iBOBNUf ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO -v ARCHIVES D'H ISTO IRE DE CART *4 I z daja UMETNOSTNO ZGODOVINSKO DRUŠTVO / „Zbornik za umetnostno zgodovino“ izhaja štirikrat na leto. — Urednika dr. Izidor Cankar in dr. Francfc Mesesnel. — Naročnina (skupaj s članarino Umetnostno-zgodovinskega društva) 60 Din, za inozemstvo 70 Din na leto. — Upravništvo in uredništvo: Ljubljana, univerza. VSEBINA 4. zvezka: Str. Potočnikove risbe. (Izidor Cankar) 165 Srednjeveški rokopisi drž. licejske knjižnice v Ljubljani. (Milko Kos) 176 Zvonik Naše Ljube Gospe v Lescah. (Fran Avsec). . . . 195 Umetnostno-zgodovinski zapiski. (Dr. Josip Mal) 198 Umetnostno-zgodovinsko društvo. — Varstvo spomenikov. — bliografija. — Književnost. — Razstave. — Razno. - Bi- Umetnostni spomeniki Slovenije. (Kamnik). Dr. France Stele 161 - ► TABLE DES MATltRES: P. Les dessins de Potočnik. (Izidor Cankar) 165 Les manuscrits du moyen age dans la bibliotheque liceale, ä Ljubljana. (Milko Kos)’ 176 La tour de 1’ 6glise Notre-Dame de Lesce. (Fran Avsec). . 195 Notes pour servir ä 1’ histoire de 1’ art. (Dr. J. Mal) .... 198 Societč d'histoire de l’art. — Sauvegarde des monuments hlstori-ques. — Bibliographie. — Literature. — Expositions. — Divers. Les monuments artistiqties en Slovčnie (Kamnik). Dr. France Stele . 161 Archives d’ histoire de 1’ Art paraissent 4 fois par an. Abonnement d’un an 70 Din pour I’Etranger. /i- t Jan. Potočnik, Risba. Ljubljana, Nar. galerija. Jan. Potočnik, Risba 0. Spaniel, Arhitekt J. Plečnik. (Nova pridobitev Narodne galerije, last mestne občine ljubljanske.) M. Stroy, Benečanka. (Nova pridobitev Narodne galerije.) ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO LETNIK IV. 1924. ŠTEV. 4. Potočnikove risbe. Les dessins de Potočnik. En examinant les ouvrages de Potočnik au point de vue forme, 1’auteur en arrive ä conclure que ce sont la pour la plupart des copies de modeles etrangers, avec, dans le choix, une methode visant ä des huts pedagogiques, sans que, toutefois, des etudes d’ apres nature v fassent defaut. De lä, il croit pouvoir induire que P. a du quand meme beneficier d’une instruction artistique. II est faux de soutenir, comme on 1’ a fait ä diverses reprises, que le dessinateur a forme ses goüts dans 1’ Asile des sourds-muets de Vienne, puisque la creation de cet Etablissement est posterieure ix sa maturi te. Tout porte ä supposer qui’il a suivi les lecons de quelque peintre, ä Ljubljana, oü, apres Quaglia, Jelovšek et Metzinger, la vie artistique se trouvait etre assez developpee (tout jeune encore, P. etait entre dans le cercle de Žiga Cojz, celebre ami des arts et Mecene) et oü il y avait moyen d’apprendre la peinture. II. Prva skupina Potočnikovih risb (št. 1—12) je izvršena po plastičnih vzorcih, večinoma po slavnih antičnih kipih, kar je važno za rešitev vprašanja, kako in kje se je slikar šolal. Ti kipi so bili že tedaj, kakor so še danes, razpršeni po raznih umetnostnih zbirkah. Ali je torej slikar potoval in risal pred originali? Ali je delal v šoli, ki je imela zalogo plastičnih kopij, po katerih so se učenci vadili, in bi torej bilo resnično staro poročilo o Potočnikovem bivanju na akademiji? Značaj teh risb nam jasno odgovarja, kako so nastale. Poleg risb, katerih vzorci so tako gotovi, da je vsak dvom nemogoč (Belvederski torso, Laokoon i. dr.), so v zbirki tudi take, da njih original ni absolutno neprerečen, ker se znatno oddaljujejo od kipa, po katerem naj bi bile nastale. Tako na pr. risba, ki sem jo označil zgoraj v seznamku kot posnetek po „Aratu“ iz napolijskega muzeja (gl. sl. 1. in 2.). Na prvi pogled je malo sorodnosti med plastičnim poprsjem in risbo: antični umetnik je upodobil priletnega, a še vedno krepkega moža, le na temenu deloma 12 plešastega, z izredno močnim, mišičastim vratom, odločnim pregibom glave; Potočnikova risba predstavlja usehlega starca, popolnoma plešastega, s slabotno razgubanim čelom, upalimi lici, na sencih se prepletajo sklerotične žile, vrat je shujšan in žilast, usta brezzoba, pregib glave milo proseč, pogled skoraj beraški. Značaja kipa in risbe sta docela različna, toda Potočnik je vendar imel „Arata“ pred seboj, ko je risal, zakaj ta pregib glave in oči, ta nos, ta sistem gub na desnem licu, ta uhelj je mogel videti le na Aratovem poprsju. Ker je pa original- spreminjal in namesto kodrov na sencih narisal starčevske žile, namesto pasice, ki visi vojščaku okrog vratu in preko prsi, upodobil par vzporedno tekočih kit, ki na nemogoč način segajo do prsnih bradavic, ker je čelo in levo lice samovoljno ter shematično razgubal, je gotovo, da ni imel niti originala, niti plastičnega posnetka po originalu pred seboj, ko je risal; „nesporazumljenja“ je mogoče razložiti le tako, da je Potočnik risal po risbi ali kaki drugi tuji reprodukciji „Arata“, ki je bila slikovito izdelana, tako da so posameznosti v njej izginjale in je nejasne podrobnosti morala dopolnjevati Potočnikova nezanesljiva domišljija. Zato je kipu in risbi skupen le glavni okvir, dočim se je vsebina spremenila in je dojem Potočnikove risbe prej moderen nego antičen. Takih sprememb originala, ki torej niso samovoljne, marveč so slikarjevo dopolnilo njemu nejasne predloge, je Opaziti na vseh risbah; poleg „Arata“ pa je zlasti zanimiva ona risba, ki sem jo v seznamku nazval Caracalla (sl. 3. in 4.). Tudi tu ni videti takoj, da gre za isto osebnost, zakaj energični, brezobzirni značaj Cara-callov se je pod Potočnikovo roko docela predrugačil; namesto krvoločnega vladarja, kakršnega predstavlja antični kip, imamo na risbi milobnega sanjača s svetožalno nagnjeno glavo in zastrtim pogledom. Kljub temu ni mogoče dvomiti, da je Potočnik risal po prav tem kipu. Obe figuri imata goste kodraste lase, dve krepki gubi preko čela, zarezo med obrvmi, zarezi od nosu do kota ust, sedlasto globino pod močno spodnjo ustnico, le po spodnji čeljusti poraslo brado in neznatne brke. Da se je značaj iste osebe tako spremenil, je zopet pripisati predlogi, po kateri se je risar posredno seznanil s kipom, kakor je predloga tudi vzrok, da je Caracallova obleka na Potočnikovi risbi tako nejasna — saj tiči figura v njej kakor v vreči. Naša slika (sl. 4.) jasno kaže, da je pri kipu obleka speta na desni rami; grafik, po katerem je Potočnik potem risal, pa si ni izbral tega pogleda, pri katerem bi bil sestav obleke docela jasen, a bi se glava kazala le v profilu, marveč drugega, fron- talnega, pri čemer pa se je desna rama pogledu skrila. Tako je moral Potočnik sam približno dopolnjevati prsi in obleko na desni strani figure, kar je storil zelo nespretno, dočim je sistem gub na levi rami vsaj v glavnem isti kakor na kipu. Torej zopet nespora-zumljenje, ki zanesljivo pričuje, da Potočnik ni delal niti po antičnih originalih, niti po plastičnem posnetku originalov, marveč po tujih risbah.1 Druga skupina (št. 13—21) obsega razen ženske glave (št. 13), ki je posneta po kaki sliki in je, sodim, iz Correggievega kroga, same akte; značaj teh risb naj pokaže sl. 7. (v seznamih št. 19). Tu ne gre za risbo, ki je nastala zaradi sebe ali kot priprava za kako določeno figuralno kompozicijo, marveč je figura v seji in pregibu izrazito šolska študija, ki naj pokaže obrise in mišičevje nog, mišičevje prsi in trebuha, eno iztegnjeno in eno upognjeno roko. Kljub temu jasno studijskemu značaju pa mislim, da tu nimamo opravka z risbo, ki je nastala v šolski delavnici po živem modelu, marveč zopet po risani ali reprodukcijski predlogi. Ta skupina se odlikuje po izredno lepih poziturah, po telesni skladnosti modelov, po natančni obdelavi. Na naši risbi (sl. 7.) teče svinčnik, s katerim je telo orisano, s popolno gotovostjo po papirju, niti enkrat ne zablodi, nikjer ni ne popravkov, ne kakega znaka nesigurnosti o formi udov. Pa to še ni odločilno, če gre za vprašanje, ali je risba nastala po živem modelu, čeprav je že ta tako ostra kontura telesa migljaj, da je risar imel tujo risbo pred seboj in ne človeka. Bolj zgovorna priča, da je to že nekako predelana modelna študija, ki ni več čisti, nespremenjeni posnetek po naravi, temveč idealiziran, absolutni umetnini se bližajoč akt, je odlično telo modela. Ta vitka postava z visokimi, a vendar močnimi 1 Te risbe niso zanimive le za slovenskega umetnostnega zgodovinarja, marveč bi utegnile vzbuditi tudi pozornost klasičnega arheologa. Potočnikov Laokoon ne kaže vatikanske skupine v tistem restauriranem stanju, v katerem jo poznamo danes (prim. sl. 5. in C.); tako je bila skupina restaurirana šele potem, ko se je po Napoleonovem ropu zopet vrnila v Rim, torej pozneje, nego so nastale Potočnikove risbe. Najbolj vidna restauracija na očetu je dvignjena in iztegnjena desnica z ovito kačo, kakor so jo večkrat dopolnjevali že od 16. stol. dalje (prim. Amelung, Die Sculpluren des vatic. Museums. Berlin, 1908, 181 ss.). Prav na tej roki pa je telo Potočnikove kače spredaj in zadaj odlomljeno, na njegovi risbi tudi ni kačje glave, ki grize Laokoona v bok, kar je zopet poznejše dopolnilo. Potočnikova reprodukcija Laokoonove skupine kaže torej to slavno skulpturo v še nedefinitivnem stanju restauracije in bi mogla biti dokument v še ne docela jasni zgodovini popravkov na Laokoono-vein kipu. 12* nogami, široke prsi s podrobno študirano muskulaturo, atletske rame in krepke roke s členkovitimi prsti, ki so se pri desnici graciozno razpostavili, v razmerju do telesa drobna glava, ki je bila vzor pozne renesanse in zgodnjega baroka, idealno kodrasti lasje, ki spominjajo na antične kipe, in slednjič namesto topega, brezdušnega izraza, ki ga imajo navadno modeli, zamišljena otožnost ali potrtost v obličju, ki je docela v skladu s sejo in kretnjo telesa — vse to potrjuje misel, da risba ni nastala neposredno pred naravo. Odtod, iz pomanjkanja kontrole, ki jo omogoča le model, je razložiti tudi napake na risbi, tako na pr. levico, ki ima prekratko nadlektje in je na zunanji strani neorgansko konturirana s približno upognjeno, lahno valovito črto, kakor da je brez komolca. Kot o prvi skupini moramo torej tudi o tej reči, da ne obsega neposrednih Potočnikovih študij po naravi, marveč le posnetke tujih risb. Drugače pa je z ostalimi risbami (v seznamu št. 22—37). Morda niso prav vsi listi te skupine nastali po naravi, kakor sem jih označil, a zdi se mi verjetno, da so tako nastali; o mnogih med njimi ne more biti dvoma, da so sad študija pred modelom, kakor na pr. sl. 8. (v seznamu št. 32). Ta bojevnik z visoko dvignjeno levico, ki je zamahnil z mečem in koraka proti desni, kakor da gre na nevidnega sovražnika, je šolarsko delo, študija iz slikarske delavnice, nastala pred živo naravo. To ni več oni stasiti mladenič z idealno lepimi udi, marveč krepak, a zavaljen in tem bolj konkreten mož. Risar je zaznamenoval najvažnejše mišice, ni pa opaziti one drobne, v svetlobi se topeče muskulature, ki smo jo videli na prejšnji risbi in ki jo je v resnični naravi le izjemoma najti. To je zdravo, a zelo vsakdanje telo, ki na njem ni idealne lepote. Obraz je skoraj sirov, nos mesnat in velik, brki redki, udje okorni, stopalo desne noge na pr. le preploščato, stoja in kretnja povprečna, ne izbrana. Tak more biti samo model. Na originalu je tudi razvidno, da risarjeva poteza ni več tako sigurna, kakor je bila na onih risbah, pri katerih je imel predlogo majhnih dimenzij pred sabo in je mogel mirno prerisavati črto za črto; sedaj mu kreda mnogokrat zaide, zariše napačno konturo in nato mu mora pomagati svinčnik, da pomoto popravi, tako na pr. na nogah, zlasti pa na dvignjeni levici, kjer je viden dvojni obris. To pot ni udobno prerisaval že izrisanega akta, marveč je stal pred velikim predmetom in se boril s formo, jo lovil, pa tudi mnogokrat zgrešil; zato so noge moža v primeri s truplom prekratke. Študija je nastala pred živim modelom, ki mu je slikar olajšal delo s tem, da mu je zataknil levico zgoraj v zanko, kakor je storil tudi pri drugih aktih (na pr. sl. 10. v ZUZ 1924, št. 2), in ki je dobil v roke meč, a očividno na pamet, po spominu risan in zato zelo podoben leseni igrači dečkov. Če k vsemu temu prištejemo še dejstvo, da je med nekaterimi modeli opaziti sorodnost obličij in postav, ki kaže na istovetnost osebe, moramo reči, da so risbe nastale kot samostojne umetniške študije brez pomoči tujih predlog. III. Potočnik je bil star 24 let, ko je izdelaval te risbe, zakaj ena med njimi (v seznamu št. 34) je označena z letnico 1776, in ob tem času ni več diletant ali samouk, marveč sistematično izobražen. Najslavnejše antike pozna, pozna Berninija, riše akte v vseh mogočih stojah in legah, znana so mu risarska sredstva in tehnika, pripravlja se na večja samostojna dela: ko riše akt, se zave, da bi ta kretnja mogla služiti svetniški sliki, in zapiše spodaj „Rochus“; drugič naleti na zanimivega orientalca, ga zelo vestno upodobi in ga krsti za sv. Luka. To je zadnji stadij priprav pred ono bogato in prebogato delavnostjo, s katero je izpolnjeno njegovo življenje po letu 1780. Potrebno je torej vedeti, kje in kako so te risbe nastale. O Potočnikovem umetniškem šolanju imamo doslej dve domnevi: da se je izučil slikarstva na dunajski akademiji, dočim menijo drugi, da se je izobrazil v dunajski gluhonemnici. Obe domnevi sta že zelo stari. Prvi je oče Kukuljevič-Sakcinski (1858—60), ki ponavlja tisto malo, kar je o Potočniku poročal Costa (1848), pristavlja približne letnice slikarjevega rojstva in smrti, našteva nekatera nova dela iz Ljubljane in Dola ter z vso gotovostjo trdi, da je Potočnik odšel v mladih letih na dunajsko akademijo. Na ta življenjepis se je naslonil Wurzbach (1872); deloma je dopolnil Kukuljeviča, deloma prevzel njegovo poročilo in ga novelistično razširil. Wurzbach je prvi navedel natančen rojstni datum Potočnikov in njegov rojstni kraj, naštel je mnogo več Potočnikovih slik nego Kukulje-vič, zadel približno pravilno slikarjevo starost in smrtno leto; za slikarja se je zelo toplo zavzel in se iskreno pritoževal, da ga ni najti v nemških umetniških leksikih, čeprav je „pravi umetnik“. Kar se tiče šolanja, ponavlja Kukuljevičevo poročilo o dunajski akademiji, pristavljaje, da je tja odšel po nasvetu Valentina Metzingerja, h kateremu da so starši dečka bili pripeljali, in da se je vrnil v Ljubljano 1.1780. Tako je iz prvotnega Kukuljevičevega poskusa, da razloži Potočnikove umetnosti, že nastala pragmatično zasnovana umetniška povest. Wurzbacha je prepisal Radics (1880), nato pa je novo pot pokazal Strahi (1884). On prvi navaja točen smrtni datum slikarjev, ne omenja več akademije, pač pa poroča, da se je Potočnik vzgojil v dunajski gluhonemnici, kjer da se je komaj toliko naučil, da se je znal podpisati; ko se je vrnil v Ljubljano, da ga je poučeval Metzinger. Kakor je bila Kukuljeviču Potočnikova umetnost predobra, da bi ji ne podtaknil akademičnega temelja, tako je bila Strahlu preslaba, da bi slikarju prisodil akademično izobrazbo; povest o Metzingerjevem protektoratu je torej zasukal malo drugače — stari mojster je mlademu mutcu dal, kar se mu je moglo dati. Spričevalo kritičnega duha je, da je opustil verzijo o akademiji, a tudi gluhonemnice si ni sam izmislil. O Potočnikovem šolanju v dunajski gluhonemnici je moralo živeti na Kranjskem staro ustno izročilo, ki se je bilo ohranilo do Strahla, zakaj med korespondenco Freyer-Erberg, ki se hrani v arhivu ljubljanskega muzeja, je pismo, ki poroča o Potočniku isto, kar je pol stoletja pozneje pisal Strahi; tisto Erbergovo pismo se glasi: Bester Freyer! Die Grottenpfeiler, die durch Ihre gefällige Bemühungen in der Gartengrotte werden aufgestekt werden, machen mir ein immer grösseres Vergnügen. Ich habe zwar schon jüngst gedankt; ich kann mich aber nicht enthalten, Ihnen meinen Dank nochmals nachzutragen und bitte Sie das kleine Andenken von mir im Anbuge aus guten Gemüthe aufzunehmen; damit aber auch das Museum, und mit ihm mein Schwager Gr. Hohenwart Ihnen dankbar sey; so schicke ich bey dieser Gelegenheit für das Museum zwei von einem in Andenken zu erhaltenden Krainer, bei der ersten Errichtung des Taubstummen Instituts in Wi e 11 gebildeten Mahler Potoschnig gemahlte auch im Andenken zu erhaltende Portraite der Kaiserin Maria Theresia, und des Kaisers Joseph. Es liegt mir sehr daran dass es Ihnen gut, und zu Ihrer Zufriedenheit ergehe! Ihr wahre Freünd Erberg, m. p. Lustall den 8ten July 1836. beantwortet 9/9. Razno pravljično navlako je s Potočnikovega življenjepisa odpravil Steska (ZUZ 1924). Dokazal je, da slikar ni bil na dunajski akademiji, ker ga ni v seznamu učencev; da je zveza med Potočnikom in Metzingerjem kronološko nemogoča; da je Potočnik moral biti že pred 1780 v Ljubljani2. Vzdržuje pa domnevo, da se je mladi 2 Čeprav je gotovo, da je bil P. znatno pred tem letom v Ljubljani, se poročilo, da mu je že 1. 