Korič:
Jezusov ščinkovec.
(Ludvik Manoha.)
-^~ ..                                     Ludvikov oče je imel v
OSS..         '                      najemu    precejšnjo    pose-
"*" '"'    ^^fljjjj^^              stvo.   Hiša   je , bila   sezida-
»MBHh             lla   lz  sivib.  kamnov   in  je
W        ^tB              stala    na    sameru,    obdana
|p              ib             okrog in okrog od obširnih
li*"^ ^*^ ff             gozdov. V tej hiši se je rd-
V    s-      /               clil    Ludvik    12.    novembra
'    "'^t3*-^*"*               1904 in bi bil letos star tri-
/*x v"""^                  deset lei, če bi še živel. Bil
^^^^^^ •                        je zelo živahen, cmeravosti
JI^^^^H                          "i poznal.   Kakor hitro   je
^^^^^B                          shodil, je že letal po sinre-
j^^^^^                          kovem gozdu in po travni-
ku,   kjer   so   cvetele   kres-nice, - zvončki,    marjetice,
nageljčki v vsej svoji lepoti. Vendar je moral imeti tudi že majhno skrb: pasel je dve kravi in nekaj^ovac. Pa niso na travniku rasle samo cvetice in od-pirale svoje kelilie-koške dobremu Bogu, spreleta-vali so se tudi božji pevci: grlice, škrjaučki, ščin-isovci, kosi, drozgi, lastavice in, kdo more vse našteti; vsako jutro so zapeli ti pevci Bog-u jutraajo pesem in vsak večer je zadonela večerna pesem. Ludvik se je od njih učil peti; najprej kar tako kakor ptički — brez besed, sčasoma je zual pa tudi besede pri-lagati.
Kdo je biil pa še z Ludvikom? Mamica, seveda in njen oče — Ludvikov ded in pa Ludvikova se-strica Metka. Ded je bil bolehen in že osem let slep. Kar naprej in naprej je molil rožni venec ali pa kar na pamet psalme prepval, kakor duhovniki v cerkvi. Ludvik se je prav rad učil molitvic pa tega, kar nioranio za resnico imeti. Ko je bil šest let star, je srečal dečka, ki še ni bil krščen. Ves prestrašen pravi mami: »Kako je nesrečen! Samega hudobca nosi v srcu!«
4
Najrajši je Ludvdk prepeval božične pesmi. V božičnem času so v cerkvi peli vsak dan pesem »Pridi molit, o kristjan«, ki jo je Ludvik znal kmalu na pamet in jo je prepeval venoruer. Metka inu je ino-rala pomagati. Vendar večkrat ni bila pri volji. »Kdo se bo drl in drl? Kar dolgčas je že. Mir daj!« se je Metka puntala. Ludvik pa le ni odnehal: »Če ne ma-raš peti z menoj, bom pa hud in te ne maram.« In Metka je takoj krepko poprijela, ker je imela Ludvika rada, kakor tudi vaščani, ki so mu rekli »ščinkovček«. Toliko časa je moledoval po hiši, da sd nazadnje vsako nedeljo in vsak praznik peli lita-nije Matere božje. Ko je žnal Ludvik pisati, je pridno zapišoval v zvezek vse pesmi, ki jih je znal, da jib. bo imel za takrat, ko bo velik.
Ludvik je hotel namreč postati duhoTnik in hp-tel pokazati svojo pesmaričico vsem pevcem na koru, da bodo tako radi in z veseljem peli kakor on. »Ma-ševati« je znal kmalu, le mašne priprave ni dobil tako hitro. Kelih mu je bil lepo brušen kozarec, ki ga je pokril z lepenko in s pisano rutico, hostija je bila iz papirja. Ali kje dobiti mašuo knjigo? Pri dedu je dobil staro, staro, debelo, vezano knjigo, ki mu je bila za mašuo knjigo. Kadar je Ludvik maševal, je morala stati Metka na desui strani; takrat je bila za »kor«, ko je pa pridigoval, je bila za »farane«, pa ne prav_ rada. Ko jo je pridigarček ošteval zaradi napak, ki jili je že od deda slišala, se je Metka bra--nila in pridiga se je končala brez »amen«. Tudi pro-cesijo sta imela na vrtu, prepevala pesmi in trosila cvetje Bogu. Luclvik je bil pri tem tako resen kakor župuik pri službi božjii
