacijo. Panji so bili težki in polni, vendar delavk ni bilo. Pripeljali smo skoraj prazne panje. Pridušal sem se, da me na Bukovo ne bo nikoli več, vendar sem se prihodnje leto iz gole radovednosti spet odpravil tja. Spet se je veliko obetalo in že prihodnje dni smo panje nakladali in jih vozili pod goro Kojco v bližino Bevkove domačije. Žal pa je bil končni rezultat spet podoben prejšnjemu. Vsekakor je spomladanska resa odlična paša za čebele, vendar le tedaj, ko izgine sneg, torej šele aprila. Če pa je pomlad zgodnja, lahko čebelarji izgubijo vse čebele in za druge paše to leto ni več možnosti. Spomladanska resa je znana sorodnica borovnice. Kot rečeno, v ljudskem zdravilstvu ne razlikujejo med spomladansko in jesensko reso in ju tudi enako uporabljajo. Velikokrat najdemo spomladansko reso na suhih prisojnih gričih na apnenčevi podlagi; raste pa tudi visoko v gorah. Nabiramo cvetoče nadzemne dele, uporabljamo pa svežo ali posušeno. Ta resa vsebuje fumarinsko, čresleno in citronsko kislino, karotin, rudninske snovi, kot sta apnenec in kremenčeva kislina itd. Tudi v tej resi so verjetno še druge, doslej neugotovljene snovi. ČEBELA - ŽLAHTNA SPREMLJEVALKA SLOVENSKE KULTURE mag. MARIJA STANONIK - nadaljevanje Potem je nenadoma opazil, da letajo čebele od čebelnjaka proti stari hruški. Odločil se je in stopil po tej čebelji poti. Našel me je, ležal sem v travi. V roki sem držal velik kos satu, ki je bil poln medu. Preobjedel sem se medu in omagal. Pa sem tiho legel v travo in nastavil sat čebelam. Ko je prva obvestila panj, so si čebele naredile do mene pravo čebeljo pot. Gledal sem jih, kako priletavajo in odletavajo; srečen sem se smehljal, ko da jim vračam tisto, kar sva jim s starim atom vzela.«105 IV. MOTIV ČEBELE V LITERARČENJU IN SLOVSTVENI FOLKLORI Branko Čušin se je med drugim proslavil z vrsto akvarelov slovenskih čebelnjakov, zbral pa je tudi že nekaj napisov in kratkih verzov, ki za poduk ali šalo krasijo prebivališča čebel, nazadnje pa jih tudi kje objavijo. Slovenski čebelar je leta 1925 objavil: »Če se razpoči srce od ljubezni, / vosek raztali in vanj ga pogrezni.«106 Res poceni zdravilo za bolezen, ki se praviloma ne da pozdraviti. Za telesno zdravje je pri roki nasvet: »Žlica žoltega medu ni draga,/ -do zdravja ti pomaga.«107 In kakor rože ni brez trnja, »brez žela ni medu«.108 Leta 1927 pa piše v Slovenskem čebelarju: »V srcu led, v ustih med.«109 Leta 1940 je v strokovnem glasilu slovenskih čebelarjev najti: »Muha, daj kruha! Brez potu ni medu!«110 Šaljivost je rodila naslednjo dvovrstičnico: »Štirje troti plešejo, štirje trobentajo,/matico ven vlečejo, od zadaj jo bencajo.«111 V okolici Grosupljega na Dolenjskem stoji čebelnjak z nostalgičnim napisom: »Prehitro nam mine pomlad in poletje,/prehitro osuje mladosti se cvetje,/marljivosti, pridnosti, učite se od nas,/ da mil počitek čakal bo vas.«112 Na Planini pri Postojni so dali napisati na čebelnjak: »Čebela medena, zlata potica.«113 Star čebelar z Golnika pri Goričah se je domislil napisa, ki ga je bral na panjski končnici v čebelnjaku iz njegove okolice: »Pomagajte vsi ljudje,/Šimna tepejo tri žene,/Rožan-ka, Lubca, Obslakovca,/mene, Šimna, reveža.« Rožman, Lubčk, Oblak so domača hišna imena114 in očitno je napis lokalno šaljivo obarvan. Na Cankarjevem čebelnjaku na Selu pri Žireh sta bili dve panjski končnici z napisom: »Pridnosti in varčnosti/ učite se od nas/ da mir in pokoj/ čakal bo vas.« Čebelnjak je odnesla povodenj leta 1925 ali 1926, ko so časopisi pisali, da Žirov ni več.115 Nelokali-ziran pa je napis, ki ga je tudi ohranil Branko Čušin: »Kdor obupa, ta podleže.116 Tudi folklorna rekla in pregovori nimajo več pravega doma, čeprav so povsod doma. V zvezi s čebelo je ljudska izkušnja izmodrovala naslednje: »V vigredi vsaka čebela krajcar (je vredna)«.117 »Če dobi strd čebela,/kmet dobro zrno pridela.«118 Včasih je govorica trda in neprizanesljiva: »Tu se špeglajte lenuhi,/pri tej marni mali muhi.«119 Ne le pridnost, ampak na splošno vse pa zadeva napotek: »Po bučelah se vižej.«120 Med ljudmi na Gorenjskem pa je menda znano: Čebelica je majhen ptiček,/pa daje sladek dobiček.«121 Drugi dve rekli iz istega okolja interpretirata medčloveške odnose: »Ti sebi med, meni pa pelin.«122 »Spredaj z medom maže,/zadaj fige kaže.«123 Gre za varianto prej navedenega: »V srcu led, v ustih med«124 ali kakor je zapisal jezuitski slovenski pridigar Jernej Basar (1683-1738), doma iz Bitenj pri Škofji Loki: »Spoznej, de se ob sedanjem času veliko Judeževeih bratov najde, ki so v ustih strdeni, v srcu strupeni. Aku si ti tistih eden, pobuljšaj se inu verzi taki strup iz tvojega srca.