URE SKOZI STOLETJA Ob razstavi v Narodnem muzeju v Ljubljani Že domiselno oblikovano vabilo na razsta- vo Ure skozi stoletja, ki sojo konec decembra 1990 odprli v Narodnem muzeju v Ljubljani in je bila na ogled do konca julija 1991, je dalo slutiti, da ne gre za katerokoli izmed mnogih razstav, ki jih je moč videti v naših razstaviščih in muzejih. Od leta 1961, ko je Narodni muzej javnosti prvič pokazal svojo 90 zbirko ur (brez kataloga), preko skupne vseju- \ goslovanske predstavitve hišnih ur leta 1964 v j Beogradu, pa vse do zdaj, to področje umetno- obrtnega oblikovanja na Slovenskem ni bilo celostno prikazano. Da gre za pomemben do- sežek v preučevanju urarske obrti, nas je pre-1 pričala sama razstava s 187 razstavljenimi pri-1 merki vseh vrst in oblik merilcev časa od 16., do 20. stoletja in seveda v enaki meri obsežen, \ oblikovno dognan katalog s 145 čmo-belimi ■ in 16 barvnimi fotografijami (oblikovalec Ranko Novak, Studio Znak), v katerem so str- njeni dosedanji raziskovalni izsledki. S to predstavitvijo se zaokroža raziskovanje mu- zejske svetovalke Vesne Bučičeve, ki se je ob drugih zadolžitvah v sklopu muzejskega pro- grama dolga leta posvečala tudi preučevanju zgodovine urarstva na Slovenskem. Svoje pri- spevke s tega področja je objavljala tudi v Kroniki, kjer je v več člankih obdelala lju- bljanske urarje od 16. do začetka 20. stoletja^ pa tudi urarstvo na Slovenskem Štajerskem, j Pri postavitvi se je avtorica razstave odloči-1 la za tak pristop h gradivu, ki daje prednost j razvrstitvi merilcev časa po tipih in vrstah, j Obenem je v posebni dvorani predstavila iz- j delke urarjev, ki so delovali na Slovenskem, i Tak scenarij sicer zabriše razvojno linijo slo- i govnih menjav, ki se odražajo tudi v oblikova- nju ur (predvsem v njihovih ohišjih), zato pa so jasneje vidne posebnosti različnih tipov in tehničnih dosežkov. S tem, ko je avtorica na- menila na Slovenskem delujočim mojstrom poseben prostor, je omogočila primerjavo nji- hovih del z k nam prinesenimi izdelki drugih evropskih delavnic, kar je bil gotovo eden od glavnih namenov te postavitve. Tako je zasnovan tudi katalog. Uvodni be- sedi Borisa Gombača sledi razmišljanju o člo- vekovem času namenjen krajši zapis Marjete Jeršekove. V prispevku o zgodovini merjenja časa je Vesna Bučič pregledno (tudi z risbami) predstavila najpomembnejše mejnike in izu- me v tisočletni zgodovini iskanja določitve pojma časa in s tem povezanih naprav. Z nji- mi so ljudje od nekdaj hoteli opredeHti bežeči, ponavljajoči se, pa vendar nikoli povračajoči se trenutek. Zgodovinski pregled nas popelje od egip- čanskih obeliskov, ki so imeli tudi vlogo prvih javnih sončnih ur, preko antičnih vodnih ur na iztek ali dotok vode ter srednjeveških peš- čenih ur in ur na izgorevanje, do mehaničnih ur s kolesjem in s pogonom na uteži. Največjo težo daje razstavi prikaz razvoja urarstva na Slovenskem. Izsledki obdelave ar- hivskih virov (seznam 276-tih urarskih moj- strov, pomočnikov itd.) in ohranjeni izdelki urarjev iz slovenskih krajev nudijo izčrpen vpogled v to dejavnost. Vesna Bučič je pozabi iztrgala mnoga imena urarskih mojstrov in je s pomočjo arhivskih virov in likovnih upodo- bitev dokazala, da so urarji pri nas že v začet- ku 16. stoletja izvrševali svojo obrt. Sprva se omenjajo urarji v zvezi s popravili velikih stolpnih ur, sčasoma je pisnih podatkov o nji- hovem življenju in delu vedno več. Tako so dobili leta 1648 ljubljanski urarji potrjena ce- hovska pravila, ki pa so jih še vedno povezo- vala s ključavničarji, puškarji in sabljarji. Prve ohranjene hišne ure z oznako urarja iz naših krajev datirajo v konec 17. stoletja. V 18. in še bolj v 19. stoletju se ohranjeni urarski izdelki množijo, prav tako pa tudi arhivska sporočila. Zato lahko sledimo nepretrganemu razvoju urarstva na Slovenskem, ki se je pogosto raz- vijalo kot družinska obrt iz roda v rod (n.pr. Regally in Hoffmann v Ljubljani, Onič, Wol- fhardt in Fischer v Mariboru). Ob urarstvu na Slovenskem je treba omeniti vsaj Jurija Vego, ki je k razvoju urarske tehnologije prispeval važen delež. Jurij Vega, matematik in inženir slovenskega rodu, je s svojim izumom pripo- mogel k točnosti stoječih namiznih ur. Napra- vil je načrt za pripravo, ki je v gonilnem me- hanizmu ure premagovala mrtve točke in tako se je točnost namiznih ur približala točnosti, ki so jo v 2. polovici 18. stoletja imele samo astronomske ure. Katalogu je dodan tudi po- vzetek v nemščini. S tem zgodovinskim prikazom razvoja urar- ske obrti na Slovenskem smo bogatejši za novo poglavje v preučevanju naše kulturne \ 91 preteklosti, z razstavnim katalogom pa smo dobili dragocen in nepogrešljiv priročnik, ki bo služil poznavalcem in ljubiteljem te stroke. Ne nazadnje je treba omeniti tudi skrbno re- stavrirano gradivo, kar je zasluga restavrator- ske delavnice Narodnega muzeja. Obnovljena ohišja ur in tiktakanje nekaterih mehanizmov vzbujajo v gledalcu občutek žlahtne dragoce- nosti, s katerim so razstavljene ure prav goto- vo gledali njihovi izdelovalci in nekdanji lastniki. Marjetica Simoniti 92