1777. umrl v Ljubljani 9 let star sin, ne zdi verjetno. Gluhonemi Potočnik ni mogel imeli kot 16 leten deček sina. V smrtni matici tudi ni drugega rečeno, kot da je umrl Jacobus Pototschnig, pictoris filius, s čimer pa še ni izpričano, da mu je bil oče Janez Potočnik ali da je bil sploh slikar — umetnik. gluhonemec izobrazil v dunajski gluhonemnici, ki da je bila prav tisti čas ustanovljena. Spričo popolne nejasnosti glede Potočnikove mladosti, v kateri se je moralo nekaj zgoditi, kar ga je, po naravi zapostavljenega, vendar usposobilo za slikarja, je bila ta domneva že po sebi sprejemljiva. Sedaj jo še potrjuje Erbergovo pismo, pisano le dve leti po Potočnikovi smrti, torej ob času, ko je bil med ljudmi, ki so se zanimali za usodo domače umetnosti, spomin na mojstra dovolj svež. In vendar je tudi ta domneva napačna, Er-bergova trditev je prav tako samo poskus,' da pojasni možnost umetnosti pri gluhonemem Potočniku, kakor Kukuljevičevo poročilo o bivanju na akademiji. Prva dunajska gluhonemnica3 bi bila mogla vzgojiti slikarja, kakršen je bil Potočnik; njena vzgoja je vodila učence izključno v „meščanske poklice“, v obrt in umetnost. Po cesarskem dekretu iz 1. 1793., kateri je določil zavodu vzgojna načela, je imela direkcija preiskati, „za katero obrt ali umetnost“ je gojenec sposoben; po večletnem bivanju je zavod oddal učenca mojstru v nadaljnjo izobrazbo. Oslanjaje se na naravni dar gluhonemih otrok, ki so tem bolj ostrih oči, čim bolj je top njih sluh, in tem spretnejši v risanju, čim bolj jim je zvezan jezik, je zavod smatral — in smatra še danes — risanje za važno plat vzgoje. Zato je bil kmalu opremljen z veliko risalnico in „bogato zbirko originalov“, t. j. risb, ki so jih učenci prerisavali, a jih je hkrati navajal k risanju po naravi. Nekateri gojenci so se v risanju odlično izurili, tako da jih je zavod mogel oddati kot slikarje ali modelatorje v c. kr. porcelansko tovarno, drugi so iz gluhonemnice prestopili na akademijo upodabljajočih umetnosti. Učitelji so vodili gojence v belvedersko galerijo na oglede, in če slišimo, da so se ohranili v zavodu portreti, izdelani od nekdanjih učencev, ki so se vzgojevali za slikarje, tako portret Jožefa II. ali Franca I., se nam vsiljuje spomin na Potočnikov portret Marije Terezije in Jožefa II., o katerih poroča Erberg v svojem pismu tesno ob trditvi, da je Potočnik bil gojenec dunajske gluhonemnice. Najnaravnejše bi bilo, da bi sprejeli staro poročilo in iskali začetkov Potočnikove umetnosti v onem zavodu, ko bi zoper to misel ne govorili nespodbitni dokazi. Dunajsko gluhonemnico je ustanovil Jožef II. kot soregent Marije Terezije 1.1779., ker se je dve leti poprej med obiskom v Parizu v enakem zavodu abbeja de 1’ Epeeja živo razvnel za to tedaj docela novo človekoljubno ustanovo. Tega leta je gluhonem- Alexander Venus, Das k. k. Taubstummen-Institul in Wien. Wien, 1854. nica, nastanjena v Bürgerspitalu, sprejela 6 dečkov in 6 deklet; po Erbergovih besedah („bei der ersten Errichtung des Taubstummen Instituts in Wien gebildeten Mahler Pototschnig“) bi smeli sklepati, da je Potočnik bil med prvimi gojenci, kar je pa napačno. Seznam najstarejših gojencev v današnji gluhonemnici sicer ni ohranjen,4 toda gotovo je, da je Potočnik že 1.1779. samostojen delavec na Kranjskem, saj je tedaj nastala slika sv. Jurija v Stožicah (sedaj v Društvu za kršč. umetnost); morda res dela samostojno že prej (Stele, Umet. spomeniki I, 80). Od tega časa moremo ne preredko slediti njegove slike, kar je bil Wurzbachu povod, da je izbral letnico 1780. za čas Potočnikove vrnitve z Dunaja v Ljubljano. Če bi hoteli postaviti podmeno, da so one slike deloma nastale v dunajski šolski delavnici in da jih je Potočnik prinesel ali pošiljal domov, jo podere način vzgojne organizacije v gluhonemnici. Po cesarskem dekretu iz 1. 1793. se niso smeli sprejemati gojenci v zavod pred 7. letom in ne po 14. letu; v institutu so bivali 6—8 let, a redoma ne preko dvajsetega leta; Potočnik pa je bil ob ustanovitvi dunajske gluhonemnice star 27 let. In če bi si slednjič hoteli misliti, da so v štirih letih institutskega življenja, ki so pretekla pred objavo cesarskega dekreta, veljala v zavodu drugačna vzgojna pravila — kar se sedaj ne da več dognati, a ni izključeno — po katerih bi morda bilo možno sprejeti starejše gojence in torej tudi Potočnika, bi neupravičenost take domneve dokazale Potočnikove risbe. Ena izmed teh risb je namreč, kakor sem že omenil, signi-rana in datirana z letnico 1776; to je edini list v zbirki, ki je datiran. Po svojem značaju spada med Potočnikove študije po modelu, torej v njegovo šolsko dobo, iz česar moramo sklepati, da so tudi drugi studijski listi, kakor risbe po plastikah in slikah, iz istega časa. Med vsemi 37 listi je samo eden neposredna priprava za kasneje izvršeno samostojno oljno sliko, to je risba za portret Michelangela Zoisa5 (sl. 9. in 10.). Predstavlja starega barona v zelo ne-reprezentativni opremi, s povezanim robcem na glavi, odpeto suk- 4 Seznam sega do 1.1791., a Potočnik se v njem ne omenja. B Ko smo o priliki zgodovinske razstave iskali starih slik pri zasebnih lastnikih, sem naletel pri g. Egonu Zoisu v Ljubljani na podobo Michelangela Zoisa, ki sem ga s pomočjo galerijske risbe agnosciral kot Potočnikovo delo. Toda ta portret, reproduciran v ZUZ 1924, št. 2, sl. 11., se ne krije popolnoma z risbo, je le nje varianta. Fotografijo po naši risbi izvršenega Potočnikovega portreta mi je prinesel dr. Fr. Mesesnel, ki je podobo videl pri družini g. Vinka Favettija v Skriljah (župnija Kamnje) na Vipavskem. Slika je prešla v last Favettijev kot hišni inventar od družine Pulini, h kateri jo je navodno prinesla hčerka Michelangela Zoisa, ki se je primožila v Pulinijevo hišo. njo pod vratom, v domači obleki — portret, ki je prav "po tem svojem zaničevanju vsake izlikanosti zunanjega pojava, po tej radikalni odpravi pompa, edinstven tedaj in dolgo dobo pozneje v našem slikarstvu in ki so mu predhodniki nekateri francoski portreti 18. stoletja, v katerih se tako javlja prva kretnja revolucionarnega meščanstva. Michelangelo Zois pa je umrl 27. avg. 1777. Ker je delo očividno izvršeno po modelu, je jasno, da je tudi ta risba nastala ob istem času kakor ostale; verjetno je, da je Žiga Zois, ki je že tedaj vodil vso očetovo trgovino, hotel ohraniti sliko začetnika družine Zoisov in utemeljitelja ogromnega družinskega premoženja. Stari baron je bil že bolehen, ko je dobil Potočnik nalogo, da ga portretira, in morda je vstal iz postelje ter se tališ qualis predstavil slikarju. Iz tega sledi glede Potočnikovega življenja dvoje: da je 1. 1776. ah najkasneje v začetku 1. 1777. že v Ljubljani, ker je tukaj slikal Zoisa, in da moramo razlago njegovega umetniškega šolanja s pomočjo dunajske gluhonemnice opustiti. (Erbergovo poročilo o Potočnikovem šolanju v tem zavodu je nastalo, domnevam, zato, ker so prav v tem času bile gluhonemnice v Avstriji zelo moderne in so se ustanavljale v mnogih mestih. Izobraženost gluhonemca je napotila Erberga, da je segel po domnevi, ki se je radi priljubljenosti gluhonemnic sama ponujala.) Tri leta pred ustanovitvijo dunajskega zavoda je Potočnik že predelal v risbi najbolj slavne umetniške vzorce, se vadil v risanju aktov in nastopal že tudi kot samostojen slikar, kakor dokazuje uprav Zoisov portret. Ni mi znano, da bi bil kdaj bolje risal, nego je risal 1.1776.; študija za Zoisa je tudi absolutno, ne le v primeri s kasnejšim Potočnikovim delom, tako dobra, da ji bo med slikarjevo zapuščino komaj kaj enakovrednega najti. Ta čas je Potočnik že znal pisati, kakor pri-čajo podpisi na risbah, in sicer dobro pisati — doba njegovega šolanja je bila 1776., ko je dosegel polnoletnost, že končana. Tedaj pa zopet stopa pred nas vprašanje, kje se je Potočnik učil slikarstva — vprašanje, ki je rodilo povest o akademiji in gluhonemnici. Na podlagi naših risb, ki dokazujejo, da so nastale v Ljubljani, moramo iskati Potočnikovih umetniških početkov tukaj. Prave umetniške šole ni mogel obiskovati, ker je v njegovi zgodnji mladosti ni bilo. Pač se je poučevalo risanje v normalnih razredih liceja, toda šele od 1. 1778.,° ko je bil Potočnik že gotov. Risarsko 8 Haupttabelle über den Zustand der Unterrichts-Anstalten in Herzog-tume Krain, sestavil Franc Wilde 1792. in objavil Nefäselc v MHVK, 1860, 63 ss. — Steska, Slikar Andrej Herrlein. Carniola, 1910, 185. šolo je'odprl tudi deželni ingenieur Jožef Schemerl za umetnike in rokodelce v „Družbi za poljedelstvo in koristne umetnosti“, ki je bila po družbi preskrbljena „s potrebno opremo“,7 toda ta šola se je začela šele 1. 1785. in je trajala le 2 leti, ker je potem z družbo vred zamrla. A vse kaže, da Potočnik prave risarske šole tudi nikjer drugod ni obiskoval. Naše risbe pričajo, da je bila njegova umetniška vzgoja precej primitivna, nekakšna domača šola. Pač riše mladi umetnik slavne antične kipe, toda ne pred originali, tudi pred plastičnimi kopijami ne, marveč po reprodukcijah, najbrže bakrorezih, ki jih ni bilo težko dobiti. Ko se vadi v poznavanju človeškega telesa, zopet večinoma nima originala, t. j. modela, pred seboj, marveč si mora pomagati s tujimi risbami. Vendar je pa hkrati razvidno, da to šolanje ni bilo samouštvo. Risbe ne predstavljajo slučajno zmetanega risarskega blaga, marveč so vzorci dobro, nekako metodično izbrani, kažejo zanesljivo smer umetniške vzgoje, ki bi si je samouk ne mogel dati. Tu je morala pomagati umetniška osebnost, ki je mladeniču tudi priskrbela možnost, da je risal akte po modelu. Če ni Potočnik obiskoval v Ljubljani risarske šole, je vendar moral delati v umetniški delavnici. Katera umetniška delavnica bi to bila, se danes še ne da reči. Metzinger je bil sicer mrtev, toda Herrlein je bil najbrže že v Ljubljani. Po onih desetletjih, ki so bila izpolnjena z odlično slikarsko delavnostjo, s Quagliem, Jelovškom, Metzingerjem, ni prišel Potočnik v umetniško puščavo, ko je prišel v Ljubljano — saj se je kmalu potem, ko so nastale njegove risbe, odprla ena in potem druga risarska šola. Za tako dejanje niso morale zgolj duše biti pripravljene, da so čutile potrebo risarskega vzgojevališča, marveč so morala biti tudi najpotrebnejša učila pri roki. Ob katerem teh skritih umetniških ognjišč (morda pri Herrleinu) se je nastanil tudi Janez Potočnik. Po vsem, kar doslej vemo o njem, domnevam, da se njegova gluhonemost pretirava; preden je bila gluhonemnica ustanovljena in preden se je v Ljubljani rodil kakšen abbe de 1’ Epee, ki bi zasebno vzgajal gluhonemo deco, vidimo, da „mutec“ Potočnik gladko piše. Njegova napaka, o kateri prvi poroča Erberg (1836) in ki se potem vedno omenja, torej najbrže ni bila popolna gluhost, ki bi jo mogla odpraviti le dolgotrajna in sistematična vzgoja; Potočnikova gladka in izpisana črka dokazuje, da je bil sprejemljiv za pouk, ki je mnogo lažji pri otrocih, kateri niso 7 Wilde, Haupttabelle, MHVK, 18G0, 69. — Dimitz, GK, IV., 223. — Bleiweis, Histor. Skizze d. k. k. Landwirthschafts-Gesellschaft in Krain. MHVK, 1855, 19. povsem gluhi. Pouk je prejel doma, in komaj je bil šoli odrasel, se je prvi z naročilom oglasil pri njem Žiga Zois. Ta naš humanist, ljubitelj poezije in gledališča, pospeševatelj znanosti, zvesti čuvar vsega domačega, je koj postal pozoren na mladega umetnika in ga je pritegnil k sebi. Da se Janez Potočnik po teh začetkih ni mogel razviti do celega mojstra, ni morda krivo „pomanjkanje priznanja in podpore“, kakor toži Costa, marveč po njegovi telesni napaki povzročena nedostatnost umetniške vzgoje, katere spričevalo se nam je ohranilo v galerijskih risbah. ... „ . J J Izidor Cankar. Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani. 3. 1 (Stiska sign. 17. st., deloma ohranjena na hrbtu vezave: B VI 113). Pergament; — 12. stoletje, druga polovica; — 42-5 X 30-3 cm; — 183 f. <= 23 kvaternijev, od prvega manjka prvi list pred glavnim tekstom, na koncu manjka z ozirom na tekst najmanje 6 f.); — knjižna minuskula, 2 stolpca (f. 1'—173), 3 stolpci (f.173'—183'), ena roka; — vez v polusnje iz 18. stol. I n i c i a 1 e : f. 1, imena cerkvenih avtorjev v unciali so obrobljena z 2-5—3 cm širokim okvirjem (popis v uvodu, slika št. 1); — f. 1' (P), 2' (P), 48' (P), 173' (P), iniciali na f. 1' in f. 2' v rastlinski in deloma zoomorfni ornamentiki na modrem, zelenem in okrastem ozadju, iniciali na f. 48' in f. 173' priprosti v zeleni, modri in rdeči barvi; — perorisbe: f. 162 (roka drži knjigo), f. 167' (v dveh krogih narisani doprsni podobi dveh roke dvigajočih moških oseb), f. 183' (doprsna oseba, katera kaže z desnico na knjigo, ki jo drži v levici (slika št. 8). f. 1. Imena cerkvenih očetov in pisateljev, kateri se pogosto citirajo v sledečem komentarju, razvrščena v dveh stolpcih: „Origenes, Ambrosivs, Hylarivs, Johannes Crisostomvs, Jeronimvs, Didimvs, Avgustinvs, Fulgentius, // Gregorius, Remigius, Boetivs, Cassio-dorus, Beda, Heimo, Lanfrancvs, Berengarivs, Petrus.“ f. 1'—173. Razlage (kalen e) pisem apostola Pavla od raznih cerkvenih očetov in pisateljev [f. 1'—2', predgovor, „Principia rervm requirenda“ X „premittit autem salutationem dicens“; — f. 2'—173, razlage, „Paulvs seruvs Jesu Christi“ X „cum omnibus uobis. Amen.“] f. 173'—183'. Pisma apostola Pavla (ker je kodeks na koncu pomanjkljiv, manjka od ekskluzivno besed „scientes fratres electi Sl. 8. R. 3 f. 183', risba s peresom. n deo“ [I, 4] prvo pismo Solunčanom, drugo pismo Solunčanom, prvo in drugo pismo Timoteju, pismo Titu, pismo Filemonu in pismo Hebrejcem). „Incipit epistola ad Romanos. Pavlus servus Jesu Christi X electi a deo.“ 5. 2 (Stiška signatura 17. stol., deloma ohranjena na hrbtu vezave: A VI 40). Perg.; — 12. stol., druga pol.; — 30-5X19 cm; — 180 f. (= 16 kvat., od katerih je odrezan prvi f. prvega + 1 sekst. [f. 128—133] + 6 kvat., od katerih je za f. 180 odrezan en f., tekst je popoln); — knjižna minuskula 1 stolpec, ena roka; — vez v usnje iz 18. stol. I n i c i a 1 e (priprosto in okorno delo v rdeči, modri in rumeni barvi: f. 1 (C), 2' (I), 24 (P), 42 (S), 54 (Q), 77' (S), 86 (G). f. 1—2'. „ Incipit proemium de ordine atque scriptoribus canoni-carum epistolarum. Quare dicantur canonice. Canonic^ dicuntur X re-gnare est. Finit proemium.“ f. 2'—84'. „Incipit expositio venerabilis Bede pres-biteri super .VII. canonicas epistolas quarum prima est epistola beati Jacobi apostoli. Jacobvs dei et domini X ante omne secu-lum et nunc et in omnia secula seculorum. Amen. Explicit expositio Bed§ super canonicas epistolas.“ f. 84'—172. Beda Venerabilis. Alegorična razlaga treh knjig preroka Ezdre. — [f. 84'—85': vsebinsko kazalo, „Incipiunt capitula libri Esdre proph^ (!). I.“ — f. 85'—86: „Expliciunt capitula libri Esdrq. Incipit prefacio super eundem. Eximivs sacrq in-terpres X facienda predixerant. Explicit prefatio.“ — f. 86—172: „Incipit expositio allegorica Bed§ presbiteri in Esdram prophetam. Cvnctis legen-Iibus X deus meus in bonum. Amen. Explicit tractatus venerabilis Beds presbiteri in Esdram prophetam.“] f. 172—180'. Beda Venerabilis. Alegorična razlaga knjige preroka Tobije. „Incipit expositio eiusdem (scil. Bedae) super Tobiam. Liber sancti patris Tobiq X in terra uiuentium. Amen." Notice od roke stiškega profesa Gregoriga iz srede 17. stol.: f. 15 „Catha-logo S. Mariae in Sittich inscriptus“, f. 180' „Sittich“. Literatura: Radies v Izv. Muz. društva za Kranjsko, XIII (1903), 60. 7. 3 (Stiska sign. 17. stol.: D IV 49). Perg.; — 12. stol., po 1. 1164 (gl. f. 211); — 26-8 X 18-7 cm; — 247 f. (prvotno 252 f., to je 31 kvat. + 4 listi; danes manjkajo od 8. kvat. med ff. 58/59, z izjemo nekaterih nepopolnih vrstic ohranjenih na delu f. 58, štirje listi s tekstom iz življenjepisa sv. Bernarda, od ekskl. „conpunctationis adtraxera[t]“ do ekskluz. „causam beati Petri“; dobra polovica f. 59 in celi f. 76 manjkata; od 11. kvat. manjka 6. f. med ff. 81/82 s tekstom imenovanega življenjepisa od ekskl. „in Hyspanis“ do ,,[di]dicimus tam obediens“); — knjižna minuskula, 1 stolpec, 1 roka; — vez v polusnje iz 17. stol.; od sprednjih platnic nekdanje starejše vezave odlepljen list je privezan prvemu kvaterniju današnjega kodeksa, popisan je z molitvenim tekstom iz 12. stol., zgoraj ob robu pa stoji le deloma čitna notica 13—14. stol.: „honorabili [vi]ro domino Galo (?) plebano in Saxenueld.“1 I n i c i a 1 e : f. 1' (S), 3 (B), 30' (P), 31' (U), 32' (E), 57' (I, slika št. 2), 67' (S), 88' (C), 100 (G), 100' (P), 117 (D), rasti, ornamentika na zelenem rumenem in modrem ozadju, zadnje tri iniciale niso kolorirane; — perorisbe: f. 49' = f. 56' (glava in vrat stilizirane zvezi z odprtim žrelom, iz katerega moli jezik), f. 196 (ptičja glava). f. 1. Priprošnja k Bogu in sv. Bernardu iz 13. stol. ter razne notice in pisni poizkusi ter črčkarije iz 13.—15. stol., n. pr.: „non videat Christum qui librum subtrahet istum, qui te furatur te reddat aut moriatur“, „Otto tenet mappam, mappam tenet Otto.“ f. 1'—99'. Življenjepis sv. Bernarda, opata v Clairvaux. — [f. 1'—2': „Incipit prologvs Willelmi abbatis sancti Teoderici in vitam sancti Bernardi primi Clar^vallensis abbatis. Scripturus vitam X propositum aggrediamur. Explicit prologvs.“ — f. 2'—30': „Incipit liber primvs in vitam sancti Bernardi primi Clarevallensis abbatis. (f. 3) Bernardus Castellione Bvrgundie oppido X superbiam humilitate.“ — 1 Žalec — „Saxenueld“ je bil kot fara že od 1. 1256. inkorporiran sti-škemu samostanu. Notica predstavlja prejkone ime adresata, kateremu je bilo treba odposlati kako pismo ali listino. f. 30'—31: „Subscriptio operiš precendentis quam domnus Burchardus abbas Balernensis apposuit. Prescriptvm opus X sed preoccupato. (f. 31'). Explicit liber primus domni Willelmi abbatis saneti Theoderici in uitam sancti Bernardi primi Clar^uallensis abbatis.“ — f. 31'—32: „Ineipit prefatio domni Bernaldi Bon^ualis abbatis in uitam eiusdem. Uirorum illvstrivm X bonitas condonabit. Explicit prefatio.