Poštnina plačilna v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. Št. 25.
LOV
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 50 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za i n o s t r a n s t v o celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 19. junija 1956.
Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Kam jadramo?
Slovenci nimamo preveč ljudi, ki bi imeli Priliko in sredstva, da si ogledajo široki svet. Te dni sem srečal enega izmed teh srečnežev. Prepotoval je že večji del Evrope in pozna jo približno luko dobro, kakor našo državo. Tem lažje primerja razmere v svetu z domačimi. Mož je oster opazovalec in si svoja opazovanja skrbno zapisuje. Razumljivo je, da me je zanimala njegova sodba o naših razmerah in o našem razvoju v zadnji dobi. Z obotavljanjem je spočetka odgovarjal na moja vprašanja, polagoma pa se je razgrel. Z mladeniškim navdušenjem je govoril o krasotah slovenske zemlje, ki se mu zde po vsakem povratku iz tujine lepše. Manj navdušen je bil za naše razmere. »Kako vam ugaja Ljubljana? Ali ni napredovala v zadnjih letih?« »Po svoji zunanjosti da, drugače pa, oprostite, raje molčim.« — Nekaj kritičnih opazk z moje strani pa mu je razvezalo jezik.
Poznal sem prejšnjo Ljubljano, filistrsko sicer, politično nerazgibano kakor danes, zaspano, a pri tem solidno, pošteno, evropsko. Ljudje vljudni, njih zunanjost skromna, a čedna, mladina vzgojena, uradnik vesten in uslužen, obrtnik zanesljiv in izveden v svojem poslu, vedenje v družbi Jdostojno, 'življenje na ulici sicer malomestno, a disciplinirano. Ljubljana se je merila v teh ozirih s katerimkoli zahodnoevropskim mestom.
Danes: Zdi se mi, da ie vse življenje iz tira kakor da bi se bili sprostili prej skriti in zatajeni goni. Neko prostaštvo se je razpaslo in še' ponašajo se z njim. Na idici. Nekdo hiti mimo mene in me s komolcem porine v stran. Gospe pred menoj se ne godi nič bolje. Fantalin je, modno oblečen. Kolesar je od zadaj zadel ob te. Misliš, da se bo opravičil. Narobe, opsuje te z barabo in drvi dalje. Izven Ljubljane. Na Golovcu. Ljubljanski polikani gospodiči, napol dorasli, se zabavajo s tem, da mimoidoče tuje gospe in gospodične obmetava jo s snegom. Noben gospod jih ne favrne, ker se boji, da bi jo izkupil. Na tramvaju. JJ?užba komaj odraslih deklet in fantov se vrača '■ 12ieta. Huronsko vpitje, brezobzirno vedenje nasproti sopotnikom. Prostaško govorjenje. Nihče yiin}tv poguma, da bi mlade objestneže zavrnil, /danka ne doživite, da bi mladenič odstopil svoj sedež postarni gospe. Višek vljudnosti je, če ga odstopi kakemu dekletu. Opazujem mladino, po-slusain njene pogovore, na ulici, na športnem prostoru na kopališču, povsod isto. Med pristno ljuDijansko mladino ne ločiš dijaka od vajenca ali navadnega postopača in fičfiriča. Govorjenje je surovo, ni stavka brez kletve, in če se kateri dostojno izraza, je prej ko ne doma s kmetov. Ljubljans. i žargon Frtavčkovega Gustla je v zadnji dobi močno obogatel na tujih laških, 'tur-športnih izrazih in kletvah in današnje poulično ljlll> jansko narečje postaja čedaije zoprnejša godlja, aplosna posurovelost se izraža pač fudi v jeziku. Mlada dama na ulici se ti skraja zdi kakor prava parižanka — dokler molči. Uradnik ob tvojem vstopu piše dalje in te pusti čakati. Ce mu obrneš hrbet in greš, je ves začuden. (Ne trdim, da bi bilo to pravilo.) Pravite, da so to nialote, zunanjosti, a na osnovi takih zunanjosti ?! (ujec ustvarja svojo sodbo o nekem narodu in 'Vjtvi- Snažnost, solidnost, poštenost, točnost,
' J1 nc?st so bistvene lastnosti civiliziranega na-l0C U. i }?vgantna obleka še dolgo ni vse, zlasti če v najbližji bližini srečaš največjo bedo
in ce
zunanja^ eleganca le s težavo zakriva dejansko Sir,0TKT°- K pravi civilizaciji spada tudi neka skladnost med zunanjim pojavom in resničnim položajem. Mislim na visokomerstvo, ki od nekod prihaja k nam in se vidno širi. Pri marsikateri našminkam »dami« bi dvomil, če ima snažno spodnje perilo. Nič redkega, da ima elegantno oblečen ml ar en ie pošvedrane čevlje. Dovolj sem opazoval ljubljansko življenje, da imam o tvar-nem položaju našega človeka svojo sodbo. Težko,
da bi kje na evropskem severu ali zahodu srečal toliko brezposelnih, ko v Ljubljani. Zlasti boli človeka, ko vidi toliko otrok prosjačiti.«
Segel sem mu v besedo. Opomnil sem, da so to tipični pojavi povojnega življenja, ki jih srečuješ povsod, ne samo pri nas, ker so nasledek razpadanja meščanske družbe. Stare oblike družbenega življenja so v razkroju, ker nimajo več življenjskih pogojev, nova družba z novimi življenjskimi pravili pa je še daleč na obzorju. Živimo pač v prehodni dobi z vsemi znaki razkroja in presnavljanja.
»Upoštevani povojne razmere, a ne uvidevam, zakaj bi moralo biti v Ljubljani slabše ko drugod na evropskem zahodu. So države, kjer je vprašanje brezposelnosti težje ko pri nas in vendar je socialna pomoč vse drugače izvedena ko tu. Ni je opravičbe, da so brezposelni v tej 'meri prepuščeni svoji usodi. Z zanemarjanjem mladine, s tiranjem mladih ljudi v beračenje in po-stopaštvo si vzgajamo zarod, ki utegne postati še prava šiba božja za ves narod. Že pri drugi mladini, ne izvzemši dijaštva, opazujem, da ima pogosto prav anarhične pojme o osebni časti, možatosti, zvestobi, resnicoljubnosti in poštenosti. Občutek imam, ko da bi neka plast moralno najšibkejših, v svojih strasteh m gonih najbolj sproščenih elementov nadvladovala vse druge ter dajala zunanjemu življenju svoj videz in pečat in da bi se bil boljši del ljubljanske družbe poskril in potajil.«
To so vaši vtiski. A kje vidite vi vzroke teh pojavov in od česa si obetate zboljšanje teh razmer?