«125 Morda bi se res dalo sociološko razložiti, da je eden največjih kmetov v nekem kraju izjavil: »Muha ne da kruha« in s tem starim rekom126 dal vedeti, da ni imel veselja do čebel. Tudi iz tukajšnjega gradiva je namreč razpoznati, da so se vsaj nekdaj čebelarjenja lotevali ljudje, ki so v vaški skupnosti sodili na njen rob in ne v prvi vrsti premožni kmetje. Toda morda bi bilo tudi na ljudi mogoče zaobrniti misel, kakor jo je o čebelah zapisal Johann Wolfgang Goethe (1872-1832): »Polne medu so cvetlice, ampak samo čebele najdejo sladkobo.«127 Še vojna (1941-1945) leta so našla pri čebeli pomoč za odgovor, kaj se je zgodilo: Ranjenec je za to, da ga je zadela krogla, odgovoril iznajdljivo: »Priletela je čebela,/pičila in odletela.«121 Tista čebela je bila namreč krogla. Folklorna pesem se z kdovekaj bogato motiviko čebel sicer ne more pohvaliti, a tista, ki obstaja, je nenadkriljivo prisrčna, saj je čebela prispodoba za ljubico.128 »Čela je letela Na goro zeleno, Srečala, srečala Svojiga očeta, ,0 moj ljubi oče! Al že rože cveto ?’ „Ja ja ja - so cvete, Pa so že ocvele!" Čela je letšla Na goro zeleno, Srečala, srečala Svoj'ga ljub’ga brata: ,0 moj ljubi brate, Al že rože cveto ?’ „Ja ja ja - so cvele, Pa sd že ocvele!” Čela je letela Na goro zeleno, Srečala, srečala Svojo ljubo mater: ,0 mä ljuba mati, Al že rože cveto ?' ,,Ja ja ja - so cvete Pa so že ocvelel" Čela je letela Na goro zeleno, Srščala, srečala Svojo ljubo sestro: ,0 mä ljuba sestra! Al že rože cveto ?’ ,,Ja ja ja - so cvete Pa sö že ocvelel" Čela je letela Na goro zeleno, Srečala, srečala Svojega ljubega: ,0 moj ljubi ljubi! Al že rože cvetö!” ,,Ja ja ja, mä ljuba, Zdaj narlepši cvetö ?’ Pesem je znana v panonskem svetu, Štrekljeve objave izhajajo iz Pomurja in Bele kranije.129 Za folklorne pripovedi o čebelah je značilno, da so pretežno aitiološke in te so tudi estetsko najmočnejše. V njih dobimo pojasnilo, zakaj mora čebelica umreti, kadar piči. Najprej ji je Bog ustvaril strupeno želo, češ: ’Kogar boš pičila, bo moral umreti.' Hudo so se namnožile in »kadar se jim je kdo zameril ali da jim je solnce preveč grelo telesca, so jezno pikale ljudi... in ti so mrli in mrli in bilo jih je vedno manj. V nebesih pa so jokali angelci, ker so imeli preveč dela. In dobri Bog je poklical čebelico k sebi in ji« razložil, da jih bo zaradi pretiravanj kaznoval. Še vedno se lahko branijo pred sovražniki. »A kadar bo katera pičila, bo morala umreti.« Sklonila je drobna čebelica glavico pred Bogom, »razpela krilca in odbrenčala« svojim sestricam pravit o božji jezi.131 In zakaj »pravijo, da čebele umirajo, druge živali pa crkajo«: »Čebele pa ima Bog še posebno rad, ker delajo vosek, iz katerega so sveče, ki v cerkvi gore Bogu na čast.«132 Zapis iz leta 1884 pa razlaga, »zakaj čebele slave sveti večer«: »Ko sta sv. Jožef in Marija prišla v Betlehem, nista mogla v mestu nikjer prenočiti, ker so bile vse hiše prenapolnene tujih ljudi. Šla sta zatorej iz mesta ven na polje in našla ubožen hlev, pred katerim sta se ustavila. V isti čas stopi star pastir iz hleva ter ju nagovori, da naj pri njem ostaneta. Jožef in Marija stopita v hlev in pastir reče svojej ženi: ’Postrezi tujcema a jaz poženem ovce na pašo, da bode nekoliko več prostora pod našo ubožno streho. Nu predno otidem, prižgati hočem še voščeno svečo, da se vidimo.’ Prižgavši svečo, otide. Za malo časa je bila temna noč in v tej noči je prišel Jezus na svet. Sveta Devica Marija je povila dete Jezuščka v plenice in ga položila v jaslice. Jožef in Marija sta slavila in častila Boga za toliko milost in dobroto. In zato, ker je voščena sveča razsvetljevala hlev, v katerem se je porodilo sveto Dete Jezušček, slave tudi čebele badnjik (= sveti večer) in božično noč z velikim veseljem in radostjo.133 S področja prozne folklore je za nas gotovo najbolj imenitna tista pripoved, kako so prišle čebele v naše kraje: »Sladkosnedni Noe je v barko vtihotapil panj čebel. Ko so vode upadle, so čebele ostale same. Več rodov je zraslo in ker je domovanje postalo pretesno, je mlada matica, ki se je izlegla med potopom, odpeljala tri rodove v votlino palme. Četrtič jo je zalotil vihar in jo z družino vred zanesel na Kranjsko.«134 Od kod Josipu Westru misel, da je »Job, svetopisemski čebelar«,135 se je mogoče opreti le na razlago Gorazda Makaroviča, da gre pri upodobitvah na panjskih končnicah za zamenjavo os, ki nastopajo v folklorni pesmi v motivih o Jobu, v čebele, ki se omenjenemu okolju pač veliko bolj prilegajo.136 Job je veljal za zaščitnika čebelarjev vse do 19. stoletja, ko ga je zamenjal sveti Ambrož. Ko je bil ta še otrok - tako legenda! - ga je spečega obsul roj čebel, iz česar so sklepali, da bo nekoč sloveč govornik. Zaradi onomatopoetske figure med - Medard so imeli svetega Medarda za drugega patrona oziroma pomočnika čebelarjev.137 LETNA ČLANARINA ZČDS ZA LETO 1994 ZNAŠA 2.150 SIT Članarino ZČDS plačajte skupaj z društveno članarino blagajniku vašega društva. Pri plačilu