“ — f. 32'—57: „Incipit liber secundus. Ea tempestate X desiderata serenitas. Explicit liber secundus.“ — f. 57—67: „Incipit liber tercius. (f. 57'). Innumeris quidem signis X perpauca de multis. Explicit liber tertius.“ — f. 67'— 88': „Incipit liber quartvs. Sicvt sermone X omnia comprehendi. Explicit liber quartus.“ — f. 88'—99': „Incipit liber quintus. Cvm post tan tos X super omnes in tuo ibidem nomine congregatos quod est super omne nomen sicut et tu super omnia benedictus deus in s^cvla. Amen. Explicit vita beatissimi patris nostri Bernhardi primi Clar^uallensis abbatis, edita a uenerabili domno Bernaldo abbate Boneuallensi ex parte, partim etiam a domino Willehelmo sancti Theoderici abbate.“]1 f. 100—116'. Življenjepis sv. Nikolaja škofa v Miri. — [f. 100: Incipit prefatio in uitam sancti Nycolay episcopi. Gloriosa quidem X iuuente aggrediamur. Explicit prefatio.“ — f. 100—113': „Incipit vita sancti Nycolay episcopi. (f. 100'). Placvit igitvr X valeamus servire domino Jesu Christo cui est... Amen.“] Nekatera poglavja iz čudežev (miracula) sv. Nikolaja. — [f. 113'—114: „Igitur beatus Nicolaus X quod dicitur Adriaticvm.“ — f. 114—115': „Sed si uestre caritati X euocares ex hoc seculo unde laudo...“ — f. 115'—116': „Cum de AffricQ X glorificantes deum et sanctum Nicolavm.“ — f. 116': „Hec f uit prima occasio X per-frui mereamur in futuro in qua ... Amen. Explicit vita sancti Nycolay episcopi.“]2 f. 116': „Hec mea Laurenti conpingas earmina menti, / Hic liber tališ, tam paruus, tam manualis, / Ponderis est miri, quo debes ipse poliri, I Ornatus uarios pandit permille meandros, / His eris ornatus si cesset mente reatus.“ f. 116'—152'. „Incipit e n c h e r i d i o n sancti Augustini episcopi ad Lau renti um primice rium. (f. 117). Dici non potest X caritate conscripsi. Explicit encheridion Augustini episcopi.“3 f. 152'—156. „Incipit liber M e t h o d i i episcopi e t m a r -tiris §cclesi§ Pater e n is quem de hebreo et greco in latinum transferre curauit, id est d e p r i n c i p i o s e c u 1 i e t interregna g e n t i v m e t finem seculorum quem illustris uir Jeronimus in opusculis suis collavdavit. Sciendvm nobis X eripere dignetur qui... Amen. Explicit liber Methodii episcopi.“ f. 156—160'. „Incipit liber S i h i 11 q de die iudicii. Generaliter omnes feminQ X regnabunt cum illo in secula seculorum. Amen. Explicit liber Sibillq.“5 f. 160'—165'. Življen jepis sv. Ambroža škofa v M i - 1 a n u. — [f. 160'—161': „Incipit prologus in uitam sancti Ambrosii episcopi. (f. 161). Hortaris venerabilis X fuerit agnoscatur. Explicit pro-logvs.“ — f. 161—165': „Incipit vita sancti Ambrosii episcopi. Igitur posito X ad germanam suam fecit.“]6 f. 156'—169. „Incipit passio sancti Gallicani et sancti Johannis et Pavli fratru m. Svb Constantino Augusto X se-pelierunt in Ostia.“ f. 165'—167': življenje sv. Galikana); — „Preterea Julianus X passio ista sanctorum ad laudem... Amen.“ (f. 167'—169: življenje sv. Janeza in Pavla). f. 169—175'. „Incipit passio apostolorum Petri et Pavli. Cvm venisset Paulvs X per orationes eorum regnante... Amen.“8 f. 175'—178. „Incipit passio sancti Jacobi apostoli. Apostolus domini nostri X perrexit ad dominum cui est... Amen.“9 f. 178—182. „Incipit passio sancti Bartholomei apostoli. (f. 178'). IndiQ tres esse X migravit ad dominum. Huius autem apostoli corpus primo ad insulam Lipparis qu§ Sicili^ vieina est, deinde Beneuentum translatum pia fidelium veneratione celcbratur. Amen.“10 f. 182'—188. „Incipit passio sancti Mat hei apostoli. Quoniam deo cura X medicin^ procurat (f. 182': prolog); — Erant ita-que duo magi X euangelium scripsit domini nostri... Amen.“ (f. 182' — 188: tekst); — „Zaroes autem et Arfaxat X sequens libellus ostendet“ (f. 188: epilog).11 f. 188—190'. „Incipit passio sanctorum Mauricii socio r u m q u e e i u s. Passio sanctorum martirum qui hunc locum Xcanentes huic persoluimus cui est... Amen.“12 f. 190'—196. „Incipit passio sanctorum apostolorum Symonis et J u d q. Simon Chananeus X meruerunt pervenire.“ — (f. 196, appendix): „Scripsit autem gesta X ultima de decimo ad gloriam ... Amen.“13 f. 196—198. „Incipit passio sancti Andrej apostoli. Predicante et docente X martyrizatus est autem... sub Egea procon-sule regnante ... Amen.“14 f. 198—205'. „Incipit passio sancti Thorn? apostoli. Cvm apostolus Thomas X gaudia peruenire per eum qui... Amen.“15 f. 205'—208. „Incipit passio sanctorum Eustachii et socio rum e i u s. In diebus Traiani X basilica fabricata est. Quibus sacra deuotione mense novembri sollempnia celebramus ut ipsorum intercessionibus.. .“16 f. 208'—211. „Incipit passio sancti Tyemonis Juua-uensis archiepiscopi. Favente dei gratia X discutere curabi-mus“ (uvod, f. 208'); — „Fuit itaque uir X foris clioruscant. Passus est autem...“ (izvleček iz Thiemonove „passio“, f. 208'—211); — „Post hos fortissimos X et Qcclesia sua“ (dodatek o Thiemonovih naslednikih, f. 211). 17 f. 211': prazno. f. 212. „Incipit prologus in passio nib us apostolo-r u m. Licet plurima X sumamus exordium.“18 f. 212—218'. „Incipit p a s s i o sancti Petri a p o s t o 1 i. Igi-tvr post corporeum X celebrat in pace. Explicit passio sancti Petri apostoli.“10 f. 218'—219. „Incipit passio sancti Pauli apostoli. Fvit vir quidam X acta sunt hqc... sub die tercio kal. iulii reg-nante.. ,“20 f. 219: hvalospev na sv. Petra in Pavla, „Prelata mundi culmina X sedent cum principe.“ f. 219—221. „Incipit passio sancti Jacobi apostoli, (f. 219'). Tempore quo X et gentibus quia Jesus est filius dei uiui qui... Amen.“21 f. 221—221'. „De uita uel obitu sancti Philippi apostoli. Post ascensionem domini X beneficia dei orante Philippo apo-stolo ... Amen.“22 f. 221'—235. (Gregor iz Toursa, „Liber de miracu-lis“ apostola Andreja). „Incipit passio sancti Andres apostoli. Inclita sanctorum apostolorum X ueniam non negandam. Quod reli-quum est de textu passionis ipsius quere in suo loco.“23 f. 235—247. „Incipit de vita vel obitu sancti Johannis apostoli et euangeliste. Tempore illo quo X qui coronis... Amen. Explicit de miraculis et obitu sancti Johannis apostoli et euan-gelistQ.“24 f. 247—247'. „Incipit passio sancti T h o m e apostoli. Beatum Thomam X ignorantes veritatem. Reliqua passionis ipsius require in suo loco ubi plenarie perscripta est.“2s f. 247': razne notice in pisni poizkusi iz 13.—15. stoletja, med drugim „non videat Christum qui subtrahat librum istum.“ Od roke stiškega profesa Gregoriga iz srede 17. stoletja: f. 1' in 16 „Ca-thalogo Sitticensi inscriptus“, f. 247' „Sittich“. 1 Tekst našega kodeksa predstavlja takozvano prvo recenzijo življenjepisa sv. Bernarda, manjka mu pa „prologus episcoporum et abbatum in libros III—V,“ ki je navadno vrinjen med tekst druge in tretje knjige (Bibliotheca hagiographica latina..., edid. Socii Bollandiani, n. 1211, 1212, 1214—1216). 2 Bibl. hag. lat., n. 6121—6124, 6160, 6167, 6164, 6165. 3 Opera, VI, Antverpiae 1701, 143—178; izdaja Mavrincev (Paris 1837), VI, 341 dalje. 5 Venerabilis Bedae .. opera ..., Coloniae Agrippinae 1688. II, 236—238; apokrifno. 6 Življenjepis sv. Ambroža, katerega je napisal milanski presbiter Paulinus obsega v našem kodeksu samo prvih 22 in večino 23. poglavja (Sancti Ambrosii opera..., Venetiis 1751, Appendix, I—VII; Bibl. hag. lat., n. 377). ■> Bibl. hag. lat., n. 3236, 3228. 8 Bibl. hag. lat., n. 6657. 9 Apostol Jakob starejši. Bibl. hag. lat., n. 4057. 10 Bibl. hag. lat., n. 1002. 11 Bibl. hag. lat., n. 5690. 12 Tekst spada v razred rokopisov, katerega označuje Krusch v svoji izdaji z D (MG., SS. rer. Merov., III, 32—39 in na str. 40 appendix I). — Bibl. hag. lat., n. 5737 in 5739. i* Bibi. hag. lat, n. 7749—7751. “ Bibl. hag. lat., n. 429. 1S Bibl. hag. lat, n. 8136. >« Prim. Bibl. hag. lat., n. 2761. 17 Naš tekst predstavlja okrajšan življenjepis salzburškega nadškofa Thiemona (1088—1101) na podlagi teksta takozvane „Passio (tertia) s. Thiemo-nis archiepiscopi Juvaviensis“, nastale sredi 12. stoletja (izdal Pertz v Mon. Germ., SS., XI., 52 d.), kateremu je dodan kratek uvod in na koncu dodatek. V uvodu govori avtor na kratko o namenu, ki ga ima s pričujočim spisom, to je poveličevanje salzburške cerkve, govori o nadškofu Rupertu in njegovih zaslugah za salzburško cerkev ter na splošno o njegovih naslednikih do nadškofa Thiemona. S kratkim uvodom o pomenu in zaslugah tega cerkvenega kneza preide na tekst citirane „passio“ (f. 208'): „Fuit itaque uir uiU; uenerabilis Tiemo idem prefatus Iuuauensis archiepiscopus ingenuus parentibus alto Ba-wariorum genere oriundus...“ (citirana izdaja, str. 53, vrsta 12). Na koncu (f. 211) so glavnemu tekstu dodane kratke notice o salzburških nadškofih Konradu I. (1106—1147), Eberhardu I. (1147—1164) in Konradu II. (1164 do 1168), katere govore v glavnem o težavah, ki so jih imeli ti nadškof je radi svoje zvestobe rimskemu papežu in o preganjanju od strani cesarske stranke. V detajle se avtor, ki je pristaš papežev, ne spušča. Isti tekst Thiemonove „passio“ z uvodom in dodatkom najdemo v runskem rokopisu 40, f. 157'—164' (prim. Weis, 1. c. 40—41). — Prim. Bibl. hag. lat., 1179. n. 8133. 18 Uvod k sledeči „passio“ apostola Petra. 19 Bibl. hag. lat., n. 6663. 20 Naš tekst ima začetek kakor oni v Bibl. hag. lat. pod št. 6574 citirani, konec pa kakor oni citirani istotam pod št. 6575. 21 Apostol Jakob mlajši. Bibl. hag. lat., n. 4089. 22 Bibl. hag. lat., n. 6814. 23 Bibl. hag. lat., n. 430. — Zadnji stavek našega teksta se nanaša na „trpljenje“ sv. Andreja na f. 196—198 našega kodeksa, ki je v rokopisih navadno združeno s pričujočimi „čudeži“ Gregorja iz Toursa (prim. Bibl. hag. lat., 72). 2‘ Bibl. hag. lat., n. 4316. 20 Prim. Bibl. hag. lat., n. 8142. Zadnji stavek se nanaša na Tomaževo „passio“ na f. 198—205' našega kodeksa, ki je s pričujočo navadno združena. 8, I—IV. 4 Štirje zvezki (stiške signature iz 17. stoletja, deloma ohranjene na hrbtu vezave: F VII 160, D IV 38, F VII 158, F VII 159). Perg.; — 12. stol., druga polovica; — I. 34-5 X 25 cm, II: 25-4 X 17 cm, III: 33-7X 22 cm, IV: 33-7 X 22-5 cm; — I: 214 f. (= 27 kvat., od prvega manjkata danes med ff. 3/4 dva lista s tekstom), II: 228 f. (= kvat. + 1 binij), III: 188 f. (prvotno 24 kvat., pred f. 1 in med ff. 178/179, 179/180 in 187/188 izrezan od 1. oziroma 23. in 24. kvat. po en list, glavni tekst je popoln), IV: 175 f. (= 22 kvat., od prvega je odrezan pred f. 1 en list, glavni tekst je popoln); — knjižna minuskula; dva stolpca: I, III, IV; en stolpec: II; v vsakem zvezku druga roka; — vez v usnje iz 17. stol. Iniciale (rastlinska in zoomorfna ornamentika na rumenem, okrastem, zelenem, modrem in vinsko-rdečem ozadju): I, f. 2' (R, slika št. 4), 9' (U).. 21' (S), 43 (B), 59 (Q), 81 (C), 106 (S), 124 (Q), 142 (P, slika št. 3), 170 (P), 198 (Q); II. f. 3' (Q, slika št. 5), 42 (M), 78' (E), 105 (S), 147 (Q), 188 (Q); III. f. 2 (Q), 14 (P), 37 (Q), 53' (Q), 75 (I), 85' (Q), 102 (P), 118 (H), 132' (I), 145' (I), 168 (Q); samo iniciale na ff. 2 in 118 sestavljene iz trakov 7 rastlinsko ornamentiko, ostale priproste v rdeči, rumeni in okrasti barvi; IV. f. 1 (R, slika št. 6), 1' (P), 17 (D), 39 (B), 64 (I), 96' (S), 115' (A), 141' (Q), 159' (Q). I. f. 1: „Primus quaternio prims partis moralivm. Discipline libe-ralivm artium .VII. sunt. Prima gramatica X Vila, astronomia qus con-tinet legem astrorum .Vila.“ Razlaga nekaterih latinskih besed in izrazov. „Septem sapientivm sententie septenis versibus explicate in qui-bus aliquid ipsarum est observatum ut bini ultimi versus per anthe-thita finiantur“ (obsega verze modrijanov: Bias Pertinervs, Pitacvs Mi-tillentvs, Fliobolvs, Periander Chorinthivs, Solon Atheniensis). f. 1': prazno. f. 2—214. Gregor Veliki. „Libri moralium“ (prvi in drugi del, knjige 1—10, s spremljajočim tekstom Jobove knjige v nekoliko manjši minuskuli). — [f. 2—3': „Incipit epistola sancti Gre-gorii pap^ ad Leandrvm episcopum. (f. 2'). Reuerentissimo et sanctissimo fratri Leandro coepiscopo Gregorius seruus seruorum dei. Dvdum te frater beatissime X nonnulla autem“ (tu manjkata med ff. 3/4 dva lista z ostalim delom pisma in začetkom sledečega predgovora k prvemu delu morali j, prim. Sancti Gregorii... opera omnia, ed. Paris., 1705, I, 4—8); — f. 4—9: (začetek manjka) „Moyses ait: Erat Moyses X fructu saciare. Explicit prefacio;“ — f. 9: „Incipit hystoria libri primi. Uir erat in terra Hus X cunctis diebvs. Explicit hystoria;“ — f. 9'—214: „Uir erat in terra Hüs nomine Job. Idcirco sanctus uir X intercessione respirat. Explicit secunda pars moralivm beati Gregorii pape. Liber decimvs,“ nato sledi z roko 13. st.: „scribitur in portis meritrix est ianua mortis.“] f. 214': prazno, nepopisan del tega f. je odrezan. II. f. 1: prazno, ta f. je bil nekdaj prilepljen na starejše platnice, f. 1': „ Librum hoc scriptum sub honore sancte Marie. Qui tulerit pereat et [i]n eternum gemat.“ Ob zgornjem desnem robu te notice stoji zapisano od iste roke: „Sitik“. f. 2: „Lectori. Bernhardus monachorum Christi minimvs, Quo-cies hoc commentum a me exaratum ad legendum sumes queso ut memineris laboris meque iuuare studeas tue bono orationis/ f. 2'—228. Gregor Veliki. „Libri mo r a 1 i u m“ (tretji del, knjige 11—16, s tekstom iz Jobove knjige kot v prvem delu). — [f. 2': „Incipit historia libri X'I«>i. Habundant tabernacula X qui solus es.“ — f. 3—228: „Incipit tertia pars moralivm beati Gregorii pape. Liber vndecimvs. (f. 3'). Quamvis in prolixo X latius disserantvr. Explicit liber sextus decimvs.“] f. 288: citati moralne vsebine v kurzivi 13. stoletja. III. f. 1: zagovor proti zobobolu, prečrtan od poznejše roke: „b. a. e. n. c. d. e. 1. m. 1. n. n. u. n. s. i. i. i. +• In nomine patris et filii et spiritus sancti. Amen. Sanctus Petrus dum sederet X non ledas. Amen.“ Computus. V okviru kvadrata (ok. 13'7 cm) je narisan četvero-kot (7-5 X 6-5 cm), razdeljen še posebej v ploskev, ki obsega 81 malih četverokotov; vsak vogal notranjega četverokota obkrožajo po štirje koncentrični tričetrtinski krogi (največji premer ok. 6-3 cm). V malih če-tverokotih vpisane lunarne (B. do ,Q) in ferialne ?rke (A do G) omogo-čujejo s pomočjo pripisanih rimskih številk izračunanje števila tednov in dni od Božiča do prve nedelje v postu ter števila tednov in dni od Binkošti do Adventa za vsako možno Velikonočno dobo, to je od 22. marca do 25. aprila. V tričetrtinskih koncentričnih krogih kažeta notranja dva oziraje se na prestopna leta tedenski dan 28. marca (lunarna črka B.) tekom 28 letnega solnčnega cikla, zunanji pas pa ima napis razdeljen po štirih krogih: „Rex, Fvrit. Fiatvs. Ocvlvm. Clavdendo. Ba//chatvs, Lvce. Kaos. Terret. Hilari. // Genlis, qvati. t. Edem. Damp-nans. Non//ne. Beat. Animas. Karon. Inelisos.“ Verzi za poduk v muziki. fa vt la mi sol re fa vt re p fa vt Flos est dum candet ablato germine fruktus, j1 la mi fa vt mi re p la mi sol re est cornutus bos, adductor gaudeat eius dum fa vt mi p fa vt la mi sol re currente boue generatur funis equorum dum mi re p fa vt sol re fa vt mi re bis ago grates fit dum cano bos aliorum. „Flos est dum candet ablato germine fructus, // est cornutus bos, adductor gaudeat eius, // dum currente boue generatur funis equorum, I/ dum bis ago grates fit dum cano bos aliorum.“ f. 1': prazno: f. 2—187. Gregor Veliki. „Libri moralium“ (četrti in peti del, knjige 17—27, s tekstom iz Jobove knjige kakor v prvem zvezku). — [f. 2: „Incipit hvstoria libri septimidecimi partis qvarte. Non sit in recordatione X eius intueri. Explicit hystoria;“ — f. 2—187: „Incipit qvarta pars moralivm. Liber Septimus decimvs. Quo-tiens in sancti viri X non inuenerunt. Explicit quinta pars moralivm beati Gregorii pape. Liber vicesimvs septimvs.“ f. 187': „Clanculo sed proprias qui res habet est Ananias// in clau-stris domini quod vere non licet omni. // Leprosus Gyezi, sunt omnes deliciosi qui claustris querunt quQ mundo non habuerunt, // claustris quQrentes quQ non habuere parentes.“ — „H^c sunt que in seculo abu-siue fiunt. Senex sine religione X pauca sperantur bona“ (polovica f. 187 je odrezana). f. 188—188': notice iz 14. st., med drugim: „o fili care, noli nimis alte volare, si nimis alte volas pennas tibi conburas. W. M.“ IV. f. 1—175'. Gregor Veliki. „Libri m o r a 1 i u m“ (šesti del, knjige 28—35, s tekstom iz Jobove knjige kakor v prvem zvezku). — [f. 1: „Incipit hystoria libri vicesimi octavi. Respondens autem X fluctus tvos. Explicit hystoria.“ — f. 1—175': „Incipit sexta pars mo-ralivm beati Gregorii pape. Liber vicesimvs ovtavs. (f. 1'). Post dampna X lacrimas reddit. Explicit sexta pars moralivm. Liber tricesimvs qvintvs.“] Literatura. Radies v Izv. Muz. errenn SBollfgangn oon ®ietrid)ftain ©rbfdjengfljn in fernbten ®ie jeit 'ipijannbtfjerr ju 9tobtmanfborff üucf) Iperrn Sorgn ©cfjenbing üicarj gn SRobtmnnJborff tinb be3 (£blen öitb tiefften borgen üftegf(jni$er Sieger $u SBaKennburg 9Ictum 9iabt= manjborff an fanbt tfjomaž oou ffjanbl Werktag 3?ad) ge= purtt Xaufennbt fitnnfffjunnbert ünb barnad) Sn bem .