ČOLNI NA MARNI Eugenio Montale (1896)
Sreča  plutovine. prepuščene
loku reke.
ki raztaplja okrog prevrnjene mostove
in v soncu obledeli ščip:
čolni na  reki. gibki sred poletja.
in mirujoče žuborenje mesta.
Z vesli spremljaš travnik, če nanj stopi
lovec na metulje s svojo mrežo.
in ovijalko vrli zidu, ki v njej
kri zmajeva ponavlja se v cinobru.
Glasovi v čolnih, pokanje z bregov, o ritmično udarjanje pirog v večeru, ki se spušča med temne krošnje orehov, toda kje je letnih časov leni mimohod, ki bil je zarja brez meja in poti, kje dolgo je pričakovanje in kje ime praznine, ki zdaj vdira v naju?
59
Sanje so v naslednjem: širen, neskončen dan, ki med jezovi, skoraj negiben že, svoj blesk preliva in delo človeških rok za slehernim ovinkom, prihodnost še zastrto, a brez groze. In sanje so bile še drugo, toda njih odsev, negiben na bežeči vodi in pod visečim in nedosegljivim gnezdom plašice, bil najčistejša je tišina v skladnem kriku opoldneva, in le podaljšek jutra je bil večer, veliko vrenje bilo je veliki počitek.
Tu... še vztraja le barva miši, ki je švignila skoz ločje, ali pa strupeni brizg kovine škorca, ko izgine v dimu na obrežju.
Drugič pa ponavljaš — kaj  ponavljaš?  In kam pelje to ustje, gomazeče v enem samem izlivu?
To je večer. Zdaj že lahko odrineva, dokler se ne prižge Veliki voz.
(Nedeljski čolni plovejo po Mami v dan, ki je tvoj praznik).
60