'LOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI Bedrich Smetana: PRODANA NEVESTA •‘ERA -^GLEDALIŠKI LIST: ŠT.9-1954-55 PREMIERA DNE 28. APRILA 1955 Besedilo napisal: Karel Sabina Prevedel: Niko Štritof Dirigent: Rado Simoniti Režiser: Ciril Debevec Idejna sikica za sceno: ing. arh. Boris Kobe Tehnična izdelava: akad. slik. Marjan Pliberšek Osnutki kostumov: Nada Souvanova Izdelava kostumov: Gledališke 'krojačnice pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Vodja zbora: Jože Hanc Koreografij a: Anton Ilodek Inspieient: Milan Dictz Odrski mojster: Celestin Sanein Razsvetljava: Silvo Šinkovec Lasulje tn maske: Janez Mirtič, Emilija r\, Bedrich Smetana: PRODANA NEVESTA KOMIČNA OPERA V TREH DEJANJIH Kružma, kmeit .... Ljudmila, njegova žena . Marinka, njuna hči Miha, gruntar .... Hata, njegova žena Vašek, njun sin Janko, Mihov sin iz prvega zakona ......................... Kecal. mešetar Cirkuški ravnatelj Esmeralda, plesalka Sancinova in Tonfcka _T , V > Udermanova Indijanec Vekoslav Janko An dr e j Andr ej ©V Cvetka Součkova Bogdana Stritarji Vilma Bukovčeva Milica Polajnarji Simeon Car Mirko Dolničar Franc Langus Elza Karlovčeva Sonja Drakslerje^ Ljubo Kobal Janez Lipušček Miro Brajnik Drago Čuden G ašp er D erinota Ladko Korošec Friderik Lupša Danilo Merlak Slavko Štrukelj Sonja Ho£evarje'v:1 Maruša Patikova Mirko Černigoj Anton Prus Godi se v večji vasi. Cas: sedanjost. Slike iz Mozartovega »Don Juana« izdelal: Poto Vlastja GLEDALIŠKI LIST° OPERA 1954 ŠTEV. 9 1955 Dr. VALENS VODUŠEK: BEDRICH SMETANA: »PRODANA NEVESTA« (Črtice o skladatelju in delu) Življenjska pot skladatelja. Rodil se je 1824. leta kot sin majhnega pivarja v staroslavnem češkem mestecu Litomyšlu. 2e v srečni, brezskrbni mladosti začrtata dve potezi okvir njegovemu življenjskemu delu. Eno prinese s seboj na svet: glasbeno genialnost. Zato si je lahko sam sebi učitelj. S petnajstimi leti je že virtuoz na klavirju, skladateljske umetnosti se uči iz del velikih mojstrov. Z devetnajstimi leti nastopi samostojno umetniško pot. Drugo potezo mu začrta čas in okolica: Tedaj je doba Metternichovega tiranstva. Oče, strasten politik, ga vzgaja v naprednem, svobodomiselnem duhu. Tako se Smetani izostri posluh tudi za naraščajoče, podtalno vrenje novih idej, ki bodo razgnale oklep reakcionarnega absolutizma, posluh za usodo potlačenega češkega naroda. Zato je odtlej njegovo življenje posvečeno ne samo umetnosti, temveč v prvi vrsti svojemu narodu: ustvaril bo umetnost, vredno velikega, svobodnega naroda, z umetnostjo bo pomagal ustvarjati zavest in moč temu narodu za lepšo bodočnost. Po opojnih svetlih trenutkih leta 1848 se oklep tiranstva stisne še močneje. Iz mrtve tišine te dobe se Smetana na povabilo za pet let preseli na Švedsko. V ozkem, zaostalem kulturnem življenju trgovskega mesta Goteborg ne najde razmaha za svoje umetniške sile. Ko se z zlomom Bachovega absolutizma leta 1860 pričenja novp življenje v Pragi, hiti Smetana domov. Tedaj se pričenja tudi zanj prava doba ustvarjajočega dela. V glasbenem življenju Prage prevzame vodilno vlogo, nS^topa kot organizator rednih simfoničnih koncertov, kot zborovodja največjega pevskega društva »Hlahola«, kot kritik, kot operni dirigent. Pa poleg tega in predvsem kot skladatelj. V tej dobi nastajajo njegova največja, najmogočnejša dela: opera »Prodana nevesta«, »Dalibor«, »Libuša« ter simfonični ciklus »Moja domovina«. Ko mu je petdeset let, ga sredi največjega umetniškega poleta zadene silen udarec: gluhota. V razliko od podobne usode Beethovna je ta udarec hujši: hujši, ker trešči nanj nenadoma, preko noči, hujši tembolj, ker je gluhota popolna. Toda kot Beethoven ostane tudi on močan. Pomaga mu pri tem njegov prirojeni optimizem in življenjska vedrost. Toda vanjo in v njegovo Umetnost se vreže sedaj že drugič boleča črta. Prva je bila izguba edine hčerke v njegovem enaintridesetem letu, ki je odjeknila takrat v prvem njegovem mojstrskem delu, klavirskem triu v g-molu. Sedaj daje osebna bolečina nov, intimnejši in obsežnejši pečat novo nastajajočim klavirskim in pevskim zbirkam, predvsem slavnemu kvartetu »Iz mojega življenja«. Uspeh njegovih del mu daje svežega poguma za nove opere »Poljub«, »Tajnost«, »Vragova stena«, toda njegovemu življenju odmerja le še kratek čas druga, še strašnejša bolezen, omračitev duha, ki izhaja iz istega živčnega izvora kot njegova gluhota. Pred tem doživi še srečne in velike trenutke. Leta 1883 pride težko dočakani dan, ko odpre novo postavljeno »Narodni divadlo«, prvi mogočni simbol samostojnega češkega življenja, vrata k slavnostni predstavi njegove »Libuše«, Deset let je moralo tudi to delo čakati na ta dan, zato ga skladatelj sam ne more več slišati, kot je leto poprej lahko le z očmi dojemal navdušenje ob stoti predstavi »Prodane neveste«, ki je medtem že prestopila okvir češke domovine in nastopila zmagovito prt po svetu. Odslej bodo živela le še njegova dela, leto zatem namreč, ob njegovi šestdesetletnici, se konča zanj življenje z močnim akordom v umobolnici. Umetniški nazor in pomen B. Smetane Pomen Smetane bi se dal najkrajše označiti s primero: kar je za nas Slovence in našo poezijo Prešeren, to je Smetana za Čehe in češko glasbo. Veličina obeh ni samo v njunih mojstrskih delih, posebna veličina je v tem, da sta bila vsak v svojem okviru naj večja in obenem prva. Za svoja velika dela sta morala oba šele ustvarjati umetniški jezik tako rekoč iz praznine. Kam naj se v taki praznini nasloni Smetana? V daljni preteklosti pred njim je husitska pesem, v bližji preteklosti nekaj skladateljev, Čehov le p° rodu in imenu, ki so odhajali v tujino in ustvarjali na tujih dvorih dela v. kozmopolitskem duhu klasicistične dobe. Pred njim in okoli njega so generacije čistih ljudskih muzikantov z ljudsko pesmijo in plesom. Toda elementi ljudske umetnosti ne zadostujejo za najglobljo osebno izpoved, ne za monumentalna domovinska dela. Od kod torej in kako začeti? Od mladosti do kraja življenja so Smetani bogovi glasbene umetnosti Beethoven, Schumann, Chopin. Mozarta dolgo skoraj prezira, njegova veličina se mu odkrije šele v letih na Švedskem. Odtlej mu je vzor tudi on v vodilni vlogi, ki jo daje melodiji. A predvsem je Smetana polnokrven otrok svojega časa — romantike. Po strastnem, ognjevitem temperamentu je soroden Berliozu, ki je ob praškem obisku s »Fantastično simfonijo« pomenil za Smetano čudovito, res fantastično doživetje. Po umetniškem idealu se čuti še bliže Lisztu in Wagnerju, ki ju spoštljivo časti kot začetnika nove glasbene umetnosti. Na ta, takrat moderni glasbeni izraz se naveže Smetana v svojih prvih simfoničnih pesnitvah švedskih let, kot sta na primer »Rihard III.« in »Wal-lensteinov tabor«, ki ju ustvari po obisku v Weimarju pri Lisztu. Liszt je tedaj zanj vrhovna umetniška avtoriteta. Z njim ga veže sorodnost temeljnega nazora o glasbeni umetnosti: absolutna glasba mu ne zadostuje, hotel bi z glasbo neposredneje in konkretneje izražati misli, ki leže na srcu njemu in njegovemu času. Prav kakor Liszt je tudi Smetana glasbenik-poet. Idealno rešitev za te probleme vidi v Lisztovih simfoničnih pesnitvah. Zato bodo tudi pri Smetani največja dela dela programske glasbe »Moja domovina« in opere, zato bodo močno pretkane s programskimi ritmi tudi redka dela v oblikah čiste glasbe kot njegov kvartet »Iz mojega življenja«. Misel na opero se mu zasadi v dušo prav ob njegovem obisku v Weimarju. Tamkajšnji Lisztov krog je razvnemal problem moderne komične opere, p°" tem ko je problem moderne glasbene tragedije za njih že rešil Wagner. P° vročih diskusijah v Weimarju je na tihem zadal za bodočnost rešitev preostale naloge Smetana sebi. Prav ob ponovnem obisku v Weimarju pa je Smetana doživel še drug odločilen trenutek za svoj skladateljski nazor. Gost Lisztovega kroga, dunajski skladatelj Herbeck, je v razvneti diskusiji z zaničljivim prizvokom govoril o tem, kaj je češki narod do tedaj ustvaril v glasbeni umetnosti vrednega. Imena nekaterih starejših skladateljev češkega rodu so izzvala Herbeckov posmeh, češ »kakšen je to Čeh Mysliveček, ki je pod imenom Venatorini skladal opere v izrazito italijanskem slogu na italijanska besedila!« In ko se je Smetana v obrambi skliceval na izredno glasbeno nadarjenost češkega naroda, ki je tudi pred drugimi spoznal in razumel pravo veličino Mozarta, mu je nasprotnik zabrusil v obraz: »No, Praga že dosti dolgo gloda te stare mo-zartovske kosti...