St 'J~ J is-'*- •■■■■■■ naša luc M düsiSdBt] medičarji in svečarji Pogače bom jedu in vince bom piv, pa Micko bom lubu, dokler bom živ. Ne kupim ji vina, ne dam ji vode. Medico ji kupim. Če j' dekle za me. • Medičarji, ki jim ponavadi pravimo kar lectarji, izdelujejo živobarvna lectova srca — ki imajo na sredini nalepljena ogledala ali slike — pa konjičke, punčke, jelene in druge piškote. • Včasih si je bilo treba za to obrtno dejavnost najprej priskrbeti medu in satja. Lectarji so se na jesen odpravili nakupovat oboje k vaškim čebelarjem, nekateri pa so si dobili odkupovalce po deželi. Satje je lectar nakupoval v jutranjih urah, zvečer pa ga je pobiral v posebne posode, škafe in brente, ki jih je pripeljal na vozu s seboj. • Lectar in njegovi pomočniki so v delavnici cedili iz satja med. Nato so satje dvakrat stiskali v stiskalnici. Med, ki je pritekel kot drugi, so uporabljali največ za pripravo medenih štrukljev ali plošč. Te so na sejmih prodajali kmečkim fantom, ki so jih, postavljene enega na drugega — seveda samo najmočnejši — sekali s sekiro. Satju, ki je bilo že dvakrat stisnjeno, so prilili vode in ga stisnili še tretjič. Iz tega medu so pripravljali medico. • Po trikratnem stiskanju medu je lectarju ostala le še predelava voska. To je bilo dolgotrajno delo. Izčiščeno satje so prekuhali v vosek in ga stopljenega spuščali skozi drobne luknjice v mrzlo vodo, da se je strdil. Voščene rezance so razprostrli na lesene ponjave in jih belili na soncu. Postopek so morali večkrat ponoviti, dokler niso dobili čisto belega voska. • Tako so imeli lectarji za svoje končne izdelke na voljo med in vosek. Iz trdega medenega testa so izdelovali piškote: testo so vtisko-vali v lesene modele raznih svetnikov, kralja Matjaža, klovna, dojenčka, srca, ptice, jelena, konja, ure, čevlja, sablje, puške in drugih. Take piškote, podobnjake, imenujejo v Škofji Loki mali ali nunski kruhki. Prav take ali podobne so poznali tudi v vseh večjih krajih Slovenije. • Poleg teh piškotov so lectarji izdelovali še štruklje in drugo medeno pecivo, ogrlice, ure in lectova srca. Svoje izdelke so prodajali na letnih sejmih in žegnanjih. • Nekako sredi preteklega stoletja so začeli v lectarsko in svečar-sko obrt prodirati novi načini dela, obe obrti pa sta se jeli vidno spreminjati v letih pred drugo svetovno vojno in po njej. Na spremembe je vplivalo uvajanje bolj smotrnih oblik čebeljarjenja, pa tudi previsoka cena medu in satja. Tako so začeli med v pecivu nadomeščati s sladkorjem, iz „cukrenega testa" narejene izdelke pa so jeli krasiti s tiskanimi nalepkami. Seveda je s tem vse skupaj vedno bolj prešlo v industrijski kič. Okras lectarskih izdelkov je postal vedno bolj rožnat, rdeč in kričeče moder. • Dolenjci pravijo lectarski obrti „krajcarkšeft“, ker so imeli lectarji pri prodaji tega blaga opravka z malim denarjem — krajcarjem. A kupčija jim je vedno cvetela, posebej še v času velikih letnih sejmov. • Z lectarstvom je povezano tudi izdelovanje in predelava voska, s čimer se ukvarjajo svečarji. Svečarji so poleg izdelovanja sveč vlivali tudi zaobljubne voščene kipce. Te so ljudje kupovali zlasti na velikih romanjih in jih nosili v cerkev. Tako najdemo v teh cerkvah iz voska narejene roke, noge, dojenčke, vole, krave, oči, kar vse nakazuje, za kaj je darovalec kipca v romarski cerkvi posebej prosil. Po vojni se je svečarjem izredno povečala izdelava sveč, saj jih ljudje za Vse svete radi nosijo na grobove, število grobov se je pa v vojni, kar je razumljivo, močno zvišalo. e Lectarji in svečarji so na svojih stojnicah prodajali tudi medico. To ni bila alkoholna pijača kakor danes, ampak v vodi raztopljen med. Na stojnicah so jo hranili v velikih bakrenih vrčih, prodajali pa na kozarce. Po Janez Bogataj: DOMAČE OBRTI NA SLOVENSKEM NASLOVNA FOTOGRAFIJA: Stara žaga na Dolenjskem. (Mirko KambičJ bilanca ob koncu leta Če potegnemo ob koncu leta črto pod dogajanje v našem slovenskem svetu, moramo najprej ugotoviti tri presenetljiva dejstva, ki so se zgodila v zadnjem poldrugem letu in ki jih ni mogoče pripisovati samo človeškim silam: padec komunizma, odhod jugoslovanske vojske iz Slovenije in proglasitev slovenske samostojnosti in neodvisnosti. Hvala Bogu za vse troje! Seveda pa naša bilanca ni samo pozitivna. Je tudi močno negativna, tako na zunaj kot na znotraj. Od zunaj že dolge mesece pričakujemo, da nas bo svet priznal za samostojne in neodvisne, a gospodom, ki se srečujejo ne (pre)mnogih sejah, se nič ne mudi. Nepriznana Slovenija ne more nastopati v tujini kot enakopraven trgovski partner in sklepati pogodb, kar pomeni za njeno gospodarstvo resnično katastrofo. Ker je Evropska skupnost sedaj zaradi srbskega nadaljevanja vojne po nerazumljivi logiki gospodarsko kaznovala vse republike bivše Jugoslavije in jim črtala nekatere ugodnosti, je slovenska trgovinska bilanca še bolj neugodna. Temu je treba prišteti tudi to, da se je za Slovenijo skoraj povsem zaprlo bivše jugoslovansko tržišče. Ta zunanja težava je obenem eden najbolj težkih notranjih problemov Slovenije. Gospodarska kriza se iz dneva v dan veča: cene se višajo, kupna moč tolarskih bonov pada, brezposelnost raste, podjetja zapirajo vrata. Opozicija, ki jo obvladuje bivša partija, si v tem hudem času privošči razkošje, da delo vlade načrtno blokira. A kriza je še drugačna in globlja. Bivša partijska ideologija je navzoča še v vseh porah narodnega življenja. Najhujše je, da je partija v svoji dolgi vladavini podrla mnoga nravna načela, brez njih je pa na dolgo roko sleherni narod obsojen na smrt. Ta načela spet vnašati v zavest ljudi je skoraj enako obujanju mrtvih. A ne ostaja nič drugega. Zlasti kristjani bodo morali s skritim, potrpežljivim in dolgotrajnim delom vnašati v slovenski prostor resnico, pravico, spoštovanje, poštenje, delavnost . . . V adventu smo. Tudi slovenskem. Takšnem in drugačnem. Advent je čas upanja. Po prvem adventu je prišel Bog na zemljo. Zakaj bi tudi po našem ne prišel? V takšni in drugačni obliki. Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven- UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Belgija . 550 fran. skih izseljenskih duhovnikov, dia- Viktringer Ring 26, Francija.... 80 fran. konov in pastoralnih sodelavcev v A-9020 Klagenfurt Italija . 18.000 lir Evropi. Založnik: Mohorjeva dru- Austria Nizozemska. 26 gld. žba v Celovcu. Nemčija 25 mark Odgovorni urednik: Jože Drolc, NAROČNINA Švica , 23 franc. Parkgatan 14, 41138 Göteborg. Švedska 80 kron Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, (v valuti zadevne dežele): Avstralija ... 14 dol. 9020 Celovec, Viktringer Ring 26. Avstrija . .170 šil. Kanada 17 dol. Anglija .8,50 tun. ZDA . 13,50 dol. Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NAŠE LUCI. PRINTED IN AUSTRIA. Naročnino lahko plačate tudi na poštni čekovni račun (Österreichische Postsparkasse) štev. 9.564.255 Z-------------' pismo iz don Kamilovega mlina pričakovanje se ni izpolnilo s________________________ V zadnjih dveh letih se je doma marsikaj spremenilo. Doživeli smo nekaj veselih, pa tudi precej bridkih trenutkov. Sedaj, po končani vojni, že skoraj pol leta čakamo, da nas svet prizna in nam privošči samostojno državo. A Evropa nima posebnega posluha za naše želje. Vedno znova in znova zatrjuje, da nas bodo priznali, če se bodo napadi nadaljevali. Ti se sicer v sosednji Hrvaški še vedno vsak dan ponavljajo, a Evropa razen nekaj groženj nič ne ukrene. Nam je to obotavljanje in čakanje nerazumljivo, Evropa pa misli drugače. Ne želi si sprememb, kajti vsaka sprememba prinese nove težave in nove odnose. Zato bodo zavlačevali, dokler bo to sploh mogoče. Mi kljub vsemu upamo in ne bomo odnehali, dokler ne pridemo do svoje pravice. Če so naše želje po spremembah za veliki svet nezaželene, veljajo za naš mali vsakdanjik še bolj. Nihče ne želi izgubiti pravic, posebej še privilegijev, ki si jih je v preteklih letih pridobil (pošteno ali nepošteno, to po njegovem mnenju ni važno). Lahko rečemo, da se pri nas doma kljub velikim zunanjim spremembam na znotraj ni še skoraj nič spremenilo. To sem te dni čutil na svoji koži. Na moji novi župniji je veroučna učilnica neprimerna in v resnici vse prej kot učilnica. Tukajšnja šola pa je moderna. Sicer ni preveč prostorna, menda je za en razred premajhna, pa sem bil vseeno prepričan, da bi se dalo, kot danes lepo pravimo, vskladiti moje želje z možnostmi, ki jih nudi šola. Bil sem tudi prepričan, da je danes že možno dobiti v šoli prostor za poučevanje verouka, saj so minili časi, ko sta si stala Cerkev in šola nasproti kot pes in mačka. Šel sem v šolo. Res se nisem prej najavil. Kratko malo sem med velikim odmorom vstopil v konferenčno sobo (zbornico). Na oknih so otroci zagnali vik in krik: „Župnik je prišel!" Nekaj nenavadnega za otroke. A ne samo zanje, ampak tudi za učiteljski zbor. „Rad bi govoril z ravnateljem. Sem novi župnik," sem se predstavil. Nekaj časa je vladal molk. Potem se je eden od njih ojunačil in povedal, da ravnatelja danes ni tu. Sledila je mučna tišina. Nihče se mi ni predstavil, nihče ponudil stola. V zadregi so učiteljice delile kavo. Poskušal sem jih zaplesti v pogo- vor, češ vas je toliko, jaz sem pa za verouk sam. „Bo pa bolj kvalitetno," je nekdo pripomnil. Potem je spet zavladala tišina. Nihče si ni upal sprožiti vprašanja, zakaj sem sploh prišel. Kdo naj bi prevzel odgovornost, da bi javno v zbornici govoril z župnikom! Preobčutljivo, prenevarno! Le kaj bo rekel sosed! Kako me bodo ocenili, če bom naenkrat prijazen s tistim, s katerim ni bilo dovoljeno petinštirideset let govoriti! Ne, tako preprosto ta stvar res ne gre. Odrešil sem jih — pa tudi sebe — mučne tišine z zagotovilom, da bom prišel takrat, ko bo ravnatelj tu. Vidno so se oddahnili. Sedaj je že nekaj časa od tega. Ne vem, če bom še šel. Če bodo učitelji takšnega mišljenja kot sedaj, ne bo kaj prida: ne bo možnosti za pogovor, še manj za kakšno resnično sodelovanje. V veljavi je sicer zakon, ki dovoljuje učenje verouka v šoli, če nima župnija ustreznih prostorov, pa tudi šolski pouk v župnišču, če jih nima šola, a kaj ta zakon pomaga, če ga ljudje niso pripravljeni sprejeti! Kristjani smo ljudje zravnanih teles in dvignjenih glav. Vsaj tako bi moralo biti. Po tem bi se morali razlikovati od nevernih. Tudi neveren človek lahko dvige glavo — v ponosnem, trmastem vztrajanju v nesmislu in obupu, ki sta zadnje obzorje njegovega življenja. Tudi to je lahko veličina, a tragična, prav nič osrečujoča. Kristjan pa je človek, ki je onstran vse tragike ugledal žarečo ljubezen Sinu človekovega. Tako žarečo, da pred njo izpuhtevajo drobne meglice, ki se plazijo nizko po tleh. Zanj vesolje ni več brezdušna mašinerija, ki proizvaja človeška srca samo za to, da jih mečka in mendra, temveč je vse stvarstvo en sam dih božje ljubezni. Advent je čas, ko se iz večnosti vlije slap neizrekljive luči. Zato je vredno odlepiti pogled od vsakdanje sivine in se zazreti v resničnost, ki je tako polna in bogata, da pred njo vse drugo kratko malo izgine. Miha Žužek r > Jezus je nekoč odpustil grehe mrtvoudnemu. Mnogi so se ob tem pohujševali: „Kako more človek odpuščati grehe?“ Jezus jih je razumel in jim jasno nakazal, da tega ne dela kot človek, temveč kot Božji Sin. In to dela še danes. Pooblastil je apostole: „Katerim boste grehe odpustili, jim bodo odpuščeni.