GLEDALIŠKI LIST DRAME SNG
\ /
V
1959-60
10
Dopisniki »Gledališkega lista« Drame SNG v tujini: Mikolajtls Ziemovit, Warszawa, za Poljsko; — dr. Miroslav Pavlovsky, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia T r 1111 n g , London, za Anglijo in Francijo; — dr. Friedrich L a n g e r , Wien, za Avstrijo; — Fred A 11 e n , Basel, za Švico; — dr. Paul Herbert A p p e 1, Hamburg, za Zvezno republiko Nemčijo in Gerhard W o 1 f r a m , Berlin, za Demokratično republiko Nemčijo.
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Lojze Filipič. — Osnutek za naslovno stran: Vladi-, mir Rijavec. — Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana — Redakcija desete številke XXXIX. letnika (sezona 1959-60) je bila zaključena 15. aprila, tisk pa je bil končan 10. maja 1960.
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA
SEZONA 1959/60 —ŠTEV. 10 DEVETINTRIDESETI LETNIK
TENNESSEE W I L LI A M S ORFEJ SE SPUŠČA
TENNESSEE VVILLIAMS
ORFEJ SE SPUŠČA
(Naslov izvirnika: »Orpheus descending«)
Prevedla: MIRA MIHELIČEVA Režiser: FRANCE JAMNIK
Scenograf: ing. arch. NIKO MATUL
Kostumograf: akad. slikarka kostumov ALENKA BARTL-SERŠEVA
Glasba: BOJAN ADAMIČ
Lektor: prof. dr. ANTON BAJEC
Dolly Hammaovu.......................HELENA	ERJAVČEVA
Beulah Binningsova ....... MILA KAClCEVA
Pee Wee Binnings ........ ALEKSANDER VALlC
Dog »Pes« Hamma.......................STANE	CESNIK
Carol Cutrerova ...........DUŠA POČKAJEVA
Stric Pleasant....................MAKS FURIJAN
Val Xavier........................LOJZE ROZMAN
Vee Talbottova....................VIDA JUVANOVA
Lady Torranceova..................ŠTEFKA DROLCEVA
Jabe Torrance.....................JOŽE ZUPAN
Serif Talbott.....................FRANCE PRESETNIK
David Cutrere.....................BORIS KRALJ
Strežnica Porterjeva..............MIRA DANILOVA
Dubinsky..........................VINKO PODGORŠEK
DUŠAN Skedl POLDE BIBIČ
Možje........................... RUDI KOSMAČ
DANILO BENEDIČIČ ALI RANER
Klovn.............................BRANKO MIKLAVC
Kostume in sceno izdelale gledališke delavnice pod vodstvom ravnatelja ing. arch. ERNESTA FRANZA
Inspicient: Vinko Podgoršek	Tonski tehnik: Branko Starič
Razsvetljava: Lojze Vene	Odrski	mojster: Vinko	Rotar
Jože Boštjančič Masker in lasuljar: Anton Cecič
TENNESSEE WILLIAMS
»ORFEJ SE SPUŠČA«
288
Dramska dela T. Williamsa delujejo na evropsko gledališko občinstvo kot presenetljiva odkritja neznanega, v nekem smislu psihološko eksotičnega človeka, kot umetniške podobe, ki so o’neil-lovsko grozljive in pretresljive, človeške figure, razgaljene do vseh intimnih skrivnosti, zanimive, izjemne, toda kljub vsemu vendarle nekam tuje. Brutaliteta in odkritost Williamsovih dramskih izpovedi spominja na dela Williama Faulknerja, pa na Strindberga in 0’Neilla. Odnos občinstva do njegovih del bi bilo moč primerjati z reakcijo publike na prva dela H. Ibsena in G. Hauptmanna, pri čemer pa je poudariti, da Williams nikakor ni nadaljevalec stilne in umetnostno nazorske smeri ibsenizma. Nadaljevalec te smeri v ameriški dramatiki je Arthur Miller tako po stilu, ki ga plemeniti in dopolnjuje s poezijo, kot po družbeno kritičnih poudarkih.
Eden izmed razlogov za to, da svet, ki ga razkriva in odkriva T. Williams v svojih dramskih delih, vpliva na sodobno evropsko publiko tako zelo presenetljivo, je v dokaj napačni predstavi o življenju in razvoju sodobne ameriške družbe. Prepričanje o vsesplošni hipercivilizaciji in hipertehnizaciji Amerike je — gledano s stališča celote — velika utvara in neresnica; ker pa ta visoka civilizacija v nekaterih predelih Amerike vendarle eksistira, je v konfrontaciji s primitivizmom toliko bolj absurdna in grozljiva. Ce v centralni Afriki ljudje danes še žive na stopnji jamarjev iz kamene dobe, istočasno pa v Moskvi elektronski možgani izračunavajo pot rakete na luno, je to dejstvo za razmišljajočega človeka komaj dojemljivo, ker izpričuje vprav strahotne razlike v razvoju, toda če se v svetu T. Williamsa dve sicer ne tako drastični, vendar podobni skrajnosti srečata ne le v istem času, marveč tudi na istem prostoru, če torej odsotnost vsaj prostorske distance to razliko še poveča v prav fantastične dimenzije, — in če elementarna človeška primarnost zazveni ob srečanju in konfrontaciji s tako imenovanimi civiliziranci humaneje, svetleje, lepše, potem se kvalitete obrnejo in odnosi postavijo na glavo: »razvoj« in »napredek« nista razvoj in napredek, marveč nazadovanje in propadanje humanega, svetlega, lepega, pozitivnega.
In ne samo to: v svetu »Orfeja« džungla navidezno civiliziranih pogoltne in uniči primitivnega človeka, ki pa je nosilec svetle, lepe, primarne človečnosti.
Cernu odkrivati vse to, čemu upodabljati tak brutalen svet, čemu izpovedovati take neprijetne in zastrašujoče resnice?
Zato, meni Williams, da se spoznamo, spoznamo do dna. S tem, da se spoznamo, si izpodmaknemo piedestale, raz katere sodimo in obsojamo drug drugega, in zato, da s te nove, za vse enake, pošteno in odkrito priznane platforme potem morda vendarle storimo korak više. Korak navzgor.
Dobesedno pravi Williams o nalogah, ki jih priznava in skuša izpolnjevati kot dramski pisatelj:
»Človeštvo krčevito in hlastno vpije po tem, da bi se ves svet s skrajnim naporom svojih sil potrudil, da bi se vsi med sabo
bolje spoznali, dovolj dobro, da bi uvideli, da nihče nima monopola na pravico in kreposti, prav tako pa tudi ne na pokvarjenost in slabosti. Ce bi se ljudje in ljudstva dokopala do tega jasnega spoznanja, bi se svet, mislim, lahko rešil pokvarjenosti, ki sem jo proti svoji volji izbral za alegorično osnovno temo vse svoje dramatike.«
Ko je l. 1944 doživela v Chicagu krstno predstavo njegova »Steklena menažerija« in mu z velikanskim uspehom utrla po vseh prejšnjih izpodletelih poskusih zmagoslavno pot v svetovno gledališče, je T. Williams izjavil: ‘■'■Kar sem imel dobrega povedati o ljudeh, sem povedal v tem delu. Moja bodoča dela bodo manj razveseljiva in optimistična.-'-'
In res, »Steklena menažerija« je čehovljansko-saroyanska dramska pesnitev, ki je v močnem nasprotju z vsemi ostalimi Williamsovimi deli. In vendar je prav grozljivo in pretresljivo, s kako odkritostjo priznava, da »ni nikoli pisal o nobeni grehoti, ki je ni opazoval v svoji lastni duševnosti. Na ta način obtožujem našo družbo, da je podlegla zavestni laži. Sam sem pripadal tej in taki družbi. Ne kot pisatelj, marveč kot človek. Ne verjamem v krivdo ali izvirni greh, ne verjamem v junake ter pokvarjence, umazance in lopove, — verjamem samo v pravo ali nepravo pot, po kateri gredo posamezniki, ne po svoji lastni prosti izbiri, marveč iz nuje ali zato, ker se ravnajo po nagonih v njih, ki jih še ne razumejo, skratka, gredo po določeni poti, na katero jih silijo okoliščine in razmere.«
Družbena kritika, za	katero mnogi kritiki	trdijo,	da je v
Williamsovih delih ni, je potemtakem v nekem smislu celo globlja, tehtnejša, bolj brutalna, žgoča in boleča. Williams ne obtožuje konkretne družbe, konkretnega družbenega ali političnega sistema, ne išče krivca izven sebe in mimo sebe, marveč obtožuje človeško družbo kot celoto, vse ljudi s sabo vred, ker žive kot žive, ker ne gojijo,	ne razvijajo in ne	krepijo	pozitiv-
nega in človeškega v sebi. In če v večini njegovih dram, tudi v »Orfeju«, zmaga slabo, negativno, nečloveško, potem nikakor ne drži, kar mu radi očitajo kritiki, da namreč ni zvest svojemu umetniškemu postulatu, ki ga je sam formuliral z besedami: »V svetu, ki je poplavljen z lažjo in prekletstvom, poiskati resnico.« Ne drži, kajti svet, ki ga vidi, ki v njem živi, je poln zla. To zlo žal res dostikrat, v večini primerov zmaguje, se širi, preplavlja vse.
