Časopis s podobami za slovensko mladino.
S prilogo „yVnqolj&ek" Štev. 9.	V Ljubljani, 1. septembra 1902.	LetO XXXII.
Moja mladost.
V tenko haljico odeta,
V kitah s pestrim cvetjem, Moja je mladost zbežala Pred poletjem.
In s seboj je vse pobrala, Radost, srečo, nade ... Vse, kar zvala sem bogastvo Duše mlade.
S solzno-mračnim jaz očesom * Sem za njo strmela, Ah, odtlej pa nisem bila .Več vesela.
Ljudmila M o di fava.
Harfo sem mi dajte!
h
arfo sem mi dajte, Srce mi je bolno v Harfo sem mi dajte. Srce mi je polno!
Zaigral na strune Pesemco sem divno, V pesemco položil Bolečino skrivno.
Božji so krilatci Pesem poslušali, Božji so krilatci Z mano se jokali.
Padale z nebä so Rajske njih solzi ce — Iz zemlje hitele Rajske so cvetice ...
Rajske te cvefce Harfi vple* v strune: Mor ' - rajsko solzo Sr».~ naj prestine!
Vnesla v.
"fök
Ljubezen in sovraštvo.
(Povest — Piše Josip Bek S.) XII.
Čitatelji so morda že sami uganili, da je bil novi prišlec naš znani Segavi Igličar, kateremu je biia po odhodu Tinetovem prva skrb, da ga čuva kot punčico svojega očesa. Z Gričevja je bil izginil teden pozneje, in vaščani so domnevali o njem čudne reči.
Govorili so, da ni nič boljši kakor Brtoncelj sam in da se je ž njim le navidezno sovražil, medtem ko sta si sicer prav tajinstvena prijatelja. Priznati moramo, da je bil Igličar v resnici zelo prikritega značaja, in vaščani niso vedeli o njegovem pohodu skozi vas ničesar, kar bi se lahko pribito.	• _ •
„Beži no. Igličar, ali ti je treba tako beračiti po vaseh za tiste bore krajcarje? Lahko bi si sezidal hišo, pa odprl prodajalno kakor Brtoncelj — jaz vem, da imaš", tako ga je včasih prestregla na poti kaka ženica ali gri-čevski očanec.
„Kakor Brtoncelj — ahà — le govorite, ko ne veste, da imate sredi vasi živega rablja, ki prej ali slej iztakne kar zaporedoma vsem upnikom oči. Slišiš ti, koliko ljudi je bogatih, pa ng hodijo tako s trebuhom za kruhom, kakor jaz. In koliko jih hodi — lahko bi rekel, s klobukom ali s slamnikom v roki, pa ne prodajajo šivank pa sukanca in drobiža, ampak za hrbtom kradejo in požigajo, pa niso pošteni.. . Kdaj si čul o Igličarju, da bi bil kaj vzel, da bi bil storil kaj žaJega komu. Hebe, trideset let že hodim, pa me ne poznate, njk, ne pozhate."
„I no, saj ni tako hudo — samo mislim, da bi lahko bolj mirno preživel svoja stara leta, pa da bi si napravil lasten kót, vidiš---"
„Tako kakor Brtoncelj, kaj ne? — Boste videli, tako debelo boste še zijali, da ne boste zlepa ust zaprli. Vsak teden se enkrat vidimo ali pa še jie, pa ste tako neprebavljivi. Jaz ne vem, zakaj se-pa ne brigate za Brtonclja — tega primite, pa ga vprašajte, če razločuje pravičen vinar od krivičnega, Igličarja pa pustite!"
Takih-le ovir je imel Igličar pri svoji kupčiji največ. Skoro nevoljen se je zdel, ko je potem koračil ne brigajoč se' za levo ali desno, s seboj godrnjajoč skozi vas.
Eden je trdil, da je bogat, pa da stiska, čeprav ne ve za koga; drugi zopet pa je bil mnenja, da je revež, ker bi se sicer ne porival od praga do praga.
Brtoncelj je bil ujet. Če bi se bil izdal Gjuru, da pozna novodošlega Igličarja, tedaj bi mu Gjuro nič več ne bil zaupal. Že tako ga je meril ne-zaupno od nog do glave, medtem ko je naravnost občudoval Igličarjevo
preprostost in njegov drzni nastop. MolCé ponudi prišlecu vrč z mrzlo vodo in kos pečenke, ki je ostal od snočnje večerje.
Ko se Igličar okrepča in po kranjski navadi zahvali, izpregovori Ojuro :
„Človek, trdil si, da poznaš mojega prijatelja in da je celo tvoj rojak."
„Res je, res — in da bi ne bilo res, bi ne imel ti takega prijatelja, in tudi sam bi ne bil izvržek izmed človeštva —. Pri nas imamo pregovor: Povej mi, s kom hodiš, in povem ti. kdo si —. Gospod, in če me nisi razumel, vprašaj še enkrat tega, ki ne ve, kam bi obrnil glavo."
Ojuro je osupnil; jeza, vznemirjenost, razžaljenje, vse je zavrelo za hip v njem, in skoro ni vedel, kaj naj začne. Mišice na licih so mu vztrepetavale, oči so se mu debelo izbulile, dlani pa je stiskal v orjaške pesti. Spogledaval se je zdaj z Igličarjem, ki je stal pred njim hladnokrven, kakor je bil, zdaj zopet z Brtoncljem, ki si je grizel ustnice in natihoma preklinjal.
„Alah je sicer samo eden, Mohamed je tudi samo eden, Gjurov pa nastane lahko sto — ako me smatrata", pri teh besedah se udari na prsi, ki so votlo zabobnele, „otrokom —; nečastno bi bilo, da bi vzdignil roko nad vama, ki je nista vredna."