“ Apostoli, škofje in duhovniki so samo podaljšane Jezusove roke, ki delijo odvezo. Pri zakramentu sprave se srečamo s samim Gopodom, on sam nas očisti, duhovnik posodi Jezusu le usta, ki izgovarjajo odrešilne besede. V_______________________________/ Učitelji so še vse preveč ujeti v strah in odvisnost, ki sta jih petinštirideset let dušila in jim vzela pogum, da bi mogli sedaj sprejeti bolj odprto pot, bolj pravično in pametno. Pri tem, žal, pozabljajo, da s takšnim ravnanjem vzgajajo mlade ljudi v nesamostojne in nezgrajene osebnosti. Ovirati mladega človeka na poti k Bogu, pomeni pohabiti mlado dušo, da se nikoli ne bo mogla razviti v polnega božjega otroka. Tarnati in jokati nič ne pomaga. Treba bo še veliko naporov, da bomo prišli do medsebojnega sodelovanja. „Kaj nas vse to briga?" boste rekli. Mogoče vas to res kaj bolj ne zanima, posebno še, če nimate otrok ali če se tudi sicer ne srečujete z vzgojo. Kdor se pa, ve, kako boleča so takšna spoznanja. Neka mati mi je tožila: „Imam tri fante. Sicer so še majhni, a ne vem, kaj naj naredim: ne obvladam jih več." Razumljivo. Če je mlad človek izpostavljen vsem mogočim in nemogočim nasprotujočim si vplivom, po- tem mu tudi ne preostane nič drugega kot večno iskanje, kdo ima prav, mama, učiteljica ali župnik. Nazadnje pa naredi, kar mu trenutno najbolj prija. Tako gre vsa vzgoja zanesljivo po zlu. Sicer se pa človek ne le na tem področju, ampak tudi v vsem ostalem zelo težko spremeni. To mi prihaja na misel, ker smo v adventu. Ta nas hoče spodbuditi k spreobrnjenju in zavestni pripravi na srečanje z Bogom. „Le čemu spet to? Saj smo dobri kristjani. Za božič bomo prišli pogledat v cerkev jaslice, pa potico bomo spekli in seveda postavili božični drevešček s svetlečimi se in sladkimi obeski ter podenj položili darila. K polnočnici nas verjetno ne bo: je le prepozno in predaleč." Nehote pomislim na nemški Hamburg, do katerega prevozi slovenski župnik vsak mesec 1200 kilometrov, da lahko opravi za rojake mašo v materinem jeziku, pa si kljub temu večina njih privošči razkošje, da ostane tedaj lepo doma v topli postelji! (Tu lahko ta in oni slovenski kristjan na tujem malce pobrska po svoji vesti, kako ravna s svojim slovenskim dušnim pastirjem. „Hamburgi" imajo namreč lahko različne oblike!) Advent nas kliče k spreobrnitvi. Moramo se spremeniti. Moramo spremeniti odnos do njega, ki prihaja, da naredi iz nas božje otroke in svoje sodelavce. Ali je božič res postal samo še dela prost dan, praznik folklornih običajev? Apostol Pavel nam kliče, da je čas, da vstanemo od spanja. Naj bi nas ne zajele le snovne dobrine. Imejmo čas in smisel tudi za duhovne. (Na vrednotni lestvici so te pred onimi.) Vzemimo v teh večerih v roke sveto pismo. Skušajmo odpraviti iz sebe vsaj eno napako, ki nas bremeni. Okrepimo v sebi misel, da nas ima Bog neskončno rad — na ljubezen je pa mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Ne razočarajmo Boga! Obhajajmo božič kot božji otroci z velikim veseljem. To vam za praznike iz vsega srca želi Vaš don Kamilo Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. • Cesar Avgust se je imenoval s polnim imenom Gaj Julij Cezar Oktavi-jan. Živel je od leta 63 pred Kr. do leta 14 po Kr. Cesar je bil od svojega 32. leta pa do smrti. Ker je cesarstvo notranje utrdil in ga močno razširil, mu je dal rimski senat častni naslov Augu-stus (Vzvišeni). • Avgust je izdal ukaze o popisovanju svobodnih državljanov, oboroženih sil in bojne mornarice, da je ugotovil moč cesarstva, pa tudi ljudsko premoženje; na podlagi tega zadnjega je lahko potem odmeril osebni davek in davek na nepremičnine. Pod Avgustom se je trikrat vršilo popisovanje po vsej rimski državi — „ves svet" pomeni rimsko cesarstvo, ki je obsegalo skoraj ves tedaj znani svet. To je bilo prvo popisovanje, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. • To popisovanje je bilo prvo od tistih, ki so se vršila le po vzhodnih provincah rimskega cesarstva in to vsakih 14 let. Vodil ga je rimski vojskovodja tam na gmajnci v revni štalci Publij Sulpicij Kvirinij med letoma 8 in 6 pred Kr. • Najbrž se je to zgodilo šest let pred začetkom sedanjega štetja. Scit-ski menih in poznejši opat v Rimu Dionizij Mali je namreč poskušal okrog I. 525 izračunati, katero leto po ustanovitvi Rima je bil Jezus rojen. Pri tem se je zmotil najmanj za šest let: Jezus je bil rojen vsaj šest let pred začetkom sedanjega štetja. Kakor glede leta, tako nam tudi glede dneva in meseca Gospodovega rojstva evangelisti niso zapustili nobenih podatkov. Cerkev je izbrala 25. december zato, ker so na ta dan pogani obhajali praznik „ rojstva nepremagljivega Sonca". S tem je nadomestila poganski praznik s praznikom rojstva Jezusa Kristusa, ki je luč sveta in pravo, nepremagljivo sonce. Vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. • Slehernik je moral iti v tisti kraj, kjer je imel nepremičnine. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. • Potomci Davidovega rodu so imeli še v tistem času v Betlehemu nekaj skupne posesti. Zaradi tega je moral Jožef iz Nazareta na pot tja, okrog 150 km, tri do štiri dni pešhoje ali ježe na oslu. • Žene so morale k popisovanju samo, če je šlo za osebni davek (davek na glavo) ali če so bile glavni dedič. Davek na glavo so morale poleg moških plačevati tudi ženske od 12. leta dalje. • Marija je bila tedaj že prava Jožefova žena. S tem, ko evangelist pravi „zaročena", hoče reči, da Jožef ni bil oče tega otroka. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, da bi rodila. Rodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. • Beseda „prvorojenec“ ne pomeni, da je Marija rodila za Jezusom še druge otroke, ampak je to starozavezni verski izraz: vsak prvorojenec je bil posvečen Bogu. • Ker stojijo jasli običajno v hlevu, sklepamo, da je bil Jezus rojen v hlevu vital vodušek pri nas je sveti večer doma Pri nas je sveti večer doma, četudi ni zunaj še nič snega, četudi ni zunaj še nič ledu. Veliko naberemo si mahu iz smrekovih vej, da božično diše. Po hribčku zelenem pa kot iz srca do jaslic pelje svetla steza: po njej ljubezen do Jezusa gre. božji nam je rojen sin M k oziroma v votlini, v kateri je imela v času mraza ali dolgotrajnega deževja živina zavetje. Zanesljive zgodovinske priče potrjujejo, da je bila Jezusova rojstna votlina na vzhodnem pobočju griča, na katerem stoji Betlehem. • Evangelist nič ne pravi, da so Betlehemčani Jožefa in Marijo negostoljubno odklonili. Zanju mogoče zato za praznik rojstva Božjega sina vam želimo iz vsega srca naklonjenosti okolja, toplega počutja v družini, v duši pa miru in globoke sreče, ki ju lahko da samo Bog. vaši dušni pastirji s sodelavci ni bilo prostora, ker je bila Marija na porodu in sta se iz gneče rajši umaknila v zatišje. Jožefu pa je bila kot domačinu okolica Betlehema dobro znana. • Prenočišče ali gostišče (današnji vzhodnjaški „kan") je bil velik, ograjen in nepokrit prostor, kjer so potujoči ljudje in živali dobili zavetje. Na vzhodni strani je bilo nekaj zaprtih prostorov za premožnejše potnike, drugi pa so si poiskali ležišče pod odprtimi stebre-niki ob stenah ali na obširnem dvorišču med živino. Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali pod milim nebom in se čez noč vrstili na straži pri svoji čredi. • To se ni zgodilo na prostranem pašniku, ampak na pastirskem prenočišču. Pastirji so čez noč zaprli čredo v ograjen, nepokrit prostor in se vrstili na straži. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala, da so se zelo prestrašili. • Gospodov angel lahko pomeni Boga samega ali pa njegovega poslanca. Na neki način je Bog sam — Go- V najtemnejši noči leta se spominjamo človeškega rojstva Božjega Sina. Večina kristjanov se pripravlja na polnočnico v družinskem krogu. V tej noči se spominjamo izpolnitve Božje obljube, da bo Bog poslal svojega Sina na svet. V tej noči sta se Marija in Jožef pripravljala na otrokovo rojstvo. Polnočna maša doseže svoj vrh v evangeliju, preprostem poročilu o Jezusovem rojstvu. Ta otrok v jaslih je v resnici Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Vso mašo prepleta petje naših lepih božičnih pesmi. Praznovanje se nadaljuje v družini. Jaslice, božične pesmi, zimzeleno življenjsko drevo, zvonjenje iz zvonikov — božič je praznik, ki nima para v vsem letu. Božič je z ene strani praznik revščine in ljubezni — Bog je prišel med nas kot otrok, v jasli, v hlev, med ovce in pastirje, samo iz ljubezni do nas — po drugi strani pa praznik bogastva — saj je ta, ki je prišel k nam, Bog. Prav je, da je božič zato dan tople domačnosti, ko ostajamo v družinskem krogu, obenem pa praznik odprtosti tudi do drugih, posebno do odrinjenih, zapostavljenih, odpisanih. Božji nam je rojen Sin, radujmo se. K nam je prišel iz višin, veselimo se. Iz prečiste Deve rodbine kraljeve Božji nam je rojen Sin. spodova svetloba jih je obsijala — razodel pastirjem Jezusovo rojstvo. Angel pa jim je rekel: „Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.“ • Evangelist pripiše naziv „ Davidovo mesto“ Betlehemu — v Stari zavezi je to vedno Jeruzalem — najbrž zaradi napovedi preroka Miheja, da bo iz Betlehema izšel on, ki bo vladal Izraelu. • Angel omenja vse Jezusove bistvene oznake: Jezus je Davidov sin, Odrešenik, Maziljenec, Bog. In v hipu je bila pri angelu množica nebeških zborov, ki je hvalila Boga in govorila: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.“ • Slava Bogu pomeni: s tem da je Božji Sin postal človek, je počaščen Bog v nebesih. Ko so angeli odšli od njih v nebesa, so pastirji rekli drug drugemu: „Pojdimo v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!“ Pohiteli so in našli tam Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu. Nato so se pastirji vrnili ter Boga slavili in hvalili za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo oznanjeno. • Marija je premišljevala tudi s srcem. Vzhodnjaki ne premišljujejo stvari le razumsko, hladno, temveč tudi s čustvi, z ljubeznijo do tistega, kar premišljujejo. Premajhna sem bila takrat, da bi razumela, da je le srce in urejena družina tisto, kar danes lahko sprejme in greje sveto družino. Mama mi je pustila, da sem sama postavila v hlevček figurice — Marijo, Jožefa in Jezusa — po mahu pa razporedila ovčke in pastirje. Bila sem najmanj toliko srečna kot takrat pastirji v Betlehemu, ko so našli otročička v jaslih. Ko so bile jaslice postavljene, smo blagoslovili hišo. Mama je iz peči vzela žerjavico, jo nasula v staro ponev in na žerjavico stresla kadila. To ponev je potem okrog hiše nosil oče. Zame pa je v kozarec nalila blagoslovljene vode, da sem s pušpanovo vejico kropila po hiši. Tako lepe spomine imam na očetove molitve! Povedal mi je, da se jih je naučil od svojega očeta. Ko smo blagoslavljali v kleti, je molil: „V čast sveti Jedrti, da bi nam miši ne delale škode. Oče naš . . .“V hlevu je dejal: „V čast svetemu Antonu za zdravje pri živini. Oče naš ..." Pod zvezdnim nebom je molil: „V čast svetemu Miklavžu, pomočniku na gorah in na vodah. Oče naš . . .“Ko smo hodili po hiši, je dejal: „V čast svetim angelom varuhom. Oče naš ..." Prišla so leta, ko nisem bila več otrok. Prav tako smo postavljali jaslice in blagoslavljali hišo, a v meni ni bilo več tistega otroškega veselja. Bila so leta, ko so nam v šoli predstavili Dedka Mraza in ko pri pouku nismo smeli govoriti o veri. V tistih letih sem se božiča bala. Nasmehnila sem se spominom. Tudi košara je bila že polna mahu. Doma sem ga zložila na podstrešje, da se osuši, kot je dejala mama. „Letos pa komaj čakam božični večer!“ sem vzdihnila in moje srce je bilo mirno. Prišel je božič. Na sveti večer sem bila med molitvijo rožnega venca zazrta v jaslice in sem premišljevala: kakor se je dala Marija vsa Bogu za uresničitev njegovih načrtov, tako bi tudi jaz rada zvesto izpolnila božje načrte, rada bi bila dobra žena in mati, ki bi se vsa darovala. Ne samo peč, tudi moje srce je dajalo toploto otročičku v jaslicah. Koliko veselja je bilo zopet v meni! „ Hvala ti, Gospod, tudi za leta iskanja in nemira!