»Orfej se spušča« je	silovito, eksplozivno,	z intenzivnostjo
nabito odrsko delo. Kot »Mačka na vroči pločevinasti strehi« se dogaja na ameriškem Jugu, in kot »Tramvaj poželenje« ter »Tetovirana roža« upodablja konflikte ljudi v tragični dilemi, ljudi, ki so prepojeni z neko grozljivo psihozo dežele, s tradicijo, obsedenostjo in predsodki, drama, ki riše s sovraštvom, ljubosumnostjo in	instinktivnim načinom	reagiranja nabito življenje.
Galerija izjemnih, zanimivih, plastično in dinamično upodobljenih ljudi je zapletena v to dramo — od dekleta, ki se v iskanju resnične ljubezni prostituira in zapije, šerifove žene z blaznimi vizijami in jezikavih žena do brutalnih mož, ki se jim zdi prav in ki jim je v naslado, da linčajo črnce in ščuvajo pse na po- 289
begle kaznjence. Svetli žarek materinske sreče, ki pa je tako kratkotrajna, komaj more razsvetliti pokvarjenost okolice, v kateri se zaplete napeta, močna in pretresljiva drama, v kateri se nam razkrije v teh in takih dimenzijah doslej neznan svet.
Mladega človeka, ki je pripravljen rešiti trpečo ženo iz pekla, raztrgajo policijski psi. Zmagalo je zlo. Izhod iz tega pokvarjenega sveta, začetek rešitve je po Williamsu v tem, da si brezobzirno priznamo vsi vso resnico o sebi, se je zavemo — in nato skušamo najti pot iz tega stanja. Res je, Williams te poti v »Orfeju« ne nakaže. Sporoča pa dejstva, boleča, strašna, zaskrbljujoča — in zavest, osveščenost, nuja ali pogum, pogledati stvari, kakor koli so hude, je trenutek, ko se odpro oči in ko se prebudi ali začne prebujati vest, individualna in kolektivna. Jn tu je morda prvi korak.	L.	F.
M. Krleža: »ARETEJ«. Režija: S. Jan, scena: V. Rijavec — S. Jova-290	novic,	kostumi:	M.	Jarčeva.	—	Prizor	iz	tretje	slike.
R I C H A R D W AT T S, Jr.
»ORFEJ« SE VZPENJA
Pogosto imajo avtorji v čislih tisto svoje delo, ki na splošno ni doživelo uspeha in ki je onstran tega, kar čutijo za svoja priznana dela. To je čustvo, ki ga lahko razumem. Delno zaradi tega, ker so bile Williamsovemu delu »Orfej se spušča« — delu, ki ga jaz, kritik, ki je drami ploskal na broadwayski premieri, občudujem še bolj, če se ozrem v preteklost, — naklonjene le nekatere ugodne ocene newyorških kritikov. Delo morda ni doseglo takšne zaokrožene oblikovne popolnosti, kot jo najdemo v drami »Tramvaj poželenje« ali neposredne udarnosti »Mačke na vroči pločevinasti strehi«, vendar je delikatna, temačno lepa drama...
V	redko paradoksalni obliki delu morda res manjka ena izmed odlik. V prizoru med junakom in junakinjo — mislim, da ju lahko tako imenujem brez ironije — se srečamo s krhkostjo in hrepenečo plemenitostjo, ki jo morda pogrešamo pri tem pisatelju še izza »Steklene menažerije«. Toda ker enemu izmed takšnih prizorov zelo hitro sledi, morda brez zadostne priprave, presenetljivo silovit zaključek, se zdi sklepna katastrofa mnogim ljudem preveč nepričakovana in narejena, da bi učinkovala res prepričljivo. Ko priznavamo presenetljivost, menim, da je konec prav tako učinkovit kot pravilen in da prikaže avtorjevo simbolično stališče o uničenju senzitivnega po nesenzitivnem s strašnejšo silo kot pa v njegovem slavnem kanibalističnem koncu igre »Garden District«.
Vendar sta dve stvari, zaradi katerih menim, da pomeni »Orfej se spušča« napredek v delu Tennesseeja Williamsa. Tragedija o neprilagodljivosti, o dušah, ki so v svoji občutljivosti prenežne, da bi obstale v rezkem in krutem svetu, je seveda ena izmed njegovih priljubljenih tem; toda tu nam je podal panoramo tega sveta podrobneje kot kdaj koli poprej. Z dramsko podobo majhne južnjaške skupnosti, v kateri žive njegovi značaji, je s tem, da nam pokaže zlo, nestrpnost, socialni in moralni padec, ki jih privede v smrt, ustvaril široko sliko brutalne resnice in dal svoji tragediji nove dimenzije. Z dvema svojima simpatičnima in toplima stranskima značajema je dal igri večjo širino. Žrtvi skupnega zla nista samo osrednji figuri, — žena, ki ji je očeta ubila zakrinkana drhal, in poetični mladi potepuh, ki išče le mir in prijateljstvo, — temveč tudi idealno dekle, neke vrste duhovna sestra Blanche du Bois iz »Tramvaja poželenje«, ki je našla rešitev v samotrpinčenju zaradi tega, ker so se njene sanje razbile v seksualni lahkomiselnosti, ter na pol blazna šerifova žena, ki skuša ubežati grozljivim spominom na moževo brutalnost, ki jo je pokazal kot državni uradnik, s tem, da se patetično zateka v slikarstvo.
Eden izmed ugovorov proti drami »Orfej se spušča« je, da je dolgovezna, česar sicer ne najdemo v avtorjevih bolj enotnih dramah. Reči moram, da je v tem očitku nekaj resnice. Podrobno slikanje Južnega mesta in dolgotrajna karakterizacija lahkomiselnega dekleta in šerifove žene povzroča mirno raztresenost pozornosti poslušalcev, — če lahko besedo ‘■‘■mirno« razumljivo uporabimo ob delu tako krepkega dramatika. Toda na misel mi prihaja, da je 291
to malenkost v primeri s siceršnjo širino in globino dramske vizije. Kot mojster sočustvovanja in groze je dal Williams celo svojim manj pomembnim osebam pretresljive kvalitete, zaradi katerih so bolj spomina vredne kot pomembnejše stvaritve večine avtorjev.
Svet T. Williamsa je brez dvoma teman, muči ga in grozi mu zlo, in to ni bilo nikoli bolj resnično kot v primeru drame »Orfej se 'spušča«. Toda to je opis dela in ne sovražna kritika. Je sicer nekaj ogorčenih kritikov, ki sodijo, da je ta igra po vsebini in značajih psihopatološka in da osebe, ki nastopajo v njej, spadajo bolj v psihiatrični sanatorij kot pa v dramsko literaturo. To je obdol-žitev, ki bi jo prav lahko naprtili tudi Dostojevskemu in bi bila seveda prav tako neumna. Dejstvo je, — in mislim, da se lahko s posebno primernostjo nanaša prav na »Orfeja«, — da Williams piše s takšno silo, sočustvovanjem in bistroumnostjo, s takšnim darom za gledališko magijo in s takšno bleščečo miselno poezijo, da so njegove igre lirična dramska dela najvišje in najodličnejše vrste. Danes je v Ameriki mnogo dobrih dram, toda kljub vsemu dolžnemu spoštovanju do izjemnih talentov Arthurja Millerja, Williama Ingea in Lilian Hellmannove je T. Williams ta trenutek naš najboljši živeči dramatik.
Od časa Eugena 0’Neilla še nismo dobili igre, ki bi imela Williamsovo silo in tragično poglobljenost. Čeprav morda ne dosega monumentalnosti 0’Neillovih dram »Dolgega dne potovanje v noč«, »■Ledeni mož prihaja« ali »Elektra v črnini«, je močnejši v neki zelo važni stvari. Williams piše z darom za pravo lirično lepoto, ki je bila 0'Neillu, čigar besede so skušale biti zemeljske hkrati s privzdignjenostjo njegovih dramskih koncepcij, nerazumljiva.