članarine boste brezplačno prejeli 12-stranski barvni koledar. O ZBIRANJU ČLANARINE ZA LETO 1994 Izvršni odbor Zveze čebelarskih društev Slovenije je na svoji seji, 16. oktobra letos, določil članarino za leto 1994. Ta znaša 2.150 SIT. Nespremenjena tolarska članarina naj bi veljala od novembra 1993 do februarja 1994. Članarina za leto 1994 je malo višja, ker bo, po sklepu IO ZČDS, Čebelar izhajal na šestnajstih straneh v barvah. Plačniki, ki bodo članarino plačali po 1. marcu 1994, bodo morali poleg dotedanje višine članarine plačati še tečajno razliko med marko in tolarjem ter obresti za enomesečno vezano vlogo. Zakaj? Zveza čebelarskih društev Slovenije vsako leto kreditira vse tiste, ki članarino nakažejo po 31. decembru, zato je upravičena do povračila obresti, ki bi jih dobila, če bi pravočasno nakazano članarino vezala v banki. Po drugi strani pa je blago ravnanje z neplačniki tudi nepošteno do tistih čebelarskih društev, ki članarino pravočasno poberejo in jo nakažejo Zvezi. Vodstva čebelarskih organizacij prosimo, da čimprej zberejo članarino za leto 1994 in jo nakažejo na račun ZČDS št. 50101-678-48636 ali jo prinesejo na Cankarjevo 3 v Ljubljano, vsak delavnik, razen sobote, od 7. do 14.30. Blagajnikom čebelarskih organizacij bomo poslali dvanajstlistne stenske koledarje z barvnimi slikami in prostorom za zapiske. Koledarje naj brezplačno razdelijo vsem plačnikom članarine za leto 1994! Poleg te ugodnosti imajo člani pravico do enega brezplačnega oglasa ali reklame v Slovenskem čebelarju v tekočem letu, kupijo lahko znatno cenejšo embalažo za polnjenje medu, potrudili se bomo tudi, da bodo lahko kupili znatno cenejši sladkor za krmljenje čebel. Kdor bo izrabil vse ponujene ugodnosti, bo gotovo večkratno povrnil stroške za plačano članarino. Teh ugodnosti pa bodo deležni le tisti člani, ki bodo plačali tudi članarino ZČDS. Vodstva čebelarskih organizacij prosimo, da čimprej organizirajo občne zbore, zberejo članarino in določijo osebo za stike (s telefonom in telefaxom), da bomo pri pošiljkah sladkorja, embalaže, zdravil in drugega, kar potrebujejo čebelarji v društvih, lahko nemoteno sodelovali. Vsem blagajnikom, tajnikom in poverjenikom se v imenu organov ZČDS že vnaprej zahvaljujemo za požrtvovalno delo in ves trud pri zbiranju članarine in podatkov. ZČDS POROČILA Z ZADNJE, ŠESTE SEJE 10 ZČDS MILAN RUNTAS Poročilo o uresničevanju delovnega in finančnega načrta ZČDS 1993 Po devetih mesecih uresničevanja delovnega in finančnega načrta ZČDS, ki ju je sprejela 42. skupščina ZČDS, lahko trdimo, da le-to poteka ob načrtovanem zaporedju. Od sprejetih nalog moramo do konca leta pripraviti še strokovni posvet predavateljev in skupaj z veterinarji-svetovalci pripraviti enega ali več tečajev o higienskem minimumu. Poleg propagandnega letaka za reklamiranje prodaje medu je tik pred izdajo tudi barvni plakat za propagiranje prodaje medu, opremljen z zaščitno znamko. Pripraviti moramo še predlog sprememb pravilnika o pašnem redu in teze čebelarskega zakona ter oboje predlagati v sprejetje pristojnim državnim organom. Tudi finančni načrt uresničujemo po sprejetem planu. Vse večje investicije (nakup osebnega avtomobila škoda-forman, napeljava nove telefonske linije in avtomatskega telefonskega odzivnika za opazovalno in napovedovalno službo medenja, nakup telefaxa in plačilo deleža za obnovo fasade na Cankarjevi 3) so končane, za načrtovane naloge ZČDS do konca leta pa je ostalo še dovolj finančnih sredstev. KIS redno pokriva stroške za opazovalno in napovedovalno službo medenja, tudi sredstva od prodaje učil in embalaže ter najemnine redno pritekajo na naš račun. Ta hip je na računu 2,900.000 SIT. Poročilo strokovne službe med sejama Med sejama je strokovna služba ponujala članstvu različne oblike pomoči. Nova služba opazovanja in napovedovanja medenja je, poleg novega strokovnega sodelavca, ki smo ga po sklepu IO št. 34 s 1. avgustom 1993 redno zaposlili, pri teh nalogah angažirala še najmanj enega delavca ZČDS. Strokovni delavec g. Zdešar je bil spomladi in poleti večino delovnega časa na terenu, kjer je razmeščal opazovalne postaje, se dogovarjal in sklepal pogodbe z opazovalci, pregledoval gozdove, zbiral podatke o medenju in svetoval pri razmejitvi prevažalcev na pašnih območjih, kadar je bil g. Zdešar na terenu, je zbiranje telefonskih podatkov in sestavljanje poročil o donosih prevzel drug delavec naše službe. Druga oblika naše pomoči čebelarjem je bilo posredovanje prodaje sladkorja iz blagovnih rezerv. Od maja do konca septembra smo prek posrednikov čebelarskim društvom prodali približno 450 ton sladkorja. Do podražitve 2. avgusta je bila cena tega sladkorja zelo ugodna - od 48 do 52 SIT/kg, po podražitvi pa od 62 do 65 SIT/kg. Prek posrednikov smo prodajali sladkor zato, ker se po Zakonu o društvih