„Gospod, pomiri se; neumno je, ako se vznemirjaš radi mene. Glej, tam stoji konj, ki komaj čaka, kdaj me zopet ponese naprej, svet je širok in velik. Tudi ti si velik, toda Bog je večji od tebe, ker je ustvaril svet. Le nekaj bi še rad od tebe: kje imaš človeka, ki sta prišla k tebi s tem vinokupcem ? Menim namreč, da Alah prepoveduje piti vino ali ž njim kup-čevati svojim vernikom — tebi seveda ni nič nemogoče, tvojemu prijatelju pa še manj."
Igličar je postal resen, v očeh so se mu kresali plameni ; zavest, da namen posvečuje sredstvo, ga je delala močnega.
„Vprašaj tega hajduka, ki nosi človeško glavo, pa pasje ni vreden. Vprašaj neme stene moje koče, po katerih so poprej viseli dragoceni handžari in puške! Ali vprašaj mirni kot mojega ležišča, kjer sta bili zviti dragi perzijski preprogi —. In če srečaš na poti kje tri ljudi, ki jezdijo konjiče, katerih mati biti bi se ne sramovala sveta Arabija — tudi te vprašaj, odkod prihajajo; in odgovorili ti bodo, da prihajajo z ropa, da so okradli Gjura, pri katerem so pustili za spomin tega ničvredneža, ki jih je hotel prodati, kakor se prodajajo pri nas slive."
Brtoncelj je gledal v tla mirno in tiho, kakor bi čakal, kdaj se zravna vrv nad njegovo glavo in ga potegne kvišku.
„Gospod, ta človek je zanesel v tvojo kočo — če je bil morda poprej v njej blagoslov — prokletstvo in pogubo. Morda se še kje vidimo."
Igličar se je obrnil, kakor bi hotel oditi, toda Brtoncelj je skočil za njim ter ga zgrabil za vrat.
„Nikamor! Tu pogineš, da ostane maščevanje tukaj."
„Ne boš, Miloše! Ta človek te je razkrinkal in pokazal, da ni dobro imeti s teboj opravka."
Gjuro je ravnal popolnoma hladnokrvno ; stisnil je Brtonclja za vrat od strani, tako da je ta nehoté izpustil Igličarja, ki je jadrno sedel na konja in odjezdil.
„Vidiš, pobratime moj in satanov — da ne boš nosil po svetu krivic in trosil nesreče ljudem, ki te čisto nič ne brigajo, poprosi Alaha, naj ti bo milostljiv, ako zaslužiš usmiljenje. Rad bi, da bi ti pomagal pri izne-bitvi ljudi, ki bi ti lahko stresli še marsikak goreč utrinek na tvojo nesramno glavo — toda, da ne boš ostril handžarjev, ki bi kdaj nabadali mene, da ne boš nabijal pušk, ki bi čez nekaj časa pokale meni na čast, zadnji nisi, tudi prvi ne boš — moja duša je sicer umazana, a tvoje se ne bo sramovala. Alahu na čast in slavo, ki si ga molil zato, da si se laskal meni
Gjuru se je zasvetlil v roki nož, Brtoncelj pa je opotekajoč se telebnil v travo------
XIII.
„Marko, moj Marko — zlatec, dragec moj, sinko moj, koliko ur sem posedala pred durmi in z rosnim očesom gledala po poljani, odkoder si mi klical zadnji pozdrav! Marko moj!"
Poljubljala in objemala ga je, kakor bi ga hotela privezati nase, da bi ga ji nikdo več ne ugrabil.
Po večletnem razstanku ga je zopet g ledala, z isto dušo, kakor jo je imel nekdaj — svojega sina — plemenita bolgarska žena.
Blaženemu Tinetu, ki je stal s Kovačkom par korakov za Markom, so se orosile oči. Tudi on se je spomnil svoje skrbne mamice, ki bolna težko pričakuje njegovega povratka in pomoči
Ljudje so hiteli po selu in radostno pozdravljali dobrega Marka, ki je porastel v krepkega mladeniča.
„Kako da si prišel? Vsi smo mislili, da si že mrtev ali da robuješ kakemu grozovitemu Turčinu", so ga izpraševali sosedje in se prerivali okrog njega, pa ga objemali in poljubljali.
„Molitev in zaupanje v Boga sta me rešila! Ah majka, da bi vedela, kako grozoviti ljudje so po svetu. Kako je ravnal z menoj hudobni Gjuro ! Kako me je mučil in mi vsiljeval krivo vero ; a ostal sem trden. Pred očmi mi je bila tvoja ljubezen, tvoji nauki, ki si mi jih zasajala v srce, ostal sem stanoviten! O da bi vedela, kak boj bije tam zunaj med hudobnimi ljudmi ljubezen s sovraštvom!"
In zopet sta se poljubljala ....
Prebivalci skoro celega sela so se gnetli za Markom, njegovo materjo in našima znancema v hišo, po selu pa je odmeval kakor bojni krik — glas:
„Marko se je vrnil, pridite, Marko je tu!"
In sedaj se je pričelo pripovedovanje brez konca in kraja, in ko je končal, tedaj je moral začeti iznova. Pripovedoval je tudi o Kovačku in Tinetu, ki ju je rešil iz brloga, in ki sta bila istotako ujeta kakor on sam.
Ta dva pa sta sedela na klopi pri ognjišču ter nemo premišljala o begu in poti, ki jo imata nastopiti v domovino.
Markova mati jima je prinesla po stari slovanski šegi kruha in soli ter jima postregla tudi s pijačo.
Vaščani pa so posedli okrog ognjišča, drugi pa so se gnetli v veži in pred hišo. Seve, da tudi ni nedostajalo otrok, ki so moleli kodraste glavice skozi troje nizkih in majhnih oken.
Tine je moral pripovedovati — kolikor je bil namreč vešč bolgarskega jezika, ki si ga je priučil deloma od Marka, prevesno pa mešal s slovenščino — o svoji domovini, nje prebivalcih in kar je sploh doživel. Ko pa so seljani izvedeli, da ima doma na smrt bolno mater, ki ga čaka in kateri je bil takorekoč uplenjen, so ga vsi pomilovali in nazivljali: „Slovenski Marko — tudi ti se boš vrnil svoji majki v naročje."