Primerjava je toliko bolj neizogibna, ker imata oba avtorja razen velikega dramatskega daru tudi skupno silno tragično in mučno vizijo o življenju. Ali je kaj čudnega, če imata oba slavna ameriška dramatika tako temno in razmišljujočo vizijo? So ljudje, ki očitno štejejo tak pesimizem v deželi optimizma za v bistvu nekaj neamerikanskega, toda ali je to res čudno? V ameriški literaturi je bilo vedno čutiti močno nagnjenje do melanhonije. To najdemo pri Melwillu, Havothornu, Poeju in pri Marku Tvoainu in ne mogli bi najti bolj ameriških književnikov kot so našteti. 0’Neill in Williams sta v tej družbi nedvomno najprodornejša v opazovanju človeka in v odkrivanju njegove tragike.
Tennessee Williams je dramski pesnik o izgubljenih dušah in presenetljiv gledališki pisec. Beseda »presenetljiv« je tu uporabljena domala literarno, ker njegove igre zlahka premagajo občinstvo s svojo neposredno silo.
Prevedla Zdenka Jermanova
292
VVILLIAMS O MODERNI DRAMI
Grški igralci so nosiili velike maske, njihovo gibanje je bitlo stilizirano, plesno, dialog pa je bil privzdignjen, govorili so ga na način, ki je brez dvoma bdil od vsakdanjega govora tedanje družbe tako drugačen kot se nam zdi drugačen in tuj tudii danes. In vendar grško občinstvo vsega tega ni občuitilo kot nenaravno in neresnično; instinktivno (ali o tem poučeno) je vedelo, da je umetniški svet drame dvignjen nad tisto raven življenja, na kateri se ljudje kažejo v svoji majhnosti, in na kateri imajo njihove emocije le majhen pomen. Veliki kipi pogosto povzemajo linije človeškega telesa; toda mir velikega kipa nenadoma izpremeni te človeške poteze v objekt, v katerem je absolutnost, čistost, lepota, kakršne živa, gibljiva oblika ne bi mogla nikoli doseči.
. Dramsko delo je lahko strastno in razgibano; obenem pa ima v sebi, tisti posebni mir, ki omogoča, da lahko opazujemo, ki ustvarja tisto posebno klimo, v kateri more zoreti tragična vsebina — toda le, če so izpolnjen« določeni moderni pogoji.
V	dramil pisatelj ustavi čas. Dogodke prisili, da ostanejo dogodki, preden se zreducirajo na navadne pripetljaje. Gledalcem je dovoljen«)', da se umaknejo v udobno in tolažilno temo ter s svojih sedežev opazujejo svet, ki se koplje v lluči in v katerem čustva ter dogajanja privzemajo format in veličino, ki bi jo prav tako dosegla tudi v resničnem življenju, — če bi se le ne mogel vanja klepetavo vmešati čas.
Kar zadeva resnično življenje, naj bi ljudje mislili na to, da bodo, kakor hitro bodo doživeli konec, dosegli neko čudovito stanje miru, podobno tistemu, ki so ga nezavedno občudovali v drami.
Veličina in edina možna pomembnost človeka je v njegovi moči, da s polno odločenostjo izbere določene moralne vrednote in po njih živi tako stanovitno, kakor če bi bil kot karakter v drami zavarovan pred kvarno hlastajočo naglico časa.
Iz obupnega hudournika stvari ujeti večno — to je magični trik človeške eksistence.
Intenzivnost naših lastnih čustev, senzibilnost naših src smo tako dobro skrili sami pred sabo, da se nam tragična odrska dela zde skoraj neresnična. Za dve uri se že še vživimo v svet, v katerem se kričeče osvetljene vrednote spopadajo v medsebojnem konfliktu, toda kakor hitro zastor zagrne oder in se v dvorani prižgo luči, skoraj v trenutku zopet zapademo v dvom. »»No, saj, saj«, mrmramo, ko odhajamo diz gledališča in dramsko delo se že umika v pozabo ...
2e v najbližji restavraciji pa se zopet prepričamo o tem, da ima redlno življenje z nenavadno vznemirljivimi in pomembnimi dogajanji na odru prav tako malo podobnosti kot otroški! verz z elegijo R. M. Rilkeja.
To moderno usmerjenost svojih poslušalcev mora dramski pisatelj poznati in jo od vsega začetka upoštevati. Zmanjševalni vplilv časa, te?a uničevalca življenja, mora na neki način vtkati v tkivo svojega dela. Morda mu bo pri rešitvi tega problema pomagala določena zvrst klovnstva, morda
294
odmik v grotesko. Morda zadržanost, dušilec, ki ga naitakne na strune svojega instrumenta. Toda skoraj gotovo je: če ne najde poti, kako dimenzijo svoje tragedije prilagoditi dimenzijam sveta, v katerem deluje kot faktor čas, bo ostal pod veličastnimi ruševinami svojega deda sam na temnem odru in samemu sebi mrmraje govoril: ►►Ti idioti!« ...
In če bi ga obiskovalci v hrupu govorjenja, med ropotom krožnikov in pribora mogli slišati, bi mu odgovorili:
»■... To je slabo, toda mi vemo, kaj je res in kaj ni res, čez nekaj ur pa boš že lahko bral o svoja sramoti v časnikih ...«
TENNESSEE WILLIAMS (izvleček)
Miroslav Krleža: »Aretej ali Legenda o sveti Ancili.« Prevod: Josip Vidmar, režija: Slavko Jan, scena: Vladimir Rijavec in Sveta Jovanovič, kostumi: Mija Jarčevu, glasba: Uroš Krek. — Na sliki: Vladimir Skrbinšek k. g. kot Raoul Sigurd Morgens, Jurij Souček kot Brezdomovinec A, Sava Severjeva kot Klara Anita, Stane Sever kot Aretej in Ivan Jerman kot Brezdomovinec B.
TENNESSEE WILLIAMS O SEBI
Tennessee Williams, ki danes sodi med vodilne dramatike na svetu (njegovo pravo ime je THOMAS LANIER, rodil pa se jc I. 1914 v Columbu v Mississipiju), je prehodil, lahko rečemo, klasično pot ameriškega književnika. Skoraj ni poklica — od liftboya in natakarja do filmskega dramaturga, ki bi ga ne bil opravljal, preden se je uveljavil in dosegel s Pulitzerjevo nagrado doslej najvišje priznunje.
Jeseni 1959 je kulturnemu uredniku londonskega »Daily Expressa« v svojem prvem evropskem intervjuju dal nekaj izjav o sebi. Iz tega intervjuja povzemamo najznačilnejše odlomke:
»Mnoge stvari me mučijo in mi izpreminjajo življenje v pekel. Prej sem na primer lahko delal zdržema sedem ali osem ur dnevno. Danes zmorem le še dve ali tri ure strnjenega dela na dan. Dokaz, da se jc stroj že zelo utrudil lin da mora delati z veliko večjim naporom kot poprej.
Verjemite rtii: pisatelj se v atmosferi Broadwaya prebije le z največjo težavo. Mene vedno znova prezvzema strah, strah za življenje. Zjutraj se na primer zbujam že ob treh z občutkom, da me tlači mora. Ko mi je bilo petintrideset, mi je bilo jasno, da bom pri štiridesetih letih umrl. Zdaj mislim, da bom umrl pri petdesetih ...
Dejstvo je, da so skoraj vedno čutim obupanega. Pijem več kot bi smel, toda nisem alkoholik. Toda skoraj vsi pisatelji v določeni starosti ravnajo kot jaz.
Spornimi na moje dosedanje uspehe mi v mojih depresijah niso v tolažbo. Strašno sem občutljiv. Kritike me nikoli ne jezijo, pač pa me bolijo in me mečejo iz ravnotežja. Po svoji predzadnji premieri sem prosil, naj mi ne dado časnikov s kritikami, ker sem se bal, da bodo negativne. Prebral sem jih šele pozneje na potovanju v Španiji. Bile so zelo ugodne... Zdaj je vse odvisno od mojega zadnjega dela »Sladka ptica mladosti« (delo jc bilo medtem sprejeto v repertoarni načrt Drame SNG za sezono 1960-61 — Op. ur.). Ce bo uspelo, se bom poskusil spočiti. Toda, moj bog, če propade ... potem bom moral takoj zopet delati...
