T>Mmi: sM/toHMniia, fedecaciie, tcialbzetn s& istovetni s smdfo • $ Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ul. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici štev. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon štev. 21*09. V Ljubljani, dne 27. maja 1933. Stev. 21 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Naš »nemški« Maribor > Težje je svobodo ohraniti, kakor priboriti. T. G. Massaryk. UNSER DEUTSCHES MARBURG članek ped gornjimi naslovom je gotovo najkoristnejši^ kar nam jih je prinesla nemška revizionistična iredenta. Vsi Jugoslovani vemo sedaj, kakšne narodne naloge imamo na Dravi. Podravski narodnjaki so priključili Maribor Jugoslaviji in v okviru te Sloveniji, ali kakor jo Ljubljana pojmuje Veliki Kranjski. In ko je bil 'Maribor naš, smo začeli uvajati p red1 vojn« kranjske politične prilike«, kakor da bi bili narodnostno na varnem kakor v Ljubljani ali šiški. Narodno mišljenje in stremljenje se je poizkušalo postaviti v ozadje v prepričanju, da je ves svet in narod rešen, ako prenesemo kranjsko politično pojmovanje in verovanje na Dravo, ter pojmujemo narod v podobi stranke. 100?» Slovenci so z vsemi vrlinami retorike dokazali, da jim je ljubši Nemec kot strankarsko nasprotni Slovenec in z druge strani se je dejansko napadlo narodno Cirilovo tiskarno. Po veliko-kranjskem pojmovanju in zgodovinski kranjski avtonomiji je bil Maribor rešen za večne čase pred vsako nemško revindikacijo že s tem, če se povelekranjči. V Mariboru pa je ostalo narodnostno vse pri starem z izjemo uradmištva, 'katerega so nadomestili Štajerci, Kranjci in Primorci. Štajerci so se kretali po starih običajih in navadah dalje, Kranjci so postali Velekranjci, Primorci pa sc se po vzgledu obeh združili v nuiselno-primorsko enoto, ki jih zato ni mogla dvigniti do pojmovanja položaja v Podravju. Do pojmovanja kulturne narodne enote se nismo povzdignili, vladala je politična opredelitev, v kateri je bilo tudi edino narndmia ijjveličanje. Velika Kranjska je obvladala bregove Drave in svet je bil rešen in zadovoljen. A v okolici je ostal kmet, ki je držal breme narodnih predvojnih borb. Naravno da so ga morale popariti prilike, po katerih so se morali n. pr. prvi predvojni borci zagovarjati pred sodnijo radi nemškutarstva in to v času, ko so se dvigali vslled strankarskih razr mer Nemci kot privilegirana kasta. V popre-vratni dobi so kazali mariborski Nemci največjo lojalnost do države in — po članku v »Der Kampf« vemo danes, da je bila to samo taktika — .poizkušali to tudi dejansko pokazati. In upoštevajoč to zunanjo lojalnost so Poizkušale naše stranke ojačiti, se s pomočjo Nemcev tako, da so tekmovale za njih naklonjenost do zadnjega časa. Ker je narodno in kulturno delo procvi-talo obenem1 s strankami, je maralo vsled teh razmer dovesti do tega, da nosijo danes težo mariborskega kulturnega dela posamezniki in to četa ljudi, katerih jedro je — s častnimi izjemami — v predvojnih podravskih narodnih delavcih. Posetmiki gledališča in člani kulturnih in narodnih organizacij dokazujejo, da 80 gredo zlasti najpremožnejši takozvani narodni. krogi se vedno Štajerce,^ Kranjce in Primorce. Mariborska trgovina je našla narodno tradicijo v predvojni slovenski trgo-vifli, a baš novi, prišleki niso vzdržali narodnega nivoja mariborske trgovine iz predvojne dobe tudi v naprej. V industriji go splošno znane prilike v nemšlko-čeških podjetjih in istotako tudi v železniški delavnici in lkurilnici. Delavsko vprašanje smo spoznali šele p<^ tem, ko so slovenski socialisti znali pridobiti delavstvo; ostali pa so delavsto videli zopet samo pri volilnih kalkulacijah. V Mariboru Pa ni vprašanje delavstva samo vprašanje politične agitacije, ampak mariborsko delav- stvo je po krvi naše in mora baš kot delavstvo s svojimi sooijalnimi nalogami postati temelj novega narodnega Maribora Z narodnega in socijalnega vidika mora postati baš mariborsko delavstvo osnova, iz katere bo izhajala borba proti vsemu tujerodnemu kapitalu lin onemu iz domačih vrst, ki se svojih sodobnih nalog ne zaveda. To je proti onim obratom, ki delujejo samo v privatnem interesu, ki pa pozabljajo na dejstvo, da so oni v momentu, ko ne upoštevajo koristi celokupnosti, škodljivi narodu. In prvi koraki na tej poti so že storjeni. Vidimo vrsto otročjih bolezni, na katerih je bolehal in še boleha svobodni Maribor. Ali tradicija iz predvojne dobe je vendar tako močna, da gremo naprej. V Mariboru ne poznamo »zgodovinske« borbe med samoslo-venstvom in jugoslovanstvom in mi mislimo, da je baš to začetek likvidacije velikokranj-skih razmer in raznih velikokranjj&kih taktičnih uvozov. Obenem z napredovanjem: Maribora pa bo morala priti ura, ko bo enkrat za vselej tudi likvidiran položaj mariborskega nemštva kot privilegirane kaste. To vidijo naši narodni nasprotniki in odtod njih vik in krik v inozemskem časopisju. In da bo tok narodne akcije hitrejši in delo temeljito, zato rabimo železne roke in jasnega programa, novega pokreta. In potem, bo nemški krik še hujši in Maribor 'še bolj nemški, čim bolj1 borno mi napredovali! Na psevdoznanstvene nemške odgovore ne odgovarjamo. Odgovorili smo na nje že 1919. Narodno samoodločbo pa smo uveljavili 1918, ko ni bilo v Mariboru niti enega srbskega vojaka in sploh nobene antantine sile, ki bi mogla vplivati na bodočo pripadnost Maribora. Podravje je bilo takrat samo in bas podravski Slovenei so bili oni, ki so z narodnim nastopom v pravem času odločili usodo Maribora. Kajti Nemcev takrat v Mariboru ni bilo; to so biili ljudje, ki jih je bilo sram svojega narodega izdajstva, ki so se podzavestno spomnili, odkod je njih kri in da je ta kri slovenska. Naše Podravje je tako samo izvedlo samoodločbo. Mi »Nemce« v Mariboru poznamo. To so ali renegati ali pa priseljenci. Oboji pa živijo od nas, od delavca in kmeta. Oe pa hočejo ti »Nemci« vršiti svojo nalogo kot jim jo socijo-Ioško predpisujejo kulturne družabne razmere, potem morajo delovati z našim kmetom in delavcem v interesu celokupnosti, to je v interesu našega naroda. Ker časi, ko se je narod delil v stanove z lastnimi orientacijami so minili in so samo itupatam še konzervirani kot ostanek fevdalizma. Če pa hočejo naši »Nemci« veljati za to, potem nimajo ne socijalne lin ne politične pravice do obstoja in to najmanj do obstoja, s katerim bi po-nemčevali našega človeka kot so to delali pred svetovno vojno — in delajo še danes — s pomočjo cele Avstrije in Nemčije. Maribor je bil in je še v precejšnji meri mesto renegatov, ki pa leži na sveti slovenski in jugoslovanski zemlji. Ako je bil Maribor mesto renegatov, potem odgovarjamo s Hitlerjem, da nima sodobni Nemec namenov po-nemčevati Francozov ali Poljakov in to velja tudi za nas, Jugoslovane. In mi bomo gledali z vsemi silami, da bo prav kmalu končal najbolj žalostni in najnemoralnejši proces zgodovine na od vekov jugoslovanskem Podravju, to je proces renegatstva. Ko bo ta proces končal, potem bo uvidela tudi peščica mariborskih Nemcev, ki so prišli v Maribor največ tekom zadnjih 150 let, kje je njeno mesto. In po nemškem načelu čiste rase smo sigurni, da bodo tudi pravi Nemci veseli očiščenja od tujih narodnih poturic! —a— Naše gledallSie v sokolskih dneh VPRAŠANJE V lastili se je pojavil tudi gledališki program ob času sokolskega zleta. Tam smo či-tadi, da je na repertoarju tudi »Sleherniki, ki bi se dgral pred Nunsko cerkvijo. Glede te točke sokolskih slavnosti bi mi imeli svoje pomisleke. Prav je, da so sokolski dnevi spo-Poiln^eni tudi s kultunnimii prireditvami dru-K& vrste. Daši je ^b takih prilikah vsa pozornost osredotočen«! na vežbališč©, vendar go gledališke predstave — posebno na prostem — ako so primerno uvrščene v splošni prodam — ob taki priliiki zelo primerne. (Slavnostne predstav«, v gledališču so ob tem času ri«kantna zadeva. Lani n. pr. v Pragi je bilo Nar. Djvadlo skoraj prazno, kair so nekateri stnatirali za škandal, drugi pa za popolnoma razumljivo in tudi opravičljivo zadevo, ker se v vročini vsak boji takih prireditev, ki so 9^'icijeJne in ne privabijo k seibi množic. Zato treba tudi letos v Ljubljani paziti, da ne fiasko!) A vrnimo se k drugim' namera- vanim predstavam. Rekli smo, da je prav, da gledališče sodeluje. Tujcii ob takih prilikah lahko spoznajo našo gledališko kulturo. Novo prirodno gledališče pod Tivoli bo gotovo marsikoga prijetno presenetilo. Pela se bo menda »Prodana nevesta«, ki je kot nalašč za gledališče v prirodi Morda bi bila za to priliko prav umestna Zajčeva opera »Nikola Šubic Zrinjski«, ki bi bdila za širšo publiko gotovo najzanimavejša opera. Scenično bi bilo morebiti treba razrešiti nekaj vprašanj, a posebnih težkoč bi menda ne bilo. Po vsebini bi se dobro prilegala med slavnostne prireditve Pa to je samo misel mimogrede. Znano je, da pri praški t. zv. zletni sceni sodelujejo razni glasbeniki, režiserji, gledališki ravnatelji, igralci itd. Zato je zletna scena skoraj bistven del vsakega zleta v Pragi in ima vselej udejno in scenično velik uspeh. Pri nas na vežbališču take scene one bo, zato bi priTodno gledališče v Tivoliju moglo nuditi kaj taikega, kar spopoLnjuje sokolski telovadni program. odločno .pa Simo zoper »Slehernika«. Ne zato, ker smo ga že neštetokrat videli, ampak ker po vsej svojii ideji ne spada v okvir sokolskih dni. To je bila zepet enkrat napačna izbera^ ki jo