Kovaček pa se je obračal po radovednih poslušalcih in skoro čudil se je, da so bili vsi Bolgari oboroženi. Da ni poznal velikodušnosti Markove, ki ga je rešil iz Brtoncljevih in Ojurovih krempljev, gotovo bi si bil mislil: kaj Če nisem zopet med kakimi razbojniki. Ves čas, odkar so potovali — in to je trajalo dva dni — ni verjel niti samemu sebi, ali je prost ali še ujet. Čuvstva so mu takorekoč otopela in udal se je popolnoma v voljo božjo. A ne tako Tine. Prepričan jé bil, da se gotovo vrne domov, le tega ni mogel revež vedeti, ali dobi še mater živo, ali morda baš na mrtvaškem odru, ali pa so mu jo že pred nekaj dnevi pokopali? Marsikatero noč, ko so drugi spali, je prebiral jagode na molku, ki mu ga je izročila ljubeča mati na pot, in marsikatera solza mu je kanila na njeno sliko, ki jo je hranil kot najdražji biser.
„Majka, ali ne veš, da je Ognjin, tisti pošteni junak, o katerem so slepci zlagali pesmi in jih popevali po selih. tudi zaveznik Ojurov?"
„Marko !"
„„Ognjin? Ni mogoče"" je bilo slišati par glasov izmed možakov, ki so se začudeno zavzeli.
„Natančno sicer ne vem, pa čul sem tako po strani od Gjura in Miloša — da ima ž njimi nekaj zveze in da so mu celo na sledu."
„Čudno — včeraj se je privlekel smrtnonevarno ranjen s konjem domov in se zaprl v svojo kočo. Baje ne pusti nikogar k sebi", je odgovarjala mati ter se čudila sinovi povesti.
„Ali leži še v koči? Ulomimo, morda poizvemo kaj natančnejšega", se je odzvalo par mož.
„Skoro bi bilo nevarno ! S seboj je imel tistega velikega črnega psa, ki nam je pred štirimi leti zadušil dve ovci. Če kdo stopi pred vrata, tedaj renči in grize po vratih, da je groza. Pes njegov je hujši od volka."
„Mene pozna dobro in mi je prijazen; jaz odprem", odgovori Marko, ki bi bil rad prodrl stvari do dna.
Marko je namignil našima znancema, ki sta se dvignila, za njima pa vsi seljani, ki so tiho govoreč počasi odkorakali.
Ni jim bilo treba daleč hoditi. Peta koča od Markove je stala ob potoku, prav tam, kjer so vaški pastirji napajali goved in konje. Bila je krita s slamo, kakor vse drugo, ter zatvorjena s težkim zapahom.
Pes je začutil bližajoče se ter pričel renčati in se vzpenjati po zapahu.
„Marko, ne hòdi!" ga je svarila mati, toda sin je že potrkal po zapahu in pričel miriti psa.
„Na — Vuk!*) Psss—ss!"
Pes je izpoznal Marka; začel je udanejše cviliti, in slišalo se je, kako je otepal z repom po zapahu.
Marko je poskušal odriniti zapah ter zasadil v podnožje težak železen klin — toda bil je preslab.
Uprlo se je obenj na prošnjo Markovo še par možakov in zapah je treščil z ropotom in hruščem na tla. Pes je planil na prosto, toda Marko ga je prestregel in dobrodušno pogladil. Žival je postala hipoma krotka ter se vzpenjala po njem, potem pa zopet izginila v koči.
Marko je vedel, da je Ognjin zelo pri koncu, ker ni bilo slišati nobenega glasu. Vstopil je v zaduhlo izbo.
Pred njim se je odprl ganljiv prizor.
Konj, ki ga je prijezdil Ognjin domov, je sklanjal glavo nad ranjencem, ki je ležal na otepu slame — in nepremično zrl v hropečega Ognjina.
Vuk pa je skakal brez prestanka zdaj okrog Marka, zdaj zopet okrog konja in njegovega gospodarja.
„Marko —! Čemu prihajaš, pusti me, da umrem, kakor sem — puščal — jaz — druge, da so umirali--. Pes moj je boljši od svojega gospodarja, Marko!" Počasi in v presledkih je govoril ter tiščal roko na levo prsno stran, iz katere je vrela počasi kri, kaplja za kapljo.
„Ognjin, ali se kesaš — glej, Ojuro te pričakuje na Plani, pričakovati bi te imel tudi jaz, a šel sem — da bi ne bil prisoten —■ —"
„Marko ! Ojuro ima na vesti marsikatero žrtev, tudi — tisti Človek, ki je moral doiti z dvema žrtvama — tudi tisti človek —"
Nadaljevati ni mogel, iz ust mu je bruhala kri, Marko pa se je sklonil, ga na lahno privzdignil in mu brisal s čela mrzli pot.
Blažev Tine in Kovaček pa sta stala kakor ukopana. Še-le zdaj sta
videla, pred seboj gledala, kako sladko je ljubiti svoje sovražnike.
*
Prst božji se je očividno pokazal.
Ognjin, ki so ga imeli na selu za junaka, ki brani svoj rod, je pomagal Ojuru, da je kupčeval z ljudmi, da je ropal in požigal, kakor so to delali po okolici njegovi verni bratje, krvoloki Turčini.
*) vuk = volk; ime psa.
Pokopavali so ga drugi dan, in marsikateri sivolasi starec je mignil žalostno z glavo:
„Žalostna mu majka, žalostna mu rodna Bolgarska !" Na njegovi gomili so zasadili seljani lesen križ, a Vuk je baje križ zopet izruval, ga nesel pred Markovo kočo, se zopet vrnil na mesto, kjer je počival njegov gospodar — ter lakote poginil. Tako so pravili seljani še teden dni pozneje zvečer pod vaško lipo.	(Dalje prihodnjič.)
