IrKlLupfett ^S^^J^ ZVOpuCBl/
m^ZjP~~~^^>   "•'!'.'.'.'!'>!'.l^(/ft...,Jf..^l.,fr//f>.....v^/^fe;-;-' '^^^^s^^^J
KRISTINA KEŠETOVA:1
Slovenka sem!
Slovenka sem, Slovenka Rem, to mati je dejala, ko me je dete pestovala. Zatorej dobro vem, Slovenka sem.
/^-^""^^"jlovenka sem. Hči sem naše matere Slave, v kateri je
i    f            H&         zr' nekdaj naš na^od svojo največjo boginjo. Slovenka
v  V          1)0*         sem' ^er so ^0^ star^' Slovenci. Na slovenski zemlji
^^^~--/XIA        sem se rodiia, in prva beseda, ki sem  jo slišala, je
fj\     i  ^n^\     bila   slovenska.    V  slovenskem  jeziku   me  je  mati
vl\M   '^<<1  I    I   u^"a ^10''"' v slovenskem jeziku  mi je pela uspa-
^sM^^f     I    I   vanko.   Slovenska   je  zemlja, na kateri prebivam, in
K^Jj^Pt^nIV /    slovenski je narod okrog mene.   Ni  velik  ta  narod,
L—^**^ ^*j^L^/     toda Ijubim ga, ker je moj narod.
Koliko znatnenitih mož je že izšlo iz tega naroda, n. pr. pisateljev in pcsnikov, katerih spomin bo vedno živel med narodom! Koliko krasnih knjig imamo n. pr. od Jurčiča! In koliko lepih pesmi je zložil prvak med pesniki, Prešeren! Kako priljubljene so med narodom tudi Gregorčičeve pesmi. Kako nas navdušujejo njegove pestni: »Soči", nNaš čolnič otmimo", ^Velikonočna" itd. Iz vseh njegovih pesmi odseva goreča Ijubezen do slo-venskega naroda in do svete zemlje, mile domovine.
Pač pa toži v pesmi ,Na potujčeni zemlji", kako se mu zdi vse tuje, akoravno je na Slovenskem. Tujo govorico sliši in tuje Ijudi vidi okrog sebe:
„011, naši so saitio grobovi!u 1 Učenka 5. nizreda dekliške šole v Hrastniku.
—+>   176   •«—
PaČ je žalostno to, da ljudje slovenske narodnosti zatajijo svoj mili, domači jezik ter pristopijo k tujemu in postanejo največji sovražniki svojih rojakov in se bojujejo zoper nje. In koliko je dandanes takih! Pozabijo na materinski jezik, pozabijo svojo slovensko domovino in se ji popolnoma odtujijo. Žalostna jim majka! Ne joče zaman mati Slovenija, da se četica njenih zvestih sinov vedno krči. Tolaži nas pa to, da jih je še nekaj, ki jtm še ni ugasnila iskra Ijubezni do slovenskega naroda, atnpak se čedalje-bolj razgoreva. To iskro pa podžigajo pisatelji in pesniki s svojimi navdu-šenimi pesrnimi in spisi. Bog daj, da bi še mnogo takih zvesiih sinov ro-dila tnati Slava!
In kako povsod slovijo sinovi majke Slave glede hrabrosti! Presvetli cesar sam jih je pohvalil, ko je 1. 1878. prišla Bosna in Hercegovina pod njegovo žezlo. Gotovo pozna vsakdo vsaj po imenu hrabrega vojskovodjo Radeckega, ki nam je tudi čisto soroden po narodnosti. Ali pa pogumni junak Sigetski, Nikolaj Zrinjski, ki je tako hrabro branil Sigetsko trdnjavo, nazadnje pa častno umrl.
In kolikega pomena so bili Slovani, zlasti Slovenci, za vse evropske narode! Ko bi njih ne bilo, bi se omika med onimi ne mogla širiti, zakaj navali različnih divjih narodov na Evropo so se vedno ponavljali, toda Slovenci so jim stali kakor zid nasproti, prav kakor poje pesnik:
^Evropi bil živ, nerazrušen je zid, ki divje odbil je barbarstvo, stal sebi v pogubo, sovražniku v prid, omiki ie, svobodi v varstvo."
Zato pa Ijubimo ta narod, ki se je vedno toliko žrtvoval! Bodimo po-nosni nanj in ne sramujmo se ga nikjer! Hrvaški pregovor pravi: nNarod brez narodnosti je telo brez kosti." Kakor bi telo propadlo, ako bi ne imelo svoje opore — kosti, tako bi tudi naš narod propadel, ako bi ga mi sami zaničevali in bi mu ne bili trdna opora. Naše geslo bodi: BVse za narod!"
Skrbimo pa tudi, da bo imel naš narod pri drugih narodih ugled in da se bo povzdignil v višave tnoči in slave.
,Mi bratje pa z delom pripravljajmo zdaj to silno slovansko mogočnost, in z duhom proroškim nazdravljajmo zdaj: Na slavno slovansko bodočnost!"