ne smemo ukvarjati s tržnimi posli, na to pa je ministrstvo za finance opozorilo direkcijo blagovnih rezerv, s katero smo že sklenili pogodbo za dobavo sladkorja. Nekaj težav je povzročalo občasno pomanjkanje sladkorja v skladiščih blagovnih rezerv v Kopru in Zalogu, vendar pa ga je bilo v skladiščih v Gradcu v Beli krajini in Kočevju dovolj. Poleg enotnih barvnih nalepk za kozarce za med in reklamnih letakov smo na sedmih prodajnih mestih po vsej Sloveniji organizirali še prodajo steklenih kozarcev s pokrovi. Uvozili smo kilogramske češke kozarce, jih razvozili na prodajna mesta, kjer jih naši čebelarji - pogodbeni sodelavci prodajajo po 40 tolarjev. To je najnižja možna cena, ki še krije stroške organizacije prodaje. V dveh mesecih so skoraj vso zalogo kozarcev prodali v Murski Soboti in Novem mestu, dobro jih prodajamo tudi v Ljubljani, slabše pa na preostalih štirih lokacijah. Urednik je s člani uredniškega odbora pripravil gradivo za izdajo vseh predvidenih številk Slovenskega čebelarja in 12-stranskega barvnega stenskega koledarja za leto 1994. Za uvedbo prelevmanske zaščite slovenskega medu smo ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo pripravili podatke o domačih in tujih odkupnih cenah medu, o zalogah in letošnjem pridelku le-tega ter o oblikah zaščite medu v nekaterih sosednjih državah. Za sofinanciranje potovanja predsednika in urednika na kongres Apimondije na Kitajsko smo prosili in tudi dobili sredstva pri MKG in MZT. Tudi organizacijsko smo pripravili vse potrebno za udeležbo, predstavitev in včlanitev Slovenije v svetovno čebelarsko organizacijo. Na kongresu, ki je trajal od 20. do 26. septembra, je bila Slovenija tudi sprejeta v članstvo Apimondije. Uspeli smo dobiti dodatno dokumentacijo, zato smo dopolnili 1. marca letos vloženi zahtevek za denacionalizacijo nekdanjega premoženja ZČDS. Poleg omenjenih nalog smo opravljali redne svetovalne naloge, oskrbovali naše člane in društva z izobraževalno literaturo in reklamnim gradivom, skrbeli za informiranje javnosti in odgovornih državnih organov o problemih čebelarstva ter se udeleževali strokovnih in organizacijsko-upravnih srečanj doma in v tujini. Poročilo opazovalne in napovedovalne službe Po dogovoru ustanoviteljev je služba 1. marca letos od podjetja Medex prišla pod pokroviteljstvo treh institucij: - MKG finančno omogoča in tudi sicer podpira delo te službe, obnovo in razvoj čebelarstva in njegov pomen v kmetijstvu ter v varstvu narave. Zahteva tudi, da se število čebeljih družin ne zmanjšuje, da so le-te povsod pravilno nameščene in da z urejenimi odnosi izrabimo vse naravne pašne in vzrejne danosti. - Neposredni naročnik del je KIS. Nadzira strokovnost dela, ponuja strokovno sodelovanje ter črpa podatke in naloge raziskovalne vrednosti. - Organizacijsko, prostorsko in statusno omogoča delo službe ZČDS. Služba posreduje čebelarjem ustrezne in takojšnje podatke o donosih in pašnih možnostih, da jim strokovne in točne napovedi, ureja odnose po področjih, izdeluje pašni kataster in ga nadzira ter v zvezi s tem sodeluje z drugimi dejavniki v čebelarstvu (od društev do MKG); celo leto sodeluje in nadzira delo opazovalcev, skrbi za njihov razvoj ter operativno posebej ureja vse stroškovne in delovne pogoje službe. Delovno mesto je bilo sprva za poskus urejeno pogodbeno. Zdaj je vodja službe za opazovanje in napovedovanje medenja zaposlen za določen čas (do 1.8.1994), delo opravlja poklicni čebelar s 25-letno prakso, predvsem pa je poznavalec paš in tehnologije večjih čebelarstev. Delo, opravljeno od marca do decembra letos - Marca smo si ogledali in analizirali vse sestoje jelke v Sloveniji ter tistih smrekovih rastišč, ki navadno obetajo pašo. - Aprila smo opravili prevzem in predajo opazovalnic, iz Hrvaške smo prepeljali opazovalnice, kupili smo najnujnejšo opremo in se tehnično pripravili za posredovanje podatkov; služba je sproti pridobivala tudi nove sodelavce za območja, na katerih do zdaj ni bilo opazovalnic; te so zdaj postavljene na podlagi strokovnih meril. - Takoj po prvomajskih praznikih je začel delovati avtomatski odzivnik. Vse do prvega oktobra je obveščal čebelarje o pašah; deset do teden dni pred samo pašo smo objavili napoved medenja, območja in kraje, nadmorsko višino in lege, na katerih paša najbolje kaže; ko se je paša začela, pa smo dnevno objavljali tudi podatke za prejšnji dan. V kmetijskih nasvetih, obvestilih in dnevnem časopisju so bili podatki vsaj tedensko, obvezno pa vedno vsaka napoved in tudi nasveti, kdaj pripeljati, prepeljati ali kako čebele na paši postaviti, čebelarsko javnost smo tudi obveščali o nasvetih veterinarjev-pospeše- valcev, interesu odkupovalcev ter o vseh zahtevnejših in nujnih opravilih pri čebelah. Služba je sama in ob pomoči svetovalcev obvladovala vse območje države, razen