ßnmtyunbjroaimfcigifteit. Torej na dan sv. Tomaža Kant. 29. dec. 1522. so sklenili z mojstrom Gašperjem Škofičem (morda s Podbrezja) pogodbo v imenu soseske trije ključarji: Jurij Mofia (zdaj še hišno ime Mobja), Štefan Tomše in Matevž Vogalnik, da jim sezida poleg stare cerkve nov stolp, dve „nadstropji“ visok za 94 ogrskih goldinarjev, po 80 krajcarjev, ob svoji hrani. Mate-rijal mu da soseska. V prisotnosti Volbenka Dietrichsteina, grajščaka v Radovljici, Jurija Schendinga, vikarja ravnotam, in Jurija Megkhni-tzerja, flegarja na Wallenburgu. V Lescah je bil takrat pač beneficijat, ki pa v gospodarskih rečeh ni imel besede, ali pa tudi ni stanoval trajno v Lescah. Pravi župnik čez Lesce, župnik radovljiški, ob enem prošt ljubljanski Juri Slatkonja, ki je zidal novomeško kapiteljsko svetišče in prvi del zvonika (zdaj zakristija) je bil 8 mesecev prej umrl. Leto prej, 1521 o sv. Juriju, so bili posodili leški ključarji 15 rajnčkov in pol in tri rajnčke darovali za dozidanje farne cerkve v Radovljici. Vidi se, da je zvonik v Lescah delo domačinov. Nemci so bili le priče. „Poleg stare cerkve“, res stare, saj nobena druga božja pot v Sloveniji razen Gospe Svete, nima starejše listine (gl. Schumi in Kos k 1. 1173.). „Temelj mora biti narejen z vso skrbjo.“ Najbrže so imeli slabo izkušnjo s prejšnjim zvonikom, čigar vzhodna stena še stoji kot del sedanjega pročelja cerkve. (Gl. tudi Valvasor IX, str. 51: nemblich im 12 ten Jahr [1512] ein grosser Erdpieben in Landt Crain war). Podzid in vogli so res iz dobrega rezanega kamna. Šestnajst komolcev do palca mora biti širok in je res 7 20 m = 16 X 45 cm. Notri naj bosta dva oboka. Isto so zahtevali ob istem času v Crngrobu (gl. Koblar, Izvestja 1892). V Lescah obokov niso izvršili, vidijo pa se v kotih dolbine za sprejem reber križnega oboka. So morda izprevideli, da mojster Gašper za 94 fl. ne more izvršiti še obokov z rezanimi rebri. Mojster se na zvoniku ni podpisal, pač pa trije kamnoseki, ki so delali vsak po eno dvojico kamnov za mali portal (180/82 cm) s kamnoseškimi znamenji. Natančno po pogodbi (razen obokov) je bil zidan zvonik v 1.1523. morda še 1524. do višine 14 metrov. Potem pa je zmanjkalo denarja in navdušenja. Prišla je reformacija. L. 1536. je moral Ferdinand v Gradcu naročiti deželnemu glavarju, naj preišče pritožbo Leščanov, Hraščanov in Hlebčanov zoper radovljiško duhovščino (vber die von Katmansdorff), ker jim je vzela njih žegnanje (Ir Kirchttag). 20. marca /. 1601. so pismeno prosili Leščani škofa Hrena, naj jim da kaplana ali beneficijata, kakor v starih časih, da bo vedno tu stanoval in službo božjo opravljal, kar se je zadnje čase opustilo. 13. septembra 1.1631. je ob vizitaciji škof Rainald Scarlichi zapisal, naj se vsa cerkev, če mogoče, prezida v boljšo obliko, da bo le eno svetišče in ob straneh oltarja. Dvajset let kasneje so res vso cerkev v sedanji obliki sezidali, od prejšnje je ostala le južna stena in del pročelja. L. 1655. so slavili stekla v okna, torej cerkev dovršili. Nato so se lotili zopet zvonika, ki je bil le nizek, in so ga res dozidali v sedanjo višino 1.1664. Letnico so vklesali spodaj 2 m od tal, da je bolj vidna, v stari del zvonika. Imamo pa tudi pisane listine: Ottavio Bucelleni L. B. takrat župnik v Gorjah, pozneje prošt ljubljanski in solastnik fužin na Savi, potrjuje 12. sept. 1.1663., da mu je Jakob Mouia (Mobja) iz Lesec plačal 50 fl. za železne vezi za zidavo zvonika. Ključar Hanns Legat je zapisal, kar je izplačal za zidavo zvonika: Mojstru zidarju (sambt seinen Gspann und Knechten) plačilo 69 fl 38 kr. in njegov del 28 fl. 33 kr. Tesarjem 7 11. 30 kr. Zidarjem likof 4 fl. 20 kr. Za veliko vrv 3 fl. 33 kr. Nekomu, ki je delal mort in drugo, 3 fl. Nekomu, ki je dal labora kamen, 53 krajcarjev. Kamnoseku, ki je naredil kamnita okna v zvonik, 17 fl. 40 kr. in za kamnite vence okoli zvonika 57 fl. 46 kr. Našteva tudi dohodke obračun je 24. jan. 1664. 29. dec. 1670 je pa Hansche Legat vrnil 50 fl., ki jih je bil Johann Petschacher posodil cerkvi Naše Ljube Gospe v Lescah, pač za zidanje zvonika. Vprašanje je še, kedaj je dobil klobuk zvonika sedanjo obliko? Takrat najbrže ne, četudi ima Valvasor tuintam baročne zvonike. Vendar, ker je strešni zidni venec, kolikor je vodoravnega, kamnit, kar pa je polkrožnega nad uro, sicer enak, a zidan, moramo sklepati, da je bil prvotno ves strešni zidni venec vodoraven in so ga pozneje vzbočili nad kazališči ure, najbrž v 18. ali začetkom 19. stoletja. L. 1908. je bil v nevarnosti, da se streha nekoliko prenaredi, pa je konservator Vurnik čuval staro obliko. Zvonik ima tudi stare listine o sedanji uri (Caspar Janoch 1. 1795. v Ljubljani) in o zvonovih, kar pa ne spada strogo semkaj. Malo je starih stavb, ki bi imele tako izpričano zgodovino. So bili pač v starih časih ključarji leški ne samo podjetni graditelji, ampak tudi skrbni čuvarji svoje skrinjice. Franc Avsec. Umetnostno-zgodovinski zapiski. Blejsko gospostvo. 1609. Stolni prošt in radovljiški župnik Andr. Crallius prosi brik-senške komisarje „wegen des Pfarrhofes Veldes, weil derselbe gar schlecht und baufällig, die Unterthanen daselbst darzu zu halten damit, weil sie sonst keine Kollektur reichen, solchen erbauen und restaurieren.“ Kot prošt prosi dalje, da bi dovolili za stavbo radovljiškega župnišča in ostalih okoliških ruševnih cerkva potreben les. Tudi naj bi dali potrebno gradivo „radi ustanovitve fare vBohinju na Bistrici“ ter prosil za pomožnega duhovnika župniku oz. vikarju.20 20 Komisar je sestavil seznam onih krajev in dohodkov, ki naj bi pripadli novi župniji. — L. 1613. so se pritoževali podložniki pred komisarji radi neduhovniškega vedenja svojega vikarja Jan. Breclja (Wrezl, Prezl). 21 Med blejsko in radovljiško gosposko je bil namreč spor, kdo da ima pravico dovoljevati ples. 1609. V komisarski relaciji stoji, da je bilo 14. jun. 1609 (nedelja sv. Trojice) cerkveno proščenje „beim Gotteshaus der hl. Dreifaltigkeit, so von der Frau Lenko witschin erpaut worden.“ Po službi božji je komisar „kot je tam običaj“ oklical semenj (den Kirchtag berufen lassen) in ga je ob tej priliki prosila soseska za ples, ki ga je dovolil.21 — Tudi poročilo iz 1. 1613. govori o novem cerkvenem proščenju v P o d -homu ter „wegen der Frauen Lenkowitschin new aufgerichten Cappellen.“22 1626. Relacija odreja „das ausgewischte Stiftswappen in S a n c t Oswalts Kirche n23 wieder anmallen lassen.“ 1650. Briksenški komisar poroča, da mu je lastnik fužin v Bohinju ob Bistrici Janez Gašper Jerič, tiho in zgledno živeč mož, dal razumeti „wasgestalten Er (sc. Jerič) daselbs herdißhalben der Saw vnd alwo bereit ein new erpautes Kürchl, alda vnser lieben Frawen Rosarii Bruederschaft introduciert worden, steet, gewillt were, für einen Bene-ficiaten, worzue Er selbs den Geistlichen Standt anzunemen genaigt, ain glegenheit, mit Bewohnung vnd Güetern zurichten.“ Jerič je želel v ta namen zamenjati neki travnik; ker komisar o zadevi ni bil poučen, je predlagal naj razloži pismeno prošnjo in pogoje, nakar bo blejski glavar zamenjavo odobril. 1674. Tega leta so posodili ključarji cerkve na blejskem otoku brezobrestno za eno leto 40 fl „für unser lieben Frauen zu Wittnach zu Hilfe dero gebey.“ 1740. V letnem obračunu (12 dec.) cerkve na Koroški Beli stoji kratko označeni izdatek 162 fl 32 kr „vor den Kanzl, öhlstein und andere vorfallende Ausgaben.“ 1760, ca. V vlogi na briksenškega škofa z dne 22. febr. 1782. pravijo cerkveni ključarji na Koroški Beli, da je nekako pred 20. leti po nesreči nastali požar popolnoma uničil cerkev sv. Ingenuina in Albuina ter vso vas. Cerkev so potem z velikimi stroški soseske čisto na novo postavili, — ker so se pa zato pri blejski jezerski cerkvi zadolžili za 200 fl in pri treh drugih blejskih podružnicah za nadaljnih 600 fl, prosijo škofa pomoči. 1776. Glasom oskrbnikovega poročila (z dne 28. sept.) je ljubljanski škof na svojem vizitacijskem potovanju imel posvetiti dva oltarja po-družne cerkve v R i b n u. 1778, 4. marca, Radovljica. Radovljiški podobar (Pildhauer) Ignacij A r r e r piše blejskemu oskrbniku Štefančiču za načrt, ker mora dati delo mizarjem, če naj bo z izvršitvijo gotov do škapulirske nedelje. Pogodbo bo poslal (jeseniškemu) župniku, da jo podpiše. Za njegove ljudi naj oskrbnik po svoji prevdarnosti vstavi primerno napitnino. Prosi dalje administratorja za predujem 25 fl,24 ker si je kupil žepno uro. Radi dela naj ne bo v skrbeh in dvomu. Če ne bo oltar narejen, kakor kaže načrt, bo on s temi 25 fl plačan. 22 V 80tih letih XVI. stol. je bil blejski glavar Jan. Jož. Lenkovič. — Današnja podhomska kapela je posvečena sv. Katarini. 23 Spodnje Gorje. 2< Svoto je dobil izplačano na račun zaslužka 13. marca 1778. 1778, 22. aprila, Radovljica. Podobar I g n. A r e r piše Štefančiču radi 15 fl, ki mu jih jeseniški župnik noče izplačati za „2 Engel und St. Geist mit schein in Kosten 2 Cragstein bei ter seüten 2 Kerbel mit blumen und dem ganzen schein in der glorii,“ četudi je administrator in soseska z delom zadovoljna; tudi župnik „hatt in meinem hausch die arbeit gesechen vollstentig fiertiger und hernach befolen die bemelte Stuk zu mochen.“ On hoče imeti plačano ali pa te dele nazaj, oziroma mora zatožiti župnika pri škofu. 1778, (27. aprila). V računih o Glihovi25 zapuščini, ki so iz nje naročili škapulirski oltar v cerkvi na Koroški Beli, je izvršitelj oporoke Štefančič zabeležil, da je dal podobarju ä conto oltarja 30 fl, dalje „dem Maller zait das Bild vnser lieben Frau per 27 fl 20 kr T. W. und Mittag Essen.“ 1778, 18. novembra, Bled. Podobar I g n. A r r e r potrjuje administratorju Štefančiču, da je prejel v treh obrokih 80 fl „ä Conto dern von der Verfertigung des Scapulier Bruederschaft Seithen Altars in der Kirchen St. Ingenuini et Albuini zu Karner Vellac h.“36 — Istega dne potrjuje Arrer prejem 60 fl, ki jih je dobil iz rok župnika in cerkvenih ključarjev Gregorja Pšenice in Jak. Erlaha za napravo ška-pulirskega stranskega oltarja na Koroški Beli. 1779, 28. marca, Jesenice. Župnik Jožef Anderle sporoča,27 „das der Bilthauer den Scapulier Althar zu Karner Vellach diese Wochen vollstentig repariret habe.“ 1779, 11. apr., Radovljica. Podobar Ig. Arrer sprašuje oskrbnika Štefančiča, če je pisal župniku na Jesenice in kak odgovor da je dobil. Ko je on župniku pisal „vorbegens die 2 Engel in Kosten und den H. Geist und 2 Kragsteinn bei der Seiten 2 blumen Kerbel bie auch den scheinstrolen in glori,“ mu je odgovoril, naj počaka tri dni, da bo sam prišel v Radovljico si delo ogledat. Župnik si je z radovljiškim vikarjem v njegovi hiši ogledal delo in načrt (den Risch). Pokazal mu je vse ostale kose načrta izgotovljene in je bilo župniku vse prav; v navzočnosti vikarja ga je vprašal, če naj imenovano delo izvrši in je bil s ceno 15 fl zadovoljen. Po še ohranjenem načrtu je delo izvršil in hoče denar, ali delo nazaj, kar ni v načrtu, kakor želi župnik, ki trdi, da je cerkev ogoljufal. Prosi oskrbnika, naj mu pomore, da plača župnik 15 fl, „dan dieser Pfarer bili vili versten von allen Sachen aber ist Iwerall zu schuach, dan ich habe Solich Pfarer gearbeit, das Sie Selbst den Risch gemacht haben, hab nie Soliche Austeilung gehabt als von ime. Der hoche althal gefalt ime, do ko mer sechen, das Er nicht verstehet die arbeit.“ 1779, 23. aprila, Bled. Mestni podobar v Radovljici Ig n. Arrer potrjuje doplačilo 33 fl, ki jih je prejel od oskrbnika Štefančiča kot za- 26 Ign. And. Gliha, kapetan pri jezerski cerkvi ter beneficiat Corporis Christi v Radovljici je v testamentu z dne 20. maja 1776 zapustil škapulirski bratovščini na Kor. Beli med drugim neko desetino. Julija 1777 je bil Gliha že med mrtvimi. 2« V osnutku pobotnice stoji še črtan dostavek: verglichener 180 fl. 27 Najbrže oskrbniku Štefančiču. ščitnika (Vogtherr) podružne cerkve na Koroški Beli „per den vmb 165 fl T. w. den Abriss gemäss verglichenen Altar der löbl. Ska-pulier Bruederschaft am Karner Völlach, nöbst der darüber durch Ihro Hochwürden Herrn Pfarrer zu Assling weittern anordinierten Arbeith zu sothannen Altar über vorhin emphangene und Quittierte 140 fl T. W.“ S tem je on popolnoma plačan.28 Razno. 1641, 7. 'jul. Vizitacijski protokol ljubljanskega škofa grofa Otona Buchheima29 pripominja k temu dnevu: Eiusdem in Colie Nazareth prope Altenburgum pro extruenda Ecclesia maiori primum lapidem posilit. — 21. jul.: Eiusdem... in ecclesia parochiali Pleiburgensi 1642, 5. marca: Škof Oton Buchheim posveti tri ,altaria portatilia1 (enega za se, drugega za grofa Auersperga, pri tretjem lastnik ni imenovan). — 19. marca: dantur collectitiae vicario in Suessenhaimb Georgio Collar pro ecclesia S. Fabiani et Sebastiani m. m. filiali ad Suessenhaim, unum annum duraturae. — 21. jun.: Huius ecclesiae a vi-cinitate Verchnicensi pie ad honorem sanctissimae Trinitatis fun-datae primum hunc lapidem posuit Otto Fridericus episcopus. — 29. jul.: benedixit Illustrissimus tres calices adCommendam Labacen-se m domus Teutonicae spectantes. — 10. avg.: Consecratio duorom alta-rium in ecclesia s. Michaelis Archangeli, ad S. Georgium in Prasberg filiali (en oltar posvečen Materi Božji, drugi sv. Lovrencu). — 14. okt.: visitata ecclesia parochialis inSchafftenberg; domus parochialis in loco incommodo ah ecclesia nimis dissita, quare cum tempore de com-modiori habitatione parocho facienda providendum. Altaria habet ecclesia 5, quorum unum sub Cathedra demoliri debebat, alia cum necessariis sufficienter et decenter sunt provisa. (Našteva se dalje cerkvena oprava, med drugim: srebrna, pozlačena monštranca z bakrenim podstavkom, 4 srebrni kelihi, srebrn ciborij, srebrn kelih za obhajance, bakreni, svinčeni in leseni svečniki, bakrene kadilnice, antipendiji iz usnja, „imagines pulehrae 18, vexillum novum et scambetto, 5 imagines parvae inauratae, campanulae 8, campanae in turri 3“). Conce-ditur (parochi) licentia exstruendi capellam penes domum parochialein, ita tarnen, ne dum sibi comoditatem fieri postulat, parochianis exsinde macor (?) causet discommodu(s). — 16. okt.: sua Celsitudo in sacello s. Philippi filialis ad Peillenstainensem 6 campanas consecravit in honorem B. V. Mariae, s. Nicolai, s. Philippi, s. Mariae Magd., ss. Trinitatis, s. Andreae apostoli (drugi — in prvi? — ad filialem S. Petri sub 28 Glede prejetih 140 fl prim. zgoraj sub: 1778, 18. no v., Bled. — Dialekt, ki v njem piše Arrer, ga izdaja za Tirolca. Morda je iz te družine tudi Ahrer, ki se 1. 1809. poleg Schwarzla navaja med ljubljanskimi kiparji (Izvestja muzejskega društva, 1907, str. 67). 2» V deželnem arhivu v Ljubljani. Tudi naslednji izpiski so vzeti iz tega, deloma v obliki protokola pisanega dnevnika škofa Otona Frid. Buchheima. campanam pro ecclesia consecravit. — 28. Augusti benedixit in ecclesia Cathedrali duas Campanas. Kunnigsberg, 3—6 ad filialem Peillenstainensem). — 1. nov.: sua Celsi-tudo in sacello Nazareth prope Altenburg ordinavit ad subdiaco-natum M. Joannem Andream Ste idler Oberburgensem pictoris filinm ad titulum patrimonii. 1643, 22. jan. se je pritožil prior reda eremitov sv. Avguština v Ljubljani radi ustanove: Cum D. Andreas Grauenberger aedifica-verit altare in ecclesia ipsorum ad latus sinistrum illudque dotaverit 100 florenis, nec non de iis aliquot anni fructus cum 60 floren. persol-verit, sed morte preventus, investituram cum literis, quam dare promiserat non tradiderit. Ker dediči niso hoteli plačevati, so v konzistoriju napotili tožnika na redno sodno postopanje. — Na aprilski sinodi tega leta omenja vikar v Krašnji med drugim: Ecclesia s. O s w a 1 d i est prophanata et altaria non sunt consecrata, petit consecrationem. Mand(atur): siquidem ecclesia non habet, inde necessaria sumat, re-linquatur, donee fuerit dotata, vel ministerium ad quandam aliam ecclesiam convertatur. — 6. avg. zaslišuje generalni vikar radi nečistovanja nekega gornjegrajskega alumna, ki mu je na vprašanje: Quas domos solent frequentare alumni? odgovoril: Domum pellionis et pictoris ob uxoi’es. (Ker je bil sokrivi župnik Jur. Kozina odstavljen, je vikar poveril vodstvo fare in rektorstvo alumnata duhovniku Andreju Steid-lerju.)30 — 25. oktobra posvečenje „duorum Altarium in ecclesia pa-rochiali Prasbergensi, amborum a cornu Evangelii et primi quidem prope chorum summi altaris, alterius (acl murum applicati) vero paulo infra sitorum“, enega na čast sv. Katarini, druzega sv. Trojici in Dev. Mariji. 1644, 10. novb. Joannes P a s i n Italus sculptor vel Bildt-schnitzer hic in suburbio Labaci Diöc. huius quoad domicilium, suppli-cat, ut sua illustrissima Celsitudo secum gratiosissime dispensare velit, ut Martham Saponin viduam (cuius maritus mortuus ein Golt-schlager fuit) sibi in terlio consauguinitatis gradu coniunctam,31 uti ex arbore apparet, in uxorem ducere possit, ob rationes in libello allegatas. (Odločba: et concessa est.) 1696, 14. marca, Ljubljana. „Michal Cussa, talgiapietra“, potrjuje v obračunu, da je dobil od grofa Gallenberga „vmb den gemachten Alter S. Antonio zu M i n k h e n d a r f' (pogojenega za 550 fl) dne 1. julija 1695. 177 fl 46 kr 2 d, — ostanek 372 fl 13 kr 1 d pa mu je izplačal Fr. Učan, oskrbnik na Brdu (Egg), deloma v gotovini, deloma v žitu.32 1696, 24. marca, Ljubljana. V obračunu pravi M i h. G u s s a , da mora dati grof Gallenberg „vmb zben Figurn, alfi S. Petro della Can-tora33 et S. Giuani Capistranno, marboro di Genua d’ accordo m(one)la Veneliana L. 620, per Küsten et in schiff trogen lassen L 13, per scheff biß Triest bezolt L. 9, summa Venediger Wehrung Libic L. 642. Item so sinu gornjegrajskega slikarja (gl. zgorej.) si Prababici, sestri Zuana in Meniga, sta bili po imenih sodeč, furlanskega pokolenja. »2 Deželni arhiv v Ljubljani, Gallenbergovi akti (fasc. Mekinje in Zduše). 