TRGOVSKI LIST
Časopis sa trgrovSimo, industrijo In olhrt.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Simon Gregorčičevi ulici.	Naročnina za ozemlje SHS: letno 120 D, za pol leta 60 D, za.četrt leta
— Dopisi se ne vračajo. — št. pri čekovnem uradu v Ljubljani 11.953. TT 30 D, mesečno 10 D, za inozemstvo 150 D. — Plača in toži se v Ljubljani
LETO VI.
Ivan Mohorič:
Nasa železniško-tarifna vprašanja.
(Konec.)
Za določitev višine železniških tarif igrajo dandanes glavno vlogo stroški železnice nakladanje in razkladanje, za katero so delovne moči zelo drage, dalje izguba, ki jo trpi železnica s tem, da slavi vagon na razpolago odpošiljatelju, manipulacija da ga uvrsti v vlak in oni čas, ki je na razpolago prejemniku, da blago raztovori. Nasproti tem momentom so vsi drugi kalkulacij-ski momenti, kakor kvota na splošnih obratnih in splošnih upravnih stroških manjšega pomena. Za to so začetne posiavke tarif, ki veljajo za prevo/. blaga na razdaljo od enega do 10 km razmeroma visoke, ker obsegajo ravno pristojbine za zgoraj navedene manipulacije. Naložen vagon, ki je v tekli, ne povzroča potem več pri vsakem kilometru enakih stroškov in vsled tega so stopnje tarif tem manjše, čim večja je razdalja. Sedaj veljajo na naših železnicah sledeči tarifni razredi za blagovni promet: dva razreda za brzovozno blago in sicer zvišani za navadno blago in znižani za takozvano znižano brzovozno blago. Za tovorno blago razločimo šest normalnih razredov in sicer: nojvišji je razred za voluminozno blago, ki ima velik obseg a malo težino. Pristojbina za te vrste blago znaša za razdaljo do 10 km 620 para za 100 kg; za razdaljo od 11 do
20	km že znaša samo 870 para, dalje od 21 do 30 km 11 Din in za razdaljo 91 do 100 km pa 27.60 Din, torej okroglo samo štiri in pol krat toliko kakor za 10 km in ne desetkrat, kakor bi bilo pričakovati z ozirom na razdaljo. Pri 251 —260 km znaša pristojbina za prevoz takega blaga
63	Din, torej ca. 10 krat toliko, kakor začetna osnovna pristojbina, dasi je prevožena razdalja 26 krat tako velika.
Dalje obstoja za tovorno blago razred 1. in II. ter takozvani razredi za vagonske naklade, ki so označeni s črkami A, B, C, ter špecijalne tarife 1 in 3. V praktično ilustracijo kako se stopnjujejo stafli tarif z rastočo razdaljo navedem nekoliko primerov:
Razdalja kilo- metrov	Ra/.red		Vagormki razredi		ŠpecijnI-na lerlfa	
	I.	II.	A.	B. j C.	1.	3.
1—10	440	300	240	210 170	210	140
11 20	600| 390		290	260:230	260	150
21—30	750	480	360	300;260	300	200
31-40	920	590	420	360 i 290	360	230
41—50	1030	660	500	410[330	410	260
91—100	1860'1140		8i0	6'0 500	660	360
191—200	3420	2010	1400	1080|720	1050	480
291—300	4820|2760		1880	1410 890	1430	600
Poleg tega imamo še štiri vrste izjemnih tarif, ki so označeni z rimskimi številkami L—IV. od katerih je izjemna tarifa 11. najnižja in začenja s stavkom 120 para za 100 kg za začetnih 10 km razdalje, najvišja pa je izjemna tarifa IV. a, ki znaša za km2 tovorne površine 950 dinarskih para za začetnih 10 km.
Iz gornje tabele vidimo, da je n. pr. pri špecijalni tarifi 3 tovornina za razdaljo 150 km 420 Din za 10 tonski vagon torej natančno 3 krat toliko kakor voznina za 10 tonski vagon za razdaljo od 1 do 10 km, z drugo besedo za prevoz blaga, ki spada v špecijalno tarifo 3 iz Ljubljane v Zagreb se plača samo 3 krat toliko pristojbino, kakor za prevoz
LJUBLJANA, dne
istega blaga iz šiške v Ljubljano glavni kolodvor, kjer znaša razdalja en celi kilometer. Iz tega vidimo tudi tem jasneje vse neprijetne posledice, ki nastanejo v ožjem lokalnem prometu v Sloveniji radi tega, da se v kratkih razdaljah 20—70 km lomijo tarife, ker prehaja blago iz ene železnice na drugo, ki vsaka zase računa posebej svoje kilometre in nanjo odpadajoče vozninske stavke namesto, da bi se kilometri sešteli in zanje računal enoten vozninski stavek.
Železnici povzroča s strogo že-lezniško-prevoznega stališča vsak blagovni prevoz skoro enake obratne in upravne stroške in z ozirom nn to bi zadostoval pravzaprav en ali dva blagovna razreda. Kljub temu imamo več razredov, katerih napetost znaša med najvišjim in najnižjim pri normalnih razredih od 120 do 440 para že pri začetnih 10 kilome-irih in pri 300 kilometrih pa je napetost še mnogo večja in sicer znaša voznina v I. razredu 4820, pri špecijalni tarifi 3 pa samo 600, torej samo eno osmino najvišjega stavka.
I'o diferenciranje je predvsem motivirano v različni vrednosti pre-važanega blaga. Nepravilno bi bilo z gospodarsko - političnega vidika* prevažati pesek za nasipanje cest ali umetna in naravna gnojila po isti postavki kot svilo, porcelanaste izdelke in druge dragocene predmete. Naši sedanji normalni razredi so po številu in strukturi prevzeti od mirodobne avstrijske lokalne tarife. Njih število ni za nas nikaka dogma in mnogo drugih držav ima veliko večje število tarifnih razredov, da je napetost med posameznimi razredi manjša in diferenciranje blaga po važnosti za domačo industrijo in po stanju predelave, ali je namreč surovina, polfabrikat, fabrikat ali celo produkt finalne industrije ter s tem tudi obenem diferenciranje po ceni tovora mogoča z večjo podrobnostjo.
V	mali Sloveniji se tarife ne lomijo nič manj kot na 14 prehodih, pri tem pa imamo še preko dolenjskih lokalnih železnic od Ljubljane preko Novega mesta in Bubnjarcev do Karlovca in na progi Celje—Velenje—Spodnji Dravograd, kljub temu, da so skoro polovico teh razdalj privatne lokalne železnice, druga polovica pa državne železnice enotno preračunane kilometre in vsled tega direktni vozninski stavek.
Pri nas se tarife lomijo na sledečih križiščih:
L V Ljubljani glavni kolodvor pri prehodu iz državne na južno odnosno obratno ter pri prehodih iz državne (gorenjske) ali južne na vrhniško lokalko odnosno obratno, ali pri prehodu na dolenjsko železnico odnosno obratno.
2. V Ljubljani glavni kolodvor pri prehodu z južne železnice na kamniško lokalko in obratno.
3. V Celju pri prehodu z državne na juž. železnico odnosno obratno.
4. V Spodnjem Dravogradu pri prehodu z južne železnice na lokalno železnico Spodnji Dravograd — Velenje, ki stoji v obratu in upravi državne železnice in obratno ter pri prehodu z južne na lokalno železnico Dravograd - Meža-Wolfsberg.
v ?• V:branju pri prehodu z državne zelezmce na lok. železnico Kranj — Tržič in obratno.
6.	V Grobelnem pri prehodu z južne železnice na lokalno železnico Grobelno-Rogatec in obratno.
8.	februarja 1923.
