NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SETTIMANALE Poste italiane S.p.a. Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY LETO XXV. ŠT 46 (1205) TRST, GORICA ČETRTEK, 3. DECEMBRA 2020 CENA 1,20€ www.noviglas.eu Direktorica ZKB 3 Pandemija koronavirusa pušča za sabo velike gospodarske posledice. O izrednem stanju smo se pogovorili z direktorico ZKB Emanuelo Bratos Študentka medicine 15 Diplomiranka na medicinski fakulteti Cristina Leghissa o univerzitetnem študiju in vplivu virusa na življenje univerzitetnih študentov Medicinska sestra 7 Medicinska sestra Tanja Kuzmin o svoji poklicni izkušnji, o delu s pacienti v goriški bolnišnici pred covidom in v času pandemije, ki je korenito spremenila naše življenje Večja treznost, pozornost in molitev Tri papeževa priporočila za adventni čas “Vsem voščim lepo nedeljo in dobro adventno pot. Skušajmo izluščiti tudi kaj dobrega iz te težke situacije pandemije. Večjo treznost, obzirno in spoštljivo pozornost do bližnjih, ki bi lahko potrebovali pomoč. Kakšen trenutek molitve v družini, opravljen z vso preprostostjo. Te tri stvari nam bodo zelo pomagale: večja treznost, obzirna in spoštljiva pozornost do bližnjih, ki bi lahko potrebovali pomoč, in še, to je zelo pomembno, kakšen trenutek molitve v družini, opravljen z vso preprostostjo,” je bil kratek, a zelo poveden papež Frančišek minulo nedeljo, 29. novembra, ko je pozdravil zbrane na Trgu sv. Petra v Rimu med tradicionalnim nagovorom po angelovem češčenju. Prisotne je tudi nagovoril, naj molijo za trinajst novih kardinalov, ki jih je umestil dan prej. Uresničujejo se temne napovedi Zaskrbljenost SSk zaradi novih volilnih okrožij Žal, se potrjuje, kar je Slovenska skupnost napovedovala: brez ustreznih določil v volilnem zakonu je izvolitev Slovenca utopija. Ob vesti, ki je bila objavljena 26. novembra v medijih glede osnutka vladnega odloka za nov volilni zakon, je SSk zelo zaskrbljena. V zarisanih okrožjih, ki jih je pripravila vlada, ne kaže, da bi bilo karkoli predvideno za zagotovitev izvolitve slovenskega predstavnika v rimskem parlamentu. Prav tako SSk skrbi, da bosta glede parlamentarnega predstavništva prizadeti Goriška in Tržaška, ki sta tisti dve pokrajini, kjer je slovenska narodna skupnost najbolj prisotna. Glede na vse poletne dogodke, ki so se zvrstili, in ob upoštevanju številnih sestankov na vladni ravni med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo je bilo pričakovati popolnoma drugačen razplet. / str. 2 Smrt je najvišji davek, vendar ni edini Katja Ferletič Da bi javnost opozorila na problematiko nasilja nad ženskami in na razne oblike spolne diskriminacije, je Generalna skupščina Združenih narodov 25. november razglasila za mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Žal, tudi letos ob tej priložnosti z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da je nasilje nad ženskami še vedno razširjeno in je po svetu najbolj pogosta kršitev človekovih pravic, posledica diskriminacije žensk in neenakosti med moškimi in ženskami. O pravicah žensk se govori premalo, čeprav so številke grozljive: vsak dan je v svetu umorjenih približno 140 žensk, ena vsakih 10 minut. Tudi v Italiji stanje ni nič spodbudnejše. V letu koronavirusa se je število umorov v primerjavi z letom 2019 znižalo, med žrtvami pa je naraslo število žensk. Število umorov se je do junija 2020 znižalo na 131 (lani 161), število umorjenih žensk pa je naraslo s 56 na 59. Do 19. novembra je bilo v Italiji umorjenih 96 žensk. Nasilje se ne dogaja samo na obrobju velikih mest, skrito je tudi v manjših vaseh, med nami, v hišah navadnih, “dobrih” ljudi. Prav v naši deželi, na sam dan proti nasilju nad ženskami, je bila spet umorjena ženska, 32-letna mati dveh otrok, starih 8 in 3 leta. Nasilje se poveča predvsem v kriznih obdobjih. Koronavirus je spremenil naše življenje, omejil je našo svobodo, marsikomu je povzročil hudo finančno krizo. Z zajezitvenimi ukrepi ljudje ostajajo doma, vendar dom ni za vse varno zavetišče. Napetost in nestrpnost se v družinah stopnjujeta, prihaja do izbruhov nasilja, istočasno pa je ženskam, ki so najpogosteje edine žrtve, onemogočeno, da bi se fizično in psihološko oddaljile od svojih rabljev in poiskale pomoč. / str. 2 Str.9 / Pravljica Miklavževi rogljički in palačinke Majde Artač Sturman Str. 14 / Zgonik Predstavitev izbora poezij in člankov Jožeta Markuže Str. 16 / Pričevanje Revščina, koronavirus, vojne... Težko leto za Etiopijo Vstopili smo v adventni čas 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS2 Svet okrog nas Povejmo na glas Za varne božične praznike Janez Povše Ne more biti slučajno, da so še posebej vlade najvplivnejših evropskih držav pričele pred nedavnim javno razmišljati, kako kljub vsem znanim okoliščinam omogočiti ljudem primerno praznovanje Božiča in ne nazadnje tudi novega leta. Istočasno so nam dale vedeti, da se zanesljivo približuje čas, ko bodo za boj proti novemu koronavirusu pripravljena cepiva, kar je dodatno spodbujanje. Zdaj je že namreč dokazano, kako nas izrazite omejitve, bolje rečeno osiromašenje vsakodnevnega življenja z ukrepi in zaporami, obremenjujejo in marsikoga spravljajo v veliko stisko. Prav to, namreč množična tesnoba milijonov in milijonov, se v skrajnem primeru lahko sprevrže v proteste, nerede, ne nazadnje v nasilne izgrede ali kar nenadzorovan kaos. Politika se te nevarnosti zelo dobro zaveda in zato hvalevredno obuja v prebivalstvu upanje, da ni tako daleč svetlo obzorje, ki se mu bomo slej ko prej z velikim olajšanjem približali. In trenutno predstavljajo to svetlo obzorje božični in novoletni prazniki, ki prav vsem, zagotovo brez razlike, ogromno pomenijo in bi nas njihovo popolno skrčenje prizadelo še mnogo bolj, kot smo sicer prizadeti. Seveda