Na bojnem polji.
Oj bojno polje, bojno polje, Kako prestrašuo si sedaj! Kar vid doseže, vse podolje Krvave je nesreče kraj.
Pred kratkim še žvenket orožja Zvenel je tod ob zid živeč, A zdaj si širna njiva božja — Pomoril vse je bridki meč.
Jrf
Zelene lipe sred ravnine Otožno vrhe majejo Pa gledajo, kako vse mine Pa grobom senco dajejo.
Oj bojna, bojna ti ravnina. Kako si strašna ti sedaj! Propadla tod je domovina, Nesreče si postala kraj.
Osojski.
Presenečenje.
(K sliki.)
Kaj ste ga poznali Vrtoglavčka Lukca, S srajčico gosposko — ? Kadar on zauka, Nič se vam ne šali, Po dvorišču vse spodi vam : Kuro, račko, gosko.
Pa so rekli vsi od fare,
Da bi pel na koru,
Ko po glasu vse prekaša —
Tudi pevce stare,
Tudi fante v vaškem zboru.
Saj ste ga poznali Šekca ocl soseda, Nič se vam ne šali, Če pogleda Izza vogla
In zobe pokaže ostre.
Pa so rekli vsi na vasi, Da bi stražil lahko vas, Ko ima zobe tak ostre, Ko ima tak močen glas.

Lukec, šekec — to sta ptička,
50	vaščani deli včasi :
Če se Šekec z mačko sprička, Tudi Lukec se oglasi.
In nekoč je nesel jajca V cajnici k sosedu. Pa je pel in vriskal, ukal Kot navadno vsako pot.
— , Čakaj, čakaj, nagajivec, Malo te ostrašim, Malo te preplašim —0
51	je mislil šekec
In zalajal, skočil predenj.
Kdo je zmagal? Menda nihče -Cajnica na tleh leži, Nekaj jajc se ja pobilo — Lukec se solzi, Šekec gleda in stoji.
Ej ti Lukec, ti, ti. ti — Ej ti Šekec, ti, ti, ti — !
Josip Bekš.
Povest povesti.
Desetletnemu učencu, ki se je pritoževal zastran zaslužene kazni.
(P. Luis Colonia. — Priredil F. K o v e c.)
Gospod Janez Sodček, ki je bil vkljub svojemu bogastvu bolj skop, kot najbolj skopi Žid, se je zelo razveselil Anžetovega povabila, saj je upal, da se mu bo mogoče enkrat na stroške drugega pošteno napasti. Zato je sprejel povabilo svojega sorodnika z največjim veseljem. Pokril se je s polhovko in odšel s kumom Anžetom v gostilno. Nad vhodom gostilniških prostorov je bila podoba, ki je kazala skledo s kuhanimi jajci in drugo s pečeno piško. Spodaj je bil pa napis:
Le brž noter pa počijte, pijte, jejte,
Kdo bo plačal, le skrbi nič ne imejte.
„Veste kaj. kum", reče Janez Sodček pokazavši na napis, „to bi bilo vendar lepo, če bi bilo res tako!"
„Saj lahko je, da je za marsikoga tako", odgovori Anže skrivnostno.
Prineso jima fin obed. Zlasti sta si postregla s pečeno piško in rižem. Pospravljala sta neverjetno množino in ko že ni hotelo nič kaj več v želodec, si odpne Janez telovnik, Anže pa odveže pas. Naposled sta pa morala vendarle odnehati, vstaneta hropeča in pihajoča ter se obrneta brez poslova proti vratom.
„Ali mar ne bote plačali kume?" reče Janez Sodček, zijaje, ko prideta mimo krčmarja, in zagleda, da ta nič ne vpraša po denarju.
„Pa — ne govorite vendar takih neumnostij", odvrne Anže, zmaje z ramami pa zamolči, da je bil obed že prej plačan.
„Da, toda kume, potem nama pošlje pa račun domov."
„Človek, ne bodite vendar tako neumni. — Ali ne vidite te rdeče kape tu?"
„Da, seveda jo vidim."
„No torej? Saj morate vendar vedeti, da nosač te kape lahko gre, kamor hoče, ne da bi mu bilo treba vinarja plačati."
„Kaj, je li mar to resnica, kar pripovedujete kume?"
„Za Boga! Ali niste videli ravnokar z lastnimi očmi, vi butec?"
„Kume, to kapo mi morate prodati."
„Niti mislite nikar ne na to, kume!"
„Poslušajte, kume, dam vam zanjo dve unči.'i)
„Saj nisem rumen. Ne dam je za štiri unče."
„Kume, ali mi jo daste za 2000 realov?"2)
„Če že hočete kapo imeti, morate že našteti 4000."
„Kume, to je pa predrago."
„Ne dam vam je niti za vinar ceneje."
') Unča je nekako 20 tolarjev. a/ Real je kakih 24 vinarjev.
„E, pa pojdite z mano, da vam odštejem denar."
Odšla sta na dom. Janez poišče 4000 realov, jih da Anžetu in pograbi s tresočo roko dragoceno pokrivalo. Anže se poslovi čudovito naglo in Janez ostane dolgo sam in na srce pritiska pisano kapo, prepričan, da je izvršil krasno kupčijo in kumeta Anžeta pošteno oplahtal.
Anže je bil vesel kot vrabec v prosu in domov grede se je ves čas smejal in neprenehoma skakal. Žena ga je čakala na vratih. Bila je z uspehom svojega načrta seve zelo zadovoljna. Hitro se spravita oba in izkop-Ijeta pod bližnjo figo jamo in zagrebeta notri 4000 realov. •
Janez Sodček se je medtem oddahnil vesel dobre kupčije. Previdno dene pisano kapo na glavo, dene čez klobuk, da ne bi zapazili ljudje njegovega zaklada. Pa se odpravi zadovoljen, čeprav nekoliko tesnega srca, v slaščičarno, da prvič gospodari med slaščicami, katere je jedel izredno rad.