»Preveč me vprašujete. Sami ste naznačili, kje je globlji vzrok današnjega stanja. Vendar bi se
tudi v današnjih razmerah dalo mnogo storiti, če bi slovensko razumništvo ne stalo tako brezdelno nasproti vsem tem pojavom. Ljubljana je danes vseučiliško mesto, je kulturno središče slovenskega naroda, a se svoje naloge prav malo zaveda. Politične in narodne zavesti je manj ko pred vojno. Brezbarvno in brezizrazno je njeno življenje, prepleskano po tujih vzorcih. Tuj svet mu narekuje ritem in nič ne čutiš v njem utripa slovenske duše. Na vseh šolah od najnižjih do najvišjih vlada duh. ki je tuj slovenskemu življenju. Ta duh nas odtujuje samemu sebi in kulturni Evropi. Nič se mi ne zdi nujnejše, ko da se stvori krepka duhovna in moralna slovenska elita, ki bo, gradeč na najboljših slovenskih in evropskih idejnih in kulturnih izročilih, polagoma obrazo-vala nov tip slovenskega človeka. Ta elita bo morala potem napovedati brezobziren in organiziran boj vsemu prostaštvu, vsem zoprnim izrastkom našega družbenega življenja.«
Poslovil sem se od moža. Očitno sc mu nekoliko toži po starih časih. Morda tudi v srcu ne verjame vsega, kar trdi. Slovenci radi sebe obtožujemo in te obtožbe pretiravamo. Gotovo pa je v njegovih opazovanjih mnogo jedra. Kar priznajmo si, da smo v stiku z vzhodom raje prevzemali od njega slabe strani ko dobre in smo se
Slovenci koreninimo po svojem bistvu v zahodni kulturi in prelom z njenimi izročili mora roditi raznovrstne anarhične pojave ter nas tirati v moralno in kulturno propadanje.	P.
#
Opomba uredništva: Prvi pogoj za zboljšanje razmer je, da smo v svoji hiši svoji gospodarji. Današnja popolna odvisnost onemogoča vsak resen odpor proti zlu, ki nas duši. Ta odvisnost služi tudi prerada namenu, da se odtegujemo lastni odgovornosti in vse zvračamo na Belgrad.
Dr. Ivo Štempihar:
Varščine demokracije
Po dokajšnjem presledku, odkar so na tem mestu izhajali sestavki o demokraciji, fašistanov-ščinarstvu, se povrnimo na področje tega predmeta, ne zato, da pomnožimo število tistih, ki dandanes zlasti z desne strani premlevajo besedo demokracije, temveč da se dotaknemo najkritič-nejšega trenutka demokracije: demokracije v nevarnosti.
Demokracija razpravlja, prepričuje, vabi; demokracija ceni vsakogar, zlasti po njegovi osebni vrednosti za družbo. Demokracija sloni na enakopravnosti vseh v družbi. Zato zametuje — silo. Toda s tem vodilom in s tein načelnim nasprotovanjem sili in uporabi sile daje demokracija sama orožje tistim, katerih delovno sredstvo je sila: saj jim daje svobodo, da se zberejo in s silo zavzamejo oblast nad vsemi drugimi, ki so za to, da naj se oblastuje brez sile.
Politična demokracija je oblast in uprava po sovladanju in soupravljanju vseh. Če Je med temi »vsemi« le nekaj tistih, ki se udeležujejo sovla-danja in soupravljanja z namero, da si s silo preskrbijo premoč, je sposobna vprav demokracija sama, spraviti tiste na površje, do oblasti, in tako pokopati svobodo in enakopravnost ostalih. Ko bo nasilnik na oblasti, se bo skliceval na to, da ga je demokracija postavila tja, ter bo začel kovati postave, ki naj ga obdržijo zoper voljo ostalih na oblasti. Govoril bo tudi o tem, pa šele od zavzetja oblasti naprej, da je izvršil revolucijo, da je njegova volja volja vseh (saj so me poslali na oblast vsi!) in da je zato njegovo nasilje naj večja demokracija sploh.
Politična demokracija računa z močjo duševne volje pretežne množice v določeni prisilni družbi človeštva, ne da bi pri tem zatirala manjšino, ker je manjšina. Demokraciji so tedaj potrebne množice, ona se naslanja na gibanja mas. Mase v
človeški družbi pa niso tisti, ki v današnjem gospodarskem in družbenem redu upravljajo in izkoriščajo proizvodnjo, temveč tisti, ki z delom ustvarjajo, tisti, ki žive od dela. Ko je postalo gotovo, da bo s splošno volilno pravico posredna demokracija ušla iz rok manjšini družbe, ko je postalo gotovo, da je s pravo demokracijo nujno zvezana reformacija upravljanja in izrabe proizvodnje, si je poiskala moralno neizbirčna, duševno pa visoko razvita manjšina družbe novo pot, novo sredstvo za obdržanje moči ifad množicami, je preiskala vodila demokracije, zlasti politične, in ugotovila, da se bo dala s pomočjo vodil posredne demokracije kljub splošni volilni pravici rešiti njena dosedanja moč, ne samo rešiti, celo utrditi, povečati, še bolj zavarovati, kakor hitro se ji posreči, ukleniti za svoje skrite namene: mase. Uk len jene mase naj spravijo na površje polipe manjšine družbe, vse drugo je potem naloga — te manjšine.
Manjšina družbe je namreč odkrila, da demokracija, ki smo jo videli do današnjih dni, ni pazila na svoje varščine, da je štela varščine celo za nasprotja lastnim vodilom. Manjšina družbe je to izrabila z uspehom povsod tam, kjer se ji je posrečilo z gibanjem mas ustvariti — fašizem. Mase jc pa pridobila — če izvzamemo tvarna sredstva, od katerih mase tako niso videle niti vinarja — z novimi mističnimi gesli in z rafiniranim odkrivanjem nedostatkov njene demokracije, meščanske demokracije, tiste, ki za mase delovnega ljudstva sama ni nikdar imela — demokracije. In kjer je zavojevala mase vsaj za toliko časa, da so spravile na površje polipe manjšine, tam se še drži, kjer pa je to poskušala od zgoraj navzdol in zato tajila fašistične namere, tam je bila kratkotrajna, tam se drobi, ziblje in lovi: v prvih davi mase zavest, da so same pomagale, v drugih pa jih gloda neprizadeta zavest mas.
Nauk uspešnega fašizma se torej glasi za demokracijo tako. da tudi demokracija ne sme zanemarjati lastnih varščin prav dotlej, dokler niso upravljalci in izrabijevalci proizvodnje sami — »demokratizirani«. Kadar bodo namreč proizvajalna sredstva samodejno na razpolago samo demokraciji, t. j. ko nastopi enakost nasproti proizvajalnim sredstvom, bo ta enakost sama varščina demokracije.
#
Govoriti o varščinah demokracije je kočljiva stvar. Kajti tudi o tem govorijo in pišejo večkrat prav tisti, katerih obnašanje na oblasti je čisto prostaški fašizem. Pri nas imate prav za prav več
Misel javne kuhinje v Ljubljani, v kateri bi dobivali hrano brezplačno ali za primerno ceno vsi potrebni, se mi zdi prav posrečena. S tako ustanovo bi bil storjen velik korak naprej v našem zaostalem socialnem skrbstvu, bila bi pa tudi najlepša počastitev spomina na pokojnega kralja, ki je sam dal lep zgled v tej smeri s tem, da je ustanovil v Belgradu velik Dijaški dom, ki ima v njem več sto visokošolcev popolno oskrbo. Tej precej podobno napravo ima tudi Zagreb v tako imenovani Aleksandrovi ustanovi.
Da bi ustanova, za katero je sprožena misel, odgovarjala, bi morala ustrezati slovenskim razmeram. Služiti bi morala ne samo dijakom, ampak tudi drugim slojem: uradnikom, delavcem, obubožanim obrtnikom. Predvsem seveda dijakom vseh šol. Statistika slušateljev našega vseučilišča izkazuje leto za letom stalno padanje dotoka iz vrst kmečkih in delavskih slojev. Prej, v boljših gospodarskih razmerah, se je slovenski dijak še nekako prebil na tujih vseučiliščih: s skromnimi podporami od doma, z instrukcijami, ustanovami, a največ s stradanjem. Danes je to nemogoče, pa če bi kdo bil še tako velik umetnik v stradanju.
