kulturno - poMično glasilo

svetovnih in domačih dogodkov
9. leto / Številka 30
V Celovcu, dne 25. Julija 1957
Cena 1.50 Šilinga
Velika zaskrbljenost
V zadnjih tednih se pojavlja v nemškem časopisju velika zaskrbljenost, kdo je komu podlegel, kdo je koga nadkrilil. Po nekaterih poročilih so baje „titokomunisti” prevarili krščansko usmerjeno skupino Slovencev, po drugih poročilih se je menda zgodilo ravno obratno. Posebna politična nevarnost pa menda za vso srednjo Evropo nastaja s povezavo med koroškimi Slovenci in gradiščanskimi Hrvati.
Kolikokrat so isti listi zatrjeval, da koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov itak ni več, da je že do kraja dovršeno „bogohoteno” ponemčenje. Pri letošnji poletni vročini pa so se menda gotovim časnikarjem in tudi politikom zares skisali možgani, kajti zopet so odkrili veliko nevarnost, ki vznemirja sicer tako izredno ..državotvorne” elemente okoli avstrijske FPOc, da ne morejo spati in poskušajo vsaj na ta način kaliti politične vode, ko se jim na druge načine ne posreči več.
Najprej bi hoteli vsem ..zaskrbljenim” jasno povedati, da o kakem nadkriljevanju enih ali drugih ne more biti govora. Temelj za vse politične iC> nastope in ukrepe obeh slovenskih skupin in vodilo za povczavanje med koroškimi Slovenci in gradiščanskimi Hrvati je zgolj člen 7 avstrijske državne pogodbe z dne IS. maja 1955. Ta člen vsebuje „Magno carto” vseh koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov v Avstriji brez ozira na njihove nazorske razlike.
Ta člen nas [»ovezuje in v njenih določbah so utemeljeni vsi skupni koraki.
?rav dobro razumemo, da bi nekateri radi izigravali enega proti drugemu in si potem v kotu smejaU in si meli roke „smo jih pa ie zopet!”
Odločno hočemo poudariti, da kdor zahteva izpolnitev člena 7 državne pogodbe, izvršuje s tem le svoje državljanske dolžnosti in uveljavlja le svoje državljanske pravice. Je res edinstven slučaj na svetu, da hočejo gotovi krogi tiste, ki bijejo trd boj za izpolnitev državne ustave, kajti državna pogodba ie del državne ustave, označevati kot — proti-državne elemente. Tisti pa, ki zabranjujejo izvrševanje državne ustave, so baje „heimattreu”, oni si lahko dovoljujejo celo javne grožnje na račun narodne manjšine, kakor se je zgodilo nedavno na zborovanju nekega „obmejncga odbora”, katerega sestavljajo gotovi funkcionarji OeVP, v Lindenhofu. Tem gospodom se samo čudimo, kajti v resnici so prespali 10 let evropskega političnega razvoja, ker nam se jih bati ni treba.
Kdor še danes misli, da bo na isti način krojil deželno politiko, kakor so krojili pred 20 in 30 leti, ta se zelo moti. Tudi ha imenovanem zborovanju izrečena sumničenja okoli denarja jasno označujejo miselnost navzočih gospodov. Niso se z enim korakom potrudili, da bi popravili le košček škode, ki je bila prizadeta slovenski skupnosti med drugo svetovno vojno, ko so na veliko uničevali naše slovenske kulturne in gospodarske vrednote. Kje je delec povrnjene škode, katero je utrpela naša glavna kulturna ustanova, Mohorjeva družba? Iz brezmejnega idealizma slovenskih ljudi ie bila začeta obnova tega starega kulturnega središča vsega slovenskega naroda. Sedaj, ko se ob največji skromnosti pripravlja „Dom” za študirajočo mladino, pa hočejo ti gospodje, ki dejansko idealizna sploh ne priznajo več, previdno, preko plota namerne nedoločnosti vsevprek olMlolžcvati in groziti.
Edini odgovor, katerega moremo Slovenci na tako podtikavanje dati, je ta, da bo vsak v svojem krogu in tudi vsak v svojem žepu zares segel globoko in bo pomagal, da bodo dobila naša dekleta in naši fantje tak „Dom”, v katerem bodo s pridom in uspehom posvečali vse svoje mlade moči učenju in študiju. Dolžnost vsakogar izmed nas je, da na vse grožnje in na vsa sumničenja damo odgovor z izdatno podporo Dijaškemu domu.
Vse smo morali Slovenci do sedaj zgraditi iz lastnega idealizma in požrtvovalnosti. Letos je prvič v dolgi in bridki zgodovini zapostavljanja dobila slovenska mladina z lastno srednjo šolo iste osnovne pogoje za študij, kakor jih ima nemška mladina in prav zaradi tega je tudi sedaj dolžnost nas vseh, da prispevamo še svoj del, da bo ta mladina tudi-dobro stanovala in bo primerno oskrbljena. To naj bo naša skrb, naši nrprijatclji pa naj si belijo glave, kako bi nam zabranjevali pravice. Mi pa vemo, da jih nam zabranili ne ImmIo mogli.
Težave ameriških čet v tujini
Združene države vzdržujejo venec oporišč v Evropi in Aziji — od Islandije preko Nemčije, Francije, Španije, Italije, Severne Afrike pa do Daljnjega Vzhoda, 'kjer so čete Združenih držav na Japonskem, na Oki-nawi, na Formozi, na Koreji, pogosto edini res zanesljivi stebri sedanjega mednarodnega političnega in vojaškega ravnotežja, kot ga je ustvaril izid druge svetovne vojne.
Ameriška vlada je s prizadetimi državami sklenila vrsto pogodb, ki določajo pravice in dolžnosti njenih vojakov v tujih deželah. Obenem nudi tem državam izdatno gospodarsko pomoč.
Pa kljub temu, da vežejo prizadete države z Ameriko prijateljske in zavezniške pogodbe, njeni vojaki niso nikjer priljubljeni. Vedno znova se pojavljajo incidenti, ki jih izzovejo prestopki posameznih vojakov in splošno razširjena je ne volj a prebivalstva proti tujim vojakom. Na splošno je sicer treba reči, da se vojaštvo korektno obnaša.
Po drugi strani je res, da vojaki niso nekaki angelčki in verjetno nikoli ne bodo.
Pred kratkim so izbruhnili na Formozi siloviti nemiri radi nekega ameriškega podčastnika. Ta je zalotil nekega Kitajca, kako je skozi špranjo opazoval podčastnikovo ženo pri kopanju ih ga na mestu ustrelil.
Podoben primer sedaj sodijo na Japonskem. Tam je neki vojak po neprevjdnosti ali malomarnosti ustrelil neko žensko, ki je pobirala v’ bližini nekega vojaškega vež-bališča prazne izstrelke. Tudi med francosko in ameriško vlado je nastal spor radi nekega ameriškega vojaka, ki je v prepiru zabodel nekega Francoza.
V smislu pogodb, sklenjenih med Združenimi državami in prizadetimi tujimi vladami, kjer se nahajajo ameriške čete, sodijo prekršitve zakonov, ki so jih zgrešili ameri-
ški vojaki v izvrševanju svoje vojaške dolžnosti, ameriška vojaška sodišča, a za vse ostale prekršitve'so pristojna sodišča prizadete države.Toda pogosto nastanejo spori pri tolmačenju, kdaj je vojak v službi in kdaj ne. In končno, kar je najvažnejše, prebivalstvo „gostiteljških” držav nima zaupanja v ameriško sodstvo, češ da sodniki verjamejo le svojemu človeku. Se razume, da bi lahko isto trdili ameriški vojaki glede sodišč „go-stiteljskih” držav.
Razburjenje v Ameriki
Ameriška vlada je vojaka na Japonskem prepustila sojenju japonskim sodiščem. To pa je zopet izzvalo vihar ogorčenja v Ameriki, kjer so starši in prijatelji zahtevali pred ameriškimi sodišči, da ima on kot Amerikanec po ustavi pravico, da ga sodijo ameriška sodišča. Vrhovno ameriško sodišče je pritožbo sicer zavrnilo, toda nekaj senatorjev, ki se jim gre za popularnost pri volilcih, je v „Kongresu” (ameriškem parlamentu) predložilo zakonske osnutke, po katerih vlada ne bi smela prepuščati ameriških vojakov sodiščem tujih držav. Ti predlogi so padli v vodo šele, ko je predsednik Eisenhorver posegel vmes in izjavil, da bi tak zakon primoral vlado, da opusti vsa tuja oporišča in odpokliče vse čete. S tem bi pa zgolj spravila iz ravnotežja sedanji svetovno'politični položaj in resno ogrozila varnost Združenih držav.
Svojčas je bilo tako, da so vojake sovražili, ker so se ponavadi „preživljali” iz zalog zasedenega ozemlja. Ameriški vojaki tega ne delajo, nasprotno, trošijo na veliko svoje dolarje, in pogosto jih prav to dela nepopularne v očeh revnejšega prebivalstva „gostiteljskih” držav. Tuji vojaki niso nikdar v nobeni deželi bili dobrodošli gostje.
..Tovariški sestanek pri čaju"
je imenoval londonski „Times” poročilo o presenetljivem srečanju, ki se je odigralo nekega popoldneva v prejšnjem tednu v neki poletni vili v okolici Moskve.
Tajnik sovjetske komunistične stranke Hruičev in ministrski predsednik Bulganin sta s člani centralnega komiteja stranke sprejela dva, zadnje čase redka obiskovalca: prvega in drugega podpredsednika jugoslovanske vlade Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankoviča. Obenem so se v vili pojavili: Todor Živkov, prvi mož v Bolgariji, in Enver Hodia, ministrski predsednik Albanije. Sestanka se je udeležil tudi stari finski komunist Kuusinnen.
Bolj pisane družbe kljub dejstvu, da so vsi udeleženci pristaši komunizma, ne bi bilo moč'spraviti skupaj. Od leta 1948 naprej so bili bolgarski in albanski komunisti po navodilih iz Moskve najbolj vneti napadalci sedanje jugoslovanske vlade. Spor je bil totalen, tako na ideološkem, kot tudi na gospodarskem in političnem po-
lju. Žolčni napadi so prešli tudi v osebna zmerjanja. Uradno poročilo pravi, da se je ta sestanek vršil V »družabnem duhu” in da so mu prisostvovale soproge imenovanih tovarišev.
Rezultati tega sestanka so zaviti v temo, ker nihče od prizadetih ni novinarjem podal kakih izjav. Kardelj in Rankovič sta odpotovala na švedsko, ostali udeleženci moskovskega sestanka so pa tudi odšli po svojih poteh.
V avstrijskem časopisju so se pojavile vesti o možnosti oživitve starega načrta komunistične podonavske federacije, k*i bi naj popolnoma plezal komunistične države v Podonavju in sicer bi naj bil prvi korak ožja povezava rried Bolgarijo in Jugoslavijo.
Vendar so poročila jugoslovanskega časopisja o tem sestanku jako pičla, a pariški dnevnik »France Soir” ve povedati, da čajanka v moskovski vili ni rodila uspehov, ki sta si jih želela Hruščev in Bulganin.
-KRATKE VESTI —
PRESTOLONASLEDNIKA JE DAL ZAPRETI ministrski predsednik v Tuniziji, Habib Bourghuiba. Princ je obtožen, da je hotel povoziti s svojim avtomobilom nekega policista. Stari bej, vladar Tunisa, ni mogel ničesar pokreniti za sina, ker je njegov vpliv na državne posle po odhodu Francozov zelo upadel in sedaj v deželi ni več francoskih čet, ki bi ga držale na prestolu. Računajo, da bo Bourghuiba v kratkem oklical republiko.
NOVO TABORIŠČE ZA BEGUNCE je bilo zgrajeno v Solnogradu in ga je minuli teden slovesno izročil svojemu namenu notranji minister Heltner. Zgrajeno je. bilo z ameriškim denarjem. Tri 'velike zgradbe morejo sprejeti okrog 600 beguncev', 'ki Čakajo na izselitev. Poslopja so zgrajena tako, da jih je moč zlahka preurediti v družinska stanovanja. Po rešitvi begunskega vprašanja preidejo stavbe v last deželne vlade in so namenjene za stanovanja beguncem, ki se iz zdravstvenih razlogov ne bodo izselili.
PREKUCNIL SE JE AVTOMOBIL bivšega belgijskega kralja Leopolda v bližini italijanskega letovišča Gortina d’ Ampezzo. Avtomobil, ki ga je vodil bivši kralj sam, je na mokri cesti zdrsnil ter se trikrat preobrnil, dokler ni končno obležal na neki njivi. Veliki voz znamke Cadillac je bil popolnoma razbit, toda potnikom se ni nič hudega zgodilo. Med njimi je bila tudi kraljeva druga žena, princesa de Rhety. Leopold nima sreče z avtomobili, kajti leta 1935 je pri podobni nesreči blizu Ženeve v Švici bila na mestu mrtva njegova prva žena kraljica Astrid.
IZTIRIL JE BR^ZOVLAK PARIZ -NIZZA, pri čemer je bilo 21 oseb mrtvih, a 80 težko ranjenih. Vlak je bil poln potnikov, ki so se bili namenili na »Sinjo obalo” na počitnice. Na neki mali postaji je bila kretnica napačno postavljena in vlak je s polno brzino zavil na stranski slepi tir ter se je v naslednjih sekundah 8 vagonov prekucnilo. Reševalci z avtomobili in helikopterji so kmalu prihiteli na kraj nesreče ter po zemlji in po zraku odvažali ranjence v bližnje bolnice.
NA TEKMOVANJU ZA »MIS SVETA” v Miami Beach (USA) je bila odkrita velika sleparija. Neka 18-letna tekmovalka, ki je izjavila, da je neporočena deklica, in je že prej dosegla naslov »Mis Amerika”, je hotela nastopiti tudi na tem tekmovanju za »najlepšo dekle na svetu”. Toda nekdo je odkril, da je poročena, in sicer že v drugič ter da ni stara 18, ampak 21 let in da ima že dva otroka. Tekmovanje je bilo razveljavljeno in podjetna gospa, katere mož, nek podčastnik ameriške vojske, ki ni za njeno avanturo ničesar vedel, je morala vrniti bogata darila (v oblekah in v denarju). Baje se je ob slovesu od kovčkov novih oblek razjokala.
Podtalni boj med prijatelji za arabski petrolej
Dunajski parlament je šel na »zaslužene” počitnice, da se pošteno odpočije od vseh naporov minulega zasedanja. Nismo pa pozabili, da nam je 17. oktobra 1956 (kmalu bo obletnica) dal zunanji minister dr. Figi ob navzočnosti vsega ministrskega odbora, kot predsednik tega odbora za izvršitev člena 7 državne pogodbe, svečano zagotovilo, da bo parlament v najkrajšem času izglasoval vse potrebne zakone, a da bodo še pred tem zastopniki manjšin dobili vse v poštev prihajajoče osnutke na vpogled, da tudi oni zavzamejo svoje stališče. Ta pravica nam pritiče, ker člen 7 določa zaščito manjšin in je jasno, da je za vse ukrepe potreben tudi pristanek upravičenca. Danes pa le ugotavljamo, da predsednik tega odbora, g. zunanji minister dr. Figi, dane besede ni držal, da parlament svoje dolžnosti ni izvršil.
Upor je izbruhnil nenadoma v O m a -n u , malem sultanatu na Arabske m polotoku. Je to puščavska deželica, ki šteje komaj pol milijona povečini nepismenih in bosih, svojemu sultanu doslej vdanih Arabcev. Minuli teden pa je glavno mesto Nizwo nenadoma napadlo 1500 bojevnikov plemen, ki so se uprla svojemu vladarju. Sultan ima samo 400 mož broječo telesno stražo, ki bi se morala kaj kmalu vdati upornikom, da nista naglo prihiteli na pomoč dve angleški križarki, kajti sultan je star prijatelj Angležev. Njim je tudi dal izključno koncesijo za izkoriščanje petrolej-
skih vrelcev, ki so med najbogatejšimi v Perzijskem zalivu. Radi nemirov v Omanu se je pojavila napetost med Angleži in Ame-rikanci, kajti v Londonu sumijo, da so agenti velikih ameriških petrolejskih koncernov naščuvali in oborožili upornike v Omanu s pomočjo kralja Ibn Sauda. Sultanat Oman meji na Saudsko kraljestvo. Pač pa so diplomatski krogi v Londonu in Washingtonu izrazili upanje, da bodo spor uredili »interno”, to je med petrolejskimi družbami obeh sicer prijateljskih držav. Koliko bo pri tem ostalo za upornike, ki so šli za druge po kostanj v žerjavico, pa bomo videli.
Politični teden
Po svetu ...
Maratonski tek
postajajo razorožitveni razgovori v Londonu, kjer se člani posebnega razorožitvenega odbora sestajajo že dolge mesece in si izmenjujejo predloge.
Predlogov je bilo že mnogo, a sporazuma doslej še nobenega. Vedno pride kaj vmes in ko že izgleda, da utegne le priti do zaželenega sporazuma o razorožitvi, se v zadnjem trenutku vedno nekaj zatakne in smo spet tam, kjer smo bili prej. Da si razorožitev vse države iskreno želijo, ni dvoma, kajti sedanja obrožitvena tekma požira milijarde in nalaga narodnim gospodarstvom posameznih držav težka bremena. Toda kakor ne manjka dobrih namenov in celo želje (in to v obeh svetovnih taborih) po razorožitvi, pa ni medsebojnega zaupanja.
Spremembe v Moskvi so nekoliko zavrle potek razgovorov v Londonu, kajti sovjetski delegat Zorin je moral čakati na nova navodila. Z ozirom na to, da je Hruščev obdolžil v nemilost padlega Molotova tudi krivde za „hladno vojno”, so nekateri nepoboljšljivi optimisti na zapadu upali, da bo po uveljavitvi novega kurza v Moskvi postal tudi Zorin v Londonu spravljivejši. Toda po nekajdnevnem premoru se je minuli petek Zorin znova oglasil k besedi, a ni povedal nič novega.