Težko je bilo prešteti: „Šarkeljne, potice, kolače, torte, krofe, s katerimi je dobri mož polnil na vso moč želodec. Prodajalka je komaj za njim zapisavala. Ko naposled tudi to ni pomagalo več in je sladčice le še s težavo mašil v usta, je moral hočeš-nočeš vendar nehati. Vstane, privzdigne klobuk, opozori z migom prodajalko in pokaže s smešnim kretanjem na kapo in odkorači s ponosnodvignjeno glavo iz prodajalne. Lastnica slaščičarne se jame smejati gledaje ta čudna znamenja, katerih seve ni razumela. Čudnega svata pusti mirno oditi, saj je bil v vsem okrožju znan kot bogatin. Menila je, da plača ob drugi priliki.
„Res izredna, gorostasna kupčija, katero sem napravil danes", vzdihne Janez Sodček in si mane veselja roke, ko dene domov prišedši kapo pod sedem ključev. Poprej pa jo je bil še skrbno izkrtačil, da bi jo obvaroval moljev.
„Kaj je mala glavnica 4000 realov proti temu zakladu ! Kak grozovit tepec mora biti vendar ta Anže, da mi da tak zlat studenec za tako zelo smešno ceno."
Poslej je hodil Janez Sodček slednji dan v slaščičarno, basai se, da je pokal, kazal na pisano kapo in odhajal, ne da bi plačal vinar. In tako je šlo naprej do nekega večera. Hotel je ravno potisniti v usta celo pašteto tolikega obsega, da ni bilo možno razumeti, kje se bo dobilo notri zanjo prostora, kar stopi k njemu trgovka :
„Oprostite, gospod Janez, smem-li vprašati, kdaj bote poravnali te malenkosti?"
Janez obsedi nekaj hipov, kot da je okamenel, s pašteto pred odprtimi ustmi. Pa sname mesto odgovora z glave klobuk in pokaže zopet z važno kretnjo pisano kapo.
„Ne razumem, gospod Janez, kaj hočete povedati s temi šalami?"
„Ali, draga moja, ali mar ne vidite kape, ki jo imam na glavi?"
„Seveda jo vidim. Saj nisem slepa."
„No torej! In vedeti morale vendar, da onemu, kdor nosi to kapo, ni treba plačati niti tu, niti kje drugje."
„Ali ste znoreli, gospod ? Kako ste prišli na to čudno misel ?"
„Dovolite, dal sem za kapo 4000 realov!"
„Tega ne razumem . . . Toda saj me tudi prav nič ne briga."
„Tako, to vas nič ne briga. Ali mari mislite, da vam te reči res plačam?"
„No, bomo videli ! Še tega mi manjka, da bi poizkušali bogatini goljufati revno žensko, ki mora tako težko skrbeti za kruh."
„Gospa, gospa, kaj govorite? Sladčice, katere sem snedel, so že davno plačane."
„To ni res ! To je laž !"
„Gospa !"
„Da, gospod, to je laž, prav grda laž ! In vi morate med hudodelnike v ječo, ali pa nočem jaz nič več biti jaz!"
Janez Sodček je izgubil vso moč nad sabo. Pograbi krožnik poln kolačev in telebi vso sladko vsebino slaščičarničarici v glavo. Ta začne kričati in vpiti kot obsedena in naposled skliče ves tisti del mesta. Kmalu pridejo tudi policaji, ki najprej prisilijo Janeza Sodčka, da je odprl denarnico, potem ga pa peljejo domov, kjer;,'ga kot norca zapro.
Da ni bil bogati Janez Sodček, ampak revni Anže, moral bi bil vso tisto noč presedeti v ječi.	(Konec prih.)
Na Trški gori.
rška gora! Prelepo ime! Vselej, kadar se te spomnim, zbudiš mi sladke spomine v srcu. A ne toliko zaradi sladke vinske kapljice, ki sluje daleč po Dolenjskem, marveč zaradi prijazne bele cerkvice, ki te krasi lepše kot krona kraljev. V cerkvici pa stoji v zlatem tronu Kraljica nebes in zemlje z milim Jezusom v naročju, deleč obilno milosti vsem, ki k Nji kličejo na pomoč.
V pouk milim čitateljem naj omenim, da je Trška gora jako obiskovana božja pot na Dolenjskem blizu Novega mesta. Tam se shajajo romarji v obilnem številu zlasti 8. septembra ali o Malem Šmarnu. Še celo iz zelene Štajerske pride prav mnogo romarjev.
Ker od nas ni posebno daleč, gre vsako leto veliko ljudi tja gor na božjo pot. Ko sem bil nekoliko dorastel, nisem dal očetu miru, dokler me niso vzeli s seboj. Ne bom pravil, kako sem moral biti ves teden priden in poslušen, da me niso pustili doma. Le to pripomnim, da sem komaj pričakoval dneva, ko bom mogel iti na Trško goro.
Naposled je venderle prišel.
Mati so nama dopoldne spekli popotnico, in kmalu čez poldan sva jo odrinila z doma. Nekaj časa sva hodila sama, a kmalu so naju dohajali drugi romarji. Nabralo se nas je kmalu precejšen broj. Po poti smo molili in peli. Najbolj všeč mi je bila tista:
„Vročina je huda. Stopinje trde, Pa vendar veselo Je moje srce!"
Ko dospemo pod goro, odpočijemo ter poslušamo milo zvonenje, ki je vabilo romarje na goro. Polagoma dospemo na vrh. Najprvo se prikaže cela vrsta belih šatorov, pod katerimi prodajajo prodajalci najrazličnejšo robo, ki more mikati kmečko mladino. Naprodaj so lepe podobice, gumbi, robci, piščalke, orglice, pisani trakovi, bleščeči uhani, noži in taka drobnjav. Pod drugim šatorom so zopet razvrstene sladkarije najrazličnejše vrste. Okrog šatorov se vse gnjete in kupuje „odpustke", malo in veliko. Pred cerkvijo se košati velikanska lipa. kakor podobne nisem videl. Gotovo bi vedela precej povedati o Turkih, ko bi le znala govoriti.
