HOl KLERIKALEZMIJ
„. . .za verskim navdušenjem so se redno skrivali zelo očitni posvetni interesi." (Friedrich Engels)
IN NEKRinCNEMU
MARKSIZMU
IDEJNI BOJ KOMUNISTOV PROTI RELIGIOZNIM IN DRUGIM ZABLODAM IN PREDSODKOM
Ko zastopajo jugoslovanski komunisti dosledno svoj marksistični materialistični svetovni nazor, vedo, da religije, ki se poraja in ohranja v določenih zgodovinskih pogojih materialne in duhovne zaostalosti ljudi, ni mogoče odpraviti z administrativimi sredstvi, ampak z nenehnim razvijanjem socialističnih družbenih odnosov, s širjenjem znanstvenih spoznanj in s splošnim stopnjevanjem človekdve zavesti, s čimer se progresivno uresničuje človekova dejanska svoboda in likvidirajo materialno-duhovni pogoji za razne zablode in slepila.
Marksizem kot svetovni nazor in idejna osnova praktične dejavnosti komunistov je nezdružljiv s kakršnimi že koli religioznimi prepričanji. Zato pripadnost k Zvezi komunistov Jugoslavije ne dopušča nikakršnega religioznega verovanja. Ko se komunisti borijo z idejnimi sredstvi zoper vsakršne predsodke in se pri tem opirajo na dognanja prirodnfli in družbenih ved, spoštujejo hkrati pravico državljanov Jugoslavije, da pripadajo ali ne pripadajo kateri od verskih skupnosti, ki so priznane z ustavo in zakoni, kakor tudi, da se praktično udeležujejo svojih verskih obredov in da zaradi svojega verskega prepričanja in udeležbe pri verskih obredih ne trpijo nikakršnfli posledic v svojih družbenih in političnih pravicah. Komunisti se bodo pri tem odločno postavili po robu vsem poskusom, da bi se verska čustva izkoriščala v politične namene ali da bi cerkev bila opora protisocialističnih sil.
Komunisti menijo, da so verska čustva osebna in zasebna zadeva vsakega državljana, in so za dosledno uporabo načela svobode veroizpovedi in za dosledno uresničevanje načela o ločitvi cerkve od države in šole od cerkve.
Program Zveze komunistov Jugoslavije, poglavje X.
V verskem tedniku Slovenskih rimskokatoliških škofij, v 44. številki Družine, je na straneh od 5 do 12 objavljena priloga ,,Znamenja in klicaji", ki se ,,/oteva nekaterih perečih družbenih vprašanj". Ker mislimo, da je način kako so se eminentni Slovenski ideologi, institucionalno vezani na Slovensko katoliško cerkev, lotili teh ,,vprašanj", sam tudi že" ffpereče vprašanje našega družbenega življenja", z našega komunističnega stališča pristavljamo naslednja znamenja in klicaje:
I.
Nastop eminentnih Slovenskih teologov je v temelju navezan na sedanjo ekonomsko, politično in ideološko situacijo v svetu in pri nas:
a.   Splošna   gospodarska   recesija,   ki   z   vsakokratno ponavljajočo se ciklično krizo kapitalistične blagovne produkcije cepi in slabi delavsko gibanje. Pri nas se ta recesija manifestira v stabilizacijskih in restrikcijskih ukrepih države, negativni plačilni bilanci, 30 % stopnji inflacije, naraščajočih socialnih razlikah, strukturalnih problemih zaposlovanja, itd.
b.  Politična ofenziva desnih sil vsvetu in Evropi posebej (zmaga     združene     desnice     na     Portuga/skem, Thatcherice v Angliji, vzpenjajoči se Strauss v ZRN, zmaga konservativnih sil na Svedskem in Kanadi, itd ) . Spremembe v rimskokatoliškem vrhu in naraščajoč vpliv     in     politična     dejavnost      Vatikana     in rimskokatoliške   cerkve   sploh,   ki   na   eni   strani izkorišča ,jplošno" priljubljenost novega papeža, na drugi strani pa moramo dejavnost cerkva sploh izvesti iz čisto ,,posvetnih stvari", ki smo jih opisali že pod točko a.  Očitno je, da se skuša kriza svetovnega kapitalističnega sistema reševati tudi z aktivizacijo nacionalističnih, fašističnih in reakcionarnih ideologij in s politizacijo religije.
c.  Skladno s tem tudi v Jugoslaviji zadnje čase narašča dejavnost        nacionalističnih,        klerikalnih        in liberalističnih     krogov,     ki    za    svojo    dejavnost izkoriščajo zaostrena družbena protislovja pri nas in v svetu.
II.
Poleg teh splošnih trendov so v SR Slovenijipotekale in še potekajo nekatere družbeno-politične akci/e, ki bi Slovenske cerkve po ustavi in zakonih sicer ne smele zanimati, vendar pa reakcija in vpletanje cerkve v te akcije kažejo, da je obstoj določenih struktur in interesov v Slovenski cerkvi z njimi ogrožen. Vprvi vrsti je potrebno omeniti pomembne zakone s področja reforme vzgojnoizobraževalnega sistema (o usmerjenem izobraževanju, predšolski in osnovnošclski vzgoji, svobodni menjavi dela na tem področju), ki jih prav sedaj obravnava slovenska skupščina in pa zakone, ki so bili sprejeti pred nedavnim in zadevajo področje družinskih odnosov, planiranje družine in posebej še zakonodajo, ki se nanatte napredčasno pregtfftetfrjdfiečrfosih'
III.
V celotnem procesu produkcije in reprodukcije družbenega življenja ima posebno pomembno mesto in vlogo vzgojnoizobraževalni sistem. Znotraj tega sistema igra odločujočo vlogo njegova idejna zasnovanost in naravnanost. Ta je vedno razredno določena. Zato si je slovenski delavski razred, zavedajoč se odločilne vloge idejne zasnovanosti pouka, vedno prizadeval za takšno idejno-politično usmeritev, ki bi zagotavljala uveljavljanje njegovih zgodovinskih interesov in ciljev. Edini garant takšne usmeritve pa je marksizem. In Siovenski teologi, gg. Tone Stres, Franc Perko, Štefan Steiner in Franc Rode, so se lotiliprav — marksizma.
IV.
Historično gledano se teološko obravnavanje marksizma pojavlja vedno kot spopad katoliške cerkve z delavskim gibanjem. Doklerje bila cerkev na oblasti ali je v njej vsaj sodelovala je svoj boj proti revolucionarnemu gibanju delavskega razreda bojevala na praktično-političnem nivoju. Po osvoboditvi in socialistični revoluciji, ko ni mogla veČ neposredno politično nastopati pa je poiskala druge oblike delovanja.^ Ena izmed priviligiranih je postal boj na t,teoretskem" področju.
V.
Cerkveno hierarhijo in njene ideologe zanima marksizem samo toliko, kolikor to zahteva boj za njihove interese, za katere se ve, da niso identiLni ne z interesi vseh vernih Ijudi, še najmanj pa z interesi delavskega razreda v njegovem boju za de/avsko samoupravljanje. Govorijo sicer o marksizmu nasploh, lotevajo pa se vedno teoretsko najšibkejših členov, ki jih najlažje obrnejo sebi v prid. Ta najšibkejši člen sedanje slovenske marksistične misli je prav gotovo modroslovje prof. dr. Vojana Rusa, ki s svojimi Občečloveškimi, Ontološkimi in Univerzalističnimi koncepcijami naravnost gradi oder na katerem lahko plešejo tudi Slovenski teologi. Slovenski teologi pa se sprenevedajo in pravijo, da je izhodišče modroslovja prof. dr. Vojana Rusa trdosledno marksistično". To pa zato, da taktično slabost izkoristijo za napad na strateško usmeritev. Komunisti seveda ne dovoljujemo, da bi nas cerkveni ideologi poučevali, kaj je imrteSzem in kaj ni.
VI.
Glede na ekonomsko, politično in ideološko konjunkturo Slovenski teologi š takimi ,,marksisti" bodis; navezujejo dialog, bodisi jih izrabljajo za napad na marksizem nasploh. V sedanji situaciji so cekveni ideologi izrabili učbenik prof. dr. Vojana Rusa, ki je izšel pred dvema letoma, za napad na rnarksistično zasnovanost vzgojnoizobraževalnega sistemo, na program, reso/ucije in politiko zveze komunistpv in na delavsko
VII.
Cerkveni ideologi so lahko napadli in izrabili modroslovje prof. dr. Vojana Rusa samo zato, ker se z njim niso že prej kritično spoprijeli marksisti sami.
VIII.
Slovenski teologi se spretno vpletajo v situacijo v kateri prihajajo do besede sile in interesi, ki/fh po našem mnenju ki mogoče šteti v pluralizem samoupravnih socialističnih sil.
Tu naj omenimo samo svobodno katedro v Teleksu, nezadovoljivo (če uporabimo ta socialdemokratski izraz) stanje na področju izdajanja marksistične /iterature, vulgariziranje marksizma pri pouku STM na nedružboslovnih fakultetah, srednjih in osnovnih šolah, itd.                                                                                           '.
IX.
Študentski časopis Tribuna se bo v skladu s svo/o temel/no vsebinsko zasnovo boril tako proti sektaštvu, kot proti klerikalizmu. In kakor /e napad Slovenskih teologov publiciran v verskem tedniku Družina klerikalizem, tako boj proti klerikalizmu ni in ne more bitisektaštvo.
uredništvo
$arnovprav!jatniem'Qiegovo fevolueienamo'teonle*'**
S slikovnim gradivom s katerim je opremljena ta številka Tribune, želimo bralce spomniti na določeno obdobje v zgodovini razrednih bojev na Slovenskem, obdobje v katerem je Slovenska k katoliška cerkev odigrala eno najbolj reakcionarnih vlog y tedanji zasužnjeni Evropi. Bralce opozarjamo, da se slikovno gradivo neposredno navezuje samo na uvodni članek. Z ostalimi članki nima nikakršne zveze.
uredništvo
*fsmo
DRAGI ,,TRmUNISTI"!
Kot odgovor na vaš poziv v zadnji številki Tribune, naj začnemo študentje pisati članke in podobne stvari (kar se mi zdi zelo dobrodošlo, predvsem za nas, bodoče —? — novinarje, ki tako in tako nimamo kje objavljati), vam za začetek (upam, da bo tudi nadaljevanje) pošiljam nekaj o zamejskih študentih, ki se mi zdijo malce zapostavljeni v naši študentski javnosti. Ker zaradi obilice kolokvijev in sestankov prispevka ne morem sama prinesti, vam ga pošiljam; upam, da je tudi tako
Pa lepe pozdrave 0. K..                                                                      Nives Butara
lUDI ZAMEJSKI ŠTUDENTJE SO MED NAMI
(Ob tretji obletnici akcije ,,Ne damo se preštevati!")
V torek, 13. 11. 1979 je nagimnaziji ,,Ivan Cankar" v Ljubljani predaval tovariš Drago Košmrlj (znan slovenski novinar) o problemu koroških Slovericev. Predavanje je bilo zanimivo, diskusija, ki mu je sledila in ki je odprla mnoga pereča vprašanja, pa še bolj. Nekatera teh vprašanj so zelo zanimiva tudi za nas, študente in dijake (ter tudi za ostale mladince), a se ne dotikajo le študentov, ampak tudi Slovencev.
Neka dijakinja jepostavila vprašanje, kaj konkietno lahko storimo mi, slovenski študentje in dijaki, da bomo pomagali koroškim Slovencem reševati njihove mnogotere probleme? !
Marsikaj. Nekaj pa se mi je zdelo še posebej pomembno. Na tem predavanju je bila namreč tudi študentka s Koroškega, ki študira v Ljubljani. Zdo žalostno in sramotno za nas, študente in ,,zavedne" Slovence in solidarne mladince, se mi je zdelo, ko je ta kolegica omenila, da se zamejski študentje, ne le koroški, ampak tudi madžarski in tržaški, pri nas počutijo na robu dogajanja in izključeni iz našega okolja. Premalo se zanimamo zanje in za skrbi, s katerimi se srečuje vsak, ki pride študirat v tuje mesto, ti kolegi iz zamejstva pa še posebno. ,,klub zamejskih študentov" (ali ste sploh vedeli, da obstajaf) v Ljubljani večkrat organizira razna predavanja, a z naše strani ni za to nobenega zanimanja. Tudi zanje same se premalo ali sploh ne zanimamo,  ker  nas   njihovi problemi ne  težijo. Verjetno se premalo
i zavedamo, koliko pomeni takemu človeku, kot je zamejski študent ali zamejski Slovenec nasploh, ki se bori za svoje ,,sloveristvo", koliko mu pomeni zavest, da v tem boju ni sam, da smo za njim mi, Slovenci.
Ali sploh veste, koliko zameiskih kolegov je na vašem faksu ali v vašem letniku? Najbrž ne. Ali veste, kaj jim dela težave? Ne le tu, v Sloveniji, ampak predVsem doma, v zamejstvu? Vprašajte jih in jim pomagajte. To labko gotovo naredi vsak od nas, vsak lahko da nekomu občutek, da ni sam. Vsakoleto nastajajo problemi pri sestavljanju programov 00 ZSM na fakultetah. Vstavite v vaš program pomoč zamejskim kolegom!
In kaj lahko še storimo! Tovariš Košmrlj je pripovedoval o akciji, ki so jo izvedli v Trstu: oiganizirano soSlovenci hodili po trgovinah in govorili samo
| slovensko. Tistim trgovcem, ki niso hoteli odgovarjati v slovenščini, so lepo italijansko povedali (tako so jih gotovo razumefi), da če ne sprejemajo
] njihovega jezika (našega), tudi njfliovega denarja ne potrebujejo. In kaj so s
j tem dosegli? (Seveda akcija ni trajala le en dan). Trgovine so na veliko začele zaposlovati maturante slovenske trgovske gimnazije, ker so znali slovensko. To pa pomeni priznanje slovenščine, kar ni malo.
Toliko se pritožujemo glede kupovanja v Trstu in tudi v Celovcu, vendar tega ne moremo omejiti. Torej poskušajmo to vsaj obrniti v prid naših zamejskih rojakov, ki bodo take podpore gotovo veseli. Govorimo tudi mi v
Trstu, v Celovcu ali kjerkoli samo slovensko. Gotovo jim bomo pomagali, zamejcem, kajti tako italijanski kot avstrijski obmejni trgovci so od nas, Jugoslovanov, ekonomsko še kako odvisni.
Prav gotovo bomo našim manjšinam tako veliko bolj pomagali, kot pa jim pomagamo z raznimi demonstracijami (ne rečem, da te niso potrebne ali koristne), na primer s takimi, kot je bila tista leta 1976, ko smo protestirali . oioti preštevanju koroškŠi Slovencev.
14. 11. so minila natanko tri leta od tega na srečo neuspelega preštevanja. kaj smo storili v tem času z slovenske manjšine mi, slovenski študentje? Cesar še nistno, storimo zdaj, kar smo, delajmo še naprej. Vsaka pomoč jim bo dobrodošla in nikoli ni prepozno začeti ali popraviti zamujenega.
^••••••••••••^^^^•^••••••^
,,GRAB'TE DNARJE VKUP GOTOVE"
Lastniki stanovanj v Beogradu že zdaj dosledno izvajajo načelo, ,^konomske stanarine", čeprav te določbe še niso > sprejete. Res prava ažurnost! Vse to pa čuti na svoji koži vse več ljudi.
CENIKNAJEMNIN: Garsonjera: 300 - 600 starih tisočakov Enosobno stanovanje: 500 - 800 starih tisočakov Dvosobno stanovanje: 700 - 1200 starih tisočakov!!!
Za vse to ni potreben komentar, potrebna bi bila prevetritev teh ,,stanovanjskih rentnikov", ki povsem legalno pridobivajo še en osebni dohodek na račun svoje lastnine. (Upam, da ta novica ne bo prizadela ljubljanskih rentnikov, tistih, ki so v svojih zahtevah še preskromni, in jih vzpodbudila k takojšnji podražitvi.)
14624 BRUCEV
Prvi podatki o letošniem vpisu na univerzo so obdelani. Center za razvoj univerze jih je prikazal in analiziral v publikaciji običajne oblikovne in vsebinske zasnove. Podajmo najsplošnejše!
Brucev je letos v Sloveniji 9718, od tega v Ljubljani 7038, v Mariboru pa 2680. Tem rednim se pridružuje še 4906 brucev ob delu (Ljubljana 2398, Maribor 2508). Vseh vpisanih v prvi letnik je torej 14624. Spomladi je v zaključnih razredih srednjfli šol sedelo 11239 učencev in od teh jih je 7141 poromalo k ,,oltarju znanosti" na univerzo (65,3 odstotka). Sicer pa kakšnih korenitfli sprememb glede na prejšnja leta ni in jfli tudi ni bilo pričakovati. Nekoliko upada število študentov ob delu. Prav tako se še izvaja in se bo še dolgo reprodukcija sloja inteligence in vrag si ga vedi, kaj in kdo bi to lahko revolucionarno presegel. Položaj, ko se neki sloj reproducira, ne da bi se pri tem odpravljal, in pri tem drži v rokah vse aparature in formule te reprodukcije, je milo rečeno delikaten in ga nobeno, v še tako veliki glavi usmerjeno izobraževanje ne bo pripeljalo iz brezizhodnosti.
Regionalni izvor brucev je podoben vsakoletnemu in so posamezna drobna odstopanja popolnoma nepomembna.
UNIVERZITETNI SVET
Univerzitetni svet je na seji 22. novembra med drugim obravnaval flnančno-gospodarsko stanje univerze v prvih devetih mesecih, vpis v letošnje študijsko leto, problematiko doktorskega študija (infonnaciji podajamo posebej), odobril Knafljeve štipendije in sprejel likovno podobo emblema univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Sple sedaj pa so bili delegati seznanjeni z rezultati ankete, ki jo je izvedla socialnoekonomska komisija in so jih naši bralci dobili obšimo razložene v letošnji informativni števiUd v septembru.
Svet je kot ponavadi sprejemal -tudi nekatere odločitve - ki jfli tu ne bomo omenjaii med najzanimivejšimi - a kar je bolj pomembno, se je (tudi: kot ponavadi) komaj lahko okronal za sklepčnega. Akuten problem neprisotnosti delegatov v samoupravnem organu je — lahko rečemo, kmalu pa bomo to podrobneje prikazali - ,,nonnalen" spremljevalec samoupravljanja na univerzi. Študentska delegacija tudi tu ne igra instrumenta, ki ji je dan v roke. In vedno se tudi sama bori z nesklepčnostjo. Res je, da v večini zapisnikov jasno piše, kdo je bil in koliko jih je bilo prisotnih in da je vsa stvar v najbolj kritičnih trenutkih jasno preračunana tako, da je še kakšen delegat več, stanje pa je večkrat prav na meji obračanja na glavo. Ce kdaj ,,slučajno" zaidete na kakšno sejo, pa ne samo univerzitetnega sveta, in vas namesto navadnega nedelegatskega zemljana sprejmejo kot v avreolo okitenega delegata, ki je ,,rešfl" celotno sejo, se ne čudite preveč, da bo v naslednjem zapisniku namesto vas ,,bil prisoten" eden od delegatov.
Vse to ni zaradi namigovanja, ni obtožba preteklega: bo pa verjetno dobrodošlo prav v tem času, ko mandat ,,našim" delegatom poteka. Če mislite, da se bo v naslednjern kaj spremenUo, si priznajmo, da je ta misel le želja, pa še to ne vseh.
DOKTOR ZNANOSTI ALI DOKTOR STAROSTI ?
Študentski list TRIBUNA potrebuje in pričakuje, da se med vami da izbrskati kakšnega študenta, ki bi bi! pripravljen poleg ,,obveznega buljenja v učbenike" delati v uredništvu. Potrebujemo:
UREDNIKA ZA UNIVERZITETNO PROBLEMATIKO Kopica študentskih  in širših  družbenih  problemov, ki se dotikajo  ali  oklepajo  vzgoje  in   izobraževanja  ti   ne  bo dopustila, da bi zmanjkalo snovi za tvoje uredništvo. UREDNIKA ZA NARAVOSLOVJE: TRIBUNA na tem področju še ni ,,shodila" in prav je, da ji ponudiš svojo oporo.
NEOMEJENO ŠTEVILO STALNIH IN OBČASNIH SODELAVCEV IN DOPISNIKOV
Se vam je zgodila krivica, ste opazili nepravilnosti, niste s čimerkoli zadovoljni? Ste navduseni nad študijem, nad mladinsko organizacijo, zadovoljni vsevprek? Ne držite tega v sebi!
KOPICO PRODAJALCEV
Želite iti na ulice? Seveda s šopom TRIBUNE v rokah in jo prodajati,   razširjatt,   pridobivati   nove   naročnike!   Svojo giasnost   in   sposobnost   boste   v   tem   primeru   najbolje izkoristili. Polovica prihodka od prodaje je vaša za večje količine prodane TRIBUNE še posebna nagrada! Pričakujemo prav tebe v uredništvu vsak dan okrog poldneva ali še boljše v torek popoldne ob 17. uri na sestanku uredništva.
ZAKAJ NI ŠTUDIJSKE LITERATURE ? ?
Na vseh razpoložljivih oglasnih deskah, na vseh vhodnih in ostalih vratih fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo so veliki plakati opozarjali na pereč problem študentov te fakultete: NI ŠTUDIJSKE LITERATURE! Toda zakaj?
Da bi dobila odgovor na zastavljeno vprašanje, se je OO ZSMS 2. letnika odločila organizirati okroglo mizo' na to temo. Kljub plakatom in osebnim vabilom profesorjem je bila udeležba porazna: trije profesorji in devetintrideset študentov. (Kje je tu odgovornost in zavest študentov? -tema za naslednjo okroglo mizo!? )
Razveseljivo pa je, da se je končno pretrgal ,,začarani kiog" ravnodušnosti in da bodo študentje poskušali pomagati vsaj naslednjim generacijam.
Na okrogli mizi so najprej analizirali delovni dan študenta 2. letnika, ki se prične ob 8. uri zjutraj in traja do polnoči. To znese osemdeset ur tedensko in od tega jih ,,vesten" študent preživi na predavanjih triintrideset. Za študij ostane 9 ur dnevno, prezreti pa ne smemo bioloških zakonitosti. Kajti začeti
moramo s  tem,  .....   da  ugotovimo prvo predpostavko vse človeške
eksistence, torej tudi vse zgodovine, namreč predpostavko, da mora ljudem biti mogoče živeti, da bi lahko delali zgodovino" (študirali, op.p.)." K življenju pa spadajo predvsem ied in pijača, stanovanje, obleka in še kaj drugega." (Marx - Engels: Nem%a ideologija, MEID II, CZ 1976).
Torej ostane časa za poglobljen študij izredno malo. Problem pa se še zaostri: Iz česa študirati? Obvezne študijske literature nanueč ni mogoče dobiti niti v knjižnici zaradi premajhnega števila izvodov (včasih je le en sam, pa še ta ČitalniSki), kaj šele na policah naših knjigarn! Iz množice obveznih skript; navedenih v študijskih programih za 2. letnik, je mogoče v referatu fakultete dobiti le dve. Pa še število njunih izvodov je manjše od števila študentov tega letnika. Nekaj literature obstaja tudi na drugih fakultetah, vendar nam je ponekod ne dajo, ker smo pač redni študentje FSPN.
Studentje menijo, da bi morali profesorji snov, ki jo predavajo, objaviti vsaj v tezah, da se nam ne bi bilo treba na predavanjih spreminjati v ,,hitropisne tajnice". Kajti le s predhodno pripravo na predavanja bi bilo mogoce doseči optimalen učinek. Le na tak način bo lahko študent postal subjekt študijskega procesa. Študentje bi se morali bolj poglabljati tudi v dela drugih avtorjev, progofesorji pa bi jim morali to omogočiti s natančnejšimi programi (navedba strani in poglavij).
Njatresimo nekaj podatkov. .Na ljubljanski univerzi je bilo do lanskega leta proromiranih 1341 doktorjev znanosti, ki so si svojo titulo prislužili z obranitvijo disertacije. Dodatnfli 455 je pridobilo naslov potem, ko so opravili doktorske izpite/ki so bili ukinjeni po drugi svetovni vojni. Še 19 doktorjev pa je bilo promoviranih na šolah, ki niso bile vključene v univerzo.
Medtem ko se je prej do doktorskega naziva dokopalo po več ali vsaj nekaj možnih poteh, je slovenski zakon o visokem šolstvu pred štirimi leti uveljavil zahtevo, da gre pot do doktorata preko magisterija ali specializacije je to osnovna pot, dasi je ob njej še ena, ki je speljana preko pomembnih del ali stvaritev. Število doktorjev je do danes bilo močno odvisno od zakonskih določil in njihovega spreminjanja.
V Sloveniji od leta 1960 v povprečju med tistimi, ki diplomirajo, vsak osemnajsti študira naprej (podiplomski študij). V celotni Jugoslaviji je to poprečno vsak enaindvajseti. Ker smo vzeli dolgo obdobje, bo več povedal naslednji podatek. Od 1975 do 1977 je vsak deveti diplomant v Sloveniji nadaljeval študij na tretji stopnji. Med diplomanti tretje stopnje (magistri) pa se jih V Sloveniji preko osemdeset odstotkov loti doktorske disertacije (v Jugosiaviji preko šestdeset odstotkov). Torej je med dvaindvajsetimi diplomanti druge stopnje iskati po enega doktorja znanosti (v Jugoslaviji med petintridesetimi).
Da je v teh številkah le majhen odstotek (dobrih petnajst) žensk z doktorskimi naslovije iz razmer jasno.
Vendar za vsemi temi številkami stoji dejstvo, da so naši doktoiji starci. Dobra tretjina se do tituie dokoplje šele po štiridesetem letu, slaba polovica nekaj let prej. Še bolj je zanimivo, da jih veliko doktorira po 50. ali celo 60. letu starosti. Avtorica publikacije (Doktorski študij 1960-1978), po kateri prevzemamo podatke, izhaja iz zahteve, da naj bo doktorat znanosti .^ačetek in ne konec kariere".
Naše stanje dovoljuje domnevo, da so iprinas; promocije doktorjev znanosti nagrade za življenjsko delo. Da nekdo postane doktor znanosti zato, ker je zdnižU vse, kar je vrgel na papir v dveh ali treh desetletjih, je skoraj neppjmljivo. Za takšno početje imamo celo vrsto nagrad, diplom, plaket, listin, podobic, svetinjic in kar je še podobnega.
Kje iskati ,,krivce" za takšno stanje?
Eden glavnih vzrokov je vsekakor financiranje fakultete. FSPN dobiva sredstva od REPUBLIŠKE izobraževalne skupnosti, raziskovalne skupnosti, za študij na tretji stopnji pa nekaj prispevajo delovne organizacije. Zal pa mora FSPN še vedno pojasnjevati družbi, kakšne profile vzgaja in za katera delovna mesta (. ,..ki jih praviloma zasedajo ekonomisti, pravniki in njim podobni). Težko pa je prepričati neposredne uporabnike diplomantov FSPN, da so potrebna sredstva tudi za izdajo učbenikov.
Od 1973, ko je prenehala obstajati univerzitetna komisija za tisk, ima FSPN svojo. Ker iakulteta sama ni mogla izdajati skript, se je 1976 pogodbeno povezala s Partizansko knjigo, vendar je bilo to sodelovanje ugodno predvsem za založbo, zato je trajalo le eno leto. Potem pa je nastala zmeda. Fakulteta namreč nima sredstev niti za avtorske honorarje, zato je upoiabljala sredstva iz podiplomskega študija. V septembru letos pa je sklenila pogodbo z DDU Univerzum, ki bo izdajala knjige v relativno ugodnih pogojih. Verjetno pa bo Še naprej problem ,,čakalne dobe" pri izidu knjige.
Je samo financiranje problem? Ni. Prodekan za študijske in študentske zadeve dr. Nada Sflligoj je na okrogli mizi med drugim povedala: ,,Pisanje učbenikov jezelonapornodelo, pisec mora biti natančen in hkrati razumljiv za študente. Nekateri ne pišejo učbenikov, ker se bojijo kritike."~ Ali se tega niso zavedali, ko so se odločali za to odgovorno delo, saj tudi predavanja pomenijo določeno odgovornost, ali ne?!
Vsekakor  pa  bi  morali biti večinoma  profesorji  FSPN  tisti, ki bi ,,oskrbovali tržišče" z družbenoslovno in marksistično literaturo.
Ob zaključku okrogle mize so študentje sprejeli sklepe, s katerimi bi omilili trenutno stanje::
-  knjižnica naj priskrbi več izvodov     obvezne literature (navsezadnje učbeniki v prosti prodaji, če že so, niso prav nič primerni za Studentski žep)
-  študentje zahtevajo natančnejše študentske programe,
-  ne smemo biti odvisni samo od predavanj, zato pa je predpogoj   izdaja skripta ali vsaj tez,
-  literatura, ki je ni mogoče dobiti, ne sme biti obvezna.
Po dveh urah je bila okrogla miza končana. Pa ni bila zadnja!
S. K. in J. K.
GLEDALIJCE SENC ALI UNIVERZITETND  PRIZORIšS
Ciril Baškovič, Braco Rotar
Pričujoči prispevek ni napisan za šestdesetletnico Ijubljanske univerze. Ta šestdesetletnica je le pretveza za nekaj besed o vprašanjih, ki zadevajo pomen univerze ,,nacionalni kulturi" in intelektualnem življenju nasploh. Toda, ko poskušamo govoriti o Ijubljanski univerzi, nas prevetata dva občutka: čutimo, da ima univerza določeno vlogo v našem družbenem življenju, čutimo pa tudi težave pri opisovanju in opredeljevanju te vloge. Pričujoči zapis si potemtakem ne lasti kompetenc kakšne ocene, analize, temveč je zgolj poskus opisa in interpretacije gornjih občutkov.
Ko govorimo o Ijubljanski univerzi, o njeni vlogi in funkciji v naši družbi, ponavadi izvršujemo dve označevalni operaciji: na eni strani afirmirano univerzo kot državno priznano in narodno pomembno ustanovo, nekakšen kulturnopolitičen spomenik in insignijo, ki naj bi predvsem pomenila zadostitev določenemu kriteriju, prezentiranemu in delujočemu kot kriterij narodove dignitas: obstoj univerze nas uvršča med ,,prave narode" vsaj v naši lastni optiki.
Za to optiko, ki je nadvse primerna za jubilejno emanacijo nacionalnokulturnega čustvovanja in ki je pri nas najbolj razširjeno ideološko zaznavanje univerzitetne ustanove se skriva nekaj, česar ta optika ni zmožna zaznati in kar jubilejna evforija zamolčuje: zgodovinskost te ustanove, njena dejanska vloga v nacionalnem in socialnem sistemu ter mesto v kontekstu drugih jugoslovanskih in evropskih univerz. Druga označevalna operacija je to molčanje, ta utajitev.
Ker jubilejni govori nedvomno bodo in ker bodo tej univerzi izročeni vsi pokloni, ki ustrezajo takšni priložnosti, se v pričakujočem zapisu toliko lažje posvečamo samo problematiki univerze, tj. problematiki določenega tipa zgodovinsko producirane vzgojne, znanstvene, kulturne in navsezadnje tudi politične ustanove.
0 zgodovinskih konstituantah univerze
Če trdimo, da je univerza zgodovinski produkt in da prav ta njena lastnost sodi med najbolj prikrivano,  moramo  najprej  reči, da se zgodovina  Ljubljanske univerze — nobene univerze — ne začne z ustanovnim aktom. Ustanovni akt je lahko samo kulminativna točka zgodovinskih procesov, ki so potekali pred njim, procesov, ki jih lahko označimo kot predzgodovino univerze.
Prav ta predzgodovina, kl je med najskrbneje zamolčanimi dejavniki današnje Ijubljanske univerze, ni nekaj, kar bi lahko bilo preprosto odpisano, molče vrženo na smetišče zgodovine, temveč je nekaj, kar ostaja vpisano vsam način obstajanja te ustanove v aktualnem družbenem okolju. Skratka: tisto, o čemer se v zvezi z Ijubljansko univerzo praviloma ne govori, je rojstvo te univerze iz kontinuiranega ali diskontinuiranega razvoja različnih antagonizmov — zavreči ni mogoče niti domneve, da je bila ustanovitev univerze voluntarističen akt nacionalnih politikov — v intelektualnem in akademskem življenju v Ljubljani in na Slovenskem pred ustanovitvijo univerze, ki je očitno obstajalo celo v pastoralnih časih čitalništva iz XIX. stoletja.
Ta predzgodovina, kolikor kaj vemo o njej, nam najbrž ni posebno všeč, kot nam ne ugaja marsikaj iz nacionalne zgodovine, toda kljub temu in deloma prav zaradi netematiziranja, zaradi molčanja o njeni problematiki ima ta predzgodovina še dandanes določeno determinativno moč, ki je pravzaprav ne moremo izmeriti. Očitno pri tej predzgodovini ne gre za ffpozitivno zgodovino" oz. ,,zgodovino dogodkov" — ta nam je celo na voljo, predstavljena v publikacijah — temveč za zavest o mnogo pomembnejših silah, ki so oblikovale fiziognomijo slovenskih intelektualcev in še delujejo v tej smeri.
Je to delovanje le inercija določenega izročila? Ne vemo, ker preprosto ni zgodovinske analize intelektualnega življenja za obdobja oz. situacije v času po Akademiji delovnih, t. j. odkar je bila akademska ustanova v Ljubljani aktualna (če ne štejemo jezuitskih ustanov iz XVII. stoletja).
Te (pred)zgodovinske determinante so determinante nečesa, čemur bi lahko rekli podobna univerza, tj. določujoč okvir, ideološki okvir njenih dejanosti, zlasti pa narave in namenov te dejavnosti. Ta podoba očitno obstaja: obstaja v jubilejnih govorih, obstaja v določeni političnoideološki optiki, toda vprašanje, ki je za univerzo odločilno je, ali obstaja tudi za univerzo: ali univerza ,,ve"r kaj je in kje je.
Skratka: ne vemo, od kod prihaja Ijubljanska univerza, vemo pa, da jo je nacionalni interes v mnogih ozirih določil že od njene ustanovitve naprej, da se je moral marsikdo, ki je na njej učil, odločati med znanostjo in slovenstvom. Tako je slovenstvo, tj. nacionalna ideologija, postalo v mnogih primerih azil, ki je razveljavljal znanstveno in strokovne kriterije, ki naj bi veljali na univerzi.
• Toda, če lahko rečemo, da sta zaostreno nacionalno vprašanje v času ustanavljanja Ijubljanske univerze in negotovost nacionalne identitete v času troedinega naroda zahtevala ustanovitev univerze v Ljubljani, na drugi strani pa omejevala — spodkopavala — prav temeljne lastnosti univerzitetne ustanove s slovenstvom, kaj naj rečemo o obnovi tega omejevanja zdaj, tretjino stoletja po ustanovitvi slovenske države, ko se discipline na univerzi nenadoma dele na nacionalne vede in one, ki niso takšne? Je temu vzrok preprosto regionalni atavizem, pomanjkljiva ali celo fiktivna odprava prevladujoče socialno-nacionalne problematike iz črnožolte monarhije in ,,balkanske" kraljevine, ali pa gre za dokaj specifične, toda aktualne politične interese, ki bi se radi šli vsaj ideološki izolacionizem in protekcjonizem?