Svojih dramskih likov si niiscm izmislil, marveč sem jih upodobil in povzel po življenju in po lastnih življenjskih izkušnjah.«
POPRAVEK
V	11. številki dramske izdaje »Gledališkega lista«, sezona 1957/58, smo na strani 299 trdili, da je na sestanku v Benetkah oktobra 1957 Frano Cale iz Zagreba poročal o Goldoniju pri Hrvatih in Slovencih ter da bi bil moral prof. dr. Stanko Škerlj o Goldoniju piri Slovencih. To poročilo ni bilo docela točno in ga zato na tem mestu popravljamo:
F. Cale ni poročal o Goldoniju pri Hrvatih in Slovencih, temveč pri Hrvatih in Srbih. Komunikacijo o Goldoniju pri Slovencih je ipodal piro! Stanko Škerlj. Sam se zaradi drugega dela ni mogel udeležiti kongresa, pač pa je bil njegov referat na sestanku prebran in bo izšel v »Aktih« tega kongresa. 295
NOVE GLEDALIŠKE PUBLIKACIJE
»POSLANSTVO SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA«
Mestno gledališče v Ljubljani nas je na pomlad razveselilo z zanimivo knjigo dr. Bratka Krefta, ki z naslovom POSLANSTVO SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA in s tremi zaokroženimi sestavki (Slovenski gledališki jubilej, Zapisek o Hamletu in Poslanstvo) izpolnjuje precejšnjo vrzel v slovenski gledališki literaturi.
V	uvodu se nam pisec izpričuje kot pobomik pogumnega, satiričnega gledališča, ki naj razgalja trenutne in večne slabosti človeškega rodu; v izpodbudo današnjemu gledališkemu snovanju pri nas, ki medli in se izgublja v konvencionalnosti, daje za primer Aristofanove komedije, pa še Levstikovo »Ježo na Parnas«, Cankarjevo satiro in malo znano odrsko pisanje Jakoba Hočevarja. Kreft je posvetil svojo knjigo »umetnosti goreče vdanemu in borbenemu igralstvu« in s tem dovolj jasno razložil namen svojega pisanja. Za avtorjev prvi sestanek smemo reči, da zavzema v slovenski predvojni publicistiki častno mesto naprednega gledališkega pisanja. S tehtnimi dokazi prepričuje bralca o pomembnosti Linhartovih odrskih prvencev za slovensko kulturo in studiozno opisuje tedanje razmere v gledališkem življenju na. Kranjskem. Vkljub temu, da se dotika socialno političnih razaner pri nas in na tujem ter se loteva podrobnejših idejnih analiz Linhartovih predelav, je ostal esej spričo osnovne avtorjeve misli — želje po vzburljivem, živem slovenskem gledališču — povezan v čvrsto celoto.
Kot vodomet temperamentnih, dinamičnih meditacij je ZAPISEK O HAMLETU, ki mimo uvodnih primerjav o Hamletu, Don Kihotu in Faustu načenja tudi aktualne probleme sodobne sovjetske literature in posega celo v politično udejstvovanje Georgija Dimitrova. Med ti skrajnosti so razpeta avtorjeva razmišljanja o gledališki teoriji K. S. Stanislavskega, kritika Žigonove kritike ob uprizoritvi »Hamleta« v Gledališču Majakovskcga v Moskvi, ocena »Hamleta« v uprizoritvi gledališč Old Vic, The Engliish Players in Bublin Gate Thciatre, primerjave uspelejših slovenskih oblikovalcev Shakespearovih vlog z ozirom na angleške izvajalce, kritične pripombe na račun slovenske gledališke kritike, razlago inscenacijskih problemov pri uprizoritvah Shakespearovih del in nekateri bibliografski podatki iz polpretekle in sodobne shakespearologije. Pisec se v svojem eseju podrobneje ukvarja tudi z idejnimi problemi v tragediji o danskem kraljeviču in sicer predvsem glede na komentarje Ger-hardta Hauptmanna in na Goethejevo redakcijo besedila. .Zelo temeljito obravnava uporniške značilnosti Hamletovega značaja in podkrepljuje svoje misli s prepričanjem, da je na čelu puntarjev v četrtem dejanju sam Hamlet in da so njegove besede prepriso-valci pomotoma prisodili Laertu. Druga oseba v tragediji, ki ji dr. Kreft posveča več pozornosti, je Fortinbras, ki mu ne pomeni 29G ideala prave dejavnosti, marveč predstavnika okupacijskih sil —
DR. BRATKO KREFT
torej ne tolikanj svetlo in vseodrešujočo osebnost, kakršne smo vajeni v nekaterih dosedanjih uprizoritvah.
Zadnji sestavek v knjiigi združuje govor na ustanovnem občnem zboru Društva slovenskih gledaliških umetnikov, govor ob šestdesetletnici Deželnega gledališča v Ljubljani ter avtorjeva razmišljanja o prvih začetkih svetovnega gledališča in o njegovem vplivu na razvoj človeškega duha. Kreftove besede o poslanstvu slovenskega in vsakega narodnega gledališča zazvenijo tu kakor borbene fanfare; v njih se živo odraža avtorjeva zahteva po družbeno pogojenem, zavestno naprednem gledališkem snovanju.
Kreftove gledališke zapiske odlikuje temperamentna in ihtiva gorečnost za pereče gledališke probleme doma in na tujem, izredna razgledanost v dramatiki, slovstvu in politiki, pa še posebej tendenca, pokazati vrednost gledaliških prizadevanj v luči marksističnega svetovnega nazora ter aktualnih političnih dogodkov v svetu.
DUŠAN TOMŠE
297
TRŽAŠKA KRITIKA O NAŠEM GOSTOVANJU
V	TRSTU Z DRAMO »DVANAJST POROTNIKOV«
SLOVENSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI UMETNIKI SO GOSTOVALI V TRSTU
Na pragu novega leta so prispeli v naše mesto najboljši igralci ljubljanske Drame, igralci tiste najvišje gledališke ustanove, ki predstavlja raven slovenske gledališke kulture dn velja že dobro desetletje za najboljše gledališče v Jugoslaviji. V zadnjih letih so biili ti na$j dramski umetniki tudi v Franciji1, na Poljskem, v Avstriji. Zato je razumljivo, da so tudii tržaški Slovenci že težko čakali gostovanja. V avditoriju so zaigrali dvakrat Rose-Budjuhnovo igro »Dvanajst porotnikov«. Slovenska in italijanska javnost je mogla tako prisluhniti besedi in izrazu tega gledališča. Delo, ki so ga izbrali gostje, ni lahko. Zahteva vedlikih igralcev, dobre režije in zrelega občinstva. Prvo in drugo so prinesli gostje, tretje bi morali dati Tržačani. In zd!i se, da se je v resnici spremenili tisti čas avditorij v en sam srčni utrip. Da je segla igra in beseda do zadnjih sten in napolnila prostor z živim življenjem.
To je bilo ponovno srečanje z Dramo. Gostovala je pred leti s »Hlapci« in »Matičkom«. Zdaj smo poslušali in gledali te igralce znova. Nekaterih tediaji v tem ansamblu še ni bilo. Poseben odnos do igre in posebej do Drame čuti človek, kiii je že pred desetletjem spremljal to ustanovo in skušal v tiskani besedi beležiti izraz istih igralcev, režije in rasti naše gledališke kulture. Potem je bil stik za nekaj časa prekinjen in zdaj jih gleda znova pred seboj. Vse tiste znane in neznane obraze, dozorelost in obetajočo mladost — in vzpon umetnikov.
Nič ne vidimo v zakulisje desetletja. Pred seboj imamo le čudovito dvanajsterico odrskih oblikovalcev. In ko razbiramo obraze, mi manjka Levar, Lipah. Na njihovih mestih so novi. In zdi se, da sedanji ravnatelj Drame, SLAVKO JAN, ki je tudi zrežiral »Dvanajst porotnikov«, išče s tankim posluhom ravnovesja med igralski m zborom, kil je dvignil nekoč Dramo v vrh umetniške zmogljivosti, in novimi obetajočimi močmi, ki prihajajo. Zdi se, da skrbno spaja rod igralcev — lahko bi jih imenovali klasike našega dramskega gledališča, z najboljšimi oblikovalci mlajšega rodu. Ves igralski zbor je čudovito ubran in režiser Jan je znal izvabiti iz njega prelepo melodijo. Klljub izrazitim umetniškim prednostim posameznih igralcev, je vsa predstava ubrana. To je igra vseh in vsakega posebej. A nikdar le enega, pa če je še tak zvezdnik med njimli. Če je dosegel Jan v režiji Cankarjevih »Hlapcev« do zdaj najčudoviitejšo podobo tega slovenskega dela, kar smo jih videli, je v »Porotnikih« prestopili okvliir narodne značilnosti in barvitosti in poglobil psihološki izraz, ustvaril iz skopega dejanja veliko dogajanje, dail težo igri besed in dal človečanski ideji pridih tople ljubezni. Gotovo spadajo »Porotniki« med najboljše režije Slavka Jana.