Narod brez zdravega naraščaja razumništva mora izbirati v osnovi. Do zdaj je kmečki stan še lahko bil nosilec, ohranjcvatelj in branilec narodne misli, bodisi sam kot konservativen element, da se tujstvo pri nas ni moglo uveljaviti, ali s tem, da je dajal narodu može — kulturne delavce, glasnike in vodnike. Trubar. Vodnik, Prešeren, Levstik in vsi drugi naši veliki duhovi so izšli iz kmečke hiše. Zadnji čas pa je nastal v tem pogledu zastoj, ki mora navdati z največjo skrbjo vse, ki jim je razvoj in bodočnost slovenskega naroda pri srcu.
Četudi bi se postavili na ozkosrčno stališče, da je produkcije razumništva preveč, je že sedanja njegova razdelitev na posamezne stanove nezdrava. Dijaki s kmetov izginjajo, iz delavskih družin jih že skoraj več ni. Prevladujejo pripadniki imovitejših slojev in uradniški sinovi.
V	ljudskem pomenu in narodnem pogledu pa ti
Povest O
Zamorec je potoval iz Srednje Afrike v evropsko mesto. Civilizacija se širi precej naglo po svetu, kultura žal ne. Ta zamorec je vedel, kaj je civilizacija, to se pravi, mislil je, da je vedel: gledal je od daleč bogate plantažnike, dostojanstvene evropske uradnike in častnike. Brskal in listal je tudi po evropskih ilustriranih časnikih. In tako je videl in vedel, kaj in kako je treba, da je človek »civiliziran«: frak in bela kravata in manšete in čevlji na lak in tako naprej.
'listi zamorec je bil kolikor toliko premožen. Kako in zakaj, ni tolikanj važno v našem primeru, ali gotovo je, če bi ne Bil premožen, ne bi bil mogel potovati v Evropo. Kakor tudi večina, velikanska večina Evrojpcev ni tako premožna, da bi mogla potovati v Afriko, že celo ne tja v Srednjo Afriko. Ker je bil torej ta zamorec premožen, ker je slišal in videl, kaj je evropska civilizacija, ni bil še malo v zadregi, ko se je napotil v Evropo. Šel je v prvem pristanskem mestu k evropskemu krojaču, odpasal si jc opasnik iz opičjega usnja, dal si je umeriti Irak in drugo (glej zgoraj), vrgel se v lak in klak in ko je tako na lastno veliko zadovoljstvo ugotovil svojo popolno evropsko enakopravnost, se je šel ogledovat po evropskem svetu.
Pa je bil kar takoj hudo razočaran nad tem evropskim svetom in njegovo civilizacijo in kulturo, kar je seveda za pravega zamorca eno in isto. Že takoj prvi pristanski delavec ne le, da ni imel laka in klaka in najnovodobnejše sainovez-njce — celo strgane hlače je imel na sebi in njegov platneni predpasnik je bil ves umazan. Sploh je bilo necivilizirano oblečenih in obutih ljudi da nič koliko, in cenene zabave so iskali po gostilnah, in če je tu pa tam opazil bolje oblečenega človeka, je ta često nosil knjige pod pazduho, namesto sodobni frak in klak. Skratka, prave civilizacije in kulture ni v Evropi, zato se je naš dobri zamorček odločil, da bo učil te Ev-ropce evropske omike in olike, na katero so že
garnitur politikov, katerih politika obstaja v tem. da vedno nekaj »čuvajo«. Karkoli, in v tem »karkoli« je prav v današnjih dneh tudi »demokracija«. To so pač profesionalci, ki jih obstajanje kake druge podobne garniture »nasprotnikov« naravnost vzdržuje in ki bi bili nesrečni, ako bi nasprotne garniture res popolnoma zmanjkalo. Na ta način imajo legitimacijo ravno zu tisto »čuvanje«, kar je tako lepa naloga, če si jo kar sam natakneš.
Zato nas prav nič ne mika zaiti na tak »teren«, pa se bomo rajši pobavili z določenimi varščinami demokracije, s tistimi, ki bodo zadele v prvi vrsti prav te profesionalce.	(Sledi.)
nikoli niso bili zanesljiva opora in dovolj trdna hrbtenica.
Vzroki, da je tako, so različni, vsi pa so gospodarskega značaja. Drago učenje, ki bi po ustavi moralo biti brezplačno; drago življenje in nemožnost zaslužka, ki bi omogočal študij. Dražjih študijev, kakor sta zdravstvo in tehnika, si dijak, ki ni rojen pod srečno zvezdo, ne more privoščiti. To daje misliti, in če smo našli vzroke, jih moramo odvrniti.
Vzroke poznamo. Slep je, kdor jih ne vidi. Če že ne moremo odpraviti vseh vzrokov in takoj, nas to ne more navdajati z malodušjem, da bi sploh ne začeli. Prvi korak je prav za prav že storjen; saj je nekaj denarja že zbranega. Menda okrog milijona dinarjev. Ali odbor, ki ga upravlja, se zavija v molk. Znesek pa ni bil zbran v določen namen in je zato potrebno, da pride zadeva na javen razgovor. To ni stvar posameznikov ali celo kakih samozvancev, nego vse javnosti. Pravico, povedati svoje, imajo zlasti tisti, posamezniki in skupine, ki so kaj dali, bodi prostovoljno ali drugače. Časi so težki, pa je treba dobro premisliti, kako se bo obrnil denar.
Ljubljana že ima nekaj javnih kuhinj. Nekatere uspevajo, druge životarijo. Precej jih je že propadlo. Osrednje dijaške kuhinje nimamo. Ustanovitev take je nujna potreba. Združitev več kuhinj v eno samo bi mnogo pripomoglo k znižanju upravnih stroškov, pocenitvi in zboljšanju hrane. Ni ravno neobhodno potrebno, da bi se združile upravno; dovolj je, če bi bile pod eno streho. Prednosti take združitve so na dluni. Velika kuhinja bi lahko bila urejena po vseh zahtevah moderne higiene: kuhanje s plinom, prezračevalne in hladilne naprave, osrednja kurjava, pravilno vskladiščenje na debelo nabavljenih živil, izurjeno osebje, strokovno nadzorstvo itd. itd. Vzorna kuhinja bi bila privlačna tudi za take, ki lahko plačujejo, s čimer bi znatno pripomogli k \njcnemu uspevanju. Sedanja razkosan ost na tem področju je razkošje, ki je za maloštevilen narod precej drago.	J-r.
zamorcu
menda popolnoma pozabili. Celo to se dogaja, da se usekujejo evropski preprosti ljudje v nekakšne robce, potem pa te robce zvijajo in clevajo nazaj v žep — višek neciviliziranosti! Saj vendar na slikah ilustriranih časnikov ni bilo nič takega — očitna kulturna zabloda torej!
In zamorec je začel učiti Evropce evropske civilizacije, v veliko kratkočasje teh zadnjih, in v angleških in ameriških listih je ta in tak zamorec zmeraj hvaležen predmet burk in satir.