Se razume, Sovjeti in Artierikanci želijo zmanjšanje staleža svojih vojnih sil, toda gre se pri milijonskih vojskah za le nekaj stotisoč mož, s čimer bi prihranile države ndkaj denarja, a ne bi v bistvu prav nič zmanjšale vojaške sposobnosti svojih oboroženih sil.
Sovjetski doki v Sredozemlju, zapora Vladivostoka
Med lepimi predlogi o znižanju vojaških sil pa je minuli teden skozi Dardanele priplul velik sovjetski „suhi dok”, ki je baje namenjen za neko pristanišče v Albaniji. Po vsej verjetnosti bo služil za okrepitev kake sovjetske podmorniške postojanke ob albanski obali. Istočasno pa so sovjetske pomorske oblasti zaprle glavno pristanišče na Pacifiškem oceanu, Vladivostok. Obenem so premaknile za nekaj desetin milj na visoko morje črto svojih teritorialnih vod. Tuje ladje, ki bodo hotele pristati v Vladivostoku, bodo morale imeti zato posebno dovoljenje sovjetskih pomorskih oblasti. Obenem je tudi prepovedan prelet omenjenega predela z letali.
V puščavi v Nevadi (USA) pa so strokovnjaki preskusili novo atomsko bombo, ki se je nahajala v glavi posebne rakete. To raketo je izstrelilo neko letalo med poletom. Poskus je po poročilu ameriške atomske komisije dobro uspel.
Na Madžarskem trkljajo glave
Madžarsko vrhovno sodišče je potrdilo novih sedem smrtnih obsodb mladih upornikov, ki šo se v minulem oktobru v mestu Miskolc udeležili revolucije. Tudi koncentracijska taborišča se polnijo. Časopisje svo-
Simon Gregorčič
Minulo soboto in nedeljo je obiskal Koroško pevski zbor „Lojze Bratuž” iz Gorice. V St. Janžu in št. Jakobu v Rožu ter v Šmihelu v Podjuni je zapel obširen program pesmi različnih slovenskih skladateljev, ki se naslanjajo na besedilo poezije Simona Gregorčiča, „goriškega slavčka”.
Nekje v šestdesetih letih minulega stoletja je poletnega dne prejel prof. Anton Ja-netič v Celovcu, urednik slovenske revije Slovenski glasnik”, po c. kr. pošti droben zavitek iz Gorice. Vseboval je vrsto pesmi mladega abiturienta Simona Gregdrčiča, ki je poletne počitnice uporabil zato, da je zbral svojo mladostno pes?iiško letev ter jo poslal uredniku tedanje osrednje slovenske književne revije.
To je bil prvi korak Simona Gregorčiča v slovensko slovstvo; ni slučaj, da se je go-riški Slovenec Gregorčič obrnil na koroškega Slovenca Janežiča. Dokaz, da smo že takrat bili slovenski bratje duhovno tesno povezani.
V'prvem šopku Gregorčičevih pesmi, ki nosijo značilni naslov: ,Jskrice domorodne”, ki spadajo med njegove najlepše ustvaritve, kot: Naša zvezda, Mo-
bodnega sveta pa protestira proti krvavim policijskim metodam.
Koncentracijska taborišča — tudi na Zapadu
Mladi francoski ministrski predsednik Bourges-Maunourry je minuli teden izbojeval v parlamentu veliko zmago. Z znatno večino mu je ljudsko zastopstvo dalo zaupnico in odobrilo njegove predloge.
Eden izmed teh predlogov daje policiji pravico, da zapira sumljive osebe v koncentracijska taborišča in sicer za dobo do 21 dni, nadalje sme izvrševati hišne preiskave ponoči.
Ta pooblastila se nanašajo tako na Francijo kot na njene 'kolonije, to je predvsem na Alžir. Je to prvič v zgodovini „tretje republike”, da dobi vlada taka pooblastila v mirnem času. Je pa to tudi znamenje, kako brezupen je položaj v Alžiru. S sedanjo francosko vlado in njenimi metodami ni nihče zadovoljen, tudi tisti ne, ki so zanjo glasovali. Za radikalne elemente je premalo odločna, zmerneži pa proglašajo njene metode v Alžiru za barbarske. Sprašujejo se, kakšna bo odslej razlika med Francijo in Madžarsko: v glavnem v tem, da je v Franciji doba bivanja v koncentracijskih taboriščih omejena na določen čas, a na Madžarskem lahko traja nedoločeno dobo.
... in pri nas v Avstriji
Ministrski odbor za konkordat
Na Dunaju je bil sestavljen nov ministrski odbor, ki bo obravnaval vprašanje konkordata med državo in katoliško Cerkvijo. O konkordatu, ki je bil leta 1934 sklenjen med tedanjo (Dollfussovo) avstrijsko vlado in Sv. stolico, zastopajo pravniki obeh glavnih strank nasprotujoča si stališča. Socialisti odrekajo tej pogodbi sleherno veljavnost, dočim stoji Ljudska stranka (OeVP) na stališču, da je pogodba načeloma popolnoma veljavna, pač pa bi treba bilo nekatere njene določbe prilagoditi novim razmeram. Kljub temu načelnemu stališču pa se tudi OeVP pri uveljavljenju te pogodbe ni ravno pretegnila, ker so se nekateri njeni vplivni člani „nacionalne” in „liberalne” preteklosti prej nagibali k socialističnemu stališču kot k stališču svoje lastne stranke.
V zadnjem času pa so prvaki socialistične stranke s podkanclerjem dr. Pitter-mannom na čelu pokazali spravljivejše stališče do konkordata in tako je to vprašanje, ki že dolga leta teži avstrijsko notranjo in zunanjo politiko (Sv. stolica stoji slej ko prej na stališču veljavnosti konkordata) prešlo sedaj v morda odločilno fazo.
Parlament gre na počitnice
Parlament na Dunaju je minuli teden zaključil pomladansko zasedanje. Na zadnji seji so poslanci sklenili, da rentnikom, ki prejemajo rento zaradi nezgode, pripada odslej tudi božična (trinajsta) plača, kakor vsem ostajim. Sklenili so na isti seji tudi zvišanje rent vojnim invalidom. To so bili sklepi, ki dajejo poslancem dobro legitimacijo za počitnice. Ker pa je še nerešenih precej vprašanj, bodo parlamentarni podod-
jo srčno kri škropite. Zjasni zvezde mu temne, Bratje v kolo se vstopimo, Eno devo le bom Ijtibil, in druge.
Simon Gregorčič (rojen leta 1844) se je po maturi odločil za duhovski stan. Dovršil je bogoslov?ie študije in bil v Gorici posvečen za duhovnika. Prva kaplanska služba ga je pripeljala v planinski Kobarid, kjer je našel v dekanu Jekšetu dobrega in uvidevnega predstojnika, a v tamošnjem notarju Ign. Gruntarju pa najboljšega osebnega prijatelja. Vse tri pa je družila velika ljubezen do slovenskega naroda. V Kobaridu je nastal venec Gregorčičevih najboljših pesmi, obenem pa je mladi kaplan prizadevno deloval kot dušni pastir in ljudski prosveti-telj. Kasnejša življenjska pot ga je povedla v Rihenberk v sončni vipavski dolini, toda gorskega sina je vleklo vedno „nazaj, v planinski raj”. Preko Gradišča ga je končno življenjska pot privedla v Gorico, kjer je leta 1906 legel v prezgodnji grob.
Pokopali so ga v Vršnem pri Kobaridu, sredi mogočnih gorskih orjakov, ki jih je tako ljubil.
Simon Gregorčič je bil mehka pesniška duša. Njegove pesmi so otožno lirične, osebno premišljajoče in izpovedne. Preveva jih globoka vera, ljubezen do naroda in solju-
bori delali tudi v počitnicah. Enako kakor na Dunaju državni zbor je tudi na Koroškem deželni zbor pometal.
Razburjenje v deželnem zboru
Med drugim so zopet soglasno apelirali na zvezno vlado, da dodeli Koroški potreb-' na denarna sredstva, ki jih dežela rabi, da dohiti v svojem gospodarskem načrtovanju ostale zvezne dežele. To pesem smo slišali že čestokrat in sami najbolje vidimo, kako so ravno južni kraji dežele zapostavljeni, vendar so do sedaj bili apeli in upi zastonj. Na drugem mestu prinašamo nekaj odstavkov iz tozadevne resolucije koroškega deželnega zbora.
Najbolj je^razburil deželni zbor zakonski osnutek o davku na prenočevanje tujcev na Koroškem. Socialisti so kot predlagatelji tega zakona zatrjevali, da sta se obe stranki v tem zakonu temeljito posvetovali in se zedinili na predloženi osnutek. Zato so socialisti pričakovali, da v deželnem zboru ne bo težav in da bo tudi tam ta osnutek več ali manj soglasno sprejet. Že nekaj dni prej pa so se v desničarskem časopisju pojavili ostri protesti nekaterih zastopnikov tujskoprometnih občin oziroma tujskopro-metnih podjetij.
Ker je bilo slišati, da nameravajo tujsko-prometna podjetja uprizoriti javno demonstracijo pred deželnim zborom, je na dan, ko bi naj deželni parlament sklepal o tem predlogu, v okolici deželne palače mrgolelo policajev v uniformi in v civilu. Do demonstracij pa ni prišlo, ker je deželni zbor pod tem pritiskom odstavil omenjeni osnutek z dnevnega reda. Socialisti pravijo, da so predstavniki meščanskih strank zavzeli nepopustljivo stališče pod vplivom „ulice”, čeprav vedo, da je ta zakon potreben v interesu dežele. Računajo tudi, da ga bo kasneje, ito se bo atmosfera nekoliko ohladila, moč spraviti pod streho. Vendar takrat bo že jesen v deželi, tujcev pa ne več.
Sporni zakon predvideva posebno takso na nočnine v znesku od 1 do 3 šilinge dnevno. Tujsko prometna podjetja, katerim so se priključili tudi župani prizadetih občin, ta davek odklanjajo, češ da bo podražil cene in s tem odgnal tujce drugam. Po drugi strani so pa letos hotelirji kar sami znatno zvišali cene, za 10 do 40 šil., kar je celo sta-
iiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMimiiiiiini
Izredna priložnost za ogled razstave G. A. Kosa v Celovcu
Kot smo že poročali, razstavlja te dni svoja dela v Umetniškem domu v Celovcu (Kiinstlerhaus) Gojmir A. Kos, eden izmed najpomembnejših sodobnih slovenskih in jugoslovanskih slikarjev.
Ker celovški »Kiinstlerverein«, ki to razstavo prireja v okviru kulturne izmenjave med Slovenijo in Koroško, iz doslej nepojasnjenih razlogov nanjo ni povabil domačih, to je koroških slovenskih kulturnih krogov, se je prof. Kos, ki v svojih delih uporablja tudi koroško motiviko, radevolje stavil na razpolago, da osebno vodi in razlaga svoja dela koroškim Slovencem. Opozarjamo vse rojake na to izredno priložnost.
Ogled bo v soboto dne 3. avgusta ob 16. uri (ob 4. uri popoldne) v »Kiinstler-haus-u« (poleg gledališča).
di. Njegov verz gladko teče, besedam zna izvabiti opojne zvoke.
Življenjska pot Simona Gregorčiča ni bila posejana z rožicami. V dobi slovenskega narodnega in političnega prebujanja so se razvneli tudi ostri notranji boji, ki so razdvojili duhove. V ta boj je bil tudi on sam vključen, vendar njegova čustvena pesniška narava ni bila dovolj odporna ostrinam svojega časa. Takrat je dr. Mahnič obenem s potrebno svetovno nazorno razjasnitvijo na Slovenskem xmesel tudi v ocenjevanje književnosti stroga dogmatična merila, ki so s svojo rezkostjo prizadela čustvenega in dobronamernega pesnika. Toda prav čas je marsikatero tedanjih preostrih sodb kasneje izgladil in prisodil Gregorčiču častno mesto, ki mu v slovenski poeziji gre. A končni , sodnik, narod, ga je vzljubil in številne njegove pesmi so ponarodele.
Radi jih pojemo povsod, pa „naj nas Soča je zibala, dravski ali savski tok”, kot pravi pesnik sam. Iti svojo pesem je primerjal srčni krvi, ki jo je razdajal vsej gorko ljubljeni slovenski domovini, ki:
„Lepše ni je v okrogu zemlje mila, ljuba je. tako, da jo zlati zor objemlje, da smehlja se ji nebo.”
tistično dokazano. Spričo tega je pomen novega davka že stopil bolj v ozadje. Sicer pa je vprav radi zvišanih cen dotok turistov v deželo manjši, kot so pričakovali.
Bel jaški sejem
se je končal, vendar ni slišati baiš najugodnejših sodb o njem. Tako razstava kot tudi veselica sama sta letos slabše uspeli kot v preteklih letih. Splošno mnenje je, da bi bilo bolje, ako bi Beljačani ostali pri svojem tradicionalnem sejmu, a z razstavami pa ne poskušali konkurirati celovškemu velesejmu.
V političnem pogledu smo pa v obeh mestih v predvolilni dobi, kajti oba mestna sveta sta že odstopila in so za 6. oktobra razpisane nove volitve. Celovški župan, socialist g. Graf, je že izjavil, da ne namerava več kandidirati in sedaj Celovčani ugibajo, koga bo stranka postavila na njegovo mesto.
SLOVENCI
dama in po sneia Protest slovenskih visokošolcev na Goriškem
Predstavniki vseh slovenskih visokošolskih organizacij v Gorici so poslali italijanski vladi in parlamentu svoj odločen protest proti osnutku zakona o slovenskem šolstvu za našo manjšino v Italiji. Zahtevajo, da parlament zavrne sedanji osnutek prosvetnega ministra Rossija, ki so ga slovanske po-litično-predstavniškc in pedagoške organizacije že odklonile, ker utesnjuje pravice manjšine. Listina nosi podpise predstavnikov Slovenskega katoliškega akademskega društva, Akademskega kluba in aka-demsko-srednjcšolskega društva „Simon Gregorčič”, vsi v Gorici.
J
Novomašniki v Ljubljani in Mariboru
Na praznik sv. Petra in Pavla so bili posvečeni v ljubljanski stolnici naslednji diakoni ljubljanske škofije za duhovnike: Čopar Anton iz Šmartna pri Litiji, Kos Ivan iz Ribnice, Kuster Franc iz Šenčurja, Lavrič Janez iz Ljubljane, Oražem Franc iz Sodražice, Perme Miroslav iz Ljubljane, Rozman Franc iz Dupelj, Tomazin Janez iz Tržiča, Tršinar Rudolf iz Ljubljane. Istega dne so bili v ljubljanski stolnici še trije redovniki iz frančiškanskega reda posvečeni za duhovnike naslednji diakoni lavan-ob Ščavnici, Jakob Bijol z Bleda in Hugolin Žveg-lič iz Novega mesta. Obenem sta bila posvečena za duhovnika tudi dva diakona iz goriške apostolske administrature: Crnilogar Otmar iz Šebrelj in Pivk Franc iz Črnega vrha nad Idrijo.
Tudi v Mariboru so na praznik sv. Petra in Pavla imeli duhovniške posvetitve. V stolnici so bili posvečeni za duhovnike naslednji dijakoni lavantinske škofije: Božank Alojzij iz Prevalj na Koroškem, Kolšek Friderik iz Vojnika pri Celju, Obran Franc iz Sv. Marka ni/e Ptuja, Pangerl Viljem iz Vojnika pri Celju, Panič Martin iz Ljutomera in Tovšak Jožef iz Št. lija pod Turjakom.
..Cigani, janičarji in Jurij Kozjak"
je nemški naslov znanega ljudskega romana slovenskega klasika Josipa Jurčiča, ki je te dni v okusni opremi izšel pri založbi Joscf Habbel v Regensburgu. Gladko tekoči prevod v nemščino je oskrbel č. g. Ferdinad Kolednik. Knjiga stane broširana DM 4.50, vezana v polplatno pa DM 6.50 (27 oz. 39 šil.). Naročite jo lahko tudi preko pisarne Mohorjeve družbe v Celovcu.
Občni zbor Slovenskega planinskega društva v Argentini
Po vojni sc je znatno število Slovencev naselilo v argentinski pokrajini Patagonija, kjer se nahajajo visoke gore in je podobna slovenski Koroški in Gorenjski. V ondotnem letovišču Bariločc so na iniciativo dr. Vojka Arka ustanovili lastno planinsko društvo. Imenovali so ga »Slovensko planinsko društvo”, kot sc je ta organizacija imenovala že v domovini. Kmalu so začenjali prihajati v Bariloče tudi slovenski rojaki iz drugih predelov širne Argentine, posebno iz Buenos Airesa, da v osvežujočem planinskem okolju pozabijo na moreče skrbi brezkončno ravne pampe ter velemestnega dirindaja. Bariloški Slovenci so si zgradili tudi lastno kočo »Planinski stan”, v katerem je bil minuli mesec občni zbor SPD.
Kot izhaja iz poslovnih poročil odbornikov, je bila skrb odbora v minulem poslovnem letu posvečena izboljšavi opreme koče ter so člani poleg znatnega denarnega prispevka tudi z lastnim delom na terenu pripomogli k olepšavi tega slovenskega doma med argentinskimi planinami.
Poleg bariloške sekcije deluje živahno tudi sekcija istega društva v Buenos Airesu. Izvoljen je bil novi odlror, ki mu načeluje g. Lojze Grzetič, tajnik je g. Peter Arnšek, a blagajnik dr. Vojko Arko.
S £ y ki čakajo na primernega ženina
Ne mine mesec, da ne bi časopisje poročalo o kaki kraljevski poroki, toda povečini so to sinovi in hčere vladarjev brez prestolov, ki stopajo v zakonski stan. Posebno Francija je postala v zadnjih desetletjih zatočišče strmoglavljenih monarhov.