Ker so nekateri pohiteli in začeli razlagati pričujoči zapis kot napad na slovenistiko in sploh na vede, ki se ukvarjajo s Slovenijo in Slovenci ter njihovim dejanjem in nehanjem, tole ,,pojasnilo": zamenjevanje slovenstva in slovenščine, slovenstva in slovenistike je že samo na sebi znamenje, simptom slovenstva; slovenstvo je dokaj zaplotniška ideologija določenega razreda na Slovenskem, ki je bila dolgo časa nesporno vladajoča ideologija in ki še dandanes ohranja aspiracije po takšnem položaju; spremenili so se nekateri njeni atributi, katolicizem n.pr. ne igra več dominantne vloge pri njenem videnju slovenskega nacionalnega značaja; drugi atributi so ostali, zlasti tisti, ki na opisen način označujejo to ideologijo: provincialnost, ,,zamudništvo", ozkosrčnost, šovinizem itn. Dandanes je njen poglavitni argument ,,majhnost slovenskega naroda"; nanjo se sklicuje, da bi onemogočila vse, kar presega njeno majhnost. Kaže pa se predvsem kot produciranje nekih nacionalnih kriterijev za kulturno in znanstveno produkcijo, ki izločajo cele problemske sklope iz njenega spoznavnega območja in s tem, kolikor je vladajoča ideologija, iz spoznavnega območja večine Slovencev. Najbrž je ena od nalog same slovenistike, da razčleni vpadanja slovenstva v svoje področje in njihove nasledke na različnih ravneh te discipline, ki je — kot vsaka znanost — družben ,,pojav", kar pomeni, da živi tudi v ideološkem polju neke konkretne družbe. Toda to so vprašanja, ki presegajo ambicije pričujočega zapisa.
Poznamo torej forma.n/ razvoj te ustanove, njeno fizično naraščanje, zdi pa se nam, da ne znamo ali ne moremo oceniti njene dejahske družbene funkcije oz. njenega pomena, ki ga ima prav kot univerza, za družbeno in kulturno življenje na Slovenskem in mogoče ne samo tam.
Ko poskušamo nekaj povedati o Ijubljanski univerzi, nam ostane samo ena možnost — seveda če ne upoštevamo kurtoaznega jubilejnega čvekanja — in sicer možnost, da formuliramo nekaj splošnih sklepov na podlagi evropske zgodovine te ustanove in da opišemo tenzije, ki oblikujejo njeno podobo in delo v letih, kar delamo na tej ustanovi.
Kot pri večini evropskih univerz je tradicionalno jedro Ijubljanske univerze skupina disciplin, ki obsega humanistične študije, študij medicine, prava, matematike in naravoslovja;
Toda v Ijubljansko univerzo so že od njene ustanovitve vključene discipline, ki so sprva sodile na visoke politehnične šcle, in stroka — arhitektura — ki je po izročilu soana bodisi na posebno akademijo, bodisi na šolo za lepe umetnosti.
Vse to pomeni, da je bila Ijubljanska univerza ustanovljena po že reformiranem vzorcu evropske, zlasti srednjeevropske univerze s konca XIX. stoletja, ko je pritisk zahtev velike industrije začel spreminjati naravo univerzitetnega študija v škodo humanistični izobrazbi diplomantov in v prid njihovl uporabnosti. /zobrazba je zače/a korelacijo z delovnim mestom, ki je zagotavljalo družbeni status. Ali z drugimi besedami: dostojanstveništvo in s/užba v klasičnem pomenu sta prenehala biti splošna socialna motivacija za študij na univerzi, to je čedalje bolj postajala zaposlitev v produkciji in upravi. Poudariti moram, da je ta preobrat učinek kapitalističnega načina produkcije na visoki stopnji razvoja.
Nekdanji kriterij uspešnega študija — učenost — je nadomestil nov kriterij — uporabnost. Diplomanti niso bili več doctores in učenjaki, temveč pretežno tehnični kadri oz. profili, strokovnjaki itn., tj. kvalificiranci za določena opravila.
Humanistična regija univerza je še nekaj časa ohranila tradicionalno naravnanost; toda uvedba novih strok, med njimi psihologije in sociologije, je tudi tradicionalne stroke začela siliti v tehnizacijo in aplikativnost, ne glede na to, ali so te discipline tudi po svoji temeljni zasnovi dovzetne za takšno preoblikovanje.
Pojmovanje družbene potrebnosti se je v skladu z optiko razvitega kapitalizma čedalje bolj vulgariziralo, humanistične vede pa so še iz nekdanjih artes spreminjale v demagoške in ideološke tehnike kapitalističnega gospostva, ki je bilo obenem nacionalno gospostvo. Na univerzah, ki so bile - očitno torišče idejnega boja, se je spostavil dvojen antagonizem, in sicer nasprotje med arhaičnim načelom iz časov pred industrijsko revolucijo in utilitarizmom modernega' kapitalizma ter nasprotje med tem utilitarizmom in pogosto nejasno formuliranim novim razrednim in teoretskim stališčem, katerega trenutni, spontani in nehoteni zaveznik so bile arhaične in avtonomistične tendence. To stališče in zavezništvo so v določeni meri izpričale jugoslovanske univerze pred 2. svetovno vojno, ko se je boj za avtonomijo univerze zvezal z bojem zoper monarhično diktaturo.
Približno takšna, tako protislovna in s takšnimi antagonizmi oblikovana univerza je bila ustanovljena v Ljubljani pred šestdesetimi leti in približno takšna je preživela drugo svetovno vojno, le da se je razmerje moči med posameznimi tendencami spreminjalo. Takšna univerza je bila po vojni soočena z na novo formulirano družbeno zahtevo in z novo ideološko valorizacijo intefektualnega dela.
0 podobi Ijubljanske univerze
Te nove razmere so seveda povzročile vrsto pretresov, konfliktov, sprememb in novosti, toda očitno je, da si Ijubljanska univerza nikoli ni izdelala podobe o sami sebi v tej družbi, v tej (nacionalni) kulturi, zlasti pa ne o svojem mestu g/ede na druge univerze. Eden izmed vzrokov je gotovo dejstvo, da je dolgo časa bila edina nacionalna univerza, in zgolj vprašanje opredelitve univerze je, ali ni to še naprej.
Spremembe praviloma niso izhajale iz refleksije n/ene notranje problematike, ki bi sami univerzi predočevala njeno vlogo, deformacijo in vrline, temveč iz zahtev, ki jih je prednjo postavljala ,rpolitična struktura" (ta večni izgovor za idejno in politično pasivnost) in jih prezentirala kot družbene potrebe. Te potrebe so postavljaiečeoaljebolj izključno potrebo po kadrih — dopuščamo možnost, da jih je univerza zaradisvoje pomanjkljive avtorefleksije takodojemala—in čedalje manj potrebe po intelektualno izdelanih diplomantih.
V šestdesetih letih smo bili priče na videz sholastičnim razpravam v zvezi z opredelitvijo intelektualca: zastopniki tehnicistične oz. brrokratske ideologije (ki s/ je seveda kot zmeraj nadevala blagoglasneje zveneča imena) so ponujali docela formalistično opredelitev: intelektualce je posestnik univerzitetne diplome, s čimer bi se sami uvrstili v to kategoiijo Ijudi in odpravili neprijetno vprašanje druge opredelitve in drugih oz. drugačnih kriterijev. Prvi neposredni učinek takšne arbitrarne opredelitve je bilo stopnjevanje antiintelektualizma (ki sicer tudi prej ni bll doce/a neznan v narodovih logih), zlasti še, ko se je izkazalo, da je intelektualce še zmeraj tisto drugo, kar ta opredelitev že zaradi svoje narave ne more obseči, da je nekaj, kar vsaj v latentni obliki vsebuje disfunkcijo glede na birokratske ali tehnicistične družbene načrte — da je intelektualec zaradi tega, pa tudi po tem, da njegova opredelitev ne vsebuje oblastniške pozicije (reč, ki je za določeno ideologijo docela nepojmljiva), bliže proletariatu, kot bi bila voljna priznati prevladujoča upravniška ideologija in njeni nosilci.
Nov pomen je bil dan izrazu ,,delovna inteligenca". Ta izraz vstrogem pomenu kaže poteze pleonazma (ali je možna nedelovna inteligenca? ), v novi rabipa se/e izkazal kot orodje dominacije: ,,delovna inteligenca" je v tem tehnicističnem pojmovanju predvsem tista kategorija Ijudi, ki ji — prav tako neupravičeno — pravimo tftehničnb inteligenca" in ki obsega predvsem tenične kadre (le da ima tukaj izraz ,,tehničen" dokaj drugačen pomen, kotga ima n. pr. vzvezi ,,tehniška šola"), tj. tiste, ki jim je bila pripisana prav določena uporabnost. Gre za kategorijo Ijudi, ki ji je v birokratski in tehnokratski vladavini namenjeno vodenje (podjetij, ustanov, služb).
Oni drugi, intelektualci, so se v tej optiki spremenili v čiste porabnike presežne vrednosti, v kulturniški luksus, v družbene zajedalce, ki jih je mogoče trpeti le v razmerah relativne gospodarske blaginje.
Ker po politehnični del Ijubljanske univerze nikoli ni docela ustrezal — zaradi vsaj delne potrebe po znanosti in zaradi potrebnih študijskih naporov — tej ideološki valorizaciji, ki ni mogla v njem najti dovolj čiste aplikativnosti, in ker v samem ,,gospodarstvu'', zlasti v industriji ni bilo (in slejkoprej še ni) možnosti za dovolj hitro in radikalno preobrazbo, ki bi diplomiranim inženirjem omogočila njihovo delo, je bila neposredni učinek takšnega vrednotenja koncentracija ,,delovne inteligence" v administraciji in hiperprodukcija upravnih kadrov.
Na univerzi se je izoblikovala paradoksna situacija, v kateri je prevladujoč vrednostni vzorec utilitarizem, tj. dejanski antiintelektualizem, se pravi ideologija razvitega kapitalizma, čeprav mogoče v nekollko zakrneli obliki.
Takšna univerza ne more izdelati niti dejanskega programa za razvoj disciplin, ki se na njej goje, kaj šele nacionalni program, že preprosto zato, ker nima predstave o pomenu lastne dejavnosti in zato lahko le sledi razvoju razmer — z lokalnimi odpori seveda — ki jo določajo od zunaj.
Tako so delu na univerzi dejansko vsiljena določena kvantitaiivna merila, ki ne
ustrezajo naravi dela in ki je njihov ideološki korelat pragmatizem, ki se kaže kot
utilitarna usmeritev in motivaciji študija, izmerjena po predvidenem delovhem
mestu ,,profila", kot ritem   '• kvaliteta študija, izmerjena po pričakovanem oz.
,,zabtevanem" outputu  (sem sodi kriterij števila ur in števila študentov,  tj.
pedagoške  ,,teže");  kot uniformnost pedagoških postopkov in raziskovalnih
I kriterijev za vse discipline; vse tb je nasledek tehnicistične optike. Pravzaprav gre
za   tehnicistično  dominacijo,   ki neusmiljeno   kvantificira   in  uniformira.   To
j dominacijo izpričuje že nomenklatura temeljnih pedagoških operacij: predavanja
\in vaje (toda kakšne so lahko vaje n. pr. iz zgodovine delavskega gibanjaaliiz
literarne teorije);    ta nivelizacija je navzoča v formularju RS SRS za prijavo
raziskovalnih nalog.
Tenzije
V zdajšnjih razmerah na Ijubljanski univerzi prevladujeta po našem občutku dva trenda, ki sicer nimata enake moči, sta pa oba izdatno močnejša od vseh drugih, toliko, da se ti drugi sploh ne morejo odkrito prezentirati.
Dominanten trend je pragmatizem, ki razume družbeno prakso kot prakso političnih in gospodarskih ustanov. Ta trend se sklicuje na veljavna politična gesla in spreminja univerzo v ekonomski in ideološki servis. Uspehe njegovega prodora zaznamujejo na ravni univerzitetnega dela degradacija disciplin na stroke in tehnike v strogem pomeni besede, tj. na veščine; na ideološki ravni pa predvsem avtomatizem zveze izobrazba-zaposlitev, ki se kaže, kakor da sploh ni več vprašljiv.
Drugi trend je ,,konservativen" in se vpisuje v pragmatistično dominanto. Ta trend bi lahko opisali kot neustrezno obrambo zoper agresivnost prvega. Kaže se predvsem kot strokovni in socialni ekskluzivizem, ki hoče ohraniti nekaj, kar ima za čisto znanost, univerzo pa kot otok, ki je izvzet iz družbenih dogajanj na področju ekonomije kot tudi v preostalem delu ideološke sfere. Pomeni pravzaprav regresijo na%neko prapodobo univerze, ki bržkone nikoli ni bila [resnična. Paradoks razmerja med tema vodilnima trendoma je, da morajo zastopniki ekskluzivizma uporabljati argumente in postopke pragmatikov.
Toda spontana konsekvenca obeh trendov je dejanski in strogo formalizirani, čeprav zastrti ekskluzivizem kompetenc oz. ,,strokovni alipodročni fevdalizem", ki ali onemogoča interdisciplinamost ali pa si prav interdisciplinarnost jemlje za prilaščeno področje. Paradoksen in protisloven produkt teh razmer so specialisti za nespecializiranje. Iz tega ekskluzivizma izhaja tudi strah pred ,,prekrivanjem" ali ,fpodvojevanjem", ki se naknadno utemeljuje z ekonomističnimi razlogi.
Drugi trendi, ki bi na njih utegnila temeljiti prihodnost univerze, nimajo
pravega izraza, deloma tudi zato, ker jih blokira ekskluzivizem kompetenc. Kažejo
se predvsem kot neodpravljivi probleml,  neodpravljivi seveda iz dominantne
i optike.   V zvezi s  tem je precej akuten problem regeneracija univerze, k/er
dominira-   vprašanje   asistentov,   kriterijev   za   zaposlovanje,   habilitiranje   in
1 postopkov v zvezi s tem, ki so bolj odvisni od osebnih odnosov, arbitrarnih
ideoloških ocen itn., kar vse izloča ltproblematične" Ijudi nasploh, ne glede na
naravno njihove ,,problematičnosti". Seveda se s takšnim postopkom predvsem
degradirajo znanstveni in strokovni kriteriji.
Tako lahko ob šestdesetletnici Ijubljanske univerze ugotavljamo, da ta ustanova kot specifično mesto ftopos) v nacionalni kulturi in    družbi   ne           obstaja
predvsem kot institucionalna lupina, določena zlasti z ekonomsko vlogo (produkcija— kadrov, izumov, patentov, elaboratov it.) in s ,,politično", tj. nacionalno-prestižno potrebo* po posesti univerzitetnega emblema.
Prostor, ki ga zapira ta lupian, nekakšen dobeseden locus communis, tj. obenem publica in ager publicus s konca rimske republike, o katerem sipo svojih močeh in s posredovanjem agensov univerze — učiteljev, študentov, uporabnikov in političnih instanc — režejo svoje parcele interesi, ki v veliki večini niso interesi univerze. Dominantni so seveda tako imenovani družbeni interesi — družbeni interes je ,,samo" ideološko ime za vladajoče parcialne razredne in politične interese, ki ga uporabljajo -posvečeni interpreti družbenih razmerij. Prisiljujoča
moč družbenih interesov — ki prav kot prisila dobe status materiaine sile — se izvršuje skozi sistem finansiranja in s pomočjo nenehnih, toda praviloma ,,neuspešnih" reform; neuspešnih predvsem zato, ker se aplicirajo na nekaj, kar jim je doce/a tuje, kar dejansko ne sodi v obzor njihovega zaznavanja.
Prav s tem se ti ,,zunanji" interesi ujemajo z ,,notranjo"polarizacijo univerze, ki smo jo opisali zgoraj: nanjo pristajajo, jo krepijo in odpravljajo vse faktorje negotovosti, ki bf lahko otežili izvrševanje dominacije. Obenem pa dominantna trenda — ki nista sprecifična za univerzo, ta je zanju samo specifično torišče, in ki delujeta kot instrumenta za vzdrževanje njene institucionalne praznine — potrebujeta (to zlasti velja za pragmatizem) takšne razmere za nadaljevanje lastne pozicije.
K opisanim tenzijam moramo prišteti še problem študentske populacije, ki je sam zase dovolj kompleksen. Tukaj si bomo poskusili nastaviti nekaj vprašanj v zvezi s selekcijo te populacije.
Študentska populacije je selekcionirana z več filtri: z osnovno in srednjo šolo, s sprejemnimi izpiti in z izpitnim režimom na univerzi, ki/e marsikje do absurdnosti zaostren in onemogoča resno delo.
Ta selekcija je predvsem socialna se/ekci/a, prikrita z navidezno nevtralnostjo šolskega aparata. Večji del se je ne izvršuje na univerzi, obenem pa rabi tako selekcionirana študentska populacija za očitanje eitizma univerzi. Ne trdimo, da tega elitizma na univerzi ni, toda res je tudi, da je ta populacija za univerzo fait accompli in da/e vsako sprenevedanje v zvezi s tem demagoški manever.
Skratka: po našem mnenju ni prvega pogoja za toda bi lahko univerza presegla socialni elitizem in da bi lahko na njej študirala socialno neselekcionirana populacija.
Toda ena od ovir je nedvomno tudi pritisk za zmanjševanje števila študentov in vsaj neformalen numerus clausus, ki se uresničuje predvsem s šolsko selekcijo in s formalističnimi kriteriji fsredn/ešo/ske ocene, neupoštevanje raziične kakovosti srednih šol itn.J. Tudi tukaj si univerza ni znala poiskati lastne podobe in iz nje načrtovati lastne preobrazbe, pa tudi ne vzora, čeprav imamo na voljo takšne zglede, kot so nepragmatistična reforma šolstva na Poljskem in poskusi drugačnih, naprednih univerz na Zahodu.
Skratka: univerza danes ni zmožna predlagati radikalne preobrazbe izobraževalnega sistema s postopkipromocije in dostopnostjo študija vred, temveč se oklepa ,,krizriega modela" univerze, tj. tistega tipa ustanove, ki je na Zahodu in deloma tudi na Vzhodu zrevoltiral študentske množice prav zaradi svoje pasivne servilnosti tistemu, kar se je trenutno predstavljalo kot prava in epohalna družbena potreba irr-česar neogibna konsekvenca je spreminjanje univerze v privesek srednje šole.
GLEDALIŠČESENCAU UNIVERZITETNO PRIZORIŠČE
razgledi tovariša C.
RAZGLEDI TOVARIŠA C.
Objavljanje člankov — nenaročenih, nepredvidenih in ,,problematičnih", zlasti takih, ki s tem, da izpostavijo problem, sami postanejo uredniški problem — je dandanes na Slovenskem prava pustolovščina z nepredvidljivim koncem.
0 tem koncu konec koncev odloča presoja odgovorne osebe in ta presoja se le po naključju ujema s presojo uredniških organov — tukaj ne igra nikakršne vloge število takšnih ujemanj — tj. tedaj, ko se presoja uredniškega odbora ujema s presojo odgovorne osebe, ne pa nasprotno.
Te razmere, ki so same na sebi dokaj žaljive za večino udeleženih, vsebujejo še neki poseben paradoks: odgovorna oseba presoja, ne da bi sodila, obsoja brez procesa, obenem pa ni pripravljena prevzeti odgovornosti za presojo — njeno presojo običajno pogojuje nekakšna konstelacija nekakšnih nepredeljenih /#sil", ki naj bi bila ,,zunaj" samega osebnega interesa odgovorne osebe — in tako je odgovorna oseba pravzaprav do konca neodgovorna.saj je zavezana predvsem svoji presoji one konstelacije, ki je pravzaprav njen fantazmični (ali če hočete: psihotični) produkt, ne čuti pa> se zavezano presoji prispevka: prispevek halucinatorično predeluje, ga prilagaja, ga vktjučuje v svoje fantazme. Z drugimi besedami: zaradi egocentričnosti, ki jo doioča poseben položaj odgovorne osebe v polju idejnih spopsdov, producira ta oseba (praviloma producira) tako neko pansemično kozmologijo (v vsaki reči vidi namig nekih ,,sil", ki očitno urejajo zgodovino sveta z nadsvetovne pozicije, ti namigi pa ji dajejo poslanstvo), ki se ne ujemajo z gornjo kozmologijo ali ki so celo v nasprotju z njo. Pojavitev takšnega članka neogibno izzove določeno akcijo odgovorne osebe. Cilj te akcije ni odpraviti problem, ki ga prispevek prezentira, temveč zbrisati, potlačiti, cenzurirati njegovo čutno nazorno navzočnost. Metode, ki jih lahko pri tem uporabi, kažejo predvsem utesnjenost, ki prav tako izhaja iz mesta te osebe v polju idejnih spopadov:
1)  neprijetni prispevek lahko odlaga ad calendas Graecas (v nedogled, za /#usmerjene izobražence");
2) lahko vsili  svojo  interpretacijo  nekim  drugim,  ponavadi  sorodnim osebam, ki sprožijo kampanjoza odstranitevlepotnenapake,ki jim jo pomeni takšen prispevek (temu pravijo ,,politične posledice");
3) lahko predlaga popravke besedila, zlasti z vidika bontona in tistega, kar se ji   zdi  stilistika; to je seveda  stališča pisca navadna šikana, s stališča odgovorne osebe pa je prisilno dejanje (pridevnik prisilno ima isti pomen kot v zvezi prisilna nervoza);
4) lahko sama poseže v besedilo prispevka (če le ima kak izgovor) in besedilo spremeni v njegovo nasprotje;
5) lahko   preprosto   zavrne   prispevek   s   kakršnimkoli   izgovorom   iz moralističnih, dešebkrižniških podobnih logov;
6) lahko nadomesti prispevek z lastno solucijo, katere namen je predvsem topološka določitev, tj. določitev ravni in dosega vsega, kar bi se utegnilo pojaviti v dosegu odgovorne osebe (ponavadi gre za ,,okrogle mize", katerih čar tiči  bolj  v verbalnih  refleksih kot pa * v resni- argumentaciji in jim pogovorna   narava   vnaprej   jemlje   kvalifikacijo),   s   tem   pa   idejni   boj nadomešča z gledališko predstavo in dialogom kot literarno zvrstjo.
Postopek je — ne gtede na inačico — dokaj razširjen in v statističnem pomenu ,,normalen"; obravnavanje članka GLEDALIŠČE SENC ALI UNIVERZITETNO PRIZORIŠČE na uredništvu Naših razgledov sodi v okvir te uredniške normativike. Prav zato zgubi procedura ves čar pustolovščine in je neskončno dolgočasna, zlasti še, ker je tudi neskončno dolgotrajna.
Za presenečenje poskrbi le nekaj komičnih vložkov, kakršen je n. pr. spoznavni preobrat nekega zelo uglednega člana uredniškega odbora, vsega obloženega z akademskimi naslovi, ki mu je prvo branje prispevka narekovalo pritrdilno mnenje, drugo branje — po opozorilu nekega drugega člana z mnogo nižjo akademsko stopnjo, ki pa se giblje nekje v sinjih višavah naše najbolj množične družbenopolitične organizacije — pa mu je omogočilo spregledanje.
Takšno drugo branje je baje tudi odgovorni osebi - kljub sklepu uredniškega odbora (večina konsultiranih članov uredniškega odbora sicer ni bila brez pripomb, bila pa je zaobjavo) — narekovalo umaknitev prispevka tik pred tiskanjem.
Tovariš Braco Rotar Glavarjeva 45 61000 LJUBLJANA
2«.XI.1979
Spoltorana tovarlfta BaikoTiB tn Rstar,
prajaii aw> rajln prlap«rak in o nj«a ¦ prmdarkcM raipravljall. Prllll *m> do MkljuBka, da bl aaradi iijaano ln iaradno vallkaga poni anlraraltatna problaautlka na Slovanakaa aaaoatojna objava yajlnaga prlapavka * m. »aradl fragmantarnoatl obnrla«La v arakm.
Ob «0.  oblatnlol ljubljanaka unlvaraa boaio dall pobudo ¦¦ okffoglo Mlao o univariltatni problanatlkl llrBaani krogu unlvartltatnlh ln drulbcnlh dalaveer,  pratažno aodalavoav m. Ma to okrogle «lao boata povabljana la boata ˇ koMplakanajIan kontakatu lnala notnoat, pova-datl avoja ugotovltva in raamllljanja.
Praprieanl aao, da a« boeta nalaaru raJbllu odsvala,  tako da boae val aknpaj va« te udajanlli do konea latoanjag« lata oalrcaui najkaanaja de prva januaraka at«wllk« MR. To ja naaurafi vaakakor tm, kl po evoji paaMMbnoatl aodl na oaradnja aaato ˇ novolatnl Itarllkl MR.
prizadevajo vzgajati štiridesetletnike, ki imajo izpričane znanstvene in strokovne kompetence. Ta maska sodi tudi k vlogi, ki jo igrajo urejevalski organi NR objektivno, tj. ne glede na to, ali se je zavedajo ali ne. K tej vlogi se bomo še vrnili.
Članek je eden od avtorjev nesel ha uredništvo NR 22. oktobra 1979, in ko po enem tednu uredniki niso vedeli nič o kakšni odločitvi — obveščen ni bil niti ves uredniški odbor — sva avtorja da!a članek v branje nekaterim prijateljem, kolegom, znancem, preprosto zato, da bi ,,sondirala mnenje" (mnenje je bilo za članek ugodno) in da bi preprečila najbolj ceneno uredniško manipulacijo. Poleg tega članka nisva imela za kakšno skrivnost, saj je bil pač namenjen objavi,. Tudi to je zbodlo nekatere urejevalce v NR. Zadevo soskušali predočitikot pritisk na uredništvo.
Tri tedne po predložitvi članka se je sestal uredniški odbor v nepopolni zasedbi, ki je sklenil, naj gre spis v tisk, pred tem pa naj eden od urednikov pojasni avtorjema pripombe. To se je tudi zgodilo in eden od avtorjev je, s pooblastilom drugega, z zadolženim urednikom predelal besedilo, upošteval je razumne pripombe, že omenjene diletantizme in vsebinske posege pa je argumentirano zavrnil. V ponedeljek, 19. novembra sva bila obveščena, da gre besedilo v tiskarno, 21. novembra pa sva prejela sporočilo o usodnem drugem branju odgovorne osebe.
Vsa zadeva nebibila pomembna.če bi š'o za osamljen dogodek v uredniški praksi ,,naših" glasil in če bi šlo za temo, ki bi ne bila sama dovolj pomembna, da bi si zaslužila vsaj resno obravnavo. Ker prek resnosti teme ni mogla niti odgovorna oseba NR, je sklenila organizirati ,,okroglo mizo" o vprašanjih univerze, kjer naj bi se spostavil ,,dialog" in se ,,enakopravno" soočala mnenja. Zelo prozoren trik, kakor bomo pokazali v nadaljevanju.
Ves postopek je le normalen nasledek družbene vloge, ki si jo lasti dobršen del urejevalcev NR in drugi urejevalci na Slovenskem (o čemer nas dovolj zgovorno prepričuje intervju z nekim založniškim direktorjem, ki nas svari pred nevarnostjo kulturne revolucije, ki da jo pomeni Študentski list ,,Tribuna", pred hjegovim ,,skrajnim levičarstvom" — tisti hip, ko se list obregne ob ekonomijo in družbeno-kulturno funkcijozaložbe— in pri tem kaže prav direktorsko pravico do nepoznavanja politične ekonomije, zgodovinskega materializma, do spuščanja cenenih ideoloških pokalic in groženj s sodiščem; če je Lenin opredeli levičarstvo kot otroško bolezen komunizma, ^edaj^ upajmo, _da_ desničarstvo ne bo postalo njegova senilna
bolezen). To je vloga tampona, ki preprečuje formuliranje in s tem odpravljanje dejanskih problemov v naši družbi.
Naj tukaj navedemo neko analizo, ki je anticipirala tudi obravnavano upedniško dejanje: v zvezi s cenzuro, ki jo nezavedno, ,,spontano" izvajajo določena uredništva in določeni ,,intelektualni" krogi nad teoretsko fundiranimi teksti, velja naslednje: ,,Da se izognemo nesporazumom, je treba ob tem podati dve specifikaciji: ne mislimo niti, da gre za nekakšno ,,zavestno", ,,namerno" cenzuriranje, niti, da je njegov nosilec — vsaj v zadnji instanci — ZK. Ad 1: cenzura je ,,spontana" . . ."
To pomeni, da idejna narava teksta, njegova anaiitična razsežnost ,,enostavno ni percipirana", da ,,cenzura sebe percipira" tokrat v obliki ,,nespodobnosti, neprimernosti, provokativnosti"
In najpomembnejši del analize: ,,dominantni nosilec ,,cenzure" je vladajoča kulturniška inteligenca, natančneje, njeno ,,tamponistično" jedro, ki mu že doiga leta uspeva igra dvojne reprezentacije, tj. to, da se ZK predstavlja kot reprezentant ^kulture", ,,kulturi" pa kot reprezentant ZK, pri čemer se vsakemu od polov nudi kot zaščitnik pred drugim — ZK, ,,kulturi" pa ,,če ne bi bilo nas, bi šla kultura v antisamoupravnost, nihilizem . . .", kulturnikom: ,,če ne bi bilo nas, bi politika že zdavnaj udarila po vas . . ."
haip poadrar

uradniltTO KR^_^^
Pripis ObvestUo glavnega in odgovornega urednika NR, ki sem ga prejel potem ko sva s tov. Baškovičem že oddala svoj komentar o načinu urejanja NR uredništvu Tribune, ni nič drugega kot ,,materialen dokaz za najina izvaianja o naravi ,,okroglih miz" v ,,tamponarski' reziji. Toda tudi ta doeodek ni minil biez peripetij, ki kažejo temeljm cinizem tamponarjev, njihovo podcenjevanje drugih (ki je neogibno že tedaj ko druge menjo po sSoji podobi) itd.: sporoČeno mi je bilo, da je akademiku prof. dr. J. Goričarju namenjeno vodenje te »okrogle mize", da pa on namenja prvo besedo tov. Baškoviču in meni. Kupčija, ki bi mogoče delovala, če bi nama šlo za čast in slavo uradniške vrste in če ne bi šlo za teoretsko in razredno stališče; skratka: kljub ubožnemu iztržku bi kupčija nemara delovala če bi šlo za kupčijo med ljudmi z enakimi ideološkimi pozicijami, kakor jih ima tamponarska ,,inteligenca" (tj. z enako odsotnostjo teoretskega stahsč air, z enako ,,spontanim" in nezavednim meščanskim razredmm staljsčem). Tako
Pa Tako pa si tov. Baškovič in jaz ne lastiva nikakršne prve besede, tudi neo ljubljanski univerzi; meniva, da je bila prva beseda o tguniveBiBreeeiB« pred nieno ustanovitvijo in bržkone celo ne na Slovenskem. Zanima pa naju '  - in najbrž še koga - kdo bo imel v tem idejnem boju zadnjo besedo.
B. R.
Druga vrsta komičnih vložkov zadeva zahteve oz. ,,predloge" (s sankcijo odklonitve): v njih so ,,p>-edlagatelji" presegli svoje kompetence z diletantskimi posegi v terminologijo (nekaterim je bilo celo to preprosto besedilce pretrd oreh zaradi teoretske doslednosti — to so potem, ker pač izključuje mešetarjenje, razglasili za zaletavost, trdovratnost, aroganco itn., baje je prišlo celo do karakternih kvalifikacij in lažnih izjav o univerzitetni karieri enega od piscev), z zahtevo po umiku f/provokativnih" odlomkov (tistih, ki zadevajo šestdesetletnico in tistih z ,,nespodobnimi izrazi" — našli so samo en tak izraz, in sicer ,,jubilejno čvekanje") in s pripombami v zvezi s ,,«lovenstvom" in njegovo zgodovinsko vlogo na Ijubljanski univerzi,
Avtorja sva privolila v črtanje ,,provokacij" in ,,nespodobnosti". Tako se ie izkazalo da zajec ne tiči v pedagoškem grmu - paternalistični videz, ki ga nekateri člani uredniškega odbora, zlasti pa odgovprna oseba, radi kažejo, je le   maska    ki   ustreza  tej   uredniški   bufki;  še  žlasti   komHirta  je,   kd  si
Tu bi vladajoči kulturniki bržkone zagnali vik in krik: ,,takšnostališče je sektaško, v nasprotju s temeljno usmeritvijo k samoupravnemu pluralizmu, ki postavlja na mesto neplodne konfrontacije dogovarjanje na najširši samoupravni osnovi . . ."; tej gospodi je pač treba pojasniti, da je problem ravno v tem, kaj se nudi kot ta navidez nevtralna ,,osnova" dogovarjanja. V zvezi s tem je treba jasno opozoriti na dvoznačnost oz. možnost dvojnega tolmačenja ,,socialističnega pluralizma" v teri idejnega boja na področju ,,kulture". Sedaj vladajoči ,,pluralizem" slovenske kulture (...) ni nič drugega kot sama oblika diktature meščanske ideologije; najlepše to opazimo na ,,robovih" tega pluralizma, na tistem, kar bi rad ta pluralizem prodal kot ,,eksces". Če torej s /#pluralizmom" razumemo še odprtejšo ,,legalizacijo" sedanjega stanja, tj. stanja. v katerem dominira, ,,daje ton celoti", omenjena kultumiška ideologija, potem bi takšen pluralizem pač pomenil ravno okrepitev diktature te ideologije. Rešitev je edino v tem, da prakticiramo ,,pluralizem" kot odprtost za idejni boj: ne kot pritisk k ,,dogovarjanju", ,,sporazumevanju" itd. za vsako ceno, ker v takem primeru že vnaprej zmaga tisti, ki dominira, ki obvladuje samcvpolje sporazumevanja, marveč kot možnost, da se jasno teoretsko formulira sama nemožnost ,,pogovora", ,,dogovora" itd. Sleherno drugačno pojmovanje pomeni v zadnji liniji isti teoretski razbrod kot npr. na drugi ravni zahteva, naj se ,,samoupravno dogovorijo" predstavniki nacionalizma, etatizma, tehnokratizma itd., pač glede na vladajoče ..razmerje moči".
Specifičnost idejnega boja je namreč v tem, da ni nikakršnega nevtralnega skupnega prostora, kjer bi lahko prišlo do srečanja različnih usmeritev . ." (S. Žižek, Problemi, it. 187, 1979, str. 73-75).
Obravnavano uredniško dejanje je očitno le empirična ilustracija gornje analize, ena od emanacij tamponske vloge omenjene kulturniške ,,inteligence". Toda potrebna so še nekatera pojasnila: ta tip ,,inteligence" si izvesek inteligence lasti predvsem zaradi družbene in ideološke vloge, ki jo ima kot specifična družbene kategorija s specifično funkcijo. Ta izvesek je zanjo formalna utemeljitev te vloge: preveč namreč zahtevamo od ,,tampona", če hočemo, da bi bil (intelektualno) produktiven, zmožen je le aktivnosti (ki jo potem postavlja kot kriterij družbene vetjave in celo angažiranja), ki izhaja iz njegove vloge.
S svojo zastopniško igro opredeljuje vso ,,drugo inteligenco", tj. vso inteligenco kot — vsaj latentno — disidenco. To potrebuje za to, dalahko njegova zastopniška igra sploh deluje. Kerje Slovenskem izredno malo ,,pravih disidentov", tj. takih kulturnikov, ki bi se imeli samo za disidente (in ki bi tako sodili v polje, ki ga tampom obvladuje), jih producira. Skratka, v našem primeru: Ce je prispevek sam na sebi dovolj argumentiran, sprejemljiv s teoretskega stališča ttn., mora njegovo anomaličnost izdelati kakšna odgovorna oseba na način, ki smo ga že opisali. Ker potrebuje ,,disidenco", da lahko spostavi svoje posredništvo, jo preprosto izdeluje. Tako kot na drugi strani, toda istem zamahu, izdeluje ^stalinizem", tj. bavbav politike.