toliikrat opažamo letos v repertoarju našega jezika. »Slehernik« je lahko umetniško delo prve vrste, primeren je za advent in štiridesetdanski post, na pa primeren za sokolski zlet. Treba pa se je ozirati še na druge ugovore. V mirnih jesenskih dneh, ko ni velikega prometa, nimamo nič zoper to, če se cgra na tako javnem trgu, kot je Kongresni trg — vse kaj drugega pa je ob takem času, ko je v mestu toliko ljudi. Takrat ne gre, da se prekine tramvajski promet, ki bo taknait itak preobložen. Saj bi bilo to isto, kakor če bi v Pragi uprizarjali ob sokolskih dneh igro na Vaolavskem trgu! Vsa čast nunski fasadi in njenemu mojstru, a v šumu sokolskih dni tam ne bo prostora za »Slehernika«. Ako misli gledališče, da mora za te dmi dati prav ta srednjeveški misterij, naj ga gre igrat na kak drug mirnejši trg — morda bi prišel v tihoitii pred križevniško cerkvijo bolj do veljave. Pa še trg se da tam brez težave cd vseh strani zapreti! Tam ne bi motili nikogar. Kongresni trg .pa mora biti tiste dni prost ne le za tramvajski in avtomobilski promet, ampak tudi za ono množico, ki se ba zvečer zbirala v »Zvezda« in na trgu ter uživala veličastni pogled na razsvetljeni grad. »Slehernik« na Kongresnem trgu je torej za časa sokolskih dni nemogoč in ga je treba že iz prometnih ozirov na tem mestu prepovedati (če gledališka uprava sama ne čuti, v kakšnem nesoglasju je ta cerkvena drama a življenjskim evangelijem sokolstva). Če se hoče naša drama ob tej priliki izkazati, ji pač ne bo manjkalo primernejšega programa. Saj ni treba misliti, da je onečaščena umetnost, če je v nji onečaščena nacionalna ideja. Če moramo v »Sleherniku« gledati versko tendenco, zakaj bi ne smela na oder igra z nacionalno idejo. Tako bi bil n. pr. »Knez Serebrijski« gotovo bolj primeren za te dni, ako nimamo še kaj boljšega. Pa bi gotovo soe-nično še bolj uspel. Dalo bi se majti v našem ali jugoslovanskem dramatičnem slovstvu še ■marsikaj primernejšega od nemškega »Slehernika«. Ravno ob taki priliiki bi moralo naše gledališče pokazati, ali se zaveda svojega nacionalnega poslanstva. S tem bi pred gosti povdairiili opravičenost svojega obstoja in svoji'h zahtev. Cčmu se delavec tudi Sam sem delavec in pridem baš radi tega v dotik predvsem z delavstvom. Pri tem imam priliko, da čujem sodbo istega o tem ali onem važnem vprašanju, ki se tretira v našem dnevnem časopisju. In reči moram, da ima delavstvo pri čitanju naših dnevnikov vtis, da se isto pri obravnavanju važnih vprašanj ravna po vetru, ki mu ga pihajo gospodje, ki so pač odločil mi za biti ali ne biti lista. Iz dosedanje vsebine >P©hoda« imam priliko videti, da se baš delavstvo z .zaupanjem obrača na njega !in tudi sam imam občutek, da pri »Pohodu«, hvala bogu, niso odločilni »gospodarski ženi ji«, temveč brezkompromisen nacionalizem. In to je prav. Delavci smo prepričani, da bi strogo in brezkompromisno izvajanje nacionalizma samo po sebi dovedlo tudi do socialnosti v našem gospodarskem življenju. Noben pravi podjetaik-nacionalist ne bi bil toli brezvesten, da bi izsesaval svojega brata-delavca. Saj delavec živo čuti, da nekdo mora biti, ki vodi, ki tvoni možgane in srce v gospodarskem stroju in da je on — delavec — izvršujoči organ teh možgan in srca. Delavec čuti vse to in se danes — z malimi izjemami — ne pusti več vleči od raznih hujskačev ne vem kolikih internacional. Delavstvo v vseh državah danes obračunava z raznimi teorijami, ki se nikdar niso dale in se nikdar ne bodo dale izvesti s pozitivnim rezultatom. Prihaja do spoznanja, da so besede o »ljubezni med narodi« le besede, ki se, žal, ne bo nihče po njih ravnal. Prihajai dalje do ugotovitve, da so razne internacionale le lestev, po kateri spleza par voditeljev-frazerjev do takih mest, kjer se jim z ozirom na to, da »delavstvo svojih vodij in uradnikov ne more slabše plačevati kot buržoazija«, le še tu ali tam nehote zaleti nekoliko po »delavsko«. Iz bivših levov postanejo krotke ovčice, ki v strahu za svoje stolčke kimajo in pritrjujejo vsem, pa najsi bo levičar ali najiskrenejši desničar. Da v takem položaju delavstvo išče novih smeri — je razumljivo' Varano dosedaj, skuša z nabranimi izkušnjami priti do besede tam, kjer bi se moralo že davno znajti. In v državi, ki se je stvorila po težkih žrtvah ti-sočev in tisočev najidealnejših borcev, ki se pač niso borili za lastne žepe — temveč za lepše življenje vseh bratov Jugoslovanov, mora priti tudi delavec do besede. Kot že rečeno, pa čuti delavstvo, da v naši državi še ni vse zdravo in čaka na zdravnika, ki bo odpravil razne bolezni ne z raznimi osladkorjenimi zdravili — temveč s korenito operacijo — četudi bolečo. Skušal bom v nadaljnjih izvajanjih orisati nekoliko problemov, tako kot jih delavstvo gleda. Ker se v zadnjem času baš vprašanje našega gledališča toliko obravnava, se bom dotaknil nafpreje tega vprašanja. Že pred časom je »Pohod« kot prvi prinesel predloge za sanacijo finančnega položa- ja našega gledališča. Med drugim j® v teh predlogih vsebovana nrisel o posebnem, obdavčenju vstopnic v naših kino-glediščih — ali kakor se tem potrebnim ali nepotrebnim institucijam pravi. Reči moram, da je ta predlog našel vseobče pritrjevanje, oetlo pri tistih, ki kino poeetijo parkrat mesečno, gledališče pa enkrat ali sploh nikoli v letu. En dtinar bi se jim pač ne poznal — tem manj, ker se istočasno obenem zavedajo greha, ki si ga naprtujejo s podpiranjem nemškega kapitala. Delavstvu je znano, da so vsi ljubljanski kinematografi v domačih rokah. Zato se naravnost čudii, da se najde pri nas človek, ki se šteje za Jugoslovana, pa gro v obrambi raznih »škandalov na habsburškem1 dvoru« tako daleč, da skuša v Beogradu od jesti bori dinar ali dva ustanovi, od katere je v veliki meri odvisna slovenska kultura ne samo delavca, temveč tudi inteligence. Slednji gospod je delavstvu pač znan, kot »finančni strokovnjak«, to tudi v raznih podjetjih, kjer je udeležen, na lastni koži temeljito občuti, ali, da bo šel v svojem jugoslovanstvu tako daleč, kot je šel — je več kot »Škandal na habsburškem dvoru«. Sanirali bomo slovensko gledališče, če podpiramo stremljenje raznih idealistov v pogledu njih udejstvovanja v akciji za slovensko gledališče. Seveda, ne po dosedanjem potu. Treba je preobrata na levo, ker je dosedaj šlo preveč na desno. 'Pranavam pa, da je mogoča še bolj idealna pot — ta je: di-vfdemde naj gredo v korist slovenskega gledališča. Dividende, ki so v taki nevarnosti, da je bila potrebna pot v Beosrrad. Sicer bi prav prišle tudi druge — a o teh o priliki. Kratko : Kar osta.niimo pri posebnem davku na kine-vstopnice. Je najbolj pravična in najreelnejša rešitev vprašanja krize slovenskega gledališča. Če pri tem utrpe mošnjički nekaterih akcionarjev — nič ne d 6. Sicer pa jaz tega strahu nimam. Dokler bomo videli posečati predstave, ki se nam servirajo v »elitnem« kinu, gospode, ki se trkajo s svojim jugoslovanstvom spredaj in zadaj, toliko časa ni treba imeti skrbi za zmanjšanje dohodkov. Rešena pa bo navzlic tem neprijetnim konstatacijam kriza, ki dela sive lase mnogo-brojnim našim družinskim očetom (pa bodisi zadnji kurjač v naši drami alti operi), ki so pač s stradanjem radi premajhnih plač, doprinesli na oltar slovenske kulture več, kat vsi akcionarji raznih »elitnih« in ne vem1 kakšnih kinov. Ne vedi me pri tem kaka megalomanija, da se obračam proti raznim znanim in neznanim »gospodarstvenikom«. Ne! Izkušnja me vodi in pa dejstva, ki postaje in ka jšh he more izbrisati nikako frazarenje o jugoslovanstvu tam, kjer ga ni — če pa je, pa je samo zato, ker se z njim da kaj zaslužiti Še enkrat: davek na vstopnice v kinematografih v prid gledališču — prt slednjem P* vstopnino znižati. —le. Cvetka izpred celovškega sodiSia Neopažen od naše javnosti, se je odigral dne 2. mami' t. 1. pred okrajnim sodiščem v Celovcu dogodek, ki zasluži, da se tudi na tem mestu z mjiim pobavimo. Tega dne je bila v neki kar/jenski zadevi izrečena sodba, ki je preznačilna za razmere na Koroškem in za mentaliteto, ki vlada ne le med nemškim, odnosno ponemčenim občinstvom, ampak je zajela že tudi avstrijskega sodnika, nekdaj tako Hvaljenega radi njegove objektivnosti. Zadeva je sledeča: Posestnik Lovrenc Blasch (pravilo Plaš) v Žihpoljah je javno razžalil svojega sovaščana gostilničarja Matijo Safrona s tem, da ga je imenoval »Čuša«. Radi tega ga je Safron tožil. Vsak otrok na Koroškem ve, da je »Čuš« psovka za Slovenca in to za Slovence sploh, ne glede na njih zavednost in politično udejstvovanj. Da «o s tem v prvi vrsti mišljeni zavedni Slovenci, ne spremeni na stvari prav nič. Ker je »žafi« na- vadma psovka in. ne morda oznaka za osebo sramotnega mišljenja ali sramotnih lastnosti, torej popolnoma enako kot laška psovka »ščavc«, je tudi nejuristu jasno, da v primeru tožbe žali Lee ne bo smel nastopiti z d okazom resničnosti. In vendar se je zgodilo, česar bi nihče ne bil pričakoval, najbrže tudi obtoženec ne: sodnik je dopustil dokaz resničnosti, ki je obtožencu »uspel«, tako da je slednji bil oproščen, zasebni tožilec pa obsojen v plačilo sodnih stroškov. To se bo vsakdo vprašal, kako je vendar utemeljil sodbo ta fenomenalni sodnik. Ne smemo misliti, da si je bogve kako belil glavo, saj je taka sodba bila njegov namen. Zato je kljub jasnosti zakona in vsesplošnemu pravilnemu ljudskemu naziranju, da je »čuš« psovka ,in nič