se je pri tem koristno nadvse jasno zavedati, da je naš spopad s covidom-19 v polnem ali kar prepolnem zamahu, čeprav so zaznavni nekateri delni uspehi. Virus se sedaj obnaša drugače, zajel je celotno Evropo, marsikje, kot npr. v Sloveniji, je stopnja okuženosti zelo visoka, epidemija je neusmiljeno napadla domove za ostarele, kar pa še posebno vzbuja skrb, je vse večje število obolelih med zdravstvenim osebjem, zaradi česar postajajo bolnišnice večja ali manjša bolezenska žarišča. Predvsem se hitro povečuje število umrlih, na kar preprosto ni mogoče pozabiti in je več kot tehten razlog za bojazen in neprijetno negotovost. Ob vsem tem se ob politiki tudi mediji trudijo, da bi v kar največji možni meri ublažili splošno tesnobno počutje, saj so razmeroma redka pričevanja tistih, ki so zaradi covida-19 resno oboleli, kakor je malo izpovedi oseb, ki so za vedno izgubile bližnjega družinskega člana. In če se vrnemo na božične in novoletne praznike, je dobro spomniti, kako jih velja obhajati z vso odgovarjajočo previdnostjo, da bo zadoščeno varnosti. Nemara je zatonilo v pozabo dejstvo, da sta se po velikih omejitvah srečevanj in stikov izven doma okrepili srečevanje in družabnost prav v domovih, dokler ni bilo ugotovljeno, da je postala tovrstna zasebnost skoraj največji vzrok širjenja epidemije. V tem smislu je bilo pojasnjeno, da so za štirimi stenami varni le člani istega gospodinjstva, vsi obiski pa so že obeleženi z možnostjo okužb in njihovega prenosa. Verjeti je treba, da bodo navedeno opozorilo med prazniki vsi upoštevali oziroma ga bomo upoštevali, in to kar najbolj dosledno, ker je pač odveč dodajati, da je covid-19 neizprosen in krut sovražnik, ki ga je škodljivo podcenjevati, saj očitno ne pozna milosti. S 1. strani Smrt je najvišji davek ... Predsednik Mattarella je 25. novembra spregovoril o različnih vrstah nasilja nad ženskami: “Nasilje nad ženskami se ne kaže le v fizičnih napadih, ampak vključuje psihološko nadlegovanje, ekonomsko izsiljevanje, grožnje, različne oblike spolnega nasilja, preganjanje in lahko privede do umora. Na osnovi vsega je noro in nesprejemljivo prepričanje, da odnos med moškimi in ženskami ne more temeljiti na vzajemnem priznavanju enakosti.” Smrt je najvišji davek, ki ga ženske plačajo, ko se srečajo z nasiljem moških, vendar ni edini. Večkrat so predmet posilstev, pretepanj in tudi drugih oblik nasilja, o katerih se velikokrat ne govori. Zlorabe imajo različne oblike, in ko se prvič pojavijo, so pogosto skoraj neprepoznavne, predvsem zato, ker je v večini primerov krvnik oseba, ki trdi, da svojo žrtev ljubi. Zalezovanje ter verbalni in psihološki napadi so včasih prvi znaki nasilja. Obsedenost z nadzorom osebnega življenja je včasih prav tako huda in izčrpavajoča kot fizična zloraba. Gre za obliko prevlade, ki ima svoje korenine v patriarhalni tradiciji naše družbe - mnogi moški so prepričani, da lahko s svojimi partnericami razpolagajo, kot se jim zljubi, da je “ona” njihova last. Če se žrtev upre, jo nasilnež kaznuje, fizično in, v naših časih, tudi v digitalni obliki - z objavljanjem in širjenjem intimnih fotografij in posnetkov po spletu, z enim samim uničujočim klikom lahko moški izda zaupanje svoje partnerice in popolnoma uniči njeno življenje. Tudi papež Frančišek je večkrat obsodil nasilje nad ženskami. Prvi dan novega leta je med mašo v Vatikanu dejal, da “vsaka oblika nasilja, zadanega ženski, je skrunitev Boga, rojenega iz ženske”. Ob mednarodnem dnevu za odpravo nasilja nad ženskami je spregovoril na Twitterju: “Ženske so prepogosto užaljene, zlorabljene, posiljene, uvedene v prostitucijo ... Če želimo boljši svet, ki bo dom miru in ne dvorišče vojne, moramo vsi narediti veliko več za dostojanstvo vsake ženske.” Vsi moramo še veliko narediti. Moški in dečki morajo biti vključeni v dejaven boj za enakopravnost spolov, zato moramo primerno vzgajati naše otroke, uporabljati “orožja”, kot sta izobraževanje in kultura spoštovanja. Zavzemati se moramo za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in preprečevanja nasilja nad njimi, vključno z odpravo stereotipov. O nasilju nad ženskami naj večkrat spregovorijo in pišejo moški, trudijo naj se za odpravo nasilja, ki predstavlja najresnejšo oviro za enakovredno delovanje žensk na vseh družbenih ravneh. Ženske pa moramo biti bolj solidarne, manj ljubosumne, manj zavistne, prisluhniti moramo druga drugi in si pomagati, da nam bo lažje od moških zahtevati spoštovanje. S 1. STRANI Uresničujejo se temne napovedi Zaskrbljenost SSk zaradi novih volilnih okrožij, ki jih predlaga italijanska vlada Dokument, ki je tako izšel iz vladne palače, nakazuje zelo strmo pot za tisto predstavništvo, ki bi ga morali imeti že zdavnaj, tako zaradi zgodovinske prisotnosti kot zaradi določil, ki jih ima zaščitna zakonodaja. Seveda so še možnosti, da se zadeve izboljšajo, ker je volilni zakon v pristojnosti parlamenta. V tem smislu bo SSk skušala z vsemi možnimi povezavami narediti vse, da bo uveljavljena slovenska predstavniška pravica. Kot je vsem znano, ima do zdaj edino SSk pripravljen in pravno utemeljen predlog za gotovo izvolitev slovenskega parlamentarca. Pri SSk so prepričani, da je ta predlog sprejemljiv za vse in da na ravni parlamentarnega predstavništva uravnoveša tisto nesorazmerje, ki je danes prisotno glede na to, kako je v Republiki Sloveniji poskrbljeno za italijansko narodno skupnost. Stranka Slovenska skupnost se je odločila za sodelovanje z dvema uglednima univerzitetnima docentoma in pravnikoma na področju ustavne in volilne zakonodaje iz Aoste (prof. Roberto Louvin) in Bocna (prof. Francesco Palermo) in ob podpori južnotirolske parlamentarne ekipe – poslanka Renate Gebhard sedi v poslanski komisiji za ustavna vprašanja - izdelali