V tej državi cerkvena poroka (podobno i,ot pri nas) nima civilne veljave, zato morajo ti pari opraviti tudi civilno ceremonijo pred pristojnim županom, ki je ob takih priložnostih, kot pač določajo prepise, opasan z revolucionarno trobojnico, simbol upornikov, ki so zrušili francoske kralje pred več kot dvema stoletjema. Z vsako vojno tega stoletja se je zrušilo nekaj prestolov in sedaj gredo že v ducate vladarske družine, ki so v izgnanstvu. Toda čeprav marsikaterega bivšega kralja teži domotožje, se sicer radi svoje usode nimajo kaj preveč pritoževati. V pričakovanju katastrofe so namreč kraljevske družine pravočasno naložile velike kapitale v inozemstvu in jim pto ni treba biti v skrbeh za vsakdanji kruh. Zato so poroke med temi družinami zelo pogoste in ne predstavljajo posebnih političnih problemov.
Tako se ženijo med seboj pripadniki bivših vladarskih hiš, katerih nekdanje države so si bile (ali pa so še), v najhujših sporih. Pač znamenje, da ne računajo več s povratkom na prestol.
Ljubezen v nasprotju
z državnimi interesi
So v tem mnogo na boljšem od članov vladajočih rodovin. Tam namreč pri izbiri zakonskega druga igra glavno vlogo »državni interes”, politične kombinacije, pred katerimi se umakniti srčne želje prizadetih. Znamenita zgodba o ^nesrečni ljubezni angleške princese Margaret Rose, ki se je zaljubila v svojega pribočnika, letalskega polkovnika Townsenda, a se mu je radi »državnih interesov” morala odpovedati, je po vsem svetu zbudila sočutje z nesrečnim dekletom, čigar zali obraz postaja iz leta v leto resnejši.
Poleg nje pa je še cela vrsta mladih in, čednih princesk med 17 in 20 letom željno ozira za pravljičnim princem, ki bi seveda naj bil lep, obenem pa »stanu primeren”, ter jih popeljal pred poročni oltar. Toda vsem se želje ne bodo izpolnile, kajti v kraljevskih družinah je več deklet kot fantov. In povrh tega ni zadosti, da je všeč romantični kraljični, ampak predvsem gospodu ministrskemu predsedniku, ki je pa kjot politik suh in trd realist.
»Zdi se mi, da je strašno biti princesa,” je nekoč potožila Ranghild, hčerka norveškega prestolonaslednika. »Vsi mislijo, da sem nekaj posebnega in nihče se mi ne upa približati.” čez nekaj časa se je naveličala te blesteče samote, se odpovedala kraljevskim pravicam in poročila nekega bogatega brodarja, lastnika ene izmed največjih pomorskih družb na svetu. Sedaj živi kot gospa Lorentsen v razkošju, ki je bolj kraljevsko kot na njenem rodnem kraljevskem gradu, v lepi palači v Riu de Janeiro. Dela, kar hoče in vsak teden telefonira svoji setri Astrid, ki se kot »prva gospa dežele” dolgočasi na kraljevskem gradu v Oslu.
Astrid se je na univerzi v Oxfordu na Angleškem pripravljala na doktorat iz narodnega gospodarstva. Toda morala je po smrti svoje matere prekiniti študije in nastopiti svojo »državno dolžnost” ob strani
ovdovelega očeta.Obiskovati mora šole, bolnišnice, »krščevati” ladje, držati nagovore, božati otroke, sprejemati tuje diplomate, skratka življenje ji je razdeljeno na stvari, ki jih mora in na tiste, ki jih ne sme delati. Visokorasla, 25-letna »trpko-lepa kraljevska hčerka”, kot je imenujejo, po mišljenju nikakor ni prevzetna na svoje plemstvo; kljub temu je morala obljubiti očetu, da bo iz »državnih interesov” poročila samo kakega princa. V prostem času se bavi z žganjem keramik in čaka na primernega ženina.
še težja bo pa izbira za 17-letno dansko princeso Margaretho, ki je kljub nekoliko potlačenemu nosku prav čedna deklica. Pri svojem ljudstvu je zelo priljubljena, kajti s posebnim plebiscitom je bila izvoljena za prestolonaslednico. S svojima obema sestrama je zrasla na gradu Amalienborg v tišini družine, ki bi jo lahko kljub kraljevskemu dostojanstvu imenovali meščansko. S kolesom se je vsak dan vozila v bližnjo javno ljudsko šolo. Je zelo nadarjena za glasbo in navdušena za gledališče. Sodelovala je pri otroških predstavah, vendar ne v vlogah princese. Najljubša ji je bila vloga svinjske pastirice. Sedaj se šola naprej v nekem internatu na Angleškem. Za to dekle, ki bo nekoč kraljica najstarejšega kraljestva v Evropi, bo izbira ženina zelo težka. Kajti poleg privoljenja staršev bo moral poroko odobriti tudi parlament. Ponavadi so doslej številne nemške prinčevske rodovine »dobavljale” soproge kraljicam, začenši od znamenite angleške kraljice Viktorije pa do sedanje nizozemske kraljice Julijane. Tudi soprog sedanje angleške kraljice Filip Edinburški je nemškega pokoljenja (izvira iz rodovine Battenbergov, ki se je v prejšnjem stoletju preselila v Anglijo.) -Vendar so spomini na zadnjo svetovno vojno, ko so nemške vojske preplavile in zasedle Dansko, še neprijetno živi, zato imajo to pot brezposelni nemški princi bolj malo izgledov na Danskem.
„Močna“ princesa z lepo doto
še ena bodoča kraljica, in sicer nizozemska prestolonaslednica Beatrix, si grize prste ob misli, kako bo prišla do primernega moža. Okroglolična, ne ravno zelo vitka deklica, je vzor ženske lepote za holandske pojrtie. Kot študentka sociologije (družboslovja). je bila tudi sicer zelo družabna in prijazna princesa med svojimi študijskimi kolegi brez razlike stanu zelo priljubljena. Pravijo, da radi vidi princa Henrika Hessenskega, sina nemškega očeta in italijanske matere (princese Mafalde), ki preganja svoj čas kot slikar. Pa pravijo, da so princu všeč vitka dekleta in je zelo izbirčen glede obleke. Se pač vidi, da je doraščal v Italiji. Toda Trix, tako imenujejo prijatelji princeso, ne polaga posebne važnosti na obleko. Sicer pa dobiva Trix že sedaj mesečno apanažo (plačo) v znesku 25.000 goldinarjev, vsekakor dobra partija in j;i izbirčni princ le utegne premisliti.
Pariški grof, uradni pretendent na francoski prestol, ima enajst otrok. Svojo
najstarejšo hčerko, 25-letno Izabelo, posebej vzgaja za »kraljevski poklic”. Lepa, temnolasa deklica, s prav francosko prefinjenim okusom za lepe obleke, je že od nekdaj veljala za nevesto mladega belgijskega kralja Baudoina. Toda pravijo, da je mladi kralj zelo boječ, in povrh tega še bolehen. Pred kratkim so se pa pojavile govorice, da jo bo zasnubil 19-letni španski princ Don Juan Carlos, ki bo nekega dne postal kralj v svoji deželi. Toda prej bo moral počakati, da umre sedanji španski državni poglavar general Franco, ki je kljub precejšnji starosti in burnemu življenju še precej čil in krepak. Vsekakor pa velja Juan Carlos sedaj za najboljšo »partijo” med kraljeviči.
»Princeso s povešenimi očmi pa imenujejo 17-letno Zofijo, hčerko postarnega grškega kralja in kraljice Friderike. Princesa je zelo plašna, pravo nasprotje svoje podjetne in živahne matere. Sofija obiskuje šolo za nego dojenčkov v bližini Aten. Vsaj nekaj praktičnega za življenje.
Dveletna preizkušnja
Iz ljubezni bi se rada poročila 23-letna švedska princesa Margaretha, najstarejša izmed treh prikupnih hčera švedske kraljevske rodovine Bernardotte. Ko je pred kratkim obiskovala šolo za bolniške strežnice v. Londonu, se je zaljubila v nekega mladeniča, ki igra na klavir v nekem nočnem zaba-
Vodstvo celovške radijske postaje je izdalo letno poročilo za poslovno dobo 1956. Iz njega posnemamo nekaj številk in podatkov o delu ustanove, ki zavzema eno izmed prvih mest med sredstvi za obveščanje javnosti, obenem pa postaja čimdalje pomembnejši kulturni faktor.
Poslušalcem na Koroškem so na razpolago 3 program.!, ki vsebujejo deloma produkcije dunajske oddajne 'postaje ter oddajnikov v ostalih zveznih deželah, deloma pa izvirno proizvodnjo celovškega studia.
Tako je 1. program v letu 1956 obsegal 7.100 oddajnih ur, od katerega je proizvedel celovški studio 2.666 ur. V II. programu so vse oddaje znesle skupno 6.888 ur, od katerih je prispeval celovški studio 363 ur. Na III. programu je od skupnih 3.133 oddajnih ur prispeval celovški studio 177 ur.
Že te številke kažejo, v kako veliki meri je oddajni sistem v Avstriji že centraliziran, kajti le I. program vsebuje znatnejši delež (dobro tretjino) oddaj, ki so nastale v deželi.
V	okviru I. programa so tudi slovenske oddaje, katerim posveča uradno poročilo nekaj podrobnejših pojasnil, ki bodo zanimale tudi širšo javnost.
V	letu 1956 je celovška radijska postaja imela 541 slovenskih oddaj, ki so skupno znesle 269 ur in 30 minut; torej približno komaj 40 minut na dan.
Te oddaje kažejo naslednjo vsebinsko razdelitev: Novice (vesti, poročila, objave, predavanja, šport in reportaže, skupno 4.410 minut); književnost (985 minut); ljudski običaji (715 minut); zabava (445 minut); zvočne igre (400 minut); kulturna beseda (365 minut); verski nagovori (325 minut); glasba in voščilne oddaje 8.170 minut).
»Pestrost slovenskih oddaj v tem poslovnem letu je moč na ta način le na kratko označiti. Z ugotovitvijo, da je zanje veljalo temeljno načelo gojitve in pospeševanja v deželi zrastlega, lastnega ustvarjanja slovenske manjšine in ker oddaje ne morejo biti, samo odsev, ampak tudi nosilec pobud, ki naj kulturno življenje pospešujejo in dvigajo, bi bil s
vilišču. Za tri ure igranja vsak večen zasluži 7000 šil., vendar to je za »stanu primerno” vzdrževanje princese le premalo. Mladenič je tudi iz dobre hiše, celo iz ene izmed najstarejših angleških plemiških rodbin, vendar ker je mlajši sin, ne bo podedoval plemiškega naslova. Čim so časopisi začeli pisati razcvetajoči se ljubezni mladega para, so strogi starši Margaretho takoj poklicali domov. Sedaj bo morala biti dve leti ločena od izvoljenca svojega srca. Ako bo po preteku te dobe v njenem srcu še gorel plamen ljubezni, potem ji bodo starši dovolili poroko z Robinom Douglasom, seveda če se med tem ta ne bo naveličal čakati. Saj veste, v nočni lokal, kjer on igra na klavir, prihaja vsak večer toliko lepih mladih deklic. In marsikatera bogata meščanka bi si štela v posebno čast, ako bi princesi, ki sameva na očetnem gradu, speljala ženina.
Vsak čas in vsak stan ima svoje skrbi. Tudi princi in princese. Čast, bogastvo in razkošje ne morejo sami prinesti sreče v srce.
Zato je menda verjeti italijanski kraljični Mariji Piji, ki se je poročila z jugoslovanskim princem Aleksandrom prav v času, ko je bilo razmerje med obema državama radi Trsta še zelo razgreto: »Midva sicer objokujeva izgubo kraljestva, toda poročila sva se zgolj iz ljubezni.” In kaj je končno kraljestvo proti ljubečemu srcu, posebno, če denarja itak ne manjka!
tem v glavnih potezah že označen pomen teh oddaj,” pravi lepo uradno poročilo. V minulem letu so bile znatno povečane oddaje slovenskih ljudskih šeg in navad, ker je vodstvu programa, ki je poverjeno g. Helmutu Hartmanu, uspelo pridobiti za to strokovno usposobljene sodelavce. Na glasbenem področju je bilo v začetku opaziti delen zastoj, kar gre na rovaš preureditve pevskih zborov na podeželju. Toda proti koncu leta so pevski zbori znova dosegli stanje, ki upravičuje upanje, da bo v prihodnjem letu tudi to priljubljeno panogo oddaj moč bolj upoštevati. Tudi na literarnem področju je bilo pritegnjenih več novih domačih sodelavcev, ki so prispevali nekaj zelo zanimivih oddaj. Posebno dobre uspehe pa je dosegla oddaja »Mlada setev”, pri katerih sodelujejo kot avtorji in izvajalci gojenci in gojenke zveznega učiteljišča v Celovcu, ki sc pripravljajo za pouk na dvojezičnem ozemlju.
To so le kratki izvlečki iz uradnega poročila. Toda že iz teh nekaj suhih številk in podatkov je razvideti veliko delo, ki ga slovenske radijske oddaje v težavnih razmerah in v skopo odmerjenem času vršijo v naši deželi. Ce primerjamo oddajni čas edinega izmed 3 programov, na katerem so slovenske oddaje (I. programa), je ta znašal lani 7.100 ur, od čigar je bilo v Celovcu proizvedenih 2.666 ur. Od tega odpade na slovenske oddaje 269 ur, to je približno ena desetina v celovškem studiu proizvedenega programa. Da to ni v nikakem sorazmerju s številom poslušalcev slovenskih oddaj, je bilo že večkrat s številkami argumentirano.
Slovenske oddaje so v desetletju svojega obstoja postale že nekaka samo po sebi razumljiva poteza koroškega življenja. V svojem omejenem obsegu v polhi meri vršijo nalogo, ki jo je jedrnato izrazil intendant dir. Goritschnig v svoji uvodni besedi, namreč poslanstvo »kulturnega posredovalca in no-sitelja kulture” ter »pozitivni vpliv pri državljanski vzgoji mladine”: To so naloge, pri katerih res ne kaže skopariti s trudom in časom, posebno, ker bi se za polno dosego tega namena dalo marsikaj še izboljšati, povečati in izpopolniti.
Obračun celovškega radia in slovenske oddaje
FRAN ERJAVEC, Pariz:	149
koroški Slovenci
II. DEL
Podrobno ravnanje s temi stvarmi je določal potem še dvorni reskript z dne 23. IX. 1782» v katerem je bilo rečeno, naj se izroče vsi rokopisi in knjige vseučiliškim in licejskim knjižnicam domače dežele, a potem je bilo dovoljeno dvojnike prepustiti tudi drugim knjižnicam, oziroma jih prodati. Tiste listine, ki se nanašajo zgolj na gospodarske zadeve, naj se izroče pristojnim kameralnim upravam, tiste, ki se nanašajo na ustanovitev samostanov in na njih dotacijo, naj se pošljejo v hranitev dvorni pisarni, a le papirjev, ki so brez vsakega pomena, naj se iznebe.Iz te razdelitve je pa treba izločiti vse knjige in rokopise, ki jih izbere zase dvorna (sedanja nacionalna) knjižnica na Dunaju in jih je treba izročiti njej. Vsak urad mora izdati o prejetih listinah, rokopisih in knjigah iprejemno potrdilo. Okrožnica z dne 9. XII. 1782. je končno vnovič ukazovala sestaviti čim najprej navedene točne podrobne sezname, če teh še ni, ter jih poslati dunajski dvorni knjižnici v pogled. Poznejši odloki so potem določali še posamezne podrobnosti in priganjali k hitri izvršitvi. ?.e iz teh navedb torej' lahko razvidimo, da osrednjim dunajskim oblastvom ni mogoče očitati ničesar.
Toda stvari vendarle niso mogle iti tako gladko, kakor si je cesar zamislil. Zaradi ponovnih priganjanj z Dunaja je graški gubernij dne 28. XII. 1782. poročal, da razpustitvene komisije še sploh niso utegnile pregledati vseli knjižnic in arhivov, ker bi se za take posle morale muditi v vsakem samostanu po več mesecev, zaradi česar bi potem zastali vsi drugi tekoči upravni posli. Glede na to so bile komisije prisiljene, da so nekatere knjižnice in arhive le zapečatile, pustile jih pa še nadalje v samostanih in gubernij je predlagal, naj se izroče še te kameralnim upravam v varstvo, toda tudi te bi s svojim sedanjim osebjem ne zmogle tiko obsežnih poslov. Dvorna pisarna je potem dne p. II. 1783. dovolila najeti 4 pisarje, ki naj bi sestavili zahtevane sezname pod nadzorstvom zapriseženega uradnika, da bi ne šlo ničesar v izgubo. Sedaj je gubernij naročil kameralni upravi, naj prenese vse arhive, ločene po samostanih, na varne kraje, ki jih bo javil naknadno, obenem je pa dne 22. 11. javil na Dunaj, da tudi kameralna inšpekcija nima na razpolago nobenega strokovno usposobljenega uradnika za take posle, in je predlagal, naj se za posebno nagrado najame zanj graškega stanovskega adjunkta Jožefa de V is-a. Dvorna pisarna je ta predlog osvojila, a kako obsežno in dolgotrajno opravilo je to bilo, nam dovolj priča dejstvo, da je delal de Vis na njem še 1. 1789.