Na tega zamorca smo se spomnili, ko smo brali v belgrajski »Pravdi« poročilo o ljubljanskem velesejmu. Beograjčan seveda, kako da bi ne imel pravice gledati od zgoraj ljubljansko podeželsko preproščino. Ljubljanski ženski svet glede toalet popolnoma nemoderen. Ljudje se razveseljujejo ob vrtiljakih, namesto v varietejih. Namesto da bi se izobraževali ob kakih ekscentričnih plesih, so zadovoljni s skromno jedačo in pijačo. In očitna revščina vsepovsod.
Za časa Živkovičeve vlade je izdal železniški minister strogo naredbo,
kakor tisti ofrakani zamorec,
mene. Že z ozirom na to. ker so železničarji kot prometni nameščenci najbolj izpostavljeni kritičnemu pogledu evropskih popotnikov.
Vsak in celo' poročevalec »Pravde« ve, da se ta naredba ni tikala slovenskih železničarjev.
Tudi če se njihove žene in hčerke niso mogle navduševati ob najnovejših pariških modelih.
Zato bi priporočali gospodom »z juga«, da ne dajejo več pouka o civilizaciji in kulturi nam. Tem bolj, ker jim njuno bistvo tako ni jasno. Kajti če bi jim bilo, bi vedeli, da ne delata frak in klak olikanega in omikanega človeka,
„Rdeči križ in njegovo poslovanje"
Glede na naš sestavek v letošnji 16. številki pod tem naslovom nam piše dravski banovinski odbor Rdečega križa med drugim:
»V Vašem uglednem listu z dne 17. aprila t. I., štev. 16 ste na 4. strani objavili članek pod naslovom »Rdeči križ i.i njegovo poslovanje«, v katerem omenjate s kratkimi besedami naše pojasnilo ter poudarjate, da ste svoj komentar glede interpelacije narodnega poslanca Jevtiča sami označili kot pogojen. Pri tem ste vprašali, čemu si Rdeči križ postavlja ali kupuje drage palače v Belgradu, »ki jih vendar za svoje zadeve in opravke ne potrebuje, ker bi mu jih sicer ne bilo treba oddajati v najem in čemu oddaja odvečne prostore v najem svojim lastnim funkcionarjem.« I udi vprašujete, »zakaj bi bil avtomobil za humanitarno društvo, kakor je Rdeči križ, potreben«. Končno ste stavili na naš odbor prošnjo, da »Vam v korist javne morale natančno pojasnimo, kako je s poslopjem Rdečega križa v Belgradu, čemu se je to poslopje sezidalo, kaj je z društvenim avtomobilom in koliko slovenskega denarja je šlo v vse te zadevščine«.
Zgradbe Rdečega križa v Belgradu so bile zidane iz skladov bivšega srbskega Rdečega križa, kateremu so razni premožni členi in prijatelji darovali jako visoke zneske, oziroma v svojih oporokah volili prav izdatne vsote. Dokaz, da so ti premožni sloji v polni meri upoštevali delovanje srbskega Rdečega križa. Zgradba je bila pa potrebna tako za pisarne Glavnega odbora, kakor tudi belgrajskega oblastnega odbora, končno pa tudi za veliko skladišče za sanitetni in drugi material Glavnega odbora. Za vse te prostore bi moral plačevati Glavni odbor visoko najemnino, če ne bi imel lastne zgradbe.
Odvišne prostore oddaja pa v najem nekaterim oblastim, odnosno zasebnim strankam. Če je med temi slučajno tudi I. podpredsednik našega društva senator Svet. Tomič, za društvo gotovo ne pomeni to nobene škode, ker je bila stanarina za vse prostore, ki se oddajajo v najem, komisionelno določena. Zgradba Rdečega križa v Belgradu se pa da po vsej priliki v slučaju potrebe spremeniti tudi v bolnišnico.
Avtomobil je za tako društvo, kakor je Rdeči križ, iz raznih razlogov nujno potreben; prosimo pa, da nam oprostite, ako teh razlogov točneje ne navajamo, ker so nekateri rezervatne narave.
Kar se h koiicu tiče prispevkov prebivalstva dravske banovine za Rdeči križ, Vam sporočamo, da smo se obrnili za pojasnilo na Glavni odbor, kateri nam je z dopisom z dne T t. m., E. br. 9462 sporočil med drugim sledeče:
V času od 1. januarja 1921 (ko je bil ustanovljen Rdeči križ kraljevine Jugoslavije) do vštevši 31. decembra 1935 je prejel glavni odbor:
a) od odborov društva .... Din 2,204.379.06
b) od drž. oblastev, vseh drugih
ustanov ter privatnih oseb .	„	435.272.50
Skupaj ................................Din	2,639.651.56
V istem času je nakazal Glavni odbor našemu odboru in ostalim enotam
raznih podpor v gotovini .	.	. Din 3,065.398.70
raznega materiala pa v vrednosti ,,	170.800.—
Skupaj ................................Din	3,236.198.70
Enote v dravski banovini so tedaj prejele za Din 596.547.14 več, kakor So poslale Glavnemu odboru.«
Ker nam je seveda samo in edino na tem, da se dožene resnica, priobčujemo tudi to pojasnilo prav radi. Del naših vprašanj ta dopis tudi pojasnjuje. Vendar mislimo, da ne bo samo za nas, ampak tudi še za marsikoga drugega čudno, da ne more društvo pojasniti, zakaj bi mu bil avtomobil potreben, ker so bojda »nekateri razlogi zanj rezervatne narave«. Nadalje bi opozorili, da se je društvu pri seštevanju prispevkov in podpor očitno pripetila pomota. Kajti iz vsebine dopisa samega izhaja, da je prejel glavni odbor od društvenih (torej vseh banovinskih) odborov in od države do 31. XII. 1933 skupaj Din 2,639.651.56, izdal pa je ne samo dravskemu banovinskemu odboru, ampak izrecno po besedilu navajanega dopisa tudi ostalim enotam za razne podpore skupaj znesek Din 3,236.198.70.
Popolnoma nemogoče je torej, da bi bile dobile »enote v dravski banovini za 596.547.14 Din več, kakor so poslale Glavnemu odboru« — kakor zatrjuje dopis. Ta znesek več so dobile marveč vse enote Rdečega križa v državi.
Ali z drugimi besedami in za kar nam v pričujočem primeru gre: še zmeraj ni pojasnjeno razmerje med prispevki Slovenije in med podporami, ki jih prejema Slovenija kot pomoč.
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije«!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo raziirjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«.
Za veliko javno kuhinjo
(Dopis.)
SLOVENITA
Stran 3.