konkretne predloge zakonskih dopolnil, ki naj bodo vsaj stvarna osnova za nadaljnjo razpravo. Predlagani popravki so usmerjeni k uresničitvi ustavnih načel (6. člen ustave), mednarodnih obveznosti Italije in predvidevanj zaščitnega zakona za slovensko manjšino (zakon št. 38 iz leta 2001) glede zagotovitve parlamentarne zastopanosti slovenske skupnosti v Italiji. SSk izhaja iz določil, ki veljajo za italijansko skupnost v Sloveniji (Ustava Republike Slovenije, člen 80, 3. odst. “V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.”), pa čeprav brez predvidevanja pravice do dvojnega glasu, ki bi najbrž zahteval tudi ustavno spremembo. Zaradi tega so pri SSk prepričani, da bo Republika Slovenija primerno odreagirala, tako kot je vse do zdaj, in bo svojo sosedo opozorila na volilni manko, ki že dalj čas čaka na primerno rešitev. S predlogom SSk uvajajo spremembe, ki predvidevajo poseben mehanizem, preko katerega se okrožju Furlanije Julijske krajine predhodno dodeli dodatni sedež za poslansko zbornico in za senat. S tem se porazdeli “breme” zastopanosti vsedržavno zaščitene manjšine na celotno državno skupnost in ne le na deželno stvarnost. SSk je svoj predlog že formalno posredovala vsem političnim silam v poslanski zbornici. Naj bo zato ta predlog prva konkretna osnova, na kateri naj se razvije razprava. Zarodki zla na stičišču dveh svetov Rapalska pogodba, fašistično nasilje in “etnična melioracija” nekdanje Julijske krajine Stoletnica Rapalske pogodbe in pravkaršnji izid slovenskega prevoda knjige tržaškega razumnika in publicista Paola G. Parovela Izbrisana identiteta (Trst, 1985) nas silita, da se nekoliko zamislimo nad dogajanji v preteklosti. Knjiga je izšla v samozaložbi Zlatana Čoka, prevedla sta jo Matjaž Čok in Lucijan Pelicon, spremno besedilo pa je prispeval prof. dr. Jože Pirjevec. Knjiga obravnava nasilje fašizma v nekdanji Julijski krajini (JK), to je Primorski, Istri in Kvarnerju, s poudarkom na poitalijančevanju priimkov in imen ter krajevnih imen v obdobju 1919-1945, ter prinaša poimenske podatke za 5.300 primerov poitalijančenih imen z uradnimi odloki vred. Zarodki zla na stičišču romanskega in slovanskega sveta Prvi zarodki zla na stičišču med romanskim in slovanskim svetom (Gorica, Trst, Istra, Kvarner) so se začeli že sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Kraljevine Italije (1861) in vzponom gibanja “Italija irredenta”, ki je, prvotno, upravičeno pozivalo k boju za še “neodrešena” italijanska ozemlja pod Avstro-Ogrsko, kasneje pa tudi za priključitev k Italiji še drugih sosednih, večnarodnostnih ali celo neitalijanskih vzhodnih ozemelj. V svojem zmotnem prepričanju, da gre pri Slovencih in Hrvatih za brezoblične plemenske množice, ki naj bi se same od sebe asimilirale v Italijane, so ideologi iredentizma začeli ustanavljati svoja društva ter gospodarska in finančna združenja tudi izven Kraljevine Italije z namenom, da bi z raznarodovanjem, razlaščanjem ter odkupovanjem zemlje ustvarili pogoje za postopen prodor Italije. To jim je potem z Rapalsko pogodbo tudi uspelo. Asimilacijski pritiski so bili že tedaj tako siloviti, da se je ob koncu 19. stoletja obnje javno spotaknil celo tržaški škof Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne “Slovani v Istri dvignili na način, ki ne bo ugoden za Italijane”. To se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo in pripomoglo k tragičnemu povojnemu eksodusu. Italija je namreč stopila v drugo svetovno vojno kot nevtralna država, a je s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915 “svojo nevtralnost prodala v zameno za strateške meje na Alpah in v našem prostoru” (J. Pirjevec). Po vojni je tako izbarantana ozemlja zasedla in si jih z Rapalsko pogodbo, sklenjeno s Kraljevino SHS (1918), tudi priključila. Etnično čiščenje se je potem z nastopom fašizma, kljub nasprotnim obljubam italijanskih oblasti, stopnjevalo do grozljivosti, o čemer Slovenija še danes premalo ve, ter je med drugo svetovno vojno oplazilo tudi ljubljansko pokrajino, vendar v milejši obliki in le za nekaj let, ker se je septembra 1943 fašizem sesul sam vase. / str. 17 Milan Gregorič Francesco Boccia je uradno imenoval člane paritetnega odbora, to so Walter Bandelj, Ksenija Dobrila, Marco Jarc, Bojan Brezigar, Igor Giacomini, Peter Močnik, Marko Pisani, Paolo Sardos Albertini, Paolo Rovis, Nino Ciccone, David Peterin, Marco Frandolic, Sandor Tence, Livio Semolič, Andrea Crismani, Ivo Gherbassi, Livia Lutman, Sabrina Morena, Elisabetta Pian, Domenico Morelli. Uredba bo v kratkem objavljena v Uradnem listu. Nov paritetni odbor 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 3Aktualno POGOVOR Emanuela Bratos, direktorica Zadružne kraške banke Trst Gorica “Veliko vprašanje je, kaj bo odslej dalje” Pandemija koronavirusa pušča za sabo velike gospodarske posledice. V tem letu so podjetnikom in privatnikom vladni dekreti pomagali z zamrznitvijo kreditnih obrokov in nizkimi obrestnimi merami za kredite, postavlja pa se vprašanje, kaj se bo zgodilo, če se bo kriza še dolgo nadaljevala. Pri teh operacijah so imele banke veliko vlogo, zato smo se o tem pogovorili z direktorico Zadružne kraške banke Trst Gorica Emanuelo Bratos. Beseda pa je tekla tudi o organiziranju dela v času, ko je treba držati socialno distanco. Kako ste organizirali delo v obdobju pandemije? Že proti koncu februarja, ko se je koronavirus začel širiti v Lombardiji, smo imeli okvirno začrtan plan. Takoj smo razumeli, da bo problem verjetno širši in bo zaobjel tudi druge predele Italije. Takrat smo se sestali kot krizni odbor. Vsaka banka mora imeti tudi odbor takega tipa, da garantira operativno kontinuiteto, do tistega trenutka je naš obstajal samo na papirju. Kot že rečeno, smo konec februarja prvič začrtali