Glede samostanov beljaškega okrožja bi bilo omeniti, da sta bila seznam minoritske knjižnice
in arhiva sestavljena že hitro po razpustu in knjižnica meseca junija 1. 1783. prepeljana v Celovec, o usodi arhiva pa ni znanega ničesar. Oba seznama sta danes izgubljena, zato tudi ni mogoče soditi, kaj sta obsegala, veiT jetno je pa, da ne mnogo, ker je samostan ponovno pogorel in je bilo uničeno v njem skoro vse, tako da je ostala zgodovina tega samostana še danes jako nejasna. Tudi beljaški kapucinski samostan je 1. 1785. do tal pogorel in ni bilo zato ob razpustitvi v njem sploh nobene knjižnice ali arhiva, temveč le golo zidovje. Uprava pod-kloštrskega samostana je bila 1. 1784. izročena kameralni upravi in ob tej priliki je bil izdan tudi nalog, naj se izroče vse tamošnje knjige celovški licejski knjižnici, kar se je potem konec meseca januarja naslednjega leta tudi zgodilo (skupno 22 zabojev), a večino arhiva je že bivši vice dom Hoffman ir prenesel v Volšpčrk, tako da je ostalo v Podkloštru le malo in še to je hranila pozneje finančna direkcija (naslednica kameralne uprave) v Gradcu. Edino glede Osoj pripovedujejo, da so bila izvršena velika uničenja. Baje je bilo v knjižnici nad 3000 knjig, ki so jih naložili na 8 dvovprežnih voz ter jih izročili kmetom, da jih prepeljejo v Celovec, a ti — da si olajšajo tovor — so jih en del pometali v jezero. Toda tudi te govorice niso dokazane. Arhiv menda ni bil posebno bogat in so ga mnogo raznesli že poprej (zlasti zadnji opat Z n s s n e r), mnogo so ga pa našli sredi prejšnjega stoletja v Gradcu in ga prepeljali na Dunaj.
(Dalje prihodnjič)
Podjuna slavi svojega novomašnika
Sirnemu svetu neznani Št. Lipi s svojo edinstveno idilično lego je dbhajal v nedeljo, dne 14. julija izredno slovesnost: domačin, preč. g. Florijan Zergoi je pel novo sv. mašo.
Tam tik pod cerkvijo stoji trdni Petrov dom — domačija našega novomašnika. Tu je preživel svoja otroška in mladeniška leta, ko je prihajal leto za letom domov na počitnice in je z isto vnemo kot med letom za knjige prijemal za plug in vsa, tudi najtežja kmečka dela, samo da bi olajšal svoji bolehni materi in svojim sestram težko breme kmetovanja.
Minulo nedeljo, H. julija se je preč. g. novo-mašnik Florijan Zergoi ustavil ob cilju svojega ne-utešljivega hrepenenja — ob oltarju božjem. Teden poprej, 7. julija je bil v stolnici v Celovcu skupno z ostalimi letošnjimi bogoslovci-novomašniki posvečen v duhovnika. Več mesecev se je šcntiipška župnija zunanje in notranje pripravljala na ta izredni farni praznik. Zadnje tri dni pred primicijo se je vršila kot neposredna priprava posebna tridnevnica, katero je vodil preč. g. profesor Mihelič. V petek, zvečer je dospela iz Dobrle vesi še Fatimska Mati božja. Do Boje vesi jo je pripeljal Hajčjakov Han-zej, ,od tam pa smo jo ponesli v procesiji v farno cerkev, kjer so g. pridigar nato v ognjevitih besedah nakazali povezanost kristjanov s Kristusom in Cerkvijo po Mariji.
Domača fara pozdravlja g. novomašnika
Po večdnevnem deievanju je v soboto sonce zopet prijazno zasijalo na Št. Lipš. Na sejmišču pod cerkvijo je od ranega jutra naprej kar mrgolelo ljudi. Postavljali so mlaje, delali slavoloke, čedili, pripravljali oltar, razobešali vence. Proti večeru se je zbrala vsa župnija pred cerkvijo, da pozdravi svojega sina — novomašnika. Ob 7.‘uri zvečer so zapokali topiči in siv avto je obstal na sejmišču. Iz njega so stopili poleg novomašnika še njegov duhovni oče, g. Olip iz Sel in mil. g. kanonik A. Zcchner. Cerkveni pevski zbor je zapel: „Novomašnik, bod’ pozdravljen”. Nato so sledile deklamacije. Mala Burgica, še ne pet let stara, se je korajžno postavila in nevesta Micka Resman je s „Kito cvetja_” po-
klonila g. novomašniku šopek kot izraz ljubezni in priznanja domače fare. Nato je pozdravil novomašnika domači g. župnik. V imenu vseh faranov mu je izrekel dobrodošlico in pri tem poudaril, da je njegov duhovniški poklic sad tihih, skritih žrtev in gorečih molitev, ki je širom župnije kipela skozi leta proti nebu. Za njim so pozdravili primicijanta še zastopniki vseh stanov, za njimi pa ga je nagovoril še šolski ravnatelj g. A. Krischc v imenu šolske mladine.
V imenu navzočih sosednih duhovnikov in vse slovenske duhovščine je pozdravil g. primicijanta mil. g. kanonik A. Zechner ter mu za vse bodoče duhovniško delovanje nakazal lik duhovnika po Srcu Jezusovem. *
Za sklep je zapel spet zbor. Nato se je številna množica 25 belo oblečenih družic strnila okrog novomašnika in sprevod navzočih se je podal v farno cerkev, kjer so bile po pridigi in večerni sv. maši še pete litanije, kot sklep pa Libera.
Oj hišica očetova, samo ena si in tvoj spomin naj bo večen! V procesiji smo odšli od domače hiše in množica je zavzela prostore okrog novoinašniškega oltarja, nad katerim sc je dvigal mogočen, nad deset metrov visok križ.
Ob stopnjah oltarja so Jozej, Andrej in Micika izročili g. novomašniku v obliki deklamacije še zlati kelih kot darilo nekaterih šentlipških in žit-rajskih faranov.
Obdan od asistence je nato novomašnik pristopil k svoji prvi sv. daritvi. Ubrano petje tisočere množice, spremljano od godbe lovanških cerkvenih muzikantov je svetemu dogajanju dalo znak slovesnosti in ozke povezanosti med oltarjem in verniki.
Bivši, pri ljudstvu povsod nadvse priljubljeni do-brloveški dekan in sedanji kanonik mil. g. Aleš Zechner je v svoji novomašniški pridigi v ognjevitih besedah slikal, kako je križ — znamenje velikega duhovnika Kristusa — tudi delež vsakega duhovnika in kako se naj duhovnik neustrašeno bori za zmago Križanega v javnem in zasebnem življenju. G. novomašnika je bodril, naj v svoji ves svet obsegajoči širokogrudnosti polaga v sv. daritev vetlno zopet potrebe svojega ljudstva, vse Cerkve in vsega, zlasti Bogu odtujenega človeštva.
Kakor je pošlo nekoč na svetopisemskem ženito-vanju v Kani vino in je bito to za poročni par mučno in je bilo na drugi strani to dejstvo povod za Gospodov prvi čudež, tako je bila pri naši novi sv. maši miza Gosjmdova tako izredno številno oblegana, da je zmanjkalo božjega Kruha (hostij). Za g,- novomašnika vsekakor dober „omen” (znak) to, da bo po tem izredno uspešnem začetku znal — kar je bistvo vsega duhovništva — odpirati vernikom vrelce presv. Evharistije.
Ko je iz tisočerih src ob koncu nove sv. maše zadonela zahvalna pesem kot mogočen val naše molitve proti nebu, se je orosilo marsikatero oko. Spoznal si, da je vse to verno ljudstvo tesno povezano s svojimi duhovniki, četudi jim 'zaradi njih zvestobe do materinega jezika in do domače grude oblasti in iz ljudskega občestva iztirjeni poedinci ‘očitajo zgolj politične namene.
Po končani sv. daritvi sta delila v cerkvi oba pri-micianta, naš in pa č. g. Rajko Wang iz Podkrnosa novomašniški blagoslov. Ko je množica trumoma poklekala pred novomašnikoma, si se moral nehote spomniti, da je naše ljudstvo gnano od iste žive vere kot nekoč izraelske ljudske množice h Gospodu, ki
so se ga hotele dotakniti, ker so čutile, da čudežna moč izhaja iz Njega in ozdravlja vse...
V novi Farni dvorani
Na vse strani so se nato začele razhajati množice. Osrečujoča zavest je vsem žarela iz oči: „Zo-pet smo bogatejši za enega novomašnika, ki bo povsem naš, ki bo razumel našo bol in tolmačil naše prošnje Bogu!” Samo svatje so še ostali, živahne družice in pa dvajseterica razposajenih študentov.
Ti so napolnili novo Farno dvorano, ki je po svoji dograditvi kot prvo občinstvo sprejela g. novomašnika in njegove svate v svoje okrilje. Tudi ta Farna dvorana je imela in še ima svoje porodne bolečine v tem, da gotovi ljudje nočejo pripoznati njenega pravega poslanstva. Pač pa tudi za takšne ozkosrčneže velja stara življenjska modrost, ki pravi, da ima vsako dobro delo tri stopnje: 1. navdušeno odobravanje, 2. kritiko in nasprotovanje in 3. trajen uspeh!
Med obedom so nastopale družice s svojimi deklamacijami, ki jih kar ni hotelo zmanjkati. Vmes pa so se vrstili nagovori in napitnice. Najbolj živahno pa je završalo po dvorani, kadar so dijaki zapeli kako študentovsko.
Mil. g. prelat dr. Bitimi je kot „celebrans assi-stens” naslovil na g. novomašnika' svoje besede in ga pozdravil tudi kot najmlajšega člana Sodalitctc. Njegov tovariš v stolnem kapitlju mil. g. kanonik Zechner je izrekel priznanje in zahvalo novomašni-kovi mami za vse njeno vzgojno delo, za vse žrtve in za vso obilno duhovno pomoč, ki jo je nudila svojemu sinu pri dosegi duhovniškega poklica. Takisto se je zahvalil duh. staršem, g. Janku Olipu iz Sel, temu znanemu prijatelju duhovnikov, in pa duhovni materi gdč. Adeli Gril, da sta prevzela častno breme duhovnega očetovstva in materinstva.
Predsednik Narodnega sveta in ravnatelj slov. gimnazije v Celovcu g. dr. Joško Tischler je pozval svate, naj skrbijo, da bodo iz naših vasi še in še prihajali nadebudni dečki, ki bodo po končanem študiju zasedli vrzeli v vrstah naše duhovniške in posvetne inteligence.
G. „camar”, bogoslovec Simon VVutej iz sosedne fare je ves popoldan čuječe skrbel, da so prišli vsi „funkcionarji” rja svoj račun: sestre kuharice, pevci, družice, študentje, pa tudi Scntlipšani, ki so si s svojo vzorno pripravo na novo sv. mašo postavili trajen spomenik.
Veliko breme vročega dneva so nosile sestre kuharice in z njimi dekleta — absolventke šentruper-ške Gospodinjske šole. Bilo jih je čez 20 — vse v enotnih okusnih domačih nošah in vse spretne in postrežljive. Zahvala jim gre in priznanje, priznanje pa tudi č. šolskim sestram, ki so jih tako vzorno izšolale! Marsikateri svat — domačin bo odslej po tej izkušnji više cenil delo te domače gospodinj-
Predpriprave za Koroški velesejem
Podjuna manifestira svojo vero
Dan, poln sonca, naravo ogrevajočega, pa tudi v duše segajočega je bila nedelja, 14. julija. Iz vseh delov Spodnje Koroške, predvsem iz vse Podjuno se je zbralo naše verno ljudstvo. Nad tri tisoč ljudi jej napolnilo( prostor okrog nolvomašniškega oltarja. „še častimo naše duhovnike in jim zaupamo našo časno in večno usodo!” je prihajalo kot mogočen val pričevanje iz tisočere množice.
Ganljivo je bilo slovo od domače hiše! Nepregledne vrste ljudi so sc zbrale ob določenem času pred novomašnikovim domom. „0 j hišica očetova!” smo brali na slavoloku, ki se je bočil nad hišnim vhodom.
G. novomašnik s svojo materjo, z duhovnimi starši in s svojima sestrama se je pokazal na pragu, zavedajoč se, da stopa v tem hipu v življenje. Gregorčičevo „Življenje ni praznik” je bilcJ v deklamaciji podano pravi izraz tega trenutka. Pevski zbor sc je poklonil hišici očetovi... Kakor pretresljiva prošnja na vse družine po naših farah se naj tolmači deklamacija Rozike Polašek pred novomašnikovim domom: '„Gospod, duhovnikov nam daj!”
Narod pozablja danes, da niso semenišča zibelka duhovniških poklicev, temveč naši pošteni krščanski domovi! Ta misel je bila naglašeua tudi v nagovoru domačega dušnega pastirja, ki je slavil verno hišico očetovo kot zibelko duhovniškega poklica in je nanizal v časovnem redu vse vesele in pretrelsjive dogodke, ki so oblikovali v rojstni hiši g. novomašnika na poti k božjemu oltarju.
Podobno so tudi mil. g. dekan in prošt Hrand-statter v slovo od doma poudarili, da je g. novomašnik črpal in še bo tudi vnaprej vso svojo naravno in nadnaravno moč iz krščanske tradicije svoje domače hiše. Tu sc je g. novomašnik dne 19. 4. 1933 rodil in v tem družinskem svetišču so verni starši in požrtvovalne sestre kot vrtnarji božji gojili kal božjega klica. Vsakogar je ganilo, ko je g. novomašnik klečal pred svojo materjo in ga je ta prekrižala s svojimi žuljavimi, zgaranimi rokami.
Pripravljalna dela za Koroški velesejem v Celovcu lepo napredujejo. To pa je tudi potrebno, kajti dne 8. avgusta bo Koroški velesejem odprl spet svoja vrata. Povrhu pa je treba vse razstavišče nadvse smotrno urediti, ker se je število razstavljalcev v primeri z lani še povečalo. Sicer pa obsega sejmski prdstor 130.000 m2, kar je. razmeroma zelo mnogo, če ga primerjamo z drugimi sejmi, kot n. pr. tržaškim sejmom, ki obsega samo 30.000 m2.
Koroški velesejem v Celovcu se je zadnja leta uvrstil med največje velesejme v Avstriji, predvsem pa si pristojni činitelji prizadevajo, da postane tudi reprezentati-
BISTRICA V PODJUNI
Užitkar Karel Hašej, ki je služil nad trideset let pri Krautu, je po težki in dolgi bolezni v Gospodu zaspal dne 25. junija. Sedaj, ko bi se moral spočiti od težkega dela in uživati svojo zasluženo rento, se je preselil v večno domovino, da bo tam užival svoje večno plačilo za svoje zvesto in marljivo službovanje. Spravljen z bogom je šel iz tega sveta v večnost. Pogreba so se udeležili uslužbenci tvrdke Kraut. G. Erhard Kraut se je zahvalil zvestemu služabniku ob odprtem grobu za njegovo vestno in potrpežljivo delo, ki ga je opravljal skozi desetletja.
Evelin Wdlbl je prvo veselje družine Johana Wolbl in Erike, rojene Liesinger.
Lencej in Pepej pa sta komaj čakala, da bi dobila malo tovarišico. Sedaj pa bosta morala pridno paziti na malo Emico, da se ne bo preveč jokala. Lovrencu in Mariji Kraut, roj. Gril, naše čestitke!
ven avstrijski lesni sejem, kajti v glavnem predstavlja les temelj avstrijskega, predvsem pa koroškega gospodarstva. Letošnji avstrijski lesni velesejem v Celovcu bo po obliki in kakovosti centralna lesnogospo-darska prireditev naše države. V ta namen so pripravili prostorne hale, ki merijo 3 tisoč m-' in kjer bo razstavljala Strokovna zveza avstrijske lesnopredelovalne industrije.
V okviru koroškega velesejma si bosta Avstrija in [ugoslavija izmenjali blago v vrednosti 12,700.000 šilingov. Tozadevni vele-sejmski sporazum so podpisali že začetkom meseca julija v ministrstvu za/ trgovino na Dunaju ob navzočnosti, avstrijskih in jugoslovanskih zastopnikov.
PODGORJE
Svete maše pri Kapelici
Na praznik sv. Ane sta pri Kapelici dve sveti maše, prva ob 8, druga ob 9.
V nedeljo, dne 28. 7. 1957, je pri Kapelici pranganje. Ob 9. sveta maša in nato procesija z Najsvetejšim.
Romarji prisrčno vabljeni!
ŠT. JAKOB V ROŽU
Cesta, ki vodi iz Podgorij skozi št. Jakob proti baškemu jezčru, slovi po svojih jamah, kostanjah in prahu na predeli, ki spada pod beljaško okrajno upravo.
Dolga leta je simbolično predstavljala' zanemarjenost, ki žalostno označuje ..cestno politiko” na dvojezičnem ozemlju. Po večkratnih intervencij ah občine in tudi drugih faktorjev, se je sedaj beljaška cestna uprava le zganila in poverila firmi ASDAG razširitev in asfaltiranje te zvezne ceste.
Začetek del smo proslavili s posebno slovesnostjo, kateri je prisostvoval deželni svet-
ske šole in ho svoje dekle rajši poslal k šolskim sestram, od katerih ve, da bodo njegovemu otroku posredovale solidno znanje, poleg tega pa še ljubezen do Boga, Cerkve in naroda. Naša domača šentlipška dekleta, na videz zapostavljena, so s to rešitvijo ostala v celoti na razpolago domačim gostilniškim podjetjem, tako da od teh doslej tozadevno še ni bilo slišati pritožbe, saj jim je ostalo celotno, že en teden pred primicijo izvežbano dekliško osebje na razpolago.
Daši je g. camar pri obedu dosledno skrbel, da so bile vse skrite zasluge in vrline odkrite, sta ostali po ne vem čigavi krivdi neimenovani dve skriti d u š i. Morda jima v njuni skromnosti ne bo všeč, da ju to pot omenimo in se dotaknemo njunih skritih telesnih in duhovnih žrtev, doprinešenih skozi dolga leta za brata — današnjega g. novomašnika. Sta to njegovi rodni sestri Urši in Nani, dva nepogrešljiva stebra Petrove domačije po vsej svoji pridnosti, poštenosti in pobožnosti. Svojemu najmlajšemu bratu Florijanu sta stali z ljubečim sestrskim razumevanjem ob strani, ga bodrili, mu prigovarjali, ko je vsled bolezni že klonil, s svojimi rameni nosili vso težo gospodarstva, delali in garali ne zato, da bi nekoč dedovali, temveč samo, d a bi brat mogel mirno in brezskrbno končati svoj študij. Bog vsevedni najbolj pozna vse skrite žrtve, vse njune molitve, ves trud, pa tudi vso grenkobo, ki je kanila ponovno v njuno družino. On pozna tudi do dna njuni plemeniti srci, ki sta kljub bridkostim vztrajali. Naj bo njun bogat plačnik!