“ , . Janja moji božični večeri V letošnji zgodnji jeseni je bilo, ko mi je mama naročila, naj pojdem po mah za jaslice. „Da se do božiča osuši,“ mi je razložila svojo zgodnjost. Vzela sem košaro in odšla v gozd, kjer sem s skal luščila najlepše in največje mahove. Med tem so mi spomini ušli nazaj v najzgodnejše otroštvo in med moje najlepše božične večere. Takrat, v tistih letih mi je mama med razporejanjem mahu pod bogkov kot, kjer naj bi stale jaslice, pripovedovala zgodbe iz svetega pisma. Tisto, kako je angel prišel povedat Mariji, da bo dobila otroka. Pa tisto, kako sta Marija in Jožef v Betlehemu iskala prenočišča, a ga nista našla . . . Moja dežela. Z X na sploh <_____________j SLOVENIJA IMA DVA MILIJONA PREBIVALCEV Šele od letošnjega januarja ima Slovenija več kot dva milijona stalnih prebivalcev. Zavod za statistiko Slovenije je sporočil, da je bila konec letošnjega januarja presežena meja dveh milijonov za 221 prebivalcev, konec junija pa za 1768. Med stalnimi prebivalci manjkajo zdomci, nadomeščajo jih pa tisti z začasnim prebivališčem v Sloveniji: prvih in drugih je približno po 55.000. Po juniju je zaradi odhoda oficirskih družin JA število spet zdrsnilo pod dva milijona, število začasnega prebivalstva so pa povečali begunci. SLOVENSKI POTNI LIST V celjskem podjetju Cetis so v dobrega pol leta dokončali tehnologijo izredno zahtevne in zapletene izdelave slovenskega potnega lista. Izdelan je po zadnjih evropskih pravilih in je torej manjši od sedanjega. Je temno modre barve. Na naslovnici ima v zlati barvi natisnjen slovenski grb ter napisa REPUBLIKA SLOVENIJA in POTNI LIST. Na zadnji strani ima igličasto vtisnjeno serijsko številko. Potni list je med najboljšimi v Evropi. Tretja stran je plasti-ficirana, tako da je imetnikova fotografija zavarovana pod zaščitnim plastičnim listom. Papir ima vgrajenih vsaj sedem zaščitnih mehanizmov. NOVE REGISTRSKE TABLICE Lastniki avtomobilov bodo v januarju lahko začeli zamenjavati stare avtomobilske tablice z novimi, ki bodo začele takrat veljati. V Kovinski industriji Ig jih bodo začeli izdelovati v decembru. Nove tablice bodo evropske velikosti, torej takšne, kotjih imajovAvstriji in Nemčiji. Imele bodo belo podlago, zelen okvir, črne črke in mestne grbe. S sedanjo tehnologijo KIG izdela lahko na mesec 100.000 parov registrskih tablic — vsak avto potrebuje dve tablici. NEMŠKI KONZULAT V LJUBLJANI Devetim tujim konzulatom v Sloveniji (avstrijskemu, italijanskima v Ljubljani Slomškov spomenik v Mariboru. in Kopru, centralno-afriškemu, belgijskemu, nizozemskemu, norveškemu, tajskemu in finskemu) se je zdaj pridružil še nemški generalni konzulat. Takoj po mednarodnem priznanju Slovenije bo poslaništvo lahko preraslo v veleposlaništvo. Z odprtjem konzulata je nastal vtis, da se Nemčija resno pripravlja na priznanje Slovenije. SLOVENSKI MED Z ZAŠČITNO ZNAMKO Slovenskih čebeljarjev je prek sedem tisoč. Slovenskemu medu priznavajo izredno kakovost tudi države, ki imajo glede njega zelo stroga merila. Dogaja pa se, da se na našem tržišču prodaja skupaj z odličnim domačim medom tudi mnogo slabši uvoženi skoraj po isti ceni. Ker po sedanji zakonodaji ni treba označiti porekla medu, potrošnik ni zavarovan. Zveza čebelarskih društev je zato izdala pravilnik o pogojih za dodeljevanje zaščitne znamke in uvedla nadzor nad medom na osnovi kemičnih pregledov. CENE RASTEJO Rast drobnoprodajnih cen v tolarjih ni nič manjša od rasti dinarskih cen Kostanjevica na Krki — cerkev. pred tem: od uvedbe tolarja so se do prve tretjine novembra povišale za 18 %. V zadnjih treh mesecih so drobno-prodajne cene v naših tržnicah zrasle za 66,6, v zadnjih šestih mesecih za 134, v zadnjem letu pa kar za 209 °/o. Prodaja živil se je od pomladi zmanjšala za eno tretjino, v zadnjem letu pa kar za polovico. Ljudje kupujejo več kruha in mleka, ker so pač primorani bogatejšo hrano nadomestiti s preprostejšo. SMUČANJE BO LETOS DRAGO Cene smučarskih dnevnih vozovnic brez popustov se gibljejo od 800 (Kranjska gora, Vogel, Kanin) prek 650 (Pohorska vzpenjača, Golte) do 300 tolarjev (Zatrnik, Črmošnjice, Ulovka). Vozovnice bodo cenejše na letošnjem sejmu Ski expo, ki bo od 4. do 8. decembra. REKA HRVAŠKIH BEGUNCEV NE PRESAHNE Po podatkih iz srede novembra je bilo v Sloveniji prijavljenih več kot 21 tisoč beguncev iz Hrvaške, okrog šest tisoč pa neprijavljenih. Stanovali so po hotelih, pri sorodnikih, prijateljih in znancih. Njihovo število narašča, saj jugoslovanska armada napoveduje še hujše napade na Hrvaškem, pred vrati je pa tudi zima, ki vojnim brezdomcem tudi ni naklonjena. Za Slovenijo so begunci veliko finančno breme. Nastanitvenih možnosti je čedalje manj. Med begunci je tudi kakšnih 900 nosečnic. 10. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM V Ljubljani se je sredi novembra vršil 10. Slovenski knjižni sejem. Poleg običajnih slovenskih knjižnih založb so ponudile svoje knjige tudi Družina, Ognjišče, Katehetski center, Mohorjeva družba, in vrsta novih izdajateljskih hiš, majhnih in velikih. Vrstile so se tiskovne konference o knjižnih novostih in načrtih, nastopi piscev, urednikov, založnikov, podpornikov, gledaliških igralcev, kulturnikov in politikov. Ugotovili so, žal, tudi, da se položaj knjige slabša s padanjem kupne moči denarja. Ob tej priložnosti je izšel peti, to je zadnji zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika in pa peta knjiga Slovenske enciklopedije. MEDNARODNA SMUČARSKA ZVEZA (FIS) JE SPREJELA SMUČARSKO ZVEZO SLOVENIJE Sprejem Smučarske zveze Slovenije v FIS je za Slovenijo izjemen športni dogodek, ki pa je tudi prispevek k mednarodnemu političnemu priznanju samostojne Slovenije. Mednarodna športna javnost je temu dogodku posvetila veliko pozornost. Povsod so poudarili velik ugled, ki ga uživa v svetu slovensko smučanje, saj sta samo letos stala na zmagovalnih stopnicah svetovnega prvenstva skakalec Franci Petek in slalomistka Nataša Bokal. od tu in tam AJDNA NAD POTOKI Potoki so vasica na južni strani ceste Ljubljana — Jesenice, oddaljena dva kilometra od Koroške Bele, pod vznožjem strme Ajdne. Tja so se nekdaj zatekli ljudje in si zgradili pravo naselje. Sedaj, po stoletjih, so se strokovnjaki lotili raziskovanja in po 15-letnem trdem delu odkrili prave starinske bisere: naselje s starokrščansko cerkvijo, grobove in številne predmete takratnih naseljencev. CELJE V tukajšnjem Muzeju novejše zgodovine so odprli razstavo Nikoli več, ki je govorila o nanasilju in mirovništvu. Čeprav je bila načrtovana že za čas pred vojno v Sloveniji, je bila njena postavitev možna šele konec oktobra, kar pa je kot znamenje sovpadlo s končnim odhodom zadnjih vojakov JA iz Slovenije. Med drugim je razstava predstavila podatke o mirovnih gibanjih po svetu, kot najvažnejše sporočilo pa je poudarila, da se je treba za mir prizadevati nenehoma. GORNJA RADGONA Spet so postavili na svoje mesto obnovljeni zvonik radgonske cerkve sv. Petra. Zanj so prispevala denar predvsem avstrijska podjetja in posamezniki. Zvonik je letos poleti poškodovala jugoslovanska zvezna vojska. Ob zopetni namestitvi zvonika so domačini pripravili poseben praznik, na katerem je spregovoril slovenski kulturni minister Capuder. ILIRSKA BISTRICA Ob mesecu požarne varnosti so tu priredili tekmovanje gasilskih društev južnoprimorske pokrajine. Na njem je sodelovalo 26 skupin iz obalnih občin Sežane, Postojne in Ilirske Bistrice. Veterani so se pomerili v vaji z motorno brizgalno in v štafeti. Gasilski pripravniki pa so tekmovali v vaji z vedrovko, v teku čez ovire in v štafeti. KOČEVSKI ROG Pod Krenom in pri Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu je za Vse svete gorelo na tisoče sveč, ki so jih prižigali svojci pobitih po vojni na mestu današnjih množičnih grobišč. Sveče pa so gorele in šopki označevali še številna druga mesta v Kočevskem Rogu, kjer so pokopane žrtve revolucije. KRANJ V prostorih Gorenjskega sejma v Kranju se je vršil 17. sejem za oddajo in prodajo rabljene športne opreme po zelo ugodnih cenah. Kupovati in prodajati je bilo mogoče alpske in tekaške smuči, smučarske palice, čevlje, oblačila, drsalke, planinsko opremo in vrsto drugih športnih predmetov. Na sejmu so bile predstavljene tudi vse športne dejavnosti, kot so planinsko-alpska, smučarske posebnosti (akrobati in podobno), tenis, jadranje, letalstvo in druge. Na voljo so bile tudi vse informacije o zimskošportnih središčih, smučarskih vozovnicah in vsem drugim, kar je povezano z zimskim športom. LJUBELJ Letos je tu prvič zapadel sneg 19. oktobra. Na višini 900 metrov se je obdržal nekaj dni. Vsi, ki so se čez ljubeljske klance vračali iz Avstrije, so morali pogonska kolesa ovesiti z verigami, ker jih sicer avstrijski policisti niso pustili proti prelazu. Kdor ni imel verig, je moral za vleko do meje plačali avstrijskemu vozniku vlečnega vozila po 1000 šilingov. LJUBLJANA Na Gospodarskem razstavišču se je vršil 23. sejem Narava — zdravje. Zajel je vsa področja, ki človeku zagotavljajo Obrisi Tabora v Loškem potoku. Tu se je med zadnjo vojno začel prvi upor proti revoluciji. zdravo življenje, od zdrave prehrane — njenega pridelovanja, predelave in uporabe — do zdravega doma z razstavo Okolju prijazen dom. Predstavili so nego, kozmetiko, zdravilna zelišča, čaje, naravne načine zdravljenja, zdravstveno masažne pripomočke, fizioterapijo, preventivno zdravstvo, bio-energetiko, izdelke za zdravo spanje, zdraviliški in kmečki turizem, okrasne rastline, gobje bogastvo Slovenije in varstvo okolja. Sejem si je v petih dneh ogledalo 30.000 obiskovalcev. Kljub nekaj manjšemu obisku kot lani je bil sejem uspešen. LJUBLJANA Na praznik Vseh svetih je bila žalna slovesnost ob lipi sprave na ljubljanskih Žalah. Da o tej slovesnosti ljubljansko „neodvisno" Delo ni poročalo, je kajpada razumljivo. Prejšnji dan pa je bil na Novih Žalah slovesen spomin na vse, ki so letos poleti izgubili življenje v vojni na Slovenskem. Ob novem spomeniku je govoril predsednik republiške skupščine Bučar in med drugim rekel, da to ni slovo, ampak snidenje, kajti „domovina ni samo fizični prostor, ampak tudi in zlasti naš skupni duhovni prostor in se zato ne omejuje samo na žive ljudi; v njem imajo mesto tudi vsi, ki so skupno z nami ustvarjali ta duhovni svet: so del nas." V njihovi nesebični pripravljenosti, žrtvovati zadruge največ, kar človek lahko žrtvuje, namreč samega sebe, je pa skrivnost preživetja našega naroda. Naša zmaga namreč ni bila rezultat boljšega orožja, pameti ali znanja, ampak naše večje moralne moči. MARIBOR Po skoraj štirih mesecih je začela ponovno voziti Pohorska vzpenjača. Od leta 1957, ko je bila zgrajena, je bilo zdaj prvič, da toliko časa ni delala. Drobec granate, namenjene radijskemu stolpu na Pohorju, je pred štirimi meseci presekal vlečno vrv na njej. Številni Mariborčani, ki so se zbrali k ponovnemu odprtju vzpenjače, so si privoščili tudi domačo zabavo. MARIBOR Na Taboru so odprli novo zasebno lekarno Arnika Montana. Gre za star tip lekarne, kjer so z nasveti in zdravili pomagali vsakemu kupcu posebej. Lastnica lekarne pripravlja domača zdravilna zelišča sama po preizkušenih receptih. Tako je mogoče dobiti sirupe proti kašlju, zdravilna mazila, zdravilno zeliščno kozmetiko, razne vrste čajev in kapljic, sredstva za nego dojenčkov in zdravila za male živali. Notranjost cerkve v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. METLIKA V metliškem gradu so proslavili 40-letnico delovanja Belokranjskega muzeja in ob tej priložnosti v grajski kleti odprli stalno vinogradniško zbirko. Belokranjski muzej hrani okoli 8000 predmetov, od katerih so nekateri prava redkost. Muzej s svojima oddelkoma v Semiču in Vinici ohranja kulturno dediščino celotne Bele krajine. Že nekaj let se mora v okviru slovenske muzejske meje potegovati za svojo samostojnost, to je, da pokriva samostojno pokrajino Belo krajino, ki ni le kakšen privesek Dolenjske. PORTOROŽ Kakšnih sto katoliških izobražencev iz skoraj vseh primorskih občin se je zbralo v portoroškem župnišču k pogovoru o delovanju klubov krščanskih izobražencev, ki imajo prav na Primorskem za seboj že dolgo dobo delovanja, saj so nastali že pred prvo svetovno vojno. Pred kakšnim letom so začeli te klube obnavljati. Zdaj so dokončno zaživeli v Idriji, Ajdovščini, Postojni, Novi Gorici in Kopru, ustanavljajo ga pa tudi v Ilirski Bistrici. Predavanje je imel dr. Kermauner. Med dru- gim je povedal, da je država na Slovenskem sicer nehala biti jugoslovanska in marksistična, še zdaleč pa ne idealna ne krščanska. PROSENJAKOVCI V tem kraju na narodno mešanem območju ob madžarski meji so proslavili prvo desetletje dvojezične osnovne šole. Prosvetni program so pripravili osnovnošolci z obeh strani meje v slovenskem in madžarskem jeziku. Danes je jasno, da je odločitev izpred desetih let za to šolo pravilna. Danes je v njej sedem oddelkov s 132 učenci, blizu 20 pa jih hodi v šolo v podružnice na Hodošu in Domanjševcih. Že v vrtcu se malčki učijo oba jezika, slovenskega in madžarskega. Takšno dvojezično učenje se potem nadaljuje v nižjih razredih osnovne šole. SLOVENJ GRADEC V splošni bolnišnici Slovenj Gradec so po več kot desetletnem delu končali dializni oddelek in lekarno. Obe pridobitvi se nahajata v kletnih prostorih otroškega oddelka. Dializni oddelek bo olajšal življenje težkim ledvičnim bolnikom, lekarna bo pa pripomogla k uspešnejšemu delu bolnišnice. SLOVENSKA BISTRICA Višji učenci tukajšnje največje osnovne šole so imeli svoje prirodoslovne dneve. Nabrali so plodove v gozdu, na poljih in vrtovih. Z učiteljicami priro-doslovja so pripravili razstavo Narava daje. Med drugim so razstavili 185 vrst užitnih in neužitnih gob. SMLEDNIK Izredno prometna republiška cesta med Škofjo Loko, Vodicami in Kamnikom teče tudi skozi Smlednik, kjer je pa najslabša. Najprej so cesto asfaltirali od Zapog do Hraš, zdaj so se pa odločili, da bodo gradbena dela nadaljevali vse do osrednjega križišča v Valburgi. Obenem bodo tudi rešili odvod voda, ki po dežju pridrvijo z bližnjega Starega gradu. SV. JOŠT NAD KRANJEM Odprli so novo asfaltirano cesto Stražišče—Sv. Jošt, katere gradnjo je denarno podprla kranjska občina. Letos praznuje romarska cerkev na Sv. Joštu 250-letnico dograditve, zato so jo farani obnovili: v osmih mesecih so jo z vezavo rešili pred propadom in jo oblekli v novo pročelje, pri čemer so več kot pol delovnih ur opravili sami, obenem pa prispevali material in denar. Le desetino stroškov je povrnila občina. Nekateri, predvsem