tak plan, ki je že predvideval delo na daljavo, najprej za centralne urade. Če se ustavi operativa pri centralnih uradih, se namreč ustavi tudi banka, če pa se operativa ustavi v eni izmed podružnic, je to manjši problem. Seveda to predstavlja nelagodje za stranke, ki pa se lahko poslužijo druge podružnice. Zato je bila naša primarna skrb, da zajamčimo operativno kontinuiteto centralnih uradov. Imeli smo nekaj prenosnih računalnikov, takoj pa smo jih nabavili še več. Že pred pandemijo smo načrtovali, da bi širili svoje delo s prenosnimi računalniki in smo tako le pospešili ta proces. Skratka, že dan po 10. marcu, takoj po prvem dekretu predsednika vlade Conteja, smo začeli oddaljevati kolege centralnih uradov. V nekaj korakih smo oddaljili še več kolegov, tako da je v obdobju popolnega lockdowna celotno osebje centralnih uradov delalo od doma, na podružnicah pa so se izmenjavali uslužbenci. V vsaki podružnici so sestavili dve skupini: eni so hodili v službo na delovno mesto, drugi pa so delali na daljavo. Kako pa se je delo nadaljevalo v poletnih mesecih, ko se je situacija nekoliko normalizirala, in kako poteka zdaj, ko se je spet zaostrila? V poletnih mesecih smo obdržali delo na daljavo, vendar v bolj skrčeni obliki, zdaj pa smo ponovno zaostrili ukrepe. V tem trenutku je prisotnen en kolega za vsak centralni servis oz. največ dva za večje urade, ostali pa delajo na daljavo. Na podružnicah pa smo spet uvedli vstop za stranke le po predhodnem naročilu. Stranke se morajo najprej najaviti, tako lažje organiziramo njihov dostop do podružnic. Opazili pa smo pozitivno plat tega nesrečnega obdobja, saj so se klienti odzvali na ta trenutek pandemije z znatno večjo uporabo vseh alternativnih digitalnih sistemov bančništva. Tako so zelo narasle pogodbe InBank (poslovanje in opravljanje bančnih poslov od doma iz računalnika oz. mobilnika). Povečalo se je tudi število bančnih kartic in število računov. Če se po eni strani ljudje niso mogli in se že spet ne morejo tako prosto premikati, je po drugi strani narasel ta servis. Opažam, da stranke to dojemajo v zelo različnih oblikah. Nekateri pravijo, da se v tem izgubi tisti osebni odnos, ki je za našo ustanovo bistvenega pomena. Žal pa si je treba priznati, da v tem obdobju, kjer so osebni stiki skrčeni na minimum, lahko ravno preko teh sistemov ohraniš stik z vsemi. To se dogaja na osebni ravni in v poslih, kjer je to še toliko bolj pomembno. Kaj pa starejše stranke? Jim je tak način poslovanja predstavljal problem? Presenetilo nas je, vendar so se tudi starejši vdali novemu sistemu. Mogoče s pomočjo mlajših, sinov ali vnukov, so se začele tudi starejše osebe ukvarjati s tem. Verjetno to zahteva dodaten napor, ker je prav forma mentis, ki je popolnoma drugačna, ni pa to nemogoče. Ravno iz teh krogov starejših ljudi smo opazili tudi veliko zanimanja za take elektronske novosti. Mislim, da anagrafska starost v tem slučaju ne predstavlja ovir. Kaj pa vaši uslužbenci? So sprejeli delo od doma? Zdi se mi, da je zelo odvisno od tega, kakšno situacijo ima vsak posameznik doma. Nekateri so z zadovoljstvom sprejeli nov način dela, drugi z večjo težavo. Ni pa enostavno, ker je treba preklopiti na drug register. V delovnem okolju imamo vse, kar potrebujemo, pri roki. Pri delu se še zelo opiramo na papir in tiskovine, na domu pa to ni možno. Rada bi poudarila, da vsi naši uslužbenci, ki delajo na daljavo, delajo na računalnikih, ki so last banke. Zaradi varnosti? Ja, vendar to ni samo po sebi umevno. Kar je meni znano, v nekaterih drugih bankah delajo na lastnih računalnikih, ki jim verjetno vnesejo nekatere varnostne sisteme. Mi pa smo se odločili, da nudimo vsem uslužbencem računalnike banke. V tem trenuntku lahko zagotovimo delo na daljavo 80 uslužbencem, kar je zelo veliko, imamo namreč 108 uslužbencev (številka se nanaša na petek, ko smo z direktorico opravili intervju, saj se v teh dneh število uslužbencev spreminja op. a.). To pomeni, da smo si v teh mesecih nabavili toliko prenosnih računalnikov. Če se povrnem k delu na daljavo, je večji problem na domu dobra internetna povezava. Pa še to, da če delata mož in žena od doma in otroci sledijo pouku od doma, se vse prenatrpa, in to je lahko problem. Kriza je udarila po podjetjih. Kakšen je vaš odnos s podjetniki? Imate več prošenj za posojila? Od marca do maja se je število prošenj znatno povišalo. Bile so vezane na dekrete po likvidnosti in na prvi dekret, ki je predvideval moratorije oz. zamrznitev obrokov. Banka pa je uvedla tudi nekatere ukrepe po lastni pobudi. Ugodila je namreč tudi tistim prošnjam strank, ki so šle preko zahtev dekretov. V prvem obdobju leta je banka obdelala približno trikrat več prošenj kot navadno. Če lahko izrazim nekaj številk: do danes smo izdali 70 milijonov evrov skupnih posojil, od tega še približno 6 milijonov in pol po dekretu za likvidnost. Če govorimo o prošnjah za zamrznitev obrokov, smo obdelali okvirno 600 prošenj, od teh jih je bilo 250 po dekretu. Te številke dajejo tudi vpogled v to, koliko se je banka tudi po lastni inciativi približala strankam. Presenetilo nas je, da se je kljub vsemu znatno povišala likvidnost na računih. Malo je bilo odvisno od tega, da ni bilo možno trošiti denarja. Plače in pokojnine tiste kategorije strank, ki so jih redno prejemali, je ostajala na računih. Za podjetja pa smo opazili, da so izkoristili možnost, da lahko dobijo kredit po znatno nizkih obrestnih merah in tisti denar je zdaj (ne v vseh slučajih, seveda, pa vendar v dobrem delu) ostal na računih. So stranke v tem času tudi kaj investirale? Zaznali smo tudi porast v razne sklade in zavarovalniški sektor. Skupne vloge so narasle za 4,5 odstotkov, še posebno pa lahko izpostavimo zavarovalniški sektor, kjer smo imeli prirastek