Kako bi Ijudska šola postala v resnici podloga Ijudskemu izobraževanju. Naj glavnejša stebra narodnega izobraženja ste znanosti pedagogika in kmetijstvo. Dandanes se veliko govori in piše o šolskih rečeh; največ časa se porabi nekaj s pretresovanjem vprašanja, koliko let ima dolžnost šolskega obiskovanja na ljudskej šoli trajati, nekaj pa s praznim besedovanjem zaradi prednosti, bodi si že nove, bodi si stare šole. Mesto dolzega pregovarjanja o teh samo na sebi malo zanimivih rečeh, bi bilo za občni blagor in razvitek ljudske omike bolj koristno in važnejšega potnena, da bi se resno obravnavalo in reševalo drugo vprašanje, kaj naj bi se namreč storilo v prid in korist prave nravne vzgoje otrok in umne ljudske omike sploh, kako bi se poučevanje v posameznih ukih v Ijudskej šoli praktičnim zahtevam priredilo in kako bi se učni naCrti tako uredili, da bi se učitelj mogel bolj ozirati pri pouku na prihodnji kmetski, ali pa obrtnijski stan svojih šolskih otrok; sploh, s kakimi sredstvi bi tudi učitelj pospeševal pravi ljuski napredek, ter pripomogel k povzdigi naroda svojega v duševnem in gmotnem obziru; z jedno besedo: kako bi ljudska šola postala v istini podloga ljudskemu izobraževanju. Danes so prepričani vsi naj odličnejši in praktični pedagogi o resnici, da le s pomočjo zdrave nravne vzreje se zamorejo vsa druga vprašanja srečno rešiti, le s poboljšanjem ljudske omike sploh in s prenaredbo ljudskih šol v odgojevalne zavode v pravem pomenu ter s prevedenjem pouka na praktično stališče bi se našlo edino zdravilo, s katerim bi temeljito ozdravili bolezni, ki se splošno nahajajo še med ljudstvom, v državi in srenji, v šoli in družini in na ta način našim potomcem boljšo in lepšo prihodnost pripravili. — 0 nujni potrebi te glavne prenaredbe, katero naše šolstvo neogibno potrebuje, se moremo pa naj bolj prepričati, ako pojasnimo nekoliko pomanjkljivosti in pogreške današnje šolske odgoje. Dandanašnja vzgoja ne razume popolnoma svoje važne naloge. Naše šole so v obče bolj učilnice, nego odgojevalnice; šola mora pa vender biti izobraževalnica v pravem pomenu; ona mora otroke vzgojevati za prave in cele ljudi, in ne za polovičarje. Skrb za izobraževanje nravnega eutstva, za vtrjenje volje in prave značajnosti se v obče v današnej šoli pogreša; ona vzreja največ otroke z uapolnenimi glavami v razlienih vednostih, a se zelo majhnimi srci, ker se otroci prenasitijo z raznovrstnimi rečuai na račun srčne in zoačajne omike. Taki otroci postanejo potem prevzetni in napuhnjeni od svojih površnih znauosti, pa čisto nepraktični za svoj prihoduji poklic v socijalnem življenji. Pri našej vzreji se stari latinski prigovor nnon multa sed uiultum" čisto prezira. Naša šolska oniika je podobna Piokustovi postelji, pri kateri se odreže, kar je prcdolzega, prekratko se pa vleče tako dolgo, da dobi dandanes zelo priljubljeiio srednost. Pri takej omiki mora šolska mladina, ne samo telesno, ampak tudi duševno liujšati, ker ne dobi v pravej meri duševne hrane, ali pa tako raznovrstne, da je ne nioie dobro prebaviti. — Naj večja napaka današnje vzreje otrok pa je v tem, da sniatrajo nckateri odgojitelji za smoter ljudskega izobraževanja v občem prizadevanje z jednacimi sredstvi, doseči tudi nza razne stanove" jednako omiko in da naj se vzreja šolska mladina celo k gospodarskej jednakosti. Taka vzreja namerava pa ne samo v nravnem, ampak tudi v gospodarskem