Zaključek pobožnosti v farni cerkvi
Proti večeru je farni zvon novomašniške svate pozval v cerkev k zaključni pobožnosti. Pete litanije so zadonele kot vetlno se zopet ponavljajoče zaupno klicanje Matere božje. Pa saj je bila Fatimska Mati božja res tudi navzoča in je prav gotovo pri vsem tako jasnem izživljanju vere našega ljudstva vzela g. novomašnika in z njim tudi nas vse pod svoje posebno varstvo.
,AJal Bog,” — tako je napisal k slovesnosti nove sv. maše v št. Lipšu neki odličen rojak — „da bi spomin na to novo mašo dal pobude in poguma naši mladini daleč preko šcntlipškc fare za vzorno krščansko življenje; fantom, ki jih Bog kliče in jih bo klical v svetišče duhovništva, pa veselja in vztrajnosti, da bodo stali pri božjem oltarju in svoje življenje darovali po Mariji Kristusu in Očetu v Sv. Duhu, kot čisto daritev v slavo božjo in rešenje našega tako dobrega ljudstva.”
In še kulturna prireditev
Po končani večerni pobožnosti so na v oder spremenjenem novomašniškem oltarju naši dijaki z velikim uspehom zaigrali igro „Gracia Moreno”.
Bil je to lep zaključek dneva, ki je privabil na novomašniško slovesnost v naš mirni kraj več tisoč vernikov iz vseh delov Podjune. Prišli so in so odnesli domov svojcem novomašniški blagoslov in z njim v svojemu srcu zopet živo in močno vero v duhovništvo Gospodovo.
nik ing. Truppe kot pristojni član deželne vlade. On je bil tisti, ki je na Dunaju dosegel potrebna denarna sredstva za ta dela, kot je sam izjavil v svojem govoru.
Pri slovesnem začetku del so bili navzoči tudi beljaski okrajni glavar dr. Hafner in nekateri občinski odborniki iz Št. Jakoba.
Med drugimi novicami bi omenili še obisk goriških pevcev, o katerem, poročamo na drugem mestu.
Naša občinska knjižnica bo 'bogatejša za lepo zbirko slovenskih knjig. Občinski od-
OPOZORILO
Pisarna odvetnika DR. FERD. MI -L E R J A v Celovcu, Bahnhofstrasse 38, je zaradi dopusta zaprta od 29. julija do 10. avgusta 1957.
bor je namreč v ta namen določil vsoto tisoč šilingov. Zvedeli smo, da so bile vse stranke za ta sklep, zgolj edini komunist v občinskem odboru se je krčevito zoperstavljal in, ko je videl, da nakupa slovenskih knjig ne more preprečiti, je zahteval, da se zabeleži svoje nasprotno stališče na sejni zapisnik. To željo so mu ustregli, nakar je demonstrativno zapustil sejo. Pač čuden predstavnik ideologije, ki pravi, da hoče pomagati malemu človeku, v resnici pa s tem obnašanjem razgalja svoj ozkosrčni šovinizem in sovraštvo do slovenske manjšine, ki jo vendar izključno tvorijo „delavci in delovni kmetje”.	\
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllll
„SVET SE SPREMINJA IN MI Z NJIM”
Kakor smo izvedeli, našim bralcem kotiček: ,,Svct se spreminja” zelo ugaja. Na žalost pa Vam danes zaradi pomanjkanja prostora' s tem kotičkom ne moremo ustreči. Zato bo pa prihodnji teden bolj zanimiv.
^pvmld zb&v	(Bwiwz“ pri mu
Ve/i med koroškimi in goriškimi Slovenci so se v zadnjih letih močno utrdile. Naši zbori in igralske skupine so že večkrat nastopile v Gorici, a tudi Goričani vedno radi prihajajo v našo sredino s pevskimi prireditvami in raznimi odrskimi nastopi. Tako so nam približali domovino pesnika Simona Gregorčiča — „goriškega slavčka”.
V soboto, dne 20. julija, pa se je pripeljal na Koroško zbor ..Slovenskega katoliškega prosvetnega društva” „Lojze Bratuž” iz Gorice in na treh'krajih nastopil z vokalnimi koncerti, ki so bili posvečeni pesniku Simonu Gregorčiču.
Pevke in pevci so opoldan omenjenega dne prispeli v veselem razpoloženju v ko-
roško metropolo in se podali takoj v glasbeno dvorano radia Celovec, kjer so posamezne pevske točke posneli na trak. Veselimo se z vodstvom slovenske radijske sekcije, da je imelo priliko pridobiti za naše oddaje lepo število Gregorčičevih pesmi, ki so jih uglasbili znani slovenski komponisti: O. Dev., J. Aljaž, F. Juvanec, V. Vodopivec, E. Adamič, A. Nedved, St. Premrl, P. H. Satner, med njimi tudi Jeftejevo prisego. Ta kantata je zelo zahtevna in se je morejo lotiti le najboljši zbori, to dejstvo samo že dokazuje kvaliteto goriškega zbora.
Snemanje na radiu je poteklo gladko. Kako bi moglo biti to pri tako discipliniranih pevcih drugače! Sedaj pa koroški Slovenci že nestrpno pričakujemo oddaje, v katerih bo zadonela pesem, ki je nastala v krajih, kjer je živel in deloval Simon Gregorčič.
Zvečer pa so se odpeljali pevci iz Celovca mimo vetrinjskega polja in Žihpolj proti Humperku, kjer se jim je odprl krasen pogled na Karavanke z Obirjem, Košuto in Jepo ter Rožno dolino s „tiho in potuhnjeno” Dravo, ki je po narodni pripovedki sestra Soče in Save.
glednem času spet kaj podobnega. S tem bi bilo ustreženo ne samo starejši generaciji, ampak tudi mlajši, ki se je navdušila za „goriškega slavčka” med poukom slovenščine na šolah našega ozemlja.
Ne bomo se sedaj posebej dotikali posameznih pesmi, saj so nas vse od prve do zadnje očarale, nas še bolj navdušile za Simona Gregorčiča in s tem za slovensko besedo. Občutili smo vsi, kako vsebinsko bogata je njegova pesem, preprosta, a vendar globoka, pisana res iz srca za drugo srce. Pevci so nam pod spretnim vodstvom pevovodje g. profesorja Fileja njihovo vsebino še bolj približali s svojim natančnim in doživetim podajanjem. Občudovali smo zbor v celoti, soliste in pevovodjo. Številne vaje so jih z vsebino pesmi in z njih zgradbo docela seznanile, rekli bi, da so se v pesmi vživeli. Zato smo ob podajanju tudi čutili bol in tugo, veselje in odpoved, katero je izpovedal pesnik in so jo komponisti še podkrepili s primerno melodijo.
Zbor „Lojze Bratuž”, je izvajal sledeče pesmi: „Njega ni”, „Oj zbogom, ti planinski svet”, ..Izgubljeni cvet”, „Prstan”, „Pre-komorska pošta”, „Nazaj v planinski raj”, „Pogled v nedolžno oko”, ..Znamenje” in „feftejeva prisega”. Kot solisti so nastopili Mira Brajnik, Reja Silva in Vence Gorjan, pri klavirju pa je spremljala posamezne
Zadnji žarki večernega son- skladbe prof. Lojzka Bratuževa.
Novomašnik g. Zergoi v spremstvu duhovnih staršev.
(Glej poročilo na 4. strani.)
(Foto: Zaletel)
ca so se razlivali nad Rožem, ko smo prispeli v mirno vasico St. Janž, kjer so Goriča-1 ni zvečer nastopili. Iz vse okolice so prihiteli Rožani, da prisluhnejo lepim melodijam zbora in pesnici Ljubki Šorli, ki nam je s toplimi besedami prikazala lik pesnika Simona Gregorčiča. Njegove pesmi poznajo starejši ljudje pri nas še po ilustrirani izdaji Gregorčičevih pesmi, ki jih je izdala že pred prvo svetovno vojno Mohorjeva družba. Želeti bi bilo, da bi pri Mohor, družbi izšlo v do-
iiiiiiiiiiiiiiiiuimimiiii:iiiii!iiminiuimiinmmMiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiii:iiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiii!iimiiiiiimiMiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin!imiii
lagati pažnjo na čiščenje zob in na zobo-zdravniško oskrbo. Dokler še ni zob, je vsak-ko brisanje v ustih dojenčka strogo prepovedano, da ne ranimo nežne sluznice v ustih; vsaka ranica daje prost vstdp bolezenskim kalem. Po drugem letu starosti je že potrebna uporaba primerno velike zobne krtačke. Otroka moramo redno nadzorovati, da pravilno odrgne in očisti vse dele zobovja in ne samo površno sprednjega območja zob. Od 3. leta pa moramo združiti z vsakodnevnim čiščenjem zobozdravni-ški pregled, in sicer vsake 3 mesece do' nekako končanega šestega leta; pri otrocih, ki so zobni gnilobi podvrženi, pogosteje, pri tistih, ki so proti gnitju bolj odporni, pa nekoliko redkeje. Važno je namreč, da popravimo vsako gnilobno okvaro že v začetnem stanju, kajti tedaj je zdravljenje zobne gnilobe preprosto in uspešno in zobni mozeg osfane živ. S tem preprečimo vsa težka obolenja, ki so posledica uničenega zobnega mozga. Že zobozdravniška oskrba mlečnega zobovjg je zelo važna, da ohranimo žve-kalno zmogljivost mlečnikov do naravne izmene za ojačenje stalnih zobnih zametkov, za rast čeljusti in za pravilen griz. Da ne utrpijo škode na zobeh, pa morajo na zo-' bozdravniški pregled tudi odrasli ljudje, in sicer najmanj dvakrat na leto.
Glede čiščenja zob naj velja kakor sledi: Po vsaki jedi je treba splahniti usta z veliko množino mlačne vode, kateri smo dodali za noževo, konico kuhinjske soli, da razredčimo v ustih kisline, ki kvarno vplivajo na zobe. Zvečer, predno gremo spat, je pa čiščenje z zobno krtačo neobhodno potrebno, ker v spanju mirujejo čeljusti in jezik ter je vsako naravno čiščenje zob onemogočeno. Takojšnje splakovanje ust in čiščenje zob je zelo priporočljivo po uživanju sladkornih, medenih in čokoladnih izdelkov, da preprečimo tvorjenje kvarlji-vih kislin. Pri čiščenju moramo drgniti zobe na zunanji in notranji strani zobnega loka, od spredaj, od zadaj, od zgoraj in od spodaj, zraven pa uporabljati zobni prašek ali kako zobno pasto kot pomožno sredstvo. K čistilnim potrebščinam pa spadajo tudi zobotrebci, ki naj bodo na vsaki mizi. *
Da si torej zagotovimo zdravo zobovje do visoke starosti, so pač naravna krepilna hrana, vestno čiščenje in pogosti zobozdrav-niški pregledi že od rane mladosti naprej najboljše jamstvo.	Dr. G.
ZDRAVNIK SVETUJE
ZOBJE
(Nadaljevanje in konec)
Za ohranitev zdravega zobovja naj služijo v splošnem naslednja navodila: Kakor sem že uvodoma omenil, je že pred rojstvom „ otroka potrebno, da sprejema noseča žena ) V ustrezajočo hrano, ki vsebuje dovoljno količino mineralov (kalcija, fosforja, fluorja in železa) kakor tudi dovolj vitaminov. Isto hrano pa potrebuje mati tudi meti dojenjem. Dokazano je namreč, da je zobna gniloba redkejša pri otrocih, katerih matere so se pravilno hranile v času nosečnosti in dojenja. Prav tako važna je prehrana dojenčka — to je antirahitična profilaksa. Cesto se namreč dogaja, da otroci, hranjeni iz steklenice, že zelo zgodaj obolijo za rahitisom, to je za angleško boleznijo, ki je posledica pomanjkanja vitamina D v hrani in pomanjkanja sonca in zraka. Bolezen je vidna na vsem telesu, najbolj na kosteh. Rahitično obolenje vpliva zelo neugodno na žvekalno okostje in na zobovje. Taki otroci dobe pozno zobe in tudi kasno shodijo. Plasti rahitičnih zob niso tako trde kakor pri normalnih zobeh, odnosno pri zobeh otrok, ki so jih matere dojile. Rahitični zobje so hrapavi, zbrazdani in spačeni ter jih že zgodaj načenja gniloba.' Najboljša hrana je materino mleko, vendar lahko tudi pri tej hrani priporočamo dodatek ribjega olja v kapljicah že po 3. tednu življenja. Posebno važen je ta dodatek pri umetno hranjenih otrocih. Po končanem dojenju oziroma, ko je mlečno zobovje že popolno, mora dobiti otrok hrano, ki vsebuje vse potrebne minerale in vitamine, in to ne satpo v prvih letih življenja, temveč v vsem času, ko dozorevajo trdna zobna tkiva, posebno sklenina, kar traja približno do 14. leta. Dodatno naj dobiva dojenček že od 3. meseca naprej dnevno par žličk oslajenega sadnega soka ali postruženega sladkega jabolka, ali pasirane špinače itd.
Pozneje pa, ko je zobovje že zadostno razvito, polnovreden ržen kruh, surovo maslo, povrtnino in sadje v obilni količini.
Glede dojenčkove prehrane se je treba posvetovati mesečno z zdravnikom in dojenček bo dobro napredoval v rasti in tudi glede kakovosti zob.
Poleg primerne prehrane pa je treba po-
V nedeljo, 21. julija so nastopili Goričani z velikim uspehom v nabito polni dvorani v Šmihelu in zvečer istega dne še v št. Jakobu v Rožu.
Goriškim bratom in sestram, ki so nas s svojo pesmijo tako razveselili, kličemo: „Še na svidenje na Koroškem!”
Uravnavanje letal brez pilotov
Uravnavanje letal brez pilotov s pomočjo občutljivih aparatov je doseglo danes že zelo visoko stopnjo. Najmodernejši aparati zaznavajo odklon smeri letala v zraku, ki znaša le 40 cm. Posebna priprava potem to spremembo smeri prenese na krmilno napravo, ki potem sama izvrši popravo smeri. Ves ta postopek se dovrši v četrtinki sekunde. Naprava deluje tudi v velikih višinah, do 18.000 metrov. Celo v tej višini popravi odklon smeri do 6 metrov. Pri tleh je še natančnejša. Tako registrira aparat, ki ga je izdelala firma Garret v Los Angelesu, spremembo zračnega pritiska, tudi ako ga dvignemo le 30 cm od tal.
S pomočjo te naprave je moč držati letala v stalni smeri poleta kljub zračnim strujam, prazninam in oblakom, ki pogosto
„Koroška - pastorka"
„Koroški deželni zbor je včeraj soglasno odobril sklep deželne vlade, ki se bavi s programom za nadoknadnjo in gospodarsko okrepitev Koroške”, poroča celovška4 „Die Neue Zeit” z dne 18. julija 1957. Prinašamo po omejenem listu nekaj izvlečkov iz soglasne utemeljitve tega sklepa:
„Dvojezični del ozemlja Koroške, čigar meje se približno skladajo z nekdanjo glasovalno cono A, je po izvršitvi mirovne pogodbe iz St. Gcrmaina v svojem gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju brez lastne krivde posebno zaostal v primeri z drugimi predeli Avstrije. V letu 1951 je na tem ozemlju živela skoraj ena Šestina celotnega koroškega prebivalstva. Glavni vzroki tega že štiri desetletja trajajočega gospodarskega izpodjedanja, ki pa ležijo izven vplivnega območja koroške deželne vlade, so naslednji:
1)	Odstopitev ozemlja po prvi svetovni vojni v prid Jugoslaviji in Italiji. Radi izgube gospodarskega zaledja Kranjske, rudnikov v Rablju, Mežici in Črni ter jeklarne v Ravnah je ostalo Avstriji enostransko v poljedelstvo usmerjeno obmejno področje z neugodnimi naravnimi pogoji.
2)	Koroški osvoboditveni boj, koroški plebiscit in problemi jezikovne mešanosti so dovedli do občutnega bega kapitala, k ohromitvi voljnosti za investicije ter k desetletja trajajoči utesnitvi najboljših duhovnih sil.”
V nadaljnjih točkah navaja med vzroki sedanje zaostalosti dvojezičnega ozemlja ..neodgovorno manjšinsko politiko nemškega rajha’’ ter ..partizanske boje s teškimi .izgubami” in dogodke neposredno pred in po koncu druge svetovne vojne, ki so spremenili dvojezično ozemlje v vojno področje, katero je utrpelo velike človeške izgube, pa tudi nov beg stvarnih dobrin. Šele leta 195 ) se je ta razvoj ustavil, niso pa bili podvzeti potrebni ukrepi za zacelitev teh težkih ran. Poročilo podrobno opisuje gospodarsko^ pa tudi biološko stanje na tem področju danes, kjer je posebno v mestih naravni prirastek na rojstvih pod deželnim povprečjem. Ugotavlja, da bo okrepitev tega ozemlja koristila celotni državi, poddbno kot je zdravje vseh udov potrebno za zdravje vsega telesa. Zato koroški deželni zbor pričakuje, da država priskoči na pomoč z dejanskimi ukrepi. „Le na ta način je moč zagotoviti stalnost meje na avstrijskem jugu,” zaključuje sklep koroškega deželnega zbora.
povzročajo pilotom velike preglavice. Z njimi pa je moč nadzorovati tudi pristajanje letal.
Posebno konstruiran meh je osrednji del tega kompliciranega instrumenta. Vsaka, tudi najmanjša sprememba zračnega pritiska povzroči, da se meh skrči oziroma razširi in ta gib potem posebni vzvodni mehanizem prenese na krmilo letala.