celo 18 odstotkov. To v primerjavi z vsoto ob koncu leta 2019. So investirali v kakšne bolj alternativne stvari? Možnosti investicij je zdaj seveda nešteto. Pri strankah čutimo odobravanje in interes za razne investicijske sklade, kjer pa je investicija še razvejena v razne sektorje, odvisno od rizičnosti le- teh. V te smo beležili dober porast. Kaj pa pričakujete, če se bo ta kriza še nadaljevala? Letošnje leto je bilo ravno zaradi vladnih dekretov zaznamovano z raznimi ukrepi, ki so bili vsi v pomoč bodisi privatnikom kot podjetjem. Veliko vprašanje je, kaj bo odslej dalje: koliko od teh podjetij, ki so prejela vso to pomoč v raznih oblikah (zamrznjena plačila, likvidnost), bo spet v stanju, da začnejo poslovanje, ki bo primerljivo tistemu pred pandemijo. Bančni sistem pričakuje, da bo naslednje leto zaznamovano s krepkim slabšanjem kreditnega portfelja, to pomeni, da se bodo posledično krediti bank začeli slabšati. Po drugi strani pa pomeni, da bodo banke primorane opraviti rezervacije oz. kriti neredne kredite, kar je ekonomsko veliko breme. Banka mora jasno zagarantirati in upoštevati določena pravila v zvezi s kritjem nerednih kreditov, ki jih navaja v tem slučaju Evropska centralna banka. Če so razne kategorije dobile pomoč s strani države, pa je treba povedati, da bankam v tem trenutku ni bilo olajšano popolnoma nič. Če se ne bo kaj spremenilo v naslednjih mesecih, bomo morali tisto strogost, ki jo moramo uvajati pri nerednih kreditih z rezervacijami, uporabljati tudi v času pandemije, kjer vidimo, da je število subjektov, ki bi lahko bilo v težavah, potencialno zelo veliko. Velika neznanka je ravno naslednje leto in prav pri nerednih kreditih in njihovem kritju. Urška Petaros Porast operativnih vsot v primerjavi z istimi beležnicami ob koncu leta 2019: Posojila – porast +5,7 % (70 miijonov novih posojil) Skupne vloge – porast +4,5 %, porasle predvsem investicije v razne sklade in investicije v zavarovalniški sektor (+18 %) Skupne operativne vsote – porast +4,8 % (porasle za 49 milijonov) Porast števila strank: število računov poraslo za 400 enot, presegli 18.000 transakcijskih računov Plačilne kartice – porast +11,5 % Pogodbe InBank – porast +10 % ZKB v številkah: ZKB Nagrajevanje ob svetovnem dnevu varčevanja “Z denarjem je treba ravnati pravilno in etično” Dne 31. oktobra obeležujemo svetovni dan varčevanja. Praznujemo ga že od leta 1924, ko so se v Milanu zbrali predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav. Tedaj so z razglasitvijo svetovnega dneva posameznike in podjetja opozorili na pomembnost varčevanja. Srečanje so sklenili z razglasom, da sta delo in varčevanje najmočnejša dejavnika na poti k blaginji, napredku in dostojanstvu vsakega posameznika ter družbe kot celote. Vsako leto ZKB ob svetovnem dnevu varčevanja nagrajuje mlade in jim predstavlja vrednote, ki jih sama goji. Kljub izrednim razmeram je upravni odbor tudi letos nagradil najuspešnejše učence petih razredov osnovnih šol in dijake zadnjih razredov srednjih šol v šolskem letu 2019/2020. Nagrajevanje je zaradi zaostritve ukrepov žal potekalo v spletni obliki na kanalu ZKB na Youtubu, kjer je tudi še na ogled. Spletni dogodek je vodil Evgen Ban. Po kratkem uvodu je besedo predal predsedniku ZKB Adrianu Kovačiču, ki se je najprej zahvalil učiteljicam in staršem za dragoceno delo, ki ga vedno opravljajo, še bolj pa v teh zapletenih časih. / str. 13 MČ 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS4 Kristjani in družba Kaj nam hoče povedati koronavirus? (31) Primož Krečič Ozdravitev kot ponižni odnos s svojimi mejami Ženski, ki je bila ozdravljenja od krvavenja, je Jezus rekel: “Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.” (Mr 5,34) Drugi prevodi prevajajo nadlogo z zlom. Podobno misel najdemo pri evangelistu Janezu, ko je Jezus srečal ozdravljenega mrtvoudnega v templju in mu je rekel: “Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!” (Jn 5,14) Jezus želi na tak način zavarovati ljudi, ki so bili ozdravljeni, da bi odpravili vzroke zla in ne bi več padli v bolezen. Ljudje, ki delajo v zdravstvu, vedo, da ni nihče popolnoma zdrav. Zdravje ni v tem, da nismo brez nastavkov bolezni, ampak, da se borimo proti njim in se jim izognemo. Zato je tudi ozdravljenje proces in ne samo enkratno dejanje. Poleg tega je potrebno tudi duhovno ozdravljenje, da ne pride do drugih bolezni. Zavedati se moramo svoje krhkosti, težav, zato je življenje brez bolezni in težav kot nekakšen malik, ki so ga mnogi častili. Prav tako ni rešitev misliti o tem, ko nam je bilo lepo, in pozabiti na resničnost, kar zagovarjajo nekateri psihologi. Ženska, ki je bila ozdravljena, se mora vedno spominjati tega, da je bila bolna 18 let in da jo je Gospod rešil te nadloge. Na tak način more sprejeti svojo človeškost kot dar in se v svoji krhkosti izročiti v Božje roke. Korenina zla je naša neumnost, da zavračamo dejstva svojega življenja. Seveda obstajajo tudi pozitivni strahovi, ki nam pomagajo popraviti življenje, ko se učimo iz svojih napak, zlasti pa iz vsega dobrega, ki smo ga dobili. To je spomin milosti, Božje ljubezni in naše vere. To je naša modrost in nasprotje neumnosti ter hudobiji. Modrost je osvoboditev od potegavščin lastnega srca in popuščanja uničujočim strahovom, da gremo naprej po poti zaupanja, konstruktivnosti in ljubezni. Treba je torej zapustiti neumnost in stopiti na pot osvoboditve ter miru. Za to je potrebna razločitev med dvema potema. Brez dejanja razločitve ni mogoče zapustiti utvare in darovati Gospodu. Življenje je polno takih razločitev. Kar je živo, mora neprestano razločevati in se boriti. Odmik od tega pomeni pristanek na zmedo in laž. Umetnost hudobije je, da vse zmeša in laže. Treba se je torej odločiti in določene stvari