7. V tranzitu iz Maribora preko avstrijskega ozemlja po južni železnici ter lokalni železnici Spielfeld-Radkersburg in lokalni železnici Radkersburg-Ljutomer. Tu se lomi tarita ne samo pri prehodih z južne na lokal, železnico odnosno obratno, marveč še po vrhu pri državni meji naše kraljevine in avstrijske republike pri St. liju.
8. V Čakovcu pri prehodu robe z južne na lokalno železnico v smeri proti Varaždinu, kakor tudi proti Lendavi in obratno.
9. V Poljčanah pri prehodu z juž. železnice na ozkotirno železnico Poljčane-Konjice-Zreče in obratno.
10. V Slovenski Bistrici pri prehodu na lokalno železnico.
Poleg tega imamo še izolirano lokalko Murska Sobota- Hodoš v Prekmurju, ki je del bivšega madžarskega železniškega omrežja, in ki vsled novih mej nima nobene zveze z zaledjem niti z inozemstvom. Radi primerov navajamo nekoliko podatkov glede dolžin lo-kalk, na kako kratke razdalje se lomijo tarife, ako bi blago bilo namenjeno do končne postaje lokalne železnice. Tako znaša pri lokalki:
1. Kranj-Tržič faktična dolžina 15.1 km in tarifna dolžina 18 km.
2. Grobelno-Rogatec faktič. dolžina 28.6 km in tarif, dolžina 32 km.
3. Poljčane- Konjice-Zreče faktična dolžina 20.7 km in tarifna dolžina 21 km.
4. Slovenska Bistrica postaja mesto faktična dolžina 3.7 km in tarifna dolžina 4 km.
5. Ljubljana gl. kolodvor -Vrhnika faktična dolžina 19.3 km in tarifna dolžina 20 km.
6. Ljubljana državni kol. -Kamnik faktična dolžina 22.5 km in tarifna dolžina 23 km.
7. Čakovec - Dolnja Lendava drž. meja faktična dolžina 22.1 in tarifna dolžina 30 km.
8. Dravograd - Meža drž. meja faktična dolžina 6.5 km in tarifna dolžina 8 km.
9. Gornja Radgona drž. meja-I.ju-tomer faktična dolžina 23 km in tarifna dolžina 24 km.
dalje razdalje pri lokalkah, kjer pa so kilometri in tarife računane skupno z glavnimi in lokalnimi državnimi železnicami:
1- Ljubljana-Novo mesto faktična razdalja 75.2 km in tarifna razdalja 76 km.
2. Grosuplje-Kočevje fakt. razdalja 48.6 km in tar. razdalja 55 km.
3. Trebnje - Št. Janž faktična razdalja 20.7 km in tar. razdalja 23 km.
4. Novo mesto - Straža - Toplice faktična razdalja 8.3 km in tarifna razdalja 9 km.
5. Celje-Dravograd-Meža faktična razdalja 74.3 km in tarifna razdalja 82 km.
Ako pa je pošiljatev naslovljena od prve postaje lokalke na prvo postajo glavne železnice, kakor n. PJ. iz Domžal v Zalog je tarifna višina še bolj občutna.
Ker so tarifne postavke določene le za razdalje po 10 km odrežejo seveda najslabeje oni kraji, kjer znaša tarifna razdalja ravno 11 ali
21	km odnosno 1—4 km, ker se mora za te razdalje plačati vedno na dotično polno stopinjo 10 km odpadajočo voznino.
V	podobnem položaju kakor se nahajamo v Sloveniji se nahaja Vojvodina, ki ima nebroj malih lokalnih železnic, deloma tudi Hrvaška, kjer se večina prog sestavlja iz privat-
ŠTEV. 16.
nih lokalnih železnic. Mnogo na boljšem ste v tarifnem oziru Bosna in Srbija, kjer imajo državne železnice in se tarife ne lomijo na toliko krajih, kakor pri nas. Praktično vidimo posledico sedanjega stanja računanja tarif v Sloveniji iz primera, da se n. pr. za 10 tonski vagon kostanjevega lesa za izdelavo tanina za prevoz iz Tržiča preko Ljubljane in Celja v Velenje, kjer znaša razdalja 175 km, računa 760 Din, za kateri znesek bi se pri nedeljeni progi prepeljalo blago - 620 km daleč.
Iz gornjih izvajanj je jasno razvidno, da plačamo v lokalnem prometu v Sloveniji pravzaprav 3 do 4 krat dražje tarife, kakor se jih pa plačuje v pokrajinah, ki imajo enotno državno železniško omrežje. Posledica sedanjega stanja je, da gospodarstvo tarifno neugodno ležečih krajev nazaduje, ker ne more s svojimi produkti za konkurenčne cene do svojih odjemalcev odnosno da se ne more razvili in gospodarsko uveljaviti v oni meri, kakor bi bilo to pri enotnem sistemu mogoče. Pri tem so najbolj prizadeti industrijski kraji, ki ne ležijo ob državni železnici, torej na lokalnih in ob južni železnici in pa industrijski kraji ob odrezanih delih državne železnice, kakor n. pr. Celje - Ve-lenje-Sp. Dravograd in baš ob teh progah se nahaja pretežen del naše industrije, kakor Celje, Šoštanj, Velenje, Maribor, Ruše, Guštanj, Hrastnik, Trbovlje, Tržič, Vrhnika itd. Ker pri sedanjih finančnih razmerah ni izgleda na podržavljenje privatnih lokalnih železnic in tudi vprašanje najema južne železnice še ni definitivno rešeno, s čemur bi se dosegla tarifna enotnost za celo omrežje, je nujno potrebno, da se tukaj vstvari za medsebojni spoj in promet zvezna blagovna tarifa in sicer na znatno znižani bazi kot pa so sedaj veljavne lokalne tarife. Ta baza bi morala biti, ako ne konkurenčna stavkom za nedeljeno progo pa vsaj toliko znižana, da bi omogočila konkurenco s podjetji na enotnih konkurenčnih progah.
Mnenja sem, da bi tako znižanje podlage za sestavo zvezne tarife ne pomenilo za privatne glavne in lokalne železnice nikakih nezmaglji-vih žrtev, ker moramo pomisliti, da bi se z vzpostavitvijo take znižane zvezne tarife ne samo pojačal promet iri omogočilo razširjenje obstoječih podjetij, marveč tudi vstvarili predpogoji za snovanje novih industrijskih in trgovskih podjetij, ki bi pomnožili promet in dvignili renta-biliieio železnice, ker bi režija tudi pri pojačanem prometu ostala v glavnem neizpremenjena. Vzpostavitev zvezne tarife bi bila torej ne samo v interesu prizadetih gospodarskih krogov, marveč predvsem tudi v interesu udeleženih železniških uprav, katerim ne more biti vseeno, ali vsled sedanjega nevzdržnega stanja polagoma zastane in vsahne vsa trgovina in industrija* ki leži ob njenem omrežju odnosno se izseli na proge, ki nudijo tarifno ugodnejšo lego in omogočujejo izdatno konkurenco ali pa se njih obrat pod vplivom ugodnosti tarifnega popusta razvije in izpopolni.
ALEXA
The Rex Co, Ljubljana*
Si. Kukla:
Kako je treba čitati bilance delniških družb.
(Nadaljevanje.)
V dosedanjih naših člankih smo razmotrivali bilance raznih trgovskih in industrijskih podjetij v naši državi ter smo pri primerjanju po-edinih bilančnih postavk prišli do raznih zaključkov o boniteti teh družb.
Poskušajmo sedaj na osnovi leh raziskovanj priti do pravil, katerih bi se zamogli posluževati v bodoče pri čitanju objavljenih bilanc.