« Prepir je spretno prekinil Liszt s tem, da je zaigral nekaj klavirskih skladb Smetane, ki jih je predstavil kot »najnovejšo, čisto češko muziko od boga obdarjenega umetnika«. Tisto noč je Smetana, vračajoč se domov, na tihem naj svečane j e prisegel, da bo vse življenje posvetil svojemu narodu in neumorni službi domače umetnosti. Takrat je po njegovih lastnih besedah prvič dozorela v njem misel o ostvaritvi samostojnega češkega sloga v glasbi. Toda pri realizaciji te naloge je bil drugih misli kot večina vodilne češke inteligence in glasbenikov, v katerih krog je prišel po povratku v domovino. Po njihovem mnenju bi morala biti narodna pesem temelj glasbenega umetniškega dela, predvsem na primer opere iz življenja češkega ljudstva. Na take besede je odgovarjal Smetana, da tako lahko nastane le nekak potpuri raznih pesmi, nikakor pa ne enotno, umetniško delo. Svoj odgovor je v kratkem času utemeljil s svojo genialno rešitvijo tega problema, s Prodano nevesto. Prodana nevesta »Prodana nevesta« je v vrsti osmih Smetanovih opernih del drugo po času nastanka. Po vrnitvi v domovino leta 1861 se je Smetana lotil najprej historične opere »Brandenburžani na Češkem«, za njo pa takoj libreta pesnika Sabine za komično opero, ki jo je imel v mislih že iz weimarskih dni. Toda na premieri 30. maja 1866 je imela »Prodana nevesta« še precej drugačno obliko od te, kot jo poznamo danes. Bila je tedaj opera v dveh dejanjih, sestavljena iz dvajsetih samostojnih glasbenih kosov (številk), ki so bili zvezani z govorjeno prozo. Prvo dejanje je bilo nesorazmerno dolgo, saj je obsegalo v bistvu današnje prvo in drugo. Ob predelavah, ki so ustvarile šele na 30. predstavi leta 1871 dokončno današnjo obliko, je Smetana črtal nekatere točke, druge, kot n. pr. Marinkino arijo iz III. dejanja, nanovo vstavil, ponekod spremenil vrstni red in prekomponiral recitative. V prvotni obliki tudi ni bilo v operi še nobenega od treh plesov, polke v prvem, furianta v drugem in skočne v zadnjem dejanju. Povod za njih vstavitev v delo je dal obisk cesarja v Pragi, ker je po stari tradiciji moral pri dvornih predstavah neizogibno nastopati tudi balet. Tako je začela in dozorela »Prodana nevesta«, ki je njena priljubljenost rasla od predstave do predstave, vendar omejena še dolgo samo na Prago oziroma češko domovino. Odločilen trenutek v njeni zgodovini je nastopil leta 1892, ko je praško Narodni divadlo gostovalo na Dunaju o priliki mednarodne gledališke razstave. Tedaj je »Prodana nevesta« postala dobesedno senzacija Dunaja, razpored predstav je moral biti docela spremenjen, ta opera se je namesto enkrat igrala štirikrat, kot občinstvo jo je tudi vsa kritika sprejela 245 z navdušenjem. Od tistega trenutka so ji bila odprta vrata v svet, po katerem je nastopila zmagovito pot kot ena najlepših komičnih oper v literaturi sploh in obenem najbolj reprezentativno delo češke glasbene umetnosti pred svetom- Glasba »Prodane neveste« Genialna rešitev glasbenega sloga »Prodane neveste« je na videz preprosta: nikjer ni Smetana uporabil niti enega citata češke narodne pesmi, niti ni hotel nikjer nje posnemati, kot je bil to ideal raznim takratnim češkim pismoukom (in je še danes ideal raznim pismoukom drugod, ki iščejo sebe in šele potem umetnost in ki jim je ljudska pesem bergla za njih hromo fantazijo). In vendar je ta glasba, ki je samo njegova, tako preprosta, prirodna in žlahtna, da izžareva vonj češke zemlje, njenih ljudi in njene pesmi. V tem ie Smetana enak drugim genialnim skladateljem, ki so ustvarjali resnična in velika dela narodne umetnosti, Musorgskemu, Dvoraku, de Falli. Pač pa je v »Prodani nevesti« Smetana uporabil najbolj tipične češke ljudske plese: polko, furiant, skočno, a vse v stilizirani obliki. Furiant je v tej operi sploh prvič in obenem genialno uveden v umetno glasbo. Skočni ob nastopu komedijantov v III. dejanju je dal skladatelj eno najumetnejših glasbenih oblik, popolno obliko velikega ronda. Preprosto melodiko Smetana sploh večkrat kombinira celo s sredstvi polifonije, tako n. pr. v fugatu uverture in v dveh kanoničnih duetih. V harmonskem pogledu so smele modulacije dokaz stališča Smetane, da tudi umetnost za ljudstvo ne sme biti harmonsko revna, omejena samo na glavne harmonske funkcije. V melodično-motivični strukturi je opaziti še neko zanimivost: začetni zbor se pričenja z dvigajočim se motivom treh tonov (g—a—h). Ta motiv je osrednji melodični motiv skoraj cele opere. Najdemo ga še v fugaturnem motivu uverture (d—e—f), polke, v prvem zboru II. dejanja> v furiantu, v Vaškovih in Kecalovih spevih, v skočni in v sekstetu, tako da se lahko govori v nekem smislu o monotematiki »Prodane neveste«. Uvertura je motivično povezana z vsebino opere: poleg fugatne obdelave osrednjega motiva treh tonov se v njej oglašajo drugi važni motivi, ki jih srečavamo v finalu II. dejanja, prav pri prodaji neveste. A poleg tega je glavna »jena vloga, da s svojim nezadržnim, iskrečim se tokom uvede poslušalca v radostno razpoloženje, ki preveva vso opero. Kar pričakujemo od naše opere, je končno: vestna, zvesta in s čistim umetniškim duhom, prežeta izvedba del. Zato je potrebno poduhovljenje materije. Opere ne smejo biti glasbene produkcije, kjer se poje le zaradi petja, kjer zadostuje, da gre vse lepo v taktu in je glavna stvar taktirka-Vzor operam mora biti drama, pri katerih pozabljamo na zunanjo mašmerijo izvedbe. (Bedrdjch Smetana v članiku »Javno glasbeno življenje v Pragi«). 246 Ciril debevec: KAJ BI RADI PRI NAŠI NOVI UPRIZORITVI »PRODANE« Pri glasbi: Da bi jo doumeli, občutili, izvajali sprejemali tako, kakor je nastala in kakor se je rodila: iz bujne, neizčrpne tantazije genialnega tvorca in iz čilega, vročega in dobrega človeškega srca. Iz fantazije, ki je znala tako globoko ^oživeti češko pokrajino, dušo in kri ter jo preliti v tako čudovite zvoke, da preplavila in osvojila z njimi ves kulturni svet. V teh melodijah je toliko Prisrčnega, iskrenega in nežnega občutja, v teh ritmih toliko zdravja, življenjske radosti, šegavosti in vedrega humorja, da morajo ganiti in prevzeti Vsakega, ki ima za glasbene pojave le trohico smisla in občutka. V tej glasbi — od uverture, preko arij, duetov, tercetov, seksteta, plesov in zborov, je toliko ne samo čeških in slovanskih, temveč — zaradi njene veličine — toliko občečloveških vrednot, da jo je treba ne le tehnično — oblikovno, marveč tudi vsebinsko izrazno s polnim čustvovanjem zajeti in s pravim, ne-Potvorjenim, umetniškim doživetjem Podati. Bolj kot za katerokoli drugo Glasbo veljajo za Smetanovo ».Prodano Nevesto« znane Goethejeve besede: ”Custvo je vse«. V sceni: Mnogo zraka in mnogo sonca. Pomladno, jasno nebo. Široka polja, ze-*e&i hribčki in lične hišice. V ozadju mize ob vaški krčmi. Na sredi velik, Praznično ozaljšan mlaj. Spredaj malo Plota ali zidu na levi, kos vrtnih vrat 111 klopica na desni, kjer se — nekoliko ločeno od celotnega, odprtega prostora — odigravajo intimnejše, odnosno solistične scene. V začetnih in končnih prizorih uporaba celotnega odra, v osrednjih, vsebinsko pomembnih prizorih uporaba samo sprednjega, rahlo nakazano malo omejenega prostora. Nobenih komplikacij, nobenih hotenih, nasilnih »invencij«, vse čimbolj preprosto, prisrčno in domače, kakor je predpisano v delu in kakor to zahteva Smetanova glasba. Znani so mi in gledal sem razne, tudi amerikansko-revialne poskuse, kako »Prodano nevesto« »poživiti« in »modernizirati«, pa se mi je zdelo vse to poskušanje neumestno, včasih tudi nerodno in celo banalno, vsekakor pa prav gotovo Smetanovemu bistvu in duhu »Prodane neveste« nasprotno in škodljivo. V kostumih: Seveda češka, praznična narodna noša. Prevladujoče barve modra in rumena, pri solistih pa tudi razne druge dopustne barve zaradi pestrosti in lažjega razločevanja. Vse: kolikor mogoče živo, bujno in slikovito. V nastopajočih osebah: Lepo in brhko, iskreno in čustveno pa tudi polnokrvno in ognjevito Marinko; zdravega, krepkega, navihanega, a vseskozi poštenega kmečkega fanta Janka; hrupnega, živega, neugnanega, na vso moč razgibanega, pretkanega in nabritega, a v bistvu vendarle dobrodušnega ženitovanjskega posredovalca Kecala; sramežljivega in plahega, ne bebastega, pač pa otroško prikupnega, čeprav nekoliko smešnega Vaška; mirno in dobro dvojico, Krušino in Ljudmilo, ter malo zastavnejša in ostrejša, Kato in Miho. V igri: Težnja za čim bolj izčrpnim čustvenim izražanjem in čim lepšim oblikovanjem, za čim bolj preprostim naravnim gibanjem, dvignjenim od vsakdanjosti samo toliko, kolikor terjata to oder in glasba. Mirno in tiho naj bo tam, kjer je pesem in lirično razpoloženje, živo, glasno in razgibano tam, kjer je ritem glasbena osnova prizora. Besedilo naj bo kolikor mogoče razločno, tako, da bi tudi tisti, ki gledajo »Prodano« prvič, lahko brez pc-r.ioči »Gledališkega lista« razumeli vsebino. V baletu: »V začetku je bil ritem. ..