odrezati. To ni boj, ki ga izbojujemo enkrat za zmeraj, ampak neprestano prizadevanje in prečiščevanje misli, odločitev, čutenj. Vsako jutro se moramo zbuditi in postaviti mere, odločitve ali pa spati, se prepustiti neumnosti. Neka študentka je rekla, da je bila neumna, ker je šla na zabavo in se okužila s koronavirusom. Če nismo pozorni na zlo, bo zagospodovalo nad nami. Pri tem se moramo zavedati svojih ran in ostati v boju tam, kjer smo. Obenem pa ohraniti svojo ustvarjalnost. Zato je potrebna ponižnost, da priznamo, da smo odvisni od Boga in da nam podarja nove darove ter možnosti. Taka drža prinaša svobodo, da se ne navežemo na slepa čustva in odklope, ampak sprejmemo in živimo stvarnost, ki nam je dana. Vsak ima svojo pot in po njej se mora odzvati ter sprejeti dar Božje ljubezni. Ta je povezan z usmiljenjem, ki nam pomaga, da sprejmemo svoje življenjske okoliščine in da se približamo vsakemu stanju ljudi. Jezus je rekel v blagrih: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.” (Mt 5,3) Blagor uboštvu našega duha, naše notranjosti našega srca, da se nasloni na Gospoda in ostane v ponižni izročitvi. Ozdravljeni smo, ko gledamo osebe okrog nas z usmiljenjem, ko je premagan naš bes, ko si nismo blizu. Ozdravljenje je tako ponižni odnos s svojimi mejami, da živimo stalno obrezo srca in verujemo v besedo o odrešenju. Videti moramo temno plat življenja, ki je naš sovražnik, se otresti tistega pepela, s katerim se podcenjujemo in ne poslušamo Boga. Razodetje nas vabi, naj vstanemo iz tega in tečemo, da se bomo dotaknili Jezusovega plašča. Tako bomo živeli. Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le nekaj minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega, tudi ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer veren katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čim, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let kdo preživi v tem kronološkem smislu, oz. bo to imelo zelo relativen pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v izpolnjevanju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: “Dolgost življenja našega je kratka …”. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom. Andrej Vončina Misel na 2. adventno nedeljo Kratek čas življenja Antonino Zichichi Slovesnost v Batah je bila povezana s stoletnico njegove smrti, ki je bila sicer pred dvema letoma. V Itambakuriju se že zdaj pripravljajo na obeležitev 150-letnice misijona- mesta, ki jo bodo slovesno praznovali l. 2023. Oče Serafin ima mesto med velikimi slovenskimi misijonarji. V Sloveniji in v svetu še zmeraj živijo njegovi sorodniki. Ena izmed njegovih sorodnic živi v severnem delu Gorice in je letos v februarju praznovala svoj stoti rojstni dan. To je gospa Adela Sedevčič (1920). Oče Serafin bi bil njen praprastric po mamini strani. Njena mama se je po priimku namreč pisala Madon. Kljub svojim častitljivim letom je bila s hčerko Costanzo Luis prisotna na septembrski slovesnosti. Kot je povedal p. Stane, ima oče Serafin mesto med velikimi slovenskimi misijonarji (Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Andrej Majcen, Janko Kosmač, ki je bil navzoč na slovesnosti, in ostali misijonarji na Slonokoščeni obali in Madagaskarju, Placid Pršar in znani Pedro Opeka). Pater Stane je naglasil tudi, kako oznanjevanje evangelija in zbiranje občestva božjih otrok povzroči tudi razvoj, promocijo človeškega dostojanstva, civilizacijski kulturni in ekonomsko gosodarski razvoj za bolj človeka vredno življenje. To pa izvira iz zapovedi ljubezni do bližnjega, kar je uresničeval med misijonarji tudi oče Serafin s sobrati. Misijonarji nas namreč utrjujejo v prepričanju, da k evangeliju spada ali iz evangelija izhaja apostolsko misijonsko poslanstvo vseh nas in vse Cerkve. Pater Stane se je v nagovoru Bogu zahvalil za očeta Serafina, apostolskega misijonarja med Indijanci v Braziliji. Vedno bolj bo končno tudi naš rojak; on je svetel lik zvestega Kristusovega apostola, na katerega smo lahko ponosni. Tudi nam v današnjem času mora biti za velik zgled in spodbuda. Bratu Stanetu je šla zahvala, ker je tako izčrpno raziskal misijonarjevo življenje in z navdušenjem izoblikoval vsebinsko podobo spomenika. Domači, grgarski župnik Evgen Gantar je pri tem podpiral zamisel in modro vodil njeno uresničevanje ob postavitvi spomenika. Škof Jurij Bizjak je ob koncu maše zaželel, naj vse navdihuje svetla podoba očeta Serafina. IK Premalo poznani apostolski misijonar brazilskih Indijancev ima odslej v rodnih Batah spominsko ploščo Janez Madon – Oče Serafin Goriški, duhovnik kapucin (4) “Ponudi svojo roko siromaku” (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost na poseben položaj vsakega. V vsakem lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40). 1. Vzemimo v roke Siraha, eno od knjig Stare zaveze. V njej srečamo učitelja modrosti, ki je živel približno dvesto let pred Kristusom. Šel je iskat modrost, ki ljudi dela boljše in sposobne temeljito preiskovati dogodke življenja. To je počel v času hude preizkušnje za izraelsko ljudstvo, čas bolečine, žalovanja in bede zaradi oblasti tujih sil. Ker gre za človeka močne vere, zakoreninjenega v izročilih očetov, je bila njegova prva misel, da se obrne na Boga, da bi pri Njem prosil za dar modrosti. In Gospod mu ni odtegnil svoje pomoči. Od prvih strani knjige Sirah izpostavi svoje nasvete glede številnih konkretnih položajev v življenju, in revščina je eden od njih. Vztraja pri dejstvu, da je v stiski treba zaupati v Boga: “Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. V bolezni in revščini se zanašaj nanj. Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj. Vi, ki se bojite Gospoda, pričakujte njegovo usmiljenje; ne oddaljujte se, da ne padete” (Sir 2,2-7). 