1. Če izkazuje družba dobiček, ni to v vsakem slučaju sigurno znamenje, da je njeno stanje dobro ter da temelji na zdravi in čvrsti podlagi. Nasprotno pa izkazana izguba ne znači sama ob sebi, da bi bil temelj družbe nezdrav ter bi ne bilo izgleda na boljšo bodočnost.
Navajamo to »paradoksnost« kot prvo radi tega, ker mnogo in mnogo čitateljev presoja bilanco samo po izkazanem dobičku ali izgubi.
2. Delniška družba je tem boljša in zdravejša, čim večje so njene rezerve napram delniški glavnici.
V slučaju večje izgube, ki bi se s zaslužkom poslovnega leta ne mogla kriti, služijo v prvi vrsti rezerve za njen odpis. Pri družbah, katere nimajo dovolj rezerv, ogroža vsaka izguba direktno delniško glavnico ter s tem somo ob sebi umevno tudi delničarje.
Razločevati moramo redne rezerve in rezerve, katere služijo za odpis investicij, katere mnoge, tudi stare družbe ne izkazujejo, ker odbijajo odnosne amortizacijske kvote od odnosne postavke aktive.
Rezerve za zmanjšanje investicijskih vrednosti se pri raziskovanju ne morejo vzeti s polno vrednostjo v obzir, ker predstavljajo stvarno amortizacijo zgradb, strojev in drugih investicij, katere so stavljene v bilanco z nabavno ccno. Ta vrednost sc je morda v teku časa zmanjšala, izgubila. V koliko je pa to stvarno zmanjšanje manjše kakor znaša ta rezerva za amortizacije, predstavlja previšek rezerve, latentno rezervo družbe. Pomanjkanje te rezerve še ni znak, da so rezerve družbe slabše, ker lahko razvidimo iz računa izgube in dobička, da izvršuje družba amortizacijske odpise direktno, kakor smo to v prejšnjih poglavjih že razjasnili. Za tako ugotovitev bi morali naravno primerjati
odpise, izkazane v računu izgube in dobička od nekoliko let. V kolikor izkazuje družba vsled takih večjih odpisov svoje investicije v aktivi z manjšo vrednostjo nego io stvarno predstavljajo, ima v oni manjše izkazani vrednosti vsekakor skrito, latentno rezervo. Za nje oceno je naravno potrebno bližje poznati imovinske razmere družbe. Starejše družbe, katere so nabavile svoje investicije pred vojno ali pa v poznejših letih, pač pa pred sedanjim padcem plačilne zmožnosti naše valute, katerih investicije so vsled valutnega stanja skočile v ceni, pa da izkazuje bilanca staro nabavno ceno — odbiti še morda od te razni odpisi, — imajo v razliki med stvarno in bilancirano vrednostjo vsekakor skrito znatno latentno ic-zervo, katero v posameznih bilancah vsaj nekaj pojasnujc in popravlja razmerje med lastnim in tujim kapitalom.
Za oceno in presojo vsega tega niso zadostne samo tiskane bilančne številke, treba je tudi poznati odnosne objekte ter njih povojno vrednost.
Pri eventualni oceni teh latentnih rezerv je vedno treba računati z najnižjo ceno ter pričakovati vedno padec cen, kakor pa njih porast! Družba, ki bi se pečala z mislijo likvidacije, bi najbrže ne mogla v doglednem času realizirati svoje investicije. Ne vemo, kaj nam prinese bodočnost. Lahko doživimo porast cen, morda pa tudi njih znaten padec!
3.	Podjetje je tem solidnejše in zdravejše, čim manjši je v bilanci tuji kapital napram lastnim sredstvam. Uporablja nasprotno družba pri obratu več tujega kapitala nego lastnega, je to znak njene slabosti in nesigurnosti.
Dr. Gerstner, katerega smo že omenili, pravi v svoji knjigi »Bilanz-Schliissel« sledeče:
»Meja na eni strani je poslovanje samo z lastnimi sredstvi brez vsake pomoči tujega kapitala. Meja na drugi strani je prilično enaka višina tujih in lastnih sredstev.«
Celi naš privredni svet trpi na pomanjkanju denarja in je povsem umljiva stvar, da se to pomanjkanje kaže tudi pri naših delniških družbah. Iz teh razlogov se je pri naših razmerah težko strogo držati te
LISTEK.
Gustav Freyiag.
Dati - Imeti.
(Nadaljevanje.)
4.
Že se je nagibalo solncc proti zatonu, ko sta dospela naša popotnika do prvih hiš glavnega mesta. Najprej posamezna mala poslopja, nato lične vile sredi cvetočih vrtov; končno so si sledile hiše vedno pogosteje druga drugi, in cesta se je pričela polagoma zapirati ob straneh. Čim bolj pa se je bližal naš junak svojemu cilju, tem tesnejše mu je postajalo pri srcu. Pri množici velikih in malih ulic bi se ne vedel kam obrniti, če bi mu njegov spremljevalec ne narekoval pri vsakem oglu smeri z glasnim »desno« ali »levo«, ltzig pa je pokazal pri tem vodstvu čudovito nagnjenje do ozkih stranskih ulic. Slednjič sta zavila na neko glavno ulico, kjer so visoke hiše, krasne izložbe in množica elegantno oblečenih ljudi pričali o blagostanju, ki je tu slavilo svojo zmago nad revščino. V tej ulici se ustavita pred veliko hišo, in ltzig pokaže na vrata z nekim gotovim plašnim spoštovanjem ter pravi kratko: »Tu stanuje on, in tu postaneš kmalu tako ošaben,kakor la-le tu«, s čemur je menil nekega gospoda, ki je isti trenutek prišel skozi vrata. »Ako želiš vedeti, kje me lahko najdeš, povprašaj v trgovini
Ehrenthal v Gerberjevi ulici. Lahko noč!« Po teh besedah se obrne in žvižgaje odkoraka, ne da bi se kaj ozrl.
Z nemirnim srcem vstopi Anton v vežo in vzame iz žepa očetovo pismo. Postal je zelo malodušen, in glava mu je bila težka, da bi najrajši sedel in se odpočil. Toda prostor ni bil pripraven za to. Pred vrati je stal velik tovorni voz, v hiši mogočni sodi in zaboji, in orjaški, širokopleči možje z usnjenimi predpasniki so prenašali lestve, rožljali z verigami in valili sode.
V	sredini vrveža je stal neki mlad gospod, energičnega^ obraza in kratkih besed, ki je držal, kot znak svoje oblasti, v roki velik črn čopič, s katerim je zdaj risal velikanske hieroglife na zaboje, in zdaj zopet dajal povelja voznikom in nakladalcem, ki so se sukali okrog njega, kakor planeti okrog nepremičnega solnca. Na Antonovo boječe vprašanje, kje se nahaja principal tvrdke pokaže gospod molče s čopičevim držajem na pisarno. Obotavljaje se, stopi Anton k vratom, stalo ga je neizmerno truda, da je pritisnil na kljuko; ko so se vrata brez šuma odprla, in je revež zagledal pred seboj pisarno, v kateri je pol ducata peres urno drsalo po belem papirju, tedaj ga je prevzel tak strah, da je le s težavo premaknil noge čez prag. Njegov vstop je vzbudil le malo zanimanja. Edino gospod, ki je sedel najbliže vratom, vstane ter
druge meje, ki jo navaja dr. Gerstner.
Če vidimo, da so dolgovi katere družbe štiri-, pet-, petnajst- ali pa še celo petindvajsetkrat večji nego njen celokupni lastni kapital, nam ne preostaja drugega, kakor da rečemo, da je temelj družbe slab, ne-siguren ali pa popolnoma nezdrav.