« (H. v. Biilow). V splošnem: Vedrina, počitek, oddih. Izlet v P°' mlad. Duševna kopel. Cvetje v srcu-Pojoči ptički v prsih (po Zupančiču)-Tihi notranji in zunanji smehljal-Osnovno občutje: toplina, domačnost, poštenje, mladost in ljubezen. Kar je Dickensov »Cvrček« za zimo, to Je Smetanova »Prodan? nevesta« za P°' mlad. Skratka: »Prodana nevesta« naj 01 tiala vsem — izvajalcem in poslušalceH5 — vsaj delček vsega tistega, česar danes povsod po svetu marsikdaj tako zelo manjka ... To bi radi in to bi želeli. Ce se bo in koliko se nam bo to posrečilo, to bo pa laže in bolj zanesljivo povedati po uprizoritvi. Finale v »Prodani nevesti« v ljubljanski Operi l. 1922/23 (Foto V. Bešter) JANKO TRAVEN: »PRODANA NEVESTA« IN SLOVENCI Bedrich Smetana je posegel neposredno v tok gledališkega in glasbenega dogajanja med Slovenci z letom 1872, ko je kot član žirije ocenjeval razpisanemu natečaju dospela gledališka-glasbe-na dela. Tedaj je bil ravnatelj češke opere v Pragi. Pri natečaju je sodeloval, da je prvo nagrado dobila sprva v operetni obliki komponirana Foer-sterjeva skladba »Gorenjski slavček«. Posredno pa je posegal Smetana v naš glasbeni razvoj dolga leta potem, ko so v slovenskem gledališču prvikrat uprizorili njegovo opero »Prodana nevesta«. Določene okoliščine so vplivale na to, da je postala ta opera ena najbolj priljubljenih oper glasbenega repertoarja slovenskega gledališča. Na-rodno-vzpodbudno je pospeševala glasbeni in gledališki razvoj pri nas in dolga leta osredotočala stremljenja slovenskih glasbenikov, da bi se jim posrečila ustvaritev podobne umetnine iz slovenskega kulturnega območja, ki bi Ponesla ime in čast majhnega slovenskega naroda v širni svet, kakor se je to posrečilo »Prodani nevesti«. Do neke mere so to ostale samo sanje, toda mimo tega je bila Smetanova °Pera v določenem obdobju narodnega razvoja Slovencev pomemben simbol. Njene glasbene vrednote so bile tako čredno povezane s slovensko narodno Prebujo in oblikovanjem slovenskega kulturnega območja, da ji gre v slovenski kulturni zgodovini posebno mesto. Slovenci smo sicer zaostajali za Cehi po številu, moči, početni jakosti razvoja m zlasti p° uspehih Zato smo J* šolali pri njih, merili možnosti svojih uspehov ob njihovih že doseženih UEPehih in si uspešno prikrojevali me-tode njihovega boja za naše domače razmere in okolnosti. Za Čehi smo nedvomno zaostajali, kratka časovna razpredelnica ob Smetanovem delu, ufpehih njegove i>Prc-d^ne neveste« in obojestranskem gle- dališkem razvoju nam to dovolj zgovorno dokazuje. V času, ko so Cehi v svojem Prozatimnem (začasnem) gledališču 30. maja 186*) prvič uprizorili Smetanovo opero »Prodana nevesta«, so se Slovenci komaj pripravljali, da bi zbrali skupino navdušencev, ki je dala pobudo za ustanovitev »Dramatičnega društva«, začetnika in ustanovitelja stalnega slovenskega gledališča. Ta mah sta v Pragi in ondotnem konservatoriju študirala dva Slovenca (Gerbič in Hajdrih), od katerih je imel Gerbič šele dvajset let pozneje priložnost, da je aktivno posegel v slovensko gledališko dogajanje in da je v težavnih okoliščinah majhnega naroda ustanavljal nekaj let pozneje slovensko Opero. Kljub temu je v slovenski publicistiki ostal domala neopažen. Morda so bili temu vzrok napovedujoči se vojni dogodki, ko so kmalu zatem Prusi zasedli češko glavno mesto in onemogočili ožje stike z jugom. Skoraj šest mesecev je poteklo po teh dogodkih, ko se je novembra meseca v istem vojnem letu v Ljubljani sestal »osnovalni odbor za napravo Dramatičnega društva« in ko je Levstik v celovškem »Slovencu« določneje opozarjal na uspehe bratskih narodov pri ustanovitvah svojih narodnih gledališč, opozarjajoč na to, koliko so žrtvovali Cehi in Hrvati, da so dospeli do narodnega gledališča! »Ravno to pot bode treba nastopiti tudi nam, ako hočemo kam naprej priti, kajti tega se ne moremo nudjati, da nam bode padlo narodno gledišče že gotovo z nebes ...« Levstikove besede so imele uspeh, tudi pri tem so Slovenci sledili Cehom, ki so prav istega leta 1866 ustanovili Diva-delni družstvo z istim namenom, ki ga je hotelo uresničiti Dramatično društvo v Ljubljani, formalno ustanovljeno 1867. Cehi, med katerimi so začeli nekateri že od leta 1771 zahtevati, da se ustano- Fran Gerbič, ustanovitelj slovenske Opere in dirigent prve slovenske uprizoritve »Prodane neveste« vi češko gledališče, so spočetka igrali v starem stanovskem gledališču, kjer je bila v februarju 1826 prva predstava prve izvirne češke opere »Dratenik« skladatelja Skroupa. Novembra 1862 so odprli Začasno češko gledališče v Pragi ter hkrati podvzeli široko narodno akcijo, da se nabere denar za zidavo Narodnega divadla. Dne 16. maja 1868 so vzidali v Pragi zanj temeljni kamen, slovesnost, ki je ostala še dolgo v spominu in so jo Čehi vnovič praznovali ob petdesetletnici leta 1918 v jeku prve svetovne vojne s spominskimi svečanostmi in s tem s poudarkom združevali uspeh vsenarodne akcije za sklad zidanja Narodnega divadla s splošnimi političnimi dogodki. Ta povezava političnih in kulturnih dogodkov je zlasti za zasužnjena naroda Čehov in Slovencev v času Avstrije tipična in dokazuje sama po sebi visoko ceno kulturnih ustanov in njih pomen za narod, ki si jih je ustanavljal sam, ob pasivnosti in delnem nasprotovanju državnih obla-stev, zato pa s tem večjim navdušenjem, samopremagovanjem in samood-rekovanjem najširših narodnih množic. Zato bo tudi razumljivo, kakšen splošni narodni pomer je imela ustanova gledališča, ki ji je narod postavljal iz lastnih prihrankov krov in domovanje. Vsa Evropa je občudovala Čehe, ki so se takoj odločili za novo narodno zbirko, ko jim je s tolikim trudom in naporom postavljeno gledališče 13. avgusta 1881 pogorelo, s čimer je bila povzročena škoda več kot enega mili' jona goldinarjev, zavarovalnina pa je znašala samo 275.000 goldinarjev.^ V dveh letih mora stati novo gledališko poslopje, je sklenil narod in zgodilo se je tako, da so 18. novembra 1883 odprli novo veličastno gledališko stavbo, ki je mogla sprejeti okoli 2000 gledalcev. Kakor leta 1881, ko so začasno odprli pozneje pogorelo stavbo, so tudi novo stavbo 1883 odprli s Smetanovo opero »Libuša«. Ti tako dramatični dogodki v kulturnem prizadevanju bratskega češkega naroda seveda niso mogli ostati bre* vplivov na Slovence, ki so se — kakor smo ugotovili — od leta 1866 naprej pripravljali, da načrtno uredijo svoje Jelo za ustanovitev slovenskega gledališča. Ta čas še niso bili tako daleč kakor Čehi, toda zato niso prav ni--manj hiteli, da na neki način dohitijo zamujeno m dokumentirajo svoje utemeljeno stremljenje po urejenem kulturnem izživljanju. Energične akcije Čehov za utrditev svojega narodnega položaja so spremljali Slovenci ne samp z navdušenjem; temveč s spoznanjem, da je vsak »pri' dobitek Čehov tudi naš«, kakor so se izražali uvodniki naših listov ob vsakih čeških svečanostih, ki so jih kronal* novi kulturni ali politični uspehi. P°' vezava obeh bratskih narodov je bil® ves čas zadnjih let obstoja avstro-ogr' ske monarhije tolikšna in naklonjenost Čehov do Slovencev tako nesebična, da se ni dala motiti po konservativno' sti slovenske politike, četudi je ob češki svobodomiselnosti še zlasti prihajala do izraza. Če sta bila oba naroda usodno povezana po svojem geografskem P°' ložaju, ki jima je dopuščal samo $ hrbtom naslonitev na ostale slovanske narode, medtem ko sta bila na treh ostalih plateh izpostavljena napadalnim nasprotnikom, ju je prav zato morala povezovati domiselna metoda odpora v tedanjih okoliščinah. Čehi so to svojo metodo širokogrudno stavljali na razpolago Slovencem kot narod, ki je dozorel in ki je po svojih osobinah, številčni nadmočnosti, kulturni jačini, bogastvu svojega gospodarstva in denarnem imetju dolžan Pomagati zaostalemu bratskemu narodu. Razlogov za tako nesebično ravnanje Čehov ni iskati v profitarstvu in špekulativnosti — na široko jim odprtim v izkoriščevalskih metodah tedanjega družbenega reda — pa tudi ne v hladnem računarstvu glasovalnih možnosti v skupnem parlamentu avstrijske Polovice države, temveč v resnični Praktični uporabnosti idealističnih gesel o slovanski vzajemnosti. Malo je Primerov v svetovni zgodovini, da bi bogatejši in številnejši narod z manjšim, številčno slabim in kulturno zaostalim narodom ravnal v tako nesebični ljubezni, kakor se je to godilo med Čehi in Slovenci — bati se je, da za to še celo ni dovolj podobnih zgledov med slovanskimi narodi ne glede na različna časovna obdobja. Zgodovina teh odnosov, ki bo nekoč napisana, bo morda morala govoriti o različnih oblikah takega sodelovanja, ki niso bile vedno dovolj preizkušene 'n ki so včasih zapuščale dojem, da gre za prikrite zavojevalne pohode Čehov v srce slovenskih pokrajin. En primer nied njimi bo morda zadeval slovensko gledališče, o