Obravnavano uredniško dejanje pa tudi ustvarja priložnost, da navedeno anaiizo razširimo s ,,kulture" na ,,intelektualno sfero" nasploh, kjer tudi deluje tamponski sloj, pravo ime tega sloja pa je birokracija, ki je ne opredeljuje toliko delovno mesto oseb kot družbena funkcija, ki jo osebe opravljajo (o naravi birokracije glej Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta): birokracija je namreč prav tisti sloj, ki živi od zastopniške igre in tako je njen temeljni interes, da vzdržuje ideološke aporije (. pr. med politiko in kulturo), ki sofiktivne aporije, ker jim to omogoča uveljavitev, ki jih dejansko zastopa (interesov malega meščanstva) prav s pomočjo zanikovanja in prikrivanja dejanskih razlik, dejanskih protislovij, dejanskih problfimov.
Na vprašanje, koga urejevalski organi NR dejansko zastopajo s svojim ravnanjem, s svojo politiko, je bilo že odgovorjeno; toda potrebno je še povedati, da si prav z zastopniško igro producirajo svojo potrebnost, edini produkt, ki bi ga birokraciji lahko nespomo pripisali. In prav v tem je vsa-beda zvijače z ,,okrogle mize": po zgledu ,,kadija tuži, kadija sudi", bi radi imeli v rokah škarje in platno, radi bi določili, obvladaM prostor dialoga. Tako dialog ne bi bil nič drugega kot monolog uredniških organov, le da bi še njega producirali drugi.
Najbrž ni potrebno povedati, za koga so ti razgledi ,,naši
C. B. in B. R.
*^HHk-^****^^*^*^Hr*****-J
ČETRTA SLOVENSKA IZDAJA ANTI-DUHRINGA
Na tiskovni konferenci, ki sta jo organizirala Marksistični center CKZKS in Cankarjeva založba in ki v ,,slovenski javnosti" ni doživela ustreznega odmeva, sta bili predstavljeni dve deli: Utopični Socialisti (izbor besedil) in četrta slovenska izdaja Engelsovega Anti-Duhringa.
Ker so v zadnjih treh letih izšle pri nas (če izvzamemo ponatis Marx-Engels: Izbrana dela v petih zvezkih) samo tri knjige klasičnih marksističnih tekstov, zabeljehih z visokimi cenami in nizkimi naktadarni, in sicer izbrani spisi Rose Luxemburg in Antonia Labriole ter prvi zvezek Leninovih izbranih del, kar še zdaleč ne zadovoljuje naraščajočih družbenih potreb po tej zvrsti literature, je zato omenjeni dve knjigi treba toliko bolj pozdraviti.
V nadaljnjem se bomo omejili na prikaz omenjenega Engelsovega teksta, ki je danes ne samo aktualen, temveč tudi odličen zgled nadaljnemu izdajanju marksističnih del.
Tega klasičnega marksističnega teksta, ki je zanimivtako zazačetnike kot za strokovnjake in ki ga vsaka nova zgodovinska situacija znova aktualizira, najbrž ni potrebno posebej predstavljati.
Delo, ki sta ga ob 100-letnici prve nemške izdaje na novo prevedla Božidar Debenjak in Rado Riha, predstavlja, kot pravi Rjazanov, ,,epdio v zgodovini marksizma. Šele iz te knjigo je rhlada generacija, ki je začela delovati v drugi polovici 70-letih spoznala kaj je znanstveni socializem, kateri so njegovi filozofski principi, katere medote se le-ta poslužuje. Anti-DtJhring se je izkazal kot najboljši uvod za študij Kapitala." (0. B. Rjazanov: Marx i Engels, BIGZ, Bg. 1975)
Poudariti je treba pomembno, do sedaj največkrat zanemarjeno dejstvo, da Engelsovo delo ni izraz neke avtorjeve ,,notranje nuje, da ga torej ni notranje gnalo k pisanju", temveč da je delo nastalo pod pritiskom njegovih nemških prijateljev, ki so se zbrali za razcep in s tem propad pravkar nastale
anti-diihring
Socialnodemokratske delavske stranke Nemčije (SAPD). Duhringova dela so tedaj postala namreč zelo popularna, dobila mnogo privržencev iz strankinil vrst in s tem napravila veliko škode v delavskem gibanju v takratn gospodarsko in politično slabo stoječi Nemčiji. Buržoazno demokratičnj revolucija leta 1848 in reakcija nanjo sta v Nemčiji temeljito izkoreninili ,,predmarčno zanimanje za filozofijo in teoretsko mišljenje".
Delo ni le boj proti g. DOhringu posamič, temveč boj proti vsem podobnim Duhringom — glasnikom buržoazne ideologije, ki v obdobjih teoretske mlahavosti dvignejo glave, kričavo posegajo s svojimi idejami na vsa področja znanosti, gradijo univerzalne, dokončne in edino prave sisteme, z idejami, ki so v veliki meri pod nivojem svoje dobe.
Jasno je torej, da ,,ni bila stvar sama, ki bi terjala obravnavo, tem/eč jfl bilo potrebno nastopiti proti napačnim stališčem, proti stališčem, ki sa rušila že nekdaj doseženo teoretsko raven, ki so vračala teoretsko diskusijo v dobo celo pred 19. stoletje. Vračale so diskusijo v čas utopičnega socislizma in Duhringovo razmišljanje je v celoti bila pravzaprav samo repriza mišljenja 18. stoletja, kajpak ne v tisti žlahtni obliki, ker repriza nikdar ni enaka originalu". (Intervju s prof. dr. Debenjakom o zgodovini nastajanja AntpOUhringa in njegovem učinkovanju v sedanjem času; Časopis za kritiko znanosti, št.: 29-30)
Poudariti je treba še, da je pogosto prisotna interpretacija, da je imel Engels v Anti-Duhringu namen postaviti sistematičen prikaz treh osnovnih sestavin marksizma: filozofije, sociaiizma, politične ekonomije, napačna. V resnici ne gre za noberio postavitev novega, pravega sistema nasproti napačnemu, ki ga je postavil buhring. Že sama konstrukcija sistems se z marksizmom tzključuje. Marx in Engels razvijata ravno nauk in metodo, ki ne predstavlja nobenega sistema, ampak prav nasprotno izhaja vedno iz analize konkretne situacije, upoštevajoč njen zgodovinski razvoj. Sistemska struktura .Anti-Duhringajeseveda\ odvisna od strukture Duhringove misli, ovekovečane v njegovih delih, ki jo je Engels v obračunu pač moral upoštevati. Engels je z delom hotel ,,zadeti zdravorazumsko stališče" meščana in ,,pokazati na nujnost dialektičnega mišljenja." Duhringovo misel je bilo zatorej potrebno raziskati v sklopu sistema, s tem paseveda sistem sam.
Četrtna novo prevedena izdaja se odlikuje po tekstno-kritični obdelavii besedila, daljšem zgodovinskem uvodu, ki je bil slovenskim izdajaml Anti-Duhringa prvič dodan, ter po dodatnem izvlečku iz pripravljalniti del.l Tu gre za več zelo zanimivih Engelsovih rokopisov ter del Marxovegal rokopisa za drugi razdelek Anti-Duhringa (poglavje ,,lz kritične zgodovine"),] ki je preveden po edini dosedanji izdaji v MEGA, Sonderband, iz leta 1935.1
Delo ne pomeni le korak naprej od prejšnjih slovenskih izdaj, marveč tudi j v primerjavi z dosedanjimi nemškimi in ruskimi izdajami (in prevodi le-teh v druge jezike), ki podobnega redakcijskega dela niso opravile.
Pomembna je uvodna študija dr. Debenjaka, ki slika zgodovinski pdož"T v katerem je delo nastajalo, kaže na težko situacijo, v kateri se je razvijfl nernško delavsko gibanje, ter na to, v kako neugodnih razmerah se je = V-Nemčiji uveljavljalo in razvijalo stališče, ki sta ga zastopala Marx in Engels. V zgodovinskem okviru nam šele postanejo razumljivi motivi, ki so privedli Engelsa v polemiko z DiThringom, ter celovitost struktu"? in vsebine dela samega, saj polemika postane jasna šele v zgodovinskem kontekstu.
Posebej obravnava Debenjak tudi prisotnost in delovanje Anti-Oudringa na Slovenskem in ob tem razloži razloge, ki so narekovali obliko pričjjoče izdaje.
,,Na usodi Engelsovega Anti-Duhringa pa se razodeva še ena marksistična resnica: da namreč teorija nima zgoFj teoretske osnove indasprejemanjeali zavračanje (ki ni istovetno z razumevanjem ali nerazumevanjem) ni morda kaka gola ,,recepcija", temveč, da je ta ,,recepcija" še kako konkretnozgcndovinsko pogojena. Tudi mi, ki percipiramo to ,,recepcijo", imamo lastno zgodovinsko podlago, zgodovinska miselna in praktična tla, na katerih stojimo. In ta tla si moramo raziskati, če naj razumemo svojo percepcijo, pa tudi usodo dela, ki je sto iet v delavskem gibanju, znotraj tega delavskega gibanja včeraj, danes in jutri." (F. Engels: Anti-Duhring; B. Oebenjak - uvodna študija, str. 32. CZ v Lj., 1979)
DianaSivec
ne ne
,,NAZAJKMARXU"!,
J   ,,NAPREJ OD MARXA"!,
l)©ll(IV©©   ,,Z MARXOM NAPREJ"!
Organizacija ZSMS na FSPN je 13. novembra letos pripravila okroglo mizo o Herbertu Marcuseju. Ker je že sama okrogla miza zelo zgovorno pokazala neko ..idejno klimo" (na FSPN posebej, pa tudi na univerzi in v naši družbi sploh), smo nameravali ,,na rob" pripisati nekaj pripomb. Reakcija na okroglo mizo nas v tej nameri samo še potrjuje.
Najprej objavljamo s pravljičnim imenom podpisani tekst, ki je prispel na Tribuno s FSPN.
,Me zato, ker bi si delali utvare, da govori ,,pravo resnico",temveč cato, ker je kar se da zgovorna slika (idejne) situacije na FSPN, situacije, ki jo tvorijo tako pedagoški delavci kot študentje.
Zatem povzemamo vsebinski potek okrogle mize, kakor smo ga lahko rekonstruirali. Končno sledi naša ,,ocena momenta", kot rad pravi Lenin. V naslednji številki bomo objavili prevod ene boljših in ostrejših kritik Marcuseja — italijanskega marksističnega teoretika I. Collettija — ter seveda morebithe druge prispevke na to temo.                                                                 uredništvo
Ko je Petrovič temu diskutentu očital nekoherentnost misli, kar je bila spet replifca na njemu namenjen očitek, da izključuje .možnost marksistične diskusije, ker nasprotnike svoje interpretacije marksizma nareja za dogmatike, je ta svoje izvajanje povzel v enem stavku, ki je Marcuseju (implicitno pa tudi Petroviču) očital nerazčiščenost po eni strani s socialdemokratizmom, po drugi pa s stalinizmom, tj. s teorijo enega in drugega.
Zgodovinsko jedro, če se sme tako reči, okrogle mize pa se je razkrilo v zaključnih diskusijah obeh referentov. Petrovič je sprožil kritiko Lenina, pri čemer se mu ni zdelo preneumno pogreti star buržoazni in protikomunistični predsodek, da je krivda za stalinizem pri njem. Razložil je, da zato, ker naj bi Lenin, v nasprotju z Marxom, ne imel izdelane ,,celovite koncepcije socializma". Ta obtožba je temeljila na nezgodovinskem in abstraktnem pristopu, zadevala študentsko levico izpred desetih let, tudi pri nas, po drugi pa problematiko, revolucionarnega gibanja, iz današnje krize socializma, je treba oblikovati ,,celovito koncepcijo.Oprl se je na Marcusejeva kasnejša dela, od Erosa in civilizacije naprej, preko ne pa Marxa in Engelsa, nasprotnikov in kritikov teh Duhringovih pretenzij, tvorcev, opozoril na nekatere napačne in poenostavljajoče, če ne zlonafnerne interpretacrje Marcusejevega (avtentičnerruj) Marxu."
Ta ocena je izzvala Štrajna, ki je Petroviču armugentirano odgovoril, da pač ne daje prave rešitve, da rešitev ni v konstruiranju ,,koncepcij socializma", pač pa v vsakokratni analizi aktualne zgodovinske družbene situacije in konstelacije družbenih gibanj, ki je realna baza boja za socializem in s tem premagovanja krize socializma. Hkrati pa je na Petrovičevo nezgodovinsko zahtevo ,,Nazaj k Marxu!" odgovoril z ,,Naprej od Marxa!": da bi se znova postavili na revolucionarne noge, je menil Štrajn, je treba narediti ,,velik korak" od Marxa naDrej — k psihoanalizi" oz. s pomočjo psihoanalize
(znanstveno-raziskovalnemu, študijskemu) delu in odtujenost temeljnim političnim interesom samoupravnega socializma. Drugače rečeno: svojo družbeno dolžnost jn politično nalogo bi izpolnili, če bi Petroviča teoretsko zavrl.
2)   Narava  ,,regulariw"   zadovoljenosti oz.  nezadovoljenosti" potreb po znanju" recimo naravnost: potrebe po revolucionarnem znanju,   določa  značaj  ,,neregularnih", ajternativnih  iskanj.  Na osnovi odsotnosti oz. pomanjkanja kritične marksistične teorije in
teoretske diskusije se po nobeni ,,naravni" nujnosti ne bo oblikovala prav marksistična alternativa. Prej nasprotno. Samo ta alternativa bo razodevala pomanjkanje marksizma in marksistične diskusije. Nobeno naključje ni, da Petrovič kot slaba vest spremlja FSPN že nekaj let, da študentje vedno znova vabijo predavati prav njega, zdaj že tretjič v zadnjih petih letih, in da se mu v vsem tem času javno in na kraju samem ni postavil po robu noben pedagoški delavec fakultete. Tega si ne razlagamo samo s tem, ¦ da se potemtakem na FSPN študijski sistem, program in izvajanje tega programa v teh letih v temelju niso spremenili, niti ne samo s Petrovičevo politično ,,kočljivostjo", pač pa s tem, kaj on sploh teoretsko predstavlja. Petrovič je v resnici radikalna senca (prej in bolj negativna podoba) tega, kar se na SFPN regutarno odvija. V grobih in Ostrih potezah, v eni sami, sivi barvi začrtuje podobo FSPN. Njegov antileninizem, nezgodovinsko in zato na koncu idealistično pojmovanje marksizma in recepcija Marxa in Engelsa, kriptoburžoazni teoretski koncepti, napol priznani eksistencializem in napol premagani stalinizem, ujetost v liberalistične in revizionistične ideologeme — vse to je identificiranje nevarnosti in opozorilo pred njo.
LOV NA ČAROVNICE
..Svobodno in odkrito izrekanje mnenj _ in načelna kritika sta najboUše zdravilo proti kritizerstvu, demagogiji, politikantsvu in podobnim pojavom" , je med drugim nedavno poudaril tov. Tito.l
Toda pojmovno nerazumevajoča histerqa, ki nekoiiko spominja na Mc. Chartyjev lov na čarovnice, ki je našla svojo genezo v pred kratkim organizirani okrogli mizi ,,Herbert MARCUSE" in je zadnje dni zajela nekatere pedagoške delavce FSPN, dokazuje, da temu ni vedno tako.
Kaj se v resnici dogaja, oz. se je dogajalo, bomo poskusali podati v naslednjih vrsticah, zavedajoč se, da ,,negatorska kritika ne prispeva k naprednemu razvoju, temveč ustvarja le zmedo in demobilizira", kajti ,,smisel marksistične teorije in krttične analize je, da v obstoječem odkriva poti in oblike nadaljnjega ravolucionamega razvoja" in ,,prav v tem je enotnost kritičnosti in revolucionarnosti marksizina".2,
Predsedstvo ZSMS in komisjja za IPD je na podlagi predloga študentov organizirala okroglo mizo v počastitev nedavno preminulega filozofa Herberga Marcuseja, enega največjih sodobnih marksističnih mislecev.
Zavedajoč se ,,vroče" tematike, ki naj bi obsegala Marcusejevo filozofsko misel skozi vsa njegova najpomembnejša obdobja, je predsedstvo ZSMS in komisija za IPD povabila k sodelovanju vse nam
poznane 1n dosegljive ,,poznavalce" Marcusejeve misli in sicer: Božidarja Debenjaka, Rudija Rizmana, Andreja Kirna, Adolfa Bibiča, Gaja Petrovica, Leona Šešerka, Darka Strajna in Cirila Baškoviča.
Z vsemi navedenimi smo se osebno dogovarjali in smo po sebi se razume, da je bU te ,,častir< deležen tudi Gajo Petrovič. Na sodelovanje sta takoj pristala Rudi Rizman in Božidar Debenjak, slednjemu smo tudi prilagodili datum okrogle mize, 13. nov. Res je, da je Božidar Debenjak poudaril, da se lahko z navzocnostjo Gaja Petroviča okrogla miza spremeni v cirkus, s čimer pa se nismo mogli strinjati, saj odkrita konfrontacija mneni ni podlaga za kakršnoliko cirkuško predstavo. Kljub temu, da je tudi Gajo Petrovič izrazil podobna pricakovanja glede pnsotnosti Božidarja Debenjaka, je na sodelovanje pristal.
O okrogli mizi in dogovarjanju s povabljenimi je bfl. obveščen tudi dekan FSPN, ki glede organizacije ni imel pripomb. Sodelovanje pri okrogli mizi so odklonili Andrej Kirn, Leon Šešerko, Ciril Baškovic in Adolf Bibič. V zadnjem trenutku pa sta nas pustfla na ,,cedilu" tudi Rudi Rizman, ki je bil upravičeno odsoten, in Božidar Debenjak, ki je svoj odstop s ,,prizorišča bitke" utemeljil s tem, da okrogla miza ni dobro organizirana, da sami ne vemo, kaj bi radi, itd . . .
Ker je med tem časom na sodelovanje pristal tudi Darko Štrajn, smo kljub spoznanju, da organizacija okrogle mize ni najboljša, za kar nosijo del krivde tudi naši profesorji, bili postavljeni pred dejstvo, da se okrogla miza kljub temu izvede.
Izobesili smo plakate in histerija se je začela.
Absurd! Marcuse na FSPN! Kaj si mislite? Gajo Petrovič? Kdo vam je dovolil? Napišite tudi Debenjaka, čeprav ne pride! Provokacija! Takšne in podobne izjave je bilo moč slišati s strani nekaterih pedagoških delavcev naše fakultete. Spremljane so bile z bledico na obrazih,          z         neprikritim
nezadovoljstvom, jezo in nazadnje bi lahko rekli^ tudi s strahom.
Ob prepricanju, da ,,vstopamo v takšno etapo našega socialističnega razvoja, da moramo mnogo širše, in to na vseh ravneh družbe, snovati našo celotno družbenopolitično dejavnost         na       '   znanstvenih
spoznanjih", saj ,,znanost postaja bistvena sestavina subjektivnih sii" in da ,,se moramo mnogo bolj odločno bojevati pioti pragmatizmu in prakticizmu, ki ju se vedno srečujemo v številnih okoljih", smo naenkrat spoznali, da se vedno ,,namesto odkritega idejnega boja o teoretičnih vprašanjih poteka zakulisni boj skupin in klanov zs osvajanje monopolnth položajev."3
Ker članek nima namena ocenjevati vsebine okrogle mize, saj so to storili že tisti, ki so bili delegirani ,,s strani DPO na prizorišče krogle mize in so o tem ze poročali, ali še bodo, bomo raje svoje misli namenili-. vsebini sestanka, ki je bil 15. novembra v dekanatu FSPN.
Pogovarjati se moramo o politiki naše fakultete, o politiki ZSMS in s političnega vklika oceniti okroglo mizo. To so bile izhodiščne teze triure trajajočega ,,pogovora" ki bi lahko na kratko ocenili kot ,,mlatenje prazne slame"t kajti še zmeraj smo mnenja, da ,,clovek, ki ima mnogo skrb.i in potreb, nima nobenega   čuta   za   najlepšo   igro;
trgovec z minerali vidi le merkantilno vrednost, ne pa lepote in svojske narave minerala; nima mineraloškega čuta . . ."^
Toda eno je gotovo, namreč da diktat ni uspel in da je pogovor odkril         nekatere         bistvene
liberalistične alternative trenutno pričujoče in delujoče politike v naši stvarnosti. Pri tem je treba poudariti, da o znanosti ni bilo kaj prida govora.
Zahteva po politični oceni (beri: obsodbi) temelječa na ,,hudih casih naše fakultete pred leti", da vedeti, da nekateri že nehote ,,prodajajo za skledo leče svojo pravico prvorojenstva,       to       se       pravi,
II.
OKROGLAMIZA
Z r^feratoma sta nastopila Gajo Petrovič in Darko Štrajn, v diskusijo pa sta se kasneje vpletla, poleg govornika organizatorjev, še dva udeleženca okrogle mize.
Petrovič je, potem ko je spretno, kot on zna, napeljal malo vode na stari Praxisov mlin, odpredavai o odnosu Marcuse: Heidegger, pri čemer se je omejil na to, da je napravil širša sinopsisa dveh zgodnjih Marcusejevih spisov, dveh spisov iz časa, ko je Marcuse bil v uku pri freiburškem g. profesorju. Z eksplikacijo Marcusejeve utemeljitve ,,filozofije radikalnega dejanja" je Petrovič dokazoval, i Marcuse tedaj ni bil nekritični heideggerjanec, pač pa že kritični ^rksist, ki je videl Heideggerjevo filozofijo kot tisto skrajno točko, do katere lahko pride meščanska filozofija. Dal je tudi vedeti, da soočanje (dialog) marksizma s Heideggerjem ne more biti nepiodno, saj se marksistični filozofi velikokrat podajajo na to pot.
Preden je prišel do besede Štrajn, je Petrovič rad povedal še nekaj o Sartrovi intelektualni biografiji in o njegovem marksizmu, kar je zanimalo organizatorja. Pri tem ni pozabil dodati, da je Marcuse v nekem pogovoru ,,med prijatelji", ki mu je zagrebški profesor prisostvoval, imenoval Sartra za največjega živečega filozofa.
Štrajn se je v nasprotju s Petrovičem lotil problematike, ki je po eni strani živo zadevala študentsko levico izpred desetih let. tudi pri nas, po drugi pa problematike, ki zdaj zadeva teoretsko snovanje dela naše mlajše, predvsem filozofske generacije. Oprl se je na Marcusejeva kasnejša dela, od Erosain civilizactje naprej, preko Enodimenzionalnega človeka in Eseja o svoboditvi do Kontrarevolucije in revolta, pri tem opozoril na nekatere napačne in poenostavljajoče, če ne zlonamerne interpretacije Marcusejevega dela ter tematiziral vprašanje odnosa Marcuseja do siceršnje kritične teorije (o tem širše razpravlja v Časopisu za kritiko znanosti 29—30/1978) in njegovo interpretacijo psihoanalize, poleg tega pa Marcusejevo vlogo v študentskem gibanju šestdesetih
. V Štrajnovem referatu je bilo zaznati, v primerjavi s Petrovičevim, kritične tone protl Marcuseju in tudi proti Petroviču. Očitno in naravnost kritična do obravnavanega in obravnavajočih pa je bila intervencija enega od diskutantov.
Ko je predhodno opozoril na specifično idejno situacijo, ki se je pokazala z okroglo mizo in pri njej (na kar bomo navezali kasneje), je naznačil neprevladano heideggerjanstvo v Marcusejevem pojmovanju tehnike oz. tehnologije, kar je povezal z njegovim nerazumevanjem oz. v temelju spodletelo interpretacijo Marxove kritike politične ekonomije. Nerevolucionarne politične konsekvence Marcusejeve teorije po tem izvajanju ne izhajajo samo od tod, temveč tudi iz zmanjkanja centralne marksistične kategorije razrednega boja, ki jo nadomešča filozofija ,,radikalnega dejanja", ki dejansko navezaje prej na Fichteja in predmarksovsko ,,filozofijo dejanja", kot pa na Marxa. Bilo je rečeno, da s svojim pojmovanjem tehnike oz. tehnologije, s politično konsekvenco tega pojmovanja, in s svojim teoretskim subjektivizmom Marcuse v bistvu podaja roko stalinizmu. medtem koga njegova intepretacija Marxove kritike politične ekonomije privede med romantične kritike kapitalizma.
III. ŠEENKRAT,,OKROGLIMIZINAROB"   .
1) Vsekakor je treba pozdraviti iniciativo študentov organizatorjev, ki kaže željo po teoretski diskusiji, hotenje zvedeti kaj novega in kaj več, kot nudi redni študijski program, oz. kot lahko nudijo nekateri nosilci in izvajalci tega programa. Da ta želja ni le želja organizatorjev, priča številen obisk okrogle mize. Hkrati pa je že na sami okrogli.mizi zazvenel neki drugi ton: strah,da ne bi bila razumljena kot provokacija, nekaka siaba vest oz. občutek krivde organizatorjev, da so naredili nekaj, česar ne bi smeli — in to preden se je diskusija (referiranje) sploh začela. Od kot zavest te vnaprejšnje nelegitimnosti alternativnih poskusov?
To nam daje slutiti dvoje: Po eni strani je strah pred okroglo mizo in okrogla miza sama slika odsotnosti žive in kritične, torej marksistične diskusije, razpravljanja. Marksizem se kot revolucionarna misel ne sme bati in izogibati spoprijema z nobenim problemom. Družba v revolucionarnem procesu, kot je naša, pa se ne sme bati in izogibati živemu in življenjskemu, torej kritičnemu marksizmu na delu, v akciji. Namesto takšne žive, življenjske, bojujoče marksistične misli pa vse prepogosto nastopa zgolj deklarirana marksističnost, ki se realnim razrednim spopadom izogiba in namesto tega rutinsko odbrenka znane napeve z znanimi prijemi. Kako mrtva je teoretska diskusija, kaže dejstvo, da se lahko zunaj voznega reda razpravlja samo o mrtvih, pri tem pa se kritika žrtvuje pieteti. Po drugi strani gre za politično blokiranje diskusije. Bolje rečeno in bolj verjetno za politikantsko blokiranje. Ne verjamemo, da gre za našemu družbeno-političnemu sistemu imanentno lastnost, ki ne bi dopuščala diskusije, nasprotno, svobodno teoretsko raziskovanje in razpravljanje je lastno bistveni in temeljni intenci naše družbene graditve, neločljivo od uspešnega razvijanja samoupravnega socializma (in če hočete, v skladu z Marxovim Engelsovim in Leninovim pojmovanjem družbene vloge teorije, ki so ga dosledno razvijali tudi naši osrednji marksistični teoretiki). V sedanji situaciji postaja še toliko bolj potrebno in tudi ta potreba prihaja vedno bolj do zavesti. Mislimo, da gre prej za fantazme določenih individuumov.za domnevno blokiranost (ki pa zato ni nič manj realna), za domneve, da se česa ,,ne sme povedati", da se o čem ,,ne sme (javno) razpravljati", da se s kom ,,ne sme diskutirati". Za tem pa ne stoji družben interes, temveč privatni interesi. Kakor takšne domneve določenih pedagoških delavcev izhajajo iz njihove teoretske nedelavnosti oz. premajhne detavnosti, iz neizpolnjevanja družbene dolžnosti permanentnega študija (kai naj si mislimo o profesorju, ki je potem, ko mu je enkrat uspelo doktorirati, prenehal z nadaljnjim študijem, se usedel na svoj stolček in zdaj samo še variira na že znano temo vse mogoče in nemogoče probleme, namesto da bi jih raziskoval, samo še enostavno nateguje na svoje kopito, da ne govorimo o onih, ki kljub zrelim letom še doktorirali niso), tako po drugi strani opravičujejo njihovo nedelavnost in oportunizem, jim zagotavljajo še vnaprej udobno eksistenco. Iz nerazumevanja dialektičnega razmerja med teorijo in politiko, ki zahteva stalno teoretsko preverjanje in analizo, če ne iz golega karierizma, se takšen teoretski nedelavec zateče po oporo k politiki, ker pa teoretsko ne dela, se odtuji tudi bistvenim političnim zahtevam procesa delavskega samoupravljanja. Če se zdaj, (kot lahko razberemo iz spisa ,,F. V. in P. M.") nekateri pedagoški detavci na FSPN, ki se okrogle mize niso udeležili in ki Pretroviča niso teoretsko zavrnili, trudijo, da bi izsilili politično obsodbo okrogle mize^ razodevajo s tem    prav    to    dvojno    odtujenost:    odtujenost    teoretskemu
odpovedujejo         se         vlogi
revolucionarnih voditeljev ljudstva proti buržoazijl,,5, pri čemer pozabljajo, da ,,mladina ne mara stagnacije v družbi, ona vedno išče nekaj, kjer bi lahko izrazila svoj elan."6
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
2   prav tam, str. 60
3   prav tam, str. 60
4   Karl    Marx,    Pari6ki    rokopisi, MEID I, stt. 340
5   Lenin, Država in revolucija, CZ. Ljubljana 1958, str. 26
6   Tito: SKJ i omladina; Madost, Beograd 1974, str. 172
1. referat predsednika Tita, XI. kon-gres ZKJ, ČZDO Komunist Ljub-ljana, 1978, str. 70
Janko in Metka ali F.V. inP.M.
Kar preseneča, je to, da se ne pedagoški ne študijski kader iz zgodovine teh Petrovičevih Ijubljanskih nastopov ni ničesar naučil (ne nazadnje zato, ker se to ,,zgodovino" potiska iz zavesti). Petrovič mora vedno znova dokazovati — ne svoje politične oporečnosti, marveč svojo teoretsko izpetost. Tudi tokrat ni povedal ničesar, kar bi odpiralo in utemeljevalo dejansko revolucionarno perspektivo (pripomba na okrogli mizi, da mu za to, da bi povedal nekaj, kar se da prebrati v vsakem boljšem — torej ne Kosovem — učbeniku filozofije, ne bi bilo treba prihajati iz Zagreba, škoda truda, ni bila neutemeljena). Zato pa je prodajal določeno verzijo marksizma, ki je pri nas svojo zgodovinsko vlogo že odigrala. Po eni strani je problem, da konec te teoretske igre ni bil teoretsko odigran. Zato vedno znova reprize in vedno znova ,,politično" spuščanje zavese. Po drugi strani pa na FSPN zato ne ' gre za tov na čarovnice, pač pa za obujanje mrtvih. V teh duhovih, ki se jih prikliče, pa se samo koncentrira, zgosti do vidnosti slab fakultetni duh. In ta duh bi morali študentje z Marxovo pomočjo identificirati, namesto da bi gojili in neposrečeno cftirali ,,mineraloški čut", obrniti v Pariških rokopisih še sedem strani naprej. Boj proti uvoženi filozofiji bede pa je seveda boj proti domači bedi, sistemsko določeni bedi filozofije.
3) Okrogla miza o Marcuseju pa kaže še en problemski sklop. Že zasnovana ni bila kot kritična razprava, kot kritika Marcuseja, pač pa ,,v počastitev" ,,enega največjih sodobnih marksističnih mislecev". (Kakšen je tu študentski ,,čut" za študij, kje je? ) Samo pri takem nezgodovinskem in nematerialističnem pristopu k stvari se Marcuse še vedno lahko prikazuje kot zgodovinska alternativa. Namesto da bi se spoprijeli z Marcusejem kot z dragoceno zgodovinsko izkušnjo, ki veliko pove o ,,poteh in stranpoteh" delavskega gibanja in marksistične misli, se ga pobožno uvršča med svetnike marksizma (v teh nezgodovinskih pravdah za svetnike se je razvilo prisrčno sodelovanje med rusko dogmatsko in našo ,,nedogmatsko" cerkvijo). Precej uborna je tista uporniška misel, ki v ,,uradno" ,,prekletih" brez pridržkov identificira svoje junake in zaveznike — in obratno!
Namesto kritično zastavljene razprave o Marcuseju, ki bi edina lahko proizvedla spoznanja, potrebna za današnje boje za socializem, se vsiljuje občutek, da se ustoličuje in paradira nostalgija za preteklimi boji. Fiksiranje na leto '68 pa je lahko samo zavora in blokada v letu '79 ter v letih, ki prihajajo. Še več: pred desetimi leti je bil Marcuse most k Marxu, danes se ga postavlja tako — kot kaže okrogla miza na PSPN — da je pot stran od Marxa. Marcuse, abstraktno vzet, je po eni strani pretveza, da se znova vpeljuje v diskusijo eksistencializem, po drugi strani je odskočna deska v psihoanalizo. V imenu čaščenja ,,enega največjih sodobnih marksističnih mislecev" stopata na sceno stara in nova nemarksistična teoretska moda. Posebno Heideggerjevo vstajenje od mrtvih, vstajenje ne samo radikalnega meščanskega filozofa, temveč tudi radikalno reakcionarnega filozofa, opozarja na nevarnost (proti) ofenzive desnih idejnih in političnih sil. Da se je ta desna ofenziva morda že začela, daje misliti klerikalizem, ki se je preko Družine in preko Teleksa zagnal v napad proti sistemu in procesu našega delavskega samoupravnega socializma. Liberalci pa tudi že nekaj časa odpirajo svoje kljune.
V takšni situaciji je in bo zavestno, premišljeno delovanje komunistov in drugih naprednih družbeno-političnih sil odločilnega pomena. Kakšen kapitalen pomen in vlogo ima in ga bo imela pri tem teorija, marksistično teoretsko delo, ni potrebno posebej razlagati. Brez zmage tudi na teoretski fronti ni zmage socializma. Na teoretski fronti pa se da temeljito zmagati samo teoretsko in šele-teoretske zmage marksizma so tu tudi politične zmage, medtem ko so zgolj politične zmage na tem področju teoretski in politični porazi. Eden od pogojev za razvijanje in uveljavljanje marksistične teorije so odprte, kritične razprave, diskusije, pogoj, da bi to dejansko bile, pa aktivna udeležba marksističnih indrugih teoretskih delavcev, ki so na platformi boja za delavsko samoupravljanje.
Odgovor na okroglo mizo o Marcuseju na FSPN zato niso in ne smejo biti sankcije proti organizatorjem, ,,politične obsodbe" in blokiranje možnosti nadaljnjih diskusij, temveč nasprotno: veliko nadaljnjih okroglih miz z veliko večjo udeležbo ,,kompetentnih", študijsko bolje zastavljenih (da so študentje v naši in sosednji republiki našli samo osem ..poznavalcev" Marcusejevega dela, kaže, da slabo študirajo in da ne sledijo naši marksistični publicistiki) in organizacijsko bolje pripravljenih.