Na južni strani so postavile svoje samovare zgovorne „kofetarice". oskrbljajoče mnogobrojno množico s črno čorbo. Velike trume romarjev dohajajo od vseh strani. Nekateri hité v cerkev, drugi zopet ven.
Ob štirih gredó s kipom Matere božje naproti romarjem, ki so došli iz Štajerskega. Štirje mladeniči nesó belooblečen Marijin kip med glasnim pevanjem Lavretanskih litanij. Nato se opravijo te litanije v cerkvi, in po litanijah je pridiga. Po pridigi pase razidejo ljudje po gostilnicah; je namreč tudi nekaj hiš na gori. Drugi, bolj skromni pa posežejo v svoje culice, da se okrepčajo.
Solnce se vedno bolj bliža zatonu. Tihe doline že objema tanki somrak, le na visokih hribih se še svetijo zadnji žarki zahajajočega solnca, dokler se kot ognjena kroglja ne skrije za kočevskimi hribi.
Mrak objame naposled tudi goro, a ne v sladak pokoj, marveč v živahno življenje. Romarji jamejo prepevati in prepevajo vso noč. Tupatam posede gruča rdečeličnili deklet na zeleno trato pred cerkvijo ter prične pri brlečih svečicah iz mašnih knjižic prepevati svete pesmi. Pridruži se jim kmalu krog fantov, ki pomagajo s krepkim basom. Ubrano petje se razlega daleč po dolinah v tihem mraku tako milo, da postane človeku nekako mehko pri srcu, ko posluša priprosto, a vendar tako v srce segajoče petje pobožne množice. Dol z neba pa migljajo svetle zvezdice, in bleda luna lije svojo svitlobo po zbrani množici.
Po šatorih nažgd svetilke, kuharice zakurijo ognje in pripravljajo vso noč večerjo. Kadar se komu poljubi, gre se lahko pokrepčat.
V cerkvi so že zdavnaj prižgali luči. Ljudstva je vse polno v božjem hramu. Največ jih je pred oltarjem, kjer opravljajo svoje pobožnosti drsaje po kolenih okoli oltarja.
Na stopnicah pred oltarjem kleči suhijast koščen možak z velikim rožnim vencem v rokah ter moli s povzdignjenim glasom „naprej".
Pri cerkvenih vratih je velika gnječa. Eni odhajajo, drugi prihajajo — kakor čebele iz panja.
Kolikor jih je moglo dobiti klopi, sedè trdno v njih. in le malokdo se gane.
Ura za uro mineva. Bolj utrujeni poležejo po trati, da se vsaj nekoliko naspé. Dasi je postelja trda, vendar marsikdo ložje zaspi tu na Marijini gori kakor doma na svoji postelji. Saj je ostavil vsaj za nekaj časa težke skrbi, ki ga more doma. Tu čuti sladak pokoj v svojem srcu, saj je v bližini nebeške Kraljice.
Tako leži glava pri glavi po trati, kakor bi nametal snopja. Bolj trdni, katerim ni mnogo za spanje, hodijo semtertja od gruče do gruče ter prepevajo vsevprek. Večkrat zadene kdo spečemu ob roko ali nogo ali kamor je že. Ta zastoka, privzdigne zaspano glavo, da se prepriča, je li ni hujše nevarnosti; na to pa zopet zaspi.
Ura za uro hiti, zvezde na nebu se pomikajo proti zapadu. Kmalu bo polnoči. Že je pričela ura v zvoniku biti dvanajst. Njeni udarci zamolklo brné naokrog.
Pričel se je nov dan, praznik Marije Device. Kateri bodo pristopili k sv. obhajilu, ne smejo več piti ali deti kaj v usta. Žeja pa ljudi močno, ker so izhojeni in utrujeni. Vodo nosijo na goro domačinke v škafih od studenca, ki izvira daleč v dolini. Kdor pije, dà krajcar ali pa košček kruha.
Ob dveh zjutraj, ko je še vse temno, začno pritrkavati v zvoniku ter zvone v kratkih presledkih skoro do šeste ure. — Ob štirih se že prične daniti. Zvezde vedno bolj ugašajo, ljudje vstajajo, umivajo se ter si poravnavajo obleko. Tudi petje pojema boljinbolj. Le tu in tam poje še kakšen trop. Veličastno je tukaj opazovati jutranjo zarjo. Daleč tam na vzhodu se vse nebo žari, kakor bi gorelo. Nižje pod zarjo pa leži megla nad ravnino. Ko naposled posije solnce, razprši se megla, in mične vasice z vinskimi goricami se ti razgrnejo pred očmi. Kdor ima dobre oči, zapazi celo Brežice onkraj Save, če ni preveč megleno.
Pred šesto mašo je sv. obhajilo kar po sredi cerkve zaradi velike množice vernikov. Sv. obhajilu sledi pridiga in slovesna sv. maša. Marsikomu se bliščć solze v očesu, ko ves ginjen med slovesnim petjem in bučanjem orgel zrè v oltarju nebeško Kraljico, vso ovenčano in z rumeno zarjo obdano. Koliko srčnih vzdihljejev kipi v tej slovesni uri k Nji, ki je tolažnica žalostnih in potrtih src! Koliko dobrih sklepov šepetajo ustnice pred Njenim oltarjem! Zares ganljiv prizor.
Po končani sv. maši odide mnogo romarjev domov. Midva z očetom pa sva počakala še desete maše, zakaj takrat je šele najlepše. Ob desetih sta dve sv. maši, ena v cerkvi in ena zunaj pod lipo. Pri poslednji godejo godci novomeške meščanske garde. To je glavni vzrok, da Čaka mnogo romarjev desetega opravila. Pa je tudi zares čarobno poslušati, kako ti znajo
lepo odpevati ob zvokih tankih klarinetov, trobent srednjega glasu in globokih basov.