Kranjčani, se povzpnejo na Sv. Jošta vsak dan. Imenujejo se Joštarji. Eden od njih je 92-letni Gabrov ata iz Stražišča. ŠENTVID NAD LJUBLJANO Na župnijski cerkvi so na dveh ploščah izpisali v kamen imena 52 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Odkrivanje teh imen je trajalo 46 let, seveda ne po krivdi teh, ki so se sedaj žrtev spomnili s tema ploščama. ŠENTVID NAD LJUBLJANO Tukajšnja župnija sv. Vida je ob svoji 900-letnici izdala zbornik o zgodovini fare. Devet piscev opisuje njene župnike, pomembne osebnosti, znamenja, Škofove zavode in drobce iz farne kronike. ŠMARTNO PRI LITIJI V tukajšnji cerkvi je bil koncert treh domačih pevskih skupin, ki so ga poimenovali Šmartinu za god, saj je Martinovo šmarski krajevni praznik. Koncert je bil posvečen 90-letnici cerkve sv. Martina. VIDEM V DOBREPOLJU V tukajšnjem kulturnem domu, ki ga je pred vojno zgradil župnik Merkun — ob koncu vojne se je iz Slovenije izselil v Ameriko in tam kasneje tudi umrl — se je k že ustaljenemu srečanju ljudskih pevcev in godcev iz vse Slovenije zbrala polna dvorana ljudi. Tu ni bilo nič izumetničenega, ampak le vse pristno. Zapet in zaigrat so prišli iz prekmurskih Filovcev in Beltincev, iz Velikega Bukovja pri Ilirski Bistrici in Gabrja izpod Gorjancev, iz Dolane v Halozah, Kostela, Zagorice, domačega Vidma in Trsta. Večina pesmi je bila občinstvu neznanih, kar pa je znamenje, kako bogata je slovenska ljudska pesem. Večer je bil resnični praznik narodne, ljudske kulture. vrenje slovenskem kotlu V KOPRU PRIREDITEV OB ODHODU ZADNJEGA VOJAKA JA V soboto, 26. oktobra, je na prireditvi, s katero je Republika Slovenija na ploščadi pred starim koprskim pomolom, od koder so se pred nekaj urami umaknili še zadnji pripadniki JA, proslavila prevzem popolnega nadzora nad svojim ozemljem, teritorialnimi vodami in zračnim prostorom. Poleg visokih slovenskih predstavnikov — Kučana, Omana, Peterleta, Bavčarja, Janše — so bili navzoči tudi predstavniki vseh pokrajinskih štabov TO. Predsednik Kučan je med drugim rekel: „Zdaj je odgovornost za obstoj in prihodnost slovenskega naroda v celoti v rokah republike Slovenije in njenih organov. Republika Slovenija je zdaj svobodna!“ Obrambni minister Janša je povedal, da je ni sile, ki bi nam lahko iztrgala en sam kilometer ozemlja, in da je Slovenija postala varna. S tem je izpolnjen eden od bistvenih pogojev za mednarodno priznanje samostojne Slovenije in dotok tujega denarja. Notranji minister Bavčar pa je opozoril, da je sedaj prišel čas za pospešeno urejanje gospodarskih vprašanj. EVROPSKA SKUPNOST ŽIVI NA LUNI Nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) je v zvezi z diplo- matskimi igrami okrog Jugoslavije napadel nizozemskega zunanjega ministra Hansa van de Broeka. Ta je namreč kritiko politike Evropske skupnosti do Jugoslavije označil za nestrpno. Pri tem je navedel primer ameriškega zunanjega ministra Bakerja, ki kar naprej potuje po Bližnjm vzhodu, da bi omogočil mirovno konferenco. FAZ je očital van de Broeku izgubo stika s stvarnostjo. Na Bližnjem vzhodu sedaj ni vojaških spopadov, zato si Baker lahko vzame čas, na Hrvaškem pa dan za dnem ljudje umirajo in vojna škoda gre zaradi sistematičnega uničevanja dežele v milijarde. To mirno gledati ni nobena diplomacija, ampak škandal. PRAZNOVANJE MOHORJEVE IN MILIJONSKA POMOČ SLOVENSKIH IZSELJENCEV SLOVENIJI 28. oktobra je praznovala Mohorjeva družba v Celovcu 140-letnico svojega delovanja. Od Slovencev so bili navzoči predsednik vlade Peterle, ministri Capuder, Vencelj in Dular in mariborski škof Kramberger, od Avstrijcev pa koroški deželni glavar, celovški župan in škof Kapellari. Na slovesnosti je bilo tudi veliko naših rojakov z vseh koncev sveta. Za odpravo posledic vojne in za človekoljubne namene v Sloveniji so zbrali izredno visoko vsoto: 1,39 milijona mark. Od tega so nabrali v Kanadi poleg zdravniškega materiala 400 tisoč dolarjev, v ZDA 251 tisoč, v Avstraliji 220 tisoč. Velikodušno so darovali tudi rojaki iz Nove Zelandije, Koroške in od drugod. Ček so izročili g. Peterletu, slovenska vlada pa je najzaslužnejšim Slovencem po svetu izročila posebna priznanja. Tudi Mohorjeva družba je podelila Slomškovo priznanje nekaterim našim rojakom po svetu, v zamejstvu in doma. NOVA USTAVA ŽE DO BOŽIČA Nova slovenska ustava naj bi bila čim krajša in naj bi čim manj omejevala, je rekel dr. Bučar, predsednik pripravljal- nega odbora ustave. Če bo šlo vse prav, jo bomo dobili že pred božičem. Zaradi bojazni pred razprodajo slovenske zemlje naj bi imeli tujci sicer pravico do nepremičnin v Sloveniji, nikakor pa ne do zemljišč. Država in verske skupnosti naj bi bile po novi ustavi ločene. S tem določilom so hoteli pomiriti nekatere stranke, ki „se bojijo“ vznika klerikalizma. Eno od spornih določil nove ustave je pravica do prekinitve nosečnosti, kar pomeni za kristjane pravico do umora. Za kristjane je sporno tudi to, da bi bila takšna „pravica" zapisana v ustavi, saj bi bil to edini primer na svetu. Bučar je dejal, da bo oblast propagirala čim večje število rojstev, hkrati pa ne bo preprečevala pravice do splava, ker bi se sicer širili „mazaški" splavi, ki so za žene zelo nevarni. Novi parlament bo dvodomen: nižji dom, poslanska zbornica, bo štel 90 poklicnih poslancev, kar bo bolj poceni kot doslej, ker ne bodo potrebne dodatne komisije; višji dom, državni svet, bo pa imel 40 nepoklicnih poslancev (22 iz pokrajin, po šest pa iz vrst delodajalcev, delojemalcev in stanovskih združenj). Krajevno samoupravo bodo lahko državljani uresničevali prek občin in širših krajevnih skupnosti. Na ta način bo država vrnila svojim občanom del njihovih pristojnosti, ki so jih oni prenesli na državo. SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES JE ZBOROVAL V začetku novembra je v Celju dva dni zboroval 23-članski glavni odbor Svetovnega slovenskega kongresa s predstavniki iz Anglije, Avstralije, Avstrije, Italije, Kanade, Nemčije, Švice, ZDA in vseh odborov iz Slovenije. Manjkala sta le dva člana. Cilji kongresa so bili demokratizacija slovenske družbe, osamosvojitev slovenske države in mednarodno priznanje Slovenije. Prva dva cilja sta že dosežena, uresničitev tretjega je pa blizu. Kongres bo zato odslej postal pobudnik stikov med kulturniki, znan- ( \ analiza dosedanjega dela slovenske vlade o sedanjem položaju Slovenije Slovenska vlada se je sestala na gradu Bogenšperk, kjer je analizirala svoje dosedanje delo. Predsednik vlade Peterle je rekel, da se člani vlade lahko mirno ozrejo na prehojeno pot, saj uspehov ni tako malo, kot trdijo nekateri, predvsem opozicija. Slovenija je samostojna, zapustil jo je zadnji tuj vojak, slovenski fantje ne služijo več vojske v drugih republikah, v tujino je možno potovati s slovenskimi potnimi listi, Slovenija ima lastno valuto. Vse to so zasluge sedanje vlade. Upravičeno je upanje na svetlejšo prihodnost. Tujina opazuje konkretne slovenske korake, ker jo zanima, ali bo Slovenija sposobna preživeti kot samostojna država. Peterle je še povedal, da je opozicija vlado zelo kritizirala, ker je pričakovala katastrofo in razsulo. „Toliko kritik, kot jih je bilo izrečenih na račun dosedanjega dela slovenske vlade, ni bilo na račun prejšnjih napisanih v vseh povojnih letih. Tako bi se lahko neprizadeti opazovalec za trenutek vprašal, ali so na oblasti resnično sami nesposobneži, ki niso kos svojemu delu“ (SLOVENEC). stveniki in gospodarstveniki, ki jih med Slovenci po svetu ni malo. V okviru SSK bo vnaprej delovalo Mednarodno združenje slovenskih razvojnih partnerjev, ki so ga ustanovili v Avstraliji, njegova pisarna bo pa tudi v Ljubljani. Pri tem gre za sodelovanje poslovnežev in strokovnjakov, ki imajo vpliv v poslovnem svetu in so pripravljeni Sloveniji pomagati. To združenje so opredelili za nevladno, nadstrankarsko, nepolitično in nedobič-karsko. Prihodnje leto bo kongres pripravil srečanje turističnih delavcev za nekaj Peterletovih pojasnil Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je odgovarjal na vprašanja dnevnika SLOVENEC. Med drugim je povedal tole: • Kako je pravzaprav prišlo do odmika dela SDZ (Slovenske demokratične stranke) od začrtane politike v Demosu? Do tega je po mojem prišlo, ko je Rupel v Poljčah pred kamero postavil tezo o dveh strahovih. Prvi naj bi bil boljševizem oziroma komunizem, drugi pa klerikalizem. Sredstvo proti tej nevarnosti naj bi bila SDZ. Ta govor je takrat povzročil izstop nekaterih članov iz SDZ oziroma prestop v SKD (Stranka krščanskih demokratov) in zahtevo po izrednem kongresu, ki je potem prinesel pospeševanje slovenskega turizma v svetu. Z bolečino so govorili o priznanju slovenskega državljanstva za Slovence, ki živijo izven Slovenije. Spraševali so se, kako lahko mlada slovenska država obravnava svoje rojake po svetu kot tujce, hkrati pa pričakuje, da ji bodo pomagali pri prvih samostojnih korakih. Domenili so se, da bodo vladi predlagali, naj v reorganizirani vladi vsekakor ohrani ministrstvo za Slovence po svetu. Pripravili bodo imenik „Kdo je kdo med Slovenci v svetu?“ in še nadalje to, kar je prinesel. Sledilo je še nekaj drugih nastopov predsednika SDZ (Rupla), ki so bili enako usmerjeni. V glavnem je šlo za razvrednotenje krščanske demokracije, češ da ni bila prisotna v slovenski pomladi, da je nastala pozno in podobno. Potem se je kar naenkrat pojavila v zraku etiketa enoumja, nekakšno strašenje pred krščanskimi demokrati, ki naj bi vzeli vse v svoje roke, zasegli vse pozicije in podobno. Zadnjič sem na svetu Demosa dvakrat vprašal, kaj ta beseda pomeni. Vprašal sem Bučarja, ali mi lahko on kaj pove o tem, vendar mi ne Rupel ne Bučar ne Spomenka (Hribar) niso dali odgovora. To mi diši po neki metodi, ki jo poznamo, po metodi etiketiranja, kazanja na nekakšnega sovražnika oziroma na produkcijo sovražnikov. Skratka, nihče mi ne zna pojasniti, kako lahko 13 % neke stranke (krščanskih demokratov) zganja enoumje. Zdi se mi, da je to ena tistih nizkih zadev, ki preprečujejo, da bi se ukvarjali s pravimi problemi. Govorimo o enoumju, ko je v parlamentu devet strank oziroma v Demosu f zbirali gradivo, potrebno za to, da bodo lahko zaprosili, naj OZN sprejme Svetovni slovenski kongres za svojega posvetovalnega člana. GOSPODARSKI UKREPI EVROPSKE SKUPNOSTI PRIZADELI SLOVENIJO Države Evropske skupnosti (ES) so začele sredi novembra uresničevati gospodarske ukrepe proti bivši Jugoslaviji, ki bodo neposredno prizadeli predvsem trgovanje jugoslovanskih republik z državami ES, zlasti izvoz tekstila, mesa, lesnih izdelkov in jekla. Jugoslavija in z njo Slovenija je uživala pri izvozu nekaterih izdelkov posebne carinske olajšave. Z odpravo izvoznih carinskih olajšav je slovenska industrija pritisnjena ob zid, saj je poprečno več izvažala v države ES. Poleg tega pa ukinitev teh olajšav sovpada s časom, ko slovenska industrija izgublja tudi pomemben del jugoslovanskega trga. Uvedba carin pomeni, da se bo vse tovrstno slovensko blago v ES precej podražilo, tekstil in meso za 50 %. Nihče več ne bo hotel kupovati dragega slovenskega blaga. Upajo, da bodo ti ukrepi veljali za Slovenijo samo do 2. decembra, ko naj bi ES med drugim tudi Slovenijo iz njih izvzela. Obenem se Slovenija boji, da bi sledila še prepoved uvoza nafte Jugoslaviji in s tem tudi njej. Slovenska vlada in Gospodarska zbornica Slovenije se z vladami nekaterih evropskih držav dogovarjata, da bi bile v vmesnem času do Slovenije kar se da prizanesljive, ker sicer lahko pride še pred božičem do gospodarskega zloma. V Sloveniji upajo, da bi ukrepi ES v začetku Sloveniji res lahko škodili, nato bi pa pomagali k hitrejšemu priznanju nje kot samostojne in neodvisne države. šest. Kljub temu pa ljudje, tudi v Demosu, padajo na ta trik. • Tako delajo Srbi ustaše? Ta gesla (enoumje, klerikalizem, podržavljanje . . .) so v opoziciji precej enotna, sedaj pa tudi v delu Demosa. Ja, to je zanimiv pojav, ki se ga da razložiti z večinsko provenienco (izvorom) teh, ki o tem tako govorijo. Zanimivo je tole: ko smo imeli Mencingerjev osnutek o lastninjenju, sem pričakoval delavske proteste, ker po tistem osnutku ne bi dobili ničesar. Ko pa smo dali drug koncept, po katerem vsak nekaj dobi, končno tudi delavci, pa so poslali zasmrajat ljubljanske ulice z avtobusi, kjer je pisalo „Taka privatizacija!" Tedaj je (torej) nekdo stopil v bran delavcev, tedaj, ko naj bi nekaj dobili. To je prava inverzija, celo perverzija. Očitno mislijo nekateri, da je delavce laže obvladovati, če nimajo ničesar, kot če imajo kaj v rokah. • Ali je pri lastninskem zakonu kakšen premik? Ali blokada še vedno traja? Blokada traja in imam informacije, da