2. Stran za stranjo odkrivamo dragocen skupek predlogov o načinu delovanja v luči intimnega odnosa do Boga, stvarnika, ki ljubi stvarstvo, pravičnega in dobrotnika do vseh svojih otrok. Stalno nanašanje na Boga pa vendarle ne odvrača od gledanja na konkretnega človeka, nasprotno, oboje je med seboj tesno povezano. To jasno kaže odlomek, iz katerega smo vzeli naslov tega sporočila (prim. Sir 7,29-36). Molitev k Bogu in solidarnost z ubogimi in trpečimi sta neločljivi. Za obhajanje bogoslužja, ki je všeč Gospodu, je treba priznati, da vsak človek, tudi najbolj reven in preziran, ima v sebi vtisnjeno Božjo podobo. Iz te pozornosti izhaja dar Božjega blagoslova, ki ga pritegne velikodušnost, uresničevana v odnosu do ubogih. Zato čas, ki ga je treba nameniti molitvi, ne more nikoli postati alibi za zanemarjanje bližnjega v težavah. Resnica je nasprotna: Gospodov blagoslov prihaja nad nas in molitev dosega njegov cilj, kadar jo spremlja služenje ubogim. / dalje Poslanica svetega očeta Frančiška za 4. svetovni dan ubogih “Ponudi svojo roko siromaku” (prim. Sir 7,32) 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS6 Goriška ZCPZ GORICA Predavanje na Facebooku Kakšne pesmi učinkovito pripomorejo k doživljanju adventnega časa? V organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica je 26. novembra zvečer potekalo v živo preko Facebooka predavanje za organiste, pevce, pevovodje in ljubitelje glasbe. Na srečanju z naslovom Advent - pričakovanje je o glasbi v adventnem času govoril škofov vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji in odličen poznavalec liturgične glasbe g. Karel Bolčina. Izraz advent izhaja iz rimskega cesarstva, je dejal. Adventus je bil obred, ki so ga uporabljali ob obisku vladarja, najvišjega oblastnika. Cerkev je po razpadu rimskega cesarstva prevzela politične, civilne in vojaške službe, pa tudi poganske oblike bogoslužja. Adventus je tako postal simbol za Kristusa - prihajajočega kralja, spomin na Njegov prihod, pa tudi pričakovanje Njegovega prihodnjega pojavljanja. “Advent torej spominja na preteklost in nas hkrati usmerja v prihodnost”. Advent je hkrati približevanje Kristusa nam in naše približevanje Njemu. Ko govorimo o našem približevanju Kristusu, ne smemo misliti na smrt, ampak na približevanje dokončni preobrazbi vsega stvarstva, ne samo vesoljni sodbi, temveč v vsakdanjem življenju. Približujemo se mu, če se npr. udeležujemo sv. maše. “To je bistvenega pomena za cerkvenega pevca”. Advent je razdeljen na dva dela: prvi se začne na prvo adventno nedeljo, drugi pa z božično devetdnevnico, ki pa se po reformi začne 17. decembra in konča 24. decembra. Kakšne pesmi naj zborovodje oz. organisti izberejo, da bosta ta dva dela učinkovito pripomogla k doživljanju adventnega časa? V prvem delu ne bomo izbirali pesmi, ki govorijo o božičnem Jezusovem prihodu, o njem v jaslicah, ampak tiste, ki govorijo o večnosti, prihodnjih dogodkih. Marijine pesmi, povezane z Gospodovim oznanjenjem, so zato primerne v drugem delu adventnega časa. Tudi z glasbo in petjem lahko pomagamo vernikom podoživeti adventni čas kot čas spominjanja in hkrati kot čas pripravljanja na sedanji božični čas in večnost. “Adventnih pesmi nimamo ogromno, jih je pa dovolj, da vsako nedeljo izbiramo drugačne”. Božična devetdnevnica je usmerjanja v božično skrivnost in hkrati čas prepevanja božične devetdnevnice. Organisti in pevci so vabljeni, da se naučijo t.i. O-odpeve, O-antifone, stare 1400 let, ki jih je dal uglasbiti Gregor Veliki. Danes imamo povečini večerne maše, “naše adventne pesmi pa so nastale kot pripomoček za zornice, jutranje maše, kar se vidi tudi po besedilih”. Kar se tiče mašnih glasbenih vložkov, je primerno izbirati bolj umirjene, take, ki se uporabljajo tudi v postnem času, take, ki spodbujajo k razmišljanju, mističnosti. Za psalm je idealno, da solist poje kitice, vsi pa odpev. V božičnem času je lažje, saj je kratek in zelo bogat s prazniki. Po popoldanskem zvonjenju 24. decembra se začenja božično praznovanje. Prvo božično mašo svetega večera obhajamo enkrat do polnoči, poje se tudi slava. Božič ponuja posebno polnočno mašo, eno juitranjo in eno dnevno mašo. Polnočna maša je imenovana tudi angelska, zato so zelo primerne angelske pesmi. Jutranja je tudi zorna ali pastirska maša, zato so posebno primerne pesmi, ki govorijo o pastirjih. Za glavno, veliko mašo lahko zbiramo pesmi veličastva. 26. december ni zapovedan praznik, lahko pa pojemo vse božične pesmi. Nedelja med Božičem in novim letom je nedelja Svete Družine: spet lahko pojemo božične pesmi, predvsem take, ki govorijo o Sv. Družini. Zadnji dan leta je zahvalna maša, ki je tudi božična, je pa tudi maša vigilije naslednjega dne. Zahvalna pesem kot “miniobred” je najprimernejša po krajšem duhovnikovem uvodu po obhajilu. Prvi januar ni božični praznik, temveč praznik Marije Božje Matere. Gospodovo razglašenje pa je “še večji praznik kot sam Božič”: na Božič se Jezus rodi, na praznik razglašenja se spominjamo, kako smo spoznali Odrešenika. Božični čas se uradno konča na praznik Gospodovega krsta, na nedeljo po Treh kraljih. Tako se božični čas konča in z njim tudi božične pesmi. Kot odmev v naši tradiciji jih še pojemo tja do svečnice, toda ob koncu bogoslužja, ne pa kot uvod v bogoslužje. “Zapeti božično pesem po svečnici kot uvod je v nasprotju z duhom liturgije”. Zaključna pesem pa ne spada v liturgijo, zato lahko pojemo karkoli. “Kar se tiče božičnih pesmi, noben zbor ne more reči, da nima materiala”, saj so številne, zborovske in ljudske. V božičnem času ljudje radi pojejo, zato je zelo primerno, da spodbujamo ljudsko petje. G. Karel je po Facebooku tudi odgovarjal na vprašanja poslušalcev, med katerimi so bili pretežno organisti in cerkveni zborovodje. Dal