Haloz, Slovenskih goric in Gorjancev. Na terenu je bilo tudi nekaj hudih nasprotovanj ob ustanovitvi službe in urejanju paš. Velik uspeh smo dosegli pri razporeditvi panjev na nekaterih preobremenjenih pasiščih in usmerjanju čebelarjev na nova medovita območja. Na pasiščih smo uvajali nov red, ki bi ga uresničevali povsod in bi bil opredeljen v pravilnikih. Posebej natančno smo analizirali in spremljali razvoj in širitev malega škržata (Metcalfa p ), ki je že in bo še nova pomembna paša. Večina opazovanj pa je bila usmerjena v sestoje iglavcev in tudi v druge mešane sestoje; na terenu je bilo posnetih več kot 15 kratkih reportaž o čebeljih pašah itd. - Oktobra smo analizirali pašne slike hojevih rastišč. - Novembra in decembra bomo na občnih zborih predvsem urejali odnose in pašna pravila ter se pripravljali na izdelavo območnih pašnih katastrov in na spremembe pravilnikov. Pozimi ima delavec, zaradi zelo zahtevnega delovnika v sezoni, saj dela tudi ob sobotah in nedeljah, dopust oziroma prosti čas, podobno kot to velja za druga sezonska dela (gradbeništvo itd.) Določitev članarine in naročnine za 1994 Za lažje odločanje o višini članarine in naročnine za prihodnje leto prilagamo vzorčni izračun le-te. Iz septembrskih stroškov in glede na dvanajstine tistih stroškov, ki jih Zveza poravnava v enkratnih zneskih, je sestavljen spodnji mesečni stroškovnik (v SIT): - tiskanje in pošiljanje SČ 320.000,00 - poštnina za pošiljanje SČ 54.000,00 - telefon in druge poštnine 8.000,00 - elektrika in plinsko ogrevanje (1/12) 18.000,00 - obratovalni in komunalni stroški 7.500,00 - pis. material, fotokop., fotomaterial 16.000,00 - zavar. premije (stavba, oprema, avto 1/12) 14.000,00 - tekmovanje mladih in članarine (1/12) 28.500,00 - izobraževalni tisk (1/12) 12.000,00 - prevozi na delo in malice (3 delavci) 42.000,00 - dnevnice in potni stroški (1/12) 90.000,00 - bruto plače in pogodbeni honorarji - bruto avtorski honorarji - koledar 94 (1/12) Mesečni stroški skupaj Letni stroški (mesečni x 12) 548.000.00 100.000.00 90.000,00 1.348,00,00 16,176.000,00 Pričakovane prihodke brez članarin pa tvorita pogodbeni znesek KIS za delo opazovalne in napovedovalne službe v višini 2.470,000,00 tolarjev na leto in obresti na vezano vlogo v višini 700.000,00 tolarjev na leto. Letni stroški so torej manjši za 3.170,000,00, torej so 13.006.000,00 tolarjev. Ta znesek pa je treba zbrati s članarino in naročnino za leto 1994. Če prihodnje leto ne bo občutnega povečanja ali zmanjšanja števila članov, naj bi članarina za leto 1994 znašala 2.000,00 tolarjev (stroški v višini 13.006,000,00 deljeni s 6.500 člani da članarino 2.000,90 SIT, kar je 27 DEM). Protivrednost članarine v markah je torej skoraj enaka tisti v minulem letu, saj je bila ta 26 DEM. Ker je dolgoletna politika ZČDS naravnana k povečanju števila članov (čimveč čebelarjev vključenih v čebelarska društva), predlagamo naročnino za domače nečlane v višini 2.500,00 SIT (635 DEM), za tujino pa 50 DEM. Za večja vzdrževalna dela v prostorih ZČDS, odvajanje sredstev za amortizacijo avtomobila in drugo elektronsko pisarniško opremo pa bomo uporabili sredstva od najemnine. K 7. TOČKI - Odločanje o organiziranju regijskih posvetov Člane IO prosim, da razmislijo o potrebnosti sestajanja vodstev regijskih čebelarskih društev z ZČDS. Zadnji taki posveti so bili pred volitvami leta 1992. Verjetno se je na terenu nabralo precej problemov, ki tarejo čebelarje in njihova vodstva, pa tudi na ZČDS bi želeli podrobneje pojasniti nekatere novosti v organizaciji pospeše- valne službe, pri organiziranju tržnih oblik združevanja čebelarjev, spremembi pravil itd. Prosim člane IO, naj na prihodnji seji predlagajo kraj in čas takega sestanka. Odločanje o spremembi pravil ZČDS Že dve leti in pol zavlačujemo s spremembo pravil ZČDS, ker pristojni prav toliko časa obljubljajo spremembo zakona o društvih (Ur. I. SRS 37/74). Po zadnjem pogovoru s pristojno strokovno osebo, 29. septembra letos, smo izvedeli, da je komisija državnega zbora za zakonodajna vprašanja zavrnila predložene spremembe zakona o društvih. Področja združevanja državljanov bodo, po novem, urejali trije zakoni (politična, strokovna in interesna združenja), od katerih je bil v novi državi sprejet le zakon o organiziranju in združevanju političnih strank. Spremembe zakona o društvih se zakonodajalcu očitno zdijo premalo pomembne, zato bomo na nov zakon očitno še dolgo čakali. Po današnji seji bomo čebelarskim društvom poslali sezname članstva in navodila za zbiranje članarine v letu 1994, zato je smotrno, da bi ob morebitni odločitvi o spremembi pravil poslali društvom v obravnavo tudi le-ta, da jih bodo lahko obravnavala na občnih zborih. Iz zdajšnjih pravil ZČDS je treba črtati vse člene, ki določajo SLO in DS, politično opredelitev, soglasje