drugega, in navzlic številnim jndikatom v analognih primerih kvalificiral izrečeno žalitev kot prestopek po § 491 avstr. kaz. zale., za katerega dopušča zakon dokaz resničnosti', na mesto pravilno po § 496 a. k. z., kjer je tak dokaz izključen. § 491 a. k. z. ima namreč v mislih jamo sramotenje, katero zakrivi: »Kdor drugega javno ali pred več ljudmi... ne navajoč nikakih določenih, dolži sramotnih lastnosti ali sramotnega mišljenja«. Ali je mar slovenstvo taka sramotna lastnost? porečete. Tega se je tudi sodnik dobro zavedal, zato je dal psovki »čuš« vsebino, pestro vsebino, da kar strmiš pred njegovo globokoumnostjo. »Čuš« po njegovem ne pomeni »Slovenca, ampak le takega človeka, ki je pred plebiscitom deloval za Jugoslavijo, torej za »sovražnika«, rim pravi nadalje, da je to specijelno koroški izraz (mož vendar ne misli, da smo tako neumni, in da ne vemo, da so to psovko že davno preje uporabljali ne le koroški Nemci in ne le za Slovence, ampak za Jugoslovane sploh). Na podlagi tega je dopustil Obširen »dokaz resnice« o delovanju zasebnega tožilca pred glasovanjem. Rezultat je razviden iz razlogov sodbe, ki jih radi njihove zanimivosti prinašamo v doslovnem prevodu: Da se je obtoženec res izrazil o zasebnem tožilcu v smislu zasebne obtožbe in tekom razprave razširjenega kaznovalnega zahtevka, to je, da mu je očital, da je »čuš«, smatra sodišče za dokazano po pričevanjih Karla Dermotha in Marije Kleewein, ker se ni moglo prepričati, da bi bile morale od obtoženca predlagane razbremenilne priče to izjavo, ako bi bila izrečena, na vsak način slišati. Navzlic temu je sodišče obtoženca oprostilo, ker je mnenja, da mu je ponudeni dokaz resnice v celoti uspel. Sodišče stoji na stališču, da v predmetnem primeru ne gre za zmerjanje v smislu § 496 a. k. z., ampak za sramotenje v smislu § 491 a. k. z., za katero je dokaz resnice dopusten. Pod izrazom »čuš«, ki je specijelno na Koroškem običajen in ki izvira iz dobe obrambnih bojev, razume domače prebivalstvo in označuje s tem izrazom osebo, ki v času glasovalnih borb ni skrivala svoje jugoslovanske orientacije in ki je ustvarjala razpoloženje za Jugoslavijo, torej za odcepitev nekdanjega glasovalnega ozemlja od državnega ozemlja republike Avstrije (kakor da bi bilo glasovalno ozemlje takrat že del Avstrije — opomba pisčeva) in njega priključitev Jugoslaviji, ki je za to agitirala, torej s sovražnikom (!) onstran Karavank konspirirala. V dokaz tega mišljenja in delovanja zasebnega tožilca je ponudil obtoženec obširen dokazni materijal, zadevni dokazi so bili izvedeni in izhaja iz njih popolna resničnost zadevnih obtoženčevih navedb, nanašajočih se na zasebnega tožilca. Na podlagi verodostojnega pričevanja Franca Pichlerja, Ivana Jaritza (pravilno Jarca), Veronike Schmautzer, Frančiške Pichler, Lovrenca Mischitza (pravilno Mišiča) in Franca Schmieda smatra so- dišče za dokazano, da je bil zasebni tožilec v prvi vrsti, kar tudi sam prizna, ob času jugoslovanske zasedbe član narodnega sveta na Žihpoljah, torej član zastopstva, v katero so bili pozvani, kot je sodno znano, le strogo jugoslovansko misleče in zanesljivo prerešetane osebe, dalje da je zasebni tožilec ob času zasedbe javno jezdil okoli z opasanim samokresom, dočim je bila nošnja orožja domovini zvestih Korošcev strogo prepovedana, da je nadalje v rep svojega konja upletel jugoslovansko kokardo, da s tem demonstrira svoje mišljenje, in da je jugoslovanske vojake in orožnike, ko so slednji prijemali in gnali v zapor baš domovini zveste Korošce, naravnost ščuval z Nemcem sovražnimi vzkliki kot n. pr.: »Postrelite te morilce, pobesite jih« itd. Že to izražanje označuje v polni meri Koroški sovražno mišljenje zasebnega tožilca. Dalje je zasebni tožilec, kot je smatrati za dokazano, po izpovedbah navedenih prič, z besedo in dejanjem tudi gospodarsko škodoval domovini zvestim osebam, živečim v zasedenem ozemlju; tako je n. pr. poslal jugoslovanske vojake in orožnike k Veroniki Schmautzer, da bi jo strahoval in insultiral, in na njegovo zahtevo je bila zaprta gostilna Jaritz. Iz vseh izpovedb soglasno izhaja, da je veljal zasebni tožilec v vsem kraju za nedvomno jugoslovansko mislečega človeka in da je, skladno s tem svojim mišljenjem, tudi agitiral. Ako se zasebni tožilec poziva na to, da mu v času po glasovanju ni bilo mogoče očitati nikakih sličnih dejanj, je pripomniti, da je to razumljivo, ker zasebnemu tožilcu tega pač ni mogoče prisojati in bi mu tudi ne bilo mogoče, enako ravnati, kot je ravnal in moral ravnati svojčas med zasedbo. Dokaz, da bi bil zasebni tožilec izvrševal slična dejanja tudi še po odhodu Jugoslovanov s Koroškega, obtožencu seveda ni uspel in je to tudi brez pomena za dokaz resničnosti, zakaj osvetlitev delovanja zasebnega tožilca ob času zasedbe v že označeni smeri popolnoma zadostuje za dokaz resničnosti. V ostalem je pripomniti, da zasebni tožilec še danes prav nič ne prikriva svoje pripadnosti h koroški slovenski stranki, katere, kot je sodno znano, ni ocenjevati baš kot zanesljivo domovini zvesto stranko. Dokaz resničnosti za storjeni očitek je torej doprinešen in je bilo odveč, zaslišati spričo podanih, povsem verodostojnih in v glavnih točkah soglasnih, za zasebnega tožilca obremenilnih pričevanj, od njega predlagane razbremenilne priče v tej smeri, da zasebni tožilec ni dajal izjav in izvrševal dejanj, ki se mu očitajo, ker bi se po mnenju sodišča z zaslišanjem teh novih prič nikakor ne mogla izpremeniti slika, dobljena z izpovedbami že zaslišanih prič. Glede pričevanja Tschuden Marije je pripomniti, da je njeno pričevanje popolnoma neverodostojno, ker se je ta priča često sama sebi nasprotovala in delala utis prizadetosti in tujega upliva, tako da ji ne gre nobena vera, zlasti ker so njene izpovedbe v gotovih točkah ovržene po izpovedbah prič Veronike Schmautzer in Schmieda. Radi uspelega dokaza resničnosti je bilo obtoženca oprostiti. Tako torej celovški sodnik. Ta sodba pomeni nič več in nič mamj kot javen razglas, da sme odslej vsakdo nekaznovano zaneTjati s »Čušem« vsakega koroškega Slovenca, ki se v nacionalnem pogledu čuti z nami eno. Kaj briga sodnika, če je razloge te juridično docela zgrešene sodbe natrpal s tTditvama in komklu-zijami, M bijejo v obraz naj primitivnejši logiki in si pomagal s čisto trivijalndmi izmišljotinami, na primer, da je Safron pripadnik koroške slovenske stranke —■ kar smatra sodnik tudi za »Veracbtliche Eigenschaft«, odnosno »Gesinnung« —, samo da je dobil nas živelj nov udarec v lice, zakaj to zahteva menda preporod nemškega naroda. Naš namen je bil samo, da ta edinstveni primer iz avstrijske judikature registriramo, da bi se radi tega razburjali, ni vredno. S ponosom se pa moramo zavedati, da je taka sodba v Jugoslaviji — nemogoča. K. R. Bratje, delavski nacionalisti! Bio- mleko »Slovenski Narod« od 22. maja 1933 ie prinesel kratko poročilo o občnem zboru mlekarskih zadrug. Jako mnogo se je na tem zborovanju govorilo 0 preskrbi Ljubljane z zdravim oz. vsein higijenskim predpisom odgovarjajočim mlekom. Naj bo tudi nam dovoljeno pristaviti nekaj pripomb : Pred kratkem so likvidirale Osrednje mlekarne v Ljubljani. Te Osrednje mlekarne so v času, ko so zabredle v nevzdržne gospodarske prilike skušale popraviti svoje slabo finančno stanje s tem, da so spravile na trg neki »novi« produkt t. zv. Bio-mleko. Posrečilo se jim je celo pridobiU za svoje nakane nekaj merodajnih faktorjev. S pomočjo teh faktorjev in pa s pomočjo bobneče, nestvarne in neresnične reklame, so hoteli dokazati, da je v Ljubljani centralizacija prodaje mleka nujna in da so Osrednje mlekarne edine poklicane, da prevzamejo monopol prodaje mleka. Seveda bi jim morala priskočiti na pomoč tudi mestna občina zato je bilo treba dognati, da je mleko prekupčevalca, t'. j. Osrednjih mlekarn edino dobro in da postane mleko producenta-kmeto užitno šele tedaj, ko je teklo skozi naprave Osrednjih mlekarn. Bivši šef Higijenskega zavoda je v dveh dneh — z velikim poinpom organiziral preiskavo vsega mleka, ki se uvaža v Ljubljano. Namen in cilj, pa tudi izid teh preiskav je bil že vnaprej določen. Ljubljanskega meščana je spreletavala zona, ko je v poluradnih objavah v dnevnem časopisju bral, kakšni strašni nevarnosti je bil izpostavljen s tem, da ni pil izključno le Bio-mleko — produkt Osrednjih mlekarn. Producentom, kmetom pa so zaprosili, da bodo dali njihova imena na razpolago prizadetim strankam, če jih bodo še nadalje zalagali s takim mlekom. Posebno živahno in z vso vnemo pa je priporočal to Bio-mleko bivši šef Higijenskega zavoda in uvedel ga je tudi za prehrano šolskih otrok na šolski polikliniki. Osrednjim mlekarnam pa je bivši šef Higijenskega zavoda izdal naslednje spričevalo, gi ga je potem v »Slovenskem Narodu« objavil mestni fizikat: Mnenje in ocena: Higijenski zavod v Ljubljani je pregledal obrat Osrednjih mlekarn reg. zadruge v Ljubljani, Maistrova ulica in ugotovil, da odgovarjajo naprave kakor tudi obratovanje vsem higijenskim predpisom. V obratu je uvedena filtracija, biorizacija in frigidacija mleka, s čemer je doseženo da se oddaja mleko brez onesnaženja in z minimalnim številom kali. Efekt biorizacije je večji nego pasterizacije, vzlie temu pa ohrani mleko svojo prvotno sestavo in sveži okus. Oddaja mleka je brezhibna, ker se polni v očiščene in desinficirano steklenice automatično, z