Pri starih delniških družbah znaša porast vrednosti investicij znatno latentno rezervo in to v korekturo in korist družbe. O tem smo v prejšnjih in sedanjem poglavju že govorili. Pri novih družbah pa naravno tega porasta vrednosti in korekture ne more biti ter predstavlja vsled tega vsako večje razmerje med lastnim in tujim kapitalom opasnost.
4. Podjteje ima tem več upanja na napredek, čim več ima lastnih denarnih sredstev v cirkulaciji kot prometni kapital, kakor pa trajno vezanih investicij. Naravno je pa odvisno razmerje med obema načinoma porabe kapitala od vrste podjetja.
Poudarjali smo že, da trgovsko podjetje daleč ne potrebuje toliko investicij, kakor pa jih potrebuje industrijsko podjetje. Pa tudi med različnimi panogami industrije obstoje velike razlike v potrebi investicij. Tovarna sladkorja n. pr. izkazuje razmerno povsem drug investirani kapital kakor pa kaka opekarna.
5. Podjetje je tem zdravjše, čim več je lastnega kapitala razpoložljivega v prometne svrhe. Napram temu je ono tem slabše, čim več je porabljenega tujega kapitala v investicije, ker naredi družbo tako uporabljanje tujega kapitala preveč odvisno od financir-jev ter ogroža njeno likviditeto. Upotreba kredita v svrho invesli-
cij naravno ni povsem izključena, vsekakor pa mora biti takšen kredit, katerega značaj odgovana v oziru plačilnega roka značaju investicij v oziru likviditete. Z drugimi besedami: za investicije bi se moralo porabiti samo dolgoročni kredit, kateri dolžniku ne more biti predčasno odpovedan, katerega se pa postopno odplačuje skozi ceio vrsto let, torej dolgoročno amortizacijsko hipotekarno posojilo.
Na žalost ta vrsta kreditov ni bila pri nas še pred vojno mnogo razširjena, a ie sedaj vsled vojnih in povojnih ekonomskih razmer popolnoma odpadla. Velike valutne varijacije in tendence naše valute izključujejo takorekoč možnost pla-
ciranja večjih vsot v obliki obligacij in zadolžnic ter vsled tega onemo-gočujejo našim podjetjem, da bi si pridobila take kredite bodisi potom bank ali pa potom direktne izdaje lastnih zadolžnic.
Vsled nemogočnosti nabave takih denarnih sredstev uporabljajo mnoga naša podjetja in družbe denar za investicije, nabavljen po običajnih bančnih kreditih ali pa potom kakega drugega financirja. Ti krediti so pa po navadi kratkoročni, ali pa bolje rečeno: banke in financirji lahko zahtevajo povračilo svojega denarja ravno v času, kateri podjetju ravno najmanj konvenira. Poraba takih kreditov za investicije lahko marsikdaj znači za družbo veliko opasnost, tem bolj, ker je porabila ves kredit v investicije in nima niti vinarja lastnega prometnega kapitala.
S tem smo v tem poglavju proučili glavna pravila, katera moramo imeti pri čitanju vedno pred očmi.
V	prihodnjih člankih bodemo posvetili pažnjo nadaljnjim bilancam ter bodemo videli, ali nam zamorejo povedati kaj drugega novega.
(Dalje sledi.)
Ivan Mohorič:
Vprašanje jadranskih zveznih tarif.
Februarja meseca 1921. leta so bile v smislu St. Germainske mirovne pogodbe uveljavljene zvezne blagovne tarife za promet iz Avstrije, odnosno iz češkoslovaške republike preko Avstrije in preko naše države v Trst, odnosno obratno. Bila je to nekaka obnovitev prejšnjih avstrijskih jadranskih tarif, katerih namen je bil favorizirali in povzdigniti promet v tržaški luki ter tako indirektno pospeševali tudi naše pomorstvo in eksport preko Trsta. Ker so svoječasno pariicipi-rale na tej tarifi vse proge, ki ležijo v današnji Sloveniji, bi bilo naravno, da bi se bilo tudi sedaj po vojni isto obnovilo in tarifni oddelek južne železnice na Dunaju je bil tudi v tem smislu izdelal v imenu vseh udeleženih železniških uprav načrt jadranske tarife. Toda v zadnjem momentu je zastopnik našega ministrstva saobračaja izjavil, da železniške uprave v naši državi ne bodo participirale na tej tarifi in da se morajo vse postaje, ki leže v Jugoslaviji, v že tiskani tarifi črtati. Tarifa jc bila vzpostavljena v centezi-mih, torej v italijanski valuti, kar jc
vpraša s hladnim glasom: »S čim naj postrežem?«
Na plaho izjavo Antonovo, da želi govoriti z gospodom Schroter-jem, stopi iz druge sobe velik mož, nagubanega, resnega obraza. Anton pogleda urno na obličje, in ta prvi pogled, le hipen in tako boječ mu vrne zopet precejšnji del njegove hrabrosti. Spoznal jc takoj na njem, česar si je zadnje tedne tako želel, namreč dobro srce in poštenost. In vendar je bila gospodova zunanjost dovolj stroga, in njegovo prvo vprašanje je zvenelo kratko in odločno. Anton mu hitro poda pismo, imenuje svoje ime in mu z zatikajočim se glasom pove, da mu je oče umrl, in da mu prinaša zadnje njegove pozdrave s smrtne postelje.
Zarek prijaznosti se razlije čez trgovčevo obličje, molče odpre pismo, ga počasi prebere, poda Antonu roko in pravi: »Bodite mi pozdravljeni!« Nato se obrne proti enemu izmed gospodov: »Gospod Anton Wohlfart nastopi z današnjim dnem pri nas službo«. Za tre-notek obstane šest peres na papirju in njih lastniki pogledajo v tempu na Antona; predstojnik pa nadaljuje: »Gotovo ste že trudni; gospod Jordan vam bo odkazal vašo sobo; danes se odpočijte, nadaljnje sledi jutri«.
S	temi besedami se obrne in odide nazaj v drugo sobo, kjer je isto-tako drsalo šest peres po papirju. Gospod Jordan povabi Antona, naj
mu sledi. Zopet prestopi Anton prag pisarne, v kateri se jc nahajal le deset minut; toda v tem kratkem času je postal povsem drugi mož, njegova usoda je bila odločena, zdaj ima dom, ima ljudi za katere bo delal, in ki bodo skrbeli zanj. Prejšnja njegova utrujenost je izginila popolnoma, in veselega srca ter lahkih korakov je stopal za svojim vodnikom.
Po dvorišču kreneta na levo v zadnji del poslopja; ko prekoračita trojne stopnjice, odpre gospod Jordan vrata neke sobe in pripomni Antonu, da bo to najbrž njegovo bodoče stanovanje. Soba je bila majhna, s preprosto in ne več novo opravo, toda s čistimi, belimi zavesami pri oknu. Na pisalni mizi je sedela mačka iz mavca, rumenkaste barve, ki je izgledala kakor živa. Zapustil jo je svojemu nasledniku bivši tovariš, ki je dal slovo tvrdki in začel samostojno trgovino.
Gospod Jordan odhiti nazaj v pisarno, ker je zahteval njegov posel, da je moral hoditi vedno prvi tja in zadnji oditi iz nje, in Anton ostane sam. S pomočjo prijaznega sluge prične urejevati svoje stvari, in ravno, ko je končal, naznanijo številni koraki na hodniku, da hite njegovi tovariši iz pisarne v svoje sobe.
Zopet se prikaže gospod Jordan in mu sporoči željo gospoda Schro-terja, naj napravi novodošlec posameznim gospodom obisk, da se na dostojen način seznani z njimi.
lUalje prihodnjič.)