delovanju katerega so Prenekateri povzdigovali svoj glas, da ves čas od leta 1892 do prve svetovne vojne pospeševalo namestitve Čehov, slovenske igralce pa zapostavljalo. Ta ugovor bo zgodovina morala delno zavrniti, brž ko bo ugotovila, da slovenskih moči ni bilo na razpolago, v tistih primerih pa, ko so domače moči bile na razpolago, da je njih izločitev 12 sodelovanja v slovenskem gledališču zakrivila v pretežni meri naša domača nazorska okorelost, negibčnost in brezperspektivnost. Josip Pavšek, prvi slovenski Vašek l. 1894 Ne glede na take in podobne primere bi ne bilo podrobneje razpletati tu le mimogrede razvito misel o vzajemnosti čeških in slovenskih odnošajev v času pred prvo svetovno vojno. Dovolj bo, če ob razmotrivanju kulturnega sodelovanja poudarimo še napotke k splošnemu narodnemu odporu proti zatiralcem, napotke, ki so jih Čehi posredovali Slovencem zlasti na kulturnem področju. Ti napotki so krepili narodno občestvo in ga pripravljali za važne narodno-politične naloge, ki jih je prinašal čas s svojimi dogodki v drugem desetletju našega stoletja. Poleg glasbene, gledališke in splošne kulturne pomembnosti Smetanove opere »Prodana nevesta« je treba pripomniti, da je njen pojav vzbujal pri Slovencih še iz enega razloga posebno 251 E Narodno gledališče v Ljubljani. I/ četrtek, 5. decembra 1918. Predstava 65. Gled. predstava 2575. flbonnemeni C. 12. Komična opera v treh dejanjih. Dirigent: FriderilTRukavin« - Uglasbil B. Smetana. — Besedilo spisal K Sabina. Preložil A- Funtek. Režiser: Vladimir Marek. OSEBE: Krušina, kmet . . . Ljudmila, njegova žena Marinka, njena hči Miha. kmet . . . Agata, njegova iena VaSek, njun sin . Kccal. meSetai . . Josip Čermak H. Vrhunčeva J Richterjeva G. Debevec C. Medvedova L. Kovat H. Zathev Janko, Mihov sm iz prvega zak Vodja glumačev . . Esmeralda, njegova hči Indijanec.............. Colombina . Glumač................. Prvi I Drug. | 0,,0k Josip Drvota. Vladimir Marek Vera Skalska Jos. Zorman J. Klimrntova V. Vlček Godi se v Cefikl vasi ob iognanju. Plese naštudiral plesni mojster V. Vitek. Solo pleiejogdč. J. Klimrntova, Bežkova In g. Vlfek In zbor plesalk (Iti dam). Nove dekoracije naslikal V Skružny Iz Prage. Po drugam dsjanlu datjli pramor. V soboto dne 7. decembra: ..PROOAM« NEVESTA" Parter: Sedež I. vrste . . . Sedež II — III vrste . Sedež IV.-IX. vrste . Scdcž.]X.—XI. vrste . K IS — . 13— . II*— Dijaško stojišče...............2- Vstopnica sa dobivalo v gtadalllkl bli Balkonske lože za i osebe. Nadaljne vstopnice v I. redu In parterju................. Balkonske lože . ■ . Galerija: Sedeži I. vrste .... Sedeži U.—V. vrste . . Stojiiča.................. . do ‘M. tar ob 7. zvaCer. N Blagajna se odpre ob 7. Začetek ob 'l2.8. Konec ob 10'k Cona 50 vin. Pozornost. Smetana, ki o tej svoji operi imel posebno spoštljivega mnenja Zgodovina ga je v tem demantirala) in J° je imenoval igračko, je priznal sam, je ni zložil iz častiželjnosti, temveč kljubovaje. Morda so začetki češke °Pere na sploh nastali zaradi očitkov, da so Cehi dobri muzikanti, nikakor Pa ne skladatelji. Odpor, ki je o tem Mnenju skušal dokazati — in je tudi dokazal — da je napačno, je bržčas rodil češko izvirno opero. Kljubovanje Smetane pa je bilo v tem, da se je, Potem ko so mu ob operi »Branibori« očitali, da je wagnerijanec ter da ne ^ore uglasbiti opere v narodnem slogu, odločil, da uglasbi svojo novo opero Prav v narodnem slogu. Če je v takih okoliščinah in porodnih domislekih Nastala »Prodana nevesta«, ne bomo Pretiravali, če bomo kljubovanje Smetane razširili v hoteni odpor proti tujemu in domov zanešenemu spontanemu stremljenju, tudi v glasbi pokazati Parodno pristnost in po njej glasbeno Umetniško kakovost te vrste mnogokrat Ponesrečenih ali vsaj ne dovolj kvalitetnih poizkusov. Menim, da ne pretiravam hote, če trdim, da je med drugimi nagibi foe glede na nedvomne glasbene kvalitete Smetanove opere), ki so odločali pri navdušenem pohodu »Prodane neveste« med Slovence, bil ^°kaj merodajen tudi zavesten od-®°r, ki ga izžareva vsa opera Proti tujstvu, proti zatiranju in za samobitnost in samostojnost nadaljnjega kulturnega in političnega razvoja 6nega izmed slovanskih narodov. Pri Parodu, ki se ni mogel kititi z uspehi Syojih političnih zastopnikov, je do Peke mere prihajal do veljave njegov Protest v kulturnem odporu in pospešenem razvijanju kulturnega življenja kot orožja tudi v političnem boju. Razvojno naključje je hotelo, da so Se Slovenci podrobneje seznanili s »Prodano nevesto« leta 1892, ki pomeni hkrati začetek prvega slovenskega stalnega gledališča v Ljubljani. Toda to prvo srečanje še ni bilo uvajanje Smetanove opere v repertoar komaj ustanovljene slovenske Opere, za katero je moral njen ustanovitelj Fran Gerbič šele utrjevati prve temeljne kamne med solisti in zlasti med zborom, temveč je pobudo za seznanitev dal uspeh Smetanove opere na Dunaju. V habsburški prestolnici je bila to leto velika gledališka razstava, na kateri so različni narodi monarhije nastopili s svojimi gledališkimi skupinami. Nastop Cehov je pomenil presenečenje za vso Evropo: Subert, ravnatelj Narodnega divadla v Pragi je uprizoril Smetanovo »Prodano nevesto« in doživel z uprizoritvijo uspeh, kakor ga malokdaj doživi kakšna uprizoritev nove opera v podobnih okoliščinah. »Prodana nevesta«, ki so jo dosihmal uprizarjali pač samo v češkem gledališču — poizkus, da bi prodrla dvajset let pred tem v carskem Petrogradu, ni uspel — je postala namah znana opera. Gledališče ob Dunajščici jo je začelo uprizarjati večer za večerom in polagoma je prodrla prav na dvorno opero na Dunaju. In ko je leta 1893 pohajkoval po Dunaju Fran Govekar, je navdušeno poročal v listku »Slov. Naroda« o razstavljenem portretu prve pevke dunajskega gledališča ob Dunajščici, kjer so pravkar uprizarjali »Prodano nevesto«, Lili Lejo. Portret jo je predočeval v vlogi Marinke v isti operi, naslikal pa ga je Jožef Grm, slovenski akad. slikar bivajoč na Dunaju: » . . . Nobeden Slovenec, ki ima priliko, ne zamudi obiskati .Prodane neveste*. Ako si jo enkrat slišal, nisi je čul zadnjič. I naš slikar, gosp. Grm, ki je tudi izvrsten pevec, baje ni zamudil niti jedne predstave. Tu je imel poleg nebeške zabave tudi dosti prilike, študirati narodne noše . . .« Gledališki lepak »Prodane neveste« 1918 ob otvoritvi slovenske Opere v Ljubljani 253 Julij Betetto je pel Kecala že na Dunaju l. 1910 Uspeh Smetanove opere na Dunaju, kakorkoli je bil sijajen in je s tem odpiral češki operi pot v svet, pa Slovencem še ni mogel pričarati uprizoritve te opere. Slovenska Opera, dasi ustanovljena, je ubirala šele prva pota, kolikor ji je to ob velikem naporu dirigenta in glasbenega vodje Gerbiča dopuščal maloštevilni solistovski an-sambel in še ne dovolj preizkušeni zbor. Zato je morala prvi prikaz vsaj odlomka iz Smetanove opere prevzeti Glasbena Matica v Ljubljani, ki je ta čas začela razvijati vedno večjo glas' beno reproduktivno dejavnost v Ljub' ljani. V četrtek, dne 15. decembra 1892 je priredila v novem deželnem gledališču koncert, ki ga je vodil Matej Hubad. V prvi točki sporeda je vojaški orkester 40 mož godbe c. in kr. pešpolka barona Kuhna štev. 17 pod dirigentsko | palico Mateja Hubada podal uvef' turo h komični operi »Prodana ne' vesta«. Z uverturo k Smetanovi operi so se' znanili slovensko glasbeno občinstvo S »Prodano nevesto« ne sluteč, kakšno pomembno mesto bo operi v sloven' skem glasbenem, gledališkem in glas' beno-pedagoškem življenju pripadlo v naslednjih letih. Povsem jasno je bil°> da slovenska Opera ne more več zaostajati z uprizoritvijo »Prodane neveste«, zlasti še, ko je bilo ob prvem izvajanju uverture tudi širše občinstvo po slovenski publicistiki dovolj seznanjeno z njenim avtorjem in delom kot takim. Trud, ki ga je vložil Fran Gerbič V delo za slovensko Opero v prvi sezon1 novega gledališkega obdobja, je bil delno poplačan z uspehi mladega ansambla, zlasti pa v drugi sezoni, ko je vodstvo gledališča spoznalo privlačno silo glasbenih uprizoritev pri ljubljanskem gledališkem občinstvu ter razširilo solistovski ansambel. S tem je bila dana Gerbiču nova možnost, ki jo j® izrabil ter pripravil vse, da bi čim boli častno uprizoril Smetanovo oper® »Prodana nevesta«. Ko je hotel zado' stiti svojim glasbenim težnjam organi' zatorja slovenske Opere, se je hkrat' skušal oddolžiti Cehom za to, da so mu nudili ob obiskovanju praškega konservatorija med drugim tudi v času prve uprizoritve Smetanove opere 1866 prvo študijsko podlago za njegovo glaS' beno dejavnost, ki jo je sprva začel kot 254 a izdajatelj glasbene revije in skladatelj, nato pa operni pevec, dirigent ter operni in glasbeni organizator. S tem je »Prodana nevesta« začela svoj zmagoslavni