napravo, ki ne dopušča nikakega sekundarnega onesnaženja. Higijenski zavod je na licu mesta ob raznih dnevih vzel vzorce mleka jih preizkusil na število kali in ugotovil, da je ono zmanjšano na sploh mogoči minimum. Biorizirano mleko Osrednjih mlekarn v Ljubljani se more oceniti tudi z ozirom na kemijske preglede, ki jih je Higijenski zavod izvršil tekom letošnjega leta za prav dobro. Ono daleč prekaša po svoji sestavi in kakovosti povprečno stanje mleka, ki se donaša v Ljubljano iz Ljubljanske okolice. Če ostane obrat in pridobivanje mleka pod stalnim nadzorstvom zdravnika oz. živinozdravnika se more smatrati biorizirano mleko za mlečni produkt, ki se more priporočati za uživanje v svežem stanju. Ljubljana, 15. novembra 1931. Dr. Pirc. Če verjamemo tej oceni, potem smo mogli v Ljubljani piti res najboljše mleko. Strokovnjaki — živilski specijalisti itd. pa so opetovano javno opozarjali, da manjkajo Bio-inleku vsa svojstva in tudi zakonita podlaga, da bi se ga smelo prodajati kot produkt boljše vrste, posebno pa še za prehrano šolskih otrok. Ugotovili so, da se Osrednje mlekarne sploh niso nahajale pod redno uradno kontrolo in kakor smo pred nedavnim časom mogli čila ti v »Jutru« vzorci Uio-mleka, ki so bili pozneje preiskani, niso niti izdaleka odgovarjali gornji oceni. Kaj še, da bi se smelo to Bio-mleko uživati celo neprekuhano. Nakanam Osrednjih mlekarn je nasedlo precejšnje število ljubljanskih meščanov, jako čudno pa je da so nasedle tudi oblasti, v prvi vrsti Mestni fizikat. Le energičnim korakom poslanca Komana se imamo zahvaliti, da ni pri tej akciji naše kmečko ljudstvo in tudi ljubljanski meščani utrpeli še večjo škodo, če izvzamemo namreč nepravilno postopanje tržne oblasti, ki je nekaterim kmečkim dobaviteljem mleka na mitnicah kratko-malo in to neupravičeno zabranila dovoz mleka. Ta zadeva tudi sedaj še ni popolnoma pojasnjena. Ta zgradba — Osrednje mlekarne — zgrajena na temelju korupcije, dobičkarstva in neusmiljenega izkoriščanja našega naivnega in nezavednega kmeta, se je morala prej ali slej porušiti. Nahajamo se v težkem gospodarskem položaju, od gospodarske rešitve našega kmeta je odvisna tudi rešitev gospodarske krize sploh. Imamo nekaj ljudi, ki posvečajo vse sile rešitvi našega slabega gospodarskega položaja, mnogo jih pa je takih, ki izrabljajo momentani položaj in ki znajo povezati rešitev splošnih gospodarskih in socialno-higijenskih vprašanja v korist lastne blagajno. Včasih zasedajo taka gospoda zelo uplivna mesta, kakor nam kaže gornji slučaj. (Pozdrav zastopnika Narodne odbrane g. dr. Cepudra delavstvu na zborovanju Narodne strokovne zveze v nedeljo dne 14. maja.) Za N. O. Vam prinašam pozdrave, ki naj ne izzvene samo v lepih besedah, marveč v zagotovilu, da je N. O. eno z Vami in da bo to tudi ostala. Iz naroda vznikla hoče in mora delati N. O. za narod predvsem pa za vas kot najbolj prizadeti in največ trpeči del tega naroda. Težki so časi, zato so pa tem večje naloge in dolžnosti vseh onih, ki vodijo narod in pletejo niti njegove usode. Glavno smo pa mi sami. Ne zanašajmo se vedno le na druge, ne moledujmo in ne prosimo, delajmo. Dajmo si roke, sinimo se v močno krepko fronto in naprej za dosego skupnh ciljev! Ti, delavec, ki si ohranil zvestobo kralju, narodu in državi, čeprav si lačen in na svoji lastni zemlji zapostavljen napram tujim in domačim brezdomovincem, ti delavski borec, ki v najtežjih brigah za svoj obstanek in vsakdanji kruh ne kloneš in visoko dvigaš naš divni, jugoslovanski prapor, dvigni svojo glavo! Ne bodi mali človek, kot te nazivajo, pokaži se velikega, kar tudi v resnici si po čistoči svojih žuljavih rok, po vzvišenosti svojih preprostih, pa tako iskrenih misli in po jeklenosti svojih od trdega dela izmučenih mišic. Dvigni svojo glavo, ti jugoslovanski delavec in trpin ter vedi, da si polnovreden državljan kraljevine Jugoslavije. Brez tebe, brez tvojega dela in tvojih mišic ne bomo nikdar dosegli našega skupnega, življenskega cilja — Velike, dobro upravljane, socialno pravične in v resnici jugoslovanske Jugoslavije od TH-menta do Črnega morja. Zdravo. Ko bi nas prav videli Namreč sprevod trpinov v nedeljo, dne 14. maja. Tedaj bi videli eno samo dolgo vrsto izmozganih človeških trpinov iz vrst delavstva, blede obraze praznih želodcev, upognjene izgarane hrbte ter slabo obleko. Ze en sam pogled na to ubogo paro ti hipoma stavi vprašanje, kdo je tega počasnega ubijanja in morije kriv. Ali to kar smo videli, je samo en del revščine ubogega delavca. Ostali večji del pa je v njegovi družini. Njegova žena nima niti obleke niti čevljev, da bi se udeležila sprevoda in se pokazala javnosti, da je tudi ona vredna zemeljskega življenja z istimi pravicami, kakor jih imajo oni, ki pijejo kri njenemu možu, njej in njenim otrokom. Kaj pa otroci? Ti so kakor ujeta žival, ki ne pozna pravega življenja, kakor se spodobi človeškemu bitju. Otroci delavskih trpinov so zaničevani, kjerkoli se pojavijo, bodisi na cesti ali v šoli in jih smatrajo povsod1 za manj vredne samo zato ker so revnih, čeravno poštenih delavskih staršev. To je tistih staršev, ki ne delajo in garajo za svoje lastne otroke, temveč za potomce svojih gospodarjev in za gospodarja samega. Ti so od samih dobrot presiti in so zato toliko bolj prešerni, ošabni, z eno besedo kruha pijani in ravno v tej pijanosti delajo še večjo razliko med tistimi, ki trpijo in stradajo in tistimi, ki samo uživajo. Ker uživajo tudi na tem, da vidijo pod svojo oblastjo čim več trpečega ljudstva, diktirajo delavskim staršem, da morajo imeti čim več otrok. Kajti čimveč jih bo, tembolj bodo pokorni svojim tiranom. Toda čujte! Zato naj se vsak zaveda samega sebe in naj stremi za ciljem, za tistim ciljem, ki mu obeta edino končno rešitev. To je samo zdrava nacionalna organizacija, ki edina odgovarja današnjim razmeram in ki zastopa poleg nacionalnega tudi socialno stališče. — Naše geslo je: »Čim več nas bo, tem večji odpor bomo imeli proti vsakemu, ki se bo upal dregati v nas«. Zdravo. Sotrpin. Beseda o javni kritiki Javno dieto jie podvrženo javni kritiki, to jo staro načeto, ki bo ostalo trdino tudi za bodočnost. Ljudje imajo o enem in istem predlogu, predmetu, različna maziranja, gledanja in utemeljitve. Pri nas, majhnem narodu pa, ki je bil še do predvčerajšnjim v tujem trobstvu, pa je to kritično gledanje združeno še z vsemi onimii napakami, iki so pečat naroda, ki svojega narodnega in državnega življenja ni živel, ampak pobiral drobtine 9 tujčeve mize. To je .prikrita zavist, ma-lenkostnost, ki se očituje prav povsod in v vsakem vprašanju, samozvanost, ki si domišlja pravico soodioSevanja tudi tam, kjer ničesar ne razume. Temu se pridruži še skrito podtikanje, neobjektivnost, užaljeno samoljubje in to vse skupaj se spremeni v kri-tikarstvo, ki ponižuje vsako kritično debato na nivo — pocestnega zmerjanja. Besede skozi okno... vržene na oesto, sprejete in pomnožene s pocestnimi instinkti imajo pri suženjskih naturah svoj uspeh! In to imenujemo pri nas kritiko!? Kako zmotno mišljenje, ali vendar je tako, in na tako nižino je padla tudi kritika o občinski upravi od nerodnega »opozLcijonalnega« govornika pa do pomenkov »pod lipo«. »Kritika«, ki ima vse te bolne znalce na sebi, ne vpliva kritično, ne rodi uspehov in se med resnimi ljudmi označuje z besedo — demagogija. Taka kritika voliva kvarno, zlasti na nepoučene ljudi, ona razkraja vsako pozitivno miselnost in vzgaja mesto zidarjev rušilce, ki pogubno spremljajo vse javno delo, zastrupljajo naše javno življenje, branijo resnim javnim delavcem udejstvovanje. Še več: taka »kritika« je oče denuncijant-stva, klikarstva, podzemeljskega rovarjenja, osebnih bojev, ona ustvarja naše družabno življenje neznosnim, goji sovraštvo in najnižje instinkte, ruši medsebojno zaupanje in daje pečat našim političnim razmeram, ki nas prikazujejo v kaj čudni luči. Borba vseh proti vsem, in v tej borbi pada avtoriteta posameznika, javnih ustanov, javne uprave in države... ob zasmehu bestije »kritike« in one suženjskotope nature, to: slavi svoje »zmagoslavje« ob pomanjkanju lastne prevdamo-sti in razuma. • Kdor dosti dela, se tudi lahko moti in napravi — napake, kdor nič ne dela, se ne more motiti in ne more delati napak. Kar velja za poedinca, velja za družino, društvo, občino, državo. ZdTUžba ljudi — ljudje torej so — ki s svojim sodelovanjem vrše posle v posameznih edinicah. In človek je zmotljiv, dela dobro, dela pa tudi napake. Dobro delo se samo hvali in tudi zasluži priznanja, napake se grajajo. Kritik, ki objektivno vrši svoje delo, mora videti dobre strani in jih priznavati in grajati slabe strani, vendar tako, da Jih predstavlja v resnični luči in njegova kritika ne sme spremljati nobena lastnost, ki je očitna slabost posameznika ali naroda. Vprašajte pa danes nase javne delavce v občini, v društvih in povsod tam, kamor jih je postavila ljudska volja, vprašajte jih, kaj so želi za svoje delo? In čuli boste: nehvaležnost, nepnznanje, zlobno kritiko, podtikanje, zavest, sumničenje, nesposobnost itd., le redko doživlja danes javni delavec priznanje, benevolentoo kritiko in sopomoč in podporo. Seveda, »kritik« izgloda zelo učeno, v očeh nepoučene mase zraste kritik do nekih trhlih višin, hi se pa slednjič zrušijo v nič in pozabijo. Zapušča pa taka kritika škodljive sledove, ki so obsojanja vredni. Jeli