Ste v. 16
5	II	■iibii	■■■.
imelo svojo ugodnost in neugodnosti, ker je bila konvenijenca te tarife za Avstrijce in Čehe odvisna od vsakokratnega tečaja lire. Ako bi mi bili prišli v to tarifo, imelo bi to za naš eksport in import daleko-sežen pomen in prišledili bi si bili tepe milijone na diferenci, za kolikor je bila ta tarifa nižja napram lokalni tarifi, ki smo jo morali plačevati za naše proge do državne meje in potem polni stavek po lokalni tarifi od državne meje Italije Da do Trsta. Zadostuje, ako povem, rta so bile intersirane države pri vpostavitvi te tarife znižale svoje stavke napram lokalnim tarifam za povprečnih 50—60 % in bil je celo en slučaj, da je znižanje doseglo nad 80 % napram lokalni tarifi. Tudi za jugoslovanski pretek južne železnice so bili stavki v tej tarifi znatno znižani.
To razmerje je trajalo do letošnjega novega leta. 2e v jeseni so bile od naše strani jadranske larife odpovedane in je naša država zahtevala, da se mora za prevoz vsega blaga, za katerega se računa v Avstriji, odnosno Italiji tarifa po znižani jadranski zvezni tarifi, plačati polno pristojbino, kakor jo morajo plačati domači interesentje v krajevnem prometu in da se ne dovoli v bodoče nikakega popusta napram lokalnim tarifam za jugoslovanske proge od avstrijske do italijanske meje. Vsled tega so bile tarife nekoliko povišane, o so vendar še v primeri z. lokalnimi tarifami zelo ugodne. Tudi sedaj še nimamo za jugoslovanske postaje direktnih voznih stavkov v tej tarifi, čimur je vzrok najbrž to, da bi bilo to takrat -nevarna koncesija Italijanom, posebno pa Tržačanom, ki bi bila ne samo ekonomskega, marveč tudi političnega značaja in ustvarila nevarno precidenco in se morda tolmačila za našo kapitulacijo ter tako znatno oslabila našo pozicijo pri poznejših gospodarskih pogajanjih, posebno v sedanjem položaju, ko Italijani še vedno odlašajo z izvedbo St. Margeritskih konvencij.
Končni efekt za nas je bil ta, da vozijo sedaj že tretje leto Avstrijci in Čehi v Trst pod ugodnejšimi pogoji kakor mi in posledica našega neurejenega razmerja do Italiie je bila ta, da trpimo v tarifnem oziru pri našem izvozu in uvozu znatne škode.
Naši gospodarski krogi se s stališčem, ki ga je do sedaj v vprašanju jadranskih zveznih tarif zavzemalo ministrstvo saobračaio, ne morejo popolnoma zadovoljiti. Ministrstvo je s tem, da je zahtevalo pri reviziji jadranskih tarif za svoje proge polno lokalno tarifo, sicer varovalo fiskalne interese železniških uprav, odnosno železniškega erarja, vendar ni jemalo pri tem ozira dovolj na interese domače industrije in trgovine, posebno ne na one v Sloveniji, ki leži kot najbolj eksponirani del naše kraljevine ob obeh glavnih tranzitnih progah, 'preko katerih se vrši jadranski zvezni promet.
Znano je, da so industrije v Sloveniji pred ujedinjenjem v veliki meri participirale na bivši avstro-ogrski zvezni blagovni jadranski tarifi in sicer v smeri na Trst kakor tudi na Reko za izvoz svojih izdelkov v Dalmacijo ter v prekmorske dežele, kakor tudi za uvoz surovin iz inozemstva preko Trsta do svojih obratovališč. Omenjam tu samo železarsko in mlinarsko industrijo, ki je bila v celem svojem obratovanju urejena na zvezne jadranske tarife in ki bi brez teh tarifov ne bila mogla obstojati, niti ne vzdržati premočne nemške, odnosno madžarske konkurence.
S	prevratom so nase industrije izgubile vse te ugodnosti; toda ne samo to, marveč so prišle vsled tega, da se je vzpostavila zvezna jadranska tarifa za Trst samo za konkurenčne države, to je za Čehoslo-vaško in Avstrijo, medtem ko je našo udeležbo na jadranskih tarifah naša vlada iz neznanih razlogov omnegočila, v zelo težak ooložuj glede izvoza preko Trsta.
Ker na eni strani nimamo v Bakru zaenkrat še nikake komercijel-no uporabne in dostopne trgovske luke, ki bi jo lahko uporabljali kot konkurenco Trstu, smo v eksportu prej ko slej direktno navezani na Trst. To je nesporno dejstvo in mi Trst faktično v izvozu uporabljamo prisiljeni in edino iz tega razloga, ker nimamo boljše ali vsaj približno uporabne domače luke.
Razlika je samo ta, da se moramo sedaj posluževati zveze s Trstom le v lokalnem prometu do in od državne meje Rakek—Postumia m plačati za vso prevozno robo polne vozarinske stavke, med tem ko prevažajo Avstrijci in Čehi blago v Trst za znatno znižane prevozne stavke zvezne tarife. S tem, da se po novi jadranski tarifi od 1. ianu-arja 1923 plačuje železniškim upravam v Jugoslaviji za pretek preko našega ozemlja polno lokalno tarifo v dinarski valuti, ni naši industriji in izvozni trgovini prav nič pomaga-no in bo njena konkurenca v Trstu ravno tako otežkočena kot poprej.
[Dalje prihodnjič.)
M. Savič:
Naša industrija in obrti.
[Nadaljevanje.)
Bog nam je pridelil to deželo in mi smo sedaj gospodarji in pravilno je da jo uredimo tako, kakor hočemo v lastni dobrobit, da se upravljamo. Obstojata sedaj dva vprašanja: prvo je kaj imamo sploh delati, da razvijemo našo in drugo industrijo v deželi, a drugo vprašanje je, kaj imamo storiti s tujo industrijo. Mi smo v Srbiji dokazali, da imamo za to, kar znamo izdelovati, tudi kapital. Treba je samo, da znamo delati. Zato je treba šolati čim večje število naših otrok, naše mladine v poslovanju bodisi direktno v praksi, bodisi potom šol in prakse. Najprvo moramo sprejeti v velikem preskušeni sistem gospodarstva, da se mladina šola v poslovanju in v to svrho izbirati mladino ter jo upelja-vati v poslovanje in sicer posebno iz onih krajev, kjer se ljudje izseljujejo, to je Hercegovina in Krajina. Iz teh krajev je treba vzeti najmanj ono število otrok letno, kolikor se letno izseli državljanov iz Hercegovine in Krajine. S tem pa se nikakor ne izključijo niti ostali kraji Bosne. Te otroke je treba potem kot učence in pomočnike upeljati v večerne, nedeljske, obrtniške in trgovske šole ter mojsterske tečaje. Na ta način bomo dobili najboljše predstavitelje naše rase v obrtih in industriji. V celi Bosni in Hercegovini se morajo, kjer je najmanj 50 učencev in pomočnikov, otvoriti večerne šole, nedeljske šole, obrtno-trgovske ali pa ločene obrtne odnosno trgovske. V vsakem mestu ali trgu, kjer je najmanj 40 deklet, ki se želijo učiti šivanja in prikrojevanja, je treba osnovati prikroje-valno šolo in šolo za šivanje perila in druge obleke. V primernih mestih je treba odpreti tudi šole za izdelavo trikotaže. To bi bilo treba poskrbeti poleg šolanja tudi za domačo zaposlenost, da bi se osnovala konfekcijska industrija, ki je posebno potrebna v svrho zaposle-nja turških žensk.