in družbenskem obziru na razpad človeškega društva, ker je ravno različnost stanov naravna vez, ki društvo človeško še veže. Ker je pa naša sveta dolžnost za časni in večni blagor in pravo korist našega ljudstva skrbeti, moramo prizadevanje današnjega časa brez strahii in brez skrbi obsoditi, ter obstati pri svojem prepričanji, da so ti in jednaki odgojitelji na krivej poti. — Prvi in naj višji pedagogični princip, da se človek za človeka vzgojuje, je sicer saraa na sebi razumljiva resnica, toda celo poljo vsakovrstnih vednosti in umetnosti je pa tako veliko, da naj bolj nadarjen posaraezen človek more le majhen del vsega tega naučiti se, še manjši pa praktično porabiti; od popolnosti se ne more še govoriti ne v tej zadevi. — Za vse stanove mova biti vzgoja otidk le nv nravnera obziru" jednaka, da se namreč v otročjih srcih goji in razvija zavest za vednost, bogoslužnost, pravičnost, odkritosrčnost, poštenost, delavnost, varčnost, zmernost, za vestno spolnovanje svojih dolžnosti in za spodobno vedenje. Kar se pa samih znanosti tiče, se mora odgoja ravnati po potrebah raznih stanov. Odgojitelj mora uamreč le taisto izbrati, kar dejanskim potrebam in zahtevam naj bolj vstreza, zraven pa mora dobro pomisliti, kako bi se vse to v pravo korist vsacega človeka posebej izdatno porabilo. Kdor tega dobro ne preudari, napravi večkrat zelo nevarne vzrejne napake, katere se ne dajo potem nikdar popraviti. To spričujejo nam žalostni vzgledi rejencev in rejenk, ki so se učili v svoji mladosti le namodne olike, mesto dejanskih naukov, kako bi imeli narareč se svojimi duševnimi in telesnimi močmf ravnati, kako pogumno gospodariti in gospodinjiti i. t. d. Dokler ne bode ljudska vzreja od krive poti abstraktne omike ukrenila na pravo pot naravne vzreje, se bode število tacih oseb vedno bolj množilo, značajnih in za delo pripravnih pa dan na dan manjšalo. — Pa tudi oba spola imata svoje različne naloge v Ijudskem gospodarstvu, v vsej državi ravno tako, kakor v majhni družini, in ako bi hoteli oba jednako odgojevati, bi ne dosegli svoje namere, temveč bi vsej družini veliko nesrečo učinili. Pri vzreji se mora toraj ozirati na potrebe posameznih stanov in spolov; drugačne vednosti so potrebne za mestjane, drugačne kmetovalcu, drugačne zopet za vsaki spol posebej. Vse šole po deželi in po mestih po jednacem kopitu osnovati je dandanes čisto nemogoča reč. Da bodejo naše šole poglavitnim zahtevam ljudske omike vstrezale, morajo postati v prvej vrsti odgojevalnice, v katerih se blažijo otročja srca, izbuja nravna zavest, vzrejajo trdni značaji, ki so podloga, na katero se more tudi zidati raaterijalno blagostenje našega prihodnjega zaroda. V drugi vrsti morajo biti pa naše šole ljudski zavodi, v katerih se pripravljajo otroci za dejansko življenje. Sploh se raora pa ves pouk na ljudskej šoli in osebito na deželi preustrojiti in na dejansko kmetijsko, ali pa obrtnijsko stališče prevesti. Ako se to zgodi, si smemo svesti biti, da bode ljudska šola v istini napredovala in med ljudstvom se prepričanje dejansko vtrdilo, da je ljudska šoia prekoristna iu potrebna naprava; vestnemu učitelju bode pa samo ljudstvo potein dajalo svedočbo, da spolnil je zvesto svoje dolžnosti, ker je delal za duševni in gmotni blagor svojega ljudstva ,,za pravo narodno izobraževanje, ter s tem pokazal vserau svetu, da je učitelj v pravem pomenu ljudski odgojitelj". Anton Derganec.