bo še trajala. Glede zbora združenega dela, ki se je vkopal, moram javno povedati, da vlada ne more prevzeti odgovornosti, če je dala temu zboru že tri predloge zakona, ki jih noče dati niti na dnevni red, da bi začel strokovno razpravo. • Ali menite, da povzročitelji te blokade računajo, da čas dela zanje? Da, v tem smislu, da nekateri ta čas izkoriščajo za tako imenovano divjo privatizacijo. Zdaj je vlada to ustavila z uredbo. Precej tega pa je bilo izpeljanega na zelo različne načine, tako da se tisti, ki to študirajo, čudijo človeški iznajdljivosti. Dolgoročno pa mislim, da se račun ne izide. Na koncu bodo morali tisti, ki to blokirajo, prevzeti politično odgovornost za veliko hujše posledice, kakor se kažejo na prvi pogled. Plačali bomo z zastojem v gospodarstvu in padcem ugleda v tujini in s politično razklanostjo doma. • Menite, da gre za nekontrolirano lastninjenje? Seveda gre za nekontrolirano lastninjenje, oziroma za to, da bi lastnino prevzel "sedanji menedžment. V tem je poanta te zadeve. In vlada, ki ji je uspelo prepričati dva zbora, ne more zdaj tretjemu zboru ponuditi povsem drug model. Pripravili smo številne kompromise, ki so bili znotraj modela, sprejeli smo številne amandmaje, med njimi Pintarjeve (prenoviteljske!), pa od sindikatov. Obilo jih je bilo, tako da nam nihče ne more očitati, da se z nami ni dalo pogovarjati. Ne moremo pa seveda podreti hiše. Tudi menedžerji dobijo svoj delež, zakon pa ne podpira zamisli, da mora biti menedžer tudi prvi lastnik. • Kako ocenjujete razvoj gospodarstva? Mislim, da bo v nekaj letih izredno močno prišel do izraza podjetniški duh, ki se v Sloveniji kaže že sedaj. Vidim, daje izredno veliko ljudi šele sedaj prav oživelo, da se čutijo neobremenjene, dazačenjajoz novimi posli. To se bo navsezadnje pokazalo tudi v žepih. Vsaj še eno leto in pol pa bo verjetno precej težko. So zadeve, ki so zunaj našega vpliva kakor npr. vojna, ki je prekinila blagovne tokove z drugimi v Jugoslaviji. Mislim pa, da smo za leto 1993 lahko optimisti. (bo še!) iz zapiskov zdomskega župnika moja zdomska fara Ob vrhnji postaji žičnice stojita brunarici Burja in Murka, kjer si je mogoče privezati dušo (škoda, da ob kričanju iz radia, ki naj bi bilo menda petje — tega je danes na pretek po vsem svetu in tudi Slovenije ni pustilo nedotaknjene, celo mirnih kotičkov na gorah ne). Vendar je lepota narave, te božje delavnice, in občutje brezmejne svobode tako enkratno, da v njih vse drugo izgine. „stala“ 1966. Zastopnik za tujce na tujejezični škofiji, kamor je spadala naša fara, star prelat in čudovit mož, je nam, duhovnikom za tujce, večkrat rekel, da je prav tako kot cerkev važen za naše vernike prostor, kamor naj se po maši zbiramo: človek v tujini namreč potrebuje nekega zavetja in občutja doma. Ker je bila prav blizu prelepe cerkvice, v kateri smo imeli vsako nedeljo našo mašo, prijazna gostilna z veliko posebno sobo, ta pa je bila ob nedeljah prazna, so se začeli že pred mojim prevzemom fare v njej naši ljudje shajati po maši. Tam smo se potem nekaj let — dokler nismo poiskali druge cerkve za mašo, ker je postala prejšnja premajhna — zbirali nedeljo za nedeljo. Res niso prišli vedno vsi tisti, ki so bili prej pri maši; pa tudi vsi tisti, ki so prišli v gostilno, niso šli prej k maši, a to je pač življenje. Pri tistih srečanjih smo se o marsičem pogovorili, izmenjali si novice od doma, marsikaj predebatirali, tudi verskega, včasih celo zapeli kakšno domačo — skratka, lepo je bilo. Čez nekaj let so tisto sobo obili z lesom in ne vem, kdo od naših ljudi je gostilno krstil za „stalo". Ime se je je prijelo in od tedaj je pomenila „stala" za nas prav ta kraj srečevanja, to je nekaj domačega, lepega in prijetnega. moji sodelavci Da bo treba počasi dobiti kakšne ljudi, ki mi bodo pri farnem delu pomagali, mi je bilo jasno že pred prihodom na to župnijo. Nič manj jasno mi je bilo, da moram vprašati za sodelovanje najprej tiste farane, ki so doslej na fari pomagali. Šel sem potrkat na prva vrata in dobil sem — košarico. „Res smo gospodu pomagali, vendar se je delo pri nas sedaj tako namnožilo, da ne moremo več pomagati na fari." Če ni mogoče, pač ni mogoče. Kaj hočem! Šel sem potrkat na druga vrata in dobil sem — spet košarico. „Veste, ko smo prevzeli pri farnih plesih blagajno, se je med udeleženci šušljalo, da smo si mi tisti denar jemali." Razumel sem jih. Treba bo pač poiskati nove sodelavce. In sem jih. Iz teh in kasnejših je počasi nastal župnijski svet (ŽS), ki bi ga bil vesel vsak župnik. Sestavljalo ga je enako število moških in žensk (najprej nekaj več, na koncu pa šest in šest) in jaz kot župnik (torej število Jezusovega apostolskega zbora). Nekoč je ljubljanski knezoškof Jeglič sedel med dvema duhovnikoma. Rekel je: „Sedaj sem pa kakor Kristus med dvema razbojnikoma.“ „Razbojnika bi že bila,“ je opomnil eden od obeh duhovnikov, „le Kristusa ni nikjer videti.“ V buenosaireški salezijanski knjigarni Santa Catalina je stal argentinski župnik med dvema starejšima salezijanskima bratoma, prodajalcema. „Zdaj sem pa kakor Kristus med dvema tatovoma,“ je rekel. (Za „razbojnika", ki sta visela ob Kristusu, imajo špansko govoreči ljudje izraz „tadrön“ = „tat“.) „A kdo od obeh je dobri tat?" je vprašal eden od bratov. „Kot tatova sta oba dobra,“ je rekel župnik. S tem župnijskim svetom smo se dobivali vsaka dva meseca k dveur-nemu pogovoru. Vsako pot smo razčlenili delo v preteklih dveh mesecih in ga načrtovali za prihodnja dva. Skušali smo odkrivati sonce in sence farnega delovanja, poiskati vzroke za prvo in drugo in iskati poti, kako delo zboljšati. Člani sveta so marsikakšno mojo misel popravili, dopolnili, izboljšali, mi posebno še glede čisto konkretnega organiziranja dela svetovali. Brez teh srečanj bi si svojega župnikovanja sploh ne mogel predstavljati. Ta srečanja so pa postajala tudi vedno bolj srečanja med prijatelji, kar je bilo na osebni ravni nekaj neprecenljivega. na šmarno goro Jože Javoršek je v eni svojih knjig označil strmi osamelec z dvema vrhovoma, Šmarno goro, za dvogrbo kamelo na severozahodnem robu Ljubljanskega polja. Ko sem jo lani na prvi dan svojega prihoda v Sloveniji ugledal, sem občutil posebno srečo. In že sem v mislih koval načrte, da moram kdaj na to kamelo. Letos sem te načrte uresničil. Nekaj sem se pod vznožjem lovil, nazadnje sem pa le našel eno od več poti, ki vodijo na goro. Te so malo neurejene, nekam divje. Pri sv. Antonu je še zvon želja in kdo bi ga ne pocukal! Najprej si moram privezati dušo. V sebi sem petdeset let nosil spomin, ko smo šli dijaki na to goro, pa so moji sošolci naročali vroče kranjske klobase in lipov čaj, jaz pa zraven sline cedil. Za čaj mi danes res ni več, kranjskih klobas jim je zmanjkalo, je povedala krčmarica, imajo pa dober ješprenj, v katerega je kajpada stopil tudi pujs. Torej pivo in ješprenj. Ker je bila krčmarica prijetno zgovorna, jaz sem pa povedal, da sem duhovnik, se je pogovor prav živahno razpletel in dobil sem temeljito informacijo o Šmarni gori in njenih obiskovalcih. Krčmarico sem prosil za ključ od cerkve — komaj kdo jo je zanj prosil, čeprav jih je bilo ta dan kar nekaj gori. Cerkev je stara nad 260 let in je znamenita po tem, da je sestavljena iz dveh osmerokot-nikov, prekritih s kupolama. Sicer me je pa posebej zanimala freska na spodnjem robu kupole, kjer je Matevž Langus naslikal med ljudmi, ki opazujejo Marijino vnebovzetje, tudi samega sebe. V tihoti svetega prostora se je marsikaj s pretekle, zdaj že dolge poti zvrstilo v mojem spominu, ljudje in dogodki. Skušal sem jih povezati z Vnebovzeto. prvi miklavž Do prvega miklavževanja na naši fari je bilo še daleč. Štiri, pet let. Misel zanj je dala naša socialna delavka. „Kaj ko bi priredili Miklavžev večer? Kar doma, v župnišču, za ožji krog sodelavcev." Pa smo ga. Seveda je bil še zelo „primitiven" v vseh ozirih. Posebno, če ga primerjam z našimi kasnejšimi miklavževanji. Za oder in dvorano je služila soba socialnega urada. Sveti Miklavž je imel sicer belo brado, palico in škofovski ornat, ni pa imel lasulje. Parkelj je bil samo eden. Oblečen je bil v črne hlače, rdečo jopico in mojo pelerino. Dva angela sta bila lepo napravljena. Občinstva je bilo kakšnih petintrideset ljudi: sodelavci, pevci, udeleženci debatnih ur. Najbrž je sveti Miklavž vsakega od njih poklical in mu izročil kakšen majhen dar. Bolj za spomin in dobro voljo. Je bilo pa na tem prvem miklav-ževanju lepo presenečenje, ki se ni nikdar več na naših miklavževanjih ponovilo. Pri njem je bil navzoč mariborski škof Držečnik. Naslednji dan je imel za tuje delavce skupaj s krajevnim nadškofom mašo v stolnici. Ker je imel čas, se je udeležil tudi našega miklavževanja. Med gosti je bila večina naših rojakov iz Štajerske, skoraj vse je bil on birmal. Zaradi tega je bilo srečanje s škofom za naše farane še posebno lepo. Pa tudi za škofa. Ko je po prireditvi odhajal, je na hodniku napol glasno zapel: „Nocoj je en lep večer.“ Sicer so pa odigrala miklavževanja v farnem življenju nezanemarljivo vlogo. O tem kaj več ob naslednjih miklavževanjih. prva božičnica No, tudi na to smo še tri leta čakali. Tudi to je pripravila naša socialna delavka. Ker ni bilo za božičnico na voljo primernega prostora, smo se odločili, da jo pripravimo kar v gostilni, v kateri smo se shajali po maši. To je bila tista naša „stala", v kar jo je neki naš faran prekrstil, ko so jo obili z lesom. Bilo je pa žalostno. Predvsem zaradi okolja —- napol umazano in nepospravljeno z v vse stene, mize in stole vsesanim smradom po dimu in alkoholu. Je pa moralo biti v betlehemski votlini kljub vsemu bolj dostojno. Peli smo božične pesmi, prebrali nekaj božičnih beril, potem smo igrali tombolo. Ne, drugo leto mora biti drugače — to je bil trden sklep po tisti božičnici. Predjamski grad v postojno in predjamski grad Kakor je Postojna nekaj enkratnega, me je vsaj tako močno ali pa v nekem oziru še bolj prevzel Predjamski grad. Ko se pripelješ od Postojne do Predjame, ugledaš v strme skale vzidan grad, znan s fotografij. Gre za slikovito, mogočno stavbo, ki kaže čudovit posluh graditelja za skladnost z naravnim okoljem. Pod gradom tečejo rovi v več nadstropjih in povezuje jih vrsta brezen. Celotno podzemlje je dolgo šest kilometrov. Grad je tesno naslonjen na 123 metrov visoko skalno steno nad dolinico Lokve in prilagojen obrambi. Ob grbu rodbine Ko-bencl pri vhodnih vratih je vklesana letnica 1570, tedaj naj bi bil grad zgrajen. Sprehod po gradu je nadvse zanimiv. Sicer ga prezidavajo in obnavljajo razne prostore, a vseeno se da marsikaj videti: starino-slovsko zbirko starih predmetov, staro orožje, lovske trofeje, portrete in grbe nekdanjih lastnikov. on bo še josip jurčič junij kozjak slovenski janičar Dosedanja vsebina: Na gradu Kozjak je gospodaril štiridesetletni Marko Kozjak. Žena mu je rodila sina Jurija, po porodu pa umrla. Na gradu je živel tudi Markov mlajši brat Peter, potuhnjen človek. Marko je zalotil mladega cigana pri kraji in ga tako močno udaril, da je ta za posledicami umrl. Ciganov oče je sklenil, da bo sina maščeval. Ko je odšel Marko v Celje branit cesarja, je cigan sklenil s Petrom kupčijo, da za lepo vsoto denarja odpelje Jurija v Turčijo. Marko se je vrnil z vojne in zvedel žalostno novico. Ta ga je tako potrla, da se je odločil za vstop v stiški samostan. Markovega sina Jurija je bil stari cigan prodal Turkom za janičarja. V bojih se je Jurij zelo izkazal, zato je postal poveljnik krdela. Cigan je povedal Marku, da mu je Jurija prodal Peter. Marko je pri tej novici težko zbolel. Deželo je spet obiskala nesreča. Ljudje iz sedmih far so se zbrali v Stični k narodnemu plesu, ko so mednje udarili Turki. Ti so mnoge s konji pomendrali, drugi so se razbežali: v cerkev, v gozd in drugam. Kmetje so se proti Turkom junaško branili na samostanskem zidu, a turška premoč je bila vedno večja. Mlad janičar je splezal na lipo, da je od tam laže z lokom streljal na kristjane. Janičarju je plezalo na pomoč še veliko drugih pajdašev. Kmetje so se jeli razmikati. Že so Turkj viseli na zidu. Že je le še Janez Mačerol z majhnim krdelom neustrašenih mož to stran težko težko branil, ko je poslal Bog drugega, sicer majhnega, vendar hudega pomočnika. Turek je bil brcnil podobo Matere božje z drevesa in tako razdražil sršene v drevesu. Naglo so prihrumeli iz dupla, vse rumeno jih je bilo okrog, in so jeli pikati Turke pod drevesom. Ko so kmetje to videli, jim je srce rastio. Turki pa, ki so se morali braniti zoper kmečko orožje in razdražene sršene, so se morali umakniti in otepati zabuhle obraze pred sitno, jezno živaljo. Sonce se je