V Mostaru, Trebinju, Sarajevu, Tuzli in Banjaluki je treba zgraditi srednje tehnične šole za elektro-strojne obrti, v Sarajevu pa še s kemičnim tečajem. Te šole bi sprejemale male dijake, ki so dovršili štiri gimnazije, ki bi se šolali na lastne stroške in osnovali bi se tudi tečaji za najnadarnejše mojstre in pomočnike, ki bi se šolali na državne^ stroške. Sedanje obrtniško-pomočniške šole v Mostaru in v Sarajevu bi se kot take preosnovale v višje šole.
V Varešu, Zenici, Sanskem mostu ali Pruedoru je treba otvoriti špeci-jalne šole za železno industrijo in sicer v Varešu in Zenici za one vrste izdelkov, ki se tu že izdelujejo in sorodne obrate, v Sanskem mostu ali Prijedoru pa za izdelavo drobnih železnih izdelkov in železnega orodja-
V Drvaru je treba osnovati šolo za lesno industrijo pri državni žagi.
Na Visokem je treba osnovati šolo za usnjarsko industrijo, v Sarajevu in Banjaluki pa šolo za tekstilno industrijo. V ostalem je treba osnovati praktične šole za trikotažo v Livnu, Gadskem, Travniku in povsod, kjer se dobi volno, da bi se zasnovale industrije za izdelavo nogavic, jopic in podobnih volnenih izdelkov. Povsod je treba favorizirati snovanje malih predilnic za volno. Sarajevsko umetniško šolo je treba pretvoriti v šolo za moderno graviranje, za galvanoplastične u-metne obrti in obrti za izdelavo galanterijskih predmetov iz kovin.
Poleg teh šol bi bilo treba šolati v Bosni in Hercegovini čim več kemikov, strojnih inženirjev in elektro-inženirjev, topilničarjev in rudarjev, da bi dobili nove sile za obstoječe in za bodoče rudnike in topilnice.
Pri enem rudniku bi bilo treba osnovati šolo za obratovodje rudnikov in topilnic. Pri vseh državnih topilnicah in velikih tovarnah bi bilo treba osnovati večerno šolo za vse mlajše delavce dotičnih tovarn.
Pri teh obrtno-industrijskih šolah in takem šolanju je treba začeti z najintenzivnejšo trgovsko izobrazbo bodisi v večernih nedeljskih šolah, bodisi v nižjih, srednjih ali višjih trgovskih šolah.
. In tako se bomo pripravljali, dokler ne bodemo imeli sami dovolj izkušenj, da lahko osnujemo podjetja; do tedaj pa se mora naše bogastvo rezervirati za nas in jih ne inora dobiti tujec. Ako za gotove obrate danes še nismo sposobni, bomo postali pozneje. Ne smemo izgubljati nade, ako smo imeli zmožnost na bojnem polju, imeli jo bomo tudi na polju industrije in trgovine, samo ako bodemo pametno in neumorno delovali.
* * *
Preidimo na industrije katere je treba osnovati z našim kapitalom v Bosni in Hercegovini. V prvi vrsti bi bile industrije, ki bi se dale osnovati že na samem naravnem bogastvu dežele. Največji podnet za celo industrijo bi bil, ako bi se s pomočjo države ali pa s pomočjo naših kapitalistov izkoristili vodopadi, da bi se dobilo poceni gonilno moč za vsakovrstne industrije. Koliko to pomaga, kaže najbolje razvoj industrije v Karlovcu. Zato je treba z vsemi močmi in od strani države ter od naših zasebnikov delovati na to, da se osnuje čim večje število malih žag ali žag na paro, katerim bi se dalo državne gozdove v eksploatacijo. Ti drobni industrije! naj bi osnovali zadrugo, ki bi prodajala les v inozemstvo. Poleg te industrije je treba osnovati tudi industrijo za predelavo lesa, kakor za furnirje za navadno in upognjeno pohištvo, kopita, leseno orodje, ročaje, zaboje, vozove, stavbeno mizarstvo
i.	t. d.
Ogromne množine gozdov in možnost izkoriščanja vodnih sil v bližini gozdov bodo omogočili zgradbo tovarn za lesovino, bodisi samih zase ali pa pri tovarnah za navadno lepenko odnosno za ovojni papir, celulozo (pri oni iz Drvara) in za papirnice, kakor tudi za izdelavo papirnih in kartonažnih izdelkov, kakor škatljic, kuvert itd. Ta zadnja industrija bi bila prikladna, ker bi zaposlila veliko število turških žensk.
Enako bi bilo treba zgraditi potrebno število etivaž za češplje, ki bi bile v stanju etivirati vse češplje, ki se jih v Bosni pridela. Ako se jih zgradi, bi bilo treba prepovedati izvoz neetiviranih češpelj.
Na bosanskih platojih bi bilo treba osnovati poljedelske žgalnice za alkohol iz krompirja, ki bi se ga tam pridelalo. Te tovarne bi omogočile upeljavo boljše vrste živine in boljšo prehrano živine in s tem pojačale živinorejstvo. Pridobivanje vlašiškega sira ali kačkavalja bi bilo treba upeljati v vseh krajih, kjer se gojijo ovce v večjem številu.
V bližini mest, kjer se gojijo ovce in se izdeluje sir, kakor v Travniku,
bi bilo treba osnovati državno hladilnico za sir, da se ne bi do prodaje pokvaril in lažje dozorel.
Lahko bi se osnovale tovarne za konserviranje sadja v Bosni in Hercegovini in tovarne za mesne in so-čivne konzerve v Bosni. Predpogoj za nje, bi bilo intenzivno kultiviranje sočivja in sadja po celi državi, kjer je podnebje količkaj ugodno, posebno, ako bi se izsušila blatna polja v Hercegovini in Dalmaciji, in špecijelno kultiviranje zgodnjega sadja in sačivja v Hercegovini. S časom bi se dale osnovati tudi klavnice za svinje, govedo in živino za izvoz mesa in mesnih produktov.
Pospeševati bi bilo treba gojitev lanu v hribovitih krajih, ker lan v Bosni izvrstno uspeva, in konoplje po ravnini, da bi se osnovala industrija lanu in konoplja. Poleg teh bi se potem osnovala iudi podjetja za predenje in tkanje lanu.
[Dalje prihodnjič.)
Bencin za električno razsvetljavo.
Po členu 118. trošarinskega pravilnika morejo vsa industrijska podjetja (velika in mala), ki imajo bencinski motor za proizvajanje električnega toka, dobivati trošarine prosti bencin za ta motor, če je napeljana električna razsvetljava le v prostorih, kjer je motor sam in v prostorih, kjer so stroji, ki jih ta motor goni.
Ta ugodnost sama na sebi bi bila, ako bi ne bilo izjeme, brezpomembna, ker vsakdo, ki si napelje električno razsvetljavo v strojno delavnico, si jo bo napeljal tudi v pisarno, skladišče itd., zato pa je v točki 32. člena 118. trošarinskega pravilnika določeno, da sme generalna direkcija posrednih davkov dovoliti, da se z motorjem, ki ga goni trošarine prosto dobavljeni bencin, razsvetljujejo tudi drugi prostori, ako se naknadno plača trošarina na bencin, ki se je porabil za razsvetljavo v teh prostorih.
Kdor hoče z bencinskim motorjem proizvajati električni tok za razsvetljavo, mora torej obenem, ko vloži prošnjo, da bi smel dobivati trošarine prosti bencin (glej št. 134. našega lista iz leta 1922.), tudi prositi, da se mu dovoli razsvetljevati z bencinskim motorjem tudi take prostore, za katere se ne dovoli trošarine prosti bencin.
V prošnji se mora poleg drugega navesti tudi, ali naj se količina bencina, za katero se mora trošarina naknadno plačevati, ugotavlja ali s pavšalizacijo ali pa z žigosanim elektroštevcem.