Igralski zbor sestavljajo umetniki, med katerimi so nekateri 298 tudi najboljši slovenski in jugoslovanski filmski igralci in bi seveda
S. Severjeva kot Klara Anita, V. Skrbinšek k. g. kot Raoul Sigurd Morgens, J. Jerman kot Brezdomovinec B ,in J. Souček kot Brezdomovinec A v Krleževcm »ABETEJU«.
našo mladino še mnogo bolj navdušili, če bi imela priliko rledati kdaj slovenske filme. Med njimi si v trenutku pozoren ob JANEZU CESARJU, ki je menda starosta v tej družbi. Spomniš se vseh njegovih veseilih, ljudskih tipov, ki jiih je ustvairliil na odiru pogosto v narečni dikciji, njegovega Kalandra v »Hlapcih«, ki bo ostal klasičen Uk tega junaka in spet množico podob malomeščanskih in n.estniih ljudi, slovenskih in sHovansk;h, modrih severnjaških dedov in živahno klepetavih romanskih značajev. Vse tiste podobe so v trenutku pred teboj, ko ga gledaš sdaj, v njegovii zreli in dozoreli umetniški siili porotnika. In začuden obstaneš, kje jemlje toliko siiile in tragičnega zanosa, obstrmiš ob silomu — ob izredno močno odigranem prizoru, ko kot poslednji med porotniki klone pred zavestjo človeške odgovornosti — pred človeškostjo. Cesar je velik an dozorel oblikovalec življenja.
Potem si pozoren ob najmlajšem, ki je verjetno ANDREJ KURENT. 2e se je znal vživeti v krog klasikov, njegova gotovost izraza in kretnje je kar presenetljiva. Vse drugo bo zorelo z življenjskim zorenjem.
Starejšemu in mlajšemu rodu pa nekako v sredi podaja roko STANE SEVER, iigralec z božanskim darom. Misliš na njegove grofe in Matičke v »Veselem dnevu«, na Asmodeje v Mauriacu, na njegove like Daljnega vzhoda v »Krogu s kredo« in še na vse druge podobe, v katerih je dokazal še pred desetletji, kar je morala kritika zapisati: da je velik igralec. Severjeva igra je mirna in tiha, pa vendar mnogo bolj prepričljiva kot igra velikih, kričavih priza- 299
devanj. Neznatna kretnja, tiha koncentracija in mehka beseda — življenje od začetka predstave do kraja. Severjev porotnik v celoti prepriča enajsterico v svoje mnenje zagrizenih ljudi. Niič ni neverjetnega in poklonjenega — in to je največje priznanje umetniku.
Spet je med mlajšimi JURIJ SOUČEK, ki je prehodil pot od dobrega recitatorja narodne pesmi do radijskega igralca. V skrbni pripravi daje pridih rahle, a dobre .karakternosti enemu izmed porotnikov.
S svojiim močnim likom prispeva spet izredno barvitost predstavi PAVLE KOVIC. Č>d tistih zlomljenih Strindbergovih junakov, ki jih je nekoč ustvarjal, je sedanji njegov smeh in izrazita bojna . podoba porotnika 'le stopnja v nove izraze. Njegov igralski prelom od smeha v strtost je mojstrska podoba temperamentnega oblikovalka.
Ob njem preseneča MAKS FURIJAN. Ne poznam drugih njegovih izrazov, toda ta porotnik je doživljen v mirnosti in z velikim notranjim ravnovesjem, ki narekuje poudarek besede, izraz obraza, zdaj hiiter, zdaj umirjen korak. Furijanov porotnik je enovita, živa podoba življenja z izrazitimi odtenki.
Sredi te družbe je živahni in nasmejani porotnik FRANCETA PRESETNIKA, s tankim posluhom za razpoloženje an harmonijo predstave. Morda je manj v potankostih premišljen in izdelan, je pa bolj v širino in barvitost pogojen.
Mem porotniki je tudi stari gospod, kii ga igra STANE POTOKAR. Dramatik mu j© dal izredno malo besedila. In vendar je Potokarjev porotnik med tisitimdi, ki ves čas vabijo pozornost gledalca nase. Predvsem je to zaradi tega, ker igralec tudi brez besed živi od začetka predstave do kraja. Njegova naglušnost, njegov zapet suknjič, njegov korak in njegovo posedanje, vse je zlito v čudovito enoto starega gospoda.
S svojo glasovno barvitostjo in zelo prodornim mimičnim izrazom, ter s skrbno zadržanostjo ustvarja JOŽE ZUPAN lepo podobo predsednika porote.
LOJZE DRENOVEC ima tokrat oblikovati le sodnega slugo. In vendar lahko vsakdo opazi ob tej neznatni vlogi, kako jo lahko odigra igralec z bogato igralsko preteklostjo in tankim posluhom za gledališče.
Med starejši rod igralcev spada tudi IVAN JERMAN. Njegov porotnik je premi611 jen in le tu pa tam vzvalovil v živem čustvu. Tudi Jerman nosi s seboj dragocene darove dolge življenjske igralske oblikovalne poti.
BORIS KRALJ igra svojega porotnika z dobrim jezikovnim in glasovnim izrazom ter z zelo mirno in samozavestno igro. Tudi delavski predstavnik je našel med porotniki v igri SANDIJA VALI-300 CA dober poudarek.
Najvišje slovensko dramsko gledališče, ki smo ga videli, je ponovno potrdilo svoj sloves in je dostojno predstavilo v Trstu slovensko gledališko kulturo. Za slovensko manjšino je to bogat vrelec samozavesti in prepotreben živ stik s sllovensko duhovno kulturo, ki ga pa mora seveda prinesti vedno le najboljša in siamo najboljša umetniška skupina. Upamo, da ne bo treba več tako dolgo čakati na novo gostovanje Drame.
JOŽE PETERLIN
(Mladika, Trst, štev. 1—2 1960)
TURNEJA DRAME SNG PO POMURJU
Prvič po osvoboditvi odhaja Drama SNG letos na gostovalno turnejo po Pomurju. Od 4. do 13. junija bomo obiskali Mursko Soboto, Lendavo, Radgono, Ljutomer, Grad, Beltince, Križevce, Veliko Nedeljo, Kidričevo in Ptuj. Priprave so ob sodelovanju Ljudske univerze Murska Sobota, Svobod in prosvetnih društev Pomurja v polnem teku.
M. Krleža: »Aretej ali Legenda o sveti Anciii«. Režija: S. Jan, scena:
S. Jovanovič - V. Rijavec, kostumi: M. Jarčeva. — Prizor iz tretje slike 301
REGINALD ROSE - HORST BUDJUHN:
»DVANAJST POROTNIKOV«
ŠE NISMO VIDELI HKRATI NA ODRU TAKO ŠTEVILNIH ODLIČNIH IGRALCEV
Ce bi hoteli podati najznačilnejši primer bliskovite umetniške kariere, bi prav gotovo moralii omeniti Američana Reginalda Rosea. Dosegel je velik uspeh že s svojimi prvimi televizijskimi enodejankami ... Med njegove največje uspehe sodi prav igra »12 Angry Men«, ki jo je v priredbi nemškega dramatika Horsta Badjuhna v soboto in nedeljo uprizorilo osrednje slovensko gledališče...
Roseova igra »Dvanajst porotnikov« se nedvomno uvršča med najboljše proizvode sodobne ameriške dramatike. Humana poslanica, ki izhaja iz njene osrednje misli, je popolnoma enakovredna znanstveni dovršenosti dramaturške tehnike. Motiv je že sam na sebi dramatičen in neizbežni zaključek učinkuje na vse gledalce brez izjeme kot odrešujoča, čeprav pričakovana katarza. Gledalec ima celo vtis, da ne prisostvuje gledališki igrii. Zdi se mu, da gleda skozi ključavnico porotniške sobe in da s hipnotično močjo svoje volje sam pomaga reševati vprašanja, ki ob srečanju dvanajst-h različnih značajev nastajajo v razvoju debate. Konec koncev ni niti važno, ali je mladenič res zaklal svojega očeta aili ne. Važna je le usoda dvanajstih mož, ki jiim vest ne dopušča, da bi prevzela nase ogromno odgovornost za usmrtitev človeškega bitja. »Utemeljeni dvom« je njih režilna deska in se je krčevito oprimejo, če se jim le nudi praložnost. Na koncu se je oklene tudi porotnik št. 3, čeprav je kot oče sam doživel, da ga je sin napadel z nožem v roki. Dvom je torej najmočnejše orožje, ki ga ima človek na razpolago v boju proti predsodkom, domišljavosti in otopelosti čuta za ljubezen do bližnjega. Moč dvoma zbližuje ljudi iin ojačuje njih enotnost. Moč dvoma plemeniti sleherno človeško dejanje in olajšuje njegovo vest.