pri takih prilikah torej čudno, če beži danes inteligenca iz javnega dela, se umika sodelovanju, ker noče gaziti blata, ki ga je znosilo na površino našega javnega življenja baš to usodno »kritikarstvo«. Človek se pri tem tudi ne čudi več, da posameznik samozavestno nastopa, pisari in in govoriči v imenu organizacij, ki so skupna last naroda, da se — kar je povsod nedopustno — vleče v blato, kar je vsakomur sveto, da operira posameznik s ceneno frazeologijo, ki ostane žal samo pri nas — nezavmjena, da se gaza nekaznovano osebna in družinska čast. Jeli čudno, da se govori o beznicah pri nas o predstavnikih javnih organizacij, javne uprave, županih, ministrih itd. z izrazi, ki niso vredni ust! Jeli čudno, da se o vsakem človeku, ki je komurkoli na poti, zašepeče nekaj..., brez namena, brez zamere..., samo da se reče..., zaupno prosim ..., in tako vendar doseza — zloben namen. Kje je tu možatost, kdaj bodo vendar nastopili pri nas možje za čast in čistost javnega življenja! Kdaj se bomo otresli suženjskih manir? Skrajni čas je, da se otresemo te družabne nepoštenosti, ki se danes tako bohoti v de-nunoijantstvu, petolizništvu, obrekovanju, sumničenju, zavisti in taki »kritiki«, ki vse te lastnosti suženjske narave goji. Jeli res drži pristovica, ki pravi, da rabi narod za svoje duhovno osvobojenje baš toliko stoletij kolikor je bil v robstvu!? Koliko zdrave jši in poštenejši je naš kmet-toribovec. Kdaj beži on iz svoje hiše radi morebitnih napak, ki so v hiši! Kdaj beži riz svoje hiše in meče kamenje v svoj lastni dom? On ostane doma in popravlja napake, se na njih uči in na njih vzgaja svoje otroke k oni pozitivnosti, ki je za njega in za izgradnjo njegovega doma potrebna. »Kritik« pa, ki teh osnovnih pojmov kritike ne razume, ali usmerja svojo kritiko v kateremkoli pravcu onih napak, ki jih javna kritika v nobenem slučaju ne sme vsebovati, beži iz lastnega doma In vzgaja s svojim delom generacijo, ki bo svoje lastno delo — kamenjala. Job. BELGRAD IN BEOGRAD »Slovenija« dosledno piše Bel grad. Bojda je to slovenski, gospodje tam okrog nje so itak vzeli v zakup vso slovenstvo. Ni:so si pa menda na jasnem, ali bi naj bil to kartel ali monopol, da bi bolj neslo. Pa na stvar samo! Pošiljajo »Slovenijo« tudi v Beograd. In glej ga spaka, tu se Belgrad prelevi naenkrat v Beograd. Sedaj pa res ne vem, kako je s to stvarjo. Ce je slovenski prav Beograd, zakaj potem na naslovu drugače? Slovenija vneto dokazuje, da moramo biti dosledni in povsod rabili slovenščino! Ona sama pa naenkrat odpove. JAVNO VPRAŠANJE Ali je res, da ne sme biti radi posebne prepovedi g. upravnika bolnišnice v Ljubljani dr. Gerloviča zidar Slavec Viljem več pozvan v bolnico kot krvodajalec, čeravno ima IV. krvnio skupimo, ki je naj redkejša, in sicer zato, ker je prišla skupina zidarjev, ki .to delala v bolnišnici, v navzkriž % g. upraimikom m iz nol>enega drugega razloga. Slevec ]e bil po tej prepovedi še pozvan v žensko bolnišnico in je s svojo krvjo rešil življenje gospe M. T. iz Ljubljane. Z obhodov Jesenice IGNORANCA K notici v »Slovencu« od 17. maja o koroških pevcih dodajamo in (izpopolnjujemo, da se je vršil koncert v soboto, dne 13. maja. ob 8. uri av. v Sokolskem domu. Celotna prireditev je potekla prisrčno in iskreno, brez vsake strankarske barve in političnega pompa. Korošci so prišli k nam kot bratje in kot take smo mi tudi sprejeli (prvič in drugič) v svojo sredo. Toda tisti ljudje, kateri se neprestano trkajo na svoje zelene kravate, so prireditev koroških Slovencev docela ignorirali. Poslali so pohlevno zastopstvo — ali škoda besedi, saj se poznamo po >knofih«, kaj ne gospod predsednik kor. ki. Da pa ne bodo jeseniški in ostali bravci Slovenca« prikrajšani na novicah, moramo zabeležiti tudi to, da se je v istem času, kot koncert vršila hazenska tekma nadebudnih in kratkokrilih Gorenjk na Krekovem »Sport-placu«. — Vpitje je bilo tam kolosalno, razsvetljava impozantna, igra grandiijozna, uspeh triumfalen, naslajanje prima — in vse to v pozdrav našim bratom Korošcem. Kakor pravi dopisnik, so se drugi dan pevci peljali k Mariji Pomagaj, a z Brezij so pa romali v Radovljico, v znano gostilno »pri Avguštinu«. Poslednje je za g. dopisnika zelo važno, da je pripomnil. — Poznamo taktiko! — Nazdar! GROBIJAN IN PROSTAK Iz delavskih ust se je že večkrat čulo, da v nekem obratu tovarne K. I. D. znani gospod zelo prostaško občuje z našimi delavci. Psovke so v njegovih ustih na dnevnem redu. Smo o stvari točno informirani. Zato ga odločno pozivamo, da s tem preneha in da občuje z delavstvom tako, kakor se spodobi, sicer poiščemo drugo pot do uspeha! NEMŠKUTARENJE V CERKVI Opažali smo, da nekatere jeseniške dame zelo rade prebirajo v cerkvi pri službi božji nemške molitvenike in da tudi na cesti rade kramljajo v blagodoneči nemščini. — Zdi se nam, da to ne vpliva vzgojno na našo mladino. Raditega svetujemo tistim, naj si nabavijo zelo lepe slovenske molitvenike v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. — Na cesti (glede nemškutarenja) jih bomo pa sami primemo poučili. Je morda vse to samo malenkost, ali radi malenkosti smo postali tudi mi malenkostni. Loška dolina >ZAVEDNA«GODBA. Pod tužnim Snežnikom ima svojo gra-m lepo premoženje italijanski državljan princ Schftnburg-Waldenbuig. Vsi vemo, da gospod nam nikakor ni tako naklonjen kakor našim sosedom. Kljub temu se je našla godba, ki je hotela tega gospoda počastiti s podoknico. Hvala bogu je prišlo med njo in uslužbencem, ki je dmel nalogo čuvati živce »njegove svetlosti« pred razburljivostmi, po nesporazumu do prepira, katerega rezultat je bil ta, da godba ni igrala. Ker pa je ta godba, dasiravno podpirana od vseh slojev, že pokazala svoje zmožnosti o pniliki Koroščeve proslave, jo priporočamo vsem narodnim društvom. Pripominjamo, da ista godba iz gotovih razlogov ni mogla nastopiti o prilikii pro- slave obletnice Kumanovske bitke. Nadejamo se, da bo s takimi humanimi društvi korenito pomedel novi zakon o telesni vzgoji. Novo mesto MEIN GOTT, WIE GUT IST JUGOSLAWI-SCHES BROT »Mein Golt...!« Začuden sem se obrnil v stran od koder je prihajal ta tako »sladko« zveneči glas. Ugledal sem tri gospode, starejšega lin dva mlajša, ki so v prijaznem razgovoru, ob priliki večernega vrvenja na trgu Kraljeviča Petra, tako vestno >cvrkotalk v nemškem jeziku. Primoran sem, da tudi jaz vzkliknem: »Moj Bog!« — kaj je tudi naša Dolenjska metropoila okužena s to žalostno po-javo, — toda v moje največje veselje sem dobil od prijatelja odgovor, da je le še malo število teh »kulturonGscev«, katerih bratje v »Hitlerjevem babilonu« sežigajo najslavnejša dela slovanskih in drugih mož. Ali vendar svetujemo starejšemu gospodu naj opusti to »sladko« nemščino in naj se potrudi, da bodo boljše njegove sladke figurice peciva, a mlajšima, naj nikar ne izzivata in se nikdar več ne pojavita na javno mesto z nemško besedo. Naj gospodje pomnijo sledeče: Če je dober naš kruh, potem morajo tudi oni poznati vsaj toliko takta, da ne izzivajo na javnem mestu in s tem žalijo naš narodni čut, posebno, ker nam je dobro znano, da vsi trije prav dobro obvladajo slovenski jezik. Zaenkrat naj zadostuje tako, drugič pa bomo te gospode z imeni predstavili javnosti, da bo ona začela končno že enkrat .izvajati načelo »Svoji k svojim«. Koprivnik pri KoieviH NARODNO IN DRŽAVNO EDINSTVO MORA BITI NAD VSE Nacionalisti! Dolžnost vas kliče. Dovolj je 14-letnega spanja. Se spominjate onih vrlih junakov, ki so s svojo krvjo in svojimi kostmi priborili pašo svobodo in so čvrsto postavili državno mejo nase močne in prostrane domovine. Njih začeto veliko delo narodnega osvobojenja in uedinjenja se mora dokončati. Na koga pada ta odgovornost? To vprašanje mora danes, ko se pojavljajo črni oblaki na obzorju evropske politike, lebdeti pred očmi vsakega nacionalista. Ne pozabite, da se jei Hitlerjeva ideologija tudi pri naših Nemcih globoko ukoreninila. Posledica tega je, da krožijo neverjetne vesti o naši slabosti, ki mora podleči italijansko-nemškemu fašizmu, a najhujše je, da nekateri naši nacionalni evnuhi celo odobravajo njihovo mišljenje. Nacionalisti, vprašam vas, odgovarja to duhu naših prednikov? Borbo, ki nam je usiljena, treba sprejeti in jim dokazati, da se naša borba snuje na večnih načelih pravioe. Rokavice doli! Dosti je naše sentimentalnosti! Udarite po gnilobi, ki duševno zastruplja naš narod, tavajočega v mraku neznanja, navezanega na nemški kapital. Napravimo iz njega duševnega borca za našo sveto stvar, dovolj močnega, da vsem Judežem prekriža njihove tajne račune z geslom: Narodno in državno edinstvo mora biti nad vse. Držimo se onih poti, ki vodijo k rešitvi in k sijajni bodočnosti vseh nas in na kaitera nas vodi roka našega sijajnega kralja, pravnuka slavnih prednikov. Ta je naš ideal, mi nismo šovinisti, kakor ste vi, ki prepevate »Deutschland Deutschland liber alles«, a nas smatrate za manj vredna bitja, ki so nesposobna, da žive v nacionalni svobodi, kljub svoji visoki kulturi. Komur ne prija jugoslovansko ozračje, naj gre! Ne domišljujte si, da ste varni pod Judeževim plaščem. Nacionalisti so neutrudljivo na delu prečiščevanja v dobrobit naše mile domovine in našega vzvišenega kralja. Ne bojimo se vaših ideologij, zrušili jih bomo, kakor smo jih zrušili 1918. Nacionalisti, vprite svoje poglede na Beograd! Dogodki, ki se