Pavšaliranje se dovoli le za manjše obrate, v katerih je proizvajanje električnega toka za razsvetljavo postranska stvar (n. pr. motor, ki goni žitno mlatilnico, goni tudi električni dinamo) ter je naprava enostavna in pregledna, tako da je mogoče osnovo za pavšalizacijo ugotoviti brez težkoč.
V vseh drugih primerih se ugotavlja količina porabljenega električnega toka z elektroštevcem.
Pri pavšalaciji se vpričo podjetnika ali njegovega namestnika, kakor tudi strokovnega uradnika finančnega okrajnega ravnateljstva in eventualno še drugega strokovnjaka komisijonalno ugotovi:
1. koliko je v obratnih prostorih električnih žarnic, odnosno obloč-nic;
2. kolika je njih moč (koliko sveč imajo) in
3. koliko ur se lahko vzame, da gori posamezna svetiljka povprečno na dan.
Na podstavi teh podatkov se izračuna količiha bencina, za katerega je treba plačati trošarino, na ta način, da se vzame za vsako svetilno enoto (svečo) pri ogljenonilni žarnici po 3-75 vatov, a pri kovina-stonitni žarnici po L35 vala na uro Za obločnice se jemlje, da poiroši za 1 ampere po 50 vatov toka na uro.
Na vsako hektovaino uro (100 vatov) se računa 0-07 kg bencina, na vsako kilovatno uro (1000 valov) torej 0-7 kg.
Ako je n. pr. v podjetju 6 kovina-stonitnih žarnic po 25 sveč in 2 ob-ločnici po 20 ampere, za katere je plačati trošarino na bencin, in gorijo žarnice po 6 ur, obločnice po 2 uri na dan, se izračuni ta trošarina takole:
6	žarnic po 25 sveč je 150 sveč. Na uro porabijo: 150 X 1 -35	202-5
vata, na 6 ur 1215 vatov.
2 obločnici po 20 ampere je 40 ampere na uro; za 2 uri 80 ampere. Za 1 ampere se računi po 50 vatov, za 80 ampere torej 4000 vatov.
Skupno se porabi torej 5215 vatov ali 5-215 kilovatov električnega toka.
Za kilovatno uro se jemlje po 0-7 kg bencina, a za 1 kg bencina se plača 4 Din trošarine. Za 5-215 kilovatov se računa torej 3-6505 kg bencina, za katerga je treba plačati 14-60 Din trošarine na dan.
Da si more vsakdo sam hitro iz-računiti, koliko trošarine bi moral plačati, če napelje električno razsvetljavo tudi v take prostore, za katere se mora trošarina naknadno plačati, n. pr. v stanovanje, pisarno, skladišče itd., navedemo v nastopnem, kolika trošarina je plačati za običajne žarnice za vsako uro, ko gorijo.
Za vsako uro plačajo trošarine v parah:
6	sveč: ogljenonitne žarnice 5-25, kovinastonitne 189.
10 sveč: ogljenonitne 10-5, kovinastonitne žarnice 3-78.
16 sveč: ogljenonitne 16-8, kovinastonitne žarnice 6 048.
20 sveč: ogljenonitne 21, kovinastonitne žarnice 7-56.
25 sveč: ogljenonitne 26-25, kovinastonitne žarnice 9 45.
32 sveč: ogljenonitne 336, kovinastonitne žarnice 12-096.
50 sveč: ogljenonitne 52-5, kovinastonitne žarnice 189.
60 sveč: ogljenonitne 63, kovinastonitne žarnice 22-68.
64	sveč: ogljenonitne 67-2, kovinastonitne žarnice 24-192.
75 sveč: ogljenonitne 78-75, kovinastonitne žarnice 28-35.
100 sveč: ogljenonitne 105, kovinastonitne žarnice 37-8.
Za 16svečno kovinasto žarnico, ki gori na leto 700 ur, se plača torej 6-048 X 700 = 4233-6 par ali 24 Din 34 par trošarine na leto.
Pri elektroštevcu je račun še enostavnejši. Za vsak kilovat (1000 vatov), ki ga pokaže števec, se vzame 0-7 kg bencina ali 2-8 Din trošarine.
Pri uporabi števca se pobira trošarina četrtletno nazaj. Pavšalna vsota trošarine pa se izračuna za celo leto in se plačuje tudi za celo leto naprej. Zadnji način vplačevanja trošarine ni posebno umesten, ker ni predvideno povračilo trošarine v slučaju opustitve, pokvarjenia naprave itd.
Kdor hoče potem, ko se je izvršil komisijonelni ogled, kaj izpremeniti v električni napeljavi, mora, če bi izpremembe vplivale na merilo za pavšalacijo ali na števec, prijaviti to pristojnemu finančnemu okrajnemu ravnateljstvu, še preden se izpremembe izvrše.
Stroške za komisijonelne oglede nosi vedno podjetnik.
Szvoz in moz.
Izvoz premoga iz Rumunije v Madžarsko in Jugoslavijo zabranjen. Iz
Bukarešte javljajo, da je izvoz premoga iz Rumunije v Madžarsko in Jugoslavijo zabranjen.
Francija ne dovoljuje več izvoza starega železa. Francoska vlada je sirogo prepovedala izvažali odpadke starega železa vsake vrste. Izjemne slučaje dovoljuje finančno ministrstvo. Ta prepoved pa se ne tiče izvoza v Italijo, s katero je sklenila Francija gospodarski sporazum.
Koliko žita je Italija uvozila? Leta
1922	je uvozila Italija žita v iznosu 3,613.923 ton, leta 1921 4,097.523 ton, leta 1914 1,544.888 ton.
Nemški izvoz in uvoz. januarja 1923 je padel uvoz od 45.5 mil. g na 43.2 mil. Izvoz pa se je povečal od 15.5 mil. q na 17.6 mil. Uvaža se največ premoga in bombaža, a ludi litega in kovanega železa, žice in pločevine. Leta 1922 je Nemčija uvozila za 548.7 mil. q in za 215.6 mil. q izvozila.
Prepoved izvoza iz zasedenega ozemlja. Francoske oblasti so Drcpove-dale iz zasedenega ozemlja izvažali ter, benzol in amonijakov sulfat.
Narodno gospodarske zadeve.
Trgovina.
Trgovinska pogajanja med Avstrijo in Jugoslavijo. V zunanjem ministrstvu se vrše konference strokovnjakov naše in avstrijske vlade radi nove trgovinske pogodbe med Avstrijo in Jugoslavijo.
Trgovska pogodba med Italijo m Švico je podpisana in stopi 20. t. m. v veljavo. Sklenjena je za dobo 1 'eta.
Vinski sejem v Metliki. Dne 4. febr. se je vršil v Metliki I. vinski sejem, ki ga je priredila pred kratkim ustanovljena »Vinarska in sadjarska zadruga«. Sejem se je vršil v čitalniških prostorih. Metlika je pokazala tudi lo pot svoje gostoljubno belokranjsko lice. Na kolodvoru so čakali gosle številni vozovi. Sejem je otvoril predsednik zadruge g. Pezdirc. Strokovno oceno vin je oodal kmet. svelnik g. Skalicky. Vinogradnik Bajuk je govoril o legi goric. Vlado je zastopal ref. kmet. oddelka g. Sancin in pa okr. glavar dr. Kaki iz Črnomlja. Razstavljena vina so bila prejšnji dan strokovnjaško ocenjena. Kakovost je prvovrstna. Čitalniški prostori so bili lepo dekorirani. Med dekoracijami so bili lični ornamentirani sodčki, ki jih je izvršil sodar Jure Horvat iz Pobrežja. Sejem je poselilo več vinskih lrgovcev in precej gostilničarjev iz raznih krajev Slovenije. V popoldanskih urah se je razvilo živahno razpoloženje in sklenilo
se je več kupčij, vendar ni bilo takega prometa, kakor smo pričakovali. Naj-brže je lo zaradi predp.usta, ko se vršijo povsod razne domače zabave. Vsekakor je prireditev izpadla casino, na kar je mlada zadruga lahko ponosna.
