391
Kedar solnce teka trudno V sinje morje se topi, In njegov poslednji žarek Z mračnih hribov se gubi Grem pod lipo, se usedem In strmim v daljavo tje, Kjer čez Hruaico visoko Stara cesta vije se.
Noč zagrne zemlji lice,
Glasne pevke vtihnejo,
Hladne sape se igrajo
V gostem listji nad menoj,
Sumotljanje njih me vabi
Trudne stisniti oči,
Duh zamišljen v čase davne
Pa budeti me veli.
Hrušica.
Zdaj prisije luna čista Zvezd obdana na vrhe, Mi razsveti temne klance, Kteri se krive v dole; Ino jasno ko po dnevu Vidim čudne potnike Truditi po njih na goro, Ino ž nje v nižave se.
Vidim hrabre Galijane, Ki jih pelje Belovez, Vodja skušen, v južne kraje Po preseku ozkem Čez. Vidim čete krvosrdne, Ki jih goni mnogo let Rim ošabni, plena hlepni, V jutrov in polnočni svet.
Vidim vojsko hoje sito, Ki iz Sremskih mest zidin Žene jo nad Gordijana Nepošteni Maksimin. Vidim trume bojoslavne, Ki derejo ko vihar, Kamor stopati veli jim Teodozi, verni car.
Vidim Gote črnomorske, Ki se selijo v zaton, Da pred njih krdeli trese Se mogočni Stilikon. Vidim Hune grozovite, Ki drvi jih prek gora Spred Emone tjc nad Oglej Šiba božja Atila.
Vidim silne Longobarde, Ki s pogorja se vale Tje v ravnotno Furlanijo, Dol' na Padove brege. Vidim divjih Ogrov roje, Ki iz Tisinih ravnin, Dirjajo v skok nad Hugona Mim pavijskih podrtin.
Vidim Turke krvoločne, Ki pokupoma leže Pokončani v trdem boji Na planoti vštric ceste. Vidim cenjene junake, Ki vriskaje tečejo Zvršit pravdo z Benečani Pred GradiŠko stiskano.
Gost oblak zakrije luno, Potnikov ne vidim več, Mislim, da stoletne svade Je končal krvavi meč; Al bobnjenje in rožljanje, Ki ga Čuje spet uho, Mi je porok, da narodi Nad narode vnovič vro.
Hrap poneha, dan zazna se. Zlato solnce pribliači, In veselo pevka vsaka Svojo pesem žvrgoli. O da bi jim njih veselja Ne kalil prihodnji čas, Da bi nikdar jih ne glušil Bojne trombe jari glas!
Fr. Svetličič.
392