V	tem je tajnost uspele Roseove dramske formule... Jasno je namreč, da se porotniki oprimejo rešilne deske »utemeljenega dvoma« prav zaradi spoznanja, da so tudi sami delno krivi starčevega umora. Vsa teza porotnika št. 8 črpa svojo prepričevalno moč iz tega spoznanja. Popolnoma razumljiva je v tej luči pritožba nekega sodnika iz New Jerseya, češ da po uprizoritvi Roseove igre ne more več dobiti porotnikov, ki bi koga spoznali za krivega.
Ljubljanska Drama je Roseovo delo podala mojstrsko. Tako intenzivnega umetniškega užitka nismo že dolgo doživeli. Ne ljubimo paradoksov. Tvegali pa bomo vseeno trditev, da je bila igralska umetnost članov osrednjega slovenskega gledališča popolnoma kos dovršenosti Roseove dramaturške tehnike. Skratka: znanost v službi umetnosti in umetnost v službi umetnosti.
Režiserju Slavku Janu je 'uspelo združiti skrajno točnost z okusno genialnostjo, kar je v režijski umetnosti višek popolnosti. Kot primer te antološke režije naj omenimo le odhajanje porotnikov po zaključku debate. Tudi ko bi človek šele v tistem trenutku stopil v gledališče, bi iz kretenj, hoje in drže odhajajočih porotnikov
M. Krleža: »A ret oj ali Legenda o sveta Ancili«. Režija: S. Jan, scena:
S. Jovanovič - V. Rijavec, kostumi: M. Jarčeva. — Prizor iz tretje slike
jasno razumel, kakšno vlogo so imeli v debatii. Gre za odlomek, ki bi ga bilo vredno filmati in predvajati po igralskih akademijah.
Sicer je Jan imeli lahko delo z igralci, kakršni so tisti, ki smo jih v soboto .in nedeljo gledali v Avditoriju. Umetniki kot Sever,
Cesair in Kovič se ne rodijo vsak dan. Njih odrska osebnost je tako velika, da že ob prvem nastopu priklenejo gledalčevo pozornost in je ne izpustijo niti po končani, igri. Sever je v vSiogi Porotnika št. 8 dobesedno očaral tržaško občinstvo. Spominja nas pobliže na italijanskega prvaka Riiccija, vendar ga vsaj v intenzivnosti notranjega doživljanja in v mirni vibraciji globokega glasu celo prekaša. Kot Porotnik št. 8 bi res ne mogel bolje pokazati, da je zanj bistvo debate v tem, da prepriča samega sebe in svojo humano občutljivost, ne pa v tem, da prepriča druge. Cesar mu je bili kot Porotnik št. 3 popolnoma enakovreden antagonist. V zaključnem prizoru in še zlasti v nekaterih prehodih drugega dejanja je dosegel prave viške igralske umetnosti. Kovič je kot Porotnik št. 10 presegel okvir karakterne vloge, v katero ga je nekako sililo besedilo, in to je največje priznanje, ki mu ga lahko izrečemo. Samo res veliki igralci lahko namreč premagajo čar, ki izhaja iz karakterne vloge. Toda tudi vsi ostailii nastopajoči igralci so igrali na zelo visoki umetniški višini. Potokar, Presetnik, Zupan, Souček, Furijan, Kurent, Valič, Jerman in Kralj so pokazali — in igra je vsem dala to možnost — da imajo zelo izrazito umetniško osebnost in zelo poudarjen osebni slog. Priznamo, da še nismo videli hkrati na odru tako velikega števila dobrih igralcev.	303
D. Počkajeva kot Livija Anclla, B. Kralj kot Gaj Anicij Sever in S. Sever kot Aretej v »ARETEJU« M. Krleže. — Prizor iz druge slike.
Scenograf Vladimir Bijavec je mojstrsko uresničil avtorjevo opombo o prizorišču, kur pa res ni bila lahka stvar. Prostor je namreč moral biti udoben in hkrati neprijetno učinkujoč.
Edini nedostatek: magnetofon je odpovedali v začetku in ga je moral nadomestiti sam režiser. Slo je nemara za maščevanje gledališkega boga, ki je hotel dejansko pokazati, kako je tudi v dobi tehnike treba zaupati bolj človeku kot stroju.	-r
(Primorski dnevnik, Trst, 26. januarja 1960)
		
^ (Žž) /k *ableta ^ BOLOVA | LJUBLJANA Odobr KZL 373/54 <Š> lil!#	Dobit* aa v vsoti l^kam	► s!
Stanc Sever kot Aretej, arhiater na palatinskem dvoru, v drami Miroslava Krleže »►Aretej ali Legenda o sveti Ancili«. Režija: Slavko Jan, scena: Vlado Rijavec - Sveta Jovanovič, kostumi: Mija Jarčeva. — Posnetek iz finala druge slike.
305
O S S I A TRILLING, LONDON:
NOVI ANGLEŠKI DRAMATIKI
(OD NAŠEGA STALNEGA LONDONSKEGA SODELAVCA)
Ko je na prvem seminarju, ki je bil prirejen v Angliji za poklicne režiserje — prišlo jih je v London 35 iz vse države — januarja letos, da bi razpravljali o svojih skupnih problemih, govoril med drugimi tudi ravnatelj in prvi režiser gledališča »Royal Court« George Devine, se je pritožil nad vedno slabšim gledališkim obiskom. Pred petimi leti. so se povsod pritoževali zaradi pomanjkanja mladih dramatikov. Prav zaradi prizadevanj direktorja gledališča »Royal Court« je danes ta pritožba brezpredmetna. Anglija ima danes več dramskih pisateljev kot katera koli druga evropska dežela. Med njimi vsaj nekateri kažejo najvišje sposobnosti in obete.
Odkar je George Devine pred štirimi leti poslal ravnatelj že omenjenega gledališča »Royal Court« in je odkril Johna Osboma, ki je tako rekoč pretresel svet, je angleška »Stage Company« (kot ansambel, ki je zelo priljubljen) uprizorila že 36 svetovnih krstnih predstav, od katerih so jih 19 napisali dramatiki, ki so tedaj prvič videli na odru svoje delio. Vrhu tega je poseben studio za nedeljske večerne predstave postavili na oder od 18 še neuprizarjenih iger že 15. To je kar precej. V gledališču »Workshop« v londonskem vzhodnem delu, kjer dela kot ravnateljica Joan Littilewoodova, so številke le malo manj zgovorne. Odkrivanje novih dramatikov tudi v provincialnih mestih, ki imajo svoje stalne gledališke ansamble, kot v Birminghamu, Bristolu, Coventryju, Glasgomi, Nottinghamu, Oxf-ordu, da imenujemo samo nekatere, hitro napreduje.
Imena novih dramatikov so sicer zunaj Anglije manj znanu, toda mnogi so že prebili jezikovno pregrajo in si našli ustrezno občinstvo na obeh celinah, v Evropi in Ameriki. Morda je prav v nastopu novih liudskih dramatikov razlog za pojemanje gledak-liškega obiska. O tem je govoril na omenjenem seminarju delavski dramatlik Arnold Wesker, katerega prve tri igre (The Kitchen, Chicken Soup and Barley an Roots) je uprizorilo gledališče »Beograd« v Covemitryju, preden smo jih videli v Londonu — četrta igra (I m talking of Jerusalem) pa pride na vrsto na pomlad, je izjavil nasledinje: »-Videti je, da delavsko občinstvo, ki zanj pišem, ne želi gledati mojih iger«. Vse igre Arnolda Weskerja so namenjene delavskemu občinstvu, iz katerega izhaja, vendar je meščanska tradicija še vedno tako močna, da ima ta dramatik lahko pomembnejši vpliv samo v industrijskem mestu kot je Coventry. Njegovo dosedaj najboljše delo »Roots« (»Korenine«) verno slika tendence velike buržoazije, ki je hotela izkoreniniti far-marske delavce in jih oropati intelektualnih dosežkov družbe na koncu prejšnjega stoletja, in prikazuje nasprotje med duhovno puščobo njihovega življenja (in življenjem srečnejših mestnih tovarišev. Igra je imela londonsko premiero v gledališču »Royal Court«. Opazili smo, da pri srednjerazrednem občinstvu londonskega »za-306 hodnega konca« ni našlo nikakršnega odmeva.
