98
O porotah.*)
Govor dr. Tomana v deželnem zboru.
V 5. seji sedanjega deželnega zbora sem jaz, in z mano mnogo enako mislečih na vlado vprašanje zastavil: ali ona misli in kedaj misli deželnemu zboru vprašanje predložiti, ako bi bilo prav, da se v tej deželi porotne sodnije vpeljejo.
Temu vprašanju vzrok mi je bilo več opazk in besed ministrov v državnem zboru, posebno pa državnega gospod ministra, ki se je zastran tega prav določno izgovoril, in potem gosp. ministra pravstva v seji 2. julija 1861 in 2. majnika 1862, kjer se je očitno govorilo, da obravnava in posvetovanje o redu kazenskih pravd v državnem zboru na to čaka, da poprej deželni zbori odločijo, da se porote vpeljejo ali da se ne vpeljejo. Pričakovati nam je bilo toraj , da bo slavna vlada še v sedanjih sejah z dotičnim vprašanjem pred deželni zbor stopila.
Vlada je meni in mojim podpiravcem na to vprašanje odgovorila, da naj zdaj takega predloga ne pričakujemo, da bo temveč red kazenskih pravd poprej ustavni obravnavi predložen in da potem še le bo vprašanje o porotnih sodnijah na dnevni red deželnih zborov prišlo.
To me je napotilo, da sem izročil deželnemu zboru predlog o porotah, kterega hočem dostojno podpirati. Moj predlog se glasi:   Slavni deželni zbor naj sklene:
v
*) Čeravno je ta beseda že menda znana vsakemu našemu bravcu, rečemo vendar se enkrat, da porote so sodbe, v kterih priseženi možje določujejo: ali je kakega pregreska ali hudodelstva toženi človek kriv ali ne, in potem se le sodijo sodniki.
99
„(jlede na to, da je z ozirom na omiko in družbene in politične razmere na Kranjskem zlo zlo želeti , da se vpeljejo porotne sodnije; ker je dalje živa potreba, da se sedaj veljavni red kazenskih pravd na podlagi ustavnih pravil premeni, in ker je to slavna državna vlada že obljubila, naj deželni zbor Vojvodine kranjske po §. 19. d. r. predloži:
„Slavna državna vlada naj , če je mogoče, že v prihodnjem državnem zboru predloži, da se ustavno obravnava red kazenskih pravd s porotami za občne in velike privatne hudodelstva, kakor tudi za vse s tiskanimi spisi kazni vredne djanj a."
Za prvo posvetovanje o tem predlogu naj se izvoli odbor 5 udov.
Že pred sem omenil, da imam pravilno pravico ta predlog narediti že po smislu §. 19. d. r., in ker se o tem dvomiti ne more 7 nočem te pravice bolj natanko razjasnovati.
Tudi o njegovi bistveni znamenitosti hočem danes le toliko govoriti, kolikor mi se zdi o tej reči v deželnem zboru povedati potrebno.
Pri vsem tem pa vendar moram nekaj omeniti. Pravoslovci in državniki so v ustavnih državah potrebo porotnic že davnej spoznali, one so po mojih mislih stariše, kakor ustave v sedanjem pomenu, ali saj izvirajo v življenji narodov iz vira tistih Časov, v kterih seje pripušala obravnava društva, ustanova socialnega življenja in presoja človeških djanj ljudem, odbranim starašinom ali pa voljenim po rojstvu, premoženji ali po tankem, ki so se na drug način odlikovali.
Se le v poznejih časih, ko je vlada opravila takih sodnij prevzela, je prišla v njih roke ne samo samostal-nost sosesk, temuč tudi sodništvo naroda v kazenskih zadevah.
Kar je toraj v državnih zadevah, državno oskrb-ništvo, kar je samostojnost sosesk, kar je svobodnost v zakonodajstvu , to je v pravniških, sodniških zadevah vdeleženje naroda pri kazenski sodbi, to so porotne sodnije, namreč povračba pravic, ktere so prav za prav narodova lastnina.
Iz tega se lahko razvidi, da se pri vprašanji, ali naj se porote vpeljejo, gledati ne sme na narodovo omiko, temuč da so one dokonita pravica narodov, kakor prvotna pravica razsoj in najbolj naraven način, da se narod vdeleži pri sodbah kazni vrednih djanj.
Porote niso v tem smislu neobhodno z ustavo sklenjene; al jez si ne morem ustave, prave ustave misliti, da ne bi blagor državljanov z razvitkom in po-vzdigo omike, s podeljenjem narodnih pravic na mesto birokratičnih državnih uradov doseči hotla in da ne bi želela volji narodovi, kjer koli se ta razvijati hoče, toraj tudi v sodniških rečeh, ustreči, — take ustave, pravim, si ne morem misliti.