skrilo. Nastopil je mrak. Turki so se utaborili na griču pred cerkvijo. Videlo se je, da ne mislijo pustiti ubogih ljudi. Ti so bili za zdaj oteti, a imeli so živeža komaj za to noč, vode celo nič, kajti največ jih je bil pripodil Turek s travnika, da niso mogli vzeti s seboj ničesar. Kaj bo jutri? Kaj to noč, če Turki napadejo obzidje? Črna noč se je raztegnila nad ubogo, potrto kranjsko deželo. Ne ene zvezdice ni bilo na nebu, vse so bili zakriti gosti oblaki, kakor da zvezde ne bi hotele gledati obupa in žalostnega stanja slovenskih prebivalcev. Vendar noč ni bila temna. Turki so bili zažgali mnogo kresov. Okoli in okoli, kamor se je človek ozrl, ni videl drugega kot ogenj, gost, svetal dim, ki se je počasi valil proti nebu. Tam so v plamenih gorele lesene, s slamo krite kmečke koče. Cele vasi v ognju in nobene roke, ki bi gasila, kajti vsakdo je pobegnil ali v gosto hosto ali v gospodov kamniti grad ali v cerkev, da bi si ote! lastno življenje. Turki so bili po ravnicah razpeli svoje šotore, da bi ob zori zopet ropali, klali in vezali ujetnike. Dvojno vpitje se je razlegalo po zemlji in donelo proti oblakom. Prvi je bil besni krik divjega Turka, ki je čistil s svoje krive sablje krščansko kri in komaj čakal jutra, da bi jo na novo prelival. Drugi krik je bila žalostna, mila molitev tlačenega, zapuščenega Slovenca, ki morda ni toliko prosil Boga sam zase kakor za svoje otroke, da bi jim Bog ohranil staro domovino, .staro zveličavno vero. DVANAJSTO POGLAVJE Tepejo ga nadloge: glej, na lojtri ji visel. Narodna pesem Peter Kozjak je bil, kakor smo že omenili, pobegnil v hosto. Kmalu je bil čisto sam. Najrajši bi prišel domov na svoj trdni grad, kjer je imel visoko obzidje, zidano iz rezanega kamna, in stolpe, ki jih ni bil sovražnik še nikoli dobil v pest, kar je pomnil človeški rod v gradu in okrog gradu. A svojo deželo je slabo poznal. Za pravo pot po gozdu do gradu ni vedel, po planem pa ni bilo mogoče zaradi Turkov. Možno je tudi, da od golega strahu ni vedel, kod hodi in kam gre. Gotovo je, da je bil Peter, povest ko se je zmračilo, upehan in utrujen nedaleč od tam, kjer je zavil proti svojemu domu. V sredi hoste, kakšne pol ure od prej imenovanega kraja, kjer so se bojevali kmetje, je stal pri majhnem potoku star zaselek. Bila je to lesena hiša in mlin. Mlinarja so imenovali, kakor ga še dandanašnji imenujejo, Breznik, ker je njegov dom stal sredi brez. Hiša je bila zaprta, kolesa pri mlinu zavrta, vse je bilo zapuščeno, vse tiho, samo voda je vrela čez jez in šumela po ozki strugi naprej. Pod podstreškom je bil kup listja zraven neokretno postavljenega voza, kakor ga je bil pustil lastnik Breznik, ko je zvračal steljo. Tu sem pride Peter ves zdelan. Mrak se je delal, zato se uleže v listje pod podstreškom. Zares slabo prenočišče za gospoda z gradu, a nevarnost in nesreča zravnata vsako razliko med kmetom in plemenitašem. Komaj se zakoplje v suho ležišče, ko se prikaže iz gošče drug mož. Rokave ima krvave in v desnici nosi dolg nož. Pogleda skoz oknice v hišo, a ker vidi, da je vse pusto in samotno, jo zavije proti skednju. Peter spozna — cigana. Od kraja hoče vstati s svoje postelje in se staremu znancu oglasiti. A divji pogled izpod ciganovega čela ga prestraši. „Ko bi se nad menoj maščeval, ker mu nisem pomagal v štiriindvajsetih urah iz kloštrske ječe?“ je mislil Peter. „Bogve, ali je kri, ki mu rdeči orožje in roko, tekla od turškega ali slovenskega srca.“ In Peter diha potihem in se v listju ne gane. Cigan pa se malo ozira okrog, govori nekaj med zobmi sam pri sebi, potem odrine vrata pri skednju in gre noter. Na oder, kjer je bilo shranjeno seno, je bila prislonjena lestev. Tam si med dišečimi suhimi cvetlicami pripravi ležišče, za cigana še predobro. Zdajci prijezdi od vasi sem po stezi proti samotni hiši še kakšnih pet možakov. Petru zastane kri, ko spozna, da so to Turki z glavo in peto. Poskačejo s konj, privežejo jih k plotu in gredo proti skednju. Tudi velik pes je hodil ž njimi. Eden je stal tako blizu Petra, da bi ga lahko ta prijel za široke rdeče hlače. Sreča, da je pes iskal in vohal povsod okoli hiše, sicer bi njegov nos precej zasledil skritega Petra. „Oh Bog, in kaj bo potlej?“ je dejal Peter in je začel — kar že dolgo dolgo ni storil — začel je moliti. Turki so iskali suhega sena za svoje konje. Zato gredo precej gledat na skedenj in ko zagledajo prislonjeno lestev in veliko mrve na odru, zlezeta precej dva gor po lestvi, da bi nametala sena za konje. Cigan v mrvi se zbudi in zagleda Turke na lestvi. Vendar ga ne pretrese strah kakor zdolaj skritega Petra, ampak vstane in naglo kot strela odpahne prislonjeno lestev, da loputne s treskom po trdih lesenih tleh. V tem trenutku priteče bliže pes, zavoha ubogega Petra v listju in začne neusmiljeno natepati in tajati in se zaganjati v njegovo nogo. S Pe- trom je bilo preč: od strahu že ni vedel, ali živi še na tem svetu ali pa ga je že konec. Ko Turki na skednju zaslišijo zunaj lajanje, popuste cigana na mrvi, mrvo in svoja dva ranjena tovariša, ležeča z razbito glavo pod dolgo težko lestvijo, misleč, da so jih zasačili domačini. Ko pa vidijo, da se pes zaganja le v listje in da cuka človeško nogo, izvlečejo preplašenega Petra. Prepustijo ga psu, ki postaja že predrznejši, ko vidi, da so gospodarji njegove volje. Turki pomagajo najprej svojima ranjenima tovarišema na skednju na noge. A cigan trga deske iz stene v svislih in jih meče nanje. Iz skednja morajo pobegniti brez mrve. Eden naloži napol živega Petra in ga vleče h konjem, drugi pa zažgo poslopje, da bi tako ukrotili in uničili svojega drugega sovražnika, cigana, ki jim je razbil glave, samemu pa niso mogli priti do kože. A preden je plamen švigal okrog strehe, je cigan raztrgal na drugem oglu steno, skočil na zemljo, in Turki so ga zagledali, ko se jim je že daleč iz mraka krohotal in jim žugal s pestjo. Žareče poslopje je to družbo povest čudovito obsevalo. Tudi Turki so videli, da se temni in da je treba torej iti v tabor, tembolj, ker so se morali bati, da jih ne bi srečalo kakšno krdelce domačih beguncev. Dva sta bila, kakor smo povedali, zelo obtolčena, da sta se komaj držala na sedlu. Oni trije pa so se posvetovali, kaj bi storili s Petrom. Zdelo se je, da ga hoče eden privezati zadaj za konja in odpeljati v tabor kot ujetnika. Druga dva pa sta s smehom kazala na veliko grbo na Petrovih plečih, češ kaj nam bo taka kamela, ni za nobeno delo, tega ne bo nihče kupil za sužnja, ni vreden, da bi ga gnali s seboj na Turško. Nekaj časa se pogovarjajo, naposled pa spodnesejo Petru noge, da trdo butne na zemljo ravno na zobe, zvežejo ga z jermenom za pete in kakor izurjeni rablji ga obesijo na prvo drevo, tako da je za pete privezan prosto visel med travo in oblaki. Nič ni izdalo, da je ubogi plemeniti gospod kričal na vse grlo in prosil svoje mučitelje, ki ga niso razumeli. Samo zasmehovali so človeka, ki se tako grozno boji smrti. Turki naglo odidejo na brzih konjih po stezi. Peter Kozjak je visel, kri mu je vrela v glavo, le še slabotno je ječal. Čudno se je razlegal v mraku njegov glas. Za las je manjkalo in njegova grešna duša, polna hudobije, bi stopila na prag večnosti, na peklenski prag, brez pravega spokorjenja. A za zdaj mu je Bog še prizanesel. Cigan stopi iz gošče in na mah odreže z nožem jermen, ki je pripenjal Petra na brezovo vejo, in ga z rokami prestreže. Kakor hlod pade Peter po tleh, ko ga cigan spusti. Kri mu je bila preveč stopila v glavo. „Sicer nisi vreden, da sem te odrezal z zasluženih vislic. Tudi nisi zaslužil, da bi se veliko pečal s teboj in zate. Pa naj ti bo!" godrnja cigan ter postavi Petra pokonci in ga prisloni na smreko. Peter se kmalu zbrihta. Tudi ni mogel kaj drugega storiti, kajti cigan ga je tresel kot snop. ,. Halo, grbavi prijatelj, hodi, greva izpod tvojih vislic,“ je vpil cigan in peljal plemenitaša k potoku. Voda ga je popolnoma okrepčala. „Kaj se klatiš tod?“ se cigan šali po svoji navadi. „Zakaj nisi ostal pri cerkvi pri menihih, zakaj ne braniš svojih podložnikov, kakor bi moral? Kajne, še sebe nisi mogel, pa boš druge! A da se daš pripeti na brezo, to ni prav po viteški šegi. Gotovo imaš ti prvi tako čast, kar je bilo mož tvojega imena, da so te tako visoko in na tak povsem nov način povzdignili s te uboge zemlje proti nebu. Pa to mi ni nič kaj všeč, da se tako nerad ločiš od zelene trave in z glavo naprej siliš in riješ proti tlom. Ha, ha, kaj ti je, moje grčavo hrbtišče?" Cigan vpraša Petra: „Ha, ha, kaj ti je, moje grčavo hrbtišče?" „Pelji me do mojega gradu,“ pravi Peter, „in dal ti bom, kolikor boš hotel.“ „Le tiho bodi, poznam te,“ odgovori cigan. „Še veš, kaj si mi hotel dati, zato da sem ti nečaka prodal za janičarja? Res, zdaj sem se domislil, videl sem ga, sina tvojega brata. Lep, močan janičar je, da ti ga ni enakega med vsemi Turki, kar jih je zdaj na Kranjskem." „ Kaj praviš, ali je res, da je mojega brata sin med Turki tu v deželi?" vpraša strahoma Peter. „Ravno tisti, ki si ga prodal, dobro ga poznam, videl sem ga v taboru. Kaj meniš, jaz sem danes že marsikaj storil. Ko bi bil na nebu mesec, bi ti pokazal svoj nož, krvav in skrhan. A ti praviš, da bi te peljal domov. No, prijatelj grbavi, tvoj dom je daleč, tebi pa tudi ne zaupam veliko. Ti si me pustil v ječi in ko se ne bi bil sam izkopal na beli dan, kdo ve, kje bi bil že zdaj. In ti, zvita buča, si računat: brat bo umrl, cigana bodo poslali za njim in zame vse dobroI Kakor slišim, ti je brat okreval in cigan ti je ušel. To noč pa morava biti pod streho. Zmenila se bova, kaj nama je storiti, potem ko Turki odidejo, če te že prej ne obišče bratov sin. Ko bi vedel, da ima blizu tako dobrega strica, bi te gotovo prišel pozdravit." Petru je spet prišla dobra misel, da bi krivico poravnal. Lahko bi se zgodilo, da bi cigan poturčenega slovenskega fanta, ki se je bojeval zoper svojo domovino in rod, kakor je Peter ravno slišal, zopet pripeljal na očetov dom, kajti gotovo je moral imeti fant še kaj spominov na mlada leta, ki bi jih lahko oživil. „In kdo bi kdaj kaj vedel, da sem vtaknil prste v to mešanico?“ je mislil Peter. „Cigan ne bo imel nobenega razloga, da bi to razkladal. A kaj bi bilo, ko bi se vendar vse zvedelo? Kakšna sramota bi me pri vseh ljudeh zadela! Kam naj se potlej skrijem? Celo ko bi šel za bratom v klošter, bi me vse sovražilo, še bolj kot zdaj! Ne, nikdar! Kar sem storil, je storjeno. Kar sem začel, to bom končal, le šleva se na pol poti vrne. Vojna je po deželi, moj brat je v kloštru, klošter je zapuščen in Turki ga imajo zajetega. Gotovo ga zažgo in brata se mi ne bo treba več bati." Pri tej misli se Petru oči bolj živo zasvetijo. „Tudi menihe imajo Turki v pesteh, gotovo bodo uklonili sive glave pod turško sabljo. Tudi teh se mi ne bo treba bati. In cigan, ki me najbolj nadleguje, ki je postal predrzen kot mesarska muha, ki me niti toliko ne spoštuje kot kakšnega svojih, ta bo menda našel konec v tem boju, če ni iz železa. Če ni drugače, bi morda še jaz kaj pomagal. In potem — potem ne bo nihče na božjem svetu vedel za to, da je moj nečak janičar. Potem naj hodi ropat sin mojega brata, če hoče, po vsem svetu, jaz bom že zase skrbel, da mi ne pride do živega.“ Tako je premišljal in premislil Peter Kozjak, ko je stopal po stran- ■u . -..O E "g (13) n TJ m O TU ~ * = .3 ■•= § ® -E 1 -s g | g 5 o o -i S ^ * m z CL h- coo 0- CO 1- CM CO Mf ID CD ll.ll! Eliasu O 5! - £ 1 lilllgo = .= i: O CD [0 c m cq ni m m t < Z X I- C/DO CL cn N- 00 OJ O t— CNJ C0 ® o :c m 3- ^gf =5- s z !§ H iJmSsid >3 h-°> 3= 0) 2 CD0 c 0) 2 p 0 22! o~ o. > m (Do. x ^ Z CL H C/>(J D- cn Tf LO CO h- C0 OJ o T- 1- T- T-r- 1- CN >r ° ra £ 2 g ra milil t- < < -d ni cn cn z o. h eno cl cn t- cn co xr m co h- CN CN CN CN CN CN CN '5T g 1-0 -£ E .E E C 0 — co 0 £ 1- CL CL Z CLh- CO OJ o CN CN CO © 41 ■N CD o ™ 0 S ~i < 01 CO T- (M o 1 sili! Ml! CO X < Q (3 > X Z CL\- C0>0 CL CO O N" to CO h. CO O) ® f = lil I i a: -a z o. h- eno cl cn h- CO OJ O t- CN CO 1- T- T- CN CN CN CN eI O 0 . -85 |S m J EO 0 0 C 5 en Ll o > z o. i- eno cl en m co n- co oj o CN CN CN CN CN CN CO as 0(5 11*11 ® 3 O 0- co i- cm co rt š E ® 0 Q, W 0 en := O <5 r ij 3 J > C > £ -D * :=• g al!ips n L: —) < I> < cn z cl i- eno cl cn m co N- co oj o T- 0 -O =* >U u. 0 =30^0™ isi*m liills! > ™ ra m -o) -oj ZLh co>o X CO CM CO rt LO CO S- C0 «.ih i 1511.11 < c ■- - o en 0 ^ o _e P ^ w o" 3 •= n o :E" ® Ul ti c g gs ” > > <_1-3Ll5 Z 0. h- COO X co 01 O 1- CM CO rt to t- CM CM CM CM CM CM -®a „ 3 “o ra 5> g- ® ö TÖ5.S “ ®üc° g SŽ2> . O 0 0 :=« CNIO.^0. Z CL H eno co n- en oj o CN CN CN CN CO _0 lihi < Z ra Ilallll . ® n . 