Nekaj radovednežev spleza celo na lipo ter zre oblastno in ponosno na množico.
Po končani sv. maši pa smo se zbrali, kolikor nas je bilo še ostalo, pod lipo ter se jeli pripravljati na odhod. Še enkrat smo se poslovili v cerkvi od Marije ter se ji priporočili v varstvo, nakupili smo si nekaj „odpustkov" za domače, potem hajdi pa veselega srca proti domu.
Tudi popoldanska služba božja se vrši na gori, le škoda, da nisem mogel biti pri njej navzoč. Popoldne pride namreč veliko mestne gospòde na goro, kjer se razvija zopet prav veselo življenje noter do mraka. m. J.
Nesreče pastirčka Anžeta.
mak je prišel pravit svojemu sovaščanu Žlečencu, da mu je njegov Anže dodobra fižol popasel. Vso Žlečencevo živino da je našel v njem.
Žlečencev sin Anže je dobro slutil, kaj ga čaka zaradi te nepazljivosti. Z drugimi pastirji je belil leske in delal piščali ob gozdnem robu. krave so pa medtem ušle s travnika na Smakov krompir in fižol. Pa je prisopihal Smak tam od svoje njive, zapodil krave in junce iz fižola, pastirju pa kregajoč se napovedal, da bo že očeta obvestil, kako on pase.
Nemo in srpo je gledal Anže za živino, tudi pretepal jo je od kraja, da je moral Smak še enkrat zakričati nad njim, zakaj pretepa žival, ki nima pameti, pa naj rajši sam sebe pretepe.
Toda Anže je dobro vedei, da bodo to že oče storili, kadar prižene domov. Zato ga je najbolj skrbelo, kako se bode končno izteklo, ko prižene domov. Osemletni deček je bil bled kakor zid, tesno mu je bilo pri srcu, da se je držal kar prihuljeno, oči so mu bile medle, ustnice so se mu tresle, in roka, v kateri je stiskal dolg korobač, zibala se mu je neprenehoma v zraku. Ni mogel mirno stati, in v glavi so mu rojile vsakovrstne misli. Marsikaj mu je že prišlo na mar, naposled pa je sklenil, da požene sicer živino domov, pa da se v hišo ne prikaže.
Ko je bilo žarko solnce zgodnje jeseni že visoko gori na nebesnem oboku, začeli so pastirji goniti domov. Tudi Anže je klical: „Hej domov, hej domovi" svoji liski, jagodi, belki, sori, jelenu in plavcu. Ali glas se mu je tresel. Z jezo je zagodrnjal nad kravico, ki je ob poti hlastnila po travi, in živina sama je čutila, da je njen pastir danes slabe volje. Kako vse
drugače kakor druge dneve ob taki poti! Veselo je stopal v taktu, piskajoč na drobne in debele piščali ali na orehovo perje ali spuščal za živino iz bezgove puške papirnata zrna. Danes vsega tega ni bilo. Niti ptičev ni slišal, ki so žvrgoleli v zelenem gaju, kaj še le, da bi jih posnemal. Bistri potoček, ki je žuborel ob poti, mu ni bil na mar, da bi metal po njegovi površini ploščnate kamenčke. Celo napojiti živino bi bil pozabil, da ni ta sama vajena zavila v napajališče. Nikdar ni pozabil ponujati živini „vodé. vodé!", danes pa mu tudi ta beseda ni prišla iz ust.
In čim bliže doma, tem neznosnejše!
Naposled se prikaže Žlečenceva lesa. Živina je stopila na barjač, Anže pa plašno zroč okrog sebe, da li ga kdo vidi, vrže korobač na barjač, zaloputne leso za sabo in — steče v najhujšem diru po vasi, zavije za sosedovo hišo po vozarah, odtod proti gozdu, ki se je razprostiral dve uri daleč čez hrib do sosedne fare.
Še le, ko je bil v njega sredi, ustavi se ter pogleda okrog sebe. Srce mu je silno bilo. Pogleda po dolini, a se prepriča, da nihče ni tekel za njim. Vroče mu je bilo, da mu je znoj tekel po čelu. Tudi srajca na hrbtu se ga je tesno oprijemala. Revež ni vedel, da se more in mora prehladiti, ako ne obleče rokavnika, ki ga je nosil v roki, V bližini poišče debel kamen, položi nanj rokavnik in sede, zroč po dolini.
Po njivah so bili ljudje, ki so spravljali krompir, želi ajdo pa rezali zelje. Anže je mislil, da se vsi o njem pogovarjajo. Na koncu doline je bila vas. Preštel je vse hiše imenoma, a najbolj se je oziral na dom. Videl je mični nadstrešek pri hiši, koder prebivajo oče in mati, opazil je okna, skozi katera kukajo njegovi mali bratci in sestrice; zdelo se mu je celò, da vidi sv. Florijana na pročelju in kip Matere božje nad hišnimi vratmi. Kokoši in petelina seveda ni videl, a na mislih so mu bili. Tudi njegovi golobčki so mu vhajali v glavo, češ, kdo jim bode danes kaj vrgel? Premišljeval je, kdo je neki goved privezal; kaj so rekli, zagledavši korobač na tleh, An-žeta pa ne?
Take misli so pregrevale ubogemu dečku glavo, dokler ni raz kamen zdrsnil na tla. Rokavnik položi na mah, glavo položi nanj in raztegne trudne udke po mehkem s travo in mahom porastlem resju. Hipoma je zaspal.
Solnce je še precej visoko stalo na nebu. Zelene smreke so podajale roke že rjavečim borovcem, leščevju je odpadalo listje, in orumenela bukev je spuščala list za listom ravno Anžetu na lice ... Lahen podsolnčnik je popihava). Lišček je cincal na bukovi veji ter „cifu"-čal po svoje, žolna je tolkla po divji lesniki, drozg pa je žvižgal doli ob meji. Spremljali so menda težko sopihanje Anžetovo.	(Konec prih.)