33 Sv. Peter iz Aleantare, o. s. Fr., reformator reda v XVI. stol. von Triest biß Ober Laybach bezolt Landtswehrung f. 24, per scheff von Ober Laybach biß hiehero sambt Zigern f. 3, summa Landtswehrung f. 27.“ (V pripombi, ki jo je Cussa podpisal, je laška veljava preračunana v nemško s 176 fl 17 kr, ki so mu jih v gotovini izplačali 28. marca 1696).« 1714, 24. marca, Brdo (actum Herrschaft Egg). Marija Uršula Malič (Mällitschin) določa v oporoki, da jo pokopljejo v roženvenski cerkvi v Kranju k rajnemu možu Francu Adamu Malič; cerkvi voli za to 40 fl, za 1000 maš 283-.20 fl, revežem 100 fl, kapucincem v Kranju 100 fl, v Ljubljani in Loki po 20 fl, „mehr legire ich vor den Altar s. Felicis, der schon bestelt worden ist, Item vor die Mallerey darzu, so in einem grossen und klienern stukh bestehen solte, und soll in dem grössern blat unser liebe Frau mit dem Christ Kindl, auf einer seithen der hl. Felix und auf der ändern der hl. Antoni de Padua, in dem klienern aber die heilige Ursula gemahlen = und solcher Altar in der Kirchen bey denen hh. P. P. Capucinern zu Crainburg aufgerichtet sein. Item vor die Altar-Tücher, und also vor dieses alles mit einander fl 150. — Der Kirchen unser lieben Frauen zu Primlikhau soll vorgedachter Executor35 auß meinen vorhandenen und in 5 stänglein — auch in einer Gabi und einen leffl bestehenden Silber, einen säubern Köllich ehistens machen lassen und dorthin verehren. Item auß meinen Brocatenen Klaid ein Meeß gewanth, und der heilligen Anna auß meinen Seidenen Schlaffrokh auch ein Klaid Meiner Mämb Miza Stänzin Malierin zu Agram legire ich fl 500.30 Dr. Josip Mal. s* Deželni arhiv v Ljubljani, (fasc. Gallenbergovi akti Mekinje in Zduše). — Na listu je tudi s svinčnikom pisan seznani izplačila te svote. Na hrbtu pobotnice označba: Dieser Außzug ist per die zwey, zu dem Münkhendorfferischen Altar gewüdmeten Marmelsteinenen Seullen zu Venedig sambt der Lüfferung völlig bezahlt. 35 Brdski oskrbnik Jan. Ant. Končnik. — Cerkev M. B. v Primskovem je kranjska podružnica. 30 Smela pa je uživati le obresti, glavnica je po njeni smrti zapadla v enakih delih njenim otrokom. Legat za slikarico je zelo visok; drugi Mici „Stanzin, welche iezt hier zu Egg in Diensten ist,“ je zapustila samo 30 fl. — Testament se nahaja v zbirki oporok deželnega arhiva v Ljubljani. Umetnostno-zgodovinsko društvo. Umetnostno-zgodovinsko društvo, ki zaznamuje letos pri številu svojih članov lep napredek, je priredilo poleg prej izkazanih ogledov še izlete v Kamnik in okolico (29. jun., udeležba 25) pod vodstvom drja F. Steleta, v Kranj, Šenčur, Velesovo, Cerklje in Skaručino (21. sept., udeležba 20) pod vodstvom msgra V. Steske ter na Visoko in Turjak (5. okt., udeležba 42) pod vodstvom drja F. Steleta. Zadnja dva izleta je omogočil požrtvovalni prijatelj društva, gospod ing. F. Dukič, ki je dal brezplačno avtomobile na razpolago, za kar mu gre posebna zahvala. Nameravani izlet v Florenco se odloži na prihodnjo pomlad; takrat se uresniči tudi izlet v Ptuj z ogledom arheoloških zanimivosti. V zimski dobi prireja društvo zopet ciklus predavanj z naslovom „Zgodovina slovanskih umetnosti“ v sledečem redu: 1. Slovensko kiparstvo 18. stol. — Msgr. Viktor Steska. 2. Pregled slovenskega slikarstva. — Msgr. Viktor Steska. 3. Umetnost Dalmacije. — Dr. Vojeslav Mole. 4. Arhitektura in kiparstvo Balkana. — Dr. Izidor Cankar. 5. Slikarstvo Balkana. — Dr. Izidor Cankar. 6. Ruska arhitektura in kiparstvo. — Dr. France Stele. 7. Rusko slikarstvo. — Dr. France Stele. 8. Poljska umetnost. — Dr. Vojeslav Mole. 9. Češka arhitektura in kiparstvo. — Dr. France Mesesnel. 10. Češko slikarstvo. — Dr. France Mesesnel. F. M. Varstvo spomenikov. (Poroča konservator dr. Fr. Stele.) Goriško, freske v Soški dolini. Dva članka, ki sta izšla v zadnjih letih, sta obrnila mojo pozornost na goriško slikarstvo poznogotske dobe. Prvi je bil sumaričen referat tržaškega konservatorja A. Morassija o slikarstvu v Soški dolini,1 drugi pa V. Beletov opis cerkvice sv. Danijela pri Volčah na Tolminskem.2 Pri tem zadnjem sem postal pozoren na sorodnost ondotnih slik z deli slikarja prezbiterija sv. Ožbalda, ki je mnogo slikal na Gorenjskem.3 Da ugotovim razmerje goriškega do kranjskega slikarstva poznogotske dobe, sem si poleti 1924 ogledal vrsto ondotnih spomenikov in prišel do sledečih zaključkov: 1 Antiča pittura popolare in Val d’ Isonzo v Le vie d’ Italia XXIX. 1. sir. 1335. 2 Jadranski almanah za 1. 1924. 3 Prim. Fr. Stelč, Oris zgod. umetn. pri Slovencih, str. 32. Avče, župna cerkev. Poslikan je bil ves prezbiterij. Na stenah slikarija večinoma uničena; ohranjene so le te-le slike: sv. Mihael, sedeča Mati božja z detetom in sv. Lenard, ki rešuje jetnika. Na svodu je naslikan Kristus z oblo, okrog pa angelji z muzikalnimi orodji in orodji trpljenja Gospodovega. V načinu gubanja oblek, ki je zelo značilno cevkasto in močno lomljeno, spominjajo te slike na Suho, vendar o kaki delavniški skupnosti ni govora. Čas postanka nekako tretja četrtina XV. stol. Gorica, stolnica, zakristija. Svod z gotskim rebrovjem, polja so poslikana: Simboli evangelistov z napisnimi trakovi v gotski mi-nuskuli, angelji z orodji trpljenja Gospodovega, angelji, ki molijo ali se igrajo, poznogotska listna ornamentika. Dekorativna draperija in obris kompozicije posameznih figur spominja na angelje na svodu na Križni gori pri Škofji Loki. Tudi kolorit ima iste značilnosti, kakor skupina fresk na Kranjskem iz prvih treh desetletij XVI. stol.: Rudeče senčeno z temnejšim rudečim, bele obleke z zeleno podlago, senčene z lila, rumeno z zelenim, rumeno z rudečim; dekorativno lomljene gube (prim. Križno goro, Jezersko, sv. Primož itd.). Tudi tu ni govora o delavniški skupnosti z dosedaj znanimi kranjskimi spomeniki. K r e s t e n i c a , cerkev sv. Miklavža pri Kanalu. Na severni in južni steni ladije po ena freska. Na južni steni slika deklic v postelji, bržkone odlomek slike iz legende sv. Miklavža, kateremu je cerkev posvečena. Na sev. steni Kristus sedeč na na tleh ležečem križu, lice oprto v desno dlan, komolec naslanja na desno koleno in žalostno gleda, kako rabelj pred njim vrta luknje v križ; drug rabelj ga vleče za lase. Delo je zelo grobo, nekoliko spominja v koloritu in nekaterih potezah na slikarja prezbiterija sv. Ožbalda, vendar je to nedvomno čisto druga, mnogo manj vešča roka. Slika Kristusa sedečega na križu je ikonogra-lično zanimiva ker se ponavlja v krogu imenovanega mojstra v nedvomno njegovem pasijonu v cerkvi sv. Petra nad Begunjami in v njemu sorodni sliki v lopi cerkve sv. Andreja pri Škofji Loki. Slike v Krestenici so nekako iz tretjega ali četrtega desetletja XVI. stol. Prilesje pri Plavi. Poslikan in dobro ohranjen je cel prezbiterij, ostanki v ladiji in v lopi. Ikonografski tip razvrstitve v prezbiteriju odgovarja popolnoma kranjskemu. Tudi dekorativni sistem je isti. Na zunanjščini slavoloka se nahajata poleg dveh drugih skupin Marijino oznanenje in Kajn in Abel. V prezbiteriju je na svodu Kristus v mandorli, obdan od angeljev z muzičnimi orodji, dveh angeljev s knjigo in simboli evangelistov. Na stenah v spodnjem pasu 12 apostolov pod arkadami, v trikotnih poljih nad njimi pa posamezni svetniki in neka mučeništvo. Bližjega stilističnega sorodstva s kakim kranjskim spomenikom ni. Čas postanka sr. XV. stol. Morassi (o. c.) pripisuje istemu slikarju še vrsto drugih ohranjenih del; videl sem od teh cerkev sv. Urha v Tolminu in sem se prepričal o absolutni nevzdržnosti te domneve. Freske na Selu, ki mu jih tudi pripisuje, pa so baje uničene. Sv. Urh v Tolminu, pokopališka cerkev. Ostanki v ladiji in v prezbiteriju. Ikonografski sistem v prezbiteriju se da v bistvenih delih rekonstruirati in odgovarja kranjskemu: Na svodu Kristus v. mandorli. Jagnje božje, trnjeva krona in žeblji, simboli evangelistov in angelji. Na stenah ob oknih 12 apostolov, v višjem pasu večje scene, od katerih je deloma ohranjena slika zadnje večerje na severni steni. Kolorit in gotovi motivi sorodni s slikami na Križni gori in na Jezerskem. Na stropu se nahajajo n. pr. za ta dva spomenika karakter, ornamenti v obliki naslikanih plastično pojmovanih diskov; motiv trnjeve krone in žebljev je skupen s Križno goro; v koloritu vladajo: zelena, bleda, lila, rudeča in rumena barva v karakterističnih kombinacijah pri senčenju; značilen bled roza karnat in risba obrazov, ki spominja skoro bolj na Jezersko kot na Križno goro. Tip Kristusa s karakter., na čelo visečim šopom las je skupen vsem trem spomenikom. Čas postanka: začetek XVI. stol. Volarje pri Tolminu, cerkev. Slikan je ves prezbiterij znotraj, vendar so bile vse slike po vojni pobeljene. Med drugimi je naslikan prevoz trupla sv. Brikcija. Par odkritih glav te skupine me je prepričalo, da imam pred seboj delo slikarja prezbiterija sv. Ožbalda ali vsaj iz njegove najožje bližine. Kolorit in značilna obdelava obraza sta popolnoma enaka; istotako roke. Polja na svodu so okvirjena z rumenim pasom, ki je posejan s patroniranimi rozetami, motiv, ki se tudi drugod pojavlja v okrožju tega mojstra. Slike so iz kakega tretjega desetletja XVI. stol. in je slikar isli kot pri sv. Danijelu pri Volčah (gl. Bele o. c.), kjer je bila še pred vojno vidna letnica 1526. Ugotovitve tega ekskurza med spomenike sosednjega ozemlja so važne ker dokazujejo kulturne zveze obeh na umetniškem polju koncem XV. in zač. XVI. stol. Zveze s sosednjo Koroško na drugi strani je ugotovil Morassi (o. c.). Poleg teh spomenikov, katerih slog je nastal nedvomno v srednje evropskem okrožju, se nahajajo pa drugi (prim. Bele, Cerkvica sv. Justa v Kosečali v Jadr. Almanahu za 1924 in Morassi o. c.), katerih slog je nastal v furlanskem ali širše beneškem okrožju. Kolikor sega dosedaj moje znanje, se s slovenskim jezikovnim ozemljem sev. od Gorice več ali manj krije srednjeevropski gotski stavbni lij) v arhitekturi, ž njim ozko zvezani ikonografski program poslikanja prezbiterija ter srednje-evropski slikarski slog; penetracija beneškega sloga v to ozemlje je sporadična. Za obmejni pas bo treba preiskati Brda in videmsko slov. Benečijo. Ugotoviti preostane še razmerje na Krasu in v Istriji,4 da se dožene, kje in pod kakimi pogoji je globlje prodrl italijanski značaj. * Gosteče, cerkev, freske. Pri neki slučajni poškodbi freske sv. Krištofa na zunanjščini severne stene, se je pokazalo, da je pod sedanjo še starejša slikarija. Konservator je bil pozvan, da odloči ali ne bi kazalo odkriti starejšo sliko, kar bi se seve povzročilo uničenje novejše. Skupno z restavratorjem M. Sternenom sta sliko natančno preiskala in zaključila, da bi bila odstranitev neumestna že zato, ker kvaliteta spodnje slike, ki nedvomno predstavlja tudi sv. Krištofa, gotovo ni boljša od novejše. Starejša plast leži v isti višini kot skupina slik * Pregled istrskega slikarstva je napisal v „Le vie d’ Italia“ Morassi v eni zadnjih številk, ki mi je bila pa doslej nedostopna. na levo od sv. Krištofa. Slike, ki so močno poškodovane, predstavljajo del slike pohoda sv. treh Kraljev in poklonitve Mariji in Jezusu, štiri stoječe svetnike, več nerazločnih ostankov in precej nerazločno sliko stoječega nagega Jezusa, vendar ni mogoče dognati v kaki zvezi. Časa postanka teh slik ni mogoče pobližje določiti, vendar gotovo ne segajo preko XV. stol. nazaj. Novejša slika sv. Krištofa je pa za nas važna tudi zato, ker nam nudi sredstvo za približno datiranje cikla legende sv. Andreja v ladiji cerkve. Na sliki sv. Krištofa je namreč več starih podpisov, ki so po večini težko ali sploh nečitljivi, vendar se mi je posrečilo najti pri enem letnico, ki nam služi kot terminus ante tpiem. Podpis se glasi: Jacobus... 148G. Številka osem ni popolnoma gotova, vseeno pa je napis važen ker nam priča, da je nastala omenjena slikarija nedvomno v XV. stol. in sicer v sredi, ako ne celo v 1. polovici. Za verodostojnost te trditve je seveda treba najprej dokazati, da je sv. Krištof delo iste roke kot slike v ladiji. O tem se prepričamo, če primerjamo modelacijo obraza sv. Krištofa z obrazi v cerkvi; zelo značilna je rizba ust, ki je popolnoma identična, primerjati je treba grobe noge znotraj z nogami Ježuščka zunaj, roke zunaj z rokami moža v lila plašču v sceni, ko svetnika vlačijo privezanega za rep (značilni so nohti) itd. Pripominjam tudi, da obstojajo neke sorodnosti nad freskami v cerkvi sv. Mohorja pri Doliču na Štajerskem (rizba ustnic, karakteristična listnata trta, ki tvori spodnji rob slik) in gosteškimi. Sliko sv. Krištofa bo prihodnjo spomlad M. Sternen fiksiral na mestih, kjer je poškodovana in obdal vse ostanke slik z barvnim okvirom; ostala stena pa se pobeli. Javorje nad Škofjo Loko, župna cerkev. Poleti so cerkev ob prezbiteriju na obe strani nekoliko povečali. Takrat so odkrili na steni pod streho prejšnje zakristije precejšen ostanek slike sv. Krištofa. Ko je konservator prišel, je bila slika po večini že uničena, pač pa je bil še ohranjen del bogatega okvira, obstoječega iz listnate trte, ki ga je fotografiral. Slika je bila izvršena v fresko tehniki in jo po ohranjenem ostanku ni bilo mogoče pobližje datirati. Mislim pa, da jo smem postaviti pred XVII. stol. Kamen vrh pri Ambrusu, cerkev sv. Petra, freske Janeza iz Ljubljane. M. Sternen je dovršil odkritje pobeljenega dela slik, fiksiranje odstopivših ter zavarovanje poškodovanih delov. Konštatirano je, da v ladiji in na prednji strani slavoloka ni slik. V slavoloku sta bili odkriti dve svetnici: na levi pod baldahimom s čebuljasto streho stoječa svetnica s krono na glavi, v desni nerazločen predmet; na desni pod enakim baldahinom svetnica s krono na glavi, ohranjena samo do prs. Nimba in kroni so vrezani v omet. Na mestu, kjer je vrhnja plast odpadla, se vidi starejši omet z ostankom slikarije, ki pa izgleda, da je bila samo ornamentalna. V prezbiteriju so bili nanovo odkriti prvi ter deseti in dvanajsti apostol. Pri temeljitem snažen ju slik se je pokazalo nekaj važnih podrobnosti: I. Nad vsakim apostolom se nahaja napis z njegovim imenom; od večine napisov so ostali samo še bledi sledovi in so težko ali sploh ne čitljivi. Na podlagi teh in pa pridevkov je vrsta apostolov sledeča: I. Apostol s sulico v roki z nečitljivim napisom. — 2. Uničen po oknu. — 3. Sv. Andrej s križem in slabočitljivim napisom. — 4. Sv. Janez s kelihom in napisom. — 5. Sv. Jakob starejši z napisom. — 6. Sv. Peter z napisom. — 7. Sv. Pavel z napisom. — 8. Sv. Simon z napisom. — 9. Sv. Matevž s težkočitljivim napisom. — 10. Sv. Jakob mlajši z napisom. — 11. Po oknu uničen. — 12. Sv. Matija s težko čitljivim napisom. II. Med napise z imeni apostolov je bil vmeščen napis vsebujoč podatke o postanku te slikarije. Zdi se, da se je en del nahajal na sev. vzh. stranici med sv. Janezom in sv. Jakobom star.; deloma čitljiv pa je še danes na jugovshodni stranici med sv. Simonom in sv. Matevžem. Jaz čitam: ANNO DOMINI 1459 FESTU G (?)... Letnica je popolnoma jasna, če tudi komaj vidna, le glede čitanja tretjega številčnega znaka bo treba zbrati dokazni material, da ni sedmica, kakor bi nekateri radi čitali. III. V severovzhodnem svodnem polju, odgovarjajočem lepemu angelju na južni strani5 se nahaja zelo lep dekorativen motiv: iz venca širokih listov izrašča steblo, katero nosi bujne liste, ki se razširjajo tako, da pokrijejo celo trikotno polje in se bujno plastično previjajo, v sredi se en list zvije naprej, vzboklina pa prehaja v človeško masko — motiv, ki bi ga na tem mestu in v ti dobi ne pričakovali. Slike so bile samo očiščene prahu, sicer pa so ostale nepokvarjene razen par kričečih, popolnoma odrgnjenih mest, ki so bila retuširana toliko, da na daleč dopolnjujejo barvno harmonijo, od blizu pa so takoj vidna kot dopolnitve. Stena ob oknih je bila pokrita z nevtralnim tonom radi enotnosti učinka, v pritličju je bil nanovo naslikan zastor, ki je bil popolnoma uničen; obe sliki v slavoloku sta bili očiščeni kazečih jih solitrastih peg, kolikor so se dale odstraniti. Med starimi podpisi na slikah sem prečital: 1. Jac.