je veliko konkretnih nasvetov in povedal marsikaj zanimivega o bogatih liturgičnih značilnostih tega posebnega časa. Poudaril je, da je priprava glasbenega dela bogoslužja zelo pomembna, zato naj organist preštudira besedila, če so primerna za določen dan. Spregovoril je tudi o potrebi in želji po pesmarici, ki bi združevala cerkvene ljudske pesmi in ki se pripravlja že dalj časa. Med drugim je še pozval vse, naj ohranjajo pesmi, ki se pojejo samo še na redkih korih. DD KULTURNI DOM GORICA Razstava del Klavdija Palčiča Subtilen iskalec umetniške resnice Ker želi goriški Kulturni dom tudi v teh izrednih časih, ko razsajanju koronavirusne epidemije ni videti konca in so zaradi tega prekinjene vse kulturne dejavnosti v živo, prispevati k temu, da ne bi presahnil žlahtni sok kulture, si je ob 39-letnici delovanja zamislil spletni dogodek. V petek, 27. novembra 2020, so se tako ljubitelji likovne umetnosti lahko povezali na https://rudolph. tmedia.it/palcic ali na www. facebook.com/kulturnidom in kulturnidom.it in bili virtualno prisotni na odprtju razstave del slikarja Klavdija Palčiča. Z njo se je hotelo vodstvo Kulturnega doma pokloniti umetnikovemu 80. življenjskemu jubileju in se mu zahvaliti za vse, kar je naredil za našo narodno skupnost v Italiji. Obenem je želelo opozoriti na pomembno vlogo, ki jo je ta slovenska kulturna ustanova odigrala in jo še odigrava pri povezovanju in vrednotenju kultur, prisotnih na Goriškem. Kot je med drugim povedal v uvodnem pozdravu predsednik Kulturnega doma Igor Komel. O samem slikarju, rojenem v Trstu 5. avgusta 1940, sta, po biografskih podatkih, ki jih je prebrala povezovalka spletnega odprtja Francesca Jancig, izčrpno spregovorila likovna kritika Nelida Nemec iz Nove Gorice v slovenščini in prof. Joško Vetrih iz Gorice v italijanščini. Klavdij Palčič se je po maturi na tržaškem znanstvenem liceju usmeril na umetnostni licej v Benetkah. Tu je diplomiral l. 1964. Po diplomi je nekaj let odstiral pogled na likovno umetnost srednješolcem na Goriškem in Tražaškem kot profesor likovne vzgoje in umetnostne zgodovine. Takrat je bil član tržaške skupine umetnikov Raccordosei – Arte Viva in se “prepustil najaktualnejšim likovnim iskanjem”. V 70. letih preteklega stoletja je ustanovil in vodil grafični atelje pri Založbi tržaškega tiska. Njegovo umetniško ustvarjanje zaobjema tudi grafiko, risbo, scenografijo (SSG Trst, SNG Drama Ljubljana, Cankarjev dom, MGL, tržaško gledališče Verdi …) in celo kostumografijo. Njegove ilustracije v razpoznavnem slogu bogatijo marsikatero mladinsko knjigo. Palčič je imel vrsto samostojnih razstav v Italiji in Sloveniji, sodeloval je pa tudi pri skupinskih razstavah in mednarodnih likovnih delavnicah. Leta 2001 se mu je Trst oddolžil z retrospektivno razstavo. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad, l. 1984 tudi nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo in scenografijo. Kritičarka in esejistka Nelida Nemec je v predstavitvi slikarjeve umetniške poti poudarila, da se Palčič – umetnik z roba slovenskega ozemlja med Mediteranom in Severom, med Krasom in morjem, med italijansko in slovensko skupnostjo – že skoraj šest desetletij “strastno, izzivalno in nagovarjajoče giblje med čisto likovnostjo in metaforo z nenavadno zgovornim prepletom različnih likovnih tehnik in šokantnih kombinacij, drzno, a s premislekom med mrakobnostjo in živostjo, zadržanostjo in sproščenostjo. Z veliko ljubeznijo oživlja nezamenljivo prepoznavne likovne pripovedi, dotikajoče in sugestibilne, v svojem nagovoru čutno estetske, v barvno žarečih podoživljanjih odpira celo paleto miselnih in čustvenih odzivanj. /…/ Šestdeseta leta predstavljajo njegov vstop v slovenski in italijanski likovni prostor, odkritje novih materialov in široke palete izraznih možnosti /…/” Postopoma je v abstrahirane kompozicije različnih materialov vstopala človeška figura oz. njeni fragmenti. Takrat je postajala vse bolj prepoznavna njegova avtorska risba in izbrana barva je dala sliki “novo dimenzijo in izviren umetniški pečat”. Tedaj se “risbi, objektu in sliki pridružita tudi grafika in ilustracija”. Konec sedemdesetih let in v osemdesetih letih je poleg platna Palčič vse bolj uporabljal papir, ki ni zgolj podlaga. V tem obdobju se je posvečal tudi grafiki, ustvarjal s tušem in flomastrom. To je obdobje, ko umetnik “teši silovito željo po trganju, lepljenju, sestavljanju, po neposrednem stiku z likovnim objektom v treh dimenzijah.” Osemdeseta leta pomenijo prelomnico v umetnikovem ustvarjanju, ko je v “njegov abstrahirani svet vstopila ekspresivno poudarjena figura, ki mu je razprla desetletja dolgo popotovanje po subtilnem robu čutnih zaznav in ekspresivnih vizij, kjer sta pomembno vlogo igrali tako barva kot črta./…/ Tako se je z udarno in sugestivno simbiozo abstrakcije in figuralike začelo njegovo najpomembnejše obdobje.” Od tedaj “živi v vseh delih figuralika: človek, deli človeškega telesa, Ikarus, drevesa, krošnje, mitološka bitja (tudi Lepa Vida) postanejo enako pomembni in odločujoči. /…/ V naslednjih desetletjih vse do danes umetnika določajo risba, barva in figura, lebdeča ali skoraj leteča, nadčasna in izrazno zgovorna, med simbolom in metaforo, postavljena v središče pozornosti /…/ Umetnik je našel svoj jezik, svojo vsebino in formo, metafora videnega in občutenega se ujame v mnogih slikah na platnu, na papirju, v embalažnem kartonu, v glini, bronu. /.../ Z brezmejno ustvarjalno svobodo, med iluzijo in domišljijo lušči ustvarjalne plasti, ki rojevajo nova dela /.../”, ki so “prepoznavno avtorska in sugestivna v non finitu lebdeča, v svetlem ozadju nagovarjajoča in sporočilna. Klavdij Palčič ostaja pomemben ustvarjalec na razpotjih umetniških iskanj modernizma in postmodernizma ter