odigravajo te dni, so važni za našo idejo. Stara cerkev pri Ko* čeviu HER GE, DU DA, TA SLOFENSKA MEDVED 14. tega meseca se je vršilo v tukajšnji bližnji Mlaka vasi žegnanje. Seveda, da se ga ob taki priliki vsak privošči, če je le mogoče. Tako si ga je tudi privoščil neki tukajšnji kočevski Nemec, ki pa ima soprogo pristno Slovenko, po poklicu mizar v tekstilni v Kočevju. Predrznil se je ob tej prilila zmerjati Slovence z biki in medvedi itd., ki se pa mora zahvaliti takrat prisotnim mirnim Slovencem, da ga ni kak slovenski medved s svojimi šapami objel. Priporočamo temu gospodu, da v bodoče dobro premisli, kaj je slovenski bik ali medved? Kajti tudi slovenski bik ima trde roge in medved pa še bolj ostre kremplje. Če bi ga slučajno z njimi pogladil, bi se najbrže za vedno spominjal na slovenske medvede. KADAR SE SREDNJA POT VREŽE, PA GRE Slišimo, da se nekatera gospoda na vse načine napihujejo za nekak izredni občni zbor tukajšnjega sokolskega društva. Radovedni smo, kaj bi rada ta gospoda? Saj sedaj jim je želja izpolnjena, ker je starosta od funkcije odstopil, ki jim je bil trn v peti. Sedaj pa baje še zahtevajo novo upravo, baje imajo že sestavljeno novo listo, seveda s svojimi lačenber-gerji. Čudno se nam zdi, kje so imeli ta gospoda svoje jezike na dan rednega občnega zbora, ali pa mogoče mislijo, da je to sokolska korist, ako se delajo večkratne zmešnjave. Pa saj so rezali srednjo pot, da so dosegli odstop staroste in dobili svoja nezaslužena potrdila, da so sokoli, akoravno samo na papirju. Ali pa želijo urediti si svoj zaželjeni nemški tumfe-rein pod masko sokol, seveda ker se jih tolikokrat vidi pri sokolskih prireditvah. GASTHAUSER MIT DEUČE ZEFPUNG Kamor prideš v tukajšnjo gostilno, vidiš samo Kočevariše in Mariborer Zedtung, slovenskega časopisa pa nikjer. Sicer nimamo ničesar proti tem listom, ker, če pride tukajšnji Nemec v lokal, da ima tudi on svoje zadovoljstvo, če že drugače ne gre. Ali ne gre nam v glavo, da se tukajšnji gostilničarji, zlasti oni, ki imajo večji obisk slovenskih gostov, ne spomnijo naročiti tudi kak slovenski list. Slovenci, zdramite se enkrat in ne zahajajte v lokale, kjer ne vidite slovenskih listov. Mnenja smo, č*e so dobri naši dinarčki, da smo upravičeni tudi zahtevati našo potrežbo. Ceiie veda ne more o tem izvedeti, ker delajo na tihem, a pri nas je vse mogoče. Saj v Romuniji se hitlerjevci tudi udejstvujejo. Edina težava je pri nas z raso. Za hudiča težko bo sestaviti kak odbor. Dosedaj imajo Celjani baje samo enega, ki more dokazati1, da je Nemec za štiri kolena nazaj. Ta pa ima smolo, da se je tako spotikal ob paragrafe, da ne bo pametno prijavljati ga oblastim. GASTHAUS ZUR NEUEN STRASSE o katerem smo že pisali, priporočamo zopet vkljub zanikmosti slovenskih lastnikov, ki napisa ne prebelijo. Sedaj bi se to dalo napraviti, ker je tik tam apnenica za novo zgradbo. Da se razumemo: Gre za takoimenovano Grahovo gostilno ob Dečkovi cesti pod pokopališčem. »PRIMARIUS A. D. DR. EDUARD GOLLITSCH, ZDRAVNIK« na Glavnem trgu v Celju se priporoča. Do-služenega gospoda primarija tudi mi priporočamo. zlasti ker mu je gotovo hudo, da mora biti »zdravnik«. No, nekoliko mu že odvaga njegov zelenotračni klobuk lin metlica na njem. KVARTOPIRCI, STEBRI NEMŠTVA V tukajšnji kavarni »Merkur« se zbirajo popoldne in zvečer ljudje raznih poklicov pri kartah. Naj bi jim bilo veselje, a'M nerodno je, da so po večimi Sloveijci in še celo taki, da bi se stepli za svojo narodnost, pa vendar le z drugimi skoro samo po nemški govore, dasi vsi ti znajo slovenski. V .tej družbi smo videli profesorje, vpokojene oficirje, bankirje, razne trgovce in obrtnike in rezervne oficirja ki vsi, prav vsi zavoljo kakega Žida ali drugega ponemčenca nemškutarijo. Gospoda, tu je treba dati — kontra! P. N. KONSUMENTOM! Dober sir in druge izdelke iz mleka dobite pri aktivnem poštnem kontrolorju gospodu Gamsu v Celju. Zastopstvo in zaloga v lastni hiši ob Mariborski cesti v Gaberju. TAKO NE GRE Opazujemo ljudi, ki niso bili nikoli posebno narodni, iin menda tudi danes niso čisto državni, pa se vedno dičijo celo s sokolskim znakom. Imamo priložnost gledati nekega Rusa, ki po vsem in zlasti še po svojem imenu ni pravi; on s tem znakom nemškutaiti z vsakim, ki se mu ne upre. To bi že smeli zahtevati, da bi se bil mož v teh devetih letih našega jezika naučil iin se toliko vživel, da ne bi bilo vse tako čudno. Sioer pa bodi sram naše ljudi, ki se po njem ravnajo! Nekaterim staršem je zelo nerodno, da hodijo njihove hčerke iz telovadnice na vež-bališče skoz mesto v samih hlačah in srajcah, da se po cesti surovi frkolini v nje zadirajo in delajo na glas neokusne opazke. Tudi za dekleta bo dobro, če merodajna krogi tako ponašanje prepovedo.. Ormož NAŠI KRIŽEMKLJUKCI V Celju se nekaj govori kakor da nameravajo Nemci in tisti, ki bi radi bili, ustanoviti tajno društvo »hakenkrajc«. Dosti se se- SMRDLJIVE DROBTINE Z NAŠEGA KONCA Po naključju sem dobil v roke Vaš c. list z dne 13. t m. Z njega vsebino se strinjam. Dovolj nas je starih slovenskih veteranov, ki smo nekdaj čutili na svojih plečah hibe nemškega in nemškutarskega biča zato, ker smo usmerili svoje življenjske prilike v slovensko nacionalnem duhu. Že pred vojno preganjani in zapostavljeni, smo za časa vojne bili pravi slovenski mučeniki. S čuječnostjo motrimo današnje nacionalne prilike po nekdaj nem-škutarskih trgih in mestih. — Povsod opaža- Jugoslavija le dežela večnega sonca, večnega snega, plodnih ravnin in strmih planini Miha Grade/., Jesenice. JANEZ IZ KOVAČNICE »Vsak ima rad življenje, vem to, vem! Ampak življenje sužnja je težko živeti. Težko in sramotno. Kakor zver brez svobode ni več zver, tako tudi človek brez prostosti ni več človek. Mi nimamo svobode. Ob šestih zjutraj moraš biti v tovarni, garati tam kakor črna živina, in šele pod noč enkrat si prost, največkrat ob desetih. Zaslužiš komaj za suh kruh, dobre plače so dane tujcem, mi imamo najslabše, zraven pa kmalu ne boš smel govoriti v svojem jeziku. Močno jih skomina po naši zemlji, zbrisali bi nas radi, požrli. Če človek po zdravi pameti razsodi, pa ni pravično, da se ljudje med sabo izkoriščajo, da močnejši tlači slabega in živi na njegov račun. Tudi med narodi bi ne smelo beti tako. A mi smo tlačeni in izkoriščani od tujcev. Človeški razum nam pravi, da je to krivica in krivici se moramo upreti. Sami se mor-mo oaločiti za pravico, potem jo bomo tudi vredni. Kadar jih je dovolj, ki jo zahtevajo, potem tudi bajoneti zgube svojo moč. To si zapomni, Simon, "a premisli moje besede.« Bajoneti se ne uoognejo kar tako,« ie dejal Simon. »Preveliko moč imaio tisti, ki so jih postavili po naši zemlji.« »Nič ni nezmagljivega na svetu. Marsikdo, ki .je i>ii imočan in oblasten, je padel. Včasih s® na|jvečja sila zruši sama od sebe, od tistih, ■>a katerih sloni. Troni so padli, ljudstva so Pft ostala. Zato moramo tudi mi ostati, pa naj pride, kar hoče. Ta zemlja nas j© dala, s to zemljo stojimo in pademo. Na mjj smo zrasli, ua nji hočemo tudi živeti. Pa ne kakor sužnji. Kakor svobodni ljudje. Ti maješ z glavo. Ti vidiš, koliko oblasti imajo razni ošabneži nad našimi ljudmi. Ti poznaš K 5 mer j a iin dru-Pfe hudiče, pred katerimi krivimo svoje hrbte, zato te je strah mojih besed. Zapomni si pa, Simon, da še marsikaj pride.« . »Kaj takega?« »Dobro in slalvo. Trpljenje nam gotovo ^ bo odvzeto. In tudi pripravljeni bomo prav slabo na vse, kar nas čaka. Zdaj pijejo iz naše krvi samo dobiček, kdo ve, kaj še mislijo l nami. Ti si mlad, Sdimon, ne bodi slep za svojo in našo usodo. Če kaj pogledaš časnike in s kem vsaj malo govoriš o svetu, potem lahko marsikaj pričakuješ.« »Morebiti vojno?« »Prav mogoče je, da nas zajame. Če nas poženo v klanje, se nam usoda zapečati.« »Težak je naš čas.« »Premagati ga moramo. Tudi za nas, ki samo kujemo in garamo, pride vstajenje. Pravica ne more biti za večno zakopana.« V Jamesovih očeh se je zasvetil ogenj velikega pričakovanja in močne vere. Zravnal se je in šel svojo pot, kajti Simon je tisti čas zavil vstran, po poljski stezi je šel rin se sešel z dekletom, ki ga je v mraku čakalo. Janeza je pa doma čakala žena s sinom Ivanom. II. V Janeževo stanovanje je sijalo sonoe. Kovač se je v pražnji obleki poslanjal na oknu in zamišljeno gledal v jasno nebo. Po poti, ki je peljala mimo hiše, v kateri je stanoval, je redko prišel kak človek. Ta nedeljski dopoldan so pa nekoliko pogosteje hodili semintja. Janez je videl več ljudi, vsem se je poznala nekakšna naglica, ki je kovača začela zanimati. Komaj pa je pomislil na to, da bi koga ogovoril in vprašal, zakaj ta nemir, je opazil na koncu poti Simona, ki se je naglo bližal proti hiša. Ko je prišel Simon pod okno, je zaupno dejal: »Zgodilo se je, Janez. Ali že kaj veš? »Kaj?« je vprašal kovač in postal na mah močno resen. »Govori Simon, govori.« Simon je položil prst na usta. Janeza je njegovo obnašanje raztogotilo. »Govori ali pa pojdi!« mu je ukazal. »Janez, mirno kri. Vse zveš.« Simon je šel izpred okna v hišo. Ko je bil z Janezom sam za zaprtimi vrati, je vprašal Po ženi in otroku. »V cerkvi sta,« je pojasnil Janez. >Zena se boji hišne gospodinje, pa misli, da mora k tistim pridigam. Povsod je kdo, ki človeku ukazuje.« »Potem sva čisto sama?« je vprašal Simon. »Sama, sama. Povej mi že, kaj te je prineslo.