pohod med Slovenci. Prva uprizoritev Smetanove opere »Prodana nevesta« v slovenski Operi je bila dne 15. februarja 1894. Prevod je oskrbel Anton Funtek, opero je dirigiral Fran Gerbič, režiral pa jo je ■Josip Nolli. »Dramatično društvo« si je prizadevalo uprizoriti opero čim dostojneje to pa zato, ker so ga uspehi opere na Dunaju 1892 in na raznih nemških odrih takoj zatem podučili, da Sre za nesmrtno delo glasbenega genija češkega, ki ga je treba zlasti zaradi prijateljstva obeh sorodnih si narodov čim bolj častno uprizoriti. Nabavilo je za vse soliste in za zbor kostime natančno po figurinih Narodnega divadla v Pragi. Da še bolj poudari slovesnost, je na prvi predstavi in nekaterih nadaljnjih ponovitvah Posebna ‘ skupina, ki jo je sestavil •Bittner, pokazala alegorično živo podobo, s katero se je mlada slovenska Opera skušala oddolžiti manom češkega skladatelja. Kostume sta izdelala po navodilih dr. J. Stareta garderoberja Sturm in Widmajerjeva. Razdelitev posameznih partij pri Prvih uprizoritvah je kazala sliko, ki jo je bilo malokdaj videti pozneje do časa prve svetovne vojne: med dvanajstimi vlogami so sodelovali samo štirje tuji pevci (Rihova, Leščinska, Beneš in Vašiček za Ljudmilo, Marinko, Janka in Kecala), vse druge so zasedli Slovenci. Gerbič se je zlasti potrudil, da bi dal pri uprizoritvi opere čim bolj slovensko obeležje. Zato je še Posebej prevzel instrukcijo nekolikanj neizvežbanih domačih pevcev, kakor n. pr. Pavška v vlogi prvega slovenskega Vaška. Gledališki poročevalci vseh treh ljubljanskih dnevnikov: Karel Hoffmeister (Slov. Narod), Fran Kristan (Slovenec) in Anton Funtek (uradni nemški dnevnik) so pohvalno opozarjali na uprizoritev in zlasti podarjali skrb dirigenta Gerbiča, da bi Marij Šimenc kot Janko v »Prodani nevesti« l. 1922 opero s čim večjo natančnostjo preučil in pevce naučil dodeljenih jim partij. Neko presenečenje je pomenil nastop Pavška, ki je dosegel ne samo pevsko, temveč tudi igralsko izreden uspeh, kar je bil v dobršni meri uspeh tudi Gerbiča kot njegovega učitelja. Kritika pa je zlasti obžalovala, da je odpadel balet, ena izmed značilnosti opere, dasi ji je bilo to dejstvo razumljivo, ker si 255 Leopold Kovač, slovenski Vašek med obema vojnama slovenska Opera v svojih začetkih ni mogla dovoliti organizacije baleta, ki v slovenskih gledaliških prizadevanjih dosihmal ni imel nobene tradicije. Zato so pri naslednjih predstavah skrajšali baletno glasbo, ki se je brez izvajanja baleta zdela predolga. »Prodana nevesta« je začela svojo pot v slovenskem gledališču pod zelo naklonjeno ji zvezdo: prva prizadevanja Gerbičeva, da bi čim bolj strnil sodelujoče domače pevce v soliden so-listovski ansambel, sicer kmalu niso več prišla do veljave, so pa v podvojeni meri obdržala svojo veljavo, ko je prispela po mnogih težavnih sezonah obstoja slovenska Opera zopet do nje- govih načel in začela načrtno in nenehno uvajati prav v izvajanje te opere domače, slovenske soliste. Pot k temu je bila sicer dolga, pa uspešna. Toda tudi začetniku te poti — Frani* Gerbiču — nadaljnji razvoj slovenske-Opere ni bil naklonjen: kmalu ga je zaradi sporov z vodstvom gledališča prav za dirigentskim pultom Smetanove opere zamenjal njegov naslednik pri vodstvu slovenske Opere — Ceh Hilarij Benišek. »Prodana nevesta« je skupno s Slovenci doživljala v slovenskem gledališču svojo posebno usodo: priljubila se je tako, da je prišla na oder PrI različnih slavnostnih priložnostih, če je šlo za razne proslave ali gledališke slavnosti ali državne praznike. Smetanova »Prodana nevesta« je bil® druga opera, ki jo je uprizorilo 1913 mlado Slovensko gledališče v Trstu po^ Poličevo taktirko v znamenju prebuja-jočega se Slovenstva v tem. važnem obmorskem mestu. Smetanova »Prodana nevesta« je bila tista opera, ki ja je najbolj obžalovalo slovensko gledališko občinstvo v Ljubljani, ko je praznovala petdesetletnico svoje prve uprizoritve v Pragi, v Ljubljani pa je 1916, ko je bilo slovensko gledališče zaprto, v zaprtem slovenskem gledališču ni bilo mogoče uprizoriti kot sim* bola slovenske moči in bližajočih s® odločilnih političnih dogodkov. Zato P3 je zmagoslavno vnovič taista opera za' čela novo obdobje slovenske Opere, je bila v pozni jeseni 1918 obnovljena* z uspelo otvoritveno predstavo. Smetanova »Prodana nevesta« je bila ena izmed oper, s katerimi je vodstvo osrednjega gledališča v Ljubljani skU' šalo poživiti predstave na prostem P°® Turnom med obema vojnama. Smetanova »Prodana nevesta« je bila tista opera, s katero je slovensko osrednJe gledališče gostovalo pred drugo SV®' tovno vojno dvakrat v Trstu, da vzp°“7 bujajoče vpliva na tamošnji slovensk* živelj pod peto fašističnega režima-Prav tako si je »Prodana nevesta« razširila svojo priljubljenost med Sloven- 256 ci, ko jo je sprejelo v svoj repertoar Slovensko gledališče v Mariboru. Od sezone 1893-94, ko so jo na slovenskem odru prvič zapeli, pa do sezone 1953-54 so jo v slovenskem osrednjem gledališču v Ljubljani peli 305-krat. V 61. sezonah, odkar so jo prvič Peli v slovenščini v Ljubljani, je niso Peli samo 16 sezon, če ne računamo 5 sezon, v katerih slovenska Opeča sploh ni delovala. Če upoštevamo, da so “Prodano nevesto« v praškem Narodnem divadlu v prvih petdesetih letih (1866—1916) peli 632-krat, v šestdesetih letih obstoja slovenske Opere v Ljubljani pa samo polovico manjkrat, govori ta številka dovolj o priljubljenosti »Prodane neveste« pri Slovencih. Pri tem naj nas ne moti drugačno časovno obdobje (Slovenci so se pač v gledališki kulturi začeli pozneje od Cehov razvijati), tudi ne dejstvo, da sprejme Praški Narodni divadlo 2000 gledalcev. medtem ko jih operno gledališče v Ljubljani niti ne 1000' — število 305 uprizoritev te opere, s čimer je »Prodana nevesta« hkrati izkazala največje število predstav med vsemi operami, uprizorjenimi v taistem gledališču, je dovolj častno za naš mali narod. To bo dovolj razumljivo za vsakogar, ki ne meri kulture na vatle, ampak zna pogledati v zakrite globine nežnih tkiv glasbene kulture pri Slovencih. Za razvoj slovenskega solističnega kadra v slovenski Operi pa nam poda najbolj dragocene podatke razpredelnica posameznih partij. V »Prodani nevesti« so od leta 1894 do danes dirigirali, režirali, peli, insce-nirali ali pripravili koreografijo: Dirigenti: Gerbič, Benišek, Talich, Rukavina, Brezovšek, Balatka, Nedbal, Neffat, Polič, Zebre. Režiserji: Nolli, Aschenbrenner, Pest-kowski, Peršl, Križaj, Marek, Bučar, Na koncu predstave »Prodane neveste« se ravnatelj Polič s solisti zahva-ljuje za ovacije občinstvu v gledališču Politeama Rossetti ob gostovanju v Trstu l. 1937 257 L Krivecki, Knittl, Balatka, Šest, Golo-vin, Debevec, Polič. Krušina: Nolli, Kral, Patočka, Oured-nik, Florian, Novak, Cermak, Stamcar, Przybyslavski, Trbuhovič, Pavel Debevec, Šubelj, Pugelj, Primožič, Perko, Grba, Magolič, Janko, Anžlovar, Dolničar. Katinka: Rihova, Nigrinova, Musilova, Tovarnicka, Innemanova, Carneri, Glivarčeva, Stolzova, Reissova, Peršlo-va, Foedransbergova, Vrhunčeva, Ka- Heybalova in Banovec v uprizoritvi »Prodane neveste« l. 1941 louskova, Smolenskaja, Kattnerjeva, Korenjakova, Stagljarjeva, Kogejeva, Poličeva, B. Stritarjeva, Polajnarjeva. Marinka: Leščinska, Sevčikova, Noe-mi, Prochazkova, Hanuš-Svobodova, Skalova, Sipankova, Richterjeva, Polakova, Kalinova, Thalerjeva, Lewan-dowska, Zikova, Vanečkova, Rozumova, Frisekova, Destinova, Zaludova, Noži-ničeva, Ribičeva, Gjungjenčeva, Majdi-čeva, Poličeva, Vidalijeva, Heybafova, Polajnarjeva, Kržetova, Bukovčeva. Miha: Štamcar, Betetto, Bukšek, Križaj, Pavel Debevec, Zorman, Cvejifi dr. Rigo, Janko, M. Rus, Kolacio, Dolničar, Pugelj, Langus. Agata: Nigrinova, Jungmannova, Ve-terova, Bitenčeva, Radkiewiczeva, Kočevarjeva, Thalerjeva, Peršlova, Medvedova, Šuštarjeva, Potučkova, Ropa-sova, Smolenskaja, Sfiligojeva, Medvedova, Španova, Golobova, Ročnikova, Karlovčeva, Prašnikova, Kogejeva. Vašek: Pavšek, Podgrajski, Hašler, Lang, Lebeda, pl. Zach, Hess, Horsky> Kovač, Mohorič, Bratuž, Banovec, RuSi Kobal. Janko: Beneš, Purkrabek, Desari, Orzelski, Vlček, Štepanek, Rezunov, Fiala, Krampera, Drvota, Šindler, Šimenc, Kovač, Vičar, Jiranek, Mestek, Knittl, Jelačin, Gostič, Banovec, J-Franci, Manoševski, Kristančič, Čuden, Slanovec, R. Franci, Lipušček. Kecal: Vašiček, Fedyczkovski, Pest-kovski, Aschenbrenner, Peršl, Betetto, Vlček, Križaj, Zathey, Rumpel, Zupan’ Jovanovič, Lupša, Korošec, Cvejif« Orel. Vodja glumačev: Rus, Inneman, Hou-sa, Polašek, Lier, Verovšek, Gradis, Ranek, Bohuslav, Rasberger, Marek, Rogoz, Povhe, Trbuhovič, Simončič Bratuž, Zorman, Medven, Mohorič, Pe' ček, Gorski, Jelnikar, Brajnik, Štrukelj. Esmeralda: Polakova, Cerna, KalivO' dova, Vugrinčičeva, Prochazkova, Pe' škova, Thalerjeva, Skalska, Gajeva, Trbuhovičeva, Matatičeva, Korenjakova, Ribičeva, Ramšakova, GerlovičeVfl’ Poličeva, Berbičeva, Polajnarjeva, Pa' tikova, Neubergerjeva, Neratova. Indijanec: Perdan, Crne, Veble, P°' lašek, Kranjc, Juvan, Zorman, Sekula> Drenovec, Perko, Zupan, Marenk, S^8' bar, Černigoj. Inscenator: Skružny, Krivecki. Koreograf: Vlček, Pohan, Trobiš, Go lovin, Mlakar. Scena Vaclava Skru&nega za uprizoritev »Prodane neveste« l. 1941 OSCflR BIE 0 »PRODANI NEVESTI« (Odlomki iz knjige »Die Oper«) , »Prodana nevesta« je mojstrsko delo. V njem ni nobenega napačnega pato-sa, pobranega iz novonemške šole, v njem je vse sama pristnost, preprostost, slogovna čistost in celo velika umetnost, kako se da narediti iz narodne snovi in blaga opero, ki sicer ni preveč dramatična, kar pa tudi niti ni nujno pri tako nezamotani zgodbi, če nekdo z napačnim imenom proda svojo nevesto samemu sebi s pravim 'nienom. Kakšna ljudska svežost je v pomladnem zboru, ki je nekoliko dunajsko uokvirjen in ki je nekoliko zamišljeno Prepleten z molom. Kako občuteni so refreni kot duševni odmevi Marinkine Pesmi! Kako nežno oblikovan je njen duet z Jankom, duet, ki je kakor narodna pesem in je v motivičnem B-duru tako preprost, tako zlat, tako pristen in star, da pred njim ves patos razpade v nič! Plesne melodije obvladujejo kvartet, kot da je postal že le- genda. Marinkin in Vaškov duet, ki ga uvede sladka melodija, se sprevrže v muhasto igro tonike in dominante, ki rasteta iz prvobitnih ljudskih globin. Kecal mešetari z Jankom v treh različnih plesnih ritmih, od katerih je eden rahlejši od drugega, kakor da že od nekdaj prepevata skupaj balade: Vem za mladenko — Ve za mladenko! Finale pa se giblje v dražestni potujoči sklepni podobi, ki roma po svetu in roma, samo da bi se vse skupaj dobro končalo, na vso to sramoto veselo, in zborovski ljudski napevi se zlijejo v spremljavo, doživetje pa postane pesem. Čudoviti sekstet se pojavi kot starodavno zvenenje somračnih, plakajočih napevov — kaj sanjamo o domačih spominih, o bajkah naših babic, o otroških igrah in šumenju gozdov, ko začuti mlado listje dih prvega vetra? V vodnem zrcalu smo zrli večerno nebo. Vmes pa je zemlja in zemlja je oder in oder hoče čutnosti. 259 JgfUlL NAMI M kUlllJIM UNfRJI V IlIKŠIi/M UMIMI S PAUVIVIM 7»«tKkO»l J CHERRY BRANDV Cnčtm da Cafe MYRTI LLUS GREM E DE CA CA O >AlKO* DISIItlftlj\ l\ MUliVA lihi RJI V IJURIJ*W Esmeralda, zapoj svojo polko!' In vsi vi, plesalci, plešite naše domače plese, v katerih tičijo usode in opere, kolikor jih želite. Ah, koliko resnice je v tej komediji! Kaj pa je treba velikih kretenj? Marinka vrže glavico nazaj v svoj stari buffo-kvartir in že nam je jasno: samo če poveš kaj tako, kot je, in če ima vse to še lepo melodijo in dober takt, potem je v taki komediji vse to majhno in borno življenje tako, kakršno je, kakršno je v bistvu povsod, pa najsi bo češka, španska ali škotska komedija — kajti pesem in ples sta vse, pesem, da gremo vase, ples, da gremo iz sebe-Le kako neki je, da čutim ob glasbi »Prodane neveste« vedno nejco prevzetje, neka ravnovesja in notranje žarenje kakor samo še spričo pokrajine? Tu ni samo glasba postala priroda, marveč je tudi priroda postala glasba. »PRODANA NEVESTA« (Vsebina opere) Prvo dejanje: Trg z gostilno. Množica praznuje proščenje. Veselje in radost sijeta ljudem iz oči, le Marinka in njen ljubi, Janko, se držita čmerno ob strani. Marinka je namreč hči trdnega gruntarja, ki jo kani možiti s sinom petičnega Tobije Mihe, Vaškom. Prav danes naj bi prišla stari in mladi k njim domov na ogledi. Marinka pa je srčno vdana svojemu Janku in mu obljubi večno zvestobo, čeprav ne ve, od kod in kdo je pravzaprav po rodu. Janko ne izda očetnega imena, pač pa ji potoži, kako ga je po materini smrti oče na mačehino besedo pognal od doma. — Mešetar Kecal iztakne Marinkine starše in jim na vsa usta hvali ponujanega ženina Vaška. Rad bi čim-prej sklenil končno ženitno pogodbo. Krušinova vprašata hčer, kaj misli 0 taki možitvi, a Marinka odločno odkloni sleherno misel na poroko s komer koli drugim kakor z Jankom. Mati pritegne Marinki in pravi, da brez hčerinega privoljenja iz te moke ne more biti kruha. Kecal pa ima pred očmi le kupčijo in procente, zato ne odneha-Marinkinemu očetu svetuje, naj stopi v krčmo na pomenek s starim TobijO’ sam pa bo medtem spregovoril z Jankom, da vidi, kaj bi se dalo pri njem doseči s pametno besedo. Drugo dejanje: V gostilni. Fantje in dekleta iz vse vasi so zbrani pri ve- Prizori iz naše nove uprizoritve Mozartovega »Don Juana«: Juan — Samo Smerkolj; Ana — Vanda Gerlovičeva in Ottavio — Miro Brajnik; Lepo-rello — Ladko Korošec in Juan — Samo Smerkolj; Elvira — Vilma Bukovčeva in Zerlina — Nada Vidmarjeva 260 selem piru, pesmi in plesu. Janko zapoje pesem v čast svoje ljubljenke. Sele ko se soba izprazni, se upa vanjo nekoliko prismojeni Vašek, ki mu je mati doma naročila, naj gleda, da se bo svoji nevesti Marinki prikupil. Kmalu nato ga Marinka sama iztakne. Vašek je ne spozna, zato mu dekle brž natvezi strašno storijo, kako nezvesta in okrutna je Marinka, ki mu je namenjena. Če jo vzame, bo imel ob nji pravi pekel na zemlji. Tudi Vašku je ljubka »neznanka« bolj všeč in ji zato rad da besedo, da ne bo vzel Marinke za ženo. Ko pa bi rad nato zapeljivko objel, se mu ta izvije in mu smeje uide. Zaljubljeni bedaček pohiti za njo. — Vtem privede Kecal v gostilno Janka, da bi se z njim pogovoril na samem. Ce bi bil fant pripravljen odreči se Krušinove Marinke, bi mu mešetar odštel na roko tri sto belih zlatnikov nagrade. Janko, ki o njem v vasi nihče ne ve, da je v resnici Mihov sin iz prvega zakona in torej Vaškov po poli brat, udari Kecalu v roko, a le s pogojem, da dobi Marinko za ženo edino Mihov sin! Mešetar ne sluti skrite ukane, zato vesel skliče priče in ljudi, vpričo katerih Janko slovesno podpiše pogodbo in prejme denar. Navzoči so ogorčeni nad fantom ki je za nekaj božjakov izdal in prodal nevesto. Tretje dejanje: Trg pred gostilno-Potujoča cirkuška družina pride na dan proščenja v vas in priredi kar na trgu za reklamo majhno predstavo. Vašek stika za svojo pobeglo »ljubico«, a se kaj kmalu zaljubi spet v drugo, ko zagleda brhko cirkuško plesalko Esmeraldo. Med nastopom povedo cirkuške^ mu ravnatelju, da se je napil cirkuški igralec, ki naj bi zvečer nastopil Prl predstavi preoblečen v medveda. V skrbeh, da bi najboljša točka morala odpasti s sporeda, obstane ravnatelju oko na Vašku, ki je natanko take postave, da bi lahko zlezel v medvedjo kožo. Zato brž namigne Esmeraldi, naj Pravi užitek je kaditi cigarete Morava izdelek ljubljanske Tobačne tovarne Kinematografa »ŠIŠKA« in »TRIGLAV« predvajata v naslednjih tednih sledeče filme: FIGARO (italijanski) — ZELENI ŠAL, premiera (angleški) — ESTER VVATERS, premiera (angleški) — V SENCI SOVRAŠTVA (angleški) — LEPOTICE NOCl (angleški) — OŽENIL SEM ČAROVNICO — TRIJE ŠALJIVCI, premiera (francoski) — TITANIC (angleški) — BENEŠKI TAT (ameriški) Zerlina — Maruša Patikova in Juan — Samo Smerkolj fanta zaprede v svoje mreže in ga pregovori, da bi nocoj prevzel vlogo medveda. Vašek kar takoj poskusi z Esmeraldo in ravnateljem medvedji ples. Pri tem ga najdeta oče in mati, ki ga s Kecalom iščeta, da bi končno uredili stvar z ženitvijo. Na splošno začudenje se zdaj zoper to upre Vašek in izjavi, da noče okrutne Marinke, ki bi ga menda zadavila in s sveta spravila. Veliko ljubša bi mu bila ona druga lepa »neznanka«, ki ga ljubi in ki bi Sa gotovo vse življenje ljubkovala. A Slej, vtem že pride na prizorišče prav sama Vaškova neznanka, ki kajpak ni nobena druga kot — Marinka. Povedali so ji, kako jo je bil njen Janko Prodal za tri sto zlatnikov, in je zategadelj zavoljo svoje prevarane ljubezni na moč nesrečna. Bolečina se ji razlije v obup, ko ji Kecal pokaže še papir z Jankovim podpisom. Še Vaška se več ne brani, temveč si le izgovori rok za Premislek. V ta namen jo puste samo, a že pride prešerne volje Janko, da bi ji razložil, kako je speljal Kecala na led. Razžaljeno dekle pa mu ne pusti do besede, temveč kljubovalno vpričo-njega izjavi staršem, da bo vzela za moža Mihovega sina. Tedaj šele se vozel presenetljivo razreši: Janko pove, da je tudi on pravi Mihov sin in da torej s pogodbo nikakor ni odstopil svoje pravice do Marinke. Tudi oče Miha mora potrditi resnico, da je Janko njegov sin. Marinka spregleda Jankovo zvijačo in ko vidi, da nikakor ni izdal njene ljubezni, mu vesela pohiti v objem. Opeharjenemu Kecalu pa se vsi od srca nasmejejo. Zdaj prilomasti še iz cirkusa pobegli medved, prestrašeni ljudje se že malone razbeže, ko medved sname glavo in se pokaže kot — Vašek. Osramočena Jankova mačeha odvede