0 -c 0 C0 X CL -k “J U- CL z cl h- eno cl cn 1- CN CO T in CO N- 0 ^ -b ri a>§ Sir Hillu . 2 o o o 'c m rlLTfCOÜYlS z x i- co>o x co CO 03 O T- CM CO rt žir I I 3f£2*f3 zima z o. j- eno cl en m CO h~ CO OJ o i-r- T- 1- 1- 1- CN CN 8 m Sl, <5 c n ra 2 o c E x ra aS.O I §>§"§ co > a o lu er m z x k coo x co CM CO rt to CO N- CO CM CM CM CM CM CM CM .Ec 3 S :|rž l&S — 0 ■C o ö S- o ra Ü E ° » <5 ZXh O) O T-CM C0 CO 5 2 f •g1 to © o c O L-0 0 > 0 ■f 1-1 >ra ||"e n?.$sif§ milili z a. h eno cl cn cn co xh m co h- co I n 8l ^ CCN ciiiSlf z x i- co>o x co O) O 1- CM CO xh to ® = . 2 Ä tj Cl ■$ ra -E ^ o g CL ->ü“ ^ 3 d ■ r b c rn 0_ 0 z x i- coo x co (O C- CO CD O T- CM T- t— f— t— CM CM CM I Q. s % =o ss ifiifif z x eno a. cn co ^ m co co oj CN CN CN CN CN CN CN 0 o % CD E lili 0=00 > 'N C O) O 0 0 c Z cno< eno cl en r- CN CO T e sl I 1LC Is militi CM CO > CO -o > X Z X h- C0>O X co mto Ncoraoi- m M 5 O o O) 3 2 o = u. en z x h eno x cn O) O t— CN CO T in 1- CN CN CN CN CN CN ■ |1.E S S 0 »N ;=. C N CO < I- > s — Z X I- C0>O X ra NtDoigr CM CM CM CM CO CO . obit :=r § CÜ 35 Š^E2 CO J C/D - 0) c5 g J?© 2 S-g LU I ü_ CG C/D I— COO Q- CD -r- cm oo Tj- m iih^i ?P‘i»l > oi -E5 n _l O > Z D, h- C/DO CL C/D (D r<-C0 CD o 1- CM fg>Sf 3*Ss3 z o. h- odo čl m n -fr ID CD h- CO CD 111:11 z cl h- cnoo- cn o i- cm cn ti-io co CM CM CM CM CM CM CM 'm ■81 ° ® tr “ iisšllš Z CL K C/DO CL OD T- CM 00 Tj- m CO h- 32. nav.; Bogomir Božidar, muč. Leon Veliki, p. © Martin, škof Jozafat Kunčevič Stanislav Kostka Lovrenc OToole •Q W o te 0 ra fif-oli 1 _| •:*L 3 Q) o CO ■r’Cn ro E 5 ca "2 en o tel ra CO ]> LU GC Z U_ ^ 3 ra ® 5 PpiL 03 S .ti E. o S ” • - v 03 O- ca ca H §..Er^.E £2 E S te ra= s SäSSlIä z cl t- eno cl 03 z cl h eno o. en z CL I- 03 O CL 03 co en o i- cm cn n- m cd n- co en o T- 1- t- r- v— r- CM CM cm en in co n. oo CM CM CM CM CM CM CM «5 = s o 5o lil Q) C > h— < LU o cl cn i- CM CO S5|3* >j^«g i| sli h u)>o cl cn i- cm cn in > - ® m i iiiiiii 28. nav.; Emilijan Maksimilijan Celj. Edvard Kalist L, muč. Terezija Vel. Hedvika; Marjeta Ignacij Antioh. 29. nav.; Luka Izak Jogues, m. 6 Irena Uršula, muč. Bertila, dev. Janez Kapistran Anton M. Claret z o. h eno cl cn z cl h- eno cl en z o_ h- eno cl en ti- m co h» co o) o T- CM C0 Tt in CO N- 00 0) O t— CM CO Tt t- t- CM CM CM CM CM z cl t- eno cl cn CD S CO D O i— CM listig« 7*13§s| c O I S a5 3 « Si = 0*8 § CM 0_>N —J QZ —d —) z a. h eno o. en CO 't in CD N- C0 OD c ra 'S N§Žg cn = -3 - z o. i- eno o. en m cd n- oo o) o T-CM CM CM CM CM CO CO !o ■S d Ja co. > raO E lili >51 o. h- en co en o CM CM CM C0 c A iL ®*® io< _ @ S C g o CO C,N Ü. LrT (D ^ >' 5 1 M > c * S .ii Silili ®3ra|Srao 19. nav.; Peter Lovrenc, muč. Klara; Suzana Hilarija, Inocenc Janez Berhm. Maksimilijan Koli Mar. vnebovzet 20. nav.; Rok Hijacint, muč. Helena (Alenka) Janez Eudes Bernard; Lucij Pij X.; Baldvin Marija Kraljica 21. nav.; Roza Jernej, apostol Ludvik; Jožef Ka Rutin; Ivana B. Monika Avguštin, c. uč. Mučen. Jan. Kr. Z CL h- 0)0 0- 03 Z CL H 030 0.0) z cl k eno cl en z cl h eno a. cn cm co Tj- m cd h- co o> o t- cm co ti-m CD h- C0 CD O -r- CM T- r- r- r- CM CM CM CO Tj- in CD N- CO (D CM CM CM CM CM CM CM If u_ 0-*r? Z CL I-OI-3 eno o- cn i- cm en rt- c E sfilli! šilil |1 z cl h- eno cl en in co co en o T- ra <0 -Q 3 S ra ^ -p C rali „ ra £ iS o S g '' ^ - E a) - c C cED §>«"-§ m cd ra J? ra JD -c r- X * > * < Ü. z x h eno x en CM C0 Tj- in CD N- CO 2 ^ ca 5: . o ec *- N„lss| 5 liilSil ■ i= c j- en co y Z CL H cnO X 03 cd o i- cm cn - ,?,y. . kaj ko bi se malo vadili v slovenščini e ZANIKAJ NASLEDNJE POVEDI. — Sem zadovoljen. — Sedaj imamo mir. — Hočem spati. — Breda je tu. — Vidim Tatjano. e ZANIKAJ NASLEDNJE POVEDI. — Marko je že prišel domov. — Lahko ti pomagamo. — Nekaj sem mu obljubil. — Nekdo je prišel. — Pokaži to dedu. • NASLEDNJE POVEDI PRESTAVI V VPRAŠALNE, VELELNE IN ŽELELNE. — Tonček dela ptičjo hišico. — Andreja snaži drsalke. — Marta maže smučke. — Otroci delajo sneženega moža. — Vid je s kepo zadel drevo. • ZAMENJAJ PIKO Z VPRAŠAJEM, KJER JE TREBA. — Vprašal me je, koliko snega je v Mariboru. — Zanimalo ga je, koliko bratov imam. — Zakaj me sprašuješ, kaj mi je. — Ne sprašuj me, kaj mi je. — Kar naprej me sprašuje, kaj mi je. • VSTAVI PRIMERNE ČLENKE ZA IZRAŽANJE DOLOČENE NEGOTOVOSTI. — Sveti Miklavž mi bo prinesel drsalke. — To je zajčja sled. — Vse praznike ne bo snežilo. — Sosed je imel prste vmes. — Stane bo znal zamenjati varovalko. • IZPIŠI BESEDE, S KATERIMI JE IZRAŽENA NEGOTOVOST. — Letalo iz Rima bo gotovo imelo spet zamudo. — Mami je slabo, menda od pokvarjene konzerve. — Janez je bil baje v mladosti pilot. — Nekdo trka na vrata, to bo Boštjan. — Po mojem mnenju bo letošnja zima huda. • ZAMENJAJ POSEBNE BESEDE Z BOLJ NAVADNIMI. — Bil sem lačen kot volk. — Siten je kot podrepna muha. — Vanda je biser. — Jaka spet reglja. — Ta se kar naprej krohota. • POVEDI NAJ ZVENIJO BOLJ OBIČAJNO. — Zvezke na klop! — Spusti me, če ne . . . — Kaj se boš norčevalo iz mene? — Kaj bo tisto Katre! — Ali ti ne pride včeraj teta! • ZAMENJAJ PESNIŠKI BESEDNI RED Z NAVADNIM. — Poet tvoj nov Slovencem venec vije. (Prešeren) — V sanjah kvišku kakor jelen plane. (Levstik) janez trdina jaslice stolarjevega jožka Stolarjevega sina Jožka je prosil moj bratranec, da bi mu naredil o božiču jaslice. Jaslice je zložil prav lepo iz kamna in mahu, ljudi in živali pa je izrezljal iz lipovega lesa. Mno- ge teh podob je dejal nekako na škripce in stoje za odrom je poteza! za žimo, niti in žico in jih premikal sem ter tja. Gibale so se prav tako, kakor bi bile žive. Glava Jezuščka, ki je ležal na sredi hlevca, je bila vsa v nekaki prečudni, rdeči svetlobi, ki je prihajala bogve kako izza odra. Marija in sveti Jožef sta se Zveličarju priklanjala, sklepala roke in pogledala večkrat kvišku. Voliček in konjiček sta veselo zobala in kdaj tudi poskočila, da smo se vsi zasmejali. Po hribu je tekel med skalami in grmovjem studenec re- snične vode in se izlival v jezero. Pastirji in ovce so hodili na vse strani. Iz višave so prileteli trije svetli angelci in zapeli s tenkim in zvonkim glasom staro božično pesem. Te seveda ti leseni angelci niso mogli peti sami. Jožek in dve pevki so se bili postavili za jaslice na tak kraj, da se je čulo, kakor bi prihajalo petje iz ust teh angelcev. Ljudi je bila polna hiša, pa so vsi tako strmeli, kakor bi bili oka-meneli. Nihče se ni ganil, nihče zinil besedice. — O, zlatih dni spomin me vleče na planine. (Gregorčič) — Čoln ziblje ob bregu se tam. (Aškerc) — Na mojo pot ne trosi rož dišečih. (Cankar) • RAZREŠI OKLEPAJE. — Le (oni) poglej, kaj boš vedno samo nas obiral! — Če se boš (ona) zameril, boš lahko kar pobral šila in kopita. — O (on) sva že govorila, zato zdaj samo nekaj besed. — Brez (vidva) bomo lahko opravili, kar doma ostanita. — Brez (onadva) se nikoli ni ganil od doma. • POSTAVI NASLEDNJE POVEDI V DVOJINO IN MNOŽINO. — Ona se ne bo uklonila. — Brez nje ni mogel živeti. — Le njej bom izročil knjigo. — Kar njo poglej! — Pri njej sem pozabil pero. REŠITEV NALOG IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE NAŠE LUČI e ZANIKANJE: Očeta ni doma. Šofer ni videl znaka. Jaka si noče kupiti kotalk. Sosed nima boljšega avta kot jaz. Knjige nisem posodil Alenki. • ODPRAVA ZANIKANJA: Tatjana sedajle z nekom govori. Nekdo manjka. Ded mi je o tem nekaj povedal. Med vožnjo smo imeli nekaj težav. Ali je bil že kdo od vas na Triglavu? • DVE NIKALNICI: Ta povest mi ni neznana. Kaj se treseš, saj nisi vendar neplavalec! Pogovor s pisateljem ni bil nezanimiv. Na sneg nismo bili nepripravljeni. Vloga sodnika pri tekmi ni bila nepomembna. • POPRAVLJENE NAPAKE: Tomaž je bil bojaželen. Na bojišču je bilo slišati kričanje. Bil je bojevnik za mir (zagovornik, branilec miru). Bila je bolna na želodcu. Dolgo je bil bolan (je bolehal). • POPRAVLJENE NAPAKE: Srbi so bombardirali Vukovar. Teta mi je kupila bonbone. Za božič gremo pa spet domov. Bolna babica jim je prišla na e IZBERI PRAVO MOŽNOST V NASLEDNJIH POVEDIH. — Saj sem (tebi — ti) rekel, da ga nikar ne draži. — Le poglej (nju — ju), kako sta umazana. — Če se (njega — ga) ne boš usmilil, se vsaj njegove matere! — Morda (te — tebe) bo vsaj ubogal. — Prav rad (tebe — te) vidi. • POPRAVI NAPAKE. — Brez da bi pisal, brez nobene škode je odpovedal službo, brez nič je šel na pot, brezslišen, breskrajen, brezmiselen, brezdno, brezposelen, breskrben, brezsmiselen, brezizgle-den, brezvezen. • POPRAVI NAPAKE. — Britkost, brinj, brinja, brisoč, špricar, bršlan, čez dajati, brutto; brž, ko bo mogoče; bučka, buliti, burkle, buržuazija, butelka. skrb (na glavo). Odšel je, ne da bi se poslovil od mene. • PRIMERNIKI: Ta prepad je globlji (globokejši) od onega. To jabolko je mehkejše, kot je bilo prejšnje. Po ožji poti, kot je ta, še nisem vozil. Odmor je bil daljši, kot je bilo načrtovano. Mislil sem, da bo grča trša, kot je bila. • ZAIMKI: Ni mi še povedala. Meni povej o mojih napakah, ne njej. Vrni jima denar! Njo je pozdravil, mene pa ne. Kako, da se vama juha upira? • ZAIMKI S PREDLOGI: Kaj boš čezme toliko govoril? Sprejmite ga medse. Nadme so prišli z gorjačo. Ne ozirajte se name. „Pome je poslal dunajski cesar," je rekel Krpan. e POPRAVLJENE NAPAKE: Biser, biseren, ne bi, ne bom, do tega mi je, bitijce, blagajna, blagajničarka, blaginja (blagor), blaginja, blagoslov, blagosloviti, Blegoš, bleščati se, v daljavi bleščeče se planine, bližajoča se poroka, bližnji, bližnjica, priti na boben, bogastvo, bogat zlata (z zlatom), obilna rosa, obilen pridelek, trgatev je obilna, bogateti v denarju, industrija je bogatila vso okolico. izražajmo se lepo Obhajali bomo božič. — Pričakovali smo te o božiču. — Moram mu kupiti darilo za božič. — Božič, novo leto in sveti trije kralji. — Božič se imenuje tudi panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči. — Božični dan. — Božični prazniki. o Lev bega po kletki. — Mož bega sem ter tja. — Sence begajo po stenah. — Njegov pogled bega naokrog. — Z očmi je begal. — Misli begajo od spomina do spomina. — Človek pogosto bega in blodi. — To ljudi moti in bega. — Dekle mu bega misli. o Bleščeče, snežno bel. — Modrikasto, umazano bel. — Mrtvaško, prsteno bel. — Bel kot mleko, sneg, zid. — Belo-modro-rdeča zastava. — Bela cesta. — Izobesili so belo zastavo. (= Znamenje vdaje.) — Častitljivi beli lasje. — Zgodilo se je sredi belega dne. — Na mizi pred njim je bil bel list. (= Nepopisan.) — Bele lise na zemljevidu. (= Neraziskano ozemlje.) — Beli menihi. (= Cistercijani.) — Knjiga je zagledala beli dan. — To so bile njene bele noči. (= Noči brez spanja.) — Bela odeja pokriva zemljo. — Tak delavec je bela vrana. (= Redkost, izjema.) — Bela žena. (= Smrt.) — Ni ne belo ne črno. (= Neizrazito.) — Zelen božič, bela velika noč. — Belo se oblači. — Belo pogrnjena miza. — Na grobu je bilo vse belo krizantem. — Ni zinil ne bele, ne črne. — Dobil boš črno na belem. (= Pismeno.) — Gore so že v belem. — Nevesta v belem. r N prišel Je čas okrog božiča s,________________________________________> Iz te vaške cerkvice je šla po vsem svetu. Ni več zemeljske celine, kjer bi je ne peli: v katedralah mest prav tako kot v indijski in afriški misijonski kapelici, pred jaslicami v leseni koči in pred dreve-ščkom v gosposkem salonu. franc šaleški finžgar sveta noč Sveta noč, blažena noč! Prišla si. Z neba je prihitel angel in razodel pastirjem: „Naznanjam vam veliko veselje: nocoj vam je rojen Odrešenik, ki je Kristus Gospod." In v melodijo se je izlilo, kar je bilo v srcu. V srcu vaškega župnika Jožefa Mohra, ki se je vozil o božiču leta 1818 na saneh po belem snegu, pod nebom, posutim z zvezdami. Prav nič drugega nimamo od njega. Samo ta topli vzdih, to otroško začudenje: Sveta noč, blažena noč! S to toplo mislijo, zares pobožno in verno občuteno, ki se mu je zlila v kitice, je prišel do prijatelja učitelja Franca Gruberja. Ta je sedel za orgle, tipal in tipal, dve misli, dve srci, dvoje občutij se je strnilo, še tisto blaženo noč je izzvenelo v akorde in ljudstvo je ostrmelo pri polnočnici, ko je s kora zaplavala pesem Sveta noč, blažena noč! SL j llfer-'.. Pred seboj imam pismo slovenskega dekleta. Pisala mi je nekoč iz Južne Amerike, tamkaj izpod ekvatorja, kjer je o božiču največja vročina. Popisuje svojo sveto noč v tujini. Dva delavca in ona se dogovorijo, da zbeže iz velemesta na sveti večer v pragozd. Pod stoletnim drevesom se utabore. Na deblo pripno jaslice, revne jaslice, skromno, majčkeno podobico. Pod drevesom zakurijo ogenj, k jaslicam prižgo dve rdeči svečki. Nato stopijo vsi pod drevo in zapojo: „Sveta noč, blažena noč". Samo prvo kitico, dalje ne morejo. Vsem teko solze po licih, vsi so v duhu doma, na slovenski zemlji, v rodni hiši. Delo, trud in hrup velemesta jih omamlja, da ne utegnejo misliti na dom. Ta noč, ta samota, daleč od milijonskega mesta, jih pokliče v domovino. Kaj vse bujno cvetje in zelenje pragozda! Kaj vsa opojna toplota — vse nič, vse sama bolečina. Kje je naša polnočnica, naš sneg, naše zvezde, naše planine, naše snežene gazi in plamenice, gredoč s hribov proti cerkvi? Razjokajo se, solze si otarejo — in spet pojo, pojo, dokler svečke ne dogorijo. Nato posedejo. Škatla konserve jim je čaša za vodo, ki si jo zajamejo iz studenca, kos kruha in mesa božični obed. Poskušajo se šaliti. Ne gre. „Oj, naše jaslice!