PRESENEČENJE
/\»»« <
najprej je bilo nekaj dreves
in črt zarisanih v pesek kot
igle kompasov v kapitanovi kabini
pobeljeni v večnem nemiru napetih oči
potem si prišla ti
mirna poletna sapa črtastih večerov otroci so mahali v pozdrav parniku ki te je odložil pred mojim naročjem
in moji spomini so lebdeli nekje med plimo in oseko na robu peščine kjer so valovi gradili usodo školjk odpirajočih se v.čas
\

RIONII
!^/5?::
STRAH, POGUM
V   i   /
1/
rion ki si ob morju
pognal korenine
kdo so bili sužnji
ki so ti zarisali obliko?
si že takrat vedel
da te bom obiskal
kaj si že takrat čutil mojo bližino
in si izbral pravo svetlobo
za moje oči?
brez misli sem te okušal
ko sem gledal ladje ki so mirno
drsele mimo in se niso zmenile
za brazgotine na tvojem obzidju
kakor v strahu da te ne prebudijo
da ne preženejo sladki starčevski
vonj Jci te obdaja
in še vedno ne vem
kako naj se vrnem k temi
samo z ljubeznijo morda
-/
gr-
4         j
PENELOPA MOJIH DNI
strah pride vedno čisto počasi
takole privali se kot cestni valjar v mraku
ogrnila si ramena z njim in v sebi se vedela
da je njegova barva bela
prav dobro se še spominjam tvojega odpora (do nje)
in prestrašenega pogleda
včasih je bil zvest
to kar rad priznam
metode pa so bile različne:
pogled v hrbet
strgan rokav na davno pozabljeni srajci
ki se je po ne vem kakšnem naključju nenadoma
dvignila na vrh tvoje skrinje z obleko
kako se spreminja les
lahko bi rekel čas pa sem to že nekje slišal
nenadoma vsi zavijejo levo
in avtobusi so spet polni našega spanca v jutru
in slabe volje opoldne
pa vseeeno poskusimo
ne morem se znebiti vtisa
da mi je počila struna
čisto gotov pa le nisem
preverjati
preverjati
vsak večer prste na udih
vsako jesen gobarsko bero in letino megle
II
to kar danes tkeš ni več tisto kar sem ljubil ko si bilaše mlada in nisem znal ujeti pomena tvojega glasu vsa tvoja jutra so drugačna sedaš k statvam da bi nadaljevala tam kjer si včeraj končala in nobena zanka ti več ne uide
premislil sem padec
morda sem ti sedaj bližji
kakor prej ali pa se
še vedno gibiješ pred menoj in te
v stpletjih ne dohitim
čeprav mi misli kar naprej trepetajo
iščejo
in ni utrujenost postaja najboljši prijatelj
za koga potem tkeš penelopa?
ti pa  stojiš kar sama naprej v dan
vse pride prepozno kot zvok oddaljujočih se korakov
vsak dan loviš luč v svojo roko
in vsak dan je tvoja roka bolj ožgana
pomisliva kdaj skupaj na hrabrost
ki ji ti praviš pogum
jaz pa sem zanjo že davno
pozabil pravo ime
in prav to
vidiš
je morda moja edina napaka
I
/^
r
/>
^rvvčv-
>'. »
w--
—J*:\l  •L* . Z L*   *     " "' "'-^"^t^Vtfg
REALIZEM V PREVAJANJU
7. REALIZEM V PREVAJANJU
ANDREJ DRAPAL
J,&ltAL
MM&M PQ|DJMO
PREDSTAVE JE KONEC
(Ob   knjigi   Bojana  Štiha  ,,Pridite,
predstava je")
,,Umetnost ni poklic", pravi nekdanji ravnatelj, upravnik in umetniški vodja SNG Ljubljana, SLG Celje in MGL Ljubljana.
,,Gledališka umetnost se ne bi smela omejevati na uradniški sedemurni delavnik," pravi ravnatelj in umetniški vodja mariborske drame.
Bojan Štih v svoji novi knjigi ,,Pridite, predstava je", izšli v Knjižnici MGL, zgornji izjavi praktično uporablja v smislu, da tudi esejistično — dramaturška knjiga na neki način ohranja dramsko tragičnost kot svojo globalno strukturo.
Delo ima tri dejanja, vsako ustreza eni od postojank jŠtihove ježe skozi slovenske gledaliske hiše. Zasnovo in zaplet predstavlja obdobje 1961/1969 v SNG Ljubljana. Glavni in, kot se bo izkazalo, tudi tragični junak Bojan Štih tedaj na najrazličnejše načine buri slovensko javnost in predvsem svoje stanovske kolege, z napadi na gledališko institucional.nost, njeno uradniško togost, umetniško konservativnost, samozadovoljnost in neustvarjainost. Z drugimi besedami: prvi mož neke institucije ,,slepo" spodkopava temelje svojega položaja — institucijo. Njegovi napori so tako temeljiti, da nastopi kriza, vrh dramskega loka že ob koncu prvega dejanja, leta 1969, v znani slovenski gledališki krizi.
Drama se prevesi v drugo dejanje, ko je Štih upravnik SLG Celje — od leta 1970 do 1974. Junak je izgnan, a še dovolj pri močeh, da z varne razdalje napada Ijubljansko gledališko metropolo. Zdaj se šele razkriva gnilo ozadje krize. Spopadi so še ostrejši, Štihove kritike še ostreje izražene.
V tretjem dejanju sledi presenetljiv razplet. Leta 1974 povabijo junaka nazaj v Ljubljano — v , Mestno gledališče. Junak se nepričakovano ,,pomiri" z okoljem in okolje z njim. Prej žolčne in kritične izbruhe zamenjajo sedaj nagrobni govori kolegom — Bojanu Stupici,           Igorju           Pretnarju.
Spremljanje smrti postane simbolj umiranfa knjige — ugašanja junakove napadalne moči.
Umiranje neke drame, neke določene oblike gledališča?
Štihovo delo je kompilacija esejev, člankov, dramaturških listkov in izjav od leta 1962 do 1977. Posamezni prispevki so v svojem času služili tako različnim ciljem, da večina od njih predstavlja, po časovnem principu povezanem sosledju, le nepovezane drobce. Značilno je, da to heterogeno maso zastopajo     predvsem    dramaturški
listki in tisti članki, ki ostajajo na ravni splošnosti in manjše ostrine. Strokovno so dramaturški listki sicer večkrat prav zanimive opazke o posameznih dramskih delih in predstavah, jih pa vsekakor zasenčijo ostali članki, predvsem eseji in izjave, ki z neposrednim odzivom na svojo sodobnost tvorijo časovno zaključen in relativno povezan prikaz peripetij v slovenskem teatru. In ko razmišljam o tej knjigi, razmišljam predvsem o teh slednjih v katerih se kritika stanja prepleta z vizijo ,,rw ega", ustvarjalnega gledališča.
Pa kdo poreče: Kako morejo biti bolj zanimivi članki, ki se aktualistično ubadajo s problemi, ki so zgodovinsko vezani na že minulo obdobje? Ta pripomba bi veijala, če bi bilo to ,,minulo obdobje" danes preseženo — pa ni. Ir ker se danes v naših gledališčih pojavljajo skoraj isti problemi kot pred petimi in več leti, ti članki nikakor niso samo kronika preteklosti.
Z eno besedo se da Štihovo kritiko in vizijo označiti kbt težnjo po Ijudskem gledališču. Ljudsko gledališče mu pomeni obujanje prakse renesančnega gledališča in commedie dell-arte. To pa seveda ne na način Ijudske veseloigre, načelnega ugajanja gledalcem. Stih tu uporablja misel Izidorja Cankarja,
da se mora Ijudstvo približati umetniku, ne pa umetnik ponižati k Ijudstvu.
Gledališče ni tovarna in umetnost se ne more ustvarjatl v sedemurnem delavniku. Iz gledatišč je treba izgnati duh socialne varnosti, dosmrtnih angažmajev in podobnih ugodnosti, katerih edini rezultat je, da uspavajo predpogoj vsakega umetniškega ustvarjanja — kritičnost in prizadetost. Predvsem pa je treba stopiti iz tradicije literarnega gledališča, ki še vedno obvladuje naše odre. Vzrok za tako zakoreninjenost le-tega, bistroumno najde v tradicijt slovenskih čitalnic kot oblike, ki je sicer bistveno pripomogla pri graditvi slovenske narodne zavesti, hkrati pa na minimum zreducirala bistveno značilnost gledališča — gledanje.
Vse te želje in kritike v svoji osnovni misli docela pravilne in ustrezne, veljajo slovenskim gledališkim hišam. To pomeni, da naj bi te hiše postala Ijudska gledališča. Na to kažejo tudi Štihova prizadevanja v SLG Celje in zdaj v mariborski drami. Tu pa se mi zastavlja ključno vprašanje:
Ali je giedališka institucija sposobna          ustvariti          Ijudsko
gledališče?
Gledališče          kot          oblika
komunikacije ne more biti zaprto v institucionalno shemo. To se vidi pravzaprav tudi iz Štihove osebne drame in iz rezultata pričujoče knjige. Junak, povzročitelj globoke krize slovenske gledališke institucija, pravzaprav v vseh letih bičanja njenih dekadentnih principov ostaja v njenem okrilju. Na zadnji postaji, nekaj sto metrov stran od kraja, kjer je pred desetletjem začel boj z nožem, odlaga tega v vitrino, med ostale zgodovinske primerke.
Tragedija junakove drame je torej v njegovi nedoslednosti — v tem, da ni spregledal, da institucija zaradi svojih temeljnih značilnosti ni sposobna sprejeti njegovih vizij, imenovanih Ijudsko gledališče. Junak ostaja na ravni sindikalizma: spremeniti obstoječe na bolje, ne upa pa si radikalno (revolucionarno) zahtevati: ukiniti obstoječe in ustvariti novo oziroma vsaj: ustvariti novo izven institucij. Če je že lahko bistrovidno ugotovil, da je literarno gledališče           kot          produkt
buržuazno-meščanske          družbe
pravzaprav čitalnica in ne gledališče, zakaj ni te ugotovitve prenesel tudi na institucijo? Kajti tudi gledališka hiša kot institucija je avtorski produkt iste meščanske družbe in je torej povsem iluzorno misliti, da bo institucionalni radnik, kot nova oblika kapitalističnega buržuja ukinil strukture, ki bistveno določajo institucijo kot prostor, v katerem ima z relativno malo napora zagotovljeno dosmrtno socialno varnost. Ne. Gledališka institucija je pač bila in bo tisti prostor, kjer se kruha sitim državljanom deli igre Se pravi, kjer ustvarjalci in gledatci z zavaljenimi trebuščki molče in zadovoljno strmijo drug v drugega.
Ljudsko gledališče kot prostor resnične komunikacije je torej treba iskati zunaj okamenelih gledaliških hiš. Danes, ko je Pekarna Že nepreklicno povezana z zgodovino in je tudi Glej (ravno^v-pravem času) pogorel, resnično obstaja prazen prostor za neuniformirane (mlade) skupine. To bi lahko bila skupina Gledališča pred   razpadom.          Možnosti    se
ponujajo       s    projekti    v    okviru' SKUC-a ..
Ostane pa, da Štihovo •donkihotstvo ponuja ideje, ki bi jih bilo treba nujno upoštevati v boju za novo gledališčče. (Če ta boj ploh obstaja? ? ? ) Mnoge njegove misli so vredne premisleka in ena od niih naj mi služi kot paradni zaključek tega zapisa:
,,Odpor vladajočih struktur je enak ostrini novih idej."   •
7. 1. Levy ima v delu Umeni prekladu posebno poglavje s tem naslovom.
Deloma se sicer pokriva z nekaterimi drugimi, vendar naj bo tu podana v celoti in pregledno njegova koncepcija prevajalskega realizma.
7. 2. Tvorna reprodukcija
7. 2. 1. Prevajalstvo kot tip umetnosti
Teorijaj)revajanja je lingvistična in literarnovedna disciplina. V umetnost sodi kritično izbiranje, kako bodo vrednote dela vglivale v odnosu do življenjske problematike, izbira interpretacijskega stališca, pretransponiranje umetniške resničnosti in stilističnih ravnini v novo kulturno okolje.
7. 2. 2. Dvojna norma prevoda
Na eni strani je to reprodukcijska norma (zahteva svobode), na drugi pa norma ,,umetniškosti" (zahtevaiepote).
Prevod ne more biti enak originalu^ mora pa enako delovati na bralca. Teorija, ki bi vztrajala pri mehanicni kopiji predloge, bi peljala k prevajalskemu naturalizmu.
Prevajalska perspektiva je ohranitev stila, kar se doseže z dvema metodama: ohranitvijo formalnih sredstev predloge in substitucijo ustreznega domačega stila za tujega.
7. 2. 3. Dvojnost prevedenega dela
Prevedeno delo je hibridna tvorba dveh struktur: pomenske vsebine in informalnega obrisa originale ter množice umetniških potez, vezanih na jezik, ki jih je dodal prevajalec.
7. 2. 4. Dvopomenski odnos do izvirne literature
Prevod ima v narodni kulturi podobno funkcijo kot originalno delo. Obstajata dve možnosti: da prevod deluje kot izvirno delo ali da nam kaže značilnosti tujega dela.
7. 3. Prevajalec kot jezikovni in literarni ustvajalec
7. 3 1. Klasični prevod
O njem lahko govorimo kvečjemu pri prozi, kjer je ustvarjalno delo tolmača manjše kot pri poeziji.
7. 3. 2. Prevajalska tradicija
O tem lahko govorimo pri delih, ki se večkrat prevajajo. Plagiat je tu pogostejši kot v izvirni literaturi.
7. 3. 3. Jezikovna ustvarjalnost
Prevajalčeva ustvarjalnost je omejena na jezikovno področje. Problem je prevajanje narečij, žargonov in jezika iz obdobij, ko jezik prevoda še ni bil enakovredno razvit. 7. 4. Reprodukcijska zvestoba
7. 4. 1. Prevajalčevi delovni postopki
Prost prevod poudarja splosno, zvest pa posamezno. ,,Zvesti" prevajalci so zahtevali, da se dobesedno prevaja - tudi sintaksa naj zveni tuje. Izguba posebnega manj poruši delo kot izguba splošnega.
7. 4. 2. Narodna in časovna specifičnost
Jezik sam je specifičnost — to se izgubi. Lahko pa je le material za vsebino in formo, potem ni mogoče govoriti o njegovih narodnih in časovnih kvalitetah.
V  bralcu je treba vzbuditi iluzijo narodnega in časovnega okolja. Smiselno je ohraniti le značilne prvine.
Razlaga je utemeljena, kadar bralcu uhaja nekaj, kar je bilo za prvotneea sprejemnika zaobseženo v besedilu. Opombe pod crto rušijo zeradbo. Boliše so notranje razlage (vendar to v poeziji skoraj ni mogoče). Tujejezičnih citatov se ne sme prevesti (niti s prevodom pod črto), najbolje jih je prevesti, ohraniti pa le kratke, ki so gotovo vsem razumljivi. Narečje se ne prevaja z narečiem. ampak z iezikom ki ima značilnosti vecih skupaj.
7. 4. 3.Celotaindel
Vaznejsa je celota, ne pa suženjsko prevajanje delov, posameznosti. V nekaterih situacijah se ne da ohraniti vseh vrednot predloge. Prevajalec se mora odločiti za najvažnejše (npr. pri besednih igrah). Ena od form substitucije je kompenzacija.
Večja svobodnost je pri prevajanju poezije, ker je ta običajno bolj usmerjena k splošnemu.
Po teoriji klasičnega prevajanja je treba iz protislovnih dvojic: splosno — posamezno, cetota — del, vsebina — forma ohraniti prve elemente.
8. PROBLEM PREVAJANJA FORMALNE PODOBE VERZA
8.  1.   Elementi  v pesmi, razmerje med vsebino, fortno, jezikom. Med formo
8. 1. 1. Med formo in pomenom (vsebino) vlada dualistična opozicija (Meschonnic)
8. 1. 2. Vsaka pesem je sestavljena iz treh elementov: vsebine, forme ali zvoka in atmosfere ali razpoloženja. To je treba v prevodu maksimalno reproducirati. (Rado)
8. 1.3. Jezik ni le material, v katerem se realizira ustvarjalna koncepcija (avtorjeva in prevajalčeva), ampak tudi, čeprav omejeno, udelezenc ustvarjalnih aktov. Jezikovni material ni brez vpliva na idejno-estetsko vsebino. Do njene definitivne podobe sega pasivno (se upira in jo usmerja k primernim izrazom in aktivno (z zvočnimi in drugimi asociacijami) — npr. rime, ki postanejo klišeji in v določenem jeziku vežejo dve besedi — preko rime se uveljavi še semantična povezanost (ljUbezen — bolezen). (Levy)
8. 2. Problemi prevajanja forme
8. 2. 1. V jjrevodih iz modernih literatur se je ustalila praksa, da se kar najbolj pribliza verzni formi predloge (podobno velja v ruski, nemški teoriji, le v francoski se tega ne zahteva — zaradi značilnosti te poezije) pesem v prozi.
Kjer je pri delu publike v zavesti zvočnost orieinala, je nujna ritmicna podobpost, drugje (npr. pri antičnih verznih oblikah (Je to fakultativen element in se lahko zanj poišče funkcijske ekvivaiente. (rirabak)
8V2. 2. Metrično prevajanje poezije ali prevajanje poezije v prozo je napačno. Zunanja forma ne sme biti oškodovana na račun notranje ali obratno. Razlog za veliko število nezadovoljivih prevodov je v tem, da se osredotočijo le v enem vidiku izvornega teksta. (Lefevre)
8. 2. 3. V moderni_literaturi je le redka prevajalska transpozicija iz verzov v prozo ali obratno. Če forma ni ohranjena, se govori o parafrazi, adaptaciji, umetniški predelavi. V starejših literaturah je bilo to pogostejše (svobodnost tudi pri prevajanju rim, v onginalu so, v prevodu pa ne ali obratno).
Za prevajanje verzov velja da se verzni sistem originala spremeni v verzni sistem ki je običajen v jeziku prsvoda. (Horalek)
8. 3. Levyjeva koncepcija verznega prevajanja:
8. 3. 1. Originalni in prevedeni verz
V  prozi je gradbena enota razvitejša misel, v verzu pa delni motiv v verzu so sintakticni odnosi oslabljeni — osamosvojitev manjših enot. V rimanem verzu  dosega  stilistični jozik višjo stopnjo  kot  v nerimanem. Neizogibna poteza rime v prevodu je svobodnejši odnos do miselne kompozicije pesmi. Le redko se rimajo iste besede kot v originalu. Prevajal_ec poišče sorodno dvojico med pomeni obeh verzov, da bi ohranU vsebino. Če se to ne posreči, je v rimi pomožna, nepolnopomenska beseda. Še slabši so čisto novi pomeni. Sprememba odnosov med vsebino in formo je najbolj vidna v verzih, kjer so v rimi osrednji pojmi.
Misel ima lahko v različnih jezikih različno število zlogov, zato govorimo o ra_zlični pomenski gostoti.                                                  -^
Češčina ima podobno pomensko_gostoto kot francoščina, večjo kot nemščina in ruščina, manjšo kot anglešcina.
Razlike v obsegu verza se izravna tako, da se izbira krajše sinonime, nekaj pomenov se kondenzira v en izraz, izjemoma se poveča stevilo^verzov (to je možno v nestrofični poeziji), beseda se razširi za en zlog ali več (npr. ženski spol namesto moškega).
Moderni češki pesniški prevodi ohranjajo poteze zunanje forme (stroficna kompozicija, metrsična shema, razpored rim). Bližje izvirni poeziji prevajalca kot pa predlogi so j)rozodične poteze notranje forme (na področju_ rime zastopanost gramaticnih in polnih rim, težnja k pomenskemu poudarjanju, neizraznosti, težnja k določenemu glasovnemu obarvanju).
Prevajalec mora izhajati iz pomenskih funkcij forme. Akustična sredstva so sposobna realizirati le nekaj splošnih semanticnih nasprotij: dinamicno — statično . . . Zvočni elementi so lahko verzu v pomensko podporo ali obratno. Pesniško sredstvo, ki je v enem jeziku nevtralno, lahko pri mehaničnem prenosu pokvari avtorjev stilistični namen. NikoH se ne sme izhajati iz formalne sheme (metra), ampak iz resnične zvočne realizacije (ritma, tempa).
Pri prevajanju iz nesorodnih prozodičnih v sistemov (kvantitativnih in silabičnih ni treba ohraniti, ne zato, ker češčina tega ni zmožna, ampak zato. ker češki bralec tega ni zmožen sprejemati.
8. 3. 2.   Prevajanje iz nesorodnih verznih sistemov
8. 3. 2. 1. Kvantitativni verz - ohranja se prvotna metrična shema, dolge zloge se nadomesti za naglašenimi in kratke z nenaglašenimi.
8. 3. 2. 2. Silabični verz — večina se prevaja s silabotoničnim vefzom. Lahko bi ga ^poskusili prevajati s silabičnim verzom — s tem bi poStavili prevod stilisticno blizu ljudski poeziji.
8. 3. 2. 3. Tonični verz — v čistem toničnem aliteracijskem verzu je pisana najstarejša germanska poezija. Mogoče bi bilo prevajati tako^da se ohrani osnovni kompozicijski princip — štiri pomenska jedra, izrazena s padajočimi govornimi takti in okrepljena z aliteracijo.
8. 3. 3. Prevajanje iz sorodnih verznih sistemov
8. 3. 3. 1. Ritem
Obstajata dva tipa ritmične organizacije: ritem, v katerem je jnera glasovna skupina (angleščina) in ritem, v katerem je enota zlog (cešcina). Ritmični skelet angleskega verza tvorijo naglašeni zlogi, intervah med njimi so približno enaki (ne glede na število nenaglašenih zlogov v intervalu). Angleški verz je tipični iktični (tonični).
Ritmični skelet češkega verza pa je zlogovna osnova. Občutljiv je za nepravilnosti v številu nenaglašenih zlogov.
Osnova češkega ritma je izosilabičnost (isto število zlogov v ustreznih ritmicnih odsekih), osno^ angleškega pa izohronija taktov (takt je skupina zlogov okrog naglašenega zloga) enako trajanje taktov ne glede na njihov zlogovni obseg.
Težnja k izohroniji taktov se pojavlja tudi v drugih jezikih z izrazitim naglasom in močno redukcijo naglašenih zlogov (v nemškem in ruskem verzu). Na področju prostega verza ima prevajalec velike možnosti — prevaja lahko besedo za bešedo ne glede na izrazne vrednosti njegovega stila ali pa se opira na specifične možnosti domačega verza. Od ritmicnfli lastnosti je pYav tempo v najtesnejši zvezi s pomenom. Občutek zanj je pomembnejši kot marsikateri detajl. V angleški poeziji so anapestni, daktilski verzi v primerjavi z jambskimi in trohejskirai povprečno hitrejši, živahnejši. Češki daktil pa ima veliko bolj pestro naravo. Modernistična poezija uporabfja dekanonizirani prosti verz v dveh variantah: v silabični (verzi so enakozložni ali imajo pravUno strofično shemo) in tonični (verzi imajo enako število naglasov ali pravilno strofično shemo). Prvi tip je princip ceškega ljudskega verza in angleškega prostega, drugega pa najdemo v proščenih formah angleske in nemške ljudske in umetne poezije, v češki tradicionalni poeziji ga ni). Pri mehaničnem prenosu v češko poezijo se tonični tipi vena odločijo od ljudske poezije in postanejo eksperimentalni, modernisticni.
Jezikovna shema glede na prehajanje od toničnega do silabičnega verza: stang. tonicni naglas
ang. rus. nem. srb. češ. silabotonični
pol. špan. ital. fran. silabicni verz silabizem
8. 3. 3. 2. Rima
Rime je del igre akustičnih in pomenskih vrednost. Njene funkcije so: pomenska (ustvari pomen, spoj med sozvenečimi besedami in s tem med verzi}, ritmična (rima poudari klavzulo verza), evrofonična (rima je doloceno ponavljanje zvokov).
Za pomensko vrednost rime je odločilno: ali so pomenski spoji med različnimi leksikalnimi enotami ali med istimi (polnagramatičnimi končnicami (polna — gramatična rima); ali se rimana zveza pogosto uporablja in je avtomatizirana ali pa je nenavadna baza predstav. (banafna — originalna rima). Sintetični jeziki (ceščina, ruščina, deloma italijanščina, nemščina in francoščina) imajo veliko večji zaklad rim kot analiticni jeziki (angleščina).
Beseda, ki ima veliko zvonih končnic, obogati slovar. (Italijanski^glagol amare ima štirideset enot, angleški glagol love pa le štiri). Važnejsa kot število možnosti je razlika v kvaliteti rimanih zvez v obeh tipih jezika.
Češki samostalnik laska se ne rima le z besedami na -aska, ampak lahko v sklanjanih oblikah vstopi v rimane zveze z besedami, ki se v osnovni podobi končujejo drugače (lasce—zachce, lasko—za sklo, laskou—prasklou). (Slovenski primer: pozimi—plimi—se zdi mi—med njimi).
Angleški rimani sistem ima veliko neprednosti pred češkim: števUo členov rimane skupine je omejeno, z nekaterimi važnimi besedami se ne da napraviti rime; ker lahko angleški pesnik rima besedo love le s tremi drugimi (dove, glove, above in nekaj gramatičnih rim), so te pomenske možnosti zelo atomizirane; število možnih rim je tako omejeno, da se lahko začnejo v daljši pesmi ponavljati.
Sporno je vprašanje, ali naj prevajalec ohrani zlogovni obseg rime. Odvisno je od strukture jezika in od ritmičnih in pomenskih vrednosti. Posebne stilistične vrednote ima obseg ritmične enote, če preseže normo (npr. namesto enozložene besede se rima še zadnji zlog prejšnje). Rima je bogata. če se poleg naglašenega samoglasnika rima tudi predhodni soglasnik. Ce tega ni, je rima zadostna. Za angleško (deloma za nemško) poezijo je bogata rima estetsko nedopustna. V francoski in riwki (tako kot v Ceški poeziji pa se mora ujemati tudi soglasnik pred končnim naglašenim samogla-snikom.
Nemščina in angleščina sta nagnjeni k zaprti meji med zlogi, romanski in slovanski jeziki pa k odprti. V germanskih literaturah gredo torej od nevtralnega vrednotenja k negativnemu, v slovanskih pa od nevtralnega k pozitivnemuv
Kar je v češki poeziji asonanca (dar — van), je za germanske teoretike prava rima z opornim soglasnikom; termin asonanca se tu uporablja v obratnem pomenu (grow-row). Za češke poetike je asonanca neujemanje soglasnikov, za germanske pa čezmerno soglasniško razmerje.
Netočna rima' uporablja glasovne alternacije, ki so soodnosnice v etimološko sorodnih besedah ali v morfoloških variantah teh besed. Rima praviloma ni enako občutljiva za soglasniške in samoglasniške elemente sozvočja, Soglasniki so najosnovnejši del rimanega sozvočja in notranje porazdelitve v germanski verzologiji, asonanca je redkejša. Osnova češke rime je samoglasnik (nereducirani). Podobno je tudi v romanskih literaturah.
8. 3. 3. 3. Evfonija
Najtežje je prevedljiva poezija, ki je usmerjena k evfoniji. Pri soodvisnosti med zvočno _ podobo k pomenom verza gre le redko za resnično onematopoetične glasovne vrste, običajno se s ponavljanjem galsov poudarja ključna beseda. Pogosteje je evfonija eden avtorjevih stilisticnih principov. Ponavljanje istih ali podobnih zvokov spaja besede v verzu v sklenjen zvočni tok.
9. DUHOVNOZGODOVINSKI PROBLEM
literarnoestetskega stališča sta
9. 1.   Dve  osnovni vrednosti prevoda življenjskost in razvojna vrednost. (Levy)
9. 2. Kako izmeriti veljavo časa, prostora in tradicije v tekstu? Če se prevaja v jezik, kakršnega bi pisal avtor v današnjem času, pride do anahronizmov. Če pa prevajalec stalno zavrčaača modernizacijo, pusti bralcu nerazložljive odlomke.
Pravi kriterij je strukturna veljava teh treh elementov^ Prevajalec mora ločiti med tem, kar v originalu pripada kulturni tradiciji časa, in med tem, kar je življenjska informacija za razumevanje teksta kot celote - tega se ne sme modernizirati. Nepotrebna je tudi modernizacija tistih prvin izvorne^a besedila, ki jih bralec lahko vzporeja z analognimi v času, prostoru in tradiciji prevoda. Prevod mora biti razumljiv, čeprav pri tem izgubi nekatere nianse (Lefevre)
9. 3. Pri tolmačenju originala stoji prevajalec pred dvojno nalogo. Na eni strani hoče ohraniti idiomatično originalnost podob, na drugi pa zaradi različnosti obeh kultur tvega znižanje komunikativnosti. Polozaj reši tako, da jedro smislov v podobah in del njegove idiomatične realizacije ohrani, del pa transformira v idiomatski kod sprejemanje literature. V prevodu poezije ne gre le za spremembo jezika, ampak tudi za spremembo idiomatike podob. (Miko)
9. 4. Prevajanje je bitka z besedami z namenom, da jih prestavimo v tuj idiom, sentiment, mišljenje in zvočno podobo, ki je ni v jeziku originala (Chateaubriand)
9. 5. Termin barva se nanaša na razločevalne lastnosti, značilnosti dobe, dežele, civilizacije, meri na semiološke sisteme originala. Da bi prišla ta barva čim bplj do izraza, se uporablja tuje besede, arhaizme, dialektizme (vendar je to kočljiva zadeva).
Možno je prevajanje na dveh nivojih. Za primer naj bo Merimeejev prevod Maglanovichevih balad. Prevajal je besedo za besedo, zraven pa dodal kritične beležke, v katerih je razložil bralcu pomen. To je eden vprašljivih načinov ohranjanja lokalne barve.
Leconte ije Lisle je v prevodu Ilijade skušal ohraniti zaradi literarne natančnosti način mišljenja, govorjenja, življenja starih Grkov. (Potet)
9. 6. Nemalo klasicnfli prevodov obstaja, ki ne zastarajo, čeprav se pojavijo poleg novejši odlični. (Horalek)
Prevod lahko zastara, original ne. (Meschonnic)
Literatura:
Jiri Levy: Umeni prekladu, Praga 1963
Karel Horalek: Prispevky k teorii prekladUj Praga 1973
Anton Popovič: Umelecky greklad v CSSR, Bratislava 1974 Statut znanosti o prevajanju, Prostor in cast št. 10—11 — 12, 1974
Josef Hrabak: Uvod do teorie verse, Praga 1976
Darko Dolinar: Vprašanje o prevajanju v lHerarni vedi, SR, št. 2—3, 1977
Branko Madžarevič: ,,Oh, kakc lepo se bere, človek bi kar rekel, da je prevod" (Celine), Sodobnost, št. 2, 1977
Helmut Gipper: Sprachliche und geistige Metamorphosen bei Gedichtubersetzungen, Dusseldorf, 1966
Karl Maurer: Die literarische Ubersetzung als Form fremdbestimmter Textkonstitution, Poetica, št. 3—4, 1976
Ubersetzen (Vortrage und Beitrage vom Internationalen Kongress literarischer Ubersetzer in Hamburg 1965) (Gyorgy Rado, Dieter E. Zimmer, Jiri Levy, Richard Friedenthal)
Henri Meschonnic: Pour la poetique II (Poetique de la Traduction), Gallimard 1973
M. Potet: Couleur locale: theme et version, RLX, 1-3, 1975 Lflian R. Furst: Stefan George's Die Blumen des Bosen — a problem fo translation, RLC4-6, 1974
Andre Lefevre: the Translation of Poetry: Some Observations and a Model, Comparative Literature Studies, št. 4, 1975
Shomo Elbaz: Traduction litterale ou litteraire? , CLS, št. 1, 1974
NIVES VIDRIH
Kaj pomeni moderna brezpredmetna umetnost? Imajo/stari estetslfi pojmi, s katerimi smo bili vajeni razumevati bistvo umetnosti, sploh še kakšno veljavo? Moderna umetnost s svojimi odličnimi zastopniki posebno jasno zayača pričakovanje podobe, s katerim se obračamo nanjo. Gre za izrazito šokantnost, ki izhaja iz taksne umetnostL Kaj se je zgodilo? Katera nova, katera dosedanja pričakovanja in tradkije prekinjajoče mnenje slikarja, katere domneve so pred nami?
Veliko je dvomljivcev, kl tmajo ..abstraktno" slikarstvo za modo in za njen supeh dolžijo trgovino z umetnostjo. Vendar že pogled na sosednje umetnosti kaže, da je^ problem globlji. Gre v resnici za revolucijo moderne umetnosti, ki se je začda kmalu po prvi vojni. Sočasno je nastala tudi t. L atonalna glasba, ki v svojem pojmu vsebuje nekaj tiste pandoksalnosti kot brezpredmetno slikarstvo.. V tem času se je začelo tudi ukinjanje naivnega pripovednika — pomislimo samo na Prousta in Joycea — ki je kot božje oko navzoč v skrivaj odigravajočih se dogodkih in iim daie epski izraz. Nov ton prihaja v lirsko pesem, moti razumljivi mdodični tok in naposled preskuša cisto nova oblikovna načda. Podobno se dogajatudi v gledalisču, morda tam se najmanj, toda nedvomno tudi tam, predvsem z odvračanjem od iluzionističnega naturalističnega odra in psihologije tn končno z zavestnim prelomom z odrskim mikom v t. L epskem gledaliscu.
Seveda ne pomeni, da za razumevanje revolucionarnega poteka modernega sjikarstva zadostuje pogled na sosedne umetnosti, saj dela vtis samovolje in eksperimentiranja. Eksperimentalna vaja, pravzaprav metodoloskega izvora, kakor jo poznamo iz naravosloviuh znanosti, je nekaj povsem drugega. Tu pa je eksperiment vprašanje, ki je na umetniski način zastavljeno naravi, da bi s tem razodelo njeno skrivnost. V slikarstvu ne gre za eksperiment, ki naj bi razkril, kar je treba vedeti, ampak mu zadostujejo njegovi izidi. Je le tq, kar se razodene. Kako naj se misdno znajdemo pred umetnostjo, ki zavrača vse razumske možnosti tradicionalnega nacina?
Predvsem vdja, da umetnikove samointerpretacije ne gre jemati preveč zares. Ta.zahteva ne govoriprotiumetnikom, amgak njim v prid, pomeni, da morajo upodabljati umetnisko. Če bi znali svoje zelje izraziti z besedami, ne bi bilo treba ne upodabljati ne oblikovati. Prav tako je neizogibno, da splošni komunikativni element - jezik — ki nas nosi in druži človeško skupnost, vedno znova motivira — komunikativno potrebo umetnikov, da bi se izražali z besedami, se razložfli in pojasnili v razumljivih besedah. V resnici pri tem umetniki postanejo odvisni od tistSi — in to ni nič nenavadnega — katerih delo je razlaganje, od estetikov, vseh moeočih piscev o umetnosi in od fllozoflje. Če kot dokaz o povezavi filozofije in nove umetnosti navedemo znamenito in tehtno Kahnvveilerjevo knjigo o Juanu Grisu — in Kahmveiler je pristna sodobna^ priča — s tem ne priznamo, da tudi v tem primeru Minervina sova začeoja svoj let šele zvečer: gre za razlagalsko, ne ga za ustvarjalno inspiracijo, ki je pottjena v Kahmveflerjevi rahlocutni predstavitvi. Menim, da je podobno z jiteraturo o umetnosti na sploh, zlasti z nenehnimi samoointerpretacijami vdikih slikarjev našega časa. Namesto da bi izhajal iz poskusov samointerpretiranja in sodobnui raztag, ki se ob vladajocih doktrinah ne zavedajo svoje pristranosti, bt se rad z metodolosko zavestjo ozrl po vdiki tradiciji estetske pojmovne tvornosti, kakor se nam kaže v miselnui dosežkih fllozofije, in ji prisluhnil.kako se postavlja nasproti novi obliki podobe in kaj ima ob tem povedati.
To premišljevanje bi želel opraviti v dvojnem troskoku, pri čemer bom kot samoumevno in vsent skupno najprej obravnaval splošno tnnenje, ne da bi soglašal z njegovim izvorom in izkaznico, nato pa povprašal filozofe z naiboij dozoielimi estetskimi teorijami za razlago skrivnosti modernega slikarstva.