političnih organov k delovanju društev in jih nadomestiti s členi o vključevanju Zveze v svetovna čebelarska združenja, možni širitvi pristojnosti Zveze na področje trženja, spremembi imena Zveze v Čebelarsko zvezo Slovenije itd. ; j i j )' X u JUJL .1 I j r;r;r /jrTT iIXXOOCX .. n u.T.u ju f m FRANC ALBREHT Konec septembra smo se številni čebelarji poslovili od našega člana Franca Albrehta. Rodil se je leta 1917 v j delavski družini. Že v mladosti je hudo zbolel, tako da I je postal invalid. Svojo invalidnost je premagoval z vztrajnostjo, nepopustljivostjo in doslednostjo do sebe in drugih. Imel je veliko težav, vnedar jih je uspel premagati. Vse življenje si je prizade- val za zdravje in vztrajno je kljuboval bolezni. Ta njegova značajska poteza ga je usmerila v humanitaren odnos do ljudi in ljubezen do živali. Zelo dejaven je bil v društvu invalidov in upokojencev, še posebej pa v čebelarski organizaciji. Čebelaril je že njegov oče, sam pa se je začel ukvarjati s čebelarstvom leta 1960. Kmalu potem, ko si je uredil manjše čebelarstvo, mu je to zgorelo. S težavo je vse obnovil. Postavil je lep čebelnjak za 16 AŽ panjev in rezervne družine in v njem čebelaril do zadnjega. Dejavno se je vključil v delo čebelarske organizacije, saj je bil dolga leta tajnik Čebelarskega društva Rakek. Prizadeval si je tudi za ustanovitev Občinske čebelarske zveze Cerknica. Bil je tudi tajnik te organizacije. Leta 1979 so na cerkniškem območju praznovali 60. obletnico organiziranega čebelarstva in ob tej priliki so čebelarji pripravili obsežno razstavo in sprevod ter razvili svoj prapor. Za vse to je imel prav gotovo največje zasluge pokojni Franc Albreht. Polnih 15 let je vodil čebelarski krožek na osnovni šoli na Rakeku, v drugih krajih pa je mlajšim in starejšim čebelarjem pogosto predaval. Za svoj trud v čebelarstvu je prejel odličje Anton Janša II. stopnje, leta 1983 pa tudi I. stopnje. Na njegovem domu ali v njegovem čebelnjaku smo se srečevali čebelarji od blizu in daleč, saj je vsakomur želel pomagati. Vsi ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. ČD Rakek VENČESLAV LANG Več kot leto je že, odkar je umrl prizadevni dolgoletni funkcionar Čebelarskega društva Celje oziroma Medobčinske zveze čebelarskih društev Celje. Rodil se je leta 1905, končal višjo grad- beno šolo in kot gradbeni strokovnjak služboval v Celju. Čebelariti je začel že leta 1937. Več let po II. svetovni vojni je sodeloval s Kmetijsko zadrugo Celje in drugimi organizacijami in si prizadeval za razvoj čebelarstva v celjski regiji. Takoj po ustanovitvi okrajnega Čebelarskega društva Celje leta 1951 mu je uspelo ustanoviti in vpeljati trgovino s čebelarskimi potrebščinami v Celju; le-ta je odprta še zdaj. Po vojni je sodeloval pri obnavljanju in ustanavljanju čebelarskih organizacij na širšem celjskem območju. Neštetokrat je predaval pri posameznih čebelarskih družinah. Njegova predavanja so bila vedno zanimiva in vzpodbudna, zato so jih čebelarji radi obiskovali. Več kot 20 let je bil stalni čebelarski predavatelj na območju Celja. Vse do leta 1990 je imel še 20 AŽ panjev čebel in bil zgled drugim čebelarjem. Pogrešali ga bomo kot predanega čebelarja, saj je bil več kot 30 let blagajnik Čebelarskega društva Celje oziroma Medobčinske zveze čebelarskih organizacij Celje. Kar 18 let je bil vodja čebelarske trgovine. Nekaj časa je imel trgovino kar doma, dokler ni uspel dobiti prostora v središču mesta. Za svoje požrtvovalno delo je prejel odličja Anton Janša III., II., leta 1983 pa še I. stopnje. Čebelarji celjske regije smo ponosni na njegove življenjske dosežke in na njegovo delo pri pospeševanju čebelarstva. Čebelarska družina Vojnik FRANCKA DEJAK Tiho je iz naših čebela-skih vrst odšla Francka De-jak, rojena Klun. Bila je ena izmed treh žensk, vključenih v Čebelarsko društvo Ribnica na Dolenjskem. Po II. svetovni vojni se je primožila v vas Blate. Deja-kovi so imeli veliko posestvo, pa tudi najstarejšo čebelarsko tradicijo v Ribniški dolini. Na posestvu je bil še do leta 1940 velik čebelnjak za približno 100 panjev. V pašnih letih so Dejakovi na svojem vrtu sprejeli številne zunanje čebelarje. Vas Blate je namreč v bližini izvira Rakitniščice in pod pobočji gozdnih sestojev iglavcev in listavcev. Po smrti moža leta 1972 je Francka obnovila njihovo čebelarsko tradicijo in če-belarila do zadnjih mesecev svojega življenja. Tudi ona je del svojega vrta odstopila drugim čebelarjem-prevažalcem. Letos smo se od Francke za vedno poslovili. Ostajamo ji hvaležni za njen prispevek pri ohranjanju čebelarstva. Čebelarsko društvo Ribnica Vedno je bil vsakomur pripravljen pomagati in svetovati. Bil je napreden in dojemljiv za vse, kar se je novega uvajalo v sodobno čebelarstvo. Po njegovi smrti je skrb za čebele prevzel njegov zet Stanko, tako da se bo