“ zavzdihne prva dekle. „Oj, naša polnočnica!“ doda drugi. „Oj, tiste naše koline!" toži tretji. Tako pismo slovenskega dekleta. Sveta noč, blažena noč, v zibki si nam bila dodeljena, z nami hodiš, duši te naše trdo življenje, a spet in spet zagoriš v duši kot večna skrivnost, kot goreča ljubezen iz onstranstva — za vse, za vse brez izjeme: za vse verne in maloverne, za vse trudne in obupane, za otroka in za starčka, za mater in za očeta, za domače in izgnance, ki so se raztepli po svetu v boju za vsakdanji kruh. Ustavimo se še pri našem svetem večeru, kakor ga je praznovala in ga še praznuje naša slovenska vas. Ko se zgrne noč na zemljo, je po hišah že vse umito: javorova miza se belo blešči, vsa navlaka pod klopmi je zginila, v kotu že rastejo jaslice iz gore mahu. Družina je vsa praznična, vsa mirna in slovesno pričakuje skrivnostne polnoči. Sedaj je čas. Sveti večer se je začel. Gospodinja natrese v posodo žerjavice, gospodar nasuje nanjo kadila, hčerka ima že pripravljen rožmarinov vršiček in blaglosvljeno vodo. Gospodar se pokriža in začne: „Ki si ga Devica rodila." Vsa družina se uredi v sprevod, vse sobe, vse shrambe obhodi, pokadi in pokropi. In nato gredo ven v hlev, h konjem, h govedi, k ovčicam: vsa živina naj zve, da je nocoj sveti večer. Ko so opravili, se ustavijo ponekod pred hišo. Gospodinja prinese jerbas pogače in ga postavi na sneg. Vsi pokleknejo kar v sneg in molijo, molijo in z molitvijo blagoslavljajo kruh, ki ga bodo uživali na božični dan. Ne samo ljudje, vsaka živalca v hlevu bo dobila kos pogače za ta sveti dan. Frančiškova misel živi še danes, misel na od k letev sveta po rojstvu božjega Deteta, od k letev za vse: za človeka in živali. Po opravljenem domačem obredu se vrnejo v hišo. Luči gore, to noč mora goreti svetilka brez preostanka. Kaj malega popravijo še pri jaslicah, dokler ne zapoje veliki zvon. Vse se razgiblje, vse oblači in vsa družina razen varuha odhaja k polnočnici. Od povsod, iz vseh vasi, iz vseh naselij, vse, vse vre proti razsvetljeni cerkvi. Polnoč odbije. Orgle zadone in po cerkvi se razlije iz vseh src pesem: „Sveta noč, blažena noč“. Polnočnica je končana. Ljudje hite domov. Pesem zvonov jim potrkava koračnico, goste zvezde na nebu jim svetijo. In doma: na mizi pražnji prt, na njem koline. Ne, to ni večerja, to je pesem, to je lepota in dobrota, ki je vsa sodobna tehnika, vse razkošje ne more pričarati človeku, ki je izgubil najdražje, kar imamo: otroško živo vero v božjo betlehemsko Dete. Sveta noč, blažena noč, stotisoč-krat pozdravljena! Silvin sardenko delavčev betlehem Vi drugi jasli stavite za vsako leto sproti; jaz hranim žive jaslice vsak dan v podstrešnem koti. Dva davna trudna potnika od mesta zapuščena: stanujeva v predmestju tam in jaz in moja žena. Novorojenček najin, ah! ubog na bratce gleda. Bi zibelko mu zibali, da jo ima seveda. Pa kaj bi vam našteval vse! Naj eno rečem k vsemu: pri nas je vse do slamice prav kakor v Betlehemu. Le enega, le modrih ni z darovi od nikoder. Da eden vsaj bi k nam prišel, ki bil tako bi moder. prezračevanje (nadaljevanje z 31. strani) kih, tudi. Da jim hoče g. Kučan stolčke zavarovati, je manj razumljivo, saj naj bi bil presednik vseh Slovencev. Da so ti direktorji skrbeli za kruh delavcev v izredno težkih pogojih — no, ti težki pogoji so bili pač posledica zgrešenega partijskega dirigiranega gospodarstva. • „Skromen, a zanesljiv kruh de-settisočih delavcev.“ Ko ne bi partija zmešala vseh štren v Sloveniji, bi že zdavnaj imeli vsi delavci, ne le desetti-soči od njih, prav tako zanesljiv, pa obenem precej večji in boljši kruh, itd. Ali je g. Kučan svojo knjižico spet odmrznil, da tako govori? V demokraciji bi moral državni predsednik ob takem spodrsljaju svoje kovčke pospraviti. Janez Kranjc, Ljubljana — SLOVENEC, Ljubljana, 18. 9. 91. • Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. — Obrnite se na naslov: Gebr. HORŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-4010 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). — Informacije dobite pismeno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini. -----IZŠLA JE KNJIGA-------------- STANE KOS STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM 1941—1945 II Nepristranski opis druge polovice medvojnega dogajanja v Sloveniji. Knjiga opisuje čas od septembra 1943 do maja 1945. Obsega 272 strani. Stane 30 mark. Dobi se na naslovu: Mohorjeva družba, Viktringer Ring 26, A-9020 Celovec. • DRAGI ROJAKI, POTUJETE V EVROPO? Na pragu domovine, v središču stare Gorice, ob lepem drevoredu Corso Italia, vas pričakujemo v PALACE HOTELU, najboljšem hotelu v mestu. Najmodernejši komfort (kopalnica, telefon, radijski sprejemnik, barvna televizija, mini bar, klimatizacija). Zelo ugodne cene: enoposteljna soba 62,50 DM, dvoposteljna 92,40 DM. - Vinko Levstik, PH-PALACE HOTEL, Corso Italia 63, 1-34179 Gorizia, tel. 04 81 / 82 1 66, telex 461154 PAL GO I. • RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM 245,— Vse vrste Commodore, Schneider, Atari RADIOAPARATI, AVTORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje. Ekspertni popust. — Jode Discount Markt, Schwan-thalerstr. 1, 8000 München 2, BRD. • ZNAMKE VSEH VRST! Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki so doslej sodelovali pri zbiranju znamk za slovenske misijonarje. Še vedno se ta akcija nadaljuje. Vsem dobaviteljem želim blagoslovljen božič in srečno novo leto 1992. — Franc Saksida, Via Biasoletto 125, Trst/Trieste, Italia. • Župnijski urad v Münchnu Vam priskrbi uradne prevode spričeval, različnih listin in strokovnih besedil. — Informacije 089/22 19 41. • PRODAM hišo z gospodarskim poslopjem z vso dokumentacijo za nadomestno gradnjo in gradbeni material. Hiša je oddaljena 3 km od Ptuja, primerna je za obrt. - Tel. 062-775-558, Ptuj. • Ugotavljanje „bolezni“ na osnovi aure in zdravljenje z bioenergijo, brez tablet. Tako zdravljenje je v svetu zelo uspešno in znano. Tel. Slovenija 0038 - 61-57 9 4 70; tel. Švica 0041 -42-31 00 32; tel. Nemčija 0049 - 71 31 - 32 483. Če potujete v München, Vas pričakuje HOTEL ERBPRINZ Sonnenstr. 2, 8000 München 2 tel. 089/59 45 21. Družina Zupan preberite! PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega! ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino. i^cEl (DIJT) Pri psihiatru. „Ali ste srečni, ko ste ozdravljeni misli, da ste Sofia Loren?" „Seveda. Račun pošljite kar mojemu možu Carlu Pontiju." o Pred operacijo. „Gospod doktor, kaj pa, če vam operacija ne uspe?" „Kar mirni bodite. Tega ne boste doživeli." o „Ali veš, da zna moj pes brati časopis?“ „Vem." „Kdo ti je pa povedal?" „Moj pes." o „Kje si bila?" vpraša znanka znanko. „V lepotnem salonu." „Kako, ali je bil zaprt?“ o Mož ženi: „Zdravnik mi je svetoval, naj pijem kot žival, pa ne vem, kako naj ga razumem." „Vsaka žival dobro ve, kdaj ima dosti." o „ Pri vas sem kupil tale dežnik z ročajem iz slonove kosti, doma sem pa ugotovil, da je ročaj le iz imitacije slonove kosti." „ Neverjetno, “ je odgovoril prodajalec. .. Potem imajo pa tudi že sloni umetne zobe." o Žena možu: „Garaža je zaklenjena. Ključ od garaže je v hiši, ključ od hiše je v avtu, avto je pa v garaži." o „Kaj je to: podnevi kar naprej reglja, ponoči pa plava v vodi?" „Žaba." „Ne. Proteza moje tašče." o „Na vsak način vas bom spravil iz ječe," je rekel odvetnik zaporniku, „pa četudi bo stalo vaš zadnji tolar." o Mehanik pregleda avto. Potem pravi lastniku: „Imam eno dobro in eno slabo novico. Najprej dobra: hupa je v redu." o „Sem pisatelj,“ se predstavi novi stanovalec lastnici hiše, „in uporabljam psevdonim." „Nič hudega, da le pri tem ne porabite preveč toka." o V koncertni dvorani. Sosed sosedu: „Akustika je pa tu slaba." „Sedaj, ko ste vi to rekli, tudi jaz voham." o Trije učenci pridejo prepozno v šolo. Prvi: „Gospod učitelj, pomagal sem neki starki čez jez." „Dobro, sedi!" Drugi: „Jaz sem tudi pomagal starki čez jez." „Oba sta pomagala?" „Ja, on z desne, jaz pa z leve." „Dobro, sedi." „Tudi jaz sem starki pomagal čez jez." „No, to pa postaja počasi sumljivo." „ Moral sem jo od zadaj potiskati, ker ni hotela čez jez." o Pri vratih pozvoni. „Prišel sem pomivat okna." „Kar začnite v prvem nadstropju." Čez čas spet pozvoni. „Prišel sem pomivat okna." „Saj je vaš sodelavec že tukaj." „ Ne, to sem jaz ... Z okna sem padel." o „Alije res mogoče v loteriji zadeti deset milijonov?" „Res. V četrtek bo žrebanje." „Potem pa ni nič." „Zakaj ne?" „Ker denar potrebujem že v sredo." o Na ladji gori. Neki nepotrpežljivi potnik hoče v rešilni čoln. Kapitan ga zadrži: „Najprej so na vrsti ženske!" „Kaj je še toliko časa?" Erscheinungsort: Klagenfurt Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt Viktringer Ring 26 P. b. b. SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI ANGLIJA Stanislav Cikanek, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 071-735-6655). AVSTRIJA P. mag. Janez Žnidar, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz. Ludvik Počivavšek, Kirchenstraße 1, 4053 Haid bei Ansfelden. (Tel. 0 72 29 / 88 3 56 - 3, samo ob petkih popoldne in ob sobotah). Anton Štekl, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75). Slovenski socialni urad, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel., 0222/55 25 75). Janez Žagar, Herrengasse 6, A-6800 Feldkirch, Vorarlberg. (Tel. 05522 - 23 1 00 ali 05522 - 34 85-0). Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau. BELGIJA Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01). Kazimir Gaberc, 10, rue de la Revolution, B-6200 Chätelineau (Belgique). (Tel. 071 - 39 73 11). FRANCIJA Prelat Nace Čretnik, 78 Avenue Gambetta, 75020 Paris. (Tel. (1) 43 61 80 68). Slovenski dom, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. (1) 42 53 64 43). Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. (Tel. 21 70 91 88). Anton Dejak, 4 rue Sainte Barbe, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06). Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82). Frangois Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01). NEMČIJA Msgr. dr. Janez Zdešar, Rosenstraße 26, 8011 Heimstetten b. München. (Tel. 089 - 90 30 050). Martin Horvat, Kolonnenstraße 38, 1000 Berlin 62, tel. 030 - 788 19 24. Slovenska katoliška misija, Kolonnenstraße 38, 1000 Berlin 62, tel. 030 / 784 50 66. Janez Pucelj, 4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76). Stanko Čeplak, diakon, 4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 -64 09 76). Martin Mlakar, Moltkestraße 119-121, 5000 Köln 1. (Tel. 0221 - 52 37 77). Vladimir Jereb, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48). Bogdan Saksida, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00). Stanko Gajšek, 8070 Ingolstadt, Feldkirchnerstr. 81: (Tel. 0841 - 59 0 76). Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91). Janez Demšar, Urbanstraße 21, 7410 Reutlingen 1. (Tel. 07 1 21 - 44 7 89). Župnijska pisarna Slow. kath. Mission, Krämerstraße 17, 7410 Reutlingen 1. (Tel. 07 121 - 45 2 58). Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Göggingen), Klausenberg 7 c. (Tel. 0821 - 97 9 13). Slovenski dušnopastirski urad, 7900 Ulm, Olgastraße 137. (Tel. 0731 - 27 2 76). Marijan Bečan, Liebigstr. 10, 8000 München 22. (Tel. 089 - 22 19 41). NIZOZEMSKA Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. iz Nizozemske: 09 - 32 11 76 22 01). ŠVEDSKA Jože Drolc, Parkgatan, 14, 411 38 Göteborg. (Tel. 031 - 11 54 21, v Malmöju: 040 - 23 24 78). ŠVICA P. Robert Podgoršek, Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zürich. (Tel. 01 - 301 44 15 in 01 - 301 31 32). Pisarna Slov. misije, Schaffhauserstr. 466, Postfach 771, CH-8052 Zürich. (Tel. 01 - 301 31 32, Telefax 0041 1 / 303 07 88). P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33). KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU (Janez Rihar), YU-61001 Ljubljana, p. p. 121/111 (Tel. 061 / 454 246)