Našim gospodinjam
JAJCA ZA ZIMO
Ker se cena jajc v teku leta zelo spreminja, je prav, če jih imamo za zimo, ko so najbolj draga, na zalogi.
Najboljši čas za vlaganje jajc je spomladi od marca do maja in pa ves mesec avgust.
Neka „jajčara” pa je dejala, da so jajca za vlaganje najboljša tedaj, ko se kure še ne pasejo.
Najbolj preprost način konzerviranja jajc v žitu, rezanju, pepelu ali na posebnih stojalih nam je,znan. Seveda se tako shranjena jajca ne ohranijo čez zimo in jih moramo tudi vsak teden obrniti, da se rumenjak ne prime jftjčne stene.
Najdalje se ohranijo jajca konzervirana v apneni vodi, vodotopnem steklu ali garan-tolu.
Vsa jajca, ki jih hočemo konzervirati, moramo, preden jih vložimo, dobro pregledati. Lupina ne sme biti pretenka ali celo mehka. Skozi tanko lupino pronica apno ali drugo sredstvo za vlaganje. Jajca potem smrdijo in so neužitna. Razpoke na jajcih ugotovimo, če jih čez noč položimo v vodo. Kjer so jajca napočena, se bodo pojavili mehurčki. Tudi vlagajmo samo sveža, ne pa uležana stara jajca.
Vlaganje v, apno
Potrebujemo lesen škaf, ki se da pokriti, 1 kg gašenega apna, 12 1 vode in 1 žlico sbli. Apno, zmešamo z vodo in soljo in pustimo čez noč stati. Drugo jutro na jajca, ki smo jih previdno položili v škaf, nalijemo te zmesi tako visoko, da stoji za širino roke čez jajca. Posodo pokrijemo in jo shranimo v hramu. — Pomanjkljivost tega vla-
ganja je, da iz takih jajc ne moremo delati snega, da imajo okus po apnu in pri kuhanju rade počijo.
Vlagan je v vodotopno steklo (IVasserglas)
Tekočina za vlaganje sestoji iz 1 lit. vodotopnega stekla in 7 1 vode. Jajca previdno polagamo v stekleno posodo. Vodotopno steklo razredčimo s prekuhano in ohlajeno vodo ter ga vlijemo previdno čez jajca, da stoji 5 cm čez zadnjo plast. Kozarce nato prevežemo s celofanom ali pergamentom in jih postavimo na hladen, temen prostor. Za 50 jajc je treba 14 1 vodotopnega stekla ih 1%1 vode. Tako vložena jajca se zelo dobro ohranijo, nimajo nobenega tujega okusa in lahko iz njih delamo sneg. Paziti pa moramo, da do vodotopnega stekla ne pridejo otroci, ker je to zdravju nevarno.
Hitra pomoč proti opeklinam
Kadar se opečemo pri ognju ali pa tudi pri sončnih opeklinah — bolečine hitro prenehajo, če jih namažemo z jajčnim beljakom. Beljak enega jajca rahlo raztepemo (če se mudi), denemo na dlan in pomažemo boleče mesto. Še bolj pa učinkuje beljak, če ga raztepemo v sneg in drobno plast snega potegnemo čez opekline. Lahko pa z beljakom napojimo obveze, s katerimi prevežemo rane.
V naši domači lekarni hranimo proti opeklinam tudi krompirjevo moko ali kak drug puder ter olje iz šentjanževih rož, ki zelo hitro pomaga. Tudi obkladki iz kuhanega, mlačnega mleka blažijo opekline.
Oporoka, ki veliko pove
Če gremo dandanes z odprtimi očmi skozi svet in zasledujemo časopisje, vidimo, kako se časi hitro spreminjajo. Koliko ?nladih ljudi pride v smrt na eni strani vsled številnih prometnih nesreč, po drugi strani pa si dovolijo en zločin za drugim, kakor je nas zadnji petek vznemiril strašni dogodek, ko je 21-letno dekle, Neika Strauss iz Bilčovsa, umorilo in izropalo v Maierniggu pri Celovcu trgovskega zastopnika Adolfa Bohma / 'z Dunaja. Ravno iz tega dogodka razvidi-mo, kako malo morale imajo nekatera dekleta in jim manjka prave domače vzgoje, tako da se ne ustrašijo niti pred smrtjo, pred umorom.
Dostikrat pa privede mladino, zlasti fante, na slaba pota tudi alkohol, kar lahko opažamo po raznih iegnanjih in po mestnih nočnih lokalih. Tu se godijo dostikrat stvari, ki se res ne spodobijo za mladega človeka. Vse to pa povzroča dostikrat alkoholna pijača. V naslednjem vam hočem povedati oporoko morilca Hoche, ki je bil leta 1897 v Budjšinu (Zg. Lužice) na smrt obsojen, kateri ni treba dodali nobenega komentarja ali posebne razlage, kajti oporoka sama govori jasno in lahko koristi vsakomur, ki je zapadel alkoholu. Hoche je na predvečer svoje usmrtitve sam napisal naslednjo oporoko. Med drugim je priznal tudi tO-le:
„Če se vprašam, kaj me je privedlo do tega, da sem postal morilec, moram naravnost priznati .-pijančevanje, zlasti žganje.Počasi se je začelo. Že kot otrok sem vedno videl žganje v hiši. Oče moj je bil pijanec ter je v pijanosti zmrznil in tako žalostno končal. Vi očetje, ki ste pijači vdani, pomislite, da zastrupljate s svojo slabo navado kri in s svojim grešnim zgledom življenje svojih otrok. Ko sem se poslovil od šole, sem postal zidar in sem pil kakor vsi drugi — žganje. Izpočetka sem bil kljub temu priden in dober delavec; zaslužil sem lepe denarje. Pa več ko sem zaslužil, več sem pil in bolj ko sem pil, bolj je pojemalo veselje do dela in moč za delo. Počasi, pa neprestano je šlo navzdol. Seznanil sem se z zaporom in poboljševalnico.
Ko so me izpustili, sem začel iznova piti. Končno sploh nisem več delal. Pustil sem, da me je žena redila. Ako nisem dobil denarja, sem j'o pretepal. Otroci so mi morali donašati strupeno pijačo, še preden so šli v šolo in zvečer, ko so prišli od dela. Žganje — to je bila moja prva rnisgl, moja prva in zadnja pijača vsak dan. Ne bom pripovedoval, kakšne grdobije sem počenjal, ker mi je žganje vzelo vse moči tako, da sem sledil živalskim nagonom. Končno sem spravil v smrt svojo ženo.
To je bil zadnji členek v verigi grehot in grdobije, ki me je vanje spravilo žganje. Jutri pa naj napravim za vse pokoro. Jutri me bodo usmrtili. Smrt sem zaslužil. Skesan umiram in upam, da mi bo Bog milostljiv. Ne morem pa umreti, da bi ne poslal v svet svarilnega klica. To naj bo moja oporoka. Svarilni klic velja predvsem pivskim prijateljem, ki smo kdajkoli skupaj sedeli: zapustite to nevarno pot! Moj zgled vam bodi v svarilo, kam se pride po lej poti. Treščite žganjarsko steklenico tja zid, dokler je čas, da vas alkohol ne zavede tja, kamor je rhene!”
Sumljiva dobrota
Hanibal Hamlin je bil podpredsednik Zedinjenih držav za časa meščanske vojne (1861—1865) in pozneje poslanik na Španskem (1881—1883). Preden pa se je začel pečati s politiko, je bil odvetnik in sicer prav izvrsten.
Anglež, Pearson, je šel po glavni mestni ulici v Baltimoru, je padel na slabem cestnem tlaku in si je zlomil nogo. Več tednov je bil bolan. Od mesta je zahteval tisoč dolarjev odškodnine, a mu je niso hoteli dati. šel je k Hamlinu in mu izročil zadevo.
Hamlin je pravdo dobil v prvi in tudi v drugi instanci. Izročili so mu tisoč dolarjev; poklical je Pearsona in mu je dal — en dolar.
„Imel sem te in te stroške, moje zastopstvo stane toliko in vam ostane še en dolar.”
Anglež je dolar vzel, ga je dolgo časa pazljivo ogledoval, nato pa odvetnika in ga je vprašal:
»Oprostite. Vaša dobrota se mi zdi zelo sumljiva. Kaj pa, če je še ta dolar ponarejen?”
iŽa mLadino iti pmsjseio 9^1—:
Kljub temu sklepu ni mogel najti miru. Vleklo ga je k njej in večkrat je hotel, da zajaše konja, vendar se je vsakokrat vrnil. Ne smerni
Čim bolj se je bližal čas odhoda, tem bolj je postajal nemiren. Končno je ves izmučen napisal pismo:
Velecenjena gospodična!
Iskrena in požrtvovalna ljubezen na bojišču
Črtica iz osvobojevalne vojne na Balkanu
V Svileni, v eni izmed številnih bolnišnic; pričakujejo nov transport ranjencev. Vse je pripravljeno, strežnice, usmiljenke in bolniške sestre čakajo molče, kdaj pripeljejo ranjence. V službo domovine se je ponudilo vse. Moški so odhiteli na bojno polje, ženske vstopile v službo za pomoč in postrežbo ranjencem. Častno delo je to, a naporno obenem. Rane, te častne in težke rane... Ali ne trepeta srce matere, srce žene, srce neveste ob pogledu na krvaveče rane, globoke in strašne? Ali ne trepeta duša ob misli, da zagleda med temi onega, katerega ljubi — sina, soproga, ženina ... ?
Vozovi so dospeli. Skrbno, narahlo prenašajo ranjence v oddelke, na mehke postelje. V oddelek za težko ranjene nesb pravkar mladega poročnika. Nezavesten je. Predno so ga naložili v lazaretu na transportni voz, se je čutil dovolj močnega, da vzdrži vožnjo. Ali rana na prsih je začela vnovič krvaveti. Vožnja je bila vsled slabe, od dežja in topov razorane ceste naporna, posebno za ranjence s prestreljenimi prsmi, kakor je bil to poročnik Velimir Gostimi-rovič.
Na to posteljo, prosim — je rekla usmiljenka (usmiljena oz. bolniška sestra) nosilcem ter pokazala posteljo, na katero naj po-lože mladega poročnika.
Mlada je bila ta usmiljenka, mlada in lepa. Inv tej preprosti obleki, z rdečim križem na prsih, je bila kakor angel j utehe med trpečimi. Sklonila se je nad ranjencem, da mu popravi zglavje. Rahel in nežen vzklik se ji je izvil iz prsi in njen mili, jasen obraz je prebledel.
Za trenutek je gledala, kakor v omotici, bledi obraz mladega poročnika, ki je ležal tu nepremično, zaprtih oči, kakor bi ne bilo v njem več življenja. Skozi obvezo na prsih pa je silila še topla kri in prestreljene prsi so se dvigale rahlo, komaj vidno.
A samo trenutek je gledala usmiljenka ta obraz. Obrnila se je do zdravnika, ki je pravkar pregledal ranjenca na sosednji postelji, in dejala s tihim glasom: Gospod zdravnik, tukaj je pomoč nujno potrebna.
Zdravnik je pristopil k postelji. Krvavi! — Nato je zmajal z glavo in dejal: „Ne smeli bi ga pripeljati sem.”
Morda pa ni tako nevarno, gospod zdravnik, je odvrnila šepetaje usmiljenka. Zdravnik je pogledal v njen obrazek in se nasmehnil: Gospodična, siromaku je šla krogla skozi in skozi.
Torej je zapisan smrti? — Trepetajoč je bil glas usmiljenke in z njenega lica je zginila vsa barva. Zdravnikov pogled je za hip obstal na njenem prebledelem obrazu, ki je rod tem pogledom nekoliko zardel kakor / zadregi. Nato se je sklonil nad ranjencem in mu ustavil kri in prevezal rano. Zaslutil je izkušeni zdravnik bližino dveh ljubečih se duš in, ko se je sklonil, je dejal nekako sočutno:
Skrbite posebno zanj, gospodična. Le spretnemu negovanju se morda posreči, da ga ohranimo pri življenju. Tudi jaz bom storil vse, kar bom le mogel, ker razumem, kaj se pravi ljubiti.	o
In šel je k drugi postelji vrli mož in čutil je, da ga spremlja globok, hvaležen pogled mlade usmiljenke ...
*
Vojna...
Kakor misel je šinila ta beseda po mestnih ulicah. Balkan je vzplamtel. Vojna je izbruhnila... In tedaj so se zgrinjali sku-jraj možje in fantje, in kakor iz tal so vstajale čete za četo in odhajale na mejo, na bojno polje.
Četa, v kateri je služboval Velimir, mlad poročnik, je stala pripravljena za odhod. Nemiren je bil mladi poročnik in bled. Čakal je vojaka, kateremu je dal pismo, da ga ponese gospodični Marti Bogdančevi. Pisal ji je v slovo in sedaj čaka na odgovor... Ali mu bo sploh odgovorila? Tako neizrečeno jo ljubi, a ona... Odgnala ga je od sebe, odgnala ga samo zaradi malenkosti. Ničesar ni zakrivil, a vendar ga je obsodila. Kot vila, stoječa ob potoku, gleda-
joča v daljo vzhajajoče sonce je bila na tej sliki. In to sliko je nekoč pokazal v neki družbi, ne iz prešernosti, nego iz prevelike ljubezni do nje, svoje ljubljenke. Zvedela je to, hudoben jezik, poln zavisti, ji je moral povedati.
A njen ženski ponos je bil užaljen in ljubezen se je morala ukloniti. Odslovila ga je, kratko in odločno. Ni mu pustila govoriti, ni hotela slišati opravičila. In njegovo oko, ki jo je gledalo proseče, je zatemnelo in odsev odločne volje je vzplamtel v njem. Ponosno se je poklonil in odšel' trdih korakov.
Zabolelo jo je sicer, za hip ji je postalo žal, ljubezen se je oglasila v njenem srcu, a ženski ponos se je uprl in Marta je rekla: »Ne!"
«■
Odhajam na bojno polje. Rad bi Vam stisnil še roko v slovo, a ne vem, če bi Vas s svojim obiskom ne razžalil. Ob petju topov in smrtnem vrisku krogel bom mislil na Vas, katero edino sem ljubil. Domovini žrtvujem sedaj to ljubezen in moje mlado živi jeti je.
Velimir. ■
Ob izbruhu vojne, ko je dobila njegova četa povelje, da mora odriniti na mejo, ga je prevzela bolest, saj je treba zapustiti dom in drage in iti tja, kjer žanje smrt. Poročnik Velimir je bil v prvem hipu ves omamljen od nerazumljivega čustva,zajahal je konja in v skoku odjezdil na dom gospodične Marte. V tem kaosu razigranih čustev je pozabil, da ga je odgnala, pozabil vse. Hitel je, da ji stisne roko v slovo, morda za vedno. Ali že na pol pota je ustavil konja, ga počasi obrnil in odjezdil korakoma nazaj k svoji četi. Na ustnice mu je legel trd, bolesten izraz: »Ne! čemu slovo? Odgnala me
je!”
Ali odgovori?! ... In kakšen bo odgovor? Nestrpno je čakal vojaka. Končno je le prišel.
Poročnik se je silil mirnega: Ali si izročil? — Sem. Tu je odgovor. In vojak je izročil poročniku pismo. Gospodična je dejala, da vam želi obilo sreče in slave. Poročnik Ve-limit- se je nasmehnil, a ta nasmeh ni šel iz srca.
Hvala! Vojak je odšel. In tedaj je vstalo v njegovi duši hrepenenje, da bi postalo bojno polje tudi njegov grob, kakor bo grob tisočerih. Odprl je pismo ter čital:
Velecenjeni gospod poročnik!
Mislila bom na Vas, ko bodete stavili
svoje življenje v nevarnost za domovino.
Bog Vas čuvaj!
Marta.
Zamišljen je strmel poročnik v te kratke vrstice. Ali so to vrste ljubezni ali hladne vljudnosti? Za hip je obdržal pismo med prsti, nato ga dvignil, kot bi ga hotel vreči vstran, a ga je nato spravil v svoj žep.
In ko je odhajal preko meje v težki boj. je jahal Velimir molče pred svojo četo z istim bolestno-trpkim izrazom na obrazu, ki ga je delal odločnega in neizprosnega.
(Kako se je ta resnična dogodivščina končala, pa boste izvedeli v prihodnji številki.)

Ksaver Meško:
Moderne hlače
Saj ničesar ne rečem, a lepa obleka, kdo je ne bi rad imel? In zakaj je človek ne bi rad imel? In celo moderna obleka! Kaj pravzaprav zdaj pri obleki je moderno, resnično natanko ne vem. A če krojač, v teh skrivnostih izučen strokovnjak, pravi: »Taka in taka je moderna”, pač bo tako. Tu ni nič ugovarjati! Kako sc naj z gospodom mojstrom prerekam, ko se pa krojaStva nikoli učil nisem! V lastno škodo, kar bridko čutim, kadar si gumbe prilivam. Če je vsak tako neroden pri delu, ga morem le pomilovati.
Vendar pa — tiste modeme hlače, rfcsnično, v najslabšem spominu so mi! Koliko žrtev in skrbi so mi povzročile!
Stopil sem namreč h gospodu mojstru in mu rekel: »Gospod mojster, v ponedeljek sem z jutranjim vlakom namenjen v mesto. Prosim, ko bi mi do tedaj hlače naredili. Umerili ste mi jih pred
>>
štirimi meseci.”
»Res? Že pred štirimi meseci?” je preudarjal nekako ves začuden gospod mojster in si počasi popravljal velike naočnike. »Da, da, spominjam se: umeril sem vam jih. Tudi blago je že pripravljeno. V ponedeljek zjutraj jih dobite... Ne, prej nikakor ni mogoče. Kar tukaj jih boste oblekli. In se popeljete v mesto z novimi, čisto modernimi hlačami.”