(obus) Ottaua A° 1626 in 2. Blasius Koren 89 (= 1589). Z restavracijo tega najboljšega dela Janeza iz Ljubljane je bila skoro v popolni meri vzpostavljena prvotna harmonija tega slikanega prostora, ki je s svojim zlatim oltarčkom vred gotovo eno najučinkovitejših del stare umetnosti pri nas. Prim. Fr. Stele, Freske na Kamnem vrhu v Domu in svetu XXXVII. (1924) str. 175 s slikami. Križna gora pri Ložu, podružnica. V cerkvi se nahaja 5 Bergantovih slik in sicer v vel. oltarju Kristus na Križu v pokrajini z Jeruzalemom v ozadju in skupino štiri jokajočih angeljev, ki love v kelih kri iz desne strani; na desni spodaj kleči in objema križ Magdalena, ki gleda z objokanimi očmi navzgor. Na hrbtu napis: WERGANT PINX. 1763. Slika je v spodnji polovici raztrgana in ob robu močno poškodovana. Nujna restavracija je bila nasvetovana. V sev. stranskem oltarju sta dve sliki in sicer v ovalu v atiki s v. V i d v kotlu, spodaj pa Jezus na Oljski gori, ki ga od zadaj opira angelj in mu visoko drži kelih. Podpis na desni spodaj: WERGANT PINX. V juž. stranskem oltarju so v ovalu v atiki s v. 3 K r a I j i, spodaj Kristus privezan k stebru; dva rablja ga bičata. Podpis na stopnjici pod Jezusovim kolenom: W. F. 5 Gl. sliko 9 v Orisu zgod. umetnosti pri Slovencih. Krtina, podružnica. Gotski stolp je bil v prejšnji obliki na novo pokrit. Lož, graščinska kapelica. Notri se nahaja nad menzo slika sv. Florijana pl., o. 86 X 124 cm; zgoraj zaokrožena. Sv. Florijan na oblakih kleči na eni nogi, oblečen je v železen oklep, roke sklepa v molitvi, oči ima obrnjene navzgor, čez rame mu visi rudeč plašč, poleg sebe ima veliko zastavo z rudečim križem; v gubah plašča se mota angelj, ob glavi so štiri angeljske glavice; en angelj preobrača golido vode na goreče poslopje. Slika je nedvomno Fort. Bergantova. Zanj govori vse: karakt. rudeča barva plašča, ki se enaka nahaja na Križni gori, tip angeljev in nekatere karakteristične sence, dalje posebno nelepi karakteristični obraz, soroden onemu Kristusa v Oljski gori in v bičanju. Ta glava s svojim temnim karnatom in izrazom je obenem tudi dokaz za verodostojnost domneve o Bergantovem avtoi -stvu slike sv. Vincenca Pavl. (?) v župnišču v Kamniku.6 Slika je zelo dobro ohranjena. Lož, cerkev sv. Petra se nahaja v neposredni bližini nekdanjega mestnega ozidja, ki jo oklepa od juga in vzhoda. Nad obokom prezbiterija je zidovje povišano in opremljeno s strelnimi linami v vseh k zidu obrnjenih stranicah (v severovzhodni, vzhodni, jugovzhodni stranici in južni steni). Drug primer takega na enak način utrjenega prezbiterija mi je znan v podružni cerkvi v mestu v Višnji gori. V vel. oltarju je slika sv. Petra, pl., o. 94 X 158cm, ki je v zelo slabem stanju in nujno potrebna umele restavracije. Nekatere poteze govore za Berganta pod pogojem, da je bila — kakor se zdi — slika enkrat precej preslikana. P o d v r h p r i Javorju nad Škofjo L o k o; S t e r g a r -jeva hiša; na zadnji steni hiše zunaj se nahaja stara freska, predstavljajoča kolonado z ravno preklado; v treh razdelkih stoje med stebri od leve na desno 3 svetniki: 1. Sv. Avguštin, škof s srcem v roki; 2. sv. Hieronim, kardinal z levom; 3. sv. Florijan, ki z vodo iz golide gasi goreče poslopje. Tipi obrazov, značilna modelacija, kolorit (zelena, rumena, rudeča in bela barva prevladujejo) in poraba patroniranih vzorcev na oblekah izdajajo delo slikarja prezbiterija sv. Ožbalda iz tretjega ali četrtega desetletja XVI. stol. Slike so zelo poškodovane, ohranjene poteze pa nedotaknjene. Smerečje nad Vrhniko. Konzervator se je izrekel proti nameravani zidavi nove cerkve, ker je stanje stare, kolikor jo soseska nalašč ne zanemarja, (zid zunaj, streha) povoljno. Za zidavo nove cerkve ni nobene potrebe, ker je sedanja dosti velika in tudi estetsko ni manj vredna. Ima tudi zvonik s prav lično baročno streho. Svoj čas je imela lesen poslikan strop, od katerega se je ohranilo še nekaj desk pri ključarju J. Leskovcu; na istega.hiši je nad glavnim vhodom vzidan gotski sklepnik predstavljajoč Mater božjo z detetom, dokaz, da je imela cerkev nekdaj gotski obokan prezbiterij z rebri in sklepniki. « Gl. Fr. Stel6: Politični okraj Kamnik (Umetnostni spomeniki Slovenije) I. str. 111. in Katalog zgodovinske razstave... str. 22 št. 32. BIBLIOGRAFIJA. Priobčil M. Marolt. I. Knjige. Buličev Zbornik — Štrena Buli c i a n a. Naučni priloži posvečeni Franu Buliču prigodom LXXV. go-dišnjice njegova života od učenika i prijatelja. IV. oktobra MCMXXI. Uredili M. A b r a m i č i V. II o f f i 1 -ler. štampala zaklada tiskare „Narodnih Novina“ u Zagrebu. Zagreb-Split 1924. Str. XL + 735 + tab. XVIII. — Iz vsebine: Popis tab. XV. — Popis vinjeta nad pojedinima po-glavjima i na kraju članaka. XVI-— XX. — Resumes des articles en lan-gues slaves par ordre alphabetique des auteurs. XXII—XL. — Iloffil-1 er Viktor — Zagreb, Prehi-storijske žare iz Velike Gorice kraj Zagreba. 1—8. — K a z a r o w G. I. — Sofija, V o r-geschichtliches aus Makedonien. 9—12. — H e b e r d e y Rudolf — Graz, Zur Entstehungsgeschichte des griechischen Hochreliefs. 13—18. — Praschniker Camillo — Wien, Zum Friese des Tempels der Athena Nike. 19—25. — Sitte Heinrich — Innsbruck, Aphroditeköpfchen aus Halikarnass. 27—29. — Schober Arnold — Wien, Zur pergame-nischen Marsyasgruppe. 30—34. — Bienkowsky Piotr — Krakow, Über Fragmente eines Frieses in Mantua und in Rom. 35—43. — Schmid Walter — Graz, Torso einer Kaiserstatue im Panzer. 45—53. — Drexel Friedrich — Frankfurt, Römische Paraderüstung. 55—72. — L ö \v y Emanuel — Wien, Apollodor und die Reliefs der Traja n s ä u 1 e. 73—76. — Weigand Edmund — Würzburg, Die Stellung Dalmatiens in der römischen Reichskunst. 77 —105. — H ekler Anton — Budapest, K u n s t u n d Kultur Pannoniens in ihren Hauptströmungen. 107—118. — W e i 1-bach Frederik-— Snekkerstein, Zur Rekonstruktion des Dioklecianpalastes. 119—125. 1 Do 15. novembra. — Gnirs Anton — Elbogen, Beispiele der antiken Wasserversorgung aus dem istrischen Karstlande. 129— 150. — Skrabar Viktor — Ptuj, Das Mitraeum bei Modrič am Rachergeb irge. 151—160. — M i c h o n Etienne — Paris, Miroirs et non custodes eucharistiques. 161—165. -— Ivubitschek W i 1 h e 1 m — Wien, Dalmatinische Notizen. 209 —219. — Abramič M. — Split, Militaria Rurnensia. 221—228. — Grgin A. — Split, Tri nadgrobna spomenika iz P o t r a v 1 j a u D a 1 m a c i j i. 233—235. — Skok Pe-tar, Francisco Bulicio ob honorem. 287—293. — Wilpert Joseph— Rom, Alte Kopie der Statue von Paneas. 295—301. — Sauer Josef — Freiburg i. Br., Das Aufkommen des bärtigen Christustypus in der frühchristlichen Kunst. 303—329. — Schulze Victor — Greifswald, Christus in der frühchristlichen Kunst. 331—336. — Becker Erich-— Beldenburg, Einzug Jesu in Jerusalem. Eine wiederaufgefundene a 11 -christliche Reliefdarstellung und einige dazu gehörige Stücke. 337—344. — Mantuani Jos. — Ljubljana, Paulinische Studien. 345—366. — Egger Rudolf — Wien, Die Basilika von Manastirine und ihre Gründer. 379—386. — Kovačič Fran — Maribor, Petovij in Celeja v starokrščanski dobi. 387—395. — Zeiller J a s q u e s — Paris, A n -ciens monuments ehre-tiens des provinces d a n -nubienes de I’empöre Romain. 413—416. — Johann Georg Herzog von Sachsen— Freiburg i. Rr., Neue Beiträge zur Verehrung und Ikonographie des hl. Spiridion. 417—420. — Orsi Paolo — Siracusa. S c o 11 o r e by zantine della Sicilia. 433—439. — Diehl Charles — Paris, L’ e t o f-f e b y z a n t i n e du r e 1 i q u i-aire de Charlemagne. 442— 447. — *V a s i č M i 1 o j e M. — Beograd, Cr kva sv. Krsta u Ninu. 449—456. — Karaman L j u b o — Split, O d a t i r a n j u sredo-vječnih reliefa na stol- noj crkvi i zvoniku sv. Du-je u Splitu. 457—466. — 'Ko-1 e n d i č Petar — Sinj, Je 1 i Bonin iz Milana radio na šibenskoj katedrali? 467— 470. — ‘Petkovič Vlad. R. — Beograd, Neki antički moti- vi u s t a r o m ž i v o p i s u s r p -s k o m. 471—475. — Stele Fr. — Ljubljana, G o t s k o stensko slikarstvo na Kranjskem. 477 —191. — Drexler Carlanto-n i o — Gorizia, E s e m p i o d’ un arcaismo roma no nel Gori z i a n o. 493. — Tkalčič Vladimir — Zagreb, Pacifikal b i-s k u p a Luke u r i z n i c i z a -grebačkoga kaptola. 496— 501. — Jurič o. Frano — Dubrovnik, Glavni oltar u f r a -njevačkoj crkvi sv. Klare u K o t o r u. 504—506. — S t r z y -gowski Josef — Wien, D i e Stellung Balkans in der Kunstforschung. 507—513. — Ruzicka Leon — Dobrna, Zwei Statuen des Praxitelles auf Münzen von Ulpia Pantalia. 667—670. — Brun-š m i d J. — Zagreb, Novci g e -pidskoga kralja Kunimun-da. 671—673. — Stratimirovič G. — Wien, Starinski grb u Korčuli. 675—676. — Rešetar Milan — Zagreb, Ugarsko-dubrovački talir carice Marije Terezije. 677— 680. — Stockert Carlo — Wien, Tre medaglie inedite della Dalmazia e deli’ Istria. 681—682. — š i 1 o v i č R. Slade, Stečci u okolici Trog ir a. 689—693. — Stocky Albin — Praha, Neolithickä plastika v Č e c h ä c h. 717—721. — Schränil J. — Praha, B r o n -zovč sekyry jadranslcčho typu v čechach. 723—727. Mal dr. Josip, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Knjižnica Narodne Galerije 1. Izdala in založila Nar. Golerija v Ljubljani 1924. Str. 142 + 69 slik na finem papirju. Novak dr. Grgo, Hvar. Histo-niska biblioteka knj. II. Beograd 1924. Str. 238. — VIII. Arhitektura. Str. 170—195. — IX. Slike. Str. 196—208. — Skulptura. Str. II. Časopisi in zborniki. Art and Archaeology. Published by The Archaeological Society of Washington. Vol. XVII, number 5, May 1924. Yugoslav art number. Vsebina: Grouitch Mabel Dunlop, introduction. 203—205. — Vulitch N., The earliest civilization in Yugoslavia. 207—208. — G j o r g j e v i t c h T. R., The Yugoslav national art. 209—215. — Petkovitch VI. R„ Serbian paintings of the middle ages. 217—222. — P o -p o v i t c h P., Serbian architecture. 223—231. — Popov itch Branko, Modern Yugoslav art. 233—240. — Fairclough Ilenry Rush ton, Some of Montenegro’s antiquities. 241—242. Hrvatska Riječ — Ars C r o a t i -c a. Ob priliki letošnje razstave neodvisnih v Splitu je izdala Hrv. Riječ posebno prilogo sledeče vsebine: Nazavisna grupa. — Radiča IJogdan, Naše likovne u m j e t n o s ti. — U j e v i č Josip Mate, Umjetnici i umetnici. — Izložene slike. — Ivanovič R u k a r i c z a Mil., Umjetnici našega vremena. — Radiča Branislav, Slikarstvo i priroda. Split, Hrv. Riječ br. 139 (4. X.). — Odgovor Bagdanu Radiči, Naše lik. umj.: Literarni amateur et comp., Dva literarna hladna obloga. Novo Doba br. 256 (1. XI.). Narodna starina. Knj. II, br. 5. Uredio dr. Josip Matasovič. Iz vsebine: Petkovič dr. Vlad. R.,. L o z a Nemanjiča u s t a -rom živopisu srpskom. 97 do 100._—Z eg a Nikola, Zbirka Nikole Arsenoviča. 129 do 150. — M a ta sov i č d r. Josip, Hrvatska Troja. 151—158. — Bojničič dr. Ivan, Grb knezova Zrinskih. 159—160. — Schneider dr. A., O nekim manje poznatim portreti-ma Nikole Zrinskog. 161—164. — Novak Jele, Seljački dom u Zvečaj u. 168—172. III. Razprave. V cirilici. Bulič Franjo, Asanacija grada Splita. — Po vlačenje kapele Sv. Duje iz Peripte-ra Mauzoleja u unutraš-njost Stolne Crkve. Ilrv. Ri-ječ št. 168 (8. XI.). — D a 1 j n j e uredjenje okolice s a d a š -nje Stolne Crkve i gradnja nove. Hrv. Riječ št. 172 (13. XI.). Cankar dr. Izidor, Značaj starije slovenačke umetnosti. Nova Evropa knj. X, br. 7 i 8, str. 200—205. Cesarec A., Umetnost i ruski r a d n i k. (Uvod u prikaz o ruskom slikarstvu). Knjiž. Republika II, br. 8, str. 315—321. — Sa vremeni Ruski S 1 i k a r i. Knjiž. Republika II, br. 9, str. 374—361. (Gl. Glonar!) D e lalle Ivo, Schiavonetto. Njegova slika u Trogir u. Novo Doba št. 262 (9. XI.). — A n -drija Aleši i Nikola F i o -rentino. Umjetnost Sv. Ivanu Trogir s komu. Novo Doba št. 267 (15. XI.). * Deroko Aleksander, Skulp- tura Matere Rožje u S o k o - 1 i c i. Pokret I, br. 8. str. 119—121. — Eksonarteksi Žiče i S o -p o č a n a. Pokret I, br. 15, str. 244 do 245. — Jedna poseta R i -zantiskome Carigradu. (O biz. umetnosti.) Pokret I, br. 17 i 18, str. 286—292. * K a š a n i n M., čuvanje i p r o - uča vanje naših manasti-r a. Pokret I, br. 29 i 30, str. 75 do 81. 'Kolendič dr. Petar, Dokumenti o Andriji Alešiju u Trogiru. (Magister Andreas Alexy lapicida.) Arhiv za arbanasku sta-rinu, jezik i etnologiju knj. II, sv. 1. str. 70—78. * Kosenko Mitrofan, Mana- stir Treska v a c. Pokret I, br. 13, str. 204—206. — Ostaci srp-sko-bizantiske umetnosti u Prilepu. Pokret I, br. 27 i 28, str. 45—47. * Mantuani dr. Josip, O slove- li a { k o j pučkoj umetnosti. Nova Ervopa knj. X, br. 7 i 8, str. 205—214. Mesesnel dr. F r an c e , Naše razmerje do umetnosti. Dom in Svet 37, št. 4, str. 168—172. — Moderno slovenačko slikarstvo. Nova Evropa knj. X, br. 7 i 8, str. 214—218. Mole dr. Vojeslav, Vzhod in Zapad v zgodnji antiki. Ljublj. Zvon XLIV, št. 11, str. 641 do 652. (Nadaljevanje). 'Petkovič dr. V., Iz staroga Prilepa. Pokret I, br. 6, str. 83 do 84. 'Petrov M i h. S., S e z a n i njihovi naslednici. Pokret I, br. 16, str. 270—273. Sič Albert, Slovenski slog v obrtnih in industrijskih izdelkih. Sejmski vestnik IV. ljublj. velesejma 1924, št. 4, str. 81 in 83. Stele dr. France, O umetnosti. I. Naša umetniška sedanjost in versko stališče. II. Cerkvena umetnost in njeni cilji v sedanjosti. III. Varstvocerkvenihumet-nin in spomenikov. .Referat na 5. kat. shodu, izšel v knjigi „5. katoliški shod v Ljubljani.“ 1924. Str. 122—130. — Freske na Kam-n e m v r h u. (Johannes de Laybaco). Dom in Svet 37, št. 4, str. 175—178. — Marija priprošnjica s plaščem v cer.kvi sv. Primoža nad Kamnikom. Slovenec št. 205. (7. IX.). — Leseni stropi v cerkvah. I. Gotika in njeni odmevi. Dom in Svet 37, št. 5, str. 213—216. (Nadaljevanje). — Moderne bančne zgradbe Ljubljane. Rankarstvo knj. I, 1924, str. 534. Steska Viktor, Pregled naše umetnosti. Nadaljevanje: Mladika V, št. 11. str. 419—421. (Nadaljevanje). — Marijini spomeniki v Ljubljani. Slovenec št. 205. (7. IX.). IV. Biografije. * R., Ivo Kerdič, Pokret I, br. 14, str. 224. Klemenčič Ivanka, Ivana Kobilca. (Obisk). Ženski svet II, št. 8, str. 169—173. (Deloma izvleček iz Vurnikovih spominskih zapiskov). 'Krklec Gustav, Slikar Petar Dobrovi č. Pokret I, br. 2, str. 24—25. — Petar Križanič. Pokret I, br. 17 i 18, str. 283—284. Lovrič Rožo, Emanuel Vidovič. Jugosl. Njiva VIII, knj. II, br. 5, str. 171—178. * M. P. (Petrov Mih.?), R r a n k o Petrovič. Pokret I, br. 15, str. 249 do 251. 'Nikolajevič dr. Roža S., Ivan Napotnik, slo v ena č ki vaj ar. Raskrsnica III, br. 19, str. 53—55. Radiča Bogdan, Vladimir Kirin. Dom m Svet 37, št. 4, str. 172 do 175. — Pilon Veno. Vijenac III, br. 15—16, str. 487—488. — Božidar Jakac. Vijenac III, br. 18, str. 550—551. Vurnik Stanko, Slovenska umetnica. Obisk pri' gdč. Ivani Kobilčevi. Jutro št. 264. (9. XI.). — Jubilej učenjaka. Nikodim Pavlovič Kondakov. Slov. Narod št. 254 (6. XI.). — Akademik N. P. Kondakov. Jutro št. 270. (16. XI.). — Sedemdesetletnica Vojte-cha Hrnaisa. Jutro št. 253. (26. X.). V. Književna poročila. Kritike in polemike. Razstave. A. T., Izložba jugoslavenskog slikara P. Gustinčiča u Opatiji. Sušački Novi List br 36. (23. VIII.). Bouyer, švicarsko slikarstvo. K razstavi švicarskih slikarjev v Parizu. Slov. Narod št. 201. (3. IX.). Dobida dr. Karl, France Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Ljubi j. Zvon XLIV, št. 10, str. 632—634; št. 11, str. 669—670. * F i 1 o v B., Dr. Vlad. R. Petko- vi č : Manastir Studenic a. Izvestija na bblgarskija arheologiče-ski institutb torni. II, 1923—24, str. 238—241. Glonar dr. Joža, Obnova arhitekture. (Theo van Doesburg v „Stavbi“). Slovenec št. 187. (17. VIII.). — M a n e s in „Mane s“. O priliki razstave v Jakopičevem pavilionu. Slovenec št. 192. (23. VIII.). — Današnji ruski slikarji. (Ce-sarec v Knjiž. Republiki). Slovenec št.205. (7. IX.). — Štrena Buli-ciana. Slovenec št. 216. (21. IX.). — Eine Geschichte der Kunst bei den Slovene n, Kroaten und Serben. (Mal.). Prager Presse št. 264, večerna izda ia (24. IX.). H o d o n i n s k a razstava. — J. A. V., V y s t a v a s I o v i n s k v c h um čl c ii v Hodonlnč. Našinec 27. IV. in 1. V. — P. V., Razstava slovenskih umetnika v Ho- d o ni n 6. Našinec 14. IV. — P. V„ Slovinskč umčni na Mora-v č. Selške Listy 19. IV. — S v r č e k Jaroslav B., Vystava s 1 o -vinskych u m č 1 c ü v II o d o -nine. Närodni Osvobozeni 3. V. — Vasiček Jaroslav, Vystava slo vinskych umčlcu v H o -d o n i n č. Svoboda 15. IV. — V y b i-ral dr. Bohuš, Vystava slo-vinskych umčlcu. Pozor 15. IV. — Isti, Moderni v y t varne ume ni na Slo v ins k u. Pozor 1. V. in 17. V. — (Ostalo v 2. štev. tega letnika). Kršnjavi I„ Restauracija slika u Vrbovško j. Vijenac III. br. 21, str. 633—634. Mantuani dr. Josip, Slovenski narodni slog. Albert Sič, Kmečke hiše in njih oprava na Goreniskem. Dom in Svet 37, št. 5, str. 222—224. Marek J. R., Dr. J. Mal: Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Narodni Listy št. 286. (16. X.). V ekscerptu: Slovenec št. 244. (24. X.). Mesesnel dr. Fr„ Razstava Manesa. I. Slikarstvo. Jutro št. 226. (25. IX.). II. Kiparstvo, št. 232 (2. X.). III. Grafika in arhitektura, št. 239. (10. X.). M. K., S r p s k e s r e d n j e v e k o v - 11 e freske. (Okunjev.) Srp. knjiž. glasnik knj. XIII, br. 2, str. 155—156. Pacovsky Emil, France Ste-16: Oris zgodovine umet- nosti pri Slovencih. Verai-kon (Praga) X, št. 8—19, str. 103—104. Radiča Bogdan, Slovenci o u m j e t n o s t i. (Iz. Cankar: Značaj starije slovenačke umjetnosti, Mal: Zgodovina umetnosti SHS, Stele: Oris.) Hrv. Riječ br. 133. (28. IX.). Regali dr. J o s., Dr. Fr. Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Dom in Svet 37, št. 4, str. 178—182. Ro m an us. Die Kunstausstellung im Kasinosaale. (Kos. Stiplovšek, Pirnat.) Marburger Zeitung št. 238. (17. X.). Stele Fr., Razstava češke moderne umetnosti. Slovenec št. 204. (6. IX.), št. 205. (7. IX.), šl. 208. (12. IX.). — Iz revij. V j e s n i k za arheologiju i historiju dalmatinsku 1922. čas XVIII, IV/V, str. 262—263. Vijenac: Horvat, Iz staroga Žagre- ba. Art and archaeology. Cas XVIII, IV, str. 327—328. — Alojzij Gradnik: Pisma, v les vrezal Božidar Jakac. Dom in Svet 37, št. 4, str. 183. — Jadranski almanah (Bele, Stanič; gl. ZUZ IV, št. 1, str. 50). Dom in Svet 37, št. 4, str. 183—184. — Vjesnik za arheologiji! i historiju dalmatinsku. Dom in Svet 37, št. 4, str. 184. Styriacus, Razstava umetniškega kluba „Grohar“ v Mariboru. Nar. Dnevnik št. 200. (5. IX.). — Razstava Kos, Pirnat, S t i p 1 o v š e k v M a r i b o r u. Nar. Dnevnik št. 231 (12. X.). Š n u d e r 1 dr. M., Pismo iz Maribora. Razstava Kos-Pirnat-Sti-plovšek. Jutro št. 239. (1. X.). — Odgovor: šantel Saša, „Storili so svojo dolžnost — naj gredo.