J.G.
V jeseni
Tiho čez polje zeleno                  Milo plaka vsa poljana,
pesem težka je zavela,                in nebo temno razpeto
in tak mirna prej poljana           ji pošilja drobnih kapljic —
v strahu vsa je zadrhtela . . .      svetlih biserov nešteto.
Stresnile so se cvetice,               In pri tem pogledu tožnem
cvetje svoje pripognile                v dušo lega mi tesnoba,
in v trepetu pred poginom          bridka žalost me objema:
grenke solze potočile.                 spet korak sam bliže groba.
111