« »Opozarjat sem te prišel. Vojno so napovedali. Cesar je spregovoril,« je Simon zaupno razlagal in pristavil: »Janez, ti se zanj nisi nikoli preveč navduševal. Bodi previden v današnjih dneh. Cesar in tisti, ki so za njim, imajo prvo in zadnjo besedo v deželi. Zato pazi.« »Janez se je grenko nasmehnil: »S krvavo novico prihajaš.« »Ali sem prvi?« »Prvi.« »Potem je zelo prav, da sem prišel. Takoj sem si mislil, da gotovo še ne veš. Sem ne zahajajo ljudje. Pa tudi največkrat ne maraš preveč zanje. Posebno v zadnjih časih ne.« »Res je.« »Zato sem prišel. Obenem jemljem slovo. Cesar me kliiče. Prav nič ne vem, kam bom gnan.« »Najbrže pojdem s tabo. Gotovo me ne puste doma. Tega še misliti ni.« »Naj bo karkoli, Janez, previden bodi. Za nerodno besedo je škodo položiti življenje Le glej, da se ti kje kaj ne zareče. Glave ne dobiš kar tako nazaj.« »Vem, da ne,« je zaškrtal Janez. »Vem, da so nam zdaj obesili najtežje ključavnice na usta. V vojni je preki sod. Vojna na debelo požira ljudi. V fronti jih s topovi, zadaj pa z vislicami in lakoto.« Janezu so šle besede s težavo iz ust. Na obrazu mu je igral trpek smehljaj — izraz težkih slutenj. V tesni sobi je zavladala mučna tišina. Oba kovača sta občutila usodnost dneva, obema je povedal molk več kakor tisoč izbranih besed. Vendar nista dolgo molčala. Simona je vleklo ven. Vsako minuto je kazal več nestrpnosti. »Ali boš kar doma?« je vprašal Janeza. »Kam naj grem?« »Cesarjevo oznanilo preberi. Na več krajih je nabiito.« Janeza je pograbila jeza: »Vrag še s cesarjem! Vrag z njegovimi priganjači! Zdaj naj se koljemo za njegovo čast. Zadnji mesec je že vse kazalo, da zavre na Balkanu. Domovino bomo branili. Čigavo? Mogotcem se hoče zemlje in krvi.« Simon ga je prijel za roko: >Janez, pamet. Zdaj ni čas za pravične besede.« Janez ga je prodimo pogledal in vprašal: »Kako misliš, Simon, ali bo kdaj tak čas?« Simon je povesil glavo: Težko je odgovoriti.« »Svoje misli lahko poveš.« »V tak čas dvomim.« »To se mi je zdelo. Preveč smo že zasužnjeni. Zdaj je še vojna, zdaj nam iztrgajo jezike. Simon, vseeno pa čutim, da pride naš dan. Lahko nas zmandrajo, ampak to je še vse na tehtnici.« V veži sta zaslišala korake. Vrata so se odprla. Proti Janezu je planil desetletni sin Ivan, se ga oklenil in zaklical: »Ata, vojna bol« Med vrati je stala žena Marija. Rosne oči in prepaden obraz sta razodevala njen velik strah. Kakor na moč izmučena je stopila v sobo, sedla na klop in se prijela za prsi. Sroe ji je močno udarjalo, vsa je bila vznemirjena, ko je tiho rekla: »Janez, pripravi se.« Janeza je obšla skrb, ženin strah ga je prevzel. Ivana je prijel za roko in z njim vred stopil k ženi: .»Marija, kaj ti je?« Zena je uprla vanj svoje svetle oči, pograbila otroka in ga stisnila k sebi: »Zdaj bova sama, Ivan.---------------V vojsko te vzemo, Janez. — — — Oh, kaj smo dočakali.« »Ali za gotovo veš, da pojdem?« je vprašal Janez in skušal biti kar najbolj miren. (Nadaljevanje prih.) mo isto hitlersko gibanje. Nemci, ki živijo med nami in od nas, še vedno nočejo, razumeti, da živijo v Jugoslavija in ne v »Reichu«. Neki poslanec je ipred vojno na volilnem shodu ljudem dokazoval, kdo je Slovenec in kdo Nemec? Rekel je, da po uradih zavzemajo višja mesta Nemci, nižja Slovenci. V kočiji sedi hla-pec-Siovenec — na kozlu, — gospod Nemec pa zadaj na blazinah, ko se pelje ha izprehod. V družini je gospa Nemka, služkinja, Slovenka itd. Danes se nekdanje prilike zopet vračajo. Oglejmo si neko tovarno: Ravnatelj je Nemec in ni naš državljan. Vso vodilno osobje ing. obratovodje itd. so nemške narodnosti. Vsi dobro plačani. Stanujejo v najlepših in razkošnih stanovanjih s svojimi družinami. Ravnateljeva družina obstoji na pr. iz treh oseb in prideta na vsako osebo po dva prostora. Ravnatelj se vozi v avtomobilu, delavci hodijo peš, zaslužijo slabo, njih stanovanja so majhna in tesna, — narodnost teh delavskih trpinov pa je slovenska. Sto venski delavci in izobraženci so pogosto brez zaslužka in kruha. Hčerke vodilnih mož pri neznanju našega jezika pa so zaposlene po pisarnah, ne glede nato, da je že družinski oče predobro plačan. To je slučaj pri eni tovarni, koliko teh slučajev pa lahko naštejemo po drugih tovarnah. V nekem trgu v nekdanjii mariborski oblasti, je umrl družini, ki go je štela med nemške, družinski oče, — ■Oznanilo smrti se je tiskalo edino v nemškem jeziku in potem razposlalo kot v zasmeh slovenskim družinam. Tako je bila tiskana tudi zahvala za udeležbo na pogrebu v nemškem jeziiku in potem razposlana slovenskim družinam. V tem trgu, ki je bil nekdaj »deutsch«, pravih Nemcev ni, nemškutarjev pa še danes oelo več kot nekdaj. Kak čistokrven Nemec še je pač priselil bog zna odkod? Med gostoljubnimi Slovenci si je kot trgovec, ali obrtnik napravil premoženje. Takti od Slovencev obogateli tujerodci pa še danes po dolgih desetletjih mislijo, da je Nemec po svoji naciji Slo-.encu jerob. Tvornica kemičnih proizvoda v H. izstavlja dvojezične naročilne liste in račune slovenskim trgovcem. Jasno, da je na prvem •mestu tekst v nemškem jeziku. Na drugem v hrvatskem. Tvornica H. pa ni daleč od Celja. Vemo, kdo vodi to tvornim! Da so delavci slovenskega roda, pa je že verjetno. Tej tvor-nici treba posvetiti več .pazljivosti. V našem trgu živti obrtnik, ki s svojimi izdelki roma po božjih potih in okrog cerkvenih slavnostih. V se, kar zasluži in kar ima, je od Slovencev. Mož je bil nekdaj v Avstriji strasten nemškutar, dasiravno nitii dobro nemško ne zna. Še danes najraje nemškutari. Njegov napis nad obrtnim lokalom kaže priimek z dvema »11«, nekdaj se je namesto z enim »g« na koncu priimka podpisoval kar s tremi »ggg«. V slovenskem aolnčnem kopališču je na neki vili naslikano ime lastnika z več »ggg« in tega tamošnji narodnjaki ne vidijo. V tem kopališču je bil v lanskem letu dograjen nov velik hotel, tačas pa gradijo drugo tako stavbo. Obe stavbi sta last dveh mesarjev, od katerih pa se ne more trditi, da sta dobra Slovenca. Kmetje se sprašujejo, odkod denar? Za časa Avstrije se je govorilo o revščini. — Odgovor leži na dlani: kmetski nevedneži so dobavili po ceni meso, — letoviščarji so to meso drago plačevali ter s slabim in dragim vinom zalivali. Pika! Popotnik. Maribor IŠČEJO SE TIHTIGE VEBMAJSTER Čeravno imamo, kakor simo se informirali na najmerodajmejšem mestu, sposobne strokovnjake tudi že v Jugoslaviji, smatra _ tovarnar Braun, ki je mano, velik prijatelj naših delavcev, za potrebno, da inserira v inozemstvu. Taiko išče potom »Wamsdorfer Zeitung« g. Braun dva »tihtige Wehmiajster perfeJet in alen Hozemcajjgen fiir baldigen Ajntrit.« Naši državljani pa čakajo na službe. NAŠE OBMEJNE GOSTILNE Italijanom je treba priznati, da znajo, odnosno, da so znali. In sicer ne šele fašisti, temveč nič manj oni, ki so prihrumeli takoj po vojni. D očim si ljubo Avstrijo potolažil že z lojalno izjavo, so ti vragi zahtevali dejanj. Pa še tega niso verjeli ljudem, o katerih so — prebrisani, kakor so —< morali vedeti, da po svoji izobrazbi, odnosno po svoji socialni poziciji nikoli ne morejo postati res njmovi. In tako so Čistili in brezobzirno počistili najprej Istro, potem Trst, a še na Goriškem se je moglo obdržati samo par tastih, ki jim res niso mogli blizu. (Na primer tisti, ki niso imeli preveč — vidnega imetja. Zakaj prelepo hi-storitjo bi znal povedati odvetnik, ki zdaj posluje na tej strani: imel je vilo v vrednosti 80.000 lir, pa so miu že leta 1920 predpisali 60.000 lir davka na »vojni dobiček«, češ, da je moral silno zaslužiti, ker imu je Avstrija Italijanske konkurente iizgnala. »Saj potem gre vila!« je vzkliknil zaprepaščeni mož. »Če greste Vi, ne!« so mu odgovorila; in proti kupni 'pogodbi z Italijanom so mu odpisali davek ter izročili — potni list.) Toda Italijani niso lovili saimo inteligence, posebno po-zormost so posvečali tudi ljudem s »koncesijami« in »licencami«, posebno še gostilničarjem. Zakaj oni dobro vedo, da je za cerkvijo in šolo na vasi najbolj važna gostilna, kjer se prebivalstvo — in večinoma ce- lo najbolj merodajno — zbira na- »svoboden pomenek«. Kako pa je prt nas? Saj jie bil tudi tu davčni uradnik, ki je poskusil s to čičevsko metodo; no, dobil je rnos, zagrizeni »lojalni« Nemec pa, ker je bila med tem že plačana, čedno vsotico nazaj. Teda tu rečemo lahko vsaj, da smo »pravični«, in če nas že nihče za to ne pohvali, vsaj kriče ne preveč. Toda kaj naj rečemo, če vidimo, da tudi piri podeljevanj« ali vsaj itolemanju gostilniških koncesij ob meji (za mejo je vsa Štajerska do Dravinje najmanj) igra vlogo edino le »objektivnost«? Po teh leglih pa se ne zbirajo samo izletniki z onstran meje (hvala lepa za tak »tujski promet«, ki podpira samo naše sovražnike, kakor je tako dobro poudaril nekdo!), temveč se stalno kvari tudi deloma že na sebi nezavedno, deloma pa še od teh magnatov gmotno odvisno naše ljudstvo. Ne zahtevajte od naših domačinov, naj oni »napravijo red« — ti ljudje (duhovniki, učitelji, oelo orožniki in finančni nastavljene!) tega že radi sožitja s temi »ugledniki« ne morejo; tu more pomagati edino od vseh takiih vplivov odmaknjena (morala bi biti vsaj!) oblast, KAJ PA TO? Po cesti v bližini Maribora se pomika gneča šolskih otrok, na čelu jim dve starejši dami. To družbo srečata dve slovenski gosroo-dičjni, in ker vso dolgo vrsto ne slišita niti ene naše besede, vprašata tri deklice v zadnji vrsti, odkod so vsi ti otroci. »Iz Maribora« v lepi slovenščini odgovorijo deklice. »Pa zakaj govorite vsi samo nemški?