sina domov, Miha srečen stisne roko vrnivšemu se Janku, Krušinova dva pa pristaneta na poroko: prava ljubezen je srečno zmagala. BELEŽKE Dvestoletnica Mozartovega rojstva. Prihodnje leto bodo v Avstriji svečano proslavili dvestoletnico Mozartovega rojstva, na kar se gledališča in glasbena združenja že zdaj vneto pripravljajo. Glavne svečane prireditve bodo vsekakor v Mozartovem rojstnem mestu Salzburgu in na Dunaju, kjer je Mozart kot glasbenik predvsem deloval. Mozartovo dvestoletnico bodo proslavili tudi po drugih državah, kjer malone vsa večja operna gledališča že zdaj obnavljajo najboljše Mozartove •opere. Štiridesetletnica smrti Ivana Zajca. V decembru 1954 je preteklo štirideset let od smrti ustanovitelja in prvega -dirigenta zagrebške Opere, hrvatskega skladatelja Ivana Zajca. Ob tej priložnosti so zagrebške kulturne in glasbene ustanove priredile vrsto prireditev v spomin zaslužnega organizatorja hrvatskega glasbenega življenja. Mestni muzej je priredil razstavo pod naslovom »Zajčeva doba«, Društvo skladateljev je priredilo komorni koncert z Zajčevimi deli, gledališče »Komedija« je uprizorilo Zajčevo opereto »Viteška ljubezen«, zagrebško operno gledališče pa je uprizorilo priljubljeno Zajčevo opero »Nikola Šubic Zrinjski«. Isto opero je uprizorila tudi Opera na Reki, kjer gledališče nosi ime Ivana Zajca. Opera na Reki je meseca marca t. 1. uprizorila premiero opere hrvatskega skladatelja Antuna Dobroniča »Pustna noč« v režiji Lea Tomašiča in pod glasbenim vodstvom dirigenta Zdenka Pe-harde. Dobroničeva opera je zlasti zanimiva zategadelj, ker nastopa v nji v vsem dejanju samo ena oseba. Pevsko vlogo je z uspehom kreiral tudi našemu občinstvu dobro znani basist Milan Pihler, ki je v zadnjih letih večkrat gostoval v naši Operi, predvsem v vlogi Borisa Godunova in Talstaffa. Zagrebška opera je 15. aprila t. 1. uprizorila novo Brkanovičevo opero »Zlato Zadra« (Skrinja svetog Šimuna). Skladatelj Ivo Brkanovič, ki se je že pred nekaj leti predstavil z opero »Ekvinokcij«, je napisal novo opero na libreto Dunje Robič, ki je vzela za osnovo dejanja legendo iz srednjeveškega Zadra in njegovega boja z Be-netkami. Uprizoritev je glasbeno popravil dirigent Demetrij Zebre, v tenorski vlogi pa nastopa Rudolf Franci- Zagrebški časopisi so v zadnjem času posvetili veliko pozornosti zlasti dvema vprašanjema v zvezi z zagrebško Opero: umetniškemu uspehu njenega nedavnega gostovanja v Londonu in znatni krizi v njenem solističnem ansamblu, ki bo nastopila ob začetku prihodnje sezone z odhodom večine najprominentnejših zagrebških solistov v angažmane v tujino. O umetniškem uspehu gostovanja zagrebške Opere v Londonu so mnenja precej deljena. Medtem ko Uprava zagovarja stališče, da je gostovanje navzlic nekaterim napakam, ki izviraj0 iz premajhnih izkušenj in nepoznavanja razmer, v celoti vendarle uspel0’ so poznavalci mnenja, da gostovanje ni bilo umetniško dovolj premišljen® zasnovano. Iz večine kritik in recenzij v angleških časopisih je razvidno, da sta imela največji uspeh Lhotkov i° Mlakarjev balet »Vrag na vasi« in Gotovčeva opera »Ero z onega sveta«-Prav tema dvema deloma pa je bil° v repertoarju kar štiriindvajsetih zaporednih predstav odmerjeno najmanj prostora. Soglasno najbolje ocenjena je bila koreografija za »Vraga na vasi® naših baletnih mojstrov Pie in Pina Mlakarja in prav tako celotna zasn°va njunega baleta, ki so ga s tem v Angliji prvič uprizorili. Angleška str°' kovna kritika ugotavlja, da je pretežn0 klasični repertoar angleškega baleta mnogokrat že stereotipen in hladeč medtem ko je koreografija Mlakarje' vih pokazala veliko svežine, invenciJ in smisla za humor, s čimer se še Pre vabljen v angažma v Nemčijo, ponudbe pa ima tudi za London. Tudi altist-ka Nada Putarjeva je dobila več ponudb za stalni angažma v Avstriji in Nemčiji, medtem ko Marijana Radev vsako sezono često gostuje v tujini. Podoben problem se bolj in bolj odpira tudi v naši Operi, saj naši prvi pevci prav tako vedno češče prejemajo vabljive ponudbe za angažmane v tujini. Za prihodnjo sezono sta že podpisali dogovor mezzosopranistka Sonja Drakslerjeva (s Volksopero na Dunaju) in Cvetka Součkova (z Opero v Hamburgu). Podobne ponudbe imajo tudi drugi naši prvi pevci, vendar trdno upamo, da nam jih bo uspelo še kako sezono zadržati v Ljubljani. Dobrih pevcev je pač vedno, tudi na najboljših evropskih opernih odrih, premalo, Elvira — Vilma Bukovčeva, Juan — Samo Smerkolj in Leporello — Ladko Korošec Zerlina — Nada Vidmarjeva in Masetto — Andrej Andrejev; Pleta posrečena uporaba jugoslovanskih folklornih elementov. Koreografija Margarete Fromanove v baletu »Romeo ln Julija« in »Srce iz lecta« (Barano-v'č) ni dosegla posebno laskavih pričanj . Odhod več prvih pevcev v angažma-116 v tujino pomeni za vodstvo zagrebške Opere resen problem ne samo v Zvezi s sestavo novega repertoarja za Prihodnjo sezono, ampak tudi za kvalitetno ohranitev dosedanjega repertoarja- Josip Gostič je zagrebški Operi že . ekaj let le delno na razpolago, ker lrna pogodbo za večje število nastopov ^ dunajski Državni Operi. Vladimir ^uždjak je sklenil dogovor za osemmesečno nastopanje v Operi v Ham-Urgu, Tomislav Neralič je sklenil Celoletni angažma v Operi v Berlinu, rago Bqrnardič pa je prav tako po- 265 kar je tudi videti iz odličnih uspehov, ki jih dosegajo naši pevci na mednarodnih tekmovanjih in gostovanjih. Za naše pevce pa niso mamljive samo znatno višje nagrade v tujini, še mnogo bolj si vsakdo želi razširitve umetniških izkušenj in repertoarja, a ne nazadnje tudi — večjega priznanja! Naša sopranistka Nada Vidmarjeva je meseca marca t. 1. hkrati z dirigentom Bogom Leskovicem z velikim uspehom nastopila na simfoničnem koncertu v Linzu (Avstrija), kjer je zapela nekaj Wolfovih solističnih pesmi in sodelovala tudi pri orkesterski točki v Glierovem koncertu za glas in orkester. Razen tega je Vidmarjeva nastopila še v Operi v Linzu z glavno vlogo Gil-de v Verdijevem »Rigolettu«. Kritika je zelo laskavo ocenila tudi njen nastop v Operi, priznavajoč ji najboljše glasovne in muzikalne kvalitete. Naš basist Ladko Korošec bo v prvih dneh meseca maja o priložnosti gostovanja beograjske Opere nastopil na festivalu v Wiesbadenu (Nemčija), kjer bo pel vlogo Varlaama v Musorgskega operi »Boris Godunov«. Čeprav Korošec v komični basovski stroki kot pevec in igralec nedvomno ne le v Jugoslaviji nima prave konkurence, je vabilo za njegovo sodelovanje pri gostovanju beograjske Opere zanj vsekakor častno priznanje. Beograjska Opera bo nastopila v Wiesbadenu z Gotovčevim »Erom z onega sveta«, Borodinovim »Knezom Igorjem« in Musorgskega »Borisom Godunovim«. Uprizoritev »Kneza Igorja« je na novo zrežiral dr. Branko Ga-vella. Ljubljanska Opera bo julija t. 1. nastopila na Ljubljanskem festivalu, kjer bo uprizorila premiero Musorgskega opere »Hovanščina«, ki bo posebej pripravljena za uprizoritev pod milim nebom na novem velikem prostoru na vrtu pri Križankah, ki obeta, ko bo dograjen, postati posebna festivalska atrakcija Ljubljane. Prostor bo v ne-kaj letih urejen po načrtih arhitekta, mojstra Josipa Plečnika. V začetku septembra t. 1. bo naša Opera nastopila tudi na Dubrovniškem festivalu z več predstavami MozartO' vega »Don Juana« in Wolf-Ferrarijevih »Štirih grobijanov«. Ameriška kontraaltistka Marian An' derson, ki je kot prva pevka črnskega rodu nastopila letos v Metropolitanski operi v vlogi Ulrike v »Plesu v B>a' skah«, je že 15 let najbolje plačana pevka v U. S. A. Samo za koncerte zasluži na leto povprečno po 250 tisoč dolarjev. V Metropolitanki, s katero je sklenila pogodbo za sodelovanje janU' arja t. 1., bo prejela za vsako predstavo po 1000 dolarjev. Andersonova poje v devetih jezikih in ima naštudiran ne' običajno širok repertoar, od Bacha >*• Beethovna do nemških pesmi, italijan' skih oper in zamorskih duhovnih Pe' smi. 2e pred vojno je gostovala malo' ne po vsej Evropi, Afriki in Južni Ameriki in si zaradi izredno lepega glasu pridobila sloves nemara najbolj' še pevke sedanjega časa. Tudi Tosca' nini je bil mnenja, da se tak glas rod' morda le vsakih sto let. Nova Menottijeva opera »Svetnica ig' F.licker Streeta« je v Ameriki svoje' vrstna senzacija sezone. Amerikank proglašajo Menottija kot »logičnega naslednika Puccinija in nedvomno naj' večjega opernega komponista našega časa«. Evropska premiera »Svetnice* bo menda v milanski Scali. Menotti že s »Konzulom« (1950) dosegel sveto' ven uspeh, saj so to opero prevedli v deset jezikov, in je v kratkem času obredla mnoge odre. (V beograjsKj uprizoritvi je imela največji uspetl Heybalova v vglavni vlogi Marte SO' reli.) Vendar opera ni toliko uspe*3 zaradi glasbenih kvalitet kolikor radi dramatičnosti libreta, ki