Razveselil sem se te dobre volje mojstrove. Kdo se je ne bi, če težko čaka že štiri mesece na hlače! In da bodo tako moderne!
Pa je prišel tisti veliki ponedeljek. Kakor navadno sem privihral h krojaču v zadnjem trenutku.
»Hitro, hitro, prosim, gospod mojster! Sicer še vlak zamudim.”
Gospod mojster si je počasi poravnal naočnike, preudarno pogledal na uro in važno pritrdil: »Res je že pozno. A, hlače? Že vise tam na vratih. Samo malo jih še ©krtačim.”
»Ni treba, prosim. Da so le sešite.”
»Sešite pa! Po najnovejši, najmodernejši fasoni. Mehke in lahke, kakor iz najfinejše turške Žide.”
Ker se na žido, ne na turško in ne na nobeno drugo, nič ne spoznani, nisem k temu ničesar rekel.1 Pomislil sem pa vendar s tihim ponosom: »Glej, glej, čisto moderen bom. S časom korakam.”
V	največji naglici sem si stare, že precej oguljene hlače slekel, nove, moderne oblekel.
»Zdaj pa račun, prosim, gospod mojster.”
»Take lepe moderne hlače — mislim, ne bo preveč, če daste...”
Precej osoljen se mi je zdel račun. A sem si rekel: ,3» pač čisto nenavadne hlače. Torej tudi cena temu primerna, nenavadni.”
V	naglici sem denar odštel.
»Hvala, gospod mojster. A zdaj bo treba 1 režati.
Sicer bom za vlakom bežal. Stare hlače naj ostanejo kar pri vas. Vzamem jih, ko se vrnem.”
»Dobro, dobro. Pa se srečno vozite. In drugič spet!”
»Seveda, seveda. Zbogom.”
Ogledoval hlač kaj posebno nisem, nisem utegnil. Le nekako nerodno sem stopal, ko sem prišel na cesto. In nekako hladno mi je postajalo v noge, kakor bi brez hlač stopal v jesenskem jutru po cesti. »Lahke so pa res. Kar zeblo me l»o v njih. A so pač kakor iz turške Žide.”
Pa sem le malo natančneje pogledal te nove hlače.
»Sveta nebesa!” sem sc ustrašil. »Saj to ne morejo biti moje hlače. Ta vreča, ki mi krog nog opleta, da bom v resnici še padel! Pa se je gospod mojster zmotil?”
Pogledal sem na uro.
»Ne, nazaj ne morem. Prepoznoi je.”
■ Vlak sem še srečno dobil, v zadnjem trenutku sicer. Prihuljeno sem vstopil, boječe oprezoval na vse strani, ne sedi li kje kak znanec, ki bi me videl v teh najmodernejših hlačah. Zahvaljen Bog, precej prazen je bil vlak! Potuhnil sem se naglo v kot, noge skril daleč pod klop, prav kakor jih je pod-vijala in tajila tista kraljična v pravljici, ki je imela namesto nog ribji rep in plavuti. In mi je bilo tudi v vlaku, da hlač niti nimam in sedim v tem kotu v sami spodnji obleki. Čutil vsaj jih nisem. Kakor bi visele ne na meni, ampak v zraku nekje, meni in drugim v strašilo.
V mestu sem jo kar najhitreje mahnil s postaje v voz cestne železnice in sc spet stisnil v zadnji kot, noge daleč pod klop podvil.
»V Leon išče!”
Tam me častite sestre vedno z materinsko ljubeznijo sprejmejo in me imajo v hiši malodane zastonj. Vedo pač, kak bogatin sem, kako imenitno sem plačan za svojo službo. »Tako nekako za plačami belgrajskih ministrov bo vaša,” je pred nedavnim določil brezposeln skitalec, ko je zahteval »kovača”, pa mu ga dal nisem, ker ga imel nisem.
Odkazalc so mi tudi topot prijazno sobico s krasnim razgledom čez. veličastno šentpetrsko cerkev, čez mesto in gori na mogočni ljubljanski grad.
»Tako. Zdaj bom pa ves dan v miru božjem ta čudoviti razgled užival. V mesto pred večerom pač ne smem! Seveda, bo li zvečer mogoče vse opraviti, je vprašanje. A podnevi? Ne! Tega pa že ne! Kaj, če bi se te ohlapne hlače po najmodernejšem kroju z menoj kruto pošalile? l’a bi se mi, zapletle in bi sredi ulice pall »Pijan je!” bi sklepal mož postave, me s trdo roko prijel in me brez usmiljenja tiral na magistrat, kjer se taki v miru prespe, a na žalost (Konec na zadnji strani)

P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N* J*E
Bruno IVolfgang:
— SEJMAR
Na Jurjevem sejmu se je letos pojavil { nov prodajalec. Njegova glava, obraščena s skrbno negovanimi plavimi lasmi, in otožni nasmeli na ustih, sta spominjala na nekega znanega lilmskega igralca. Njegova govorica je imela čudovito privlačno moč.
Ponujal je dva izdelka: britvice in milo za odstranjevanje madežev. Z neskončno I pozornostjo je prijel rezilce z dvema prsto-I ma, in motreč ga s pogledom, ki je prekipeval od ljubezni, je razlagal radovedne-’ žem: „Vedite, gospoda moja, govorim kot ; prijatelj in svetovalec^- Nočem pretiravati.
, Ne trdim, da je treba to britvico zgolj pri-: vezati na svileno nit in potem z obrazom drseti ob njenem rezilu ter da vam z lastno težo, takorekoč božajoč odstrani kocine j z lic, ne tega ne trdim, ker to ne bi bilo res. j Pač pa vam lahko mirno rečem, da ta brit-| vica prekaša po kakovosti za točno 70 od-j stotkov vse dosedanje proizvode te vrste.” Nekaj otrok se je pririlo v ospredje. „Prav tako, otroci! Mladina naprej! Naj I zasije sonce vaše mladosti! Tudi vi boste I nekoč dorasli in se boste brili. Vi pa imate I očete, ki se brijejo. In kaj naj pokloni do-| ber otrok svojim starišem za očetovski dan, za materinski dan, kot to krasno edinstveno britvico iz pravega damaščanskega jekla, ki ji je ime .Kleopatra’, pravo čudo našega ča-
^ Čedno, mlado dekle je obstalo in se smehljalo. To je dalo prodajalcu novega poleta. Navdušeno je vzkliknil:
»Ljubka gospodična, samo trenutek! Poglejte: vzamem britvico, vzamem las (pri tem si je iztrgal plavi las iz svoje košate grive) in ga podržim proti temu neznansko ostremu rezilu... in ne potegnem, tudi ne pritisnem, ne, samo rahlo pihnem, in glejte... dve polovici lasu sta padli na tla, rahlo kot Črešnjev cvet, ko je prišel njegov čas. To ni nobena zvijača, nobena prevara! Vsakdo lahko poskusi z lastnim lasom.” Deset dečkov si je začelo ruvati lase in jih moliti sejmarju. Razpolovil jih je (lase).
Na koncu mu je tudi dekle nekoliko sramežljivo ponudilo svoj tenek, dolg rjav las. Pihnil je in dbe polovici sta zaplavali proti tlom. Toda med padcem ju je š hitro kretnjo ujel ter ju spravil v žep telovnika in rekel udvorljivo: „Ali si jih smem pri-l'ržati za spomin?”
Dekle je zardelo, dečki so se muzali. Odrasli so kupovali britvice, po 3.60 šil za ducat. Tudi dekle je kupilo en ducat. Zavil ji ga je v poseben papir, pri tem pa je nanj naglo napisal nekaj besed. Pri predaji zavojčka ji je globoko pogledal v oči. Dekle je stopilo vstran in je nato iz daljave prodajalcu pomežiknilo. Na papirju je bilo zapisano: »Zvečer ob 8. uri v parku.” Sejmar je gostobesedičil naprej:
»Edini proizvod na svetu, ki se po svoji popolnosti more meriti z britvico »Kleopatra”, je milo za odstranjevanje madežev .Amalija’. Odstrani vse madeže in pege, razen sončnih, pa še te -zgolj zato ne, ker so
predaleč. Ne odstranjuje tudi madežev na časti, ker je te moč oprati samo z denarjem. »Amalija” pa odstranjuje madeže po masti, sokovih, obarah, jesihu in olju: .Amalija’ briše madeže črnila, kave, kakava, oljnatih barv, kolomaza, malinovca; .Amalija” odstranjuje tudi...”
V	tem trenutku je opazil razkošen avto, ki se je skoraj neslišno ustavil pred njegovo stojnico. Radovedneži so se odmaknili in nekateri so se odkrili. V avtomobilu je sedela v žive barve oblečena dama z zamolk-lordeče poslikanimi ustnicami in temno, demonsko obarvanimi trepalnicami. Pozorno si je ogledovala sejmarja in se pri tem smehljala, prav tako demonsko semhljala. Sejmar je začutil v seb; nek poseben občutek pustolovskega pričakovanja, podobno kot muha pred pajkovo mrežo. Ni mogel odtrgati svojega pogleda' od njenega obraza in napol proti svoji volji je s pridušenim glasom zaključil: „ ... da, .Amalija’ odstranjuje tudi krvave madeže.”
V	naslednjem trenutku je pristopil šofer k stojnici in dejal z malomarnim glasom: »Pridite danes zvečer ob osmih v grad. Imamo delo za vas.” Nato je odšel nazaj k avtomobilu in se odpeljal. Plaz bajnih sanjskih predstav se je podil po sejmarjevi glavi. Že vnaprej je doživljal filmske romane, pri katerih mu je od napetosti zastajala sapa.
Ko je končno pospravil svojo kramo, se je v naglici pozanimal o razmerah na gradu. Zvedel je, da grofica slovi zaradi njenih nenavadnih domislic in da so se ljudje bali grofa radi njegove nasilnosti. Sejmar je skrbno okrtačil sVoj površnik, si umil roke ter se brezhibno obril, toda ne z britvico .Kleopratra’. Nato se je z glasno bijočim srcem napotil proti gradu.
Lakaj ga je vodil “skozi dolge hodnike, kjer je odmeval njegov korak. Na stenah so , visela jelenja rogovja. Povedel ga je v temno sobo z obilico starinske ropotije in mu velel čakati. Čez četrt ure se je pojavil s svetlim moškim suknjičem v roki. S prstom je pokazal nekaj temnih madežev na ovratniku: »Ali boste mogli to osnažiti?” in odšel.
Sejmar je začel snažiti. Bilo mu je zelo prav, da ga pri tem ni nihče opazoval. Kajti uporabljal je raje salmijak in bencin, ki ju je bil iz previdnosti vzel s seboj. Bili so brez dvoma krvavi madeži. Njegova fantazija je zopet začela letati, čigav vrat je neki z ostrim nožem prerezal ih potem truplo zagrebel v temnih obokih grajskih kleti? In kdo je bil morilec? Ali grof sam? Ali pa se je grofica na ta, način znebila svojega ljubčka?”
»No ali gre?” ga je vprašal globok ženski glas. Ves prepadel je sejmar planil pokonci. Grofica je bila neslišno prišla v sobo in je stala tik za njegovim hrbtom. Nehote je sejmar dvignil ramena, kot da bi hotel zaščititi svoj vrat. »Gre počasi”, je zašepetal s hripavim glasom, »madeži so stari!”
»Da, so še od lanskega leta,” je odgovorila grofica. »Grof je bil na nekem sejmu kupil britvice. Pri prvem britju je bilo prelite več krvi kot na kakem velikem lovu. Nova obleka je bila popolnoma uničena, kot sami vidite. Prisegel je, da ako tega tiča še kdaj dobi v roke, ga bo prisilil, da se bo moral ves teden briti z lastnimi britvicami!”
»Oprostite, kakšne znamke so?” je izjecljal mladenič iz sebe.
»Kleopatra, Mesalina* ali neka druga filmska zvezda iz starodavnosti,” se je zasmejala grofica. »Moj mož pride čez dobro uro. Prinesli vam bodo tudi nekaj za pod zob. Na svidenje!”
Čar romantike je splahnel. V sejmarje-vih mislih pa je ostala le podoba z zobmi srdito škripajočega grofa' in podzemske mučilnice. Sklenil je, da pobegne. Okno je zlahka odprl. Zunaj je bil majhen, zapuščen vrt, čigar plot je bil le nekaj metrov oddaljen od zidovja. Previdno je spustil na tla svoja dva kovčka, nato pa je tudi sam oprezno zlezel skozi okno, preplezal plot ip se spustil v tek, kolikor so ga noge nesle, nazaj proti mestu. Toda ko je prisopihal na kolodvor, je zadnji vlak že odpuhal. Moral je prenočiti v gostilni.
Drugo jutro so ga zbudili jezni moški glasovi. Pokukal je skozi zavese in videl pred gostilno gručo moških z do krvi razpraskanimi obrazi. Eden je imel cel6 obvezo na licu. Vsi so pa vihteli debele kmečke gorjače in vpraševali gostilničarja po sejmarju, ki je prejšnji dan prodajal britvice znamke »Kleopatra’.
Za premišljanje ni bilo mnogo časa. Zopet je skočil skozi okno in po stranskih po-
Mofo srčno Jeri šktopiie
Mojo srčno kri škropite po planinskih sončnih tleh, kakor seme jo vrzite po doleti in po bregeh.
Pomlad iz krvi rodila cvetke tisočere bo, ter prijazno mi gojila svoje nelne hčere bo.
Deve zorne, dečki zali brali bodo rože te, v kite bodo jih spravljali, devali jih na srce.
In srce jim bo gorelo, cvetje vzraslo iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni.
Simon Gregorčič
teh zdirjal proti kolodvoru, kjer je še ujel odhajajoči vlak. Bil je rešen.
V varnem zavetju vagona se je počasi umiril. Tudi v mestu se je razburjenje kmalu poleglo. Nekateri so pometali britvice »Kleopatra’ na smetišče,drugi so pa jih spravili za blžično darilo prijateljem. Nihče p •-ni mislil z ljubeznijo na sejmarja, razen morda neke deklice, ki je dolgo časa hodih: sem in tja po sejmišču in med pisanimi ostanki papirjev, zavitkov in slame zaman iskala neizpolnjene sanje nekega poletnega večera.
0=E---------
Anton Kreuzer:	• I i
UUoiapec
Vlak je drdral preko meje. Milič se je stisnil v kot svojega oddelka, buljil v strop tako dolgo, dokler ni zadremal.
Ko se je vlak ustavil na obmejni postaji, je Milič gledal skozi okno in mislil na ca-' rinike, ki bodo vsak čas prišli, pečatili potne liste in vpraševali po blagu, ki ga je treba ocariniti. Namesto tega pa je prek zvočnikov zadonel glas, ki ga ni bilo moč napak razumeti:
»Carinska kontrola! Vsi potniki naj izstopijo.”
Milič se je dvignil in odšel na hodnik, previdno splezal po stopnicah na tla in sledil ostalim potnikom v carinarnico. Milič še ni bil nikdar prej v obmejneni ozemlju in ni vedel, kako še odigravajo takšni pregledi.
Ostali potniki so se pri vhodu prerivali in suvali kot čreda ovac. Naenkrat se je Milič znašel v pisarni. Ljudje so rinili k neki pregraji, tam odpirali svojo prtljago in pustili, da so cariniki brskali po njej.
Milič ni imel prtljage. Le nove rokavice v žepu plašča so bile podvržene carini. Ako se ne bi bil že prej odločil, da jih utaji, bi pod vtisom sedanjega položaja gotovo ne sklenil kaj takega.
Kljub temu se je dolgo časa boril s samim seboj. Bojazljivost in strrth sta se borila s pustolovsko željo po prepovedanem. Končno rokavic le ni predložil za ocarinje-
nje- .
Izhod je bil na koncu ozkega hodnika. Na obeh straneh so stali cariniki. Eni so pretipavali potnike, drugi so pa jih ogledovali z ostrim pogledom, kot da jim vidijo do kosti. Miliču je bilo očividno neprijetno.
Bolj ko se je krajšala vrsta pred njim, večji nemir se ga je polaščal. Z grozo je opazil, da so moškega pred njim odvedli v posebno sobo k telesni preiskavi. Milič je od strahu nekajkrat zapri oči. Dlani so se mu začele znojiti. Kaj če bodo tudi njega odvedli v tisto sobo in se bo moral sleči do nagega? To mu ni in ni hotelo iti v glavo.
Med tem je stopil pred prvega carinika. Z naglo kretnjo mu je segel pod plašč, da je Milič skoraj avtomatično dvignil obe roki. Drugi in tretji ga nista več pretipavala, pač pa sta ga srepo ogledovala. Še preden je Milič spet prišel na prosto, je spustil roke; v desnici pa je stiskal par novih rokavic. Sam ni Vedel, kdaj jih je vzel iz žepa. Vtaknil jih je zopet nazaj na svoje mesto.
1 F. GRIVŠK1:	34
; ^()6Zlliki POVEST
»Mama je rekla, da pridite domov. Danes ne bo polirja!” Nejček je segel v žep, Fortunat pa je nagloma zasekal besedo: ,?Kdo pravi, da ga ne bo?”
»Mama je rekla in jaz sem ga srečal, ko je šel z motorjem v mesto. Poglejte, očka!” Deček je stegnil roko; na majhni dlani se je zasvetila desetica.
»Kaj imaš?”
»Denar.”
»Kdo ti ga je dal?”
»Polir.”
Staremu se je raztegnil obraz. Grobo je Vprašal:
»Kdaj?”
»Saj sem rekel: danes, zdaj, tamle doli pod hišami. Preden je pognal kolo. me je poklical. Nejček, je dejal, sem pojdi in vze-t mi pa kolač si kupi! Nato je oddrdral: Pof, pof, pof!”
»Proč vrzi!”
»Zakaj?”
»V stran ga zaženi, sem dejal!”
Fantiču je šlo na jok. Umaknil je roko
in krepko stiskal denar. Fortunatu je vrela •kri. Zamahnil je z roko, da bi zagrabil Nejč-ka. Mali se je preplašeno umaknil. Nikdar ni videl očeta tako divjega.
