138 Glasnik SED 59|2 2019 * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija; piko@ethno.at. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* Prav tako znamenita kot do danes ohranjeni ziljski žegen je na Zilji tudi ziljska »vascit«. Franz Franzisci v svojem poročilu o obisku cesarskega para iz leta 1856 na Zilji omenja, da so cesarskemu paru predstavili »slovensko ohcet slovenskih Ziljanov v narodni noši z vsemi šegami in navadami.« 1 Matija Majar Ziljski je leta 1867 na slovan- sko razstavo v Moskvo peljal šest kompletov noš, med ka- terimi so bile štiri poročne, na razstavi pa je prikazal scen- ski prikaz ziljske poroke (Domej 2012: 24). Ženitovanjske šege na Zilji je v knjižni obliki predstavila Alenka Ložar Podlogar (1995). Posebne ziljske »vascitne« pesmi pojejo še danes, predstavljene so bile tudi na posvetih 2 ter stilnih koncertih in v publikacijah (Kriegl idr. 1977). Pomemben del »ziljske vasciti« je bila v preteklosti ziljska noša, redki pa se še danes poročajo v noši. Ljudska ali »narodna noša« je tudi sestavni del prazno- vanja Kraške ohceti, v nošo pa se poleg poročnega para in svatov obleče še množica ljudi, ki spremlja poročni obred. S pomočjo Zadruge Naš Kras, Kraške hiše in Kra- ške ohceti je slovenska »narodna noša« v 50. letih delo- vanja Kraške hiše ponovno pridobila pomembno mesto. Obred Kraške ohceti je številne družine na Krasu in v Trstu spodbudil, da so ponovno odkrivale in odkrile noše svojih prednikov. Noše pa ne oblečejo le za Kraško ohcet, temveč tudi ob odkritju spomenikov, raznih manifestacijah in procesijah. Z nošo so sprejeli kraljico Nur iz Jordanije in papeža Janeza Pavla II.; ko je obiskal Trst, ga je na Veli- kem trgu pričakalo 150 noš (Spletni vir 2). Vsaki dve leti v zadnjem tednu avgusta v Kraški hiši v Re- pnu obred Kraške ohceti vzbuja zanimanje med domačini in obiskovalci. Obred na podlagi etnoloških zapisov ženi- tovanjskih šeg in navad na Krasu iz 2. polovice 19. stoletja izvajajo od leta 1968. Slavje poteka štiri dni, obiskovalci in obiskovalke v tem času lahko v Kraški hiši prisostvuje- jo fantovščini oziroma dekliščini, vasovanju in podoknici, prevozu nevestine bale v ženinovo hišo in poroki v cerkvi pri Tabru. Po poroki gredo svatje v sprevodu do Repna, 1 »Als Ihre Majestäten im September 1856 das Gailtal bereisten, wur- de in Hermagor zur Belustigung der hohen und höchsten Herrschaf- ten eine slowenische Hochzeit von den Windischgailtalern in Nati- onaltracht mit allem altherkömmlichen Zeremoniell zur Aufführung gebracht« (Franzisci 2009: 98). Gostilna Kaiser von Österreich, v kateri sta prenočevala cesar Franc in cesarica Elizabeta, na ta obisk spominja še danes (Spletni vir 1). 2 Mešani pevski zbor Oisternigg je leta 1999 izvedel simpozij 'Hochzeit an der Gail' (Vascit na Zilji). kjer v hiši nevesto predajo ženinovi družini (Spletni vir 3, več glej Simoneta 2003). Avgusta 2018 je Kraška hiša odprla vrata 50. Kraški ohce- ti. Čeprav ob jubilejni prireditvi ni bilo prave ohceti, so jo izvedli s tistimi deli programa, s katerimi ohranjajo domače poročne obrede. Vrhunec dogajanja sta bila nedeljski spre- vod narodnih noš do cerkve na Tabru in slovesna maša. Za ohranitev neprekinjene tradicije so se organizatorji odločili tudi zato, da spodbudijo mlade, naj se ponovno odločijo za poroko na Kraški ohceti, hkrati pa so organizatorji predsta- vili tudi možnost izvedbe prireditve brez poročnega para. Ob 50-letnici je izšla publikacija Živio Kraška ohcet! avto- rice Vesne Guštin Grilanc, v kateri je predstavila 50 let bo- gate zgodovine te največje etnografsko-folklorne prireditve v zamejstvu v Italiji (Guštin Grilanc 2018). Medtem ko se je na Zilji tradicionalna noša ohranila vse do danes predvsem v povezavi z ziljskim žegnom in štehva- njem, se je na Krasu narodna noša razvijala in razvila v zve - zi s poročnimi obredi Kraške ohceti. Lahko bi ugotovili, da se noša ohrani v živi obliki le tedaj, če je del žive šege. Literatura DOMEJ, Teodor: Wie die Unterwäsche der Gailtaler Tracht nach Sankt Petersburg kam. V: Peter Germ Lippitz in Margit Rapp (ur.), Dessous: Eine Kulturgeschichte hautnah (Begleitheft zur gleichnamigen Sonderausstellung im Landesmuseum Kärnten). Celovec: Landesmuseum Kärnten, 2012, 23–24. GUŠTIN GRILANC, Vesna: Živio kraška ohcet! Trst: Zadruga Naš Kras, 2018. LOŽAR-PODLOGAR, Helena: V adventu snubiti - o pustu že- niti: Svatbene šege Ziljanov. Celovec: Mohorjeva družba, 1995. KRIEGL, Niko, Helena Ložar-Podlogar, Mirko Ramovš, Jože Ko- ruza in Lajko Milisavljevič: Vascit pr Zile: Ziljska svatba v pesmi, besedi, plesu in glasbi. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, 1977. SIMONETA, Jasna. Kraška ohcet kot fenomen folklorizma. Tra- ditiones 32 (1), 2003, 143–159. Spletni viri Spletni vir 1: Pension Kaiser von Österreich; http://www.pensi- on-frenzl.at/chronik.html, 4. 2. 2016. Spletni vir 2: »Za tržaške Slovence je bila noša svetinja«. Pri- morski dnevnik – Primorski.eu, 5. 2. 2013; https://www.primor- ski.eu/kultura/210152-za-trake-slovence-je-bila-noa-svetinja- -EBPR219872, 15. 2. 2019. Spletni vir 3: Kraška hiša; www.kraskahisa.com, 7. 2. 2019. (KRAŠKA) OHCET IN NARODNA NOŠA