je spret' Dva prizora iz naše uprizoritve »Don Judf*0* no izkoristil aktualno živčnost politične situacije v svetu v medvojni in povojni dobi. Kot je razbrati iz časopisnih poročil, ima tudi »Svetnica iz Blicker Streeta« za osnovo dejanja nenavaden motiv, saj ugotavljajo, da je libreto »razburljiv«. Ze kratka vsebina zgodbe pa kaže, da Menotti, ki je hkrati tudi sam pisec libreta in režiser prve uprizoritve, išče zgolj čudne vrste senzacionalnost, ki se izgublja v najbolj fantastičnih »duhovnih« in »življenjskih/ problemih. Vsebina naj bi bila v kratkem tale: Neko bolno dekle v italijanskem delu New Yorka, Anina, si domišlja, da je svetnica, in upa, da bo postala človek (?). Njen brat Michele pa je povsem drugačen človek, upornik in svoboden duh, ki pa je med drugim povrh še zaljubljen v lastno sestro. Zaradi te ljubezni ubije v drugem dejanju Michele prijateljico, s katero se je nameraval oženiti, ki ga je pa mučila z očitki zaradi njegovih krvo-skrunskih nagnjenj. Tudi tretje dejanje je zelo »poduhovljeno in razburljivo«, BALET PO RUSIJA — Po Puškinovem »Bahčisa-rajskcm vodnjaku« je Asafjev napisal baletno glaisbo, katere odlika so verno ln živahno prikazani značaji. Vloga Marije je bila napisana nalašč za Ga-lino Ulanovo, ki pos>taja z vsakim letom pomembnejša plesna umetnica. Kdor je prebral Puškinovo pesnitev in si je ogledal to' baletno delo. si v vlogi Marije lahko zamisli le Galino Ulanovo. FRANCIJA — Najpomembnejše delo v repertoarju baletne skupine Janine Charrat v prejšnjem letu je b.il balet »Alge«. To je zgodba o mladeniču, ki hlini blaznost, da bi si priboril vstop v umobolnico, kjer je njegova blazna ljubica. Hoče jo ozdraviti ali vsaj osta- kakor ugotavlja ameriško poročilo, saj Michele roti sestro, naj ne stopi v samostan, temveč naj se posveti njemu-Anina pa sklene drugače, a umre prav v trenutku, ko se zaobljubi. — PraviJ0-da je »Svetnica« najbolj pretresljiv* Menottijeva opera! Še en črnec v Metropolitanki. P0, Mariani Anderson je Metropolitanska opera angažirala še enega črnskega pevca, baritonista Roberta McFerrinar ki je nastopil kot Amonarso v »Aid!« hkrati z našo rojakinjo Zinko Kunče-vo, ki je še vedno neprekosljiva Aida in Amelia v »Plesu v maskah«. Hamburška Opera je uprizorila ope' ro Arnolda Schonberga »Erwartung‘‘-To opero je napisal Schonberg že pred 45 leti v 17 dneh. Glasba je atonalna, ni pa še napisana v dvanajsttonskem sistemu. V Berlinu je Mestna Opera uprizorila Busonijevega »Doktorja Fausta«, ki ga je dirigiral Richard. Krauss, zrežiral pa Wolk Volker. SVETU ti pri njej. Njegovo namero pa opazi]0 in ga za vselej ločijo od nje. To nenavadno baletno delo spremil* glasba električnih orgel, dogajanje P3 razlaga glas iz ozadja. Brez glasbe i,n razlage, ki sta popolnoma odveč, bi bil ta balet presenetljiva stvaritev. Janine Charrat pretresljivo pleše blazno dekle, njen ljubimec je Peter van Diijk, v vloS1 blazne kokete pa nastopa Marija Fris- O »Algah« je bilo v Parizu precej govorjenja. To je s precejšnjim pato-som prikazana človeška drama, ne P3' kot so pravili, ekspresionistična stvaritev, kajti odlikuje jo čisti ples i*1 scene blaznosti so prikazane brez prs' tira van j a. Dva prizora iz naše uprizoritve »Don Juana* Leonide Massine je na novo priredil »Maim’zelle Angot«, m sicer za 'londonski Ballet Theatre. Balet »Idylle« (koreograf George ■Skibine) imenujejo Londončani -malo mojstrovino lanskega, leta. Izvajal ga je Ballet de Marquis de Quevas. To je preprosta zgodba o Njem, Njej in o Tretjem človeku, — v kateri Marjorie Tallchief prikaže vso svojo obsežno Izrazno zmogljivost. Collete Marchand (ki jo poznamo iz filma »Moulin Rouge«) pleše v baletni skupini Paula Szillarda. Skupina je na turneji po vzhodu in se bo priključil® neki japonski baletni skupini. Anglija — Margot Fonteyn bo igra}3 v filmu (režiser Korda), ki ga bodo snemali v Jugoslaviji. Naslov filma, katerega snemanje se bo začelo v marcu na jadranski obali, je predvidoma »Človek njenega življenja«. Mary Munroe — velika tragčdinja v sodobni angleški plesni umetnosti,^ o nastopala v baletni skupini »Festiva Ballets«, in sicer v Londonu, Manchestru in na turneji po Ameriki. ANGLEŠKA PLESALKA MOIRA SCHEARER Pred šestimi leti je Moira Shearer •dejala radijskim poslušalcem, da bi hotela poleg plesne umetnosti obvladati tudi tehniko dramske igre, da bi "tako mogla nastopati v Shakespearovih in Shawovih dramah. Prilika za to pa je prišla mnogo prej, kot si je tedaj mislila. Kritiki niso ravno preprijazno sprejeli njen začetni poizkus v »Snu kresne noči«, a Moira se zanje ni zmenila, kajti nikdar ji ni manjkalo poguma in sposobnosti za trdo delo. Moira Shearer ni ena prvih igralk, ki so morale izbirati med poklicem in družino, in ker je ženska, ni čudno, da se je odločila za drugo. Pri njej odločitev ni bila tako težka; morala je le zamenjati uspehov polno kariero v plesni umetnosti z negotovo (bodočnostjo na odru. Dve leti sta že minili, odkar je zadnjikrat nastopila v londonskem Covent Gardenu, in vendar je še vidna velika vrzel, ki je ostala za njo. Njeni starši so bil muzikalični in polni razumevanja aa umetnost in je zato niso nikdar ovirali pri baletnem študiju. Ko ji je bilo šest let, to je bilo še v severni Rodeziji, se je učila baleta pri Cechettijevi. Ko so se njeni starši vrnili z njo v Anglijo, je postala učenka Flore Fairbairnove. Serge Grigorjev, Djagilevov »pribočnik«, le svetoval njeni materi, naj jo vpiše baletno šolo Nicholasa Legata. Sele t se je odločila, da postane baletka, čeprav plesa ni vzela čisto zares in je obenem zanimala še za celo vrst drugih reči. Mislila je celo na to, bi postala pianistka. _ „ Nicholas Legat je bil tedaj najtooJ zaželeni učitelj baleta v Londonu. N koč, še v Rusiji, je bil prvi plesalec pri Marij inskem. Pavlova in Kansavi-na pa sta bili njegovi učenki. Po ok.?" brski revoluciji se je preselil v AngliJ in njegov prijazni in svetli studio 1 bil zbirališče glasbenikov, slikarjev ■ pisateljev vseh narodnosti. Kadark0 so gostovali v Londonu, so prihaja tjakaj tudi slavni plesni umetniki. V tem kozmopolitskem ozračju in podlagi velike tradicije ruskega bale* > je Moira doumela, kaj zahteva in ji pomeni umetnost. Njena najvecj želja je bila, postati dobra baletka 1 živeti v svetu umetnosti. Ko je izbruhnila vojna in so 1J®“ tovo šolo evakuirali, je vstopila v P* no šolo baleta Sadler’s Wells, ^ niso po prvih zračnih napadih tudi zaprli. Sprejela je povabilo Inglesby, naj se pridruži njeni, na n° ustanovljeni plesni skupini: The In 0 national Biaillet, ki naj bi gostoval deželi. 270 Moiri je' bilo tedaj štirinajst let in na teh gostovanjih si je nabrala prve izkušnje iz gledališkega življenja. Spoznala je vse njegove težave in trdo delo, vendar ji je ita čas ostal v prijetnem spominu. Kmalu je začela spet obiskovati ponovno odprto plesno šolo baleta Sadler’s Wells, vendar se je kmalu piridružila baletni skupini sami. Publika je med ostalimi kmalu opazila Moirino svetlolaso glavo, kakor tudi njen opozarjajoči talent. Nastopati je začela v večjih vlogah in njen repertoar je postajal bolj in bolj obsežen. Odlikovala se je z zanesljivo tehniko, muzikatoostjo, stilom in natančnostjo. V baletu »Poročni šopek«, kjer je plesala blazno Julijo, so odkrili tudi njen talent za burlesko. Prvo leto po vojni jo je opazil Michael Powell, ki je iskal igralko za svoj film »Rdeči čeveljčki«. Potreboval Pa je skoraj leto dni, preden jo je Pregovoril, da je sprejela to vlogo. Film je imel izreden uspeh in Moira je zaslovela po vsem svetu. Zasuli so io s filmskimi pogodbami, katere je vse zavrnila. To je užalilo filmski svet, ki ji je zameril tudi kritike na račun filmske tehnike snemanja baletov. — Bili pa so mnogi, ki so obžalovali, da je Moira sploh nastopila v filmu. Ona sama pa je dejala, da je zavrnila vse filmske ponudbe zaradi tega, ker čuti, da ni povsem sposobna za igralko.' Dejala je, da hoče študirati tehniko igre in glasu, nakar šele bi sprejela ponudbo za film, a le za Plesno vlogo. Z izjemo ene, so bile namreč vse vloge, katere so ji ponudili, igralske. Nastopila je 9 S 66 LJUBLJANA, Jesenkova 3 Telefon: 21-324 izdeluje kovčke, aktovke, damske "fr torbice, listnice in denarnice ter se priporoča cenjenim odjemalcem! PEKARNA »ŠENTVID •• Vam nudi dnevno svež kruh in pecivo! Cenjenim odjemalcem se vljudno priporočamo! UpraTa pekarn „Šentvid“: Šentvid 8, tel. 27-90 Prodajalne: Šentvid 21 Šentvid 64 Celovška 144 Šišenska 57 Mercator VELETRGOVINA ŠPECERIJSKEGA IN KOLONIALNEGA BLAGA — UVOZ LJUBLJANA TITOVA C. 31 Brzojavni naslov: Mercator Ljubljana Tek. račun pri NB Ljubljana 601-T-58 Poštni predal štev. 200 Telefoni: komerc. 30-641, direktor 31-552 jAkCiIffc CENA DIN 30.—