»Si treščil proč?”
„Ne!” Nejček se je plazil po pesku. Fortunat je stegnil roko in zagrabil za kladivo.
V starem je besnelo kakor ob hudi uri. Sikalo je vanj in ga nagovarjalo, naj udari. »Daj, pankarta!” je hujskalo. »Gadjo zalego boš zatrl. V krvi mu teče strup, kot pri očetu. Ta strup se bo razlezel v njem in uničil še druge, ki so nedolžni. Saj veš, čigav sin je. Ta vrag mu je ponudil denar in fant ga je vzel!”
»Še enkrat ti rečem: Vrzi proč ta prekleti denar!”
»Ne bom! Mami ga ponesem!” Starec je hropel. Nikdar doslej se mu Nejček ni uprl. Fortunatu so se napele žile, slina se mu je pocedila iz ust po sivi bradi. V duši mu je zavrelo. Strašna jeza ga je prevzela. Kar nič se ni zavedel, ko je zavihtel kladivo. Sam vrag mu ga je potisnil v roko. Železo je zažvižgalo po zraku. Hresk! »Mama!” v pesku se je zvijal Nejček. Kladivo ga je zadelo v glavo. Kri je brizgala po tleh. Udrla se je dečku iz ust. Zagolčal je, se stresel in omahnil. Nobenega glasu več!
Fortunat je videl samo senco.
»Ušel si mi; se bova že srefala doma!” Dotipal je lonec in ga zavezal v culo.
»Nejček!” je zaklical.
Nič. Vdrugič močneje: »Nejček!” Tihota povsod. »Oba sta mi ušla,” je mrmral Fortunat. »Ista kri!” Brskal je po pesku z rokami, da bi dosegel kladivo. Plazil se je proti kupu. Tipal je na vse strani, zdaj na levo, zdaj na desno, višje pa niže. »Daleč sem ga treščil!” Z motnim očesom je lovil senco. Stegnil je roko in dosegel nekaj mehkega, vlažnega. Sunkoma se obrnil in grabil z obema rokama ...
»Joj! Kriste!"
Pod rokami je dotipal Nejčka. Nogo mu je prijel, prša pa roko, v kateri je stiskal denar, in glavo... vlažno, z luknjo na temenu.
»Nejček!”
Sklonil se je k dečku, mu dvignil glavo, poslušal, ali diha ...
»Nejček! Moj Nejček!”
Divji klic je odmeval po votlih jamah. Pritekla sta kamnarja iz spodnjih jam.
»Ubit je, mrtev!”
Starec je zatulil. Zgrabil je otroka v naročje; stiskal ga je k sebi in s pretresljivim glasom klical: »Nejček, saj nisi mrtev. Reci,
da slišiš! Fantek moj! Vode, dajte vode! Jaz sem ga — ubil! Ne, sam hudič ga je!” Dvignil se je z Nejčkom v naročju. Mrtva, krvava glavica je visela navzdol, strjena kri je curljala na kamenje. Starec se je pognal. Zapletel se je med kamenje in padel na grušč. Kamnarja sta ga dvignila. S silo sta iztrgala mrtvega Nejčka iz starčevih rok ter ga odnesla domov.
Fortunat se je po vseh štirih privlekel v jamo. Grabil je za opornike in v grozni bolesti golčal ter se zvijal po grušču. Majal je lesene stebre in v obupu čakal, da se usuje nanj kamenje in ga ubije. Stebri so škripali, vdali se pa niso. Le pesek se je usipal izpod kamnitega stropa.
Spodaj na cesti je zabrnel motor. Polir in orožnik sta hitela navzgor. Na cesti je bil srečal polir kamnarja, ki sta nesla v bajto mrtvega dečka. Prizor ga je pretresel do kosti. Obledel je in se z vso naglico odpeljal na orožniško postajo. Ljudje v vasi so se začudeni- spogledovali.
Pod jamami je polir zarjul:
»Fortunat!” Odziva ni bilo. Z orožnikom sta se pognala do jame. Zunaj na kamenju so muhe srkale lužo strjene krvi. Zraven je ležalo krvavo kladivo.
(Dalje prihodnjič)
MODERNE HLAČE
(Nadaljevanje s 6. strani)
menda ne v preveč prijetnih posteljah. Ali hi, ko bi nič hudega sluteč mirno, morda celo ponosen na hlače po najnovejši fasoni stopal po ulicah, oko pravice nenadoma sumljivo na mojih hlačah obviselo. „Vi, tele hlače se mi pa zde nekoliko čudne. Saj ne morejo biti vaše! Za tri takte so, kakor ste vi! Pojdite kar lepo z menoj. Izpričati bo treba, odkod jih imate. Po pravični poti te/ko da ste jih dobili.”
Takle misli so me mučile in strašile. In sem tičal v sobi kakor ujeta tička v tesni kajbici.
A opravki so me hudo skrbeli.
„čas poteka, ne naredim pa ničesar. Ali naj ves teden ždim tu v sobi in nad temi modernimi hlačami žalujem?”
Trikrat sem oblekel suknjo, vzel klobuk, se s težkim srcem napotil po stopnicah dol. A ko je bilo treba stopiti v božji dan ven, na ulico, sem sc ustrašil: „Ne, ni mogoče! Kar čutim, da bom imel na ulici s temile hlačami po najmodernejšem kroju korenito smolo. Rajši ne!”
Žalosten sem se vrnil.
Kar mi je sam Bog vdihnil pametno misel: „Go-spod profesor dr. Kotnik stanuje tu v hiši. Prijazen, dober gospod, marsikako uslugo in dobroto mi je že storil. Gotovo se me bo usmilil tudi v tej bridkosti s temi najmodernejšimi hlačami. Za spoznanje je gospod sicer manjši od mene. A saj huje biti ne more, kakor je sedaj.”
Ti sem stopil k njemu. Gospod profesor se je Žale dni prikazni pred seboj najprej nasmejal — kdo sc ne bi! — da je imel oči vse solzne. Nato mi je prinesel lepe hlače. Segale so mi sicer samo do čevljev, in so nogavice izpod njih pri vsakem koraku kaj lepo pobliskavale. A je morda tudi to sedaj moderno. Vobče pa: česar nikamor spraviti iic moreš, z ničimer opravičiti, junaško opravičiš s krilatico: „Saj je to moderno!” S tem se povsod in najlčpše izmažeš! —
Ko sem prišel iz Ljubljane, je bila moja prva pot h gospodu krojaškemu mojstru.
„Nc zamerite, prosim, gospod mojster. A ni mogoče, tehle hlač res ne morem nositi. Prestar sem že za take hlače po najmodernejši fasoni.”
Gospod mojster je molče strmel vame. čisto sapo mu je zaprlo. Ponoviti sem moral, da to res niso hlače zame.
„Pa vendar ne boste večno nosili takihle stalfe-veških, kakor so tiste tam,” je čez čas zamrmral, še ves zbegan in prepal.
,,Večno ne. A do mrti bi jih že rad. Teh vzemite vsaj polovico proč. Morda jih bo potem mogoče nositi.”
Oblekel sem svoje hlače. Gospod mojster je te moderne spoštljivo kakor veliko, redko svetinjo prijel z obema rokama, jih razgrnil, visoko dvignil, jih z občudovanjem z vseh strani ogledoval.
„Tako fine hlače! — Pa jih res ne marate?”
„Ne, ne maram jih!”
„Škoda, škoda!” je obžaloval gospod mojster, zmajal z glavo, pogledoval me sočutno in jmmilo-valno. Skozi naočnike in oči sem videl in bral njegove skrite misli: „Je li mož pri pameti? Takih hlač, po najnovejši in najmodernejši fasoni, se brani!”
Zmajeval je z glavo zamišljeno, otožno, kakor bi imel škodo on, ne jaz. Poltiho, nekako bolj zase kakor zame, je menil: „Ko bi bili prej povedali, da modernih hlač ne marate! Takele staromoderne bi bile približno za polovico cenejše.”
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 28. 7.: 07.20-07.25 Duhovni nagovor. — 07.25—08.00 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. PONEDELJEK, 29. 7.: 14.00-14.30 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Slovenske narodne in umetne pesmi poje Ženski vokalni kvartet. — 18.45—19.00 Za našo vas: Ozimni ali jari ječmen? — TOREK, 30. 7.: 14.00—14.30 Poročila, objave. — Sredi moj 'ga srca ena pesmica zveni... — SREDA, 31. 7.: 14.00 do 14.30 Poročila, objave. — Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov. — 18.45—19.00 Za ženo in družino. - ČETRTEK, 1. 8.: 14.00-14.30 Poročila, objave. - O napitnicah... - PETEK, 2. 8.: 14.00 do 14.30 Poročila, objave. — Otroci, poslušajte! y 18.45—19.00 Ob večerni uri... — SOBOTA, 3. 8.: 09.00—10.00 Od pesmi ido pesmi — od srca do srca. 18.15—18.40 Za dobro voljo ob koncu tedna. — NEDELJA, 4. 8.: 07.20—07.25 Duhovni nagovor. — 07.25—08.00 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
Nogavice, žensko spodnje perilo, moške in otroške hlače dobite najceneje pri STOFFSCHWEMME, Klagenfurt, Benediktiner Plalz.
Og&asui
i
v našem listu *
Grdi izrodka današnjega človeštva
Nečloveški zločin v Maierniggu pri Celovcu
Koncem zadnjega tedna se je vse koroško časopisje tiavilo s strašnim zločinom, izvršenim v gozdu pri Maierniggu ob Vrbskem jezeru, kjer je v četrtek dne 18. julija ob 9. uri zvečer umorila 21 letna Nežka S t r a u B iz Uilčovsa 591etnega glavnega trgovskega zastopnika Adolfa Boh m z Dunaja in ga oropala za 4.720.— šilingov.
Po umoru so StrauBovo takoj prijeli go-stje-letoviščarji, ki so slišali klice na pomoč,
in jo držali tako dolgo, dokler niso prispeli na kraj nečloveškega ravnanja orožniki.
V teku zasliševanja ni bilo opaziti na morilki najmanjšega znaka kesanja nad zločinskim dejanjem. Iz tega razvidimo, kako so moralno propadla nekatera dekleta in kako jim manjka prave materinske vzgoje. Nežka StrauB je bila šele pred 14 dnevi iz zapora predčasno izpuščena, in sicer zaradi tega, ker pričakuje otroka. Dne 18. junija jo je
namreč sodišče obsodilo na trimesečni zapor, ker je dne 18. februarja hotela oropati za 8.000,— šilingov nekega celovškega trgovca.
Pri zasliševanju je enkrat trdila, da pri umoru ni bila sam-a, temveč da ji je pomagal neki moški, ki pa ga ni poznala in je zbežal, drugič pa je priznala, da je umor nad dunajskim trgovcem izvršila sama. Ko se je StrauBova po daljšem času umirila, je vendarle priznala, da ga je umorila sama in sicer z nožem, ki je bil njena last. Vedeli pa je, da ima mož denar, ker sta v četrtek popoldne skupaj obiskala nekaj gostiln v Celovcu. Priznala je tudi, da ga je umorila zaradi ropa, ker je pač nujno potrebovala denar: ko je bila izpuščena iz zapora, je bila brez sredstev in sedaj pričakuje otroka, pa nima na razpolago nobenega denarja. Zato se je odločila za to krvavo dejanje.
Kakor vse kaže, je bilo mlado dekle povečini samo krivo, da je do tega žalostnega dogodka prišlo, kajti imela je na Zilji fanta, ki je baje oče otroku in je imel resne namene, da jo poroči. Zapustil jo je šele, ko je izvedel za njeno malopridno življenje. Kakor kažejo pisma, je bila v zvezi tudi z nekim fantom iz Šmohorja, ki ji v pismih obljublja zakon in misli resno z njo. Da se ni držala ne enega in ne drugega, temveč zablodila tako globoko in se spozabila tako daleč, je nerazumljivo.
Kakor smo izvedeli, so se njeni starši ločili nekaj prej, predno se je Nežka rodila v celovški bolnici. Nato je deklico prevzela družina Partl vBilčovsu, ki jo je lepo vzgojila. Ves čas njenega bivanja v Bilčovsu, je bila pridna in se je lepo vedla. Leta 1955 pa je šla v službo v Borovlje. Od tu pa se je preselila v Podklošter. Od takrat pa je šlo z njo vedno hitreje navzdol, dokler se ni seznanila z zaporom.
«•
Ta nadvse žalosten dogodek naj bo tudi majhen opomin in svarilo našim staršem, da naj zares dobro premislijo, predno pošljejo otroka — zlasti dekleta — v službo v tujino.
če pa že res mora iti od doma zaradi slabili domačih materialnih razmer, naj se pozanimajo, h kakšnim ljudem gre fant ali dekle v službo, potem pa tudi še večkrat, kako se tam vede in živi.
... in spet je tako daleč, da olepšajo zlatorumena litna polja naše lepe doline.
UGANKE
Kakšnega peska je največ v Dravi?
(t!baiS[OJ\[)
Kdaj je človek brez glave v hiši?
(npo[S uoa n us; o ud 05) Kako pišeš suho travo s črkami?
(ouas)
V katerem kraljestvu ni nobenega tatu?
(uiasipcpu a)
Katera žival je najmočnejša?
(isou ojii; opo is; ‘zpj) Katere živali se sramujejo po smrti?
(ppp.i iueqns; ops ofautnsod ;>[ ‘isp^l) Je kuhano in pečeno in noče nihče pojesti. Kaj je to?
(;sEqojs; ud — Ejids — rDEsjnez
Za dobro voljo
Pri naboru
„No Jože, kaj pa so tebi rekli pri naboru?” Jože ponosno: ,,Čudili so se mi. Rekli so: Ko bi dečko ne bil krofast, ko bi ne bil škilav in ko bi imel raven hrbet ter ravne noge, bi bil gotovo najlepši vojak celega štaba.”
Pošteno so se pretepali General svojim vojakom po bitki: ,,Faiu je, dobro ste se držali, bili ste se kakor levi!” Vojak: „Da, gospod general! Kdo bi pač zamudil ugodno priliko, se vendar enkrat pošteno pretepati, ne da bi se mu bilo tic tba bati orožnikov in sodnikov.”
Hladilnike Pralne stroje Električne motorje in vse električne predmete
JOHANI« LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite po želji brezplačno.
l/tttča teta v stadU casiU
Stare listjne nam poročajo o vročih letih, kakršnih ni sedaj nikdar več. Leta 879. si noben kosec in nobena žanjica ni upala pred poldnem na polje. In tudi popoldne je bilo še tako vroče, da je vsak padel mrtev na tla, brž ko je prvič koso zavihtel. Vsi studenci so se posušili in več kot polovica živine je od žeje poginila.
Leta 990. je vročina uničila skoraj vso žetev in je povzročila strašno lakoto.
Leta 1000. so mislili ljudje, da se bliža konec sveta in res je bila v Evropi takrat taka vročina, da je bila večina vodnih strug popolnoma suha.
Tudi leta 1102. je bila taka vročina, da celo reka Ren, ki je sicer vedno do vrha polna, ni imela nobene vode več.
Leta 1303 so lahko prebredli celo mogočno Donavo. Leta 1393 ni v Evropi v
vsem poletju niti trikrat deževalo; vročina je vse izsušila in veliko ljudi je od lakote umrlo.
Od leta 1538 do 1541 so bila tako vroča leta, da so se nekatere večje reke čisto po" sušile in šo sploh izginile. Zgodovinar pl roča, da je bilo leta 1656. skozi 58 dni tako vroče kakor v ,,najbolj spodnjem ]>ekhi”.
Leta 1710 ni v srednji Evropi od aprila do oktobra sploh nič deževalo; v vrtovih pa, kjer so imeli napeljano vodo, so imeli dvakratni pridelek.
Leta 1816 je že L maja kazal toplomer v senci 38 stopinj- S tem pa prehajamo že v moderne čase, ko toploto lahko merimo. Najbolj vroče na svetu je menda v „doli-ni smrti” v Južni Kaliforniji, kjer je kazal toplomer dne 10. julija 1913 dobrih 57 stopinj. To je pa res dolina smrti.
7==<0 =
Zgodba o ponižnem Janezu
Ponižni Janez je po svetu šel, zasukal v dingo smer zapad in vzhod, mimogrede z nogo bi svet razbil in zemljo težko bi vzravnal povsod, kar črno je, s svetlobo‘bi zakril, pa je ponavljal venomer:
„Eh, dajmo, dajmo, dajmo mir!”
Utrujen prosil je ljudi vode in so mu blatno mlako pokazali, .povprašal je, kod pot čez gore gre in na vse grlo so se mu smejali.
Na zemljo udaril bi lahko peča t, pa se mu je zasmilil rodni brat in šel je v svet in molil ves večer:
„0 Bog nebeški, pošlji, pošlji inir!”
Gara! je tujcu dolge, dolge dni in pustil, da so ga po hrbtu bili. čez siv obraz mu tekla je pekoča kri in valpti so od smeha se solzili. Ponižni Janez brez besed
trpel je ves krvav in bled.
Rok dvignil ni nikoli in nikjer, polglasno prosil je Boga za mir.
In bil je hlapec tisoč let, gospodoval mu ves je božji svet, zdaj mesto, zdaj spet vas in grad, zdaj tujec, zdaj spel rodni brat. Obraz ubila sta mu trud, vihar, a močnih rok ni vzdignil bil nikdar, sla z njimi segel bi v prepir, le vedno molil je za mir.
In hlapec bo še dolgih tisoč let in še mu bo gospodoval tuj svet in delal bo za tujce vse, sam vabil bo sovražnike.
/. močjo neznansko v trdi pesti umrl bo star na blatni cesti.
Mrliški zvon bo pel mu v siv večer: ..Prinesi Bog, prinesi večni mir!”
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tedenik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. —Tiskarna D">žbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — I el. štev. uredništva in uprave 43-58.