“ Slov. Narod št. 221. (7. X.). Škerlj Silvester, Umetnostna razstava v Mariboru. Kos-Pirnat-Stiplovšek. Slovenec št. 235. (14. X.). Vurnik Stanko, Razstava češke moderne u m e t n o s t i. Nar. Dnevnik št. 217. (26. IX.). — Odgovor (anon.): II kritiki o razstavi češke moderne umetnosti v Jakopičevem paviljonu. Nar. Dnevnik št. 219. (28. IX.). Vybiral dr. B o h u š, Literatura o s 1 o v i n s k d m umčni v y t v a r n č m. (ZUZ, Slov. mod. umetnost, Oris.) Archa 1924, str. 314 do 316. — P r v n i m soubornym p r e h 1 e-dem vytvarneho u m e n i S 1 o -vincü, Char v atu a Srbu. (Mal.) Archa 1924, str. 388—389. — Kulturni Slovinsko z obraze n e S 1 o v i n ci. (Slov. štev. Nove Evrope). Archa 1924, str. 390—391. XY, Iv letošnji razstavi kluba Grohar. Tabor št. 197. (29. VIII.). — M a n e s o v a r a z s t a v a. Ob otvoritvi: Razstava društva čeških umetnikov „Mane s“. Slov. Narod št. 185. (14. VIII.). — K razstavi društva čeških upodabljajočih umetnikov „M a n e s“ v Ljubljani. Nar. Dnevnik št. 182. (15. VIII.). - „Manes“ v Ljubljani. Jutro št. 192. (15. VIII.). — IV. razstava Narodne Galerije v Ljubljani. Slovenec št. 187. (17. VIII.). — Znamenita razstava češke umetnosti v Ljubljani. Tabor št. 193. (29. VIII.). — Razstava slovenskega slikarja v Opatiji. Pavel Gustinčič. Jutro št. 201. (26. VIII.). VI. Razno. Bučar dr. Franjo, Stari Pompeji. Omladina VIII, br. 2, str. 32 do 34. Krleža Miroslav, Severni gradovi: Kriza u slikar- stvu. Književna Republika III, br. 1, str. 22—28. ‘Markovič Radoje, Konkurs za podizanje zgrade m i n i -starstva finansija u Beo gradu. Raskrsnica III, br. 17 i 18, str. 92—94. 0 je t ti Ugo (?), I cento.dise g ni del Tiepolo. Dedalo (Mi-lano-Roma) V/4, str. 263. (V ljubljanskem muzeju.) Segantini Giovani, Umetnikovo ustvarjanje .Nar. Dnev-nik št. 221. (1. X.). S., Iz južne Srbije. Spomeniki stare kulture. Slovenec št. 208. (12. IX.). — ski, Probuda, iniciator slovenskega narodnega modernega sloga. Slov. Narod št. 208. (12. IX.). — Buličevo slavlje u Roga-škoj Slatini. Rogaška Slatina I, št. 8, str. 1—5. — Cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku. Slovenec št. 205. (7. IX.). Errata coricje! V št. 2 tega letnik;, uvrsti na strani 99, 1. stolpec vrste 15—24 od zgoraj med 14. in 15. vrsto od spodaj v istem stolpcu, št. 3 pa vrste 15—18 od zgoraj v drugem stolpcu na strani 158 med 12. in 13. vrsto od spodaj v 1. stolpcu na isti strani. KNJIŽEVNOST. lhiličev Zbornik. Naučni priloži posvečeni Franu Buliču prigodom LXXV. godišnjice njegova života od učenika i prijatelja IV. oktobra MCMXXI. (Štrena Buliciana. Commentationes gra-tulatoriae Francisco Bulič ob XV vitae lustra feliciter peracta oblatae a disci-pulis et amicis.) — Uredili: M. Abramič 1 V. Hoffiller, Zagreb-Split 1924, — 4», str. 735. Zaslužni dalmatinski arheolog Mgr. Fran Bulič je prejel pač najlepše priznanje za svoje požrtvovalno, nesebično in neumorno živijensko delovanje v tem zborniku, ki sta ga spretno uredila gg. Abramič in llofliller s prispevki številnih znanstvenikov, pripadajočih raznim evropskim narodom. Ta Zbornik ni običajna spominska knjiga, ampak prekaša že po svojem obsegu vse podobne publikacije ter tvori bogato zbirko razprav, ki se vsaj po veliki večini sučejo v sferi, v kateri so se gibali znanstveni interesi jubilarjevi. Zato pa je tem težji položaj pisca teh vrstic, ki naj na tesno odmerjenem prostoru poroča o knjigi z najraznovrstnejšimi razpravami, katerih predmeti segajo od spomenikov neolitske dobe tja do — Vodnikovega katekizma. Moram in hočem biti kratek, označiti le na splošno vsebino te nenavadne spominske knjige in opozoriti samo na par sestavkov, katerih predmet mi je blizu in ki se mi zdijo posebno važni. Cela vrsta člankov obravnava spomenike prazgodovinskih dob (Iloffilier, lvazarow, Stocky, Schränil), bogato je zastopana veda o grški in rimski antiki z vsemi svojimi panogami: arheologijo, umetnostno zgodovino, epigrafiko, sta-rožitnostmi in filologijo; veliko število člankov se peča s starokrščansko umetnostjo in zgodovino, dva sta posvečena bizantinskim vprašanjem. Več kot šestdeset strani obsegajo razprave o srednjeveških in novejših umetnostnih spomenikih (med temi je tudi razprava drja. Steleta o gotskem stenskem slikarstvu na Kranjskem, o katerem je v „Zborniku za umet. zgodovino" že na drugem mestu poročal dr. Cankar). Ostali prostor zavzemajo članki o zgodovinskih problemih srednjega veka in novejšega časa, o numizmatskih vprašanjih, o etnografskih pojavih itd. Samo po sebi je umevno, da se veliko člankov in razprav peča z domačimi, mnogokrat izključno dalmatinskimi zgodovinskimi problemi; toda tudi od teh vodi pot mnogokrat drugam — k splošnim razvojnim vprašanjem. In prav na par takšnih člankov in na par drugih, ki si že a priori stavijo splošno nalogo, hočem za danes opozoriti. Med te spada vsekakor Heber dey „Zur Entstehungsgeschichte des griechischen Hochreliefs“, v katerem skuša avtor rešiti komplicirano vprašanje geneze grškega visokega reliefa na podlagi študija ati-ške plastike iz porosa. Pridružuje se lvoeppoveniu nazoru, da se je iz slikarstva razvil samo ploskoviti relief, visoki relief pa je nastal neodvisno od tega iz okrogle plastike, a se ni — kakor misli Koepp — rodil sočasno najprej v dekoraciji metop, ampak je imel vse predpogoje za svoj razvoj v tem-pelskem limpanu. Dokier je mla lem-pelska zgrauüa še lesena, je bila dekoracija tulipana okrogla plastika; kakor hitro pa je lesena arhitektura postala kamemta, se je la plastika — iz iste snovi kakor stena za njo — začela spajati s to steno in je to prva faza razvoja visokega reliefa, ki se zrcali še v reliefih iz porosa na atenski Akropoli. — Walter Schmid obravnava v članku „Torso einer Kaiserstatue ini Panzer" enega najzanimivejših plastičnih spomenikov, ki so prišli v Solinu na dan': torzo cesarskega kipa; po snovi njegovih toreutičnih okraskov in po stilističnih kriterijih se mu ga posreči bližje določiti. Nastal je iz istega povoda kakor znamenita Gemma Augustea dunajskega muzeja: v proslavo Tiberijevega triumfa po zmagi nad dalmatin-sko-panonsko vstajo. Važna so fina vprašanja o izpremembah v stilističnem čuvstvovanju, ki jih opazimo pri primerjanju tega solinskega spomenika z Augustovim kipom s Prime porte. — Prav važno vprašanje pa načne spet enkrat E. W e i g a n d v članku „l)ie Stellung Dalmatiens in der römischen Reichskunst’. Predvsem pojmuje avtor rimsko državno umetnost različno od Riegla in Wickhoffa; ta umetnost je enotna samo v splošni organizaciji, samo v glavnih razvojnih linijah, — sicer pa je geografsko diferencirana, predvsem na dva glavna sestavna dela: na grški Vzhod in latinski Zapad, za kar nudita jezik in literatura najizrazitejšo analogijo. Da določi jezik umetnost, oblik v Dalmaciji, se loti avtor natančne analize ohranjenih zgodnjih rimskih k a p i t e 1 o v na dalmatinskih tleh, jih primerja s sodobnimi kapiteli v Italiji in provincah in prihaja končno do zaključka, da na balkanskem polotoku začetkom dobe rimskih cesarjev umetnostne oblike prav tako niso enotne kakor ni enoten jezik: Istra in Dalmacija spadata k Zapadu. Trakija in Makedonija k Vzhodu. Spomeniki na vzhodni obali Jadranskega morja pa razkrivajo od Augustove dobe dalje tesno zvezo z italsko-rimsko umetnostjo, — tako da spada Dalmacija v tem oziru povsem v italsko sfero. Kako pa je z najvažnejšim dalmatinskim spomenikom — z Dioklecijanovo palačo? Kar se tiče kapitelov, je pač tako, da so vsi v celi palači — vzhodnega tipa, kar je tudi popolnoma v skladu z grškimi znaki kamenosekov, vklesanimi v zidove. Z nadaljnjimi izvajanji pa se pisatelj postavlja v največje nasprotje s Strzygow-skim in vsemi drugimi, ki vidijo v Dioklecijanovi palači arhitektonski tip čisto sirskega izvora. Po vrsti navaja za vse one pojave, ki jih tudi Ilebrard-Zeiller smatrata za absolutne novotarije v zgodovini arhitekture, primere, ki so časovno starejši, pri tem pa nikakor niso sirski: tako se javlja n. pr. steber spojen z lokom že v Pompejih, pozneje kot dekorativen motiv na terri sigiilati iz Galije in Germanije. Motiv je znan v Rimu že v pozni republikanski dobi in torej v Dioklecijanovi palači nikakor ni nov ali prevzet iz Sirije. Isto velja za oboke na svobodnih podporah, zlasti stebrih. Motiv križanja cest obdanih od lop je sicer res vzhoden, toda ne izključno sirski, ampak prav tako pogost in domač tudi v Mali Aziji. Na Malo Azijo kaže bogata uporaba križnih svodov, na zapadnorimsko arhitekturo in ne na sirsko-mezopotamsko pa kaže to, da so kupole centralnih zgradb Dioklecijanove palače: mavzoleja, vestibula in rotunde, zgrajene nad okroglim, ne pa nad kvadratnim talnim načrtom. Kratko: Dioklecijanova palača ne prinaša vprvič cele vrste novotarij, res pa je, da je v njej toliko najraznovrstnejših sestavin spojenih v izrazilo enoto, in ta zaključena enota je povsem nova. Palača je tvor rimske državne umetnosti in je delo maloazijskih stavbenikov na zapadno-rimskih tleh. Maloazijski mojstri so verjetni že zaraditega, ker je bila Dioklecijanu najljubša rezidenca Nikomedija; tam se je odpovedal prestolu in odtam je odpotoval v Salonae. Weigandova izvajanja se zdijo pravilna, če pa je s tem tudi že končno razrešen problem Dioklecijanove palače in rimske državne umetnosti, bo pokazala šele bodočnost. Med razpravami, ki so posvečene starokrščanski umetnosti, zavzema nedvomno najvažnejše mesto J. Sauer „Das Aufkommen des bärtigen Christustypus in der frühchristlichen Kunst“. Loteva se zelo zamotanega problema ikonografije Kristusovega tipa in ga — kakor se mi zdi — reši tako vsestransko, kakor ga je sploh mogoče rešiti. Skrbno sestavljen pregled vseh ohranjenih in znanih spomenikov privaja slednjič do spoznanja, da oba tipa — antični, mladeniški, brez brade in drugi: bradati — nikakor nista morebiti geografsko ločena, ampak da eksistirata že prav zgodaj oba, da pa bradati tip nikakor ni da bi moral biti orientalnega izvora, ampak da se je kot reprezentativni ikonografski tip Kristusa razvil prav na rimskih tleh. Rim ima že od IV. stol. dalje enotno zaključeno tridicijo tega tipa, česar niti približno nima Palestina tistega časa. Toda dovolj. Moral bi iti članek za člankom in razvijati misli, ki se mnogokrat dotikajo vprašanj, ki porajajo vedno nova, kakor n. pr. članek S t r -z y g o \v s k e g a „Die Stellung des Balkans in der Kunstforschung“, ki je — kakor Strzygowski vedno — zanimiv in daje polno vzpodbud. Toda za vse to pač ne zadošča skromno mesto v literarni kroniki našega Zbornika. Mogoče mi g. urednik nakaže kaj prostora bolj spredaj — in takrat povem kaj drugega o par problemih, ki se jih dotikajo nekatere razprave Buličevega Zbornika. V. M. Starinar. Organ Srpskog Arheolo-škog Društva. Treča serija. Knjiga prva (za 1922). Urednik N. Vulič. Beograd 1923. Pod uredništvom prof. Vuliča je srbski „Starinar“ nastopil po vojni v prvem zvezku tretje serije novo pot. Vsebina tega zvezka je bogata in kaj raznovrstna; ne omejuje se na tzv. klasično arheologijo, ampak sega preko nje časovno nazaj v prehistorijo, pa tudi naprej v srednji vek in celo do renesanse. Pojmovanje arheologije, njenih metod in ciljev ie pri takšni vsebini seveda prav raznoliko, kar pa je umevno in prav nič ne manjša vrednosti tega arheološkega in umetnostno-zgodovin-skega zbornika. Naj omenim samo na kratko članke po predmetnih skupinah, s katerimi se pečajo. V predzgodovinski del lepo uvaja dr. Čiro Truhelka s svojim tudi v stilističnem oziru dovršenim člankom „Osvrt na prehistorični rad u Bosni“, ki nudi dober pregled predzgodovinskih najdbišč in problemov v Bosni ter znanstvenega dela okrog njih. pri čemer je igral skoraj najvažnejšo ulogo skromni avtor sam. V. Skrabar opozarja na par ostankov latenske dobe, ki so na nekdanjem Štajerskem zelo redki in so za to tem važ-neiši („Nalasci iz latenskog doba u oko-lini Ptuja i Maribora“). A. Dj. K a r a -pandjič priobčuje rezultate izkopa- vanj v Aradcu v Vojvodini, kjer so poleg obile keramike, nakita in orodja prišli na dan tudi temelji treh predzgodovinskih hiš. Živko D. Petrovič objavlja na srbskem ozemlju dosedaj izolirani, zanimivi megalit iz Sindalja z geometriškimi in figuriranimi risbami. Važen in naravnost potreben pa je pregled A. Stanojeviča „Preisto-rijski i arheološki ostaci na Srednjem Vardaru“. Dr. J. Petrovič omenja najstarejše literarne spomenike o arheologiji na Balkanu, zlasti v Srbiji. P. Skok publicira razpravo o pojavih vulgarno-latinskega jezika na napisih rimske provincije Dalmacije, — B. S a -r i a poroča o arheoloških raziskavanjih v okrožju starega Poetovio in M i h o -m i 1 Abramič objavlja zanimiv epi-giafski prispevek „Speculatores i be-neficiarii na nekim solinskim spome-nicima“. Važen prispevek k traški arheologiji je kritični katalog Georges S e urea, „Votivni reliefi u beograd-skom muzeju“, ki je dobro dopolnilo k njegovim kritičnim katalogom, izhajajočim v Rčvue Archčologique. Nekako na sredi med etnografijo in pre-historijo stoji članek N. Županiča, „Maskirana glavica od pečene gline iz Vinče u Srbiji“. Bravce našega Zbornika gotovo najbolj zanima umetnostno-zgodovinski del „Starinara“. Tudi ta je prav bogat. Vlad. R. Petkovič je priobčil prispevek k srednjevešk' ikonografiji „Ka-lendar u starom živopisu srpskom“ po freskah sv. Djordja v Starem Nagori-činu. D. N. A n a s t a s i j e v i č opisuje „Otkopavnje Neman jine sv. Bogoro-dicc kod Kuršumlije“, ki sicer ni prineslo bogvekakšnih novih nepričakovanih rezultatov; avtor opisuje natančno neznatne ostanke fresk in napisov kakor tudi vseh najdenih predmetov. Upravičena se mi zde njegova domnevanja o tem, da je Nemanja poleg moškega samostana zgradil nekje v bližini te zgradbe tudi ženski samostan. — P. P. Popovič objavlja dragocen materijal -— žalibog samo zapiske brez slik, ki so propadle, — iz poletja 1912.1. 0 srbskih cerkvah v trikotu Vranje-Skoplje - Kriva Palanka s skopi jansko okolico ter zapadno od tega trikota tja do Tetova. -— Zakaj je naslovil P. K o - 1 e n d i č svoj članek „Stube na crkvi sv. Ivana u Šibeniku“, mi je uganka, kajti tekst govori po arhivarnili virih, ki pa so mestoma že po parkrat publicirani, o zgodovini zgradbe šibeniške katedrale v vseh podrobnostih. Zgodo- vinski viri so sicer dobro zbrani, seveda pa je vse to samo šele zgodovinsko ozadje, ne pa umetnostna zgodovina. — Vladimir Č o r o v i č objavlja prvo poglavje študij o hercegovskih srbskih samostanih in sicer študijo o Zavali. Najzanimivejšo razpravo pa je nedvomno napisal Louis Brehier: „Srpske crkve i romanska umetnost“. Bazprava je zasnovana kot nekakšno dopolnilo k Milletovi knjigi o srbski arhitekturi. Kakor Millet poudarja tudi Brehier izvirnost in samostojnost srbske srednjeveške cerkvene arhitekture, ki se je ohranila tekom stoletij kljub •vsem tujim, posebno bizantinskim vplivom. V pokrepitev svoje trditve izvaja paralelo med srbsko in zapadno romansko umetnostjo ter prihaja do prav zanimivih zaključkov. Izhaja od najstarejšega tipa cerkva v Baški: od pravokotne dvorane, prekrite s poloblastim banjastim svodom, ki se naslanja na dve stranski steni: ta zgradba tvori torej samo glavno ladjo brez stranskih prostorov, mnogokrat pa ima spredaj še prekrito lopo, končuje se z apsido. Tega rudimentarnega tipa cerkve bizantinska arhitektura ne pozna, razširjen pa je po celi zapadni Evropi. Avtor, ki izvaja — sledeč Strzygowskemu -ta tip iz Orienta, odkoder so ga v Evropo prenesli meniški redi, odkriva v Franciji celo skupino romanskih cerkva, ki kažejo povsem podoben razvoj kakor srbske cerkve — v svojem talnem načrtu, v načinu, kako so zgrajene kupole, pa tudi v celi vrsti gotovih podrobnosti konstrukcije, tako da obe skupini cerkvene arhitekture gotovo izvirati iz skupnega prototipa na Vzhodu, kar ie trdil tudi že Millet. Srbska srednjeveška umetnost torej nikakor ni samo „eklektična“; eklektična je pač ornamentika od XII.-—XV. stol., toda arhitektura je ostala — kljub Bizancu — verna svojim lastnim prvotnim izvorom in je hodila svojo lastno pot. Najlepši dokaz njene samostojnosti je Gračanica, kjer so Srbi z bizantinskimi sredstvi ustvarili svoj „gotski“ stil. — Brčliiereva razprava je predvsem prispevek k poglavju o „Bizancu, kakor -šen ni bil“. Pojem Bizanca postaja čedalje jasnejši; izprva je bil ogromno širok, potem je od njega odpadel Orient, zdaj pa se ie od njega stopnjema odločil tudi tisti del Evrope, ki se je zdel povsem „bizantinski“. — Pričujoči letnik „Starinara“ je nedvomno častno rešil svojo nalogo. Sta pa vendarle dve stvari, ki jih je treba pri tej priliki vsaj mimogrede omeniti, četudi se ne tičejo naravnost ne „Sta-rinara“ ne njegovega uredništva. Prva stvar je žalostno dejstvo, da smo pravzaprav država ogromne arheološke preteklosti in spomenikov, da pa ta država nima svojega lastnega državnega arheološkega instituta, da je pri nas skoraj vse arheološko delo več ali manj slučajno, prepuščeno inicijativi posameznikov; kjer pa te inicijative ni ali pa kjer se inicijativi še celo stavijo zapreke, počiva vse in -— kar je še hujše — propada. In to v državi, ki je sosedna Grčiji in Italiji! Treba je organiziranega, smotrenega, enotnega dela, treba je enotnega organa in šele takrat bo delo uspešno. To pa bo mogoče šele z ustanovitvijo državnega arheološkega instituta, ki ne bo samo na papirju, ampak bo imel na razpolago tudi dovolj gmotnih sredstev. Druga stvar, ki mi je nehote prihajala na misel pri čitanju „Starinara“, pa je povsem drugačnega značaja, Treba bo razbistriti pojme o tem, kaj ie umetnostna zgodovina. Zunanja zgodovinska dejstva so samo ogrodje, niso pa še zgodovina ..umetnosti“. V. Molč. Dr. Edm. Kalt, Biblische Archäologie. (Herders Theolog. Grundrisse.) Freiburg i. B. 1924. Herder et Co. — 157 str. Knjižica je zasnovana kot kratek priročen vodnik po obširnem polju biblijskih starožitnosti, ki so se tekom zadnjih desetletij zelo bogato razvile. Predvsem ima služiti pri teološkem študiju in je raditega tudi samo po sebi umevno, da je pisana s strogo katoliškega stališča ter da mestoma med literaturo niso navedena niti ne prav važna dela protestantske literature. Kot prvi uvod v predmet pa je vsled svoje preglednosti in literarnih podatkov vendarle porabna; kratko informira o najvažnejših vprašanjih, pri čemer pa je pojem arheologije prav široko zagrabljen, — ker obsega sploh vse: deželo in prebivavstvo, privatne, državne in verske starožitnosti. Praktičen je register, ki je knjižici pridodan. Pregled revij. Narodna starina (5. zv.