« »Zato, ker nam nemške gospe kupijo kruha in malinovca, slovenske pa nam nič ne dajo!« Ali je tudi to člen, v znani »tihi organizaciji«? ... Eh, da, včasih se človeku zazdi, da so stvari takole na meji, ki so še bolj važne— HM... Zadnjič sem po' poslu stopil v sobo moža, ki je močen steber obmejnega nemštva. In mi je pokazal vrsto diplom* ki jtih je prejel od leta <1020 dalje. Za vinorejo, za kurjerejo, za prašičjerejo, za vse mogoče reje. Hm, saj bi se dalo govoriti. Mož v gospodarstvu baje dober ugled daje. Čeprav samo »teoretično«; raja je preboma, da bi si mogla nabaviti le eno potrebnih naprav, on pa jm seveda rima zase. In mu kaj saj nesejo, zelo dobro nesejo. Toda drugače še niti »doiber dan« ni rekel v našem jeziku. Pač pa se radi ljubega kruhka trudi vsa vas, da se more ž njim pomeniti po njegovo, če koga kaj vpraša. Radi ljubega kruhka ali pa tudi zato, ker vedno znova vidijo lin slišijo, kateri jezik je gosposki. O, če bi bil mož padel pod Italijo, kdaj bi bil že vsaj za silo znal italijanski! Že radi — oblasti namreč... Toda diplomi bi najbrž navzlic temu ne bil dobil. No, da, hm. Saj mogoče pa je tako prav. Vsaj vajeni simo tako ... SLOVENŠČINA SAMO ZA PLEBEJCE Spominjam se nedavnega potovanja v Italijo skozi Sv. Lucijo. Kraj popolnoma slovenski, a v kolodvorski restavraciji sama italijanščina. Niti vredno se ne zdi lastniku restavracij© in njegovim uslužbencem, da bi rabili malenkostno znanje slovenskega jezika pri slovenskih potnikih. Samozavest nacionalna je večja, nego bojazen, zameriti se gostom. Tako drugod! In pri nas? — Nedavno je po-setilo naš lepi Maribor večje število trgovcev radi neke tekme. (Madžari iz Ferencvaroša so prišli namreč v Maribor tekmovat.) Po večini so bili to ljudje, katerim je danes še vedno ljubši madžarski jezik nego državni. Naravnost idealno in očarljivo znajo ti gospodje slovenski, če te treba slovenskemu ljudstvu, od katerega po večini živijo, vsiljevati svoje blago. V mariborska restavraciji so pa kar na mah pozabili ato venski in človek bi mislil, da se nahaja nekje sredi Budimpešte, v takem navdušenju so se jim razvozljali jeziki v toliko ljubljeni madžarščini. In da bi se tem gospodom ne zameril s »plebejsko slovenščino«, je pristopil k njim1 natakar in s .ponižnim »si vinšen« čakal povelja. Seveda se je nadaljeval ves pogovor v nemščini. Dobro, da detičui natakar ni znal madžarščine, gospode bi le preveč razveselil z madžarskim nagovorom. — Če že natakar sam nima toliko ponosa in nacionalnega čuta v sebi, da bi pokazat takim in sličnim gostom, da je pri nas slovenščina edini občevalna jezik v javnih lokalih, naj bi vsaj lastniki restavracij kategorično zahtevali od svojih uslužbencev, da govorijo s svojimi gosti izključno državni jezik, kajti le na ta način si bomo pridobili spoštovanje in ne bomo v zasmeh neprijate-ljem. V tem oziru bi se marsikaj naučili gotovi ljudje, ki znajo biti napraim tujcem hlapčevsko ponižni, pri naših sosedih, ki uporabljajo bodisi italijanščino, nemščino ali madžarščino v vseh lokalih kot občevalni jezik. MARIBOR V MESECU MAJU LETA 1933. Bolniški dopust me je privedel v naše lepo obmejno mesto Maribor. Poznam sicer Mariborčane že od prej precej dobro, a da so tako malo napredovali v narodnostnem oziru, je žalostno, a resnično dejstvo. Že po zemljepisni legi je to veliko mesto važna postojanka Slovencev na severni meji in bi zato bilo pač pričakovati več zavednosti od strani naših (Mariborčanov. Toda vsak, ki to upa, bo kruto razočaran, če se malo ozre po mestu in prebivalcih. Že ko prideš s postaje in stopiš v avtobus (lasten doživljaj!), skoraj ne veš, če si še v Jugoslaviji, ker 80% potnikov govori nemški! Toda kako nemščino! Nemec je ne bi razumel, a eni, ki jo govore in se pačijo s tem jezikom, so srečni, da morejo govoriti »nemški«, ker se sramujejo slovenščine, ki je jezik za kmeta!! Šel sem v pekarno po suhor in me je prodajalka nagovorila: »Gdnesel... Treba je samo odločati, a tega se, žal, zavedajo samo oni, ki nimajo nikakega vpliva in ne morejo ničesar ukrenite. Če bi se pa dvignili merodajni faktorji in bi začeli sistematično »čistiti«, tedaj bi v doglednem času dosegli vsaj to, da bi marib. nemškutarji ne bili tako zelo predrzni. Kajti znani so celo primeri, da je tak mariborski »Nemec« zahteval, da se mu uradni poziv ali odlok dostavi v — nemščini, češ, da ne razume slovenski! Seveda naša strpnost ne gre tako daleč, da bi se takemu nesramnežu ugodilo, toda potrkajmo se na prsa in vprašajmo se: »Kako dolgo bo trajal ta umetni odpor?« Pravim: umetni, ker v resnici ga že nti več in ko bo ita tzlomljen, potem- pa...? Ali se bomo zopet povrnili v one »zlate« čase, ko smo bili samo sužnji? Ali ni sedaj, po 15-tih letih čas, da tudi mi ukazujemo? Ali nismo v svoji zemlji mi gospodarji? Kdor si upa odgovoriti z ne, naj stopi na plan in naj: to dokaže!! Zato proč z dvojezičnimi napisi! Če niso nikjer drugje v Jugoslaviji, jih tudi v Mariboru in Ptuju ne rabimo! (Ptuj je namreč v tem oziru še nesramnejši. Prihodnjič si ogledamo še Ptujčane!) Zato na svidenje! Go. Sladki vrh ob Muri KAKO NEPREVIDNI SMO OB MEJI Dne 7. maja 1933 so imeli Nemci onstran meje v Weitersfeldu razvitje hajmverovskega prapora z veliko slovesnostjo. K tej priredit- vi so tajno vabili tudi naše odpadnike, ki so se seveda vsi srečni udeležili te proslave. Pri tej proslavi je nastopilo več govornikov. Med temi je eden rekel: »Gotovo je med nami tudi nekaj naših od tam preko, tem želim, da bi vedno ostali naši prijatelji.« Za to proslavo so rabili oni seveda bršljan. V ta namen je prišlo dne 30. maja 1938 od tam ,preko čez brod Sladki vrh kakšnih 10 fantov in 10 deklet, ki so na jugoslovanskih tleh zbrali nekaj vreč zelenja in bršljana ter so ga čisto nemoteno prenesli čez Muro. Iz tega je razvidno, da smo mi Jugoslovani zelo vljudni in pohlevni ljudje. Oblasti so bile pravočasno obveščene, kaj se pripravlja, ljudje iz naših krajev so šli kljub temu čm mejo k taki proslavi, kjer se gotovo ne nauče jugoslovanskega domoljubja. Tako me more iti' dailje in uvidimo, da merodajne oblasti bodo morale sčasoma uvideti, da pri naših nemourjih ne opraviš z lepa nič. Apeliramo na pristojno oblast, da odvzame ljudstvu obmejne izkaznice, ker nima tam preko nobenega opravila, ker trgovin je na maši strani dovolj, tako tudi cerkva. Istotako naj se vsakemu izzivaču iz Avstrije prepove prehod čez me jo. Film naše zemlje KATOLIŠKA AKCIJA V eni zadnjih številk javlja v Slovencu »Katoliška akcija«, da o priliki svetega leta priredi romanje v Rim in vabi naše ljudi, naj se je udeleže. Nimamo ničesar proti temiu, da se dostojno proslavi sveto leto, toda mnenja smo, da ne bi bilo nič bolj poniževalnega, kakor čie bi se slovenski ini lir-vatskii katoliki napotili pod sedanjimi razmerami v Rim. Od tisth 1250 dinarjev, ki jih stane za osebo to potovanje, bo ostalo samo nekako 50 Din v Jugoslaviji, za vožnjo do naše meje, 1200 pa jih gre v žep naših smrtnih sovražnikov. Noben versko in narodno čuteč naš človek se ne more peljati brez najžalostnejših občutkov preko naše tuž-ne tržaške pokrajine, kjer je vlada odstranila naš ijeizik iz javnega življenja m sol, sv. Cerkev pa oelo iz naših cerkva in postavila imosto slovenskega škofa navdušenega nasprotnika našega naroda in verskega zirv-ljenjla, Monsflgjnora Sirottija. Mienda se jne bomo šli pokloniti v Rimi onemu papežu, ki je to storil, ali pa kardinalu Gaspariju, ki je bil sprejet pred nekaj dnevi v iitalijansko fašistično akademijo. Vatikan in fašizem složno delujeta na uničevanju našega jezika v šoli, javnosti in cerkvi. S tem sta oropala naš pošteni narod vseh človeških in božjih pravic. Kdor še čuti versko in narodno, ta se romanja, v Rim v takšnih razmerah ne more udeležiti, bil bi Kajn med brati. Velikanska turistična propaganda za van-ljenije tujcev vseh valut v Rim ° JP”1*' leta ima itak uspeh, in mirna smisla, da temu sodelovanju Vatikana z utaliijansko turistično propagando nasedemo tudi mi. V dnevniku »Tribune de Geneve« od 28. aprila či-tamo, da je papež sprejel nekaj sto belgijskih delavcev in poleg tega 150 belgijskih novinarjev, ki so mu izročili precejšnjo vsoto denarja (qui hii ont remis une imiportante obole). Če imamo jugoslovanski katoliki le še nekaj smisla za svojo vero in narodnost, bomo čim najslovesneje proslavili sveto leto doma. Predlagamo, da se napa vita v proslavo svetega leta dva f.elika verska shoda; Hrvatje naj pridejo na naše Brezje k Mariji Pomagaj, da jo prosimo blagoslova in zaščite proti ukrepom naših sovražnikov v cerkvi im javnosti tam onkraj meje, mi Slovenci pa organizirajmo romanje v Djakovo v katedralo največjega jugoslovanskega katoliškega škofa, nepozabnega Strossmayerja. Hrvaški romarji bi ob enem imeli priliko, ogledati si našo divino Gorenjsko in na ta način odnesli gotovo najlepše spomine z bratske slovenske zemlje. Slovenci pa bi cfb enem imeli priliko videti hrvatsko prestclico. Mnogo ti-sočev našega narodnega premoženja bi bilo tako rešenih in ne bi padli v žrelo nenasitnih tujcev. Katoličani, strnimo se v mogočne vrste in proslavimo sveto leto lepo in dostojno — doma med seboj! VEDNO ISTA PESEM Neprestano se pojavljajo protesti proti temu, da ljudje s protekcijo opravljajo dvoje in