Opazovalec
svoj začetek in svojo preteklost, iskati v nji svoje
Odločnih besed in dejanj je treba
V	Splitu izhaja jugoslovensko-nacionalni list »Zov sa Jadrana«. Kot, jugoslovensko-nacionalni list se seveda navdušuje za fašizem in Mussolinija, prav kakor slavi ta dva tudi »Pohod«, ki 'n vsak hip sicer rad utajil sleherno zvezo med fašizmom in nacionalizmom. »Zov sa Jadrana« je za toliko bolj simpatičen, ker svojega navdušenja za fašizem prav nič ne prikriva, niti mu ni za kako spogledovanje z demokratično mislijo, ki jo hoče iz previdnosti še zmeraj uganjati »Pohod«. Kar naravnost se marveč navdušuje
in jih dobesedno navaja:
»Ne dovoljujem, da vlada večina. Večina obstoji iz pokvarjencev in nevednežev. Zakaj bi se dala ljudem te vrste oblast samo zato, ker jih je mnogo. Zgolj dejstvo, da glasujejo vsaka štiri leta, zaslepljeni od demagogije misli, ki jih ne razumejo, še ne delajo iz te večine činitelja, ki bi bil sposoben za vlado.«
Te besede so precej znane in tudi pri Mussoliniju niso bile izvirne. Da bi jih zavračali z logičnim dokazovanjem, ni vredno, njihova miselna šibkost je že tako na prvi pogled dovolj očitna. Zanimivo je samo to, da se zdi vsakemu nacionalistu samoumevno, da je prav on tisti, ki spada med nepokvarjence in izobražene, da je torej prav on poklican, da »vodi« ljudstvo iz »demagogije«. Kii iti še na misel mu ne pride, da bi utegnili preudarni in izobraženi ljudje ravno nacionaliste imeti za pokvarjence in nevedneže, še pomislijo ne, da bi prav v Jugoslaviji, z njeno dolgo povestjo nacionalnih režimov, ne bilo nič lažjega dokazati, kakor to. Da bi bil torej najnaravnejši nasledek iz te ugotovitve in nacionalne logike o vladanju poštenjakov in izobražencev, da se vzame vprav nacionalistom vsaka pravica, vtikati se kakorkoli v vladne opravke, zlasti tudi vsaka mogočost, da sploh pridejo kdaj do oblasti, torej tudi sleherna aktivna in pasivna volilna pravica ...
In, če so tudi nacionalisti na to kdaj pomislili
—	očitno računajo z načelno strpnostjo demokracije, ki prizanaša včasih le preveč tvorom na družbenem telesu in jih trpi, namesto da bi jih izrezala.
Kakor pa naj bo velika in vseobsežna svoboda v demokratični družbi, tako velika le ne sme biti, da bi omogočala spodkopavanje prav tega načela •svobode same, da bi šla na roko svojim grobarjem.
V	saku družba, če ni v razsulu in če ima v sebi nravstvene misli in načela, mora ta načela zastopati in braniti zoper tiste, ki jih zlorabljajo in zanikujejo. Prav kakor ne da nobena družba, da bi svobodo kdo razlagal tako, da sme svobodno krasti, ubijati, uganjati nasilstva. Demokratična družba je bila doslej v pogledu političnih asocialnih ljudi najbolj širokosrčna. Povojna politična zgodovina uči, kam to vodi tudi tam, kjer se je fašistični nacionalizem povzpel s pomočjo demo-kraticnih naprav, jih je zatajil tisti hip, ko je pnsel na oblast in jih nadomestil s surovo silo. o surovo silo, ki je stala dokaj krat več tvarnih. nravstvenih in človeških žrtev, kakor vsi drugi hudodelci skupaj.
Zato je edino pravilen sklep in zahtevek, da se varuje sleherna svobodna družba pred nacionalističnimi zanikovalci ljudske svobode kakor pred vsakterimi drugimi hudodelci. In da se brani in ravna odločno, nepopustljivo. Pa se bo kaj kmalu pokazalo, da fašističnega nacionalizma sploh ni. Jn tisti, ki so ga najbolj vneto pridi-govali ga bodo zatajili od enega petelinovega petja do drugega. Zakaj tudi to je bistvena lastnost nacionalistične kakor sploh vsake nasilnosti: strahopetnost, ki ima samo pogum, dokler jo nekdo krije od »zgoraj«. Od tam zgoraj, kamor zmerom zavijajo svoje oči. ..
Slovenska beseda
O	slovenščini, njenem duhu, njeni izrazitosti, pa tudi o malomarnosti, s katero varujemo ta zaklad, je napisal »td« v »Slovencu« med drugim tele resne besede:
»Miselna lenoba in trgovska poslovnost ter lahkota, predvsem pa nespoštovanje materinega jezika so vzroki današnje plitkosti v jeziku, neslovenske sklad-n.i‘N mednarodnih izrastkov, ki naš jezik delajo revnejšega za toliko besed, ki bi jih lahko dal iz sebe,
kolikor se poslužujemo tujih nadomestkov. Tak ,l( 21 boli, ne zveni, preplehek in izkvarjen je njegov zvo ■, zato ga slovensko uho ne prenese in pesnik ga vizi »med črepinje črep!« Ob njem imamo zavest, da sm° °ddaljili od pravega počela ustvarjajoče slovenske besede, h kateremu se moramo povrniti z vsem svojim hotenjem in se ob njem preporodih! Z raznimi brusi« res da odstranimo mnogo teh izrastkov, toda z njimi se ne obudimo ustvarjajočega duha! In tega nam je danes treba. »V začetku je bila beseda...« Zato se moramo.vrniti v svoj začetek, da pridemo do pravirov tvornega studenca, ki brizga nove besede iz sebe, moramo se iz svojega medlega svetovljanstva obrniti docela z \so ljubeznijo k sebi, poglobiti se v
podobe, predvsem svojemu jeziku. Pretrgali smo razvojno nit, ploden stik s preteklostjo in z narodom, zato naša ustvarjalna jezikovna sila peša. bister stu-den ec se gubi kot v pesek in le tu in tam pri posebnih mojstrih besede žubori bistra voda studenčnica, ki je edina zmožna osvežiti našo suhoto. Niti današnji pisatelji nimajo prave ljubezni do jezika, temveč samo do snovi in do stvarne resničnosti; v besedi ne vidijo in ne čutijo duha, zato so pravo nasprotje besednim umetnikom iz predhodne dobe, ki pa so tudi grešili v tem, da so besedo preobloževali, da je bila često le prazen mehur brez vsebine. In zato je treba, da zraste najprej pri pisateljih smisel za vrednoto besedne tvorbe, da se iz plitkosti izraza in povprečnosti pojmov dvignejo v zavestno tvorenje in izvirno osebnostno oblikovanje novega čuvstvovanja in doživljanja, ki bo dalo tudi novo močno slovensko besedo, edino pripravno in zmožno natančno izraziti današnje notranje življenje slovenskega človeka. Iz razmerja do besede lahko sodimo na ljubezen do naroda, in če hočemo resnično ljubiti narod, moramo ljubiti najprej njegovo besedo nad vse, kajti ta stoji v začetku ...