-) objavlja zbirko narodopisnih slik Nikole Arscnoviča v popisu N. Zege. Arsenovič (1823—1885) ie bil preprost krojač iz Retfale pri Oseku, prepotoval ie skoraj vse jugoslovanske dežele ter risal narodne noše in običaje. Zbirko njegovih risb in akvarelov, po številu 383, ki je zanimiva le z narodopisnega stališča, je odkupila 1. 1879. kraljevina Srbija in se danes nahaja v bel-grajskem etnografskem muzeju. Med drugimi vsebuje tudi 22 slovenskih noš. V Raskrsnici (štev. 17.—18.) poroča R. Markovič o nezaslišanem postopanju razsodišča j.a zgradbo finančnega ministrstva v Belgradu. ki je poslalo medtem že predmet protesta strokovnih organizacij jugoslovanskih arhitektov. V štev. 19. pa piše dr. Boža S. Nikolajevič o kiparju Ivanu Napotniku, ki se v zadnjem času bavi z obdelovanjem roževine in slonove kosti ter pripravlja razstavo svojih del v Belgradu. — štenčeva revija V y t -varna prače prinaša v zadnjih petih številkah bogato ilustrirane članke o Smetanovem jubileju. Dr. J. Pečirka pri-obča revijo novih Smetanovih spomenikov, plaket in spominskih plošč, med katerimi dominira Bilkov spomenik za Jabkenice po samosvoji zasnovi. Isti avtor poroča o novi opremi Smetanovih oper, ki jo je z obzirnostjo in okusom napravil za Narodni divadlo prof.. F. Kvsela; njegovo delo ocenjuie tudi Smetanov biograf Z. Nejedlv. Z obeh člankov veje velika ljubezen in vestnost, s katero so Čehi preskrbeli zakladu svoje godbe likovno podobo. Arh. P. ■Tanak poroča o Koterovi poslednii vili in jo proglaša za vzor udobne domačije. Daljši članek posveča F. X. Jirik tovarni za fino kamenino v Tvnici n. SAz., inž. V. Dvorak pa razjasnjuje v članku „Vsedel bi se rad“ živl:ensko stališče napram najnoveišim zahtevam arhitekture in umetne obrti po standard-tipih. Vsak zvezek revije prinaša obširno kroniko čeških in tu'ih umetniških zadev. — Dr. Oskar Schürer, praški urednik „Cicerona“, piše v ..V e r a i k o -m u“ (štev. 8—10.) o slikarskem de’u znanega teoretika in literata Josefa Čapka. — Mesečnik za stavbno umetnost „Stavba“, ki izhaja v Pragi že tretje leto kol glasilo kluba arhitektov, propagira z reklamno intenzivnostjo novodobne stavbarske težnie. ki prihajajo v Evropo iz velikih industrijskih držav Amerike. S sliko in besedo zagovarjalo tun in češki avtorji teorije konstruktivizma in purizma, tipizacijo v produkci'i lor industriializacijo umetnosti. Principi, ki iih zagovarjajo članki, so od nekdaj last arhitektonskega mi-šl!enia; nov pa ie način, s katerim hočejo iz potreb industrije zrasle forme cepiti na domače življenje, ne da bi vprašali za predpogoje. Zagovorniki so napovedali boj dosedanji arhitekturi, pridobitve prevzemajo shematično ter pod roko spreminjajo življenje v program. Od evropskih arhitektov in teoretikov so zastopani v „Stavbi“ Le Corbu-sier-Saugnier (Ozenfant in Jeanneret), Walter Gropius, .Peter Behrens, Ferret, fEiffel, Theo van Doesburg, Westheim, Mendelsohn, Poelzig in dr. Med Čehi ima programatični konstruktivizem svoje ognjišče v „Klubu arhitektov“. Nor-dijci, Amerikanci in Nizozemci priob-čajo v „Stavbi“ svoja dela v neposredni zvezi s temeljnimi preuredbami današnjega socialnega življenja, ki omogočajo kolektivne stavbe (stadione, aerodrome, tovarne, skladišča, trgovske velebazarje in dr.) z logično zahtevo po ekonomiji materiala in čisti, namenu ustrezajoči formi; v besedah čeških pisateljev je pa cesto le navdušenje za novino, ki ne računa z zaostalostjo domačih materi-elnih predpogojev, je nasprotno veličini tujega duha, ki vendar ustvarja nove in potrebne forme. Odtod zagovarjanje standard-tipa za vsako ceno, odtod neizbirčno določevanje enakih zakonov za produkcijo gosli, lokomotive, kloseta in umetnosti. Standard je proglašen za izraz industrijske ekonomije in za pionirja demokracije (Koula). Taka zaslepljenost mora zadeti v praksi na neizvedljivost. Kajti človek izhaja pri svojem delu od sebe in svojih živ- 1,jenskih potreb, nikdar ne ustvarja normaliziranega dela, kateremu bi vsi ljudje žrtvovali svoje male, v resnici pa edino tvorne individualne zahteve. Početje vznešenjakov je absoluten kult materije, ki nikakor ne vodi v demokracijo, ker postavlia ekonomijo industrije nad človeka. Zanimivo ie, da Rusija, ki je nai-bolj izenačila življenske pogoje svojih državljanov, ni sprejela absolutnega purističnega konstruktivizma drugje, kot v — gledališki dekoraciji. Novo stavbarstvo prinaša projekte za uvedbo novozgrajenih velemest, ki naj bodo centralna pristanišča hitrega prometa, obenem pa nai nosijo velestavbe za 8 do 12.000 ljudi. Višek njihove ekonomije predstavlja hotelska uprava z osrednjo postrežbo. Projekt torej zanika družinsko samostoinost na ljubo ekonomiji; arhitekt gradi hišo. nikomur pa ne postavi doma. Corbusier, ki ve mnogo povedati o etažnih kolodvorih pod zemlio in aeroplanskih pristanih, je pozabil, da človeške individualne narave ni mogoče reducirati na toli opevani motor. Promet, velestavba in serija so njegova gesla. Računarski arhitekt se opaja na masi in poje himno ravnilu. Standard v njegovem smislu pomeni mrtvo točko, katere sc kričave mediokritete močno vesele. Za enkrat je Corbusier postavil shema in velemesto na papirju, gradilo pa bo, kot vedno, življenje. — Po enoletnem premoru je pričel izdajati založnik E. A. Seemann 58. letnik revije „Zeitschrift für bildende K u n s t“ v redakciji Hermanna Vossa. Časopis predstavlja po resnosti vsebine, sodobnosti pregledov in po krasni tehnični ter ilustrativni opremi ideal umetnostne revije. Njen program obsega vse dobe in panoge upodabljajoče umetnosti, med svoje sodelavce šteje najbolj znane umetnostne zgodovinarje. V prvi številki objavlja \V. Bode novoodkrito Rembrandtovo mladostno sliko dveh modrijanov, ki sede debatirata ob odprti knjigi. V ostalem prinaša prvih 7 zvezkov revije prispevke A. L. Maverja. O. Fischla, II. Vossa, II. Schmitza, O. Schürreja, E. Kühnla, U. Christoffa in dr. — La Rainais-s a n c e objavlja s člankom Borisa Ter-novca reprodukcije iz ruskega oddelka letošnje beneške mednarodne razstave. Kolekcija obsega dela starejših in mlajših umetnikov iz današnje Rusije. Elementarno življenje kipi v teh delih, sveža sodobnost priliaia v novo, kipečo formo. Reprodukciie del Anjonkova, Petrova, Sikmina, Nikonova, Igorja Grabarja, Sarian Martirosa, A. Eksterjeve in R. Falka pričajo o zdravem notranjem razvoju sodobne ruske umetnosti, ki gradi oddaljeno od Evrope. — D e d a 1 o v a septemberska številka vsebuje S. Aurigemmin članek o mozaiku z viticami in živalmi v poznorim-ski vili Zlilen v Tripoliiu in veliko biografijo G. Fiocca o slikarju Francescu Maffei (1625—1660). Oktoberska številka prinaša začetek M. Salmijevega popisa zaklada milanske stolnice in C. Gam-bovo razpravo o fiorentinski tvorbi slikarja Sebastiana Ricciia. Vsi članki so izvrstno ilustrirani, deloma celo v barvah. Urednik U. Ojetti ie napisal v kroniko septeberske številke ponoven poziv italijanski javnosti, naj zahteva povračilo stotine Tienolovih risb iz posesti tržaškega mestnega muzeja, ki se nahajajo od 1.1917. v varstvu ljubljanskega muzeja. F. M. RAZSTAVE. Na slavnosten način je bila 23. novembra otvorjena v Jakopičevem paviljonu razstava slovenske umetnosti, ki jo je priredil M. Jama. Razstavna Kolekcija obsega dela Karle Buiovčeve, Kiharda Jakopiča, Matije Jame, G. A. lvosa, Frana Klemenčiča, Ivane Kobilce, Ivana Napotnika, Anice Sodnik-Zupan-čeve, Sase Šantla, Ivana Vavpotiča, Brunona Vavpotiča, Ferda Vesela, Ivana Zajca in Frana Zupana, vsega skupaj čez 150 številk. Uolgo pričakovana razstava nudi precejšnje umetniške vrednote. V prvi vrsti obsega dela starejših umetnikov, ki po večini že dolgo niso ničesar razstavili. Listo mladih, resnih umetnikov pa bi bilo treba precej spopolniti, če bi hoteli prireditelji pokazati življenjsko potrdilo svojih lastnih stremljenj. V Mariboru so razstavili svoja dela slikarji Ivan Kos, Stiplovšek in Pirnat v dneh 28. sept. do 19. okt. „Mdnesova“ razstava se je preselila iz Ljubljane v Zagreb, kjer je bila otvorjena IG. nov. v prisotnosti zastopnika čsl. ministrstva prosvete, drja. V. V. Štecha in slikarja O. Konička. — Pri Ulrichu je razstavil Marko Rašica pokrajine iz Primorja in Dalmacije. V Belgradu je priredilo društvo upodobljajočih umetnikov „Lada" v dneh 25. okt. — 15. nov. svojo jubilejno razstavo, ki je našla pri publiki malo odziva. Istočasno je imela razstava marin proslulega A. Ilanzena pod pokroviteljstvom „Jadranske Straže“ nepričakovano obilen obisk in gmoten uspeh. Ker so nastopile med kupci slik neznatne vrednosti celo najvišje osebe državne reprezentance, je narekovalo ogorčenje umetniških krogov belgrajskemu udruženju likovnih umetnikov protest, naslovljen publiki in oblastem, v katerem se ugotavlja kulturna mizerija današnje belgrajske družbe. V Pragi sta otvorila 31. okt. v dvorani „Mänesa“ razstavo svojih slik Bel-grajčana Petar Dobrovič in Branko Popovič. Češka kritika ju je ugodno ocenila; razstavo je posetil tudi prezi-dent republike. T. G. Masaryk, nekaj del je nakupila Moderna galerija. — Od 1. do 23. nov. je priredila amsterdamska „Vereeniging St. Lukas“ v Občinskem domu veliko razstavo nizozemske moderne umetnosti z deli 57ih umetnikov neambiciozne zmernosti. F. M. Mednarodno razstuvo sodobnih slikarskih in kiparskih del je priredilo Društvo za gojitev moderne umetnosti na Dunaju v poslopju Secesije meseca septembra in oktobra. Na razstavi ni bilo zbrano vse, kar je značilno za sodobno umetnost, toda prireditev je bila vendar dovolj jasna slika sedanjih umetniških stremljenj v Evropi. Razstavili so Francozi, Nemci, Holandci, Čehi, Rusi, Švedi, en Rumun in so se med zastopniki teh narodov izbrali samo umetniki iz poimpresionistične dobe. Kljub mednarodnemu izmenjavanju 1'orem, po katerem tvori moderna Evropa že neko umetniško enoto, so se na tej razstavi očitno pojavile tudi razlike v umetniškem udejstvovanju posameznih narodnih organizmov. — Najbolj konservativne so se pokazali Severnjaki, ki boječe skušajo hoditi za drugimi, a se ne morejo prav odtrgati od realističnega impresionizma. — Najmanj samosvoji so Nemci, v katerih se križajo vsi mogoči vplivi, zlasti pa oba odločilna, francoski in ruski, in ki se zdijo najbolj teoretski, doktrinarni in zato suhoparni ter umetniško nekako neiskreni. Na razstavi jih je najbolje zastopal Kokoschka s sijajem svojih barev in vizionarnostjo svojih portretov. — Ruska umetnost ni pokazala na tej razstavi svojega pravega značaja, toda bila je tudi tu med vsemi najekstrem-nejša po abstraktnosti svojih upodobitev; noben kulturni narod Evrope nima tako mlade moderne umetnosti kot Rusi in se zato nobenemu ni bilo tako lahko otresti stoletne tradicije. Kandinski je razstavil zgolj brezsnovne barvne kompozicije (z naslovi: „Schwarzer Fleck“, „Sich aufhellend“, „Gelbe Begleitung“), Chagall svoje fantazije o življenju, skom-ponirane brezčasno in brezprostorno, Arhipenko abstraktne anatomske študije. — Na j več ji mojstri so vendar še vedno Francozi. V njihovem delu najdemo početke vsega, kar se je drugod v neštetih stilnih inačicah ponavljalo: kubizem (Lčger), abstraktne barvne kompozicije (Gleizes), a tudi čudovite, skoraj v zmislu naturalističnega impresionizma izvedene slike iz narave (Pa-scin). Beforma modernega slikarstva, ki se uveljavlja v Franciji, se udejstvuje v dveh smereh, če so bila razstavljena dela dovolj značilna za Francoze; pojavlja se a) težnja po najprvotnejši formi teles z močnim poudarkom konture in plastične razsežnosti, ki sta jo na razstavi najbolje izrazila Dčrain in Herbin in ki ji je med Slovenci najbližji Pilon; b) težnja po dematerializaciji pojava, toda v mejah konture. V tem oziru je zopet največje presenečenje Picasso. Razstavil je „Gitaro" iz 1.1920., ki je razkrojena, po znani njegovi metodi, v pester mozaik posameznih delov predmeta, toda na častnem mestu francoske dvorane visi njegov „ženski portret” iz 1.1923., ki je docela drugačen. To je skrajnje enostavna slika, izvršena pravzaprav samo v dveh barvah, v modri (obleka) in rjavi (kožuhovina okrog vrata in naslanjač); preko bleščeče belega in neznansko nežnega obličja pada še rožnata senca. Ta slika ni pojem o osebi, kar hočejo biti nemški portreti, a tudi ne telesna resnica, marveč živ in prisrčen spomin na portretiranko. — Čehi niso bili ne drugi ne drugačni nego na svoji razstavi v Ljubljani. — Plastika je kazala vse faze od prehistoričnega primitivizma in filozofskega konstruktivizma do naturalističnega akta; med njo je bilo komaj kaj boljšega od štursovih del. 1. C. RAZNO. Hynaisov jubilej. 14. decembra izpolni češki slikar Vojteh Ilynais sedemdeseto leto svojega življenja. Njegova domovina mu pripravlja za ta dan izredne slovesnosti in v Občinskem domu se otvori velika razstava Hynaisovih del, ki naj pokaže narodu številno umetniško produkcijo mojstra. Hynais, ki je dete dunajskih Čehov, je potoval po odhodu iz Feuerbachove delavnice po Italiji ter se pozneje naselil v Parizu. Kot mladenič se je vživel z enako intenzivnostjo v klasiko kot pozneje v pestro slikarstvo francoske sodobnosti, a vendar njegovo lastno delo ni bilo nikdar le eklektično. Hynaisovo šolanje je bilo vzor resne in vestne ljubezni do poklica, smer pa mu je narekovala njegova v bistvu melodijozna slovanska narava. Kot je bil sam svoj v Parizu, tako je tudi domovini dal zaokrožene umetnine, ko je naslikal okras za praško Narodno gledališče in njegov največji ponos, glavni zastor. Od 1.1895. je profesor na praški akademiji; ostal je vkljub nepretrganemu delu čil in duševno prožen ter se rad spominja velikih dni svoje mladosti, ko sta mu bila prijatelja davno umrla brata Janez in Jurij Šubic. Pa tudi kot praški profesor je Ilynais imel nekaj mladih Slovencev v svoji delavnici; vzroka dovolj, da tudi „Zbornik" čestita sivemu mojstru, čigar delavno življenje je prineslo češkemu narodu tako obilen plod! Razstava slovenskega portreta. Narodna galerija hoče nadaljevati nazorno proučavanje naše umetnostne preteklosti, ki ga je pričela pred dvema letoma z veliko zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva. V programu ima niz historičnih razstav posameznih dob in panog umetnosti, ki naj omogočijo podrobnejši pogled v preteklost naše tvorbe. Kot prvo točko tega programa hoče Narodna galerija spomladi 1.1925. uresničiti veliko razstavo slovenskega portreta, ki naj obsega dobo od začetka 17. stol. do danes-Da bo mogla izvršili svoj namen z dobrim umetniškim uspehom, potrebuje vsestranske pomoči in sodelovanja z dejanjem in nasvetom. Zato se obrača na slovensko javnost s prošnjo, naj ji javi nahajališča za razstavo primernih portretov brez ozira na provenienco; lastnike takih del pa prosi, naj ji javijo njih število in velikost ter naslov portretiranca. Ko bodo na la način zbrani podatki o materialu, bo Narodna galerija z ogledom na licu mestu izbrala za razstavo važna dela in prosi že danes lastnike, naj jih z ozirom na veliko kulturno vrednost njenega podjetja posodijo; obvezuje se, da jih brez poškodbe in pravočasno vrne lastnikom. Vsi podatki in priglasi naj se naslovijo: Narodna galerija, Ljubljana, Šolski drevored. Narodna galerija v Ljubljani je izdala 1. zvezek „Knjižnice Narodne galerije“: DR. JOSIP MAL ZGODOVINA UMETNOSTI PRI SLOVENCIH, HRVATIH IN SRBIH. SODBA KRITIKE: „. . . To je zanimiva knjiga po bogastvu zbranega mate-rijala, tako da se mi zdi dolžnost ne le nasproti bratski Jugoslaviji, ampak v prvi visti nasproti nam samim, ki nam je ta kultura takorekoč neznan svet (in vendar le tako čudovit), da bi imeli to knjigo kmalu v češkem prevodu. To bi bil v resnici zaslužen čin. . . . toplo priporočamo to knjigo vsem, ki znajo pri nas slovensko.“ I. R. Marek v „Narodnih ListihPraga. „. . . Hvalevreden je napor pisatelja, s katerim nam je dal sintetično knjigo naše umetnosti, ki jo bodo vsi s pridom uporabljali, posebno pa oni, ki jo bodo rabili kot gradivo za obširnejša dela.“ „Trgovinski GlasnikBelgrad. Knjiga stane broširana 52 — Din. in kartonirana 59.— Din. Za člane Nar. galerije b|roš. 40.— Din., kartonirana 46.— Din. Natisnili J. Blasnlka nasledniki -v Ljubljani.