— 1Ć8 —
	ih^J*3 Pt* PrfOVKIPstPs"» ^ Thft IVI f^i	
	Listje in cvetje.	
-<3) ^ (g-
Iz zaklada naših pregovorov.
29. Po zgubi poštenja gre radost življenja.
Ta na videz skromni pregovor ima silno veliko modrosti v sebi.
Najprej nam je omeniti, da sta si besedi „pošten- in .pravičen" sorodni po pomenu. Obe se rabita v dvojnem smislu: v ožjem in širšem. V ožjem pomenu vam hvalita obe besedi človeka, ki nikomur ne prizadene nikakoršne škode, nobene krivice na premoženju. V širšem pomenu pa se imenuje poštenjak oni Človek, ki vestno izpolnjuje vse zapovedi in si resno prizadeva, da bi si pridobil čimdalje več Čednosti. Sv. pismo in po njem katekizem imenuje takega poštenjaka tudi „pravičnega", ljudjtt pa pravijo o njem, da je „pobožen", „svet".
„Poštenje zgubiti-1 pomeni torej posebej: po goljufiji, tatvini ali drugi krivičnosti zapraviti dobro ime; ali pa v obče: zapustiti pravo pot čednosti in kreniti na široko ceste strasti, greha in hudobije. In ker je čistost nekako središče vseh drugih Čednosti, pomeni v nekaterih krajih „zgubiti poštenje", toliko, kakor z nečistim grehom zapraviti dobro ime.
Po tem pojasnilu vam je pač lahko razlagati pomen našega pregovora: V resnici vesel, zadovoljen, — srečen more biti le krepostni človek, ki ima čisto in mirno vest; z grešnim in strastnim življenjem pa si hudobnež ne zapravlja le večne, marveč tudi časno ?rečo. Osobito ne morejo biti veseli in srečni oni ljudje, kateri ne izpolnjujejo natanko Šeste in sedme zapovedi. Ta pregovor nam torej prav na kratko pové to, kar obširno uči knjiga „Osmero blagrov, ali dolga pridiga za kratkočasno Življenje", ki jo priporočamo vsaJcemu, kateri želi biti srečen.
Vprašanja in odgovori.
8. Kaj je krono gram ?
Kronogram je stavek, tako sestavljen, da ima vsaka beseda vsa; po eno Črko, ki pomeni kako rimsko številko, n. pr. M, D, L itd. Vsota vseh številk v stavku dà dotično letnico. Prepričaj se, da kronogram našega rebusa res pove letnico tekočega leta.
Rešitev rebusa v St. 8. Sveti, svitla luč izvrh višav, Lev, vzor slovenski mladini!
Prav so rešili: Lajčaher Nežika, učenka HI. Tazreda v Vre v ali ah (Kor.); Praprotnik Neiika, v Braslovčah ; Borušak Iv3n, učenec V- razr. v Trbovljah : Siele Marij», učenka IV. razreda v Kamniku; Rarlč Vid, dijak m. dnu. razr. na počitnicah v Smilielii pri Novem mestu; Kilar Rihard, učenec v Ljubljani; Fatur Slavko, Ivan in Kristina, učenci na Rakeku ; SmoliČ Marica, učenka
III.	razreda v Postojni; Potočnik Mijo v Oornji Radgoni; llubad Serafina.1 v Kokri; Schweiger Viktor, učenec
IV.	razreda v Tržiču ; Bratina Milena in Sava, učenki na počitnicah v Bovcu: Knapič Rudolf, dijak na Vidmu ob Savi: Rapas Milica, učenka v Celju: Hrihernik Anica, Vodovnik Marija, Omladič Fani, Šmajs Rotija, Muhovec Rezi, Perger Lojzi, Vodlak Toni, Sporn Marica, Stojnik Mar., Strnad Mid, Rojnik Lenika, Baš Tončka, Basle
Minks, Rizmal Ke?,ika, Virant Tončka, Turk Miclka, Ludvik Tiiikica, Trglav Marica, Rojnik Ivanka, L'sar Micika, Prislan Marička, učenke III. razreda v Praslovčah; Kemperle Lavoslav, dijak na počitnicah, Huda južna (Orahovo ob Bači); jezovšek Mela, učenka na Vranskem; Keršič Cecilija in Helena v Podbrezju: Kozlevčar Fran v Zatičini; Kalin Minka, uči», kandidatinja, Kalin Ivanka, učenka V. razr. v Kostanjevici; Zadravec Jožel, učenec III. razreda v Svetinjah pri Ormožu ; Črne Ana, Miholič Alojzija, Avsec Anica, gojenke pri čč. Šolskih sestrah d. N. D. v Šmihelu pri Novem mestu ; Toraše Ana, učenka, tačas v Podbrezjah ; l*ražen Alojzij, Mazarik Ljudmila, Ouna Ana. Koračin v L)ubijani, Ozcbek Maks, učenec, Stara Loka; Paulli A dela, učenka meič šole v Škofji Loki ; Makovec Andrej pri Sv. Vidu pri Cirknlci.
Listnica uredništva.
Ivanov: Težko verjamemo, da bi bili -kot trdite „poslani proizvodi iz najzad-nejše dobe Vašega pesnikovanja"! Žal bi natu bilo. Upamo, daj^ošljete kmalu še kaj godnejšega. — Cant. Ercr: Sami ne vemo, kaj pravzaprav nedostaja Vašim črticam, da nam niso prav všeč. Bržčas jim je snov pre-vsakdanja in so spiski premalo zaokroženi. Morda prilično vendar kaj pride na dan. — è: Pesmice kar ne gredó in ne gredo.,. V I kratkih črticah kažete moč. Toraj tu zastavite, : Pegaza pa poženite i
„Vrtec" izhaja l. dné vsacega meseca In sloji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 h • Uredništvo in upravništvosv. Petra cesta št. 76, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Krflč. — Tiska Katoliško Tlakama v Ljubljani.