Danes se prevzema vse z lahkoto s tujega, često nam najbližjega zelnika, brez ozira na to, da imamo že sami podoben ali pa celo isti in boljši izraz. Danes se celo radi bahamo s tujim perjem in rabimo tujo besedo s ponosom, češ, saj jo tako rabi naš gospodar! In zato danes slovenskega človeka, ki je po krvi in knjižni preteklosti zvezan z duhovnim razvojem svojega naroda, do žalosti zaboli, ko na vsakem koraku naleti na tuj izraz, ko vidi, kako Slovenci nezavedno odstopamo od lepih, polnih in sočnih izrazov, v katere so naši očetje dali toliko svojega gorečega srca, da jih premalo branimo, da, da jih mečemo z lahkoto čez plot in da obešamo iz svojih hiš zakrpane zaplate, sešite za silo iz odrezkov bogve odkod! Na smetišču leže naše besede, na bogatinovi mizi pa se okorno obirajo mednarodni izrazi in pije vino iz južnih krajev in to v času, ko smo se začeli zavedati, da imamo doma vsega tega na pretek in je slajše in boljše in naše. Zdaj vemo, da moramo čistost naših starejših besed ohraniti, lepo dediščino še povečati. Zato nam je treba več ljubezni do naše besede, do naše ustvarjalne moči, do pravirov naše samobitnosti, na katere začetku je bila in je beseda.«
Bivši konfiniranci dobijo odškodnino
Leta 1933. so bili na odredbo ljubljanske banske uprave pod dr. Marušičem dr.- Korošec, dr. Kulovec, dr. Natlačen in dr. Ogrizek konfinirani po raznih krajih na jugu države. Konfinirani so bili na podstavi § 12. zakona o 'varstvu države, po katerem smejo politično-upravne oblasti konfina-cijo odrediti le na osnovi razsodbe rednega sodišča zaradi potepuštva, pijančevanja in podobnih pregreškov, ki se jih imenovanim ni moglo očitati. Imenovani so se zategadelj pritožili na upravno sodišče v Celju, ki je razglasilo konfi-naeijo za nezakonito in nedopustno. Zaradi te razsodbe so bili vsi členi upravnega sodišča brzojavno upokojeni, na njihovo mesto pa imenovani drugi pod predsedstvom znanega bivšega upravnika zagrebške policije dr. Janka Bedekoviča. Na pritožbo bana dr. Marušiča zoper sklep upravnega sodišča pri Državnem svetu v Bel-gradu je ta razsodil, da je konfinacija zakonita. Konfiniranci so bili osvobojeni šele po marzcj-■skem atentatu na podstavi posebne izjave, ki so jo bili podali. Nedavno je Državni svet revidiral svoj prvotni sklep in v nasprotju s tem razsodil, da je bila konfinacija nezakonita in zato nedopustna. Prizadetim bo sedaj menda priznana odškodnina, do katere imajo po zakonu pravico. Je pa tudi postavna določba, da odgovarja za škodo kdor jo je vedoma ali iz nemarnosti zakrivil. Krivda je tu očitna, znani so pa tudi krivci; zato smo mnenja, da naj državna blagajna znesek, ki ga bo izplačala, zahteva od krivcev, pa naj so kdorkoli. Če velja zakon za eno, naj velja tudi za drugo stran; drugačno ravnanje bi bilo polovičarsko in krivično. Ne gre, da bi stroški za škodo, povzročeno po očitnih samosilnežih, šli iz ljudskega žepa.
Javno protestno zborovanje
Zadnjo nedeljo, 14. t. m., je zborovalo na Jesenicah pred postajo kakih 500 ljudi. Predmet zborovanja je bila naša bolniška mizerija. Zborovanje je vodil dr. Stanovnik, zapisnikar je bil dr. Štempihar. Govorniki so opozarjali na kričeče razmere, znane vsepovsod, ki pa kljub vsem protestom ne premaknejo stvari v meri in na način, da bi se nase bolniško vprašanje rešilo, kakor gre z ozirom na naše zdravstvene razmere, kakor gre zlasti tudi glede na naše javne dujatve. 11 koncu zborovanja je bila sprejeta ta-le resolucija:
Slovenke in Slovenci, ki so se sestali na javnem zborovanju slovenskega delovnega ljudstva na Jesenicah cine 14. junija 1936,
L ugotavljajo, da državna zdravstvena uprava v Sloveniji ne ustreza niti najprvotnejšim zahtevam človečnosti in kulture ter najmanjšim dolžnostim države nasproti državljanom, naj si je Slovenija tista, ki ima najmanjše zaostanke na javnih dajatvah, in tista, ki ji dolguje država že sedem milijard slovenskega, za javne dajatve izterjanega denarja;
II. obsojajo to stanje javno, kar najbolj odločno in ogorčeno;
111. zahtevajo,
a) da se nevzdržne razmere v ljubljanski bolnici brez odloga odpravijo s postavitvijo potrebnih zasilnih lop in z nastavitvijo zadostnega števila primerno plačanih zdravnikov, bolničarjev, oziroma strežnic;
b) da se brez odloga zgradi v Ljubljani na kraju, izbranem od strokovnjakov, nova tipična centralna javna bolnica po sodobnih potrebah in zahtevah in to bolnica s kliničnimi oddelki in s popolno samoupravo;
c) da se zgradijo v Sloveniji, kjerkoli je kra-
ievna in prometna potreba, nove bolnice, ki se odo same upravljale, zlasti pa, da se zgradi v sporazumu z upravo Bratovske skladnice taka bolnica na Jesenicah za vse kraje, ki so jim Jesenice prometno središče;
IV. se zavezujejo, da hočejo uresničenje gornjih zahtev trajno nadzorovati in se zanj boriti ter poživljajo a k -cijski odbor, da vztraja tudi v bodoče pri načetem delu, da stalno Jn trajno nadzoruje, vpliva in priganja odločujoče ter obvešča o svojem delu slovensko delovno ljudstvo.
Jugosloveni med seboj
»Jutro« noče odgovarjati »Pohodu« na njegove napade. Pač, ker bi rado, da bi se videlo, ko da je pri JNS vse idealno, tudi red in sloga in disciplina. /ato se obreguje obenj raje bolj po strani, po svoji tedenski izdaji »Domovini«. Takole označuje »Pohodovo« stvarnost in resnost:
»Sploh rešuje »Pohod« pereča vprašanja večine naše dežele, kmeta, obrtnika in delavca, tako, da moramo povzdigniti z vso odločnostjo svoj glas proti temu, da bi se s takimi otročjimi mislimi solila našim ljudem pamet.«
Tako je! In če je imel »Pohod« prav, ko je očital jugoslovenom okoli »Jutra« popolno nesposobnost in še marsikaj drugega, imajo jugosioveni okoli »Jutra« spet prav, če čitajo Pohodovcem neresnost in nezrelost.
Skratka: oboji prihajajo polagoma in po hudih nacionalnih ovinkih do sklepov in sodb, ki smo jih napravili mi že davno, davno. Drugega ni treba, ko da prešine to dosedaj enostransko prepričanje vzajemno tudi druge. Čemu tudi ne? Saj so vendar sinovi ene in iste edinstvene jugoslo-ve narije.
Psovke fakin, baraba, ušivec niso znatno žaljive...
Neki mesarski pomožni delavec v Mariboru je zapustil službo, ker ga je njegov delodajalec ozmerjal s fakinom, barabo in ušivcem, nato pa je tega tožil za plačo za 14 dnevni odpovedni rok. Sodišče je njegov zahtevek kot neosnovan zavrnilo. »Delavska politika« z dne 10. t. m. objavlja utemeljitev te sodbe, ki se glasi:
»Kakor izhaja iz tožnikovih navedb, je tožnik zapustil sam službo, le iz razloga, ker ga je obtoženec žalil s psovkami »fakin, baraba, ušivec« in je mnenja, da je bil s tem podan primer po § 238., t. 5. zakona o obrtih za takojšen izstop iz službe.
Sodišče je pa mnenja, da te psovke, če bi jih bil tudi res izrekel prvoobtoženec, ne tvorijo, upoštevaje vse okoliščine, v katerih bi bile po lastnem opisu tožnika izrečene, znatne žalitve njegove časti.	•
Pomisliti je treba, da je bil tožnik zaposlen v mesarski obrti, kjer že sam značaj poklica zahteva močnejših živcev za vse tiste, ki so udeleženi morda pri vsakdanjem ubijanju živali. Če padejo kdaj v' takem poklicu psovke, kakor jih navaja tožnik, ni vzeti njihovega pomena tako globoko, da bi bilo reči, da je s tem znatno žaljen na časti.