njegovo čebelarstvo ohranilo. Hvaležni smo mu za njegov prispevek k napredku našega čebelarskega društva in čebelarstva nasploh. Ohranili ga bomo v prijaznem spominu. ČD Puconci SREČO GOROPEČNIK Neizprosna smrt je iz naših vrst marca letos iztrgala do-jk brega čebelarja in dolgoletni K ne9a č|ana ÖD Domžale } j-« / Sreča Goropečnika iz Beri-čevega pri Domžalah. Po-B; ? H kojni Srečo se je rodil v A JU Beričevem leta 1928. Že kot mlad fant se je začel zanimati za čebele. Čebelariti je začel leta 1935 v kranjičih, vendar se je kmalu oprijel čebelarjenja v premičnih satih. Pri hiši si je postavil lep čebelnjak, saj je želel jesen svojega življenja preživeti ob čebelah in čebelnjaku. Žal, smo ga domžalski čebelarji prehitro izgubili. Ukvarjal se je tudi z mlinarstvom in je bil tudi po tej dejavnosti znan v svoji bližnji in daljnji okolici. ČD Domžale BENE URANKAR Tudi tokrat je bila bolezen močnejša od želje po življenju. Premagala je našega dolgoletnega člana Beneta Urankarja. Pri Urankarjevih so bile čebele že družinska tradicija, tako da je prve izkušnje dobil že od očeta. Po očetovi smrti je nadaljeval s čebelarjenjem. Najprej v kranjičih, pozneje pa v AŽ panjih. V društvu se ga bomo spominjali kot delovnega, vedno nasmejanega in vedno pripravljenega pomagati. Veliko je sodeloval tudi pri graditvi novega čebelarskega doma. Čebele je zapustil sinu, ki ob pomoči strica že postaja pravi čebelar. S praporom ob grobu smo se poklonili spominu in delu našega čebelarja. Čebelarsko društvo Moravče MATIJA KUHAR Septembra letos mineva leto od smrti člana Čebelarskega društva Puconci Matije Kuharja. Rodil se je leta 1924 v Bakovcih. Že kot mlad fant je začel čebelariti z nekaj panji v rojstni vasi. Leta na delo v tujino in prenehal vrnitvi v domovino pa se je znova lotil čebelarstva. V Krogu je vzrejal iz pridobitnih družin, vključil pa se je tudi v Čebelarsko društvo Puconci. URBAN MESEC V 76. letu starosti se je ustavilo življenje našega člana, velikega ljubitelja narave Urbana Meseca. Čebelaril je več kot 40 let s približno 20 AŽ panji. Julija letos smo ga s čebelarskim praporom pospremili na njegovi zadnji poti na lenarško pokopališče. Čebelarska družina Škofja Loka 1963 je odšel čebelariti. Po MALI OGLASI PRODAM ročno prešo za izdelovanje satnic. Krajnc, Ul. bratov Berglez 36, Pragersko, S (062) 817-173. KUPIM med, cvetni prah in domače žganje, S (061) 484-842. PODARIMO avtobus TAM za prevoz konj - možna predelava v prevozni čebelnjak -Konjeniški klub Lj., Stožice 28, g. Rojčeva, S (061) 326-779 ali Mojca Koren S (0621 320-103. KUPIM 300 sadik akacije (zgodnje in pozno cvetenje), Milan Vajda, Metlika, ® (068) 52-302. PRODAM avtobus s čebelami, Jože Dolinšek, Trzin, Ljubljanska 31, Mengeš. OBVEŠČAM čebelarje, ki so bili na izletu v Franciji 1992 in vse druge interesente, da lahko naročijo videokaseto, posneto na tem izletu. Marjan Jug, Ložice 1 D, Anhovo, S (065) 52-067. PRODAM kamion TAM 5500 za 66 AŽ panjev - s panji ali brez - in en kamion za dele. g (068) 42-527._____________________________________________________________________ KOLEDAR ČEBELJA BRADA Stenski koledarček 1994 z barvno fotografijo brade iz 25 tisoč čebel je stvar, ob kateri se čudiš - je koledar, kot ga še ni bilo! Če ga želite, pošljite svoj naslov na dopisnici, pismu . . . na naslov: F. Marolt, P.V. 20, 68290 Sevnica. Prejeli ga boste po pošti, s povzetjem. Cena: 300 SIT + PTT stroški. S koledarjem (40 x 10 cm), pa boste prejeli tudi zanimiv članek o bradi. SPOMINSKO STROKOVNO SREČANJE ČEBELARJEV OB 100-LETNICI ROJSTVA VELEČEBELARJA FRANCA KIRARJA Medobčinska zveza čebelarskih družin Maribor in Srednja kmetijska šola Maribor vabita na spominsko strokovno srečanje čebelarjev ob 100-letnici rojstva velečebelarja in javnega delavca Franca Kirarja v dvorani Srednje kmetijske šole v Mariboru, Vrbanska 30 (lokalni avtobus št. 7 - smer Kamnica) v soboto, dne 11. 12. 1993, s pričetkom ob 9.30. Program: O osebnosti F. Kirarja bo govorila Maja Kirar - vnukinja pokojnika; Ignac Harb bo govoril o velečebelarstvu; Ivan Flac bo predstavil Kirarjev panjski sistem; Stanko Šauperl bo predstavil tehnologijo čebelarjenja in odbiro čebel; Janez Brvar bo govoril o ekonomiki v velečebelarstvu F. Kirarja. Srečanje bo spremljala razstava iznajdb in izdelkov Kirarjevega panjskega sistema. Svojo navzočnost je obljubil sedanji velečebelar Janko Pislak. S tem srečanjem želimo oteti pozabi pomembne strokovne stvaritve velemojstra čebelarstva F. Kirarja. Vabljeni! Za odbor: Stane Sajevec A m APIS M & D.D.O.O. MARKO DEBEVEC ČUŽA 7 161360 VRHNIKA telefon: (061) 751-282 Odprto: od 9.-12. in 16.