Zelo nerad je šel Ludvik v gostilno kaj iskat; slišal je namreč, kako včasih notri kolnejo. Kadar je slišal kletev, je mislil v srcu: »Moj Bog, Ijubim te ¦i vsein srcem.« Šla sta s prijateljem, jesen je bila in vroče. Grozdje je bilo zrelo, onadva pa žejna. Odre-zala sta si vsak svoj grozd. Ko pride Ludvik domov, pravi marai: »Grozdje sem ukral, koliko je vredno? Hočem takoj popraviti.« Vzame iz šparovčka nekaj drobiža in ga spusti v muto za reveže. Ker je bil bistre glave, je bil v šoli kmalu prvi. Ko so dobili
5
spričevala, je planil v sobo in kričal: »Prvi, prvi!« Pa kar v sredi prestane ter pravi: »Da, prvi sem! Pa kaj bi se bahal! Če znam malo več ko drugi, imam to od Boga.«
V cerkvi je bil Ludvik kakor angel. Že po poti je večkrat dejal tovarišem: »Cerkev je hiša božja. Če bi šli h kralju, he, kako bi se lepo obnašali. Nikar ne skakajte kakor kozlički!« Kmalu je postal mini-strant. Pri povzdigovanju je nepremično gledal sv. hostijo in se ni nič priklonil. Mama ga vzame v roke zavoljo tega. Pa ji pravi: »Mama, tako rad gledam sveto hostijo. Veš, večkrat jo vidim, da je okrog in okrog nje vse svetlo. Misliš, da je Bog hud, če se malo manj priklonim,  da vidim bolj sveto hostijo?«
Zelo, zelo je želel prejeti Jezusa v sv. obhajilu. Že je bil na tem, da zavžije to veliko srečo, kar ga zgrabi huda bolezen — vnetje možganov. Takrat se je pokazalo, kako ima Marijo rad. Vsa zdravila je odklanjal: »To ni vse nič. Dajte mi lurško vodo, pa mi bo boljše!« In res niu je bilo po vodi boljše. Sv. obhajilo je pa mogel prejeti šele čez leto. Od tedaj naprej se je vse njegovo življenje vrtelo samo okrog Jezusa. Prejemal ga je vsako nedeljo, vsak praznik in vsak prvi petek v mesecu. Čim večkrat je šel k an-gelski inizi, tem bolj je imel Jezusa rad.
Kar nenadoma ga priklene bolezen na posteljo. Več ni pel na koru, ni mogel streči pri sv. maši. Lud-viku je bilo hudo, pa vdal se je: »Samo to delam, kar Bog hoče. Saj sem v njegovib. rokah.« Na po-stelji je večkrat premišljeval svoje grehe, pa je bil trdno prepričan, da mu jih je Bog odpustil, ali jih pa še bo. »Mama, nikdar nisem smrtnega greha sto-ril. Ubogal te pa res nisem zmerom, pa Metko sem dražil, tovariše sem brcal in pesiil. Veš, pa sem se že spovedal iu kesal. Zdaj delani pokoro, ko toliko trpim.« Včasih ni mogel moliti zavoljo bolečin. Ta-krat se je tolažil: »Nič več ne niorem moliti, mama. Darujem pa vse svoje bolečine Bogu, da ini grehe odpusti.«
Ko je bil zadnjikrat obhajan, je bil kakor angel. Obraz, izsušen in bled, je bil kakor spremenjen, oči so žarele in na ustih smehljaj. Dolgo sta se z Jezusom
6
pogovarjala, kar zakliče mami: »Mama, ko sem pre-jel Jezusa, sem videl lepega, belega golobčka. Da bi ga bila vsaj tudi ti videla!  Tako je bil  lep!«
Ko je Ludvik trpel v bolečinah, mama ni šla od postelje. Popravljala mu je odejo, blazine in prekla-dala ga je, ker se sain ni mogel več ganiti. »Kako si dobra, mamica! Tako sem ti hvaležen!« 4. februar 1914 je bil njegov zadnji dan, pa tudi najhujši. Žup-nik ga je obiskal: »Ludvik, ko boš v nebesih, boš molil za svojega starega župnika, je-li?«
»Bom,  prav  gotovo  bom!«
»Pa boš tudi prosil Boga, da blagoslovi vso faro?«
»Bom, bom, ne bom pozabil!«
Smrt se je bližala. Prižgali so svečo, Ludviku dajo križ v roke. Tako prisrčno je poljubil vseh pet ran in rožni venec. »Ludvik, daj nam znamenje, če si v nebesih.«
»Mama, bom, če bo Bog dovolil.«
Proti večeru zaprosi lurške vode, pa je ni mogel feavžiti. »Mama, ne morem \eč. — K Bogu grem.« Mama ga objame in solze se ji udero. »Mania, tako sein truden — pa bora pri  Bogu spal.«
Vsa družina je bila zbrana okrog postelje. Ludvik jih gleda, marnico dolgo, dolgo časa, pa zaobrne oči na kip nebeške mamice, se ji nasmehne, kratek vzdih in njegova duša je bila v iiebesih. Star je bil devet let in tri mesece. Sedaj prepeva ob nebeškem pre-Btolu — Jezusov ščinkovec.