Vladimir Skrbinšek k. g. kot Raoul Sigurd Morgens in Boris Kralj kot Baron van der Blootcn v drami Miroslava Krleže »Aretej ali Legenda o sveti Ancili«. — Prizor iz pete slike.
Kljub entuziastičnemu vtisu pa »Korenine« niso dosegle takšnega popularnega uspeha, kot sta ga dosegli drami »Ozri se v gnevu« Johna Osboma ali »Življenje v zagati« Shelagh Dela-neyeve, čeprav je Dalaneyeva prav tako delavska pisateljica, ki piše za svoj razred. Verjetno dolgujejo svoji večjil uspeh igre kot n. pr, »Življenje v zagati«, ki je bila uprizorjena v gledališču Joan Lititlewoodiove, dejstvu, da so bile uprizorjene z zello zanesljivim ■občutkom za odrsko učinkovitost in tako so predstave teh iger vedno razprodane.
Drugo ime, ki naj bi ga oaneniilli, je Bernard Kops, katerega prva igra »The Hamlet of Stepney Gireen« je židovska ljudska d,rama, ki je prepletena s popularnimi baladami. Zgodba se dogaja v delavski četnti vzhodnega Londona z njegovimi močno poudarjenimi židovskimi tradicijami. To pa je, mimogrede, tudi okolje prve igre Arnolda Weskerja. V svoj drugi igri »Goodbye Wiorld«, ki je imela krstno uprizoritev v Guildfordu, obravnava Kops duševne borbe človeka, ki je ušel pravici; njegova tretja igra obravnava podobno okolje kot prva. Drama z naslovom »Change for the Angel« je bila prvič uprizorjena v gledališču »Arts« v Londonu februarja letos. Oba avtorja se zavedata svoje pripadnosti delavskemu razredu, iz katerega izhajata, in oba sta razočarana ob spoznanju, da je v Veliki Britaniji gledališče še vedno buržoazna zabava.
Med dramatiki gledališča »RoyaJ Court«, ki so tolikanj, pogumni, da prisostvujejo vajam za 'igre drugih avtorjev prav takio kot 307
J. Souček kot Brezdomovinec A, S. Sever kot Aretej, S. Severjeva kot Klara Anit?, V. Skrbinšek k. g. kot Raoul Sigurd Morgcns in J. Jerman kot Brezdomovinec B v »Areteju« Miroslava Krleže. — Prizor iz pete slike.
svojim lastnim, da bi se priučili odrske spretnosti v slikanju delavskega okoljia, izstopa ime Johna Ardena. Njegova prva igra »L i v e like piga« se ukvarja s težavami uradnikov »Državnega socialnega skrbstva«, na katere ti zadevajlo pni iskanju novih domov za socialno ogrožene in jlih skušajo pripraviti do tega, da bi upoštevali socialno disciplino, ki jo tam. pričakujejo od njih. Njegova zadnja igra »Sergeant Musgrave’s Dance«, M je bilTa uprizorjena konec lanskega leta, je vzbudila mnogo diskusij, ker je avtor v tem delu uporabi] brechtovsko obliko kratkih prizorov, med katere je posul popularne balade zaradi njihovih protimilita-rističnih tem. Igra je postavljena v sredino 19. stoletja, ko se je angleški imperializem borili za nove interesne sfere in je bil kapitalistični pritisk najhujši. Narednik Musgrave zbeži iz neke takšne kolonialne vojne in se vrne v severno Anglijlo prav v trenutku, ko delavci njegovega domačega kraja organizirajo stavko, naperjeno proti kapitalističnim izkoriščevalcem. Lahko bi pričakovali, da se bodo njegovi/ in njihovi interesi združili. Toda narednik Musgrave naleti na predsodke vladajočega razreda in predsodke tistih, ki jih je žele] osvoboditi. Razen tega je narednikovo pridiganje miru izpostavljeno takšnemu posmehu, da se mu pomrači um in skuša uveljaviti svojo tezo o miru z uporabo strelnega orožja. John Arden je rojen dramatik z zanesljivim očesom in ušesom za učinkovite prizore in dialog. Tudi njegova, težnja, da bi izboljšal človeka, je zelo hvalevredna. Toda še vedno eksperimentira s političnimi: shodi in to jemlje jasnost in univerzalnost njegovemu evangeliju. Ni dvoma, da bi mu študiij v drugem stratlordskem gledališču močno 308 koristil.
V. Skrbinšek k. g. kot It. S. Morgens in S. Potokar kot Maitro d’hdtel v »Areteju« M. Krleže.
V	stratfordskem gledališču se zbira delavsko občinstvo. Vsak večer je gledališče polno mestne okoliške mladine, ki se zabava s pesmimi/, ki so sestavni del skoraj vsake tu uprizorjene igre. Poslednji dve dramski deli, sta podobno kot »Življenje v zagati;« in »Talec« (Brendun Behan) zelo uspeli in bili preneseni v večje londonsko gledališče, kjer ju — ne kot »Korenine« — igrajo pred polno hišo in nil videti, da bi šli kmalu z repertoarja. Prvo je napisal Wolf Mankovitz in je v bistvu dramatizacija njegove novele, kj govortj o drugovrstnih trgovcih, ki se ukvarjajo z lončarstvom in diruglimi umetnimi obrtniškimi, izdelki. Mankovitz je avtoriteta v wedgw1oodskem lončarstvu in je o njem napisal že celo knjigo. To igro, imenovano »Make me an Offer«, spremljajo glasba in pesmi, ki' prekinjajo dialoge kot prti Brechtu in zabavajo občinstvo. Drama kaže, kako kapitalistični trgovci nujno postajajo brezčutni in se borijo, da bi se prebili skozi gospodarsko džunglo. To je satirična obsodba sodobne meščanske dražbe in vsekukor je zabavno, da igra doživlja tak uspeh prav pred občinstvom centralnega Londona.
Druga igra — avtor Frank Normian — s šaljivim naslovom »Fings Adlnt Wot ithey Used T’be« se ima zahvaliti za svoj uspeh pesmim Laona Baita. Norman, ki je bil obsojen zaradi zločina, piše o kriminalcih v višjih družbenih pfiasiteh in koit »Bera- 309
ška opera«, na katero igra spominja, čeprav ni v njej toliko grenkobe, tudi to delo direktno kritizira družbo.
Omembe vredni sita še dve imeni. Dramatika, ki ju bomo omenili, nUsta izšla iz delavskega okolja, pač pa sta oba kritika buržo-azije z nespornim gledališkim talentom in z že nekaj obetajočimi deli. Prvlii je John Mortamer, po poklicu odvetnik, katerega celovečerna igra je bila prvič uprizorjena v Londonu meseca februarja. Delo ima simboličen naslov »-The Wrong Side of the Park«. Naslov pomeni razredno zavednemu občinstvu mnogo več koit pa druglim. Nanaša se na tista londonski okraj, kjer družbene vrednote ne štejejo nič in kjer se srednji sloji proletarizirajo, ali bolje, kjer družbeni nivo ljudi še ni, dosegel industrijske ravni, pri vsem tem pa s finančnega vidika pomeni njihovo življenjsko borbo za omenjene družbene vrednote. V tem okraju živi družina neke žene itn njenega drugega moža. Zena1 živi v iluzijah o svojem prvem možu, ki ga je bilo njeno omalovaževanje pognalo v smrt. Verjame mu, da je bil vojni heroj, medtem ko je dejansko bil ničvrednež. Ko se pojavi še podnajemnik — dejstvo, da j© družina prisiljeni vzeiti pod-najemniifca^ da bi sil finančno opomogla, je v bistvu kritika razmer — žena še bolj1 zaživi v spominih na prvega moža in njeni odnosi s sedanjim postanejo zelo težavni. Šele po odhodu vsiljenega podnajemnika postane njuno medsebojno življenje znosnejše in igra se konča optimistično. Mortimerjeva temeljna misel je, da so družbeni predsodki nespametni in da ima vsakdo prirojene vrednosti — ne glede na to, iz katerega sloja izhaja. Igra ima napake — toda kateri prvenec jih nima? — ima pa tudi takšne odlike, da bomo v bodočnosti zanesljivo'še slišali ime dramatika Johna Mortimera.