Utegnil bi mi kdo ugovarjati, da sem v prvi in tudi v drugi zadevi preveč rekel; zavračam take ugo-varjavce s tem, da jih spomnim praktičnih Albionovih sinov (Angležev), ki imajo že več stoletij skušene ustavne naprave, ktere so težavno, po velikih bitkah in s prelivanjem krvi dobili, opominjam ustave angležke , da se tamkaj izobražen možak v Londonu, da se tam cvet angležkega naroda, kakor v omiki zaostalo ljudstvo v veliki britanski državi dragocenega dara ustave in posebno porotnih sodnij razveseljuje. (Klic: Dobro!)
Ustava, ktera misli, da bo brez te naprave živela, ni iz pravega namena rojena in ne misli iz pravega namena uzdržati se; ona nima prave podlage, za druge ustavne pravila, ker so ravno porotnice v mnogih zadevah njihov ščit, pokrivalo in njih bramba. (Pravo!)
Zatoraj se pa tudi nahajajo v Ameriki, na Anglež-kem, v Holandii, Belgii, Italii in večidel tudi po Nem-
škem in v novejih časih se  tudi  na Rusovskem o vpe-ljanji porot posvetujejo.                               (Dal. prih.)
107
O porotah.
Govor dr. Tomana v deželnem zboru.
(Dalje.)
Ustava avstrijanska 4. sušca 1849 določuje v §. 103 s kratkimi pa tehtnimi besedami, da imajo biti sodniške obravnave očitne in ustmene, pa določuje tudi za-tožbino pravdo in porote tako obširno , kakor sem jih jaz nasvetoval, namreč porote v občnih, v velicih in tiskarnih hudodelstvih ali prestopih. Ko je ta naprava po ministru, ki je sedaj na čelu Avstrije, ustavljena bila, je ta minister pravstva ustanovo porot pri Njih Veličanstvu cesarju s temi besedami podpiral: „Noben del pravice ne potrebuje tako natančnega predelovanja, kakor ravno kazenska obravnava. Vašega Veličanstva vladi je naloženo, take premembe zakonodajstva vpeljati, kakoršnih pravica v kazenskih obravnavah potrebuje, če hočemo zadostiti velikemu napredku in tirjatvam vednosti in posebno ustavnemu življenju."
S tako določnimi, s tako krepkimi besedami je takratni minister pravstva porote v Avstrii zagovarjal in tudi vpeljal. Skušnja je učila, da so se porote veliko bolj utrdile in ukoreninile, kakor se je pričakovalo. Po ti skušnji seje pričakovalo, da bodo one za nedolžne pre-ganjance in za politične zatožence milo zavetje, in da se bodo njih korenine tako zarastle v srca avstrijanskih narodov, da jih nobena moč ne bode več mogla iztrgati.
Mislim, da bi se bilo to zgodilo, al prezgodaj je pri-drla takrat nevihta, mrzla grudnova nevihta v letu 1851 in je drevo iz tal izrovala. Naslednji čas je Bahova zima bila še bolj sovražna, da se to drevo ni več moglo vsaditi, — pa zdaj je prišla za Avstrijo zopet mila spomlad; v nji sije zopet solnce svobode, in mi smo našli — reči moram, veselimo se zastran te reči — na vrtu, kjer se drevesa avstrijanske svobode sadijo, tistega moža vrtnarja, ki je bil takrat vsadil drevesce porotnih sodnij. Pričakovali smo, da bo on ne le ostale drevesca prostosti zasadil in gojil; pričakovali smo posebno, da bo ta mož drevesce, ktero je pred njim nevihta izrovala, zopet vsadil in ga tako zavaroval, da ga nobena nevihta zatreti ne bo mogla. (Pravo, pravo!) Ta nada se nam pa v ustavi ni spolnila. Upajmo, da pomanjkljivosti in zadržki, kteri se zavolj razmer Avstrije proti vpeljavi porot naštevajo, ne bodo dolgo več podpore imeli pri vladi, če nam ravno besede gospoda državnega ministra, ktere je govoril v 95. seji državnega zbora, nekako up kalijo. Rekel je takrat: „Zopet moram zagotoviti, da ima vlada trdno voljo, to napravo utelesiti, in da to svojo voljo ni mogla drugače pospešiti, kakor s tem, da je v načrtu kazenske obravnave porote upo-trebila", pa dalje je v svojem govoru rekel: „ vlada je svoje prepričanje očitno razodela, da naprava, ktera se mora tako zelo ujemati z okolinostmi narodov, tudi različno obravnavo tirja. Po stopnji omike in narodnih okoliščinah se ima to vprašanje rešiti. Ne more se ta reč vpeljati, dokler niso osebe , ktere bo vlada poprašala, namreč deželni zbori raznih kraljestev, svojega mnenja o porotah razodeli."
Prve besede nam obetajo porote, druge pa nam tako rekoč upanje, da se vpeljejo, jemljejo, kakor tudi skušnja kaže. Prašali smo, ali se nam obljuba spolnila ne bo; — odgovor nam upanja ne daje.