-18. ure PREDELAVA VOSKA V SATNICE PO UGODNIH CENAH l/se čebelarje in čebelarska društva obveščamo, da izdelujemo hladno valjane, nelomljive satnice vseh velikosti: • urejeno imamo vso dokumentacijo in pogoje za izdelavo • satnice izdelujemo na novih sodobnih strojih, velikost celic popolnoma ustreza naši kranjski čebeli • vosek steriliziramo v oljnih sterilizatorjih pri 126 °C • priporočamo vam, da se za nakup satnic dogovorite v okviru čebelarskih društev (ugodnejša cena), po dogovoru pa pridemo po vosek tudi sami • iz enega kilograma voska izdelamo po dogovoru od enajst do dvanajst AŽ satnic • cene za predelavo voska v satnice so v predsezoni, to je do konca februarja 1994, zelo ugodne, in sicer od 110 do 140 SIT od enega kilograma voska ali po dogovoru pri večjih količinah ODPRTO IMAMO VSAK DELOVNIK OD 9.-12. in od 16.-18. URE, OB SOBOTAH PA OD 9.-12. URE. PRIZNANO VZREJAL IŠČE MATIC APIS M & D.D.O.O. VRHNIKA sprejema prednaročila za kakovostne, izbrane in označene matice kranjske pasme. Konec maja in junija so na voljo čebelje družine na petih in sedmih satih. CENE ČEBELARSKIH PREDAVANJ Po sklepu komisije za izobraževanje ZČDS je cena za uro predavanj 2.500 SIT. Predavatelji dobijo povrnjene tudi potne stroške in polovico dnevnice v višini 2.350 SIT. $ 'I» ^ Časopis Slovenski čebelarje ustanovilo »Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko Koroško in Primorsko» leta 1898. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva 3/II, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 210-992. Časopis izhaja v Ljubljani vsakega 1. v mesecu in je oštevilčen z zaporedno številko meseca. Časopisni (izdajateljski) svet sestavljajo: Marjan Skok, Stanislav Hajdinjak, Pavle Zaletel, mag. Janez Poklukar, dipl. oec. Aleš Mižigoj. Uredniški odbor sestavljajo: prof. Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, mag. Franc Javornik, inž. Janez Poklukar, dipl. vet. Mira Jenko, inž. Marjan Debelak in prof. Pavle Zaletel. Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. Nuša Radinja Letna naročnina za nečlane znaša za leto 1993 2.500,00 SIT. Posamezna številka pa stane 250,00 SIT. Članarina, skupaj z naročnino za Slovenski čebelar je 1.700,00 SIT. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu, vsako nadaljnjo besedo pa plačajo po veljavnem ceniku za splošne oglase. Cene reklamnih oglasov: cela barvna stran na ovitku 25.000,00 SIT, v sredini 15.000,00 SIT, pol strani 7.000,00 SIT, četrt strani 4.000 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Cena splošnih oglasov je 40,00 SIT za besedo, enaka cena velja tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Številka tolarskega žiro računa pri SDK v Ljubljani je: 50101-678-48636. Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije (23/39-92) šteje mesečnik Slovenski čebelar med proizvode informativnega značaja, iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Tiska KURIR print d.o.o. Ljubljana, Parmova 39. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. KJE LAHKO KUPITE STEKLENO EMBALAŽO IN NALEPKE ZA MED Da bi vam olajšali nakup steklene embalaže, smo se dogovorili s čebelarji z različnih območij, da bodo prodajali kozarce za med: - za Pomurje: Medobčinska zveza čebelarskih družin Murska Sobota, vsak torek od 15. do 17. ure, dogovorite se z g. Antonom Štefkom, tel. (069) 48-265; - za Koroško: vsak delavnik, dogovorite se z g. Alojzom Porijem, tel. (0602) 22-654, Ravne na Koroškem; - za Primorsko in Notranjsko: vsak torek med 15. in 19. uro, pokličite g. Dušana Tomažiča, tel. (065) 65-254, Vrhpolje/Vipava; - za osrednjo Slovenijo: vsak torek med 10. in 18. uro, pokličite g. Davida Ferleta, tel. (061) 487-876, Dobrunje; - za Dolenjsko: vsak torek in petek ves dan, pokličite g. Poldeta Kolenca, tel. (068) 28-181, Novo mesto; - za Gorenjsko: vsak dan razen nedelje od 15. ure dalje pokličite g. Braneta Kozinca, tel. (064) 733-203, Lesce. - za Celjsko: vsak dan zjutraj ali zvečer, pokličite g. Petra Močnika, tel. (063) 742-434, Šibenik/Šentjur za Podravje: vsako sredo in petek ves dan, pokličite g. Karla Štruklja, tel.: (062) 812-295, Slovenska Bistrica. Na zalogi imajo kilogramske kozarce z navojem in kovinske pokrove po 40,00 tolarjev za komplet. Embalaže ne pošiljajo po pošti! Zveza ima na zalogi tudi navadne in samolepne etikete za kozarce z medom. Naročite jih po telefonu (061) 210-992, pošljemo jih po povzetju. Cena nalepke je: člani navadne nečlani samolepne člani nečlani 3,00 SIT 4,00 SIT 8,00 SIT 9,50 SIT ZČDS Čebelarstvo Boris Seražin Olge Mohorjeve 7, Ljubljana tel. 061 579-420 BORIS SERAZIN Olge Mohorjeve 7 61000 Ljubljana Ä 061/579-420 Nudimo vam: - kuhanje voščin, - obnavljanje starih satov, - izrezovanje satov, - razkuževanje satnikov, - vrtanje vrtin za žice (7 žic, pokončno), - zažičevanje satnikov, - napenjanje žic in vtiranje satnic. Izdelujemo: - stiskalnice za satnice, - stojala za odkrivanje satja, - nože za odkrivanje satja, - preše za kuhanje voščin, - satnike za AŽ panje.