V	tem slučaju tudi psovke nihče od javnosti ni čul, ker pravi tožnik, da bi samo mogel kdo čuti. Psovke, kakor so navedene, so vsakdanje žalitve med ljudmi in bi bilo krivično za obe strani v službenem razmerju, če bi že taka psovka zadostovala za takojšnjo pretrganje službenega razmerja. Ker je tožnik navzlic pozivu toženca, naj ostane še t4 dni v službi, tedaj še odpovedni rok, zapustil takoj službo, je njegov gori stavljeni tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je bilo zavrniti.«
Živali ubijajo tu pa tam tudi lovci, živinozdrav-niki, konjederci, biologi (vivisekcije) in drugi. Močne živce mora imeti tudi operater, babica, sodnik, zračni pilot, vojak in še mnogi drugi.
Stran 4.
SLOVENIJA
Nemška gospodarska taktika na Balkanu
Obisk dr. Scliachta balkanskih prestolnic vzbuja v gospodarskih krogih vseh prizadetih držav največje zanimanje. Komentirata ga zlasti francoski in angleški tisk do vseh podrobnosti. Londonske »Times« pišejo, da si ie Nemčija prisvojila posebno taktiko za gospodarsko osvojitev Balkana, najprej da se je povsod zadolžila, zdaj pa ponuja svoje izdelke. Države upnice morajo nočeš nočeš vzeti nemško blago, ako jih ni volja čakati na plačilo. Bolgarija, ki ima v Nemčiji velike terjatve, je morala pristati na nemško ponudbo za ureditev svojih zahtev: naročila je pri Kruppu razne industrijske proizvode, v prvi vrsti motorne lokomotive in druge potrebščine. Glede naše države je na kongresu JRZ izjavil sam predsednik vlade dr. Stojadinovič, da je bila primorana opremo za veliko železarno v Zenici naročiti pri Kruppu, duši so bile tu cenejše ponudbe iz drugih držav, in sicer zato, ker znašajo naše klirinške terjatve v Berlinu nad 500 milijonov Din. Nedavno je naročila v Nemčiji železniškega materiala še posebej za 400 milijonov Din. V Grčiji se prav zdaj bije boj med predstavniki industrij raznih držav za dobavo več rušilcev in večjega števila avionov. Gotovo je že v naprej, da bo tudi tu zmagala Nemčija s svojo pretkano taktiko. Med Parizom in Londonom se že vršijo razgovori za skupen nastop zoper gospodarsko osvojitev^ Balkana. po Nemčiji, kateri bi v daljši^ bodočnosti morala slediti tudi politična. Končni cilj vele-nemcev je še vedno: Drang nach der Adria in Drang nach Osten. Njih naklonjenost balkanskim narotlom je precej prozaična. Posebno previdni moramo biti Slovenci; kajti prvi račun bi plačali mi, kakor smo ga po svetovni vojni.
Mali zapiski
Prepovedan list.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo razpečavanje lista »Hrvatska misao« št. 20, ki izhaja na Sušaku.	\
Karl Kraus.
Dne 12. t. m. je umrl na Dunaju pisatelj Karl Kraus. Kraus je bil znan tudi med Slovenci, zlasti med slovenskimi študenti, ki so študirali na Dunaju. Njegov kritični obzornik »Die Fackel«, ki ga je zlasti zadnja leta pisal praviloma vsega sam, je bil gotovo v pobudo marsikateremu slovenskemu književniku. Visoko ga je cenil zlasti Ivan Cankar. Kraus je tudi slovensko politično in kulturno življenje kolikor toliko poznal. Izmed slovenskih motivov naj omenimo lepo pesem »Slo-venischer Leierkasten«.
Njegov pomen v kulturnem življenju je zlasti, da je brezobzirno zaznamoval sodobno, zlasti dnevno časnikarstvo kot vir zlorabe, korupcije, nekulture in nenravstvenosti.
Kaj bi bil Kraus šele dejal, če bi bil poznal našo jugoslovensko nacionalno časnikarijo.
Zapostavljanje slovenščine.
Če greš na kakšno slavnost ali veselico,^ kjer izvajajo glasbena ali književna dela, moraš plačati za odškodnino avtorjem teh književnih ali glasbenih del malo odškodnino. Prav! Toda prav n'i, da se pobira ta odškodnina v Ljubljani z listki, ki so pisani samo v srbohrvaščini od naslova »Potvraa na 1 Din« pa do opazke na koncu »da ova potvrda ne podleži taksi«.
Tudi uprava zračne pošte še zmeraj noče upoštevati zakona, da je tudi slovenščina državni jezik. Te dni razpošilja v Ljubljani nekakšna vabila s ceniki za zračno pošto. Pisana so v celoti v srbohrvaščini. To se pravi, da bomo natančni do kraja: naslov ima napis v dveh jezikih, v srbohrvaščini in — francoščini.
Za tiskovno svobodo.
Socialistična konferenca minulo nedeljo v Celju je sklenfla resolucijo, ki pravi med drugim, da je sedanji tiskovni režim največja ovira zlasti za socialistično delavsko časopis je, ker onemogoča, vsaj pa v znatni meri omejuje.. . kritiko političnih, gospodarskih in socialnih razmer. Konferenca zahteva svobodo tiska kot glavno in najvažnejšo podlago demokracije^ in kot pogoj za širjenje in utrditev ostalih državljanskih svoboščin. — Dr. Korošec je nedavno povedal, zakaj vlada še ni izdala političnih zakonov, za katere je lani dobila od Narodne skupščine pooblastilo; rekel je, da so zakoni že izdelani, uveljavljeni pa da bodo šele, ko bodo vsi neprijatelji države uničeni.
Smrtna obsodba.
Državno sodišče za varstvo države v Belgradu je delavca J ur ja Hal a bar ca iz Zagreba, ker je o priliki demonstracij brezposelnih 17. januarja letos ustrelil stražnika Franceta Ratajca, obsodilo na smrt na vešalih, šest nadaljnjih obtožencev pa na ječo od 1 do 5 let, ker so pripadali in delovali v komunistični stranki.
Razveljavljena sodba.
Vrhovno sodišče v Sarajevu je razveljavilo sodbo okrožnega sodišča v Bihaču. s katero sta policijski agent Dušan Čujic in okrajni podna-čelnik Miloš D ž i 1 o s zaradi uboja Miloša Novakoviča, trgovca iz Bos. Petrovca bila obsojena, in sicer prvi na 17, drugi pa na 15 let ječe, ter odredilo novo preiskavo, da se izvedejo še neki dokazi. Čujiea so pred tem oddali \ umobolnico na opazovanje, da se ugotovi njegovo duševno stanje. Ker je navedeni zločin izzval svoje dni med on-dotnim prebivalstvom največjo senzacijo, je naravno, da vlada tudi za obnovljeni proces veliko zanimanje.
Upravičena nezaupnost.
Letošnjo velikonočno soboto popoldan se ustavim pred desko nekega popoldnevnika, da v naglici pogledam, kaj je novega. Pridruži se mi znanec z enakim namenom. Toda ne moreva blizu. Desko zastira kmečki fant ali delavec, ki sloni na nji, kakor bi dremal. Očitno mu branje dela težave. Naenkrat udari s pestjo po deski, se obrne in de, ves zaripel v obraz: »Prekleto nas imajo za neumne! Kclo bo pa verjel take laži! Ravno narobe je res!« S prijateljem se spogledava, ne rečeva pa nič, čeprav je fanl kazal voljo spustiti se v razgovor. Taki primeri so tem bolj značilni, ker postajajo vedno bolj pogosti. I udi preprost človek se je naučil čitati med vrsticami. d-m.