Že iz tega in iz druzega vzroka, da se namreč ravna vpeljava porot po stopnji omike, po narodih raznih kraljestev in dežel in da so narodne zadeve v Avstrii take,
108
da stanuje skoraj v vsaki deželi ne po en narod, temuč mnogo narodov, že zavoljo tega pravim, nam ni nič dobrega^ v tej reči pričakovati.
Ce se mora toraj vpeljava porot po takih okoliščinah ravnati, prosim naj mi se toliko časa dovoli, da nekaj teh dozdevnih zadržkov, ki se očitujejo, pretresem in njih neveljavnost dokažem.
Pravijo, da se po narodovi omiki ravna potreba, primernost in korist porotnih sodnij.
Že sem rekel, da so narodi večidel že v najstarejih časih porote imeli; da je bila najprva, najprosteja, naj-naravnejša razsodba kazenskih in političnih zadev razsodba po voljenih možeh.
Tako je bila pri germanskem in tudi pri slovanskem narodu in še sedaj se nahajajo v nekterih hribih pri Slovencih prostovoljne domače sodnije, kjer se manjši stvari ob nedeljah pod lipo po voljenih starašinah ali pa umetnih možeh presojujejo.
Sploh se ne tirja od porot, da so priseženi možje pravoslovci (zvedenci v pravoznanstvu) in posebno omikani možje; bistvo porot je sodba obdolženeov po možeh njihovega stanu. Prvo, kar se od porotnikov tirja, da imajo srce za pravico in resnico, in to za pravico in resnico občutno srce, gospoda moja! je pri prostem narodu bolje ohranjeno, kakor pri tistem narodu, čigar stanovi so si sedanjo omiko še le prilastili. (Pravo, prav dobro!)
Za to ni druzega potrebno, kakor umno spoznanje dogodbe in njenih okoliščin, ktere vediti je potrebno, da se razsodi: ali je djanje, ktero se preiskuje, zares kazni (štrafenge) vredno ali ne. Ta zmožnost pa, to živo čutje pravice in tak razum se ne more ljudstvom sploh, tudi ne avstrijanskim narodom, in ne našemu bistroumnemu in pravicoljubnemu ljudstvu odrekovati. Mi ne moremo v naši deželi porot zato zavreči, da rečemo, narod je še premalo omikan, zato naj se ne vpeljejo porotne sodnije. (Pravo, pravo!) Ce bi se sem ter tje hotlo premalo omike očitati, tirjam jaz za naš narod, ki v državljanskih in kazenskih zadevah toliko pravega mnenja in čutja pravice kaže in tudi v resnici ima, porotne sodnije. Vzrok, ki smo ga ravno sedaj premišljevali, posebno pri nas nikakoršne veljave nima.
Drugo, kar se je ugovarjalo, se je brž ko ne ugovarjalo zavoljo narodnih in političnih zadev posebno ene dežele. Ta dežela, kraljestvo češko, v kterem a/5 Cehov in 8/5 Nemcov stanuje, ne sme vzrok biti, da se porote ne vpeljejo v Avstrii in ne vpeljejo v tej deželi. Hočem toraj sedaj overe od narodne strani ob kratkem pretresati, in naštel bom prigodke, ki se pripetiti zamorejo v deželah, v kterih različni narodi prebivajo. Znalo bi se na Ceskem primeriti, da bi stal Slovan pred nemškimi, Nemec pred slovanskimi porotniki, ali da bi stal Slovan ali Nemec pred priseženimi možmi svojega naroda, ali pa eden izmed teh dveh pred možmi obojnega jezika.
Ce je toraj zatoženec pred možmi svojega naroda, se samo po sebi razume, da je reč pravična. Tudi tisti ne morejo nič ugovarjati, kteri pravijo, da je narodna različnost na poti vpeljavi porotnih sodnij, ker po tem takem bojo zatoženci in sodniki enega naroda.
Kar se tiče drugega, če so namreč zatoženec in porotniki različnih narodnost, bi poprašal: ali je to resnica, da se avstrijanski narodi sovražijo? ali je to res, da se črtijo, ali da je le domišlija nekterih ljudi, ki zdražbe delajo med narodi. (Pravo, pravo! prav dobro!) Gospoda! morem in moram reči, da ne, če kdo reče, da se avstrijanski narodi pisano gledajo. (Pravo, pravo! prav dobro!) Take razprtije ni, in če bi tudi bila, jo mora temelj državnih postav — postava enakopravnosti — poravnati; ona mora tej razprtii konec storiti, in jo
v prijatelstvo premeniti. (Pravo, dobro!) Razprtije se zamorejo le takrat napraviti, ako en narod druzega zatira. (Resnica!) To pa ne bi bilo pravično, ker imamo glavno državno postavo enakopravnosti. Le tisti, ki zamorejo pozabiti glavne državne postave, morejo v različnosti narodov zapreke najti, da se porote ne vpeljejo.
(Dalje prihodnjič.)