Industrija.
Industrijska in obrtna razstava v Novem Sadu bo sredi avgusta. Razstav-Ijalci se morajo prijaviti do 28. febr.
Poljska industrijska kriza. Iz Varšave javljajo: Položaj tekstilne industrije v Lodzu je zelo kritičen. Nedavno je več tvornic prenehalo z delom. Te dni je ustavilo nadaljnjih 12 manjših tvornic delo in odpustilo delavstvo. V nekaie-rih tvomicah se dela samo štiri dni v lednu.
Velika naročila v škodovih tovarnah.
Škodove tovarne so prejele velika naročila iz Danske, Angleške in Italije.
Carina.
Carinski dohodki v drugi desetini januarja so znašali skupno 41,490.151 Din
Nemški carinski nadavek znaša 7. do 13. t. m. 474.900 %.
Carinski aggio v Grčiji. Grška vlada je povišala carinski aggio od 5.60 na 10 drahem, tako, da odgovarja ena carinska drahma 10 papirnatim drahmam.
Denarstvo.
Zlata pariteta je za avstrijsko krono določena na K 14.500,— za dobo od 5. do 11. februarja.
Promet.
Brzovlaki na južni železnici. Od 8. febr.
1923	naprej odhaja brzovlak iz Dunaja že ob 19. uri 10 minut, namesto kakor do sedaj ob 20. uri 15 minut. Prihod v Ljubljano in Trst ostane neizpremenjen. Od istega dneva naprej izostaneta na progi Maribor gl. kol. — Celovec oba dosedanja vlaka štev. 409 in 410.
Novo rumunsko parobrodno društvo.
V	Bukareštu se je osnovalo novo rn-munsko parobrodno društvo »Trajanuh z delniško glavnico 40,000.000 lijiv.
Naznanila Trgovske zbornice.
Važno za trgovce s semensko deteljo.
Trgovska in obrtniška zbornica v Ljubljani je prejela od ministra za kmetijstvo in vode pod št. 2.102/111. z dne 30. januarja t. 1. rešenje, ki se glasi: Na vlogo trgovske zbornice v Ljubljani z dne 18. t. m., da se izjemoma dovoli pakovanje semenj za plombiranje tudi v vrečah s šivom — odobravam zbog pomanjkanja vreč brez šiva in na predlog poljoprivrede ogledne in kontrolne stanice v Topčideru št. 23, z dne 21. januarja t. L: 1.) da se izjemoma k določilom pravilnika in norme z dne 12. decembra 1922, o plombiranju semen, sme pakovati seme za plombiranje tudi v vreče s šivom. 2.1 Šiv mora biti obrnjen proti notranji strani vreče in plombe, ali vrvica iste, mora ili skozi šiv, da se onemogočijo zlorabe. 3.) Pred-stoječe odobren je pod 1., 2., velja samo za lo ekspedicijo, prihodnje ekspedicije se bodo morale vršiti soglasno pravilniku o kontroli semen.
Dobava črne železne pločevine. Pri ravnateljstvu drž. železnic v SubolicL se bo vršila dne 16. februarja 1923 ofer-talna licitacija glede dobave 10.000 kg črne železne pločevine. — Predmetni oglas je v pisarni trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani interesentom na. vpogled.
Tržna poročila.
Žitni trg. Na novosadski produktni borzi notirajo žitu sledeče cene: pšenica 445 Din, ječmen 312.50—315 Din, oves 290-300 Din, koruza 230-232.50 Din, fižol 382—390 Din, pšenična moka št. 0 675.50 Din, št. 2 652.50 Din, št. 5 650 Din, št. 7 450 Din, št. 8 275 Din, mekinje 165—175 Din.
Borza
dne 6. februarja 1923.
Zagreb. Devize: Dunaj 0.15—0.151, Berlin 0.26—0.27, Budimpešta 4 — 4.20.. Milan 507.50-515, London 495-497.5, NewYork 104—105, Pariz 640—660, Praga 307-309.50, Švica 1970-1980, Varšava 0.32—0.34. Valute:	dolar
101 — 103, češke krone 308, avslr. krone 0.148-0.149, lire 500-505. Efekti:. Ljublj. kreditna 215—240, Slavenska 102.50-103, Praštediona 1140-1145, Trbov. premog, družba 665 — 680. Na borzi je vladala danes hausse. Blaga je bilo malo, zahleva pa dosti in so zato vse devize poskočile.
Beograd. Devize: Bukarešt 48 do 51, Berlin 0.25—0.28, Dunaj 0.115 do 0.150, Pešla 4 — 4.20, Sofija 63—65, Pariz 630—650, Praga 295—315, Ženeva 1850—2000, Milan 495—505, Newyork 100, London 470—480.
Praga. Dunaj 4.75, Berlin 8, Rim 166.5, Budimpešta 132.50, Pariz 222.25,. London 161, Newyork 34.4250, Curih 648.75, Beograd 33.25.
Curih. Berlin O.OP/so, Newyork 531,.. London 24.83, Pariz 33.95, Milan 25.72, Praga 15.67, Budimpešta 0.20, Bukarešta 2.50, Beograd 4.95, Sofija 3.20, Varšava O.OP/so, Dunaj 0.007425, avstrijske krone 0.0075.
Berlin. Dunaj 53.51, Budimpešta 14.46, Milan 184.038, Praga 11.720, Pariz; 244.387, London 177.056.25, Newyork 37.655.62, Curih 713.212, Beograd 35.411.
IsCO
i*S c
Veletrgovina s papirjem, pisalnimi in risalnimi potrebščinami, knjigarna, umetnine in muzikalije
Mit
je
Celje
najugodnejši vir nakupa za trgovce.
Priporočamo: galanterijo, nogavice, potrebščine za čevljarje, sedlarje, krojače in šivilije, gumbe, sukanec, vezenine, svilo, tehtnice decimalne in balančne najceneje pri
Ljubljana, Sv. Petra nasip 7.
Išče se stalnega odjemalca premoga, dobre kakovosti s 4327 kalorij. Dobav-ija se ga lahko do 20 vagonov mesečno. Nadaljna pojasnila daje
I. FERLEŽ Sodinci pri Veliki Nedelji.
Prispevajte za »TRGOVSKI DOM
Zaloga KLAVIRJEV
in pianinov najboljših tovarn B6sendorfer, Ehrbar, Czapka,
Holzl, SchweIghofer, Stingl i. I. d. — Tudi na obroke.
jerica Hubad roj. Doienc, Ljubljana, Hilšerjeva ul. 5..
TRGOVSKA UMU D. D, LJUBLJANA
TnnniivNT^p.l Selenburgova valica štev. 1.	ekspoziture:
EJ SLOVENSKA ESKOMPTNA BANKA)	L_—~~~---
Maribor, Novo mesto Rakek
Slovenj gradeč Slovenska Bistrica
štev. 1.
(PREJ SLOVENSKA ESKOMPTNA BANKA)
KAPITAL in REZERVE Din 17,500,000—
Izvršuje vse bančne posle najtočneje in najkulanineje.
Brzojavi: Trgovska
Teiefoni: 139» 1*6, 458 ■■■■
EKSPOZITURE:
Konjice Meža-Dravograd Ljubljana (menjalnea v Kolodvorski uliici)
Lastnik: »Merkur« irgovsko-industrijska d. d., Ljubljana. - Glavni urednik Robert Blenk. - Odgovorni urednik: Franjo Zebal. - Tisk tiskarne »Merkur« Irgovsko-industruskc d. d.