Obsojen pastor.
Pred dnevi je stal pred sodiščem pastor Gustav L ii d e r i t z iz Ober-Deissingena zaradi velikonočne pridige, v kateri je dejal: »Pred tisoč devet sto leti so kričale množice, nahujskane od višje duhovščine: Izpusti nam Barabo! Danes se dogaja isto; le da ne kričijo več množice, ampak drugi.« Pastor ni hotel ničesar preklicati in obžalovati, marveč je izjavil: »Kot duhovnik moram govoriti resnico, kakor nas je učil Jezus Kristus. Če bi se opravičeval iz strahu pred posvetno oblastjo, bi zatajil svoje poslanstvo. Resnica je, da imajo danes tatovi, goljufi in morilci prednost pred tistimi, ki so delali, čeprav napačno, vendar nesebično.« Sodba: 15 mesecev ječe.
Ponesrečen atentat na Hitlerja.
V	Nemčiji je precej drugače, kakor dan za dnem predstavlja nacistični tisk. Med množicami vre, tu pa tam se pojavljajo znamenja, ki dajo slutiti že kar očitne upore celo v nacističnih vrstah samih. Prvotna napihnjena gesla so že obrabljena in ne vlečejo več. Množicam se hoče svobode in krulia. Nezadovoljnost zadobiva posebno vidno obliko vzdolž Porenja. Pariški »Oeuvre« poroča celo, da je nedavno bil izvršen na Hitlerja atentat. Hitler je ostal nepoškodovan, ubit pa je bil njegov dolgoletni šofer Schreck. Nemški listi o atentatu ne smejo ničesar poročati. Zabeležili so le smrt šoferja in priobčili slike z njegovega pogreba, ki se ga je udeležil tudi Hitler.
Podpora za berlinsko olimpijado.
Vlada jc dovolila 600.000 Din podpore za udeležbo jugoslovanskih športnikov na letošnji berlinski olimpijadi.
ZADRUŽNA TISKARNA
REG. Z. Z O. Z.
Priporoča se za tiskanje časopisov, revij in knjig; reklamnih letakov, lepa-kov, vabil za gledališke odre in koncerte; vizitk, kuvert, tiskovin za urade, hranilnice, posojilnice in trgovine ter vseh v tiskarsko stroko spadajočih del.
V L J U B L JA IVI TYRŠEVA C. 17
TELEFON 30-67
Nove zveze držav.
Ravnanje »Zveze narodov«, ali prav za prav držav, v italijansko-abesinskem in francosko-nem-škem sporu je zaupanje zlasti malih držav v to ustanovo močno omajalo. »Društvo narodnih manjšin«, ki mu predseduje Slovenec dr. Jože Vilfan, je pa menda sploh zaspalo. V Ameriki se je zategadelj pojavila močna agitacija za ustanovitev lastne »1 anameriške Unije«. Zadnji čas se pojavljajo celo vesti, da namerava francoski ministrski predsednik Leon B 1 u m ustanoviti »Zvezo demokratičnih držav« kot nekakšen protiutež državam z odkritimi in prikritimi fašističnimi režimi. Pogoj za sprejem v zvezo bi bil: svoboda tiska, svoboda besede in združevanja, v svobodnih volitvah izvoljen parlament s parlamentu odgovorno vlado, varstvo narodnih manjšin itd. S tem v zvezi je najbrž tudi pripravljena reforma ustave v Sovjetski Rusiji, po kateri se ustanovi v svobodnih volitvah izvoljena zbornica ljudskih poslancev in zvezni svet, t. j. zastopstvo poslancev posameznih zveznih republik po švicarskem zgledu. Zveza, če se nje ustanovitev BI umu posreči. bo imela za. svoje členice najbolj kulturne države.
Grški kralj zoper diktaturo.
Po vesteh iz Grčije se je kralj Jurij izjavil za demokracijo in proti diktaturi. Pričakujejo, da bo zaradi tega vlada Metaxasa preosnovana in da bodo iz nje izpadli vsi fašistično navdahnjeni ministri. — Istočasno poročajo od tam, da je v grški javnosti povzročilo veliko ogorčenje imenovanje več vojaških oseb za guvernerje posameznim pokrajinam.
Boj za demokracijo na Poljskem.
Kakor po vseh državah, kjer je ogrožena demokracija, se zbirajo tudi na Poljskem ljudske množice pod zastavo opozicionalne skupnosti. Ta zahteva vrnitev političnih pravic in svoboščin, obnovo samouprave v občinah in vseh samoupravnih ustanovah, svobodne volitve, podreditev državnih organov volji ljudskih množic, odpoved zveze s Hitlerjevo Nemčijo in drugega več.
Zavesa v Narodni skupščini.
Za stensko preprogo v novi Narodni skupščini v Belgradu, ki pa še ni dograjena, je vlada odobrila kredit v znesku pol milijona dinarjev.
Propaganda za knjigo na Hrvaškem.
Matica Hrvatska je začela z ustanavljanjem pododborov po raznih krajih z nalogo, da vodijo med preprostim ljudstvom propagando z.a Iirvafiko
knjigo. Prvi poskus minulo nedeljo v Sisku se je prav dobro obnesel. Knjige so prodajali javno pred cerkvijo in ljudstvo je pridno segalo po njih. Isti dan so predstavniki kulturnih društev v Karlovcu sklenili ustanoviti enak pododbor.
Čobod ra.
Egon Heymann opisuje v »Miinchner Neueste Nachrichten« svoje potovanje po Srbiji. Glede jezika pravi:
«... .sicer pa se imenuje natakar v Belgradu »kelner«, pivo ti natočijo v »kriglo«; in kaj je »supa« in »melšpajz«, bo razumljivo tudi, kadar ni nemškega jedilnika. Preden pa greš v »bir-zus« (gostilno)...«
Ker so te tujke posvečene za naše jugoslove-narje s tem, da jih rabi belgrajska čarsija, bi bilo najbolje, da jih uvedejo takoj v svojo žur-naljščino. Podobno kakor so uvedli madžarskega »lopova«, kakor so nadalje uvedli italijanizem »siguren« za slovenski varen, gotov, ali barbarski jugoslovenski germanizem »kolodvor« (Bahn-hol) za slovensko postajo.
In kakor sploh pačijo naš lepi. pošteni jezik z arabskimi, turškimi in madžarskimi spakedran-kami in potvorami. Kajti kakor so se odtujili slovenskemu ljudstvu, tako jim je tuj tudi slovenski jezik in duh njegov.
Variante
Trkajte in odprlo se vam bode; prosite in usli-šane bodo vaše prošnje.
*
— Lačen sem; prosim, daj mi kruha, mama.
= Sama vem, da si lačen; a ker me spomin jaš,
pojdeš brez večerje spat.
*
— Poglej, hlače imam raztrgane, oče; treba jih bo dati zašiti ali pa kupiti nove.
= Vidim, vidim, da so strgane; toda ker me opozarjaš, hodi še naprej v svojih.
*
— Uredba o tehničnih fakultetah ne odgovarja, gospodje, treba jo bo spremeniti.
= Vemo, vemo, da ni dobra; a ker dregate, ostani še naprej taka.
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.