Drugi pisec je John Hall, po poklicu učitelj. Njegova prva igra »The L iz ar d on the rock«, je bila v Angliji doslej uprizorjena samo v Birminghamu, a je imela krstno predstavo daleč v Augsburgu v Nemčiji in bo kmalu predstavljena tudi londonskemu občinstvu. Avtor se ukvarja s problemom borbe za oblast nekega človeka in s sporom zaradi lojalnosti, med njim in njegovo družino. Igra se dogaja v oddaljenem delu Pacifika, kjer delajo neke tajne znanstvene poskuse. Zelo težka situacija se konča tragično. Drama je pisana zelo poetično in nekateri odstavki so pisani celo v verzih. To je tehnika, ki gotovo ne bo prispevala k popularnosti tega odličnega dela. Zadnja igra Johna Halla »The net« ima iprav tako antimiliitaristični poudarek in se dogaja v povojnem svetu, ki ga je opustošila jedrska eksplozija. Doslej1 delo še ni balo uprizorjeno.
Vsi našteti pisci imajo nekaj skupnega in tio je pirotest proti samouničenju, kair se jim zdii glavna značilnost buržoazne družbe, katere del so oni sami. Nekateri obravnavajo problem bolj, drugi manj kritično. Spet drugi ne ostajajo samo pri protestu, ampak predlagajo irešiitev, ali bolje, nakazujejo in trdijo, da je usoda človeštva v človeških rokah. Človekova narava je v bistvu dobra in sami smo si kovači lastne usode, samo če se bomo odločili in uveljavili svojo avtoriteto1. Mnogo let je že od tega, kar je Bernard Shaw pisal svoje družbeno kritične igre. Danes se pisatelji uče novih oblik. Brecht jim je pokazal, kako vplesti v igro pesmi in plese. To lahko za nekaj časa preslepi buržoazijo, toda to je tudi lekcija, ki jo bo naučila brati med vrsticami.
310
Iz rokopisa prevedla ZDENKA JERMANOVA
DR. FRAN VATOVEC:
NOVI POGLEDI V FESTIVALSKE PROGRAME
Letošnji VIII. Ljubljanski festival kaže nov programski obraz. Gre za preusmeritev s težiščem v stilni baletni programski zasnovi.
V	bistvu gre za prvo nagradno revijo jugoslovanskega opernega baleta, ki bodo na njeij sodelovali operni baleti glavnih republiških mest: Beograd, Zagreb, Ljubljana, Sarajevo in Skopje. Titograd zaenkrat niima svojega opernega baleta.
Zaradi vzpodbud h kar najvnetejšemu umetniškemu prizadevanju so predvidena darila lin nagrade. Danila, namenjena sodelujočim baletnim ansamblom, bodo večji zlati in večji srebrni zmaj, mali zlati lin mali srebrni zmaj ter bronasti zmaj. Razen tega naj bi vplivale nagrade tudi na poustvarjalno kvaliteto z vidika kolektivnega ansambelskega programskega izvajanja, nadalje koreografske zasnove ter klasičnih, karakternih in epizodnih solističnih baletnih stvaritev. Uspeh im kvaliteto bo strokovno presojala in ocenjevala posebna žirija, ki bodo v njej sodelovali kot strokovnjaki zastopniki posameznih sodelujočih ansamblov.
Značilno je, da predlagajo posamezni ansambli z izjemo Ljubljane program krajših baletnih umetnin z izvedbo predstave v navadnem časovnem okviru. Vodstvo ljubljanskega opernega gledališča se je odločilo za »Pepelko« S. Prokofjeva. Vodstvo beograjskega opernega gledališča je imelo v načrtu predstavo baleta »Romeo in Julija« S. Prokofjeva, Pozneje pa je predlagalo naslednji baletni program: Stravinski: »Žar ptica«, Bartok: »Čudoviti mandarin« ter »Srečanje v Louisvillu« J. Liberta. Program zagrebškega opernega baletnega ansambla zajema naslednje baletne umetnine: Sakač: »Simfonija o mrtvem vojaku«, Bartok: »Čudoviti mandarin« in Rahmaninov: Razsodija na Paganiniijevo temo«. Sarajevski operni balet želii izpričati svojo kvaliteto z Griegovimii »Koreografskimi sekvencami«, z Delibesovo »Kopelijo« in z Baranovičevim »Lectovim srcem«, operni baletni ansambel iz Skopja pa s Čajkovskega »V. simfonijo«, s Ponchiellijeviimi »Baletnimi impresijami« in Rossmi-Respighijevo »Pravljično prodajalno«.
Enotni sitilni obraz letošnjega VIII. Ljubljanskega festivala, ki je v bistvu I. Baletni festival Jugoslavije, krepi tudi zamisel razstave o razvoju jugoslovanskega baleta v organizaciji. Slovenskega gledališkega muzeja in prvega zbora jugoslovanskih koreografov ter baletnih umetnikov, ki bodo v tem krogu obravnavali svojo strokovno umetniško tematiko.
Seveda je povezana delikatna, precizna izvedba programa in vzporednih nallog s smotrnim reševanjem tehničnih nalog, ki se nanašajo na krepitev osvetljevalnega parka, na povsem novo izdelavo odrske plošče in vrsto drugih dopolnitvenih tehničnih rekvizitov.
Vsekakor pomeni nova, stilna zasnova ljubljanskih festivalov prelomno ločnico v njihovi razvojni sliki, pomemben korak naprej v njihovi državni kulturnomanifestacijski veljavi, pa tudi' v širjenju njihovega slovesa čez državne meje.
TOVARNA
KOVINSKE EMBALAŽE
LJUBLJANA
PROIZVAJA VSE VRSTE LITOGRAFIRANE EMBALAŽE — KOT EMBALA20 ZA PRE-HRANBENO INDUSTRIJO, GOSPODINJSKO EMBALAŽO, BONBONIERE ZA ČOKOLADO, KAKAO IN BONBONE TER RAZNE VRSTE LITOGRAFIRANIH IN PONIKLJANIH PLADNJEV. RAZEN TEGA PROIZVAJAMO ELEKTRIČNE APARATE ZA GOSPODINJSTVA KOT N. PR. ELEKTRIČNE PECI.
☆
IZDELUJEMO TUDI PRIBOR ZA AVTOMOBILE IN KOLESA, IN SICER AVTOMOBILSKE ŽAROMETE, VELIKE IN MALE, ZADNJE SVETILKE, STOP-SVETILKE, ZRAČNE ZGOŠCE-VALKE ZA AVTOMOBILE IN KOLESA TER ZVONCE ZA KOLESA. IZDELUJEMO TUDI PLOČEVINASTE LITOGRAFIRANE OTROŠKE IGRAČE.
TouflRnn PIS Q L n IH STROJeU
LJUBLJANA - SAVLJE, telefon 382-255
proizvaja:
ZA PISARNO pisalni stroj »Emona« valj 30 cm — pisalni stroj »Emona«, valj 45 cm — razmnoževalni stroj Tops-Gestetner
ZA DOM pisalni stroj portable »Sava« s plačilom tudi na dveletni potrošniški kredit.
Zastopamo renomira-ne inozemske firme, ki oskrbujejo našo kemično, tekstilno, papirno, gradbeno in druge industrije s surovinami, stroji in orodji ter naše kmetijstvo z umetnimi gnojili in rastlinskimi zaščitnimi sredstvi.
ELEKTRONABAVA"
Podjetje za uvoz elektroopreme in elejktromateriala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije FLIIJ
Ljubljana, Resljeva 18-11
Telefon: .'11-058, riltelegram: l.lektronnbava Ljubljana Skladišče: Črnuče tel. 382-.172
dobavl ja ves električni material iz uvoza in domačega trga
COMMERCE
Zastopstvo inozemskih tvrdk
LJUBLJANA, Dolničarjeva 1
tel. št. 20-761	22-241
20-762 20-763 20-764
V letu 1980 začne Državna založba Slovenije izdajati novo zbirko
Knjige dz te zbirke bodo po vsebini privlačne in napete ter zelo poceni.
V	letoSnji sezoni bodo izšle:
Mihall Solo hov: ČLOVEKOVA USODA
Friedrich Dfirraunatt: SODNIK IN NJEGOV RABELJ
Erich KSstner: UKRADENA MINIATURA Ersklin« Caldvvell: LJUBEZEN IN DENAR Branko Čopič: OSLOVSKA LETA Zana Orey: ŽELEZNA CESTA
Posamezna knjiga bo veljala 200 dinarjev.
Prednaročila sprejema:
LJUBLJANA, MESTNI TRG 26.