Prvi izmed treh pojmov, s katerim se skušamo približati problemu modernega slikarstva, je posnemanje, pojem, ki ga je tnogoče jemati tako široko, da, kot bomo videli, na koncu še vedno ohranja resnico. Ta pojem antičnega izvora je doživel svoj estetski in umetnostno-politični razcvet v času francoskega klasicizma 17. in zgodnjega 18. stoletja in je od tod vplival na nemški klasicizem. Navezoval se je tako na učenje o umetnosti kot na posnemanje narave. Ta učni stavek antične tradicije je zdaj očitno povezan z normativnimi predstavami, kot npr. da k sleherni umetniški vaji sodi tudi legitimno pričakovanje verjetnega. Zahteva, da se umetnost ne sme pregrešiti nad zakonom verjetnosti, prepričanje, da v dokončanem umetniškem delu stopajo pred naše duhovne oči podobe narave v svoji najčistejši podobi, vere v idealizirajočo moč umetnosti, ki podeljuje naravi njeno resnično popolnost, so znane predstave, s katerimi je zajet pojem ,,posnemanje narave." Pri tem izključujem trivialno teorijo skrajnega naturaliznia, ker menij da je že goia podobnost naravi smisel umetnosti. Tega nikakor ni v obsezni tradicijt pojma posnemanje.
Vendar se zdf pojem mimesis za moderno umetnost nezadosten. Pogled v zgodovino estetskih teorij uči, da se je proti pojmu posnemanja v 18. stoletju uveljavil drug, nov in zmagovtt pojem: pojem izraza. Viden je predvsem v estetiki glasbe, kar gotovo ni naključje. Glasba je narareč umetnostna zvrst, v kateri je pojem posnemanje najmanj jasen in v svojem območju največkrat omejen. V estetiki glasbe 18. stoletja se je tako pojavil pojem izraz, ki je kasneje v 19. in 20. stoletju nedvomno obvladal estetsko vrednost. Izrazna moč in izrana izrazna pristnost slike sta potrdtlo njene umetniške izpovedi. Tako raeni splošno mnenje, četudi se ne more upreti bojazljhremu vprašanju, kaj je kic, saj ima prodorno izrazno moč, katere umetniška nepristrnost gotovo ni nasprotna subjektivni pristni občutljivosti ustvarjalca kiča ali njegovega porabnika. Spričo oblikovne razbitosti, s kalero nas je obdarila moderna, ki ne predstavlja idealizirane naravne podobe in nikakršne ekspresivno izpraznjene notranjosti slikovne vsebine, se zdi, da odpovesta posnemanje in izraz.
Ponuja se tretji pojem: pojem znaka in znakovni jezik. Tudi ta ima imenitno zgodovino. Pomislim Ie;_da se ie umetnost v zgodnjem krščanstvu kazala za pisanje in branje nevesče kot bi bOapauperum, kot predstava in praznik svetih zgodb in božjega oznanfla. Razbrati je mogoče sled znanih dogodkov. Zdi se, da podobno razbiranje zahtevajo tudi moderne podobe, seveda ne podobe, ampak znaki, kot pri branju kakega spisa. Znaki te pisave pravzaprav kljub vsej moji abstraktnosti niso kot črke. Vendar obstaja neki odgovor. Iznajdba znakovne pisave, ki stori nemogoče možno v abstraktnih posameznostih, ponujajočih se v racionalizirani kombinatoriki — ortografjji — bi rada fiksirala vse, kar se poraja človeškem duhu in je tako gotovo eden največjih revolucionarnfli dosežkov človeške kulture. Nekaj tega pri našem nacinu gledanja slik, je že davno prešlo. Tako ,,beremo" vsako podobo od leve zgoraj proti desnispodaj, in kot je znano, vodi zrcalna podoba od desne in leve k posebnemu kompozicijskemu nerimanju in razbitju, kar je, kot je pokazal Heinrich Wolfflin mogoče doseči z modernimi tehničnimi reprodukcijskimi sredstvi. Zdi se, da je prešlo v način stikarske pisave še dosti več iz teh pisnih in bralnih navad, ko poskušamo brati moderne slike. Ne gledamo jih več kot posnetek, ki bi dopuščal pomensko enoten, prepoznaven pogted. S slikovnimi znaki in potezami pisave je v teh podobah zgolj naznačeno, se pravi postavljeno eno poleg drugega, kar bi moralo biti povzeto eno za drugim in naposled spojeno med seboj. Spominjam se Malevičeve slike Dama v londonskem vdemestu, na kateri še lahko razberemo načelo razkrojitve oblike v psfliologistični varianti. Posamezne vsebine, ki se nanašajo na predstavljeno damo, očitno popolnoma osuplo nad skromnim prometnim vrvežem leta 1907, so nastete kot plima samostojnih vtisov, sočasno zasnovanih v slikovno celoto. dedalcu, opazovalcu je prepuščena sinteza vseh» geometrijskfli likov, kar poznamo kot splošno oblikovno načdo iz Pkassovega in Grisovega Kubostičnega stfla.
V tem je komaj še kaj prepoznavnega, toda vsejjrepoznavno je hkrati znova zlito v enotnost podooe, ki se ne staplja vec v nazorno in s slikovnim pomenom izrazljivo celoto. Ta slikovna pisava, ki .kot kompozicijski drobnopis oblikuje slikovno kompoziciip, je povezana z zanikanjem smisla. Pojem znaka izgubi svoje lastno dolocilo; in v resnici postaja zaradi teh zahtev berljivost modernih slikovnih pisav vedno bolj nema.
V teh naznačenih estetskih kategorijah je mogoče najti element resničnega stoletja.
Se pravi, da moramo seči nazaj, kajti sleherni pogled nazaj na zgodovinskost naše sedanjosti poglablja zavest o dosegljivih pojmovnih okrajih, ki so še v nas. Spet so tu sedanjosti poglablja zavest o dosegljivfli pojmovnih obzorjfli, ki so ie v nas. Spet so tu Aristotel in naposled Pitagora.
Na Kanta se sklicujem najprej zato, ker nanj ne kažejo le Kahnvveiler in vsi tsti estetiki in pisci o umetnosti, ki so kot novokantovci spremljali novo slikarstvo revolucijo, tisti estetiki in pisci o umetnosti, ki so kot novokantovci spremljali novo slikarsko revolucijo, kot teorijo brezpredmetnega slikarstva. Izhodišče Kantove estetike je v tem, dokus, ki nekaj presodi za lepo, ni le brezinteresno, ampak tudi nepojmovno dopadanje. Se pravi, da nipresojano idealnostpredmeta, če se nam zdi lepa njegova določena predstava. Kant se zato sprašuje, kaj pravzaprav lahko imenujemo lepo določena predstava. JKant se zato sprašuje, kaj pravzaprav lahko imenujemo lepo dusevnBi moči v svobodno igro med fantazijo in razumom.
Ta svobodna igra naših prepoznanih moči, ta ožhrttev žhrljenjskih custev ob pogledu na lepo, kot uči Kant, ni dojetje njegove predmetne vsebine in nikakoi ne pomeni predmetnega dela. Kant je to misel dosledno osvetlil najprej na ornamentu. Kje je jasneje prikazano, da ne gre za pojmovno vsebino predstavljenega (cetudi ga je mogoče spoznati)? Pomisluno le na nesrečne otroke, ki imajo v spabucah na tapctan dolocene, v neskoncnost ponavljajoče se predmete (ki spremljajo njihove vročične sanje). Nobenega dvoma ni, da dober ornament ne dopušča česa podobnega. Kar naj bt na dekorativen način krasilo bivalne prostore, nc bi smelo opozarjati nase.
Narobe bi bilo torei razumeti Kantovo Kritiko presodne moči kot ornamentalno estetiko. To ni pravi smisel Kantove umetnostne teorije. Kant ima najprej pred očmi predvsem naravno lepo in se sprašuje, kaj se pravzaprav zgodi, ko naletimo na nekaj lepega. Primer umetnisko lepega zanj ni čhti primer estetske problematike. Umetnost je vendar ustvarjena za dopadenje. In umetniško delo je vedno navzoče na intelektualen nacin, kar pomeni, da vsebuje namesto potencialnega pojmovni moment. Seveda umetnost ne more biti zakonita predstavitev pojmov ali idealov, ki jih visoko cenimo z našim naravnim razumom. V marsicem je tako, da s« pri Kantu umetnost legitimira kot umetnost genija, se pravi kot nezavedna, naravno dana sposobnost, ki ustvarja zgledno lepoto, ne da bi uporabiia zavestoa pravila in ne da bi umetnik znal povedati, kako ustvarja. Tako tvori pojem genija — in ne ,,svobodna lepota" ornamenta — pravi temelj Kantove umetnostne teorije.
."7flf/.ll'TFrr.       '    -      •"
' Toda ptav pojem genija je postal danes sumljiv. Nihče, in še najmanj nsti,ki /premljajo novo umetnost z notranjo zavzetostjo, niso vec pripravljeni lahkoverno zaupati govoricam o sanjski, mesečni zanesenosti genialnega ustvarjanja. Danes vemo — in menim, da je bilo vedno tako — s kakšno treznostjo in notranjo svetlobo delajo slikarji z barvo in čopičem svoje poskuse in skušnje na platnu, toda konec koncev z naporom svojega duha. Torej moramo biti previdni, če želimo Kantovo fllozofijo aplicirati neposredno na moderno slikarstvo. Vsem klasicističnim in antiklasicističnim
Eredsodkpm navkljub bi želel zdaj na novo spregovoriti glavni priči lasicistične teorije posnemanja, o Aristotelu, da bi nam pomagal premisliti, kaj se je zgodilo v novi umetnosti, kajti nadvse pomembno je pravflno razumeti njegov osnovni pojem mimesis. Da bi to uvideli, moramo najprej ugotoviti, da Aristotel ni razvil nikakršne resnične umetnostne teorije v širšem p^omenu besede, še manj pa teorije upodabljajočih umetnosti, čeprav je bilo cetrto stoletje, ko je Aristotel oblikoval svojo misel, stoletje grškega slikarstva. Njegovo umetnostno teorijo poznamo v resnici le po njegovi teoriji tragedije, po znanem učeniu o katarzi, ko sočutju in strahu sledi očiščenje teh čustev. V tem je skrivnost tragicne mimesis. Glede na tragedijo se torej zgodi, da uporabi Aristotel pojem posnemanja, mimesis, ki ga poznamo kot temeljni pojem Platonove kritike umetnostL Pri Aristotelu pa dobi pozitivni temeljni pomen.
Očitno lahko velja za oistvo pesniške umetnosti umetnosti na sploh, in Aristotel pri tem analogno nameni pogled s strani tudi upodabljajoči umetnosti, zlasti slikarstvu. Kaj meni, rekoč, da je umetnost mimesis, posnemanje? Na to tezo se sklicuje najprej, češ da je v človeku naravni gon po posnemanju in da mu posnemanje zbuja veselje. V tej zvezi beremo lzjavo, ki je v moderni zbudila kritiko in odpor, ki pa je pri Aristotelu mišljenja zgolj deskriptivno, da je namreč veselje do posnemanja veselje ob spoznanju. Zveza, v kateri je to rečeno, je ocitno popolnoma vsakdanja. Aristotel se sklicuje tudi nato, da kaj takega radi počno tudi otroci. Kar zadeva veselje ob prepoznavartju, ga lahko opazujemo v veselju do preoblačenja, posebej pri otrocih. Zadnje vendar m nič bolj žaljivega kot to, da bi jih ne lmeli za tisto, v kar so se preoblekli. Kar je treba pri tem posnemanju prepoznati, nikakor ni otrok, ki se je preoblekel, pač pa dosti bolj tisti, ki ga predstavlja. To je velika vzpodbuda v vsem mimičnem vedenju in predstavljanju. Prepoznavanje^ izprič^je in potrjuje, da je v ^mimicnem vedenju nekaj pričujoče, navzoče. Nikakor pa ni smisel mimične ' predstavitve, da bi v prepoznavanju predstavljenega ugledali stopnjo prispodobe in podobnosti z originalom.
lako beremo seveda v platonistični kritiki umetnosti. i. Umetnost naj bi bila manjvredna zato, ker je za več kot eno stopnjo oddaljena od resnice. Umetnost posnema samo svet predmetnosti. Stvari same pa naj bi bile naključni, omejeni posnetki svojih večnih podob, svojega bistva, idej. Umetnost je torej za tri stopnje oddaljena od resnice, je posnetek posnetka, vedno neizmerno oddaljena od resničnega.
Menim, da je Platonov nauk, na katerega se Aristotel sklicuje z zavestnimi popravki, mišljeno zelo ironicno, dialektično. Zeli ga postaviti na lastne noge, kajti nobenega dvoma ni, da je bistvo posnemanja prav v tem, da je mogoče v upodabljanem ugledati upodobljeno. Upodobitev hoče biti tako resnična in prepričljiva, da sploh ne potnislimo, da upodobljeno ni .^esnično". Ne razlikovanje upodobitve od upodobljenega, ampak ne-razlikovanje, identifikacija je način, pri katerem pride do prepoznavanja kot spoznanja resničnega. Kaj je pravzaprav prepoznanje? Prepoznanje ne pomeni nekoč že videno stvar videti še enkrat. Gotovo ni prepoznanje, če nekajj kar sem že videl ugledam še enkrat, ne da bi opazii, da sem stvar nekoc že videl. Prepoznanje pomeni dosti več, nekaj takega kot prepoznati že videno. V tem ,,kot" je vsa uganka. Menim, da se v tem ne skriva čudež spominjanja, kajti kadar koga ali kaj prepoznam, prepoznano ugledam osvobojeno sedanje in nekdanje naključnosti. V j>repoznanju ugledam videno kot trajno, bistveno, cesar ne skalijo vec omejene okoliščine enkrat—ugledano—posestvujocega in zopet—ugledano— posestvujočega. To povzroči  prepoznanje  in  tako je učinkovito veselje ob posnemanju. Pri
posnemanju postane torej očitno pravo bistvo stvari. Daleč smo od vsakršne naturalisticne teorije, pa tudi od slehernega klasicizma. Posnemanje nanve torej ne obsega zaostajanja posnemanja za naravo, ker je zgolj posnemacje. Brez dvoma razumemo najbolje, kaj misli Aristotel, če pomislimo aa to, tar tudi sami imenujemo mimično. Kje srečamo mimično v umetnosti, kjc je mimična umetnost? Seveda predvsem v gledališču! Vendar ne samo tam. Takšne stvari, kot je prepoznavanje lutk, doživimo ob vsakem ljudskem prazniku, npr. ob karnevalu. Takrat se vsakdo vesdi prepoznavaaja predstavljenega. Samo po sebi je razumljivo, da imajo religiozno romacje, prenašanje nabožnih podob ali simbolov isto mimično sestavino. Mimičnc je torej neposredna navzočnost, bodisi v praznični ali v profani zvezi.
V prepoznanju pa je še nekaj več. Ne postane vidno samo jsplošno, takorekoc večna podoba, očiščena. naključnosti srečanja. Gre tudi ža to, da v nekem smislu prepoznamo samega sebe. Vse prepoznavanje je skusnja stopnjujoče zaupnosti in vse nase skušnje s svetom so na koncu koncev obhke, v katerih gradimo zaupnost s svetom. Umetnost, kakršna naj tudi vedno bo — zdi se, da Aristotelov nauk to pove — je nacin prepoznavanja, prek katerega se poglablja samospoznanje in s tem zaupnost s svetom.
Toda znova se osuplo sprasujemo, kaj lahko k temu samopoznanju v zaupnem svetu prispeva moderno slikarstvo? Prepoznavanje v Aristotelovem smislu ima za predpostavko združujočo tradicijo, kjer se vsi razumejo in srečujejo samega sebe. Za grško misel je to mitos, skupna vsebina umetniike predstavitve, katere prepoznanje poglablja našo zaupnost s svetom in z iušo lastno eksistenco, pa četudi v strahu in sočutju. Spoznanje ,,To si ti"^ ki se odigra pred našimi očmi v grozovitih dogodkih grškega gledališca, to samospoznanje v prepoznanju je izviralo iz celotnega sveta grškega religioznega izročila, iz nebesnih bogov in junaškfli pripovedi in prek izvedbe njihovega sedanjega dneva, iz njihove mitično-heroicne preteklosti. Kaj to pomeni za nas? Ne smemo si prikrivati, da je tudi krsčanska umetnost izgubila svojo mitično moč pred 150 lexi. Ne šele revolucija modernega slikarstva, ampak prav konec zadnjega velikega evropskega stila — barokc — je prinesd resnični konecvkonec naravne upodobljivpsti zahodnoevropskega izročila, njene humanisticne dediščine, kot je krščansko izročilo. Seveda tudi moderni opazovalec prepozna predmet teh podob - dokler še ve zato dediščino. Celo v mnogih modernih slikah ostane nekaj prepoznavanega, četudi je prepoznavno m razumljivo le fragmentarno, in ne več v nadvse pomembnih zgodbah. Zdi se, da do te mere v starem pojmu mimesis še ostane nekaj resnice. Celo v ustroju moderne slike, v pomenskfli elementih, v neznanem, lebdečih še vedno slutimo zadnji ostanek zaupnosti in možnost delnega prepoznanja. Toda, ali je to še res? Naj vzamemo besedo nazaj in spoznamo, da resnična podoba pred nami ne bo razumljena, če jo beremo v njenem čisto predmetnem odslikavanju? Kakšen pa je jezik, ki ga govorijo moderne podobe? Jezik, ki v svojih potezah za trenutek zasije v smisdni razvidnosti, takoj zatem pa spet ugasne, postane neraznmljiv. V jeziku tdi podob. se zdi, da je manj izpovedi kot smiselnih odklonov. Posnemanje in prepoznanje se razcepita in ostanemo brez močL
Toda, morda je mogoče mimesis in z njo dano spoznanje dojeti še v nekem splošnejšem pomenu; in tako se ob poskusu, da bi v globlje zaobseženem pojmu mimesis našel ključ tudi za modernoumetnost, obračam od Artstotela se korak nazaj, k Pitagori; seveda ne k Pitagori kot zgodovinski osebnosti, katerega nauk bi komajda lahko rekonstruirali, saj sodi njegov nauk med najbolj sporne, kar jih je. Da pa bi prišli na pravo pot, zadostuje nekaj dejstev, o katerih ni mogoče dvomiti.
Sem sodi Aristotelova misel, da naj bi bil Platon s svojim naukom o udeleženosti stvari v idejah le spremenil besedo za nekaj, kar naj bi bili učili že pitagofejci, in sicer da naj bi bile stvari posnemanja, mimeseis. Zveza aam pove, kaj je mišljeno s posnemanjem, kajti očitno gre z& posnemanje, ki je v tem, da se vesolje naš nebesni obok in prav tako slišne tonske harmonijena najcudpvitejši način prikazujejo v številčnih razmerjih, se pravi v razmerjih sodih števil. Dolžine strani so med seboj v dolocenih razmerjih in celo človek brez posluha ve, da gre za natančnost, ki ima v sebi nekaj magičneja. V resnici je tako, kot bi ta cista intervalska razmerja nastajala sami po sebi, kot bi toni ob glasovih instrumentov hrepeneli prav po tem, da bi dospeli v svojo lastno resničnost in bi bili čisto navzoci šele, ko bi izzvenel čisti interval. Vendar smo se v primeru s Platonom ob Aristptelu naučili: mimcsis ni hrepenenje, ampak njegovo uresničenje. V njem je čudež urejenosti, kiga imenujemo ,,kozmos". Takšen pomen mimesis, od posnemanja in prepoznavanja v posnemanje, se zdi dovolj, da bi z njeno potnočjo bolje razumeli pojav moderne umetnosti.
Kaj je po pitagorejskem nauku to posneto? Števila in razmerja med njimi, so rekli pitagorejci. Toda kaj je število in kaj je razmerje med stevili? Brez dvoma ne gre za kaj vidnega^ ampak le za duhovno dojemljivo odnosnicot ki je položena v bistvo stevil. In kar se izpolni v vidnem z obstojem cistfli števil, imenovanih mimesis, ni le urejenost tonov, glasba. Po pitagorejskem nauku gre namreč za nam znano osupljivo urejenost nebesnega svoda. Ne oziraje se na nered planetov, ki ne krozijo okiog Zemlje po pravilnih krožnicalv, uvidimo, da se vse nenehno vrača v vedno istem redu. Ob teh dveh skusnjah urejenosti, zvoku tonov in glasbi nebesnih sfer nastopi zdaj kot tretja urejenost duše: morda tudi v to že prsva staropitagorejska misel: glasba sodi h kultu in pomaga pri ,,očiščenju" duše. Pravila ociščenji in nauk o preseljevanju duš sodijo vsekakor skupaj. Obstaja torej troje manifestacij urejenosti, ki so vsebovane v tem najstarejšem pojmu posnemanja: svetovni red, glasbeni red in urejenost duše. Kaj tedaj pomeai, da se ta urejenost opira na mimesis števil, na posnemanje števil? Samo tc, da so števila in čista številčna razmerja resnično teh pojavov. Ne, da vse teži k številski točnosti, ampak da ima svoj obstoj v tej števflskl urejenosti. Na njej temelji vsa urejenost. Platon je utemeljfl red človeškega sveta v polisu na obstoju in ohranitvi muzikalnega reda tonskih načinov.
Tu bi želd navezati na vprašanje, ali ne gre tudi V vsej umetnosti — še posebej v njenih zunanjih ekstravagancah — zaskušnjo urejenosti. Red, kiga doživljatno v moderni umetnosti, seveda nima nobene podobnosti z velikimi vzori naravnega reda in zgradbe sveta. Tudi ne odseva več v mitičnih vsebinah razlozene človeške skušnje ali pa v zaupnih in ljubečih prikazih stvari utelešenega sveta. Vse to je v zatonu. Živimo v modernem industrijskem svetu, ki ni odrinfl na rob našega bivanja le vidnih rituaJnih in kultnih oblik, ampak je porušil še dosti več kot stvar samo. V tej trditvi niso več obtožena mnenja kakega laudator temporis acti, ampak je le izpoved o resničnosti, ki nas obkroza in ki jo moramo sprejeti če smo normalni. Vendar velja za to resničnost: nj v*c stvpri » irotgr» hj «)e družjli. Vsaka ie jH, ki ga je mogoče poljubn6 pogosto kupiti, ker je poljubno pogosto izdelana, dokler se ne izteče proizvodnja tega modela. Taksna je modeina proizvodnja in moderna poraba. Dejstvo je, da te ,,stvari" proizvajajp le v serijski proizvodnji, da jih razprodajajo ob veliki ponudbi in da jih zavržemo, ko so neuporabne. Vendar nam skusnja stvari ne ostane. Nič pričujočegani več v njih, kar bi lahko odtegnilo nadomestljivost, nobenega koščkaživljenja ali zgodovinskega delca. Taksen je moderni svet. Kdo izmed mislečih lahko pričakuje, da se v naši upodabljajoči umetnosti stvari, ki niso več resnične, ki nas ne obdajajo vec in nam nič ne pomenijo, vendarle ponujajo v prepoznavanje, kot da bi z njimi znova vzpostavili zaupnost s svetom? Topa ne pomeni, da tudi moderno slikarstvo in kiparstvo prav zato, ker ne posnemata neke minule zaupnosti — o arhitekturi bi bilo v tej zvezi mogoče dosti reči — ustvarjata podobe, ki so v sebi obstojne tn nenadomestljive. Sleherno umetniško delo je nekaj takega, kar je bila prej stvar, v katere biti je vsa žarela in se potrjevala urejenost, morda ne urejenost, ki bi je vsebinsko ne bilo mogoče primerjati z uašimi predstavami o redu.ki je nekoč združil zaupne stvariv z zaupnim svetom, ampak je v njem nenehno nov in moči poln delež urejajoče duhovne energije.
Zato je končno povsem vseeno, če slikar ali kipar ustvarja predmetno ali brezpredmetno. Zanimivo je le to, ali najdemo v tem duhovno urejajočo moč ali če nas spominja taka ali drugačna vsebina na našo izobrazbo alina tega ali onega umetnika, kajti to so v resnici ugovori proti umetniski vrednosti kakega dela. Toda kolikor se delo s tem, kar predstavlja ali kakor se predstavlja, dviga v novo obliko, k novemu majhnemu kozmosu, k novi enotnosti v sebi napetega, zedinjenega in v sebi urejenega, je umetnost, pa naj pri tem prihajajo do izraza nasa vednost, zauone oblike nase okolice ali povsem nemo in hkrati prazaupno cistih pitagorejskfli oblikovnih in barvnih harmonij. In zato bi rad predlagal univerzaino estetsko kategorijo, ki bi obsegala na začetku razvite liategorije izraz, posnemanje in znak in jo navezal na najstarejši pojem mimesis, s katerega predstavitvijo ni bio mišljeno nič drugega kot red. Potrditev reda se zdfi večno veljavna, kolikor sleherno delo umetnosti, tudi v našem vedno bolj uniformirajocem in v serialnost spreminjajočem se svetu, poirjuje duhovno moč urejenosti, ki govori resnico našega sveta. V izdelku umetnosti se kot primer godi tisto, kar vsi počnemo, medtem > ko smo tu: trajna graditev sveta. Stoji sredi' razpadajočega sveta navad in zaupnosti vkot zastavitev reda, in morda pocivajo vse ohranitvene in varovalne moči, ki jih nosi človeška kultun v tem, kar stopa pred nas v delu umetnikov in v skušnji umetnosti: da vedno znova urejamo to, kar razpada.                                                                     ,
prevod: IDA TOMŠE
J.    METZGER    -    ZNANOST    POTREBUJE    SVOBODO,    NE    PA ,,KONTROLEU.
Ne glede na znanost kot na čudežno zdravilo vseh družbenih bolesti ali pa kot na njihov poglaviten vzrok, gospodujočaideologijazvsemisvojimiobrazi raztaplja napredek znanosti v družbenih oblikah. Dialektični um, ki proucuje dejansko v njegovem razvoju, pa znanstveno raziskovanje postavlja ob bok celotnemu ,,napredku" družbe in hkrati ugotavlja njegove zveze med nasprotji in protislovji, ki ga pogojujejo.
Veliko znanstvenikov izraža in razglaša spone, ki jih ovirajo pri njihovem delu. Le-te so seveda posledica dejanske politične oblasti. S tega stališča je pomenljiv apel, ki ga je podpisala množica znanstvenikov in se znaša nad pičlimi finančnimi sredstvi, ki vodijo znanost v brezpomenbno »intelektualno brkljanje", in na drugi strani nad samim načinom financiranja znanosti: avtoritarnost postopkov in pa grabežljivost raznih mednarodnih podjetij v vodilnih področjih tehnologije in industrije te dežele.
Vsak stavek tega apela bi lahko podkrepili s primeri iz dejanske prakse znanosti. Namreč: stagnacija državnega proračuna, odtegovanje že tako pičlih sredstev nekaterim vejam znanosti, avtoritarno ,,dirigiranje" kemijskega raziskovanja pod okriljem kakšnega velikana, kot na primer Rhone-Paulenc, vdiranje naftnfli trustov v inštitut Pasteur, razne ,,hitroroke substitucije", ko znanstvenike predstavljajo kakšni izrojeni sveti poklicnih tehnokratov, ki s svojim blebetanjem ,,od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol" kalijo že tako umazane vode, poskusi likvidacije znanstvenega potenciala pri tako pomembnOi vejah kot sta jedrska tehnologija in aeronavtika: teh nekaj primerov je vzetfli iz vsakdanje prakse in zatorej ne predstavljajo ,,nič posebnega".
Dejanska kriza znanosti torej ne pomeni le zastoj znanstvenega raziskovanja, pač pa tudi, da se le-to ograjuje s plotom birokratizma: pičla finančna sredstva, avtoritarizem, služenje zahtevam velikega kapitala - vse to pa dela vprašljiv seveda sam razvoj znanosti. Vseh teh zavor v razvoju znanosti ne moremo do kraja razkrojiti v njihove ekonomske in politične vzroke. Kriza nosi med drugjm tudi moralen in ldeloški obraz. Zato smo proti vsem obskurantskim kampanjam, ki krivijo znanost za vse zlo na svetu, pa pri tem ne opazijo, da je to zlo povezano le s kapitalističnimi oblikami uporabe znanosti in izkoriščanjem razvoja tehnologije v represivne namene. ¦ Torej: Kakšna znanost? Za kakšno družbo? To sta poglavitni vprašanji, na kateri je treba po;skati dostojen odgovor:
V  svoji zadnji knjigi je Giscard D' Estaing našel primeren izraz za svojo politiko   v  zvezi  z   znanostjo:   predlaga   namreč   ,,kontrolo"  znanosti, , dobesedno ,,kontrolirati delo znanstvenikov".
Znanost, kot tudi vsa družba, pa potrebuje svobodo. In da je lahko svobodna, tudi družba potrebuje zaslombo v znanosti. Izboljšanja položaja znanosti pa ne moiemo iskati izven spremembe družbe in s tem dejanske politike, izven razraščanja demokracije in svobode: to pa je socializem v francoskih barvah, za katerega se borimo komunisti.
V  socialistični Franciji bosta imela tudi znanost in tehnologija svoj nov družbeni raison d'etre, ki ga bodo enakopravno določili vsi člani družbe. Družbeni značaj znanosti se bo lahko tako neomejeno razvil in razrasel. Znanost in tehnologija se bosta vsadili v družbeni razvoj v korist vseh njenih članov.
Pomembno je zagotoviti tudi novo in dinamično ekonomsko rast, ki bo temeljila na napredku znanosti in tehnologoje. Obe bosta lahko postali najmočnejši vzvod v napredku celotne družbe.
Razšiijanje znanstvenega raziskovanja v povezavi s kulturnim napredkom bo pripeljalo do novDi razmer tudi v sami produkciji.
Avtomatizacija bo lahko zelo dvignila produktivnost družbenega delar in hkrati bolj razumno in ne razsipno usmerjala izkoriščanje naravnih zalog. Tudi pogoji dela se bodo spremenili - delo bo postalo bolj kvalificirano, bolj zanimivo in bolj odgovorno. Umsko in fizično delo se bosta v teh pogojih lažje približala drug drugemu. Znanost bo lahko pomagala tudi pri problemih zdravstvenih služb, kvalitete življenja in prostega časa. Znanost bo svoiim razširjanjem znanja o naravi in dnižbi prispevala tudi pomemben delež k zgodovinski emancipaciji proletariata. Socialistična Francija bo zasnovala svoj razvoj v usmerjanju napredka družbe same, v zagotavljanju svobode, da vsak človek izpolni vse svoje zmožnosti. Francija bo lahko prispevala k splošni rasti znarija, graditvi osnov znanosti, tehnike in gospodarstva in bo lahko tako ohranjala svojo neodvisnost tudi v aktivnem sodelovanju z vsemi deželami, ki si to želijo, vendar na osnovi enakosti partnerjev in v duho, ki ga narekuje nova doba.
Socializem je osvobajanje vseh moči, osveščanje vseh družbenih potreb v njihovi raznovrstnosti: v celotnem naperianju družbe k svobodi bo tudi osvobojena znanost prispevala svoj delež k razvoju človeka, delavca.
Znanost bo omogočila nova sredstva, ki ne bodp temeljUa na mezdnem delu in izkoriščanju. Omogočala bo podružbljanje produkcijskih sredstev in demokratično planiranje s tem, da bo kazala na nove možnosti razvoja in njihovo praktično uporabo. Odnosi med raziskovanjem in gospodarstvom, med raziskovanjem in šolstvom se bodo tako lahko ugodnejše razvijali.
Znanstveno raziskovanje bo lahko prispevalo svoj delež tudi k splošni demokratizaciji dmžbe: dogovarjanje med znanstveniki in z njimi bo omogočilo uravnotežen razvoj vseh vrst znanja. Tako se bo zmanjšalo tudi nasprotje med fizičnim in umskim deVom, s samo demokratizacijo pa bo država dstala orodje V rokah proletariata.
Samo bistvo znanosti kliče po svobodi dela in ustvaijanja, svobodi izražanja in publikacijah znanstvenih del, idej in hipotez, po svobodi njihovega medsebojnega boja, po svobodi povezovanja znanstvenih delavcev, kar seveda predpostavlja njihove proste roke tako na nacionalnem kot na mednacionalnem nivoju.
Razvili se bodo lahko novi stiki med znanstveniki in delavci, kar bo omogočilo skladen razvoj znanosti in tehnologije na eni, ter družbene kulture na drugi strani.
Znanost, to je tudi domišljija, soočanje različnih dejstev in hipotez, njfliov boj. Družben pomen znanosti torej ni le prakseološki, ampak se skriva tudi v njenem celovitem ustvarjalnem razvoju. Tako si KPF kljub temu, da stalno spremlja in sodeluje pri debatah znanstvenikov, prepoveduje nastopanje a priori in z argumenton moči. Zato nastopa proti državni fHozofiji tudi v socialistični družbi, pač pa je za enakopravno konfrontacijo mnenj, v kateri bodo seveda sodelovali tudi komunisti.
Gre torej za originalen odgovor na dejanska vprašanja, kot jih narekuje ta čas in sodobne razmere: v tej perspektivi naj se piše tudi skupni program.
PREVOD PO ,JLA RECHERCHE." .R,P.
UVOD V PRIRODOPIS
Izkušnja nas uči, da je potrebno relativno malo izkustvenih podatkov za postavitev tako obsežnih in informacijso bogatih kompleksov, kot je naprimer Newtonova mehanika. Dober primer za to trditev je tiidi relativnostna teorija ki je nastala o izredno skromnih izkušnjah o svetu skoraj .svetlobnih hitrosti.
Mistike, ki bi si upali trditi, da je vsak eksperimentalen podatek odveč, je na srečo po večini že pobralo, Skeptiki, ki v svoji prcvidnosti verjamejo le temu, kar jim pride v roke in kar po možnosti lahko nesejo v usta, pa tako ali tako nikoli niso bili preveč čislani. Tako se lahko v miru pogovorimo o vlogi izkušnje in špekulacije (sklepanja) v naravoslovju.
Ne gre za to, da bi vsiljevali neko ,,zlato sredino med skrajnimi stališči". Treba je spoznati, da je absolutno odklanjanje empirije in ignoriranje vsakršnega razumskega sklepanja ista zabloda - zanikovanje objektivne stvarnosti. Kdor ne verjame v drevesa za svojim hrbtom, je pač zelo podoben onemu, ki ne vcrjame niti v drevesa, ki jih vidi.
Prvi poskusi, ki so dali podatke o naravnih pojavih, so se morali zgoditi kar sami. Da bi s poskusom razčistili, če je res, različno težka telesa enako hitro padajo, je bilo treba čakati na Galileja, da je vrgel lesen in kamnito kroglo s stolpa v Pisi. Pa še ta ni čisto zagotovo tega storil. Izid poskusa bi bil namreč v nasprotju s tem, kar je sporočil, da se je pri eksperimentu zgodilo.
Njegov miselni poskus, ki naj bi dokazal, da razlicno težka telesa enako hitro padajo, pa je vse pozornosti vreden. Takole gre: Denimo, da hitreje pada težje telo. Potem mora telo scstavljeno iz lažjega in težjega telesa padati hitreje od obeh svojih delov, ker je težje od njiju. Po drugi strani pa manjši del kompozicije zavira vecji del in večji del pospešuje manjšega. Hitrost te kolobocije je torej nekje vmes med hitrostima njenega dela in
delčka, ne.pasmo v paradoksu in svoji začetni predpostavki bi se bilo pametno odreči. Kot kaže, lažja telesa niso počasneje padajoča.
Ta interpretacija Galilejevega razmišljanja je sicer površna, pa je že dosti ilustrativna in zapletena.
Kasneje je bil ta problem formuliran         kot         vprašanje
istovetnosti težke in vztrajne mase. Einstein je problem rešil teoretično. Eotvosov eksperiment se je skladal z Einsteinovo teorijo, vendar ni dal tako kategorične rešitve kot teorija.
Danes velja, da v brezzračnem prostoru pada tona zlata z enakim pospeškom kot sto ton platine. Če že obstaja kakšna razlika, je silno majhna - nam zagotavlja Eotvosov eksperiment, Einstein pa je porok, da razlike ni.
Kot šolski primer nam večkrat ponudijo odkritje kakšnega zunanjih planetov. Ko so opazili motnje v gibanju bolj notranjih in v tistem času že znanih, jih je to navedlo na misel, da obstajajo v našem sončnem sitemu planeti, ki jih še nismo opazili, so pa vzrok teh motenj. Ko so ob izračunanem času dobro pogledali izračunano mesto, so, glej čudež, opazili nov planet. To naj bi bil triumf Newtonove teorije. Vendar ne gre pozabiti, da je bil po istem premisleku -inseniranem         ob         motnjah
merkurjevega tira - iskan in nikoli najden planet Vulkan, ki bi bil najbolj notranji planet - če bi bil. Ta polom klasične mehanike precej odtehta njen uspeh. Dandanašnji pojasnjuje smešno obnašanje Merkurja splošna teorija relativnosti, ne da bi predpostavljala kakšnega Vulkana. Res pa je tudi, da relativistična teorija gravitacije ni najbolje preverjena. Odstopanja od izračunanega je često večja, kot se za ,,pravilno" teorijo spodobi. Kot kaže zgodovina, se teorije zmeraj slabše držijo. Najnovejši primer je teorija o kvarkih. Vedno več naj bi biblo teh atomov atomov in zmeraj nove lastnosti naj bi imeli, da bi vsi
novi pojavi imeli razlago v teoriji o kvarkih. Stalne in sprotne revizije modernih fizikalnih teorij rušijo prepričanje, da je pogoj za faktičnost kakega pojava ,, skladanje z osnovnimi zakoni fizike", kot radi trdijo epigonski verniki znanosti. S tem ne mislim braniti različnih coprnikov, ki krivijo žlice in telepatirajo, pač pa napasti tiste, ki so revolucionarni Einsteinom proti Nevvtonu in njegovim dogmam, relativistične dogme pa so zanje večna resnica. Vemo, da so ti oportunisti stari kot znanost in njena sramota. Poleg tega imajo permanentno in absolutno večino že od Talesa sem. Ko je Einsteinova žena nekoč povprašala, čemu služi neki teleskop in je dobila odgovor, da z njim ugotavljajo končnost oziroma neskončnost vesolja, je pojasnila, da njenemu možu v te namene zadostuje hrbtna stran kakšne stare kuverte. Nekdo, ki se je pisal Olbers, pa ni rabil niti kuverte. Preprosto je postavil vprašanje: ,,Zakaj je ponoči tema, če sije nešteto zvezd? Moralo bi biti svetlo, ko da bi bilo vse nebo sončna ploskev." Iz tega bi bil mogoč edinole zaključek, da je vesolje končno.^-
Vsi vemo, da tako imenovano znanstveno raziskovanje požre veliko denarja, le malokdo pa ve, da rezultati niso bogvekakšni. Na splošno je razširjeno mnenje, da so znanstveniki modrijani in njihovo delo malone čudeži. Resnica je bolj prozaična. Moderno je ugotavljati, da danes živi 90 % vseh znanstvenikov, karjih je kdaj živelo. Ob tem velja povedati, da se mednje prištevajo tudi tisti, ki niso dali od sebe najmanjše fige, znajo pa na pamet nekaj knjig ali pa je bil njihov prispevek trivialen. Mnenje, da je bilo vse enostavno že storjeno, je sila razširjen oportunizem. Švicarsko-naš nobelovec Vladimir Prelog je izjavil, da je danes le rutina, kar je bilo včasih dovolj za Nobelovo nagrado. Torej mu je treba čestitati za njegovo genialnost.
Neka naša druga glava, ki se trenutno nahaja v ZDA, pa je opozorila, da strokovno delo še ni raziskcvalno. Dopolnil bi ga samo, da raziskovalno delo še ni znanost. To opaziš, če bereš slovensko revijo Raziskovalec.
Devalviranost prirodoslovnih znanosti pa ni naš, temveč svetovni pojav. Mistifikacija znanstvenih dosežkov, češ da so nerazumljivi običajnim smrtnikom, je odlična finta, ki pripomore k priviligiranemu položaju teh svečenikov neke ,,znanosti."
Eden rezultatov te naše t. i. megaznanosti je razumevanje osnovnih življenjskih proceosv. Najprej je bilo življenje rahlo osvetljeno s fizikalne plati. Ugotovljena je bila analogjja sistemov. Spoznanje o kemijski, niči posebnosti človeškega telesa je že tudi precej staro, vendar temeljnega pomena. Anatomija je bila že stara reč, ko seruma proti steklini še ni bilo, toda to niso nič drugega kot zapisana dejstva. Kasneje je razlaga življenja toliko napredovala, da ta pojem -življenje- ni bil več nedvoumno določljiv.
V sedanjem stanju področje oz. predmet biologije nista definirana. Za vsake vnaprej postavljene kriterije o živosti materije lahko najdemo primer splošno priznano nežive materije, ki bi bila po teh kriterijih živa. Ce pa te kriterije preveč poostrimo, natn ,,izpadejo" nekatera živa bitja. Na primer: če je živo vse, kar diha kisik, je avto živ, glista pa ne: če je živo vse, kar se razmnožuje, nune1 niso žive. Morda bi kdo pripomnil, da pač spadajo med živa bitja zaradi drugih razlogov. Ti ,,drugj razlogi" pa tudi ne bi bolje prestali preizkušnje kot sta dihanje in razmnoževanje. Zastarela je definicija znanosti, ki priznava za znanost le tiste znanosti, ki imajo svoj predmet definiran.
se nadaljuje
DRUGI LOMEJSKI SPORAZUM
S prvim novembrom so v Lomeju predstavniki sedeminpetdesetih držav Afrike, karibskega in pa-cifiškega območja obnovile sporazum o trgovini, medsebojnem gospodarskem sodelovanju in fi-nančni pomoči z EGS. Osrednje glasilo SŽDL Delo je temu ne tako nepomembnemu sporazumu odmerilo kratek stolpec na zadnji strani. Toliko, da je informiranosti zadoščeno.
Sporazum pa je imel in kot je videti bo še imel daljnosežne posledice v gibanju dežel v razvoju in seveda dežel v gibanju neuvrščenih. Omenjene dežele^ APK (afriško-karibsko-pacifiško področje) so vse dežele v razvoju, kar pomeni, da imamo opraviti z ekonomsko strukturo, v kateri prevladuje primarni sektor — t.j. kmetijstvo, indu-strija pa je omejena na črpanje surovin. Bežen pogled na zemljevid nam pove, da je v sporazum vključeno domala pol Afrike, večinoma so to bivše francoske kolonije. Ni čudno, da je bila grav Fran-cija glavni pobudnik tega sporazuma. V casu ko se boj za nova tržišča in surovine vedno bolj zaostruje, ni tako obrobnega pomena, da si je EGS v tekmi z Japonsko in ZDA osvojila Afriko. Opra-viti imamo s povsem konkretnimi stvarmi, ne le z deklaracijami in smernicami bodočega razvoja.
Prvi sporazum o ekonomskem sodelovanju med triinpetdesetimi deželami APK in deveterico je bil podpisan 75. leta za dobo petih let. No, že leto dni pred potekom roka so ga z vzajemno zaintere-siranostjo hitro podaljšali.
O^lejmo si obe pogodbeno enakopravni stranki: V dezelah EGS živi 258 milijonov ljudi, v deželah APK čez 300 milijonov. Po klasifikaciji OZN pripada 30 držav podpisnic sporazuma v dežele v razvoju |v resnici to pomem, da gre za najbolj revne dezele na svetu), večina jih spada tudi v ka-tegorijo najbolj prizadetih držav, zaradi dviga cen nafte. Povprečni nacionalni dchodek APK se giblje okrog 130 dolarjev na prebivalca. Več od stirih petin izvoza odpade na surovine, pretežno na kmetijske produkte, 85 % uvoza predstavljajo fi-nalizirani industrijski izdelki. Geoloških raziskav še niso naredili v nobeni od dežel podpisnic spo-razuma, rudna bogastva pa po ocenah strokov-njakov EGS prav gotovo morajo biti. Za deveterico je področje teh dežel zanimivo iz dveh razlogov: kot potencialno tržišče za svoje industrijske iz-delke in kot področje za izvoz kapitala. Sporazum o sodelovanju je tako utemeljen s tremi principi:
1.) EGS je clanicam APK odprla trg za prodajo. surovin po zajamčenih svetovnih cenah, ukinila je carine in takse,
2.) deželam APK je deveterica zagotovila po-krivanje razlik v ceni surovin zaradi slabe konjun-kture ali zaradi slabe letine pri kmettjskih pri-delkffli,
3.) EGS je zagotovila finančno in posebej še industrijsko sodelovanje.
DOSEDANJI REZULTATI
V obdobju 1975-77 se je izvoz dežel APK v EGS povečal za 45 %, izvoz EGS v te dežele pa za 55 %. Medsebojna trgovinska izmenjava je dosegla 32 milijard dolarjev. V zunanjetrgovinski menjavi EGS so dežele APK udeležene s sedmimi procenti. Od teh 7 % odpade več kot polovico na proizvode režima STABEa - fond za stabilizacijo dohodkov od izvoza. V petih letih je EGS predvidela 3^39 milijard Evropskih obracunskih enot ftnancne pornoči. (Ena evropska obračunska enota je 2,75 marke). Ta finančna pomoč so krediti Evropske investicijske  banke.   Večinoma  gre za  ali brtez-
plačno pomoč ali pa za kredite po izredno ugod-nih odplačilnih pogojih. Ta podatek je sicer videti precej vzpodbuden, v resnici pa je tako, da se v trenutni situaciji deveterici tako pomoc povsem splača.
STALIŠČA EGS
Nemški zunanji minister Genscher je obrazložil, da je deveterica z doseženimi rezultati lomejskega sporazuma povsem zadovoljna. Za EGS ni veko-nomskem sodelovanju z deželami APK ničesar bazično nepravilnega. Povsem jasno je, da gre za povsem strogo ekonomske tržne razmere. Problem je za deveterico povsem na drugem nivoju. Namreč pri novem sporazumu o carinah in trgovini, zaščiti pred ameriskim in japonskim dumpingom in pri subvencioniranju izvoza. EGS ni in tudi ne bo ui-vestirala v gospodarske panoge, ki z njihovega sta-lišča niso perspektivne. Gre za gospodarske panoge, s katerimi proizvodi je evropski trg povsem zasičen. Deveterica si je STABEX v(po-krivanje razlik v ceni surovinam) lahko privošcila zatp, ker je skorajda v celoti odvisna od uvoza, deloma že zagotovljeno. Prav tako je pomemben izvoz kapitala. Povpraševanje po kreditu je na svetovnem trgu izredno nizko, zato je EGS prav z lomejskim sporazumom omogočila privatnemu kapitalu investirati v tretji svet. Kako malo gre deveterici za humanost pove to, da je Vehka Britanija hotela deželam APK vsiliti klavzulo o spoštovanju človekovih jjravic. Praktično to pomeni, da je hotela dezelam v razvoju vsiliti spoštovanje socialne varnosti sprejemljive za Evropo, ne pa za Afriko. Prakticno bi to pomenilo, da bi EGS v nasprotnem primeru lahko ukinila finančno pomoč in obvezujoce informacije o novi tehnologiji in razvoju le-te. Dežele APK so taki klavzuli odločno nasprotovale tako da so jo umaknili iz programa.
STALIŠČA DEŽEL APK
so, kot je bilo pričakovati, povsem radikalna. Razumljivo je. da se dežele v razvoju ne morejo zadovoljiti s konsolidacijami in kozmetičnimi po-pravki prvega sporazuma, kot je to dejal zunanji minister Jamajke Paterson. Kar dezele APK za-htevajo je nekaj povsem drugega: enakopravnost partnerjev. Kot je običajno potekajo taki pogovori, tako, da ena stran začne z maisimalnim, druga pa z minimalnim še vnaprej ostajafdeklarirana. Dežele APK zahtevajo dostop do nbve tehnologije, še vnaprej osiaja deklariiana. Dežele APF zahtevajo dostop do nove tehnologije, razvoj industrije, opu-ščanje monokulturnega kmetijstva, zahtevajo trg za svoje lastne industrijske izdelke. Skratka zahte-vajp novogospodarsko strukturo. Nima pomena nastevati procentuv. Samo za osvetlitev dva po-datka. Guma (surovi kavčuk 99,2 % izvoza, izdelki o,8 %), zelenjava (sveža 94,7 %, konzervirana 5,3 % izvoza). V sistem stabilizacije dohodkov od surovin žele dežele APK vključiti tudi rudarstvo. Genscher je sicer enkrat lani predlagal, naj EGS v STABEX vključi še baker, vendar je deveterica ta predlog odločno odbila. Vključiti v sporazum severnoameriške družbe bi ceno bakru umetno znižale, in tako bi superprofite v resnici plačevala EGS. severnoameriške družbe' bi ceno bakru umetno znizalo. in tako bi superprofite v resnki
plačevala EGS. Še en zgovoren primer, kako krut je boj za svetovni trg.
Lomejski sporazum pa je zanimiv še iz nekega
drugega aspekta. Dežele APK so večinoma neraz-
vite   tn   večinoma    članice   gibanja neuvrščenih.
Vemo, da so sporazumi o medsebojnem gospodar-
skem  sodelovanju  in pomoči med neuvršcenimi
ostati le jm deklaracijan, lomejski^ sporazum pa je
prav mocno konkretna stvar. Ni čudno, da je kri-
tika   najprej  prišla s  strani  nerazvitih.  Tako so
mnoge   latinsko ameriške  države  z  novim
sporazumom močno prizadete, saj je njihov
izvoz v EGS močno upadel. Po drugi strani
pa  so  Mozamibik,  Angola in Namibija za
pristo     k     dosedanjim     57     podpisnicam
lomejskega         sporazuma         močno
zainteresirane.  Lomejski sporazum je še en
primer, kako je neka homogenost v gibanju
neuvrščenih v trenutku ko gre za ekonomijo
povsem fikttvne narave.
Janez "Bertoncdj
12
INTERVJU
INTERVJU Z BOŽIDARJEM DEBENJAKOM
Kot smo že napovedali, objavljamo v tej številki intervju s tovarišem Božidarjem Debenjakom, ki je predsednik sekcije za marksistično publicistiko pri marksističnem centru CK ZKS. S tem nadaljujemo tematiko iz prejšnjih dveh številk. Menimo, da je potrebno problematiko izdajanja marksistične literature osvetliti in zaostriti. Mnenja smo, da se pač ne da tega odpraviti z jokanjem nad ,,majhnostjo slovenskega naroda". Mnenja smo, da se tega stanja ne da razložiti z ,4agodnostjo" vseh prizadetih ampak, da je ta Jagodnost" produkt čisto določenih družbenih razmerij. Pogovor je pripravil Bojan Korsika.
Vprašanje
Če izhajamo iz predpostavke, da je izdajanje del klasikov marksizma ena od temetjnih nalog organiziranih socialističnih sil v njihovi strateški usmeritvi za novo organizacijo dela, potem se postavija vprašanje ali ne pomeni objektivno izostanek le-tega, prepuščanje tega izredno pomembnega področja ideologiji, ki na mistificiran način govori o tej dejanskosti?
ODGOVOR: Ni dvoma, da je tnarksistiČna literatura bistven sestavni del idejnega boja in služi utemeljevanju znanstvenegamarksističnega mišljenja. Nikjer drugje kot ravno pri klasikih marksizma ni mogoče črpati iz korenin misli, kar seveda ne pomeni, da je sploh mogoče ostajati pri klasikih. Razume se, da misel teče naprej, da sega do današnjih dni, danes se ukvarjamo s problemi, ki o njih klasiki seveda niso niti pisali, niti niso zanje vedeli, ker so to problemi, ki so nastali kasneje. Toda bistven pomen klasikov za nas danes je v tem, da se učimo iz njih metode mišljenja, načine obravnave. In zato so dejansko dela klasikov nenadomestljiva. Ob izdajanju klasikov mora potekati tudi lastno raziskovanje brez katerega bi izdaja ne izpolnila v celoti svojega namena. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, ki se včasih pozablja, pa je bilo morda tudi nekoliko v zadnjih diskusijah v katerih je bila udeležena Tribuna, da je 8. kongres Zveze komunistov Slovenije v resoluciji sklenil, da se izda slovenska temeljna izdaja del Marxa in Engelsa, ki bi ji kasneje sledila izdaja del Lenina. Izdaja Lenina, ki sedaj izhaja pri Cankarjevi založbi že postopoma zapolnjuje občutno vrzel na našem knjižnem trgu. V toku so intenzivne priprave za temeljno izdajo Marxa in Engelsa na Inštitutu za marksistične študije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ta izdaja je dosti široko zamišljena, tako da bo dejansko zadovoljila tudi zahtevnega uporabnika. V letu 1981 bodo prvi zvezki pripravljeni za tisk.
Drugo vprašanje je seveda naklada, njena množičnost in navzočnost del na tržišču - in seveda tudi obstoj tako imenovanih popularnih izdaj v posebej velikih nakladah. Velika težava slovenskega izdajanja je pač ta, tu se z vašimi željami in kritičnimi pripombami strinja da so naklade marksističnih del pri nas mnogo manjše, kot pa je potreba s tega stališča, imamo še precejšen dolg. Spričo tolikšnega števila komunistov, spričo tolikšnega števila političnih šol in tako organiziranega sistematičnega političnega usposabljanja je prav gotovo neustrezno, da so naklade tako majhne. Majhne naklade imajo smisel takrat, kadar gre pravzaprav za pilotsko izdajo, katero bi potem želeli dograjevati. Takšna izdaja seveda ne bi srah. biti v preveliki nakkdi. Tudi takšne izdaje seveda imamo, ampak včasih smo ravno pri pilotski, poskusni izdaji pravzaprav presegli naklado. Gotovo je bil velikanski eksperiment slovenska izdaja Prvega zvezka -Kapitala. A njegova naklada je bila pravzaprav prevelika, saj dolgo let ni omogočala izboljšave izdaje. In tako se je zgodilo, žal, da je potem bila naklada drugega zvezka mnogo manjša. Potem je Kapital izginil s knjižnega trga, vsaj II. zvezek. Prvi zvezek je pa relativno dolgo časa bil na knjižnem trgu, celo ekonomsko obremenjeval založbe. Ker je So za pomemben korak, toda še ne dokončno izdajo, bi pravzaprav bilo bolje, če bi ta izdaja takrat iz9a z manjšo naklado. V pripravi je nova predelana izdaja I. zvezka s precejšnjimi posegi v dosedanji prevod s posodobitvijo in izčiščenjem terminologije in izpopolnitvijo prevoda. Pri tako zahtevnih delih kot Kapital se vprašamo: Ali je mogoče že v prvem trenutku pričakovati izpiljene do izbrušenosti pripeljane Izdaje? Izkušnja uči drugače: Pot do dobrega prevoda, do dobrega prelitja je prav dolga; vsa desetletja neutrudnega dela, ki so že za nami, so tisti nujni pogoj, da bodo izdaje, ki bodo odslej izhajale, seveda ustrezale večjim zahtevam pa so mogle vse tiste izdaje, ki so nas dvignile do tega stanja vednosti.
**************************
prašanje Ali ne pomeni v celoti vzeto stanje marksistične literature tudi
jodovinskega stanja vsakega posameznega proletariata? Ali lahko celo rečemo, da se v razširjenosti in dostopnosti marksistične iiterature kaže odnos proletariata do njegovega lastnega boja; torej aii lahko povlečemo neko pararelo med nivojem razširjenosti in dostopnosti marksistične literature in pa konkretnim položajem vsakega posameznega proletariata v konkretnem boju za zrušitev in ukinitev eksploatatorskih odnosov.
ODGOVOR: Mislim, da je stvar postavljena nekoliko preveč linearno, z nekoliko prehitrim preskokom. Prvič velja opozoriti to, da je bOa marksistična misel navzoča na Slovenskem tudi v ko je bilo slovenskih prevodov malo; in celo še preden so nastali prvi slovenski prevodi, je zaradi takrat zelo razširjenega znanja nernščine marksistična misel že vplivala na slovenska duhovna tla (torej že tudi pred letom 1909, ko dobimo prevod Manifesta) in napak bi bilo misliti, da bi slovenskemu delavskemu razredu marksistična misel bila nedostopna dokler še ni obstajal prevod. Prav tako ni upravičeno reči, da v letih, ko je, kar moramo z velikim obžalovanjem ugotoviti zastalo izdajanje v slovenščini, v teh letih slovenskemu delavskemu razredu popolnoma, ali v največji meri manjkal stik z marksistično teorijo. Zakaj tudi tu je komercialnim redukcijam petdesetih let v veliki meri botrovalo prepričanje, da srbohrvaški prevodi izpolnjujejo vsaj del naloge. Res je, da se s tem stališčem ni mogoče strinjati - zlasti bi bilo usodno, če bi ga trajno sprejeli - da bi lahko tudi v še tako podobnem ali splošno razumljivem jeziku objavljeni prevodi nadomestili slovenske, predvsem pa se ne moremo zanašati na masovnost takšne literature. To je bila obžalovanja vredna zmota,vendar stvar ni tako enostavna, kot bi se zdelo po samem vprašanju. Vsekakor je za oblikovanje zavesti nujno potrebno imeti temeljna besedila v slovenskem jeziku, zaradi tega, ker konec koncev marksistično mislimo ravno v svojem materinem jeziku in ne v jeziku, ki bi nam bil sicer razumljiv, pa ne bi bil jezik našega vsakdanjega življenja in vsakdanjega odločanja, vsakdanjega opredeljevanja do dilem. Zato je nujno potrebno seveda poskrbeti za to, da so vsa ključna dela navzoča v slovenščini v tnnožični nakladi, torej dela, ki so dejansko namenjena najširši uporabi. Mednje šteje tudi Kapital, najsiprav je še tako težko pisan. Toda Kapital je, zapomnimo si, prav tako napisan za delavski razred in ne morda za kakšno učeno elito. Seveda pa je treba, ne samo za delavski razred, ampak tudi za vsakega mladega bralca itd. zgraditi tudi mnogo mostov, razumevanja do Kapitala. Neizogibna naloga je priprava najrazličnejših pripomočkov oziroma različnih sredstev, ki olajšujejo branje teh izredno zahtevnih teoretskih tekstov; seveda jih ne morejo nadomestiti, ampak morajo biti pomagalo za to, da komplicirane dialektične strukture, postanejo očitne, opazne, da so razumljive. To je ogromno delo in to spada v množično teoretsko delo Zveze komunistov, in seveda tudi vseh drugih organizacij in množično delo itn: da mora imeti, ustvariti sebi celo vrsto pomagal, ki pomagajo k razumevanju. Kapital sam na sebi jasno, da brez tega ni kar tako razumljiv, da je treba vstop v komplicirano vsebino vendarle olajšati. In spomnimo se, da je Engels bil tisti, ki je rekel, da je vsak korak, ki naj publiko, ki tega mišljenja ni navajena približa k temu mišljenju, vsak korak uvajanja v mišljenje bistven.
Vnra&iiiie                                                                                               izdajah. Ena pot cenziriranja je npuščanje iz del tistega kar je pač boleče in
Tpiaaanj^                                                                                               nepnjetno. Toda to ni edina oblika cenzuriranja; tak mbteč pos«? ie recimo
Seveda pod tem mso mišljeni učbemki!?                                          pisanje različnih uvodov, ki se na dela sama ne nanašajo in vsajujejo^apačno
smer razumevanja. Tega je obtfo v uvodfli v zvezke MEW. A žal ne samo tam.
Drugo vprašanje take vrste popularizacij, kot so na primer razni učbeniki        ,-x \uvodu nove MEGA, ki ie sicer v tesktovnem in siceršnjem ddt
priročniki ^Solsk^a" tipa, nimam posebnega zaupania                                   veličastno podjetje, najdemo tak ideologem. Gotovo nobeno znanstven«
*                                     aelo m takšno, da bi bilo nad sleherno kritiko, toda nova izdaje MEGA
Vnr»&tnip » d                                                                                       preračunana na 100 zvezkov, zasluži naše veliko spoštovanje, vsebuie obUen
vprdMnjcM. t                                          ^                                                znanstven aparat. Predgovor k tej izdaji vendarle navaja tudi takšne stvari, ki
No, saj to vas bi radi vprašali! Menimo, da so ti srednjerošolski   ne   spadajo   v   izdajo   MEGA;   sklicuje   se   na   »sozialistische. Staaten
učbeniki   napisani   s   preveliko   lahkoto   in   hitrostjo   in   celo   gemeinschaft" kot direkten nasledek Manca itn., uvaja s tem element, \» v
poenostavljajo materijo samo, se pravi da temeljne socialistične,   bf^ s samo izdajo ^a zveze. Propagiranje soc^stičnega tabora je sicer
marksktirne      kateooriip      in      ^ri-ilkti^np      nHnn^      nreve?   Z,      ^^1101 m duhovnfli naporov, ki so bUi vložem v to izdajo, lahko
marKsisticne     Kategonje     in     socialistiCne     odnose     prevec   celo raZumljivo, ni pa opravičljivo kot rečeno. Najpomembnejša točka pr
poenostavljajo, prevec na hitro opravijo z i^imi lil tu se takoj   cenzuriranju pa ni ta vrsta cenzure, ko se stvari izpuščajo, čepravje ta lahko
postavlja vprašanje oz. zgodovina pride na plan. Mislimo namreč na   ^10 zel° brutalna, recimo pri Leninu je ruska 4. izdaja izredno brutalna, in
obdobje, ko ie imelo delavsko gibanie velikokrat opravka s temi   ms™.5- izdaja ni uspela vsega odpraviti. Cenzorji so dostikrat črtali tudi kar
pravi uvajanje, se pravi grajenje mostov k kapitalu, k dialektičnem       Razlika med katoliki in protestanti je bila, da je katoli^ka cerkev
mišljenju ravno tako težko in pa zahtevno delo in zato je lahko   nfsprotovala prevodu biblije, zaradi tega kerjebilaprepričana dajebranj«
xir*An L ^»k-l-^ ««a;« ir~* -» oS^JlT                                                       biblije hudiceva past, če m spremljano z obveznimi komentani. Menila je, da
skoda se toliko vecia kot pa sicer.                                                         iahkn r«»in h««,,1»^, ««?„«. « » ^,^;«, k,,^;a»,^ a» ;-____JZliZ
jčjs
ODGOVOR: Osnovno vodilo pri kakršnihkoli uvodih, priročnikih itd. uvodih, ki so res uvodi v misel, je to, da ne smemo nikdar poenostavljati problema, temveč da smemo poenostavljati samo prikaz. Problem je, obstoji v vsej svoji kompleksnosti in ga ni mogoče linearno poenostaviti sicer lahko pridemo kaj hitro celo na področje propagandističnih fraz. Marksizem pa nikdar ni bil propagandistična fraza, temveč se je ravno nasprotno načelno odvrnil od tistih tbimul, ki jih je takratni ,,povprečni socializem" zelo rad punujal, ko je na primer poudarjal osebne lastnosti kapitalista kot grabežljivca izkoriščevalski i. t. n., itd. Vedno je šel po mnogo manj lahkotni, mnogo zahtevnejši poti v svojem popularnem prikazu, vedno je kazal, denimo, na to, da so ljudje#i           tudi izkoriščevalci, personifikacije
razmerij (To navajam samo kot primer tega kako je pot, ki so jo ubrali veliki marksisti, vedno bila tista zahtevna pot.) Engels npr. v svojih popuiaiizacijah nikdar ni žrtvoval kompleksnosti problema, vedno je znal najti enostaven prikaz. Vemo, kako se je Lenin v svojfli polemičnih zapiskih proti nekaterim ruskim marksistom skliceval ravno na enostavni Engelsov jezik, na enostavnost Engelsovega prikaza, zato, da bi pokazal, kako pravzaprav je treba komplicirane stvari vendarle, enostavno povedati, skratka vpeljati bralca v razmišljanje. Seveda, to moram dodati, izkušnja s prevajanjem Engelsovega teksta pa kaže, da je Engelsov tekst teže prevajati kot Marxov, zaradi tega, ker je ta enostavnost narejena na račun izredne kompliciranosti sintaktičnega postopka, izredne medsebojne uravnoteženosti stavčnih členov, to niso stavki, ki bi bili pisani v nekem zaletu, temveč so ti stavki izredno izpiljeni, v njih so uravnoteženi vsi elementi; zato je prevajalec v hudih stiskah, ko prevaja Engelsov tekst, ko mora paziti, da ravnotežja med posameznimi stavki in stavčnimi členi ne podre; v nasprotnem primeru izzveni stavek plitvo in plehko.
Pri Engelsu pa je stavek enostavno povedan, toda ima v sebi vse odločilne elemente, da omogoča ne samo tisto enostavno površinsko branje, tisto prvo branje, ampak omogoča, da se pri vsakem naslednjem branju odkriva še nova plast. Ta zgled kaže, da pisanje uvodov nikakor ni lahka stvar in da torej ni zameriti piscem priročnikov, da temu napogosteje niso kos, kar pa ne pomeni, da dajemo odvezo priročnikom. Pomeni, da se je treba tembolj potruditi in je treba delo na pisanju uvodov tudi više družbeno ovrednotiti, skratka ga ceniti. Ni namreč mogoče napisati niti enega uvoda, to bo potrdil vsakdo, kdor se je s tem ukvarjal, ki bi res bil uvod v omenjenem smislu, pa da ne bi zraven bil še rešitev nekaterih znanstvenih vprašanj. Treba je takorekoč pod roko rešit nekatera znanstvena vprašanja, ki bi se jih dalo reševati in jih normalno rešujejo v monografijah, znanstvenih razpravah itd. moraš jih pa rešiti tudi v takšnem uvodu, če hočeš, da uvod res kaj pomeni. Mislim, da to, ne more pa noben uvod, niti najboljši nadomestiti ukvarjanja s kompleksnim, vsem skupaj, da se pa z načinom popularnega prikazovanja tudi marsikaj falsificirati. Najbolj znan zgodovinski primer čistega falsifikata marksizma, čeprav najbrž kot falsifikat nehotenega, je Stalinovo delo o dialektičnem in historičnem materializmu, znano poglavje iz Kratkega kursa zgodovine VKP (b). To je po efektu čisti falsifikat, po osebnem razumevanju Stalina pa najbrž res samo njegova recepcija marksizma in tista oblika ,,marksizma" v katero je Stalin čvTsto verjel. Falsifikat se kaže že v tem, kako citira klasike marksizma. Recimo, da citira iz Marxa, Marxov referat Habbesa, citira iz Engelsa referat Feuerbacha, se pravi, da mesta kjer klasiki tnarksizma referirajo poprejšnje materialistične filozofije, čimbolj zvesto povzemajo kaj so ti trdili, Stalin preprosto spreminja v marksistične teze, kar pa nikakor niso, itd. Da ne govorimo o vseh drugih skrajšavah in o nekaterih zavestnih spremembah, ki jih šteje Stalin seveda za izboljšave marksizma. To je tisto,kar je že Korsch imenoval ,,kriptorevizija", torej prikrita revizija.
Vprašanje.
Tako smo prispeli k našemu naslednjemu vprašanju, to v je vprašanju zgodovinske problematike izdajanja del Marxa, Engelsa in Lenina. To je na povezavo med gibanjem in širitvijo delavskega gibanja in pa tem izdajanjem. Zdo poučno bi bilo slišati, kako se je izdajanje klasikov praktično vršilo, v kakšnih konkretnfli zgodovinskih okoliščinah.
ODGOVOR: No, tu imamo različna vprašanja. Eno od teh vprašanj je tole, če ga nekoliko bolj sarkastično oblikujem: ali je mogoče kdaj branje klasikov marksizma škodljivo? V določenih segmentih zgodovine delavskega gibanja je vladalo prepričanje, da lahko branje klasikov marksizma tudi škoduje. To so bili segmenti, ki s stališča delavskega gibanja nikako niso najsvetlejši segmenti te zgodovine. V času II. internacionale so na ta nčin izpuščali neposredno polemična nasproti akterjem II. internacionale.
Znano je, kako so obstrigli pisma, ki so jih izdali, izpustili vsa tista pisma, ki so se nanašala na živeče osebe, alipa celo v pismih črtali imena živečih oseb itd. Po svoje je to razumljivo, ker je bil čas še izredno blizu, rane iz polemik so seveda še krepko skelele in lahko morda celo razumemo motive, čeprav se seveda z njimi ne moremo strinjati. Razumeti in strinjati se, je seveda dvoje, nismo za tisti francoski pregovor, ki pravi: Tout comprendre, c'est tout pardonner. Pač razumeti velja vse, toda oprostiti se dajo samo nekatere stvari. Pač razumeti velja vse, toda oprostiti se dajo samo nekatere stvari. Čas II. internacionale je seveda bil tudi čas pritiskov na še živečega Engelsa, da je moral sam marsikdaj kakšno stvar povedati bolj skozi žobe, kot pa bi jo hotel sam. Najbolj znan primer je zadnji tiskani Engelsov tekst, predgovor k Marxovim Razrednim bojem v Franciji, katerega je šele kasneje komunistična kritika izdala v avtentični podobi, se pravi, v tisti podobi, ki jo je dal tekstu Engels sam in ne šele v tisti, ki so jo Engelsu vsilili preplašeni voditelji nemške socialne demokracije, češ, da če bo drugače napisal, če bo tiste stavke, ki so jih oni z rdečim obrobili tiskal v tej obliki, grozi stranki prepoved. To je bil začetek cenzurirajočega odnosa delavskega gibanja. Iz tega se razvije prepričanje oportunizma, da bi pomenilo nekaj tudi pohujšljivega in škodljivega, če bi,,pretirano" brali tisto, kar sta klasika napisala v izvirni obliki. Kasneje se tak odnos oblikuje še bolj. Ne v casu Lenina, ki se je zavzemal za popolno izdajo in Rjazanov je bil izvrševalec tega skupnega načrta in tudi predstojnik inštituta, ne glede na določena tudi pomembna politična razhajanja z Leninom, je Lenin z vsem srcem podpiral to, da je Rjazanov tisti, ki izdaja Marxa in Engelsa. Politična razhajanja so bila na nekem drugem planu, recimo okrog Brest-Litovskega miru itd. Toda Leninu je bilo bistveno to, da ta največji poznavalec Marxovega ln Engelsovega dela med vsemi ruskimi komunisti nosi to izdajo in dejansko se je ta skupna odločitev tudi izplačala v tem, da je nastala prva izdaja zbranih del   ki ie ostala žal torzo ravno zaradi represalij, ki jih je bil deležen
lahko celo božja beseda pohujša in je orodje hudičevo, če je nc spremlja obvezni nauk cerkvenega učiteljstva. No, in protestanti so bili tisti, ki so tc razbili in so biblijo naredili dostopno masam. Napravili so to zaradi demokratičnega prepričanja naj si vsak sam ustvari na podlagi teksta k argumentov svoje mnenje oz. naj se mu razodene tekst sam. Njfliov komentar je imel propedevtično vlogo. V stalinistični praksi pa so bili obvezni komentarji tisti. s katerimi je bilo edino mogoce brati izbrane, selekcionirane tekste klasikov marksizma, torej v bistvu na način, ki je podoben staremu katoliškemu načinu, samo z obveznim komentarjem, kije poučeval, kot je besedilo paČ baje treba razumeti. Najbolj drastičen primei takšnega obveznega komentarja je stalinski komentar k Izvoru družine, ki ga najdemo v vseh mogočfli izdajah in ga celo nekatari naši avtorji niso spregledali, kakšnega izvora je, preprosto iz premajhnega poznavanja zgodovine marksizma, (mislim tu na nekatere novejše izdaje v srbohrvaščini, ki ta komentar v oblaženi oblike še vedno ponavljajo.) da se je Engels tu ,,motil", ko govori o produkciji in reprodukciji ljudi in stvari, da je bil ,,neprecizen". To je stalinski komentar, to je stalinska kritika Engelsa, obvezen komentar, brez katerega se v tistih časfli, torej v časfli prevladujočega stalinskega tolmačenja,. ni smelo biati to delo. Prav takc seveda so bili izbori omejeni vedno samo na določeno število del in koncentrirani vsi izbori samo na določena dela, druga dela klasikov marksizma pa so bila na ta način posredno izrečena pozabi oz. je bilo zanje rečeno, da so pravzaprav namenjena samo ozkemu krogu izbrancev, ki bi pravzaprav ta delal šele prav razumeli. Tu je spet kot vidimo enak ,,katoliški" pristop, se pravi nekdanji tradicionalni katoliški pristop, kater^a sledove nahajamo še do današnjih dni v katoliški tradiciji, ki npr. pravi, da je pod Jezusovimi brati treba razumeti le ,,bližnje sorodnike"; sicer bi padla dogma o devištvu. Najbolj drastičen primer, kako so se izdajala zgodnja dela. Izložena so bila iz Marx-Engels Werke, Sočinenij izločena in so izšla dosti pozneje kot dodatni zvezek. Izločena so bila iz Marx-Engels Werke, ker je veljalo prepričanje, da gre za dela, ki brez obširnega in dolgega komentiranja sploh niso razumljiva in morajo seveda temu primerno iziti v mnogo manjši nakladi kot druga dela; skratka, za izbrance, za tiste, ki vedo, kako je treba prav razumeti. Za tiste druge, za ,^naso" pa naj bi bila le .^lavna dela" v velikih nakladah. S tega stališča se problem marksistične literature seveda ni mogoče lotevati.
Vprašanje
To je problem ,,mladega" in ,,starega" Marxa, ki ima seveda čisto realno osnovo v ekonomskih odnosih, torej v čisto določeni ekonomski usmeritvi oziroma modernizaciji družbe, ki se pač postavlja neki socialistični revoluciji po zmagi kot najoolj neizbežna in največja naloga. Verjetno je to razpolavljanje Marxa y primeru Sovjetske zveze najbolj drastično.
ODGOVOR: Kar se zgodnjih del tiče in tako imenovanega problema mladega Marxa, vemo, da je ta problem nastal med drugim zato, ker je bil iz marksističnega nauka izkljuČen velik del problematike in so potem tisti del problematike, ki so ga ,,čuvarji nauka" v imenu marksizma iz marksizma izključili, potem drugi razvijali proti centralnemu toku marksizma. Na ten so gradili in na to so se opirali po II. svetovni vojni predvsem eksistencialisti, pa tudi nekateri protestantski teologi, recimo Erich Thier, ki je izdal znano njigo Slika človeka pri mladem Marxu leta 1950 kot uvod v Manuskripte. Na ta na način je skratka stvar dobila podobo boja na eni strani ,,pravih marksistov" proti ,,še nemarksističnim" delom mladega Marxa, na drugi strani pa nasprotne strani, ki je v imenu teh ,,še ne" ali ,,sploh ne" marksističnih del, pravzaprav razglašujoč ta dela za ,,filozofska dela" v nasprotju z ,,znanstvenimi deli" poznega Marxa, bojevala svojo ideološko bitko. Problem je bil seveda rešen šele takrat, ko so bila zgodnja dela Marxa in Engelsa inkorporirana v celoto. Šele takrat se je izkazalo, da problematika teh del še kako naprej živi v kasnejšem opusu, da torej nimamo opraviti s tem, kot je v tistih letih pisal bivši marksist Franz Borkenau, da se uvršča mladi Marx s tem svojim ,,zlomom", ki da ga doseže leta 1945, v ,,pades titanov nemške filozofije". . . Podobne izlive najdemo pri drugih avtorjfli tistega časa. Vse to se je izkazalo kot čista fikcija. Izkazalo se je, da gre tu za razvoj, za oblikovanje misli, za postavljanje problemov, ki nahajajo v Kapitalu svojo nadaljnjo poglobitev, ker gre za ista vprašanja in da lahko dešifriramo vprašanja v Kapitalu s tem, ko vidimo kako so se oblikovala in na drugi strani, da razumemo kaj se je pravzaprav oblikovalo spet iz razviie podobe, ki vprašanja dobijo v Grundrisse, Kapitalu itd. Sloviti problem tako imenovanega mladega Marxa je zginil s sveta v tistem trenutku, ko se je ta zveza enih in drugih pokazala. Izkazalo se pa je, da je za to seveda treba tudi Marxa Kapitala razumeti mnogo kompleksneje kot pa so ga bili pripravljeni razumeti branUci tako imenovanega ,,starega" Marxa ali ,,zrelega" Marxa proti tako imenovanemu ,,mlademu" Marxu.
Vprašanje.
Na kratko smo sedaj opisali ta cel zgodovinski kompleks tega vprašanja, se pravi vprašanja kako in v kakšni povezavi ali ne so izdajanja te literature v povezavi z konkretnimi razrednimi odnosi dane družbe.
Če bi se vrnili na neko čisto konkretno problematiko bi vprašali naslednje: dejstvo je, da je marksistična literatura in to predvsem klasikov marksizma izredno draga in da prav ta cena potem določa ndco stmkturo bralcev. Poleg tega pa izhaja tudi nekontinuirano. Tu se pojavijo vedno tudi založniki z argumentom, da smo pač majhen narod in da je za tak trg velika naklada nemogoča. Toda če se spomnimo leta nazaj, oz. takoj po zmagi socialistične revohicije, pa vidimo, da naprimer v letih 1949 do 1951 dobimo Slovenci izbrana dela Lenina v štirih zvezkih in zbrana dela Marxa in Engelsa v dveh zvezkih. Se pravi: praktično dobimo v treh letih neko približno celoto Marxovih, Engelsovih in Leninovfli spisov, ne mislim na popolno celoto ainpak neko predstavitev. In to že pet let po končani vojni, ko moramo upoštevati vse takratne materialne in tehnične težave, ki so bile ogromne, danes pa so skorajda nepomembne. Tu mislim na materialna sredstva, delovna orodja. Torej je bil čas, ko je marksistična literatura pri nas izhajala izredno pogosto in pa v izredni, visoki nakladi.
ODGCJVOR: Vi se spominjate, da je velik del tega, o čemer sprašujeie bila že predmet razprav in tudi ustreznih sklepov ZK. Ugotovljeno je bilo, da
Rjazonov, ki je potem umrl v provinci kot vaški bibliotekar Adoratski, ki ga   je vmes neko obdobje, zastoja. To je obdobje, ko se krepijo liberalistične in
je nasledU, je pa npr. na tekstu Nemške ideologije pokazal, kako razume    tehnokratske tendence, in ravno zato nastane zastoj v kontinuiranem delu na
redaktorski posel; šele v drugi polovici šestdesetih let je bilo mogoče   izdajanju Marxa in Engelsa. Obračun s tem liberalističnim zavračanjem
popraviti vso tisto škodo na tekstu Nemške ideologije, ki jo je Adoratski   Marxa pomeni tudi ,,vračanje marksizma", krepitev, bogatitev izdaj. S tega
prizadejal z izdajo iz tridesetih let. To je eno. Leninovo stališčeje bilo, da je   stališča je bila situacija že večkrat obravnavana; poznamo tudi nekateie
treba izdajati klasike v celoti in brez slehernih cenzurnih posegov. To je   govore tov. Kardelj v katerih je izresno opozarjal tudi na ponovni vzpon
velialo tudi za dela, v katerih sta velika klasika, velika učitelja marksizma,   izdajanja marksističnih del v celi Jugoslaviji. To je ena plat. Drugo je pa to,
bila  kritična  do  mske zgodovine  in sta celo tu in tam prizadejala v   kar govorite o prvem povojnem obdobju, množičnosti naklad in hitrosti
polemičnem ognju kakšno krivico tudi ruskemu narodnemu čutu. Tudi tam   izdajanja. Tu velja vendarle opozoriti na dvoje. Pivič: povojno izdajanje,
se je Lenin zavzemal za integralno izdajo in prav tako se je seveda Rjazanov   izdajanje v letffli 1945 do 50, vzamemo teh pet let, je dejansko slonelo tudi
zavzemal  za  takšno  integralno  izdajo.  Prav  nasprotno  pa je  bUo  pri   na delu ki je bUo opravMeno v že predvojnem obdobju Leta 19^obinio
nasledniku                         ^                                                                       drugo lzdajo Anti - Duhringa, prva lzdaja je lzšla v tndesetih letih, druga
Engelsa
vzhodnonemško. Ostala so samo najbolj znana kritična
_            izide; poleg teh dveh zvezkov še nekatera dela, ki so res na novo prevedena,
E^igersovrnajbollj^kriUčna meste" ki se n^SjoTa^NemčijoiTekst, ki"taa recimo pozabiti je, da je vendarle neko veliko pripravljalno delo 30 let in naslov Varia uber Deutschland je prav tako sestrižen, izpuščena so dejansko zalozbe Nasa knjiga Enka ki je pred vojno izdajala svoja dela z izzivalnuni kritična mesta kjer Engels razpravlja o nemški literaturi, nemški filozofiji, tremi rdecimi črtami in tnkrat ponovljenim napisom Enka Enka, Eaka, plehkosti nem ke popularne fdozofije. Pri čemer za nekoliko korekture tiste tn črte pa so dejansko bde ^valno opozonlo na III. internacionalo. poskrb to, da je bUo v ruski izdaji Arhiva Marxa in Engelsa to delo vsaj v Za prva povojna leta izdajanja je torej tu bilo opravljeno ze poprej vehko mščini natisnjeno in pač čakamo, kdaj bo to izšlo v novih kompletnih   pnpravljalno delo. To je eno dejstvo Dnigo dejstvo je to, da je takrat bila
mb^im iidiisnjcnu       nav.                                               ,  ,  ........naklada teh del zagotovljena. Takrat je bil položaj knjige sploh drugačen.
.   :  -  ' '- * t ;  * * ¦. nadaljevanje na strani 13
bq"zaizdajanjemarksist^
Takrat so se knjige delile po razdelilniku in je bila knjiga takorekoč vsaka razprodana to sega še v začetku 50. let. V vašo živeljnjsko izkušnjo na vašo srečo ne spada tisti čas prilične materialne utesnjenosti in razdelilnikov blaga, točk in kart itn. Tedaj so bili popolnoma drugi časi kot so danes. Knjiga je takrat dejansko pošla, da si do knjige prišel, si moral pač biti uvrščen na neke sezname, se vnaprej uvrstiti med naročnike itn. itd. Je pa en element, zaradi katerega smo res lahko nostalgični; za razdelilnikom pač ne bomo nostalgični; bila pa je živa zavest in želja knjigo dobiti. Tu je preprosto bflb vprašanje prestiža naprednega človeka, skratka tudi sam se je štel za manj naprednega, če ni imel doma knjižnice marksističnih tekstov in politične literature. Danes nam primerjava med številom članov ZK in drugih DPO in nakladami knjig kaže nekoliko drugačno stanje, ki ga bo treba popraviti, čeprav recimo velika naklada Komunističnega manifesta, velika naklada Smeri razvoja in potem v Sloveniji izredno vzpodbudna naklada Titovih del in še nekateri drugi kazalci kažejo, da vendarle stanje ni takšno, da bi kazalo recimo zaradi spremenjenih okoliščin preprosto meniti, da gre vaše razmišljanje popolnoma v prazno, čeprav bi moralo po mojem vendarle nekoliko bolj upoštevati to različnost razmer takoj po vojni in zdaj. To je ta plat. Obstoji pa še ena plat. V letih 1945 pa tja do 1950 je v izdajanju marksističnih del veljalo pač prepričanje, da so svetovne, v mednarodnem delavskem gibanju uveljavljene izdaje, tiste, ki jfli je mogoče kar preprosto prevzeti. Zato se takrat ni postavljalo vprašanje redakcijskega dela v praven; pomenu, temveč je bilo treba v bistvu samo prevesti in čimbolj lepo prevesti v slovenščino. Od petdesetfli let naprej pa vemo, da pravzaprav nimamo nobenega modela, da smo brez kakršnekoli zunaj nas stoječe zvezde vodnice, že ob Resoluciji IB smo se začeli tega zavedati, ampak ob letu 1950 smo pa to že ob prvfli velikfli aktih o samoupravljanju videli, do kolikšne mere smo brez zunanje zvezde vodnice, do kolikšne mere smo sami prisiljeni, primorani biti svoji, tisti, ki sami sebi utiramo pot. Se pravi, da ne moremo hoditi po utrtih stezah, čeprav bi se še tako radi učili od tujih izkušenj. In to se je začelo kazati seveda tudi v izdajanju tekstov. To se kaže v celi Jugoslaviji, o tem priča recimo tista epohalna izdaja zgodnjih del iz začetka 50. let, Rani radovi, ki je danes žal že zelo zastarela, toda leta 1953 je bila epohalna. Drug tak korak je bil napravljen na Slovenskem z izdajo O historičnem materializmu, leta 1956 kjer se je poseglo v zakladnico delavskega gibanja pred letom 33. To je bila prevzeta Dunckerjeva izdaja in skratka to so bili prvi tipajočo poskusi, ki so kazali kako se je treba tudi pri izdajanju tekstov osvoboditi tujih zgledov. In to je seveda tudi pomenilo za izdajanje neko novo zahtevo in neko novo težavo.
Takšna izdaja dela ni tako enostavna, kot pa je prevzemati že izgotovljene izdaje. In zato seveda priprava del traja dalj časa. Ker je tako delo razumljivo zahtevnejše. Drugi del vašega vprašanja se pa tiče tega, kako se današnji položaj kažev knjigotrškem planu. Tu pa mislim.dasebomopač morali strinjati z mnenji, da način, kako založništvo obravnava knjigo kot biago, ni ustrezen način. Tu seveda so elementi, na katere založniki opozarjajo po pravici: to je drvenje tiskarskih stroškov v astronomske številke.
Vprašanje
Toda kljub temu režijski stroški dosegajo tudi 200 omenila Lokarjeva v Komunistu.
kar je
ODGOVOR: Neopravičljivi so tolikšni režijski stroški. Nerazumljivi zlasti spričo tega, da bi se založbe kvečjemu spomnile varčevati na račun tistega, kijevložil svoje delo, skratka, da bi slabo plačevale prevode, nizko honorirale uvodne študije itd. Niso pa prav nič v zadregi takrat, ko kalkuliiajo svoje, res interne iežijske izdatke. Tu imamo določene elemente, nezdravega trgovskega obnašanja, ki potem pripeljajo do tega, da knjiga dobiva tako velikansko ceno, skratka ceno, kakršne ne bi smela imeti, če bi se pri njej mislilo na naklado, ki bi morala pravzaprav iti v denar. Za določene knjige, za določene zbirke založbe poskrbijo za masovne izdaje. na primer Knjižni klub skrbi za masovnost in Knjižni klub Svet knjige včasih seveda tudi določena marksistična dela tudi uvrsti v svoj program, samo to se zgodi le izjemoma. To so take častne izjeme, npr. na ta način se je Britovškov Boj za Leninovo dediščino našel na programu Knjižnega kluba. Takih knjig je žal premalo in (in Kimova knjiga), žal bi tega moralo biti več. Slovenski zaiožniki nekako niso zelo prizadevni, tudi tisti recimo, ki bi morali biti, da se ne uvrstijo v Knjižni klub, ki ga nosi Mladinska knjiga, čeprav bi to btlo normalno, da bi vsi želeli se v njem udeležiti. Tu so vprašanja poslovnosti itd. itd., ki jih založniki postavljajo v prvi plan. Mislitn, da to ni najbolj ustrezno.
Mislim, da bi morali bolj najti skupen jezik in se dogovoriti o skupnem
obvladovanju slovenskega tržišča, se pravi, konkurirati med seboj v pestrosti
ponudbe, ne pa morda se zapirati v kroge in drug drugemu pravzaprav
skušati čimbolj izmakniti koristne ideje. To je ena od točk, kjer nastaja
prevelika cena knjige. Naklade, ki se postavljajo za te knjige so dostikrat
mačehovske  in ni poskrbljeno  za masovnost.  Pravkar razpošiljata dve
slovenski založbi, enkrat za spremembo prospekte v skupni kuverti. Jaz sem
recimo dobil ta prospekt na svoj naslov kar dvakrat. Se pravi, po dveh
različnih seznamih sem se znašel v njihovi propagandni mreži. Tu sta dve
knjižni podjetji, ki sta sicer prav zanimivi, to so zbrana dela Dostojevskega in
to so Nobelovci in še nekaj komercialnfli knjig zraven. Karkoli si mislimo o
konceptu  Nobelovcev,  ki vsebujejo  tisto,  kar so konservativni švedski
akademiki izbrali, jaz nisem nasprotnik tega, da se tudi to pokaže, toda vsaj
toliko kot ta konservativni izbor med katerim so dobra in manj dobra dela,
kot vsi vemo, in v katerem manjka nekaj velikih pisateljskih imen, kot vsi
vemo, vsaj toliko, kolikor ta izbor zasluži našo pozornost in veliko naklado,
toliko bi najbrž še marsikatera druga knjiga. In najbrž bi bilo izredno
koristno,  če  bi,  predpostavimo  Cankarjeva  založba, ki  izdaja klasike
marksizma, po družbenem dogovoru, mnogo bolj štela to izdajanje klasikov
marksizma zares svojo založniško dejavnost in mnogo manj štela za to samo
za tisto kai opravlja zraven svojfli siceišnjih dejavnosti, zaradi tega, ker je to
pač družbeno potrebno in koristno in takorekoč kot da dela s tem neko
posebno družbi dopadljivo delo. Dejansko bi lahko, to si pa upam trditi, te
klasike marksizma, tistih pet zvezkov Marxa in Engelsa plus kar bo še
dodatnfli izdaj zraven (Registri, Pisma.Anti-Duhring i. t. d.) lahko prav tako
zlahka prodala v velikih nakladah, ko bi se za prodajo teh zvezkov ravno
tako potrudila in ko bi jih ravno tako strastno in zagnano reklamirala, kot
strastno  in zagnano  reklamira  npr.  Nobelovce   ali  pa je  pred  časom
ieklamirala npr. te resnične zgodbe z divjega zapada. Ko bi jih torej skratka
ravno tako z vsem srcem sprejela za svojo založniško podjetje. Očitno jfli pa
ravno ne jemlje. To je tista žalost, da jfli ne jemlje za svoje založniško podjetje
v tem polnem pomenu besede, temveč jih seveda tudi zraven izdaja in meni,
da pravzaprav niso rentabilna. To pa ni nikjer dokazano, oz. to je tisto kar
Angleži imenujejo ,,prerokba, ki se sama sebi izpolnjuje". Mi vemo, da
prerokba katastrofe izzove katastrofo, zaradi  tega ker izzove paniko.
Prerokba nekomercialnosti, in nemožnosti prodaje seveda tudi lahko to
izzove, kar je napovedala. To je akcija, ki je že vnaprej programirana na
komercialni neuspeh ali manjši uspeh. Če nečesa ne prodajaš oz. nimaš želje
knjigo vnovčiti in prodati in jo izdaš v minimalni možni nakladi, samo tako
ravno zato, da pač je na knjižnem trgu, potem seveda s tem vzameš seveda
nase zavesten riziko. Če pa bi šel tu v akcijo in prednaročilo in rekel
omejena naklada, teh pet zvezkov, samo 15.000 izvodov, kot so izšla Titova
dela, drugače knjige ne boste dobili, je pač verjeti, da bo tudi kupec vedel,
da kupuje vredno knjigo, v katero je vložen trud in ki jo je treba imeti. Ne
vem ali se zelo motim, ampak bojim se, da nisem vedel niti enega prospekta
za dela klasikov marksizma, ki bi ga izdala Cankarjeva založba, nisem tudi
opazil, da bi doslej ta ponujali recimo skupaj z drugimi edicijami, itn. itd,
¦ kot prodajajo mnoge druge svoje izdelke. Tudi dela klasikov marksizma so
založniški izdelek, toda preprosto ni obravnavan enakopravno. Zakaj ni
obravnavan enakopravno, tu so bile vaše domneve zelo drastične, jaz se jim
ne bi hotel pridruževati, tudi ne po funkciji zaradi katere ste me sem
povabili, ampak take domneve se seveda bodo porajale pri vas in pri
komerkoli drugem, ravno zaradi nekih postopkov, ki jih tudi jaz ne morem
razumeti.
***"'Wi8Wifc-
Vprašanje:
Cankarjeva založba ima po družbenem dogovoru v zakupu izdajanje marksistične literature, pa vendar s tem verjetno ni prepovedano ostalim založbam izdajati maiksistično literaturo. Če smo pred kratkim videli program Mladinske knjige za leto 1980/81 lahko z velikim presenečenjem ugotovimo, da je v teh dveh letih v programu praktično samo ena marksistična knjiga. Tu spet nastaja realna domneva, da nekaj ni v redu in, da se ta trend nadaljuje. Vidimo, da je naprimer Mladinska knjiga pri tolikih edicijah sposobna izdati samo eno knjigo s področja marksizma.
ODGOVOR: Tudi mene je to razočaralo, kar sem videl. Moram reči, da program Mladinske knjige za to leto dejansko razočara. Moram reči, da se zmanjšuje program teh del. Hotel sem biti kar se da pravičen, ko sem pregledoval ta osnutek programa in moram reči, da poleg tega, kar ste omenili je tu sevedaše ponatis družboslovja za mladino, (dveh Kreftovih knjižic). Program majčkeno širši torej je, toda v centralni teoretski ediciji, v Tokovfli pa dejansko opažamo letos sušo, oz. za dve leti napovedano sušo. Tudi ti dve deli, ki sta tu navedeni, sta deli, ki se obedve že dalj časa pripravljata. Tu je edino še tisto tretje delo, kjer gre za prvo. Žal pa seveda opažamo tudi to, da se založbe ne držijo medsebojnega dogovora, tudi na tem področju ne. Na področju npr. izdajanja estetike se recimo program Tokov dejanskokrižas tistim, kar so se založbe bile meJ seboj dogovorile glede izdajanja estetskih del in mislim, da bi jih kazalo javno pozvati, tako kot je Marksistični center pozval založbe, naj se držijo svojih lastnih medsebojnih dogovorov, to je, da jih ne kršijo brez sleherne potrebe, saj če jih mislijo kršiti, zakaj se potem sploh dogovarjajo. Potem naj pa povedo, da so v medsebojnem brezobzirnem konkurenčnem spopadu, pa naj povedo zakaj, potem pa se bo postavilo vprašanje ali je res slovenski knjižni kruhek tako tenak, da se je potem treba s tako velikanskimi aparati med seboj spopadati. Ker te založbe so velike založbe, z velikimi založniškimi programi. Ta trend se nadaljuje, velike založbe vsake toliko časa pokažejo v svojem programu kakšno takšno kritično belino. Želeti bi bilo, da bi mnogo bolj kontinuirano zadovoljevale tudi potrebo po marksistični literaturi.
Z organizacijo strokovnih praks v tujini in njihovo izmenjavo se na nekaterih fakultetah ljubljanske univerze ukvarjajo komisije pri osnovnih organizacijah ZSMS fakultet. Svojo dejavnost povezujejo v okviru Koordinacijskega odbora za mednarodno izmenjavo strokovnfli praks pri Univerzitetni konferenci ZSMS Ljubljana, ki bo v nekaj naslednjih številkah pripravil izbor poročil študentov, ki so se v letošnjem poletju udeležili strokovnih praks.
študentska praksa v pariški bolnišnici pitie
Ljubljana, oktober 1979
Po napornem potovanju s Simplon ekspresom (štirinajst ur stanja na hodniku med prtljago in štiri ure zamude ob prihodu) sem izstopila na postaji Gare de Lyon in se napotila naravnost v študentsko naselje.
Cite Internationale Universitaire naziva študentsko naselje prav gotovo ne zasluži^ saj gre v resnici za pravo mednarodno mesto. Sestavlja ga okoli 40 stavb, v katerih prebiva približno 6500 študentov iz 116 dežel. Stavbe so večinoma zgrajene v arhitektonskem slogu, ki je značilen za posamezne dežele, poimenovane pa so bodisi po deželah ali pa po svojih mecenih. Sredi mesta je velikanska Maison Internationale, Rockefellerjeva fondacija, kjer imajo prebivalci mesta na voljo dve velikanski samopostrežni restavraciji, gledališče in plavalni bazen. Na površini 40 hektarov je tudi več teniškfli in nogometno igrišče, tu je pošta in še dve drugi restavraciji, vse skupaj pa obdajajo travnate površine z drevesi.
Stanovala sem v Maison des Provinces de France - zgradbi, ki me je še najbolj spominjala na graščino z grbi vseh francoskih provinc na strehi. K - sreči so me v recepciji že pričakovali, tako da sem hitro dobila ključ in navodilo, kje naj se zglasim glede nadaljnjih informacij.
Študentka, ki je bila zadolžena za urejanje zadev vseh tujih praktikantov, s prijaznostjo ni pretiravala in kmalu mi je postalo jasno, da se bom morala v vsem znajti sama. Dobila sem brezplačno mesečno vozovnico za drugo cono mestnega prometa za metro in avtobus, dve vrsti blokcev za prehrano in natančno navodilo, kako bom sama našla oddelek v bolnišnici, kjer bom
praVt'r'ra'a
Oddelek splošne kiruigjje v bolnišnici Pitie Salpetriere sem torejjpoiskala sama. Nfliče seveda ni vede, da pridem, bila sem celo nekoliko razocarana -kajti ko sem po tem seznanjanju s tajnicami, strežniki, nato s študentkami medicine, ki so ravno opravljale obvezno prakso, končno prišla do predsiojnika oddelka, sem bila deležna nenavadne dobrodošlice: ,,Da, ti tuji studentje tako ali tako navadno pridejo zaradi Pariza, ne pa zaradi prakse." Morda sem ravno zato, da bi dokazala nasprotno, tako vztrajala pri štiritedenskem obiskovanju oddelka.
Na oddelku sprejemajo bolnike, ki naj bi bili operirani bodisi zaradi gastroenteroloških, vaskularnih, torakalnih, ščitničmh ali uroloških težav. Ob sredah in sobotah sledi glavni viziti konsultacija in razpored operacij za naslednje dni, te konsultacije pa pridno izkoriščajo fannacevtske tovarne in pošiljajo svoje agente, ki reklamirajo najnovejše izdelke. Oddelek ni bil preobremenjen s pacienti, rekli so mi, da zato, ker so počitnice. Pa tudi, če bi bilo pacientov več, bi množica specializantov še vedno zadostovala. operacijska bloka pa sta dva s po dvema dvoranama za operacije, obe sta bili seveda najsodobneje opremljeni. Med vsemi sobami sem opazila tudi nekaj takih, ki so bile namenjene posebnim pacientom in kamor čreda specializantov in praktikantov ni zahajala, niti ob vizitah.
S pacienti se nisem ukvarjala. Ves čas pred odhodom na prakso sem se pripravljala na niožnost, da na samem strokovnem področju ne bom mogla pridobiti veliko novega. Zato sem se ves čas zadrževala v operacijskem bloku, saj sem le tu lahko pričakovala kakšne novosti.
Organiziranost v bloku me je presenetila: instrumentarke ne poznajo, njeno delo opravljajo specializantje v prvih dveh letih specializacije. Anesteziologov ni, delo anestezista opravljajo sestre, ki so dokončale posebne tečaje. Med operacijo nihče ne nadzoruje posebej flzioloških funkcij operiranega - anestezistke večkrat izginejo za cele pol ure, prav gotovo pa med operacijo vneto prebirajo beletristiko.
SterUnost med operacijami je stoodstotno zagotovljena. Rokavice za enkratno uporabo se menjajo najkasneje po razkužitvi operacijskega polja, enkrat med operacijo in pred začetkom zapiranja kirurške rane. To zadnjo fazo tudi vedno opravljajo z novim sterilnim orodjem, nikakor z istim, kot so z njim operacijo zaceli. Z nitkami, rokavicami, k(Mnpresami ali sterilnimi plašči ne varčuie nihče.
Med operacijami žolčnika zelo pogosto uporabljajo RTG - kontrastno slikanje. Do popolnosti so si delo avtomatizirali, tako da kljuk-ekarteijev skoraj nikoli nihče ne drži. Kožne šive opravljajo večinoma z jeklenimi sponkami, ki si pri nas še vedno utirajo pot. Koagulacijski nož, ki ga pri nas uporabljajo s previdnostjo le za zapiranje krvnih žil najnežnejšega kalibra je pri njih neprestano v uporabi, tudi za večje žile, fascije in mišice. Pri vsem tem napredku pa pri umivanju rok uporabljajo le eno krtačko, po umivanju pa si roke razkužujejo z alkoholom!
Priznati moram, da so me že takoj v začetku povabili naj asistiram, vendar so me tudi zavrnili, ko se po dveh neuspešnih poskusfli, da bi se oblekla sama, še vedno nisem pridružila ekipi. Tako sem bila dva tedna pasivni opazovalec, nato pa sem se le nekako pririnila do mesta prvega asistenta, čeprav tudi to ni lahko, ker je specializantov toliko, da jim včasih dela primanjkuje. Vendar sem se kljub vsemu obdržala.
Največ vredno se mi zdi, da sem se seznanila z novo tehniko, ki je pri nas študentje še nismo srečali. Gre seveda za ameriško ,,pogruntacijo", tehnika pa se imenuje ,,mehanske suture" ali avtomatsko šivanje. V tej bolnišnici imajo to tehniko že tri leta, uporablja pa se za šivanje v prebavnem traktu. Ko operiramo črevesje, moramo vsako prerezano strukturo tudi zašiti in to z dvema različnima šivoma - zaradi zgradbe črevesnih sten šivamo globoke plasti posebej, vrhnje pa zopet posebej. Za ta način, ki je večinoma še vedno edini, potrebuje kirurg pecej spretnosti inčasa, obenem pa ta način operiranja marsikdaj povzroči desterilizacijo operativnega polja. Pri šivanju z mehanskimi šivi je prihranek na času komaj izmerljiv, največjo prednost pa predstavlja dejstvo, da operacijsko polje ni desterillizirano, ali pa so vsaj možnosti za desterilizacijo mnogo manjše.
Za izvedbo sta na voljo dva tipa kovinskih naprav, ki so me po svoji obliki še najbolj spominjale na avtomobilske ključe, ki jih uporabljajo mehaniki. En tip te naprave služi za izdelavo terminalnega šiva, drugi pa za izdelavo anastomoze med reseciranim in distalnim delom prebavne cevi. Ti ,,ključi" služijo le za objem reseciranega dela oziroma približanje delov, kjer naj bi nastala anastomoza. Siv sam pa nastane, ko polovici ,,ključa" sestavijo skupaj in s pritiskom vtisnejo v tkivo posebne jeklene kljukice, kovinske agrafe, ki jih sproti za vsako operacijo vstavljajo v ,,ključ" na posebnih plastičnih ležiščih. Izvedba operacije zahteva predvsem natančnost, prednosti tehnike pa so izredne.
Zdi se mi, da zaradi vse te mehanizacije kirurgija postaja vedno bolj obrt.
Seveda so pri uporabljanju tehnike še vedno zelo previdni. Kolikšni so stroški, si ne morem predstavljati, tega mi tudi sami niso vedeli povedati. Lahko pa opozorim na dejstvo: družba, ki je drugače zelo razsipniška, se zaveda, da je ta tehnika draga. Imela sem tudi malo sreče - v času mojega bivanja v Parizu je potekal tudi kongres iz splošne kirurgije in eden od udeležencev kongresa, profesor iz ZDA, je prišel predavat o tej tehniki v našo bolnišnico. Opazila sem, da tudi on nima veliko pacientov, ki bi jih operiral na nov način, še posebej pa pazi pri tem, katere ljudi bo operiral na ta način - medicinske.indikacije za operacijo ima zelo strogo definiiane in si ne dovoli nobenega tveganja glede na stanje pacienta.
Moram reči, da me na oddelku niso sprejeli medse. Ceprav je bilo ogromno zdravnikov, je moralo preteči celfli dvajset dni, preden sem navezala stike z enim samim Francozom, pa še ta ni bil Parižan. Motilo me je, da ni nfliče pokazal pripravljenosti, da bi mi karkoli razložil. Izjema je bil specializant iz Egipta, ki mi je neprestano zastavljal provokativna vprašanja s področja jugoslovanske zunanje politike, ki pa me niso preveč navduševala. Angleščino obvladam dosti bolje kot francoščino, pa se tudi v angleščini ne spuščam v strogo specialne diskusije, ker enostavno nimam besednjaka in stvari ne znam pravilno razložiti. Vsi medsebojni odnosi se končajo pri -dober dan, kako vam gre, prijetno popoldne, nasvidenje. Ljudje se med seboj sploh ne pogovarjajo.
Študij medicine traja v Franciji sedem let, praktičnega pouka je ogromno. Študentje skoraj nimaio nobenih počitnic, saj so julija okupiraniz izpiti,, septembra pa z obvezno > prakso pa še z nizpiti, če jih niso pravočasno c^)ravili. Mentorjevnimajo pri tem praktičnem delu nobenih, dejansko plavajo med vso kazuistiko in če se hočejo kaj naučiti, morajo sami trdo delati. Tuje literature ne uporabljajo veliko, skoraj za vse predmete imajo skripta francoskih avtorjev. Selekcija v prvfli letnikih je dokaj huda. Specializacija iz kirurgije traja štiri leta, med tem« časom njmajo specializantje nobenffli posebnffli predavanj, seminarjev ali izpitov. Ob zaključkku specializacije zagovarjaš nalogo, ki si jo pripravljaliskozicelo obdobje   specializacije.
Studij poteka v glavnem po sistemu: izvolite, tu so knjige, notri je vse napisano   , študirajte, če želite znati!
Kot sem že omenila, sem živela v študentskem mestu. Kljub temu, da so bUe še vedno počitnice, je bilo študentov precej in težav z navezavo stikov tu nisem imela. Kakor lahko trdim, da zdravniki brez odpora sprejmejo samo Američane, tako med študenti gotovo veliko pomeni, če si Jugoslovan.i. Opazila sem občudovanje, zlasti pri študentih, katerih domovine so mlade, komaj dekolonizirane dežele. K temu ie gotovo pripomoglo tudi tedanje dogajanje na 6. vihu neuvrščenih v Havani.
Grenak okus, ki mi ga je vsako dopoldne zapustila bolnišnica s svojim brezosebnim odnosom, je zagotovo izginil, ko sem na povratku okoli poldneva zavila v restavracijo. Tu je bilo študentov vedno veliko, počasi sem našla družbo in kmalu smo bili najgiasnejše omizje, med sicer tihimi in mirnimi študenti. Deklet sem opazila le malo - zlasti Maročanke so se mi zdele izredno lepe — pa še te so se vedno držale skupaj ali pa s svojimi prijatelji. Skoraj vsi študentje so zaposleni, čeprav ima Francija trenutno milijon in pol nezaposlenih. Delajo največkrat kot receptorji v hotelih ali v različnih narodnih restavracijah. Zaslužiti morajo toliko, da se lahko sami preživljajo.
Stiki s tujimi študenti so bili izkušnja zase. V začetku me je nekoliko pretreslo vprašanje, katera je moja religija. Navaditi sem se morala, da se gibljem v istem okolju kot ljudje, ki jih prinese z vseh strani sveta in da temna polt, poševne oči in vranje črni lasje nosijo s seboj različne poglede na vet. Zgodilo se mi je tudi, da po tem, ko je kdo izvedel; da ne verujem, nisem bila deležna več nitipogleda niti tovariškega ,jour",, čeprav smo pred tem sedeli za isto mizo in se skoraj vsak dan srečevali.
Sicer pa je bilo v študentskem mestu nadvse lepo in vsem, ki živijo tam, nekoliko zavidam.
Moja soba je bila v nasprotju z zunanjostjo francoske grasčine pusta, hladna in imela sem občutek, da me naravnost odslavlja in mi prijateljsko svetuje, naj se podam na potepe po pariških licah. Na raziskovanja sem šla vsako popoldne ter vse sobote, zlasti pa nedelje, ko restavracije v mestu niso delale in me je že lakota včasih spodila iz sobe.
Kot vsa velika mesta na obalah rek je tudi Pariz že zaradi tega imel zame neki svojstven šarm. Morda zaradi tega, ker taka reka predstavlja za mesto okno v svet, morda zaradi mostov, ki so potrebni, človek pa z njimi dokaže enkratnost svojega ustvarjanja, obenem so tudi pripoved o zgodovini mesta. Morda zaradi sprehajališč ob bregovfli, morda zaradi tega, ker kljub dvem bregovom celotno mesto živi kot eno.
Vedela sem, da je Pariz raj za umetnike in medicince, vendar si tega nisem tako zamišljala. Umetnikov dejansko mrgoli na vsakem koraku - vendar ne le umetnikov, kot si jih zamišljamo pri nas - po ulicah, na postajah metroja, v metroju, na trgih muzicirajo violinisti, igralci na piščali, harmonikarji, Afričani s svojimi tam-tami, ki bobneče odmevajo po podzemskih hodnikih in spravljajo človeka ob pamet s svojim ritmom - poleg vseh teh najdeš tudi latinskoameriške Indijance, požiralce ognja, akrobate. Mnogi na ta način preizkušajo svoj prvi nastop pred publiko, drugi si na ta način krajšajo čas nobeden pa se ne odreče bolj ali manj skromnemu zaslužku in mirno pusti, da v kapo, škatlo od instrumentov, ponev za pečenje jajc padajo kovanci mimoidočih.                                         ,      ..,,,,            , j ¦
Muzejev, galerij, cerkva in gradov je preveč, da bi sijih lahko vse ogledal. Po treh tednih enostavno nisem mogla več sprejemati teh informacij in sem se raje prepustilla opazovahju ljudi na ulicah ter potepanju po najmanj znanih mestnih četrtih, ki pa so vseeno značilne za tamkajšnje življenje. Sem vsekakor sodi židovska četrt, i trg bolh in del mesta okoli Gare du Nord. Vse tri druži beda priseljencev, na ta problem pa se vsekakor navezuje pojav množične prostitucije. Pigalle, ki je bil vedno znan po zabaviščih in tipičnem pariškem nočnem življenju, je danes izključno mristična zanimivost m zbirališče Senegalcev, ki tu prodajajo izdelke domače obrti za majhen denar, mesto, kjer z gotovostjo lahko kupiš drogo,, mestp prostitutk, ki se dobesedno bojujejo za kliente. Ce s stvarjo nisi seznanien. te veliko bolj
prizadene sprehod po ulici Saint Uenis, kjer so problemi osamljenosti tujih delavcev, mladine brez ciljev ter brezdelnih. šc veliko bolj izraženi. Toliko bolj sem bila pretresena, ker se tu prostituciji vdajajo deklice štirinajstih in petnajstih let, le nekaj ulic vstran pa stoji najsodobnejši pariški trjovski center Forum s svojimi luksuznimi trgovinami. Kontrast med bogastvom in najhujšo revščino je skoraj neverjeten.                 ____
Morda bi Pariz doživela drugače, če bi bila moški, ali pa če bi vsaj imela spremljevalca. Tako sem prepričana, da bi me kirurgj sprejeli kot enakopravno, če bi bila po spolu enaka njim, ravno tako najbrž ne bi dobivala nedvoumnih ponudb na največjih in najbogatejših ulicah enako kot na postaji metroja v zakotni četrti. Ne morem pozabiti, kako me je opazovala vsa družba v lokalu, ko sem z nekaj študenti nekega večera sedela ob kavi in obširno odgovarjala na vprašanja, ki so mi jfli zastavljali. Ženska je v tej djužbi še vedno objekt izkoriščanja, dodeljena ji je kuJiiuja in spalnica v stanovanju, razmišljanja z lastno glavo pa od nje nfliče niti ne pričakuje.
Še sreča, da je življenje med študenti wseeno> nekoliko drugačno. Čsprav imajo v Parizu svojo modo, svoj način življenja, svojo četrt mesia, se srečujejo ob sobotah pred Rockefellerjevo zgradbo v Cite Internaticnale, kjer diskutirajo, izmenjujejo mnenja o politični situaciji v svetu in svoji domovini, kjer se dobijo vsi študentski časopisi, pa se mi zdi, da vsi še vedno iščejo svoj cilj. Res je sicer, da če zavedajo problematike kapitalistične družbe, vendar ne morejo najti svoje poti v boju proti družbenemu redu, ki jim ne ustreza.
Tako so se strnili moji vlisi po celomesečnem bivanju v Parizu. Časa je bilo ravno dovolj, da sem spoznala lepe strani njihovega življenja in začela spoznavati tudi slabe, prq)ričana pa sem, da če bi ostala še dalj časa insi ne bi poiskala ustrezne družbe, mi Parjz ne bi bil več všeč. Verjetno bi me motil njihov način življenja, ki prepušča Vse i odločitve, razen tistih vzvezi z zasebnim življenjem, drugim, neka pasivnost in onemogočenost delovanja v boju za boljši jutri. Svet, kjer toliko pomenijo plemiški naslovi, ugled v družbi, način življenja, kjer se vsakdan govori o zasebnfli»pToblemih velikih filmskfli zvezd in politikov, še aktualnih in tudi že propadlih, , je nam popolnoma tuj. Prevelike so razlike med bogatima in revnimi, še bolj neznosno pa je, da si družba zatiska oči pred ^obstoječimi • problemi.
Škoda, da je toliko bogastev vsega sveta nakopičenih na enem samem mestu. Škoda, da ljudje niso drugačni.
Ljiljana Lješevič
PISMO KULTURNEMU UREDNIŠTVU
Subjektivni impertinentni miselni utrinek ob Klopčičevem filmu, k nam ponuja v primerjavi s prikazano vsebino prav ,,fantastičen' naslov:
ISKANJE
Presenečena sem bila nad polprazno kinodvorano pred pričetkom filma. Po končani predstavi pa sem bila prav presenečena nad svojo vztrajnostjo in vztrajnostjo drugih gledalcev, ki se jim je le posrečilo film gledati do konca. Vzdržali smo verjetno samo zaradi prelepe definicije Andreja Inkreta o KlopčiČevem filmu, kjer pravi nekoliko skrajšano tole: ,,To je najčistejši', klopčevski film" ... film do polne bohotnosti nasičen z estetcitizmom, ki povsem razvidno predstavlja tudi prvi in poslednji smoter in cilj njegove naracije. ,,V tem primeru je film prešel v asociacijski tok slik in je sprejel njegovo formo zgolj kot njegovo čisto imanentno konstrukcijo. Po tem se sama od sebe že v začetku filma ponuja strastna težnja po umetnosti slike, ki se končno sprevrže v integraciji z vsebino v dramatično izkrivljeno verjetno čisto podzavestno in v absurdnem skladu z režiserjevim umetniškim mišljenjem,   v   misel,           kakor*
bolj hoče biti film umetnost, toliko bolj mora biti načičkan in prežet z dezinformativnimi pojavi zelo jasne vsebinske informacije, iz potopisno — esejistične povesti Izidorja Cankaria S poti. V Iskanjih je Klopčic težak režiser. Po eni strani je veiik filozof, estet, skratka v teoretičnem smislu najboljši predstavnik, ki lahko spravi na filmsko platno zelo zanimivo in izmikajoče delo specifičnim sloven^kim determinacijam (Inkret).
Po drugi strani pa se vidi, da skuša realizirati konstnikcijo meščanskega modela mišljenja, pri tem pa ne sledi le formalno logični shemi, ničesar ne razlaga in zelo redko skuša priti od obravnavane snovi in se z njo spojiti. Pri vsem tem dolgočasnem in prisiljenem preskakovanju iz gole forme na vsebino se tako zapleta in komplicira njegova ideja, da se končno mora Cankarjeva misel pod težo njegove preprosto upogniti in se klavrno prilagajati, lahko bi rekli, temu mojstrškemu dolgočasju prav do konca, ko imamo spet redko možnost, da začutimo, da smo gledali povest I. Cankarja v Klopčičevi režijj in ne kot je verjetno biJo mišljeno - Klopčičevo priredbo povesti S poti.
Ali je res tako nujno poznati neko prozno delo, da si potenu sploh upamo sanjati, kaj gledamo ali pa gre za neko novo modno ideologijo, neki zapovrstji izmislekov in predstavitve, kjer je mataforičnost popolnoma zastrta in režiser ne kaže najmanjšega truda, da bi vsaj z žarkom nakazal gledalcu sled in mu tako ostane le niz znakov, občutij, pravti in vrednot, ki so v stalnem spreminjanju          oziroma
nespreminjanju. Klopčič snuje svojo naracijo in fascinantnost na oguljeni alegoriČnosti že preveč dotaknjene umetnosti, ki jo bo dokončno razvrednotil njegov individualistični iskalski razum. Zelo slabo je nadzirana, če. ne sploh nakazana premisa o iskanjih I. Cankarja in M. Klopčiča, zatorej bi bilo res bolje, da namesto tega zelo nepopolnega surogata povesti S poti izda pri Mladinski knjigi slikanico o lepotah Benetk in na naslovnici domiselen plakat, ki nam končno odgo/ori na vsa vprašanja, da je njegovo iskanje še precej boso in krepko v oblačkih.
Mirjana Zatezalo
UPADA VAL »PRESTOW«STVA;;, RASTE VAL ,fKLAP" M .,BAND"
PISMO UREDNIŠTVU 3. november, Priloga Dela, okiogk miza:
Upada val »piestopnfttva", raste val ,,klap' ,,band"
m
O človeku (ljudeh), ki mi je vzburil strah, stud in ogorčenje
So ljudje, ki zbeže mimo tebe. Komai se te   od njega samega. To ne zato, ker za svoja dejanja
dotaknejo, že gredo v pozabo; so drugj, ob katerih   ne more odgovarjati, temveč s temi faktroji šele
spoznaš človeško toplino, pripravljenost za pomoč   razvija svojo odgovornost, Vendar odgovornost
m   razumevanje;   nasproti    njim   brezobzirni,   ima, v omiljeni obliki tudi pravno. Vodenje in
avtaniativno naduti, vendar karieristično uspešni   ,,spuščanje"   nima   teoretično   enotne   razlage.
ljudje. In če ti poleg tega nadomeščajo roditelje,   Poznamo  načine  kako  oboje izvajamo. Zopet
oboji ostanejo v tebi, so preko tvojega sedanjega   dialektika:   beseda  ali palica. permesivnost ali
odzivanja na okolico del tebe. Zato za vzgojo,   '       "               "                   .      _  -   .
pievgojo, ni potrebna samo primerna izobrazba, ni delo kot delo, za specifične zahteve zdaleč nismo sposobni vsi, takšno delo zahteva v humanističnem smislu najšiiše ljudi, ki so obenem notranje močne, optimistično naravnane osebnosti. Selekcija je nujna, selekcija kot pennesivno gledanje na delo z delikventno mladino.
Njega in njemu podobno - različne poznam, poznam, ker sem šest let prebil v institucijah posebnega pomena, zavodfli. V šestih letih desetine Ijudi, med njimi nekaj krasnih, svojemu delu predanih, brez katerih ne bi sam in mnogo drugih prišlo do določene stopnje družbene adaptiranosti. Tega časa ne pozabljamo, ne moremo ga pozabiti, morda ga odrivarao zaradi še prisotnega zastarelega gledanja na mladoletno prestopništvo. Mislim, da snam pravico, saj sem imel pruožnost spoznati to podrocje z obeh plati, odgovoriti, se spomniti ne
brutalno represivno vcepljanje. Zadnjim si bil vedno bližje; tudi izvajal si jfli.
Delo: Smo torej. toleiantni do mladih, ta tolerantnost pa je najbrž le naša obramba, ker niti v družiiii, niti v šoli, mladinskih organizacijah ali kjerkoli že mlademu človeku ne damo tistega, kar bi rabil, ker nima svojega življenjskega prostora.
S. H.: Nisem mislil na tolerantnost v tem smislu, da mu oprostimo, če kaj naredi, temveč na tolerantnost, ob kateri se zavedamo, da v tem trenutku nimamo pravice ali pa možnosti reagirati in naposled '. tudi našo neangažiranost (pod. F. F.)
Poriavadi družba resnično reagira obiambno, z izločitvijo in prepuščanjem te populacije specializiranim ustanovam. V mladinski organizaciji šepa že delo z nepioblematičnimi mladinci, njeno delovanje ne sega globoko med množice, kaj šele do njenfli skrajnosti. Krivi smo v mnoeočem sami in tudi rešitev je v nas samih.
samo njega, za besedami stoji nekaj ljudi, temveč   Gledeoiganiziranja-* prostega   časa,  kjer   še  ni
odgovoriti osebno in čimbolj objektivno. Obenem '-*------------^—- t------.-*—-•*—   ^__ ** ., ,-
se bojim, da določena vrsta ljudi zaseda vodilna mesta in spleta raočno mrežo, ki lahko zavodsko problematJko vme v preteklost. Tudi zaradi sovraštva.
Uvodne besede okrogle mize so namenjene statističnim podatkom, ki pravijo, da naraščanja mladoletne kriminalitete ni, prišlo pa je do kvatitativnih sprememb. To naj bi bilo iznodišče za iazlične teoretične razlage tega področja; stališča delavca iz »neposredne proizvodnje" zastopa Selever Hairič (direktor prehodnega mladinskega dcma v Ljubljani). Poskušam dopolniti, osvetliti njegove izjavs, ki skrivajo strokovno problematične nazore, problematične glede na dejanski način dela z mladoletnimi prestopniki. To ne gre le za osvetlitev, je obenem izziv odgovora, želja po diugfli ocenah in mnenjih o tej problematiki. Seveda brez blefa, izmikanja in laži.
Delo: Neodkrite zadeve so nedvomno nevarnejše od odkritih. Večkrat je moč slišati, da mladoletniku   z   rastjo   življeniskega   standarda
storjen^a ničesar kompleksnejšega. Oproščati je težko, morda težje kot ljubiti, o ciljih in zloiabah, pravicah in možnostih kasneje.
Uelo: Slišali smo besedo demokracija. Kaj ta beseda pomeni pri vzgoji mladih? Gremo se tolerantnost in demokracijo tudi takrat, ko imamo pred seboj ,,trd" primer prestopništva.
S. H.: Poskusimo definirati pojem demokracije. Mlad človek naj ve, kaj je dopustno in kaj ne. Pri mladoletniku je treba ustvariti motiv   - to pa pomeni  garanje.  Čestokrat  je   moč  slišati, mladim
malo   dajemo.   Jaz   trdim   nasprotno, ogromno   jim   damo,   toda  na   nepravi  način. Arhitekt je na primer naredil igrišče, starejši smo o tem glasovali, izbrali prostor ter odločali, kje in kako  se bo mladina zabavala. Ne poznam pa primera, da bi v to pritegnili mlade. In zato bi se vprašal: kako pa se prilagajamo mladim? Hočemo le, da se oni prilagajajo nam. (pod. F. F.)-Da, da mlad človek je subjekt in ne objekt. fi in tvoji se niste prilagajali mladim, s trdo
—^v^v,..^ ^ j.-oV« «-.Vwy^we- .»..»«». močno roko si sam sebi prilagajal druge. pogum upada. Morda pa zato prihaja do zdmžb, ki Spominjam se pavloviča z Dolenjskegl kako si ga »jihpraktičnovsibojimo.Kdonajbibiltosti.la      *   MJ za   ^   ^         ^  ^  vlekel \
h, a ?mt UT^ k 2*^1 * tbj??S zSozdravniku, takrat ko smo nabijaU ročaje za mladoletnikov, katerih 9bna§anje je č«tokrat tudi   Gorenje. Spominjam se tvojega prilagajanja, vedno
v šoli skiajno predrzno? S. H.: Primeri nekultumega obnašanja v avtubusih, na cesti, šoli itd. žmjo, mi pa jih ne registriiamo. Spiašujemo se, kaj smo starili za določenega mladoletnika, še pnden se je pojavil pred javnos^jo zavoljo prefcišVuL Tidim, da zelo malo, in to v imenu neke demokracije, ki pa prinaša mladoletniku več škode kot koristi. Zavedati se moiamo, da mladoletnik za svoja dejanja ne mare odgovarjati, prav tako ne more sprejemati in kompenzirati tako močnega pritiska demokracije, kot mu ga mi vsiljujemo. Vptašanje je torej, kaj pomeni mladega cloveka »voditi^ m kaj predstavlja mladega človeka ^ustiti" (pod. F. F.)
Preden se mladoletnik pojavi pred javnostjo (zakaj se pojavi? !), živi v družini, oziroma njenih nadomestkBi - pri rejnikih ali kot posvojenec. Ne izbini si očeta in matere, prav tako mu ni dana možnost, da vpliva na kraj svojega rojstva - ali je to podeželje ali mesto, ali bo imela širSa okolica pozitiven vpliv na njegovo začetno problematičnost. Sicer je postavljen v pasiven položaj, tako da je njegov nadaljnji razvoj predvsem odvisen od zunanjfli faktorjev, pa tudi
zadnje besede, brez najmanjše tolerantnosti. BUo je batin in strahovanja. Ali pa, ko se je Miha Jerala drrpo stopnicah: ,,Sejo pomagaj, dajva", tisti Mflia Jeraša, ki mi je razbil nos, tisti Miha, ki je pred teboj vodil PMD, tisti Miha, za katerim sem pred pobegom šestnajstleten vpil: ,,ubil te bom, nekoč te bom ubil...", tisti Miha, ki ga nikoli ne pozabim in mu ne oprostim. Delo: Včasfli se zdi, da se vsi skupaj obnašamo kot ,,gasilci", da resnično premalo storimo za preprečevanje prestopkov.
S. H.: Pri povratnikfli je približno štiri odstotke takšnih, katerim je dejansko težko pomagati. Hočem reči, da nekaterim od tdi ni moč pomagati z običajnimi sredstvi. Pozdravljam pa zamisel, da bi vsi skupaj več napravili v krajevni skupnosti. Ta prizadevanja je treba družbeno podpreti, kajti prq>ričan sem, da bi krajevna skupnost, kamor se mlad človek vrača, lahko naredila vse tisto, česar nfliče izmed nas ne more. (pod. F. F.) Kakšna so to neobičajna sredstva. Mar spet bodeče žice in pazniki s pendreki. V institucijah, ki se ukvarjajo s kurativo, je še nekaj takfli predlagalcev. Mar niso dovolj razpadli gradovi Izven mest, umetna osamitev?
Ko sem se vrnil s ,,specialne vzgoje", me ni sprejel nfliče. Mnogi niso odzdravili na običajen pozdrav, največkrat tisti, ki govore o odprtosti KS.
Delo: Ni morda družbeno-politično angažiianje v krajevnih skupnostih malce vprašljiva zadeva? Ob tem, da imajo ljudje ogromno časa za pogovore o komunali, civilni zaščiti in o vseh mogočih drugfli stvareh, skoraj nič pa ne razpravljajo o mladini? Pa tudi sicer mladih ni poleg, ko se pogovarjajo o tem, kaj bodo naredili. In ker gradimo za jutri, pomeiu, da to počnemo za tiste, ki so danes miadi.
S. H.: Težava je v tem, da ne vemo, kako bi uredili naš odnos do mladoletnfli prestopnikov, ki mora biti drugačen, kot je danes. Kako doseči, da ga bo okolica spiejela, da ga bo sprejel blok, kjer živi, da ga bosta sprejela sosed aU soseda? V besedah smo neverjetno napredni, zelo daleč smo prišli. Ko pa pogledamo, kaj smo dejansko naredili, opazimo, da smo še daleč zadaj (pod. F. F.)
Za konec pa to o besedah, o dejanskem odnosu. Ostajam brez besed.
Pripisati je potrebno to, kai so ostali udeleženci omenili, a niso navedli konkretnfli imen, mnogi bi prav gotovo bolj nazorno argumetirali svoje poglede, tisti, ki so na tem področju gairali in šc danes garajo za napreanejSe obravnavanje mladoletnega prestopništva. Pionirsko delojepred vojno opravil F. Mličinski, prvi mladinski sodnik, pisatelj in humanist, pravi prijatelj tistih brez gnezd. Po vojni di. Bionislav Skaberne, njegovo delo nadaljuje dr. V. Skalar, glavni pobudnik in piedstojnik oddelka za specialno pedagogiko lut FF. Mnogi drugi sodelavci iz kriminološkega inštituta in PA oddelek za MVO. Vihunec njihovega delaje eksperiment v Logatcu, eden _ izmed najnaprednejših projektov permesivne "^ • naravnanosti prevzgoje, ne le pri nas, ampak v svetovnem merilu. Omenim naj nekaj imen, katera občudujem in sem jim hvaležen: Bečaj, Lokovškova, Pupis, Skoflek, Ravnikar in množica anonimnih defektologov, v katerih živi zavest o pomembnosti, človečnosti njihov^a dela. Kjer je sovraštvo, je tudi ljubezen.
Še vedno veljajo besede Frana Miličinskega iz konca prejšnjega stoletja: Cloveka, družbi enakopravnega in enako zavezanega stori šeie vzgoja. Kaj hasne ta šola in šoloobveznost otroku, ki ne more šole obiskovati, ker nima čevljev, obleke? Kaj mu hasne šola, katera ga izključi, ker je tak in niti ne more biti drugačen, n^o sta mu zanikrna roditelja? Šola ga izključi in ga pusti na cesti in šele, kadar je izvržen iz človeške družbe in ji postane neprijeten, se ga človeška družba spomni in ga zapre!
AKO MARSIKATERI OTROK TlCl V BLATU, NI SE SAM TJA POSTAVIL, ODKAZAN MU JE BIL PROSTOR.
Frančič Franjo (Grablovičeva 28, Lj.)
t
Torek 11. decembra
PROGRAM
.9^0 sprejem za rektorje univerz in tuje goste pri rektorju, Vegova m      ulica 1.
^1.00 Slavnostna seja univerzitetnega sveta v veliki dvorani Skupščine
SR Slovenije, šubičeva ulica 4.
K      Slavnostni govornik akademik dr. h. c.Josip Vidmar član pred-™      sedstva SR Slovenije.
13.00 Odkritje kipa Edvardu Kardelju pred poslopjem Univerze.
19.00 Večer ljudskih plesov in pesmi z akademsko folklorno skupino »France Marolt« v Drami SNG.
Sreda 12. decembra
^O.OO Promocija častnih doktorjev Univerze Edvarda Kardelja v Ljub-H        ljani v zbornični dvorani Univerze, Vegova ulica 1.
¦11.30 Sprejem za udeležence promocije v prostorih Univerze.
&ESTDESETLETNICA UNIVERZE EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI
i3.00 Otvoritev razsLave grafičnih listov iz arhiva Akademije za likovno
umetnost, Poslovni centef Iskre, Trg revolucije.
20.15 Koncert Akademskega pevskega zbora »Tone Tomšič« v dvorani ^.       Slovenske filharmcnije.
Četrtek 13. decembra
9.00 Posvetovanje na temo »Univerza v združenem delu«, ki ga orga-^ nizirata Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani in Gospodarska B zbornica Slovenije v prostorih Ekonomske fakultete Borisa ^        Kidriča, Vojkova 69.
,  13.00 Otvoritev študentskih domov ob Alendejevi ulici.
______________________13
OGLAS
Vse Studente, ki so pripravljeni vnesti samoupra^aie, demokratične odnose (raztožiti njihov pomen in i2i praktidno izvajati) med osnovnošolsko in srednješolsko mladiao na katerem koli področju od dela v krožkih, za katete m nujno, da so le marksistični, raznoraznfli interesnih . dejavnostih, komisijah, razrednih aktivnJh in osnovnih organizacijah ZSMS, vabimo k sodelovanju. Mentorstvo priporočamo predvsem študentom, ki se nameravajo po kočnanem študiju zaposliti v tako imenovanih vzgojnoizobraževalnih organizacijah. S tem se bodo izognili neljubim presenečenjem in razočaranjem ob vstopu v zbornico in delu z mladino. Pred prihodom na delovno mesto boste torej spoznali konkretne razmere in možnosti delovanja v njih.
Tovrstne oblike dela bi kazalo vključiti v vžgojnoizobraževalne programe organizacij, ki pripravljajo človeška bitja (? ) za delo v vzgojnoizobraževalnem sistemu, kot delovno prakso.
Vsi tisti, ki ste torej pripravljeni aktivno sodelovati v preobrazbi NAŠEGA vzgojnoizobraževalnega sistema, oglasite se v prostorih mestne konference ZSMS na C^aletovi 5 v Ljubljani!, II. nadstropje in pustite tam najpotrebnejše podatke (ime, priimek, naslov bivališča v Ljubljani ali biižnji okdici), da vas ob prvi priliki zberemo skupaj in se pomenimo o metodah dela in mestih delovanja.
Opomba: Če zaradi tega ali onega razloga ne najdete poti do Cigaletove 5, se oglasite v prostorih univerzitetne konference ZSMS na Trgu osvoboditve 1, kjer prav tako pustite zgoraj že omenjene najpotrebnejše podatke.
Koordinacijski svet mladih v vzgoji
in izobraževanju
priMKZSMS
DušanTurk
IZVRŠNI SVET SRS O PREDŠOLSKI, OSNOVNOŠOLSKIVZGOJIIN ŠTIPENDIRANJU
V  stedo, 28. novembra, je zasedal slovenski izvisni svet in med drugiin obravnaval predioga zakonov o vzgoji m varstvu predšolskih otrok in osnovni šoli, ter družbeni dogovor o štipendijski politiki v SRS. V razpravi o predlogu prvega zakona so člani IS menili, da je priprava na osnovno šolanje zelo pomembna, in da mora zato postati sestavina predšolske vzgoje povsod. S tem se seveda moramo strinjati, kajti vedeti moramo, da je načrtna in kvalitetna predšolska vzgoja tista, ki lahko (ni pa nujno) odpravi nekatere vzroke socialne diferenciacije in omogoči enakopravnejše osnovnošolsko in s tem vse nadaljnje izobraževanje. Ne pozabimo besede ,,nekatere'\ kajti vzrokov socialne diferenciacije ta vzgoja ne more odpraviti. Vzroki tičijo v načinu produkcije in produkcijskih odnosih, ki se jih moramo lotevati z drugačno akcijo. Koliko smo sposobni zagotoviti enaicopravno šolanje vsem, na žalost ni stvar tega predloga, ki stvar sicer lahko izboTjša. Toda le izboljša, ne pa odpravi! Vprašanje je tudi, ki pa ga ne bomo obdelovali tu, koliko ni že enakopravnost za vse, neenakopravnost za nekatere. ki so v večini?
V   razpravi o predlogu zakona o osnovni šoli jebilo rečeno, da za celodnevno šolo ne moremo za^otoviti vseh pogojev, da naj se maksimalno števOo učencev na tazred zmanjša iz sedanjih 36 na 32, kar zahteva seveda dodatna materialna sredstva, itd. Clani izvršnega sveta se niso strinjali s predlogom iz javne razprave, ki pravi naj bi na koncu prihodnjega petletnega plana zahtevali od vseh učiteljev v osnovni šoli visokošolsko izobrazbo, ker menijo, da kljub žeijam in potiebam za to ni stvarnih možnostL V SRS imamo danes 6 odstotkov učiteljev z visoko izobrazbo, 52 odstotkov s srednjo in nekaj nad 12 odstotkov z neustrezno izobrazbo. Za ostalih 31 odstotkov ni podatkov?
Clani izvršnega sveta so dali tudi pristopno izjavo k družbenem dogovoru o štipendijski politiki v SR SIovenijL Odbor izvršnega sveta za družbene dejavnosti je opozoril, da je ta dokument ,,prehodne" narave in da ga bo potrebno uskladiti z reformo vzgojno izobraževainega sistema, ki je pred namL Upamo le, da ne na račun izplačevanja štipendij učencem, dijakom in Studentom!?
ib.
Njegove stflce s svežimi tokovi alivetrovi ki kdaj pa kdaj zavejejo tudi pri nas, vzdržujejo posamezniki, ki jfli pesnik s svojo eminentnostjo priklene nase in jim nato hitro izsesa kri in hrbtenico, da ostane od njih le še prazen skelet. Ti individuumi so zadnji eliksir mladosti, virenergije in dobrodošel veter, ki prevetnije zatohlost njegovega novejšega ustvaijanja.
Šalaman pa v zbitki ,JPo sledeh divjadi" prevetri samo syoj prvi del zbuke s podnaslovtJm ,,DOBER DAN IZTOK". Brez dvoma je v pivem delu največ poskušal, prcdvsem zaradi spodbudne mjekdge mladostnega eliksiija. Šalamun paraftaziia pesmi mlajšfli avtorjev, vključuje do absurda abstr&tno jezikoslovje, napihnjeno slikovite primae in prehaja iz slovenščine v srbohrvaščino. Za vsem tem pa se kljub vsemu skriva on, previdno in nekje iz ozadja vse ureja, sika in destmira. Očitno je njegova moč predvsem v tem in tu je pondcod luciden in dognan, ponekod pada v destrukcijo zaradi nje same. V ostalih dveh delih z naslovoma ,JPLATON, ISLAM, BARNETT NEWMAN in SVETU GORE", ki ju je težko uskladiti z močngšim prvim delom, se Salamun vtne v temačnost svoje sobe, vrne se v udoben fotelj, s katerega je tako laliko komentirati in destruirati. _                 .     .
Tudi svoje metode pisanja ne skriva, ampak jo razgrinja kot načrt pied bralca. Dobro se, da moramo Slovenci vedno imeti kakšnega Ibn Kabdula, ki z varne višine gleda na nas, nas usmerja in poučuje: ,,ne drenjaj če je človek. (lep in mlado božanstvo prej ali slej pnde v   pas   ki   mu   je   interesanten),
ALl GRE TOMAŽ ŠALAMUN RES ,^O SLEDEH MVJADl"?
Petnajsta pesniška zbirka Tomaža Salamuna ,,Po sledeh divjadi", ki je zagledala luč sveta letos pri založbi Lipa je nadaljevanje pcsniškega opusa tega, morda v prihodnosti največjega slovenskega pesnika tn ni izpolnila našega pričakovanja in optimizma, ki ga je poet zbudil ob izidu svoje prejšnje zbirke »Metoda angela". Kdo je pravzaprav Tomaž Šalamun? Tega ne ve niti samjtako naj bi potem vedeli šele njegovi bralci in občudovalci. Sam ne ve, kaj počne, vsi tisti, ki pa se delajo,
da  nekaj  vedo,  so navadne  reve,
pravi poet sam.
Vsi vemo, da je Salamim radikalno spremenil tok slovenske -
to takrat pretirano v tradicijo ujete
—          prešernovske          tradicije.
Radikaliziral je tako motiviko - če je ni sploh ukinil - kot formo in
uvedel besede iz pogovornega jezika
ter dodal temu še ščepec kletvic.
Ali- nadaljuje z radikalizacijo tudi
sedaj, ko je nesporno že ustoličen
pesnik  in  ga  ne priznavajo samo
reakcionarni    nazadnjaki,    katerih
trmasti poskusi m!ajše lahko samo
zabavajo?
Vsekakor    še    nekaj    poskuša,
vprašati pa se je treba, ali mu to tudi
uspeva. Zdi se, da so njegove zadnje
zbirke    le    b!ed    odsev    njegovih
prvencev,   o   kakšnem   radikalnem
premiku pa bi težko govorili. Morda     naslednja
Salamun meni, da radikalizacija ni    svetlobe   je
več mogoča, ali pa se je zadovoljil z
doseženo stopnjo.
natančnih infonnacij sicer ni (ker mrtvi ne govorijo marsikaj pa se le da) razbrati iz mojih pesmi. Moj princip je ta: ko umre zadnji ibn kabdul postanem( jaz ibn kabdul. ko v aleksandriji ni več ničesar razen nesnage in muh) postanem jaz aleksandrija..."
Po sledeh divjadi torej ne uvrščam med Salamunove svetle trcnutke, čeprav so to stare pesmi, nastale pred šestim-leti. Se pravi, dabomona njegove današnje čakali še nekaj let. Dobro pa se čuti, da nekdo izgublja moč in zanimivo bo videti, kaj bo prinesla njegova zbirka       ,,Zgodovina
.....__.    ,.    oranžna",   ki   je    v
programu Obzorij za leto 1979.
Matjaž Potokar
I
9etek 14. decembra
9.00 Posvetovanje na temo »Univerza v sdruženem delu« v prosto.ri^i 13.00  Sprejem sa udeležence posvetovanja^ki ga.prtredi Gospodars^a. Ekonomske fakultete Borisa Kidriča, V6jkovaM69.    - -     «                      zbornica Slovenije v prostorih Ekcmamske fakultete Borisa Ki-
driča, Vojkova 69.
IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA TRG OSVOBODITVE.l/II, soba 86 Uredništvo:
Franc Milošič-glavni urednik Igor Bavčar- odgovoriu ureanitc, Bojan Korsika, urednik za teorijo, Igor Žagar, urednik za kulturo, Rudi Podgornik, urednik za naravoslovje, A.G.Cala             likovna
in tehnična oprema, Nives Vidrih - lektura, Mitja Maruško -prodaja, Tanja Zgonc-tajnica,         likovni sodelavec Goh Zvonko. Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih urcdništva, Redni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17. urL Priprava a tisk BEP Dnevnik/ Vesna Škrbec, Mišo Kotnik.Roman Rot, Majda GrdadoInik.Marija Sokač, Veronika Vidrih, Niko Rebek, Vera Dobovii Ksenya Šurk,        .Drago Pečenik/Tisk.tiskarna Ljudske pravice   -Celoletna naročnina: za dijake 5O.-din, za študente prav tako; za ostale 75.- din; Poštnina plačana v gotoviai, rokopkov ae vnčamo in pisem uredništvu ne        honoriramo.
Izdajateljski .svet:
Rudi Rizman, Primož Heinz, Mile Šetinc, Matjaž Maček(predsednik)
Marjan Kunej, Bojan Korsika, Franc Milošič, Branko Bratkovič,
Igor Bavčar, Tomaž Kraševec, Jaaez Topovšek, Aatoo Vrbovec, fiorut
Eržen;
Št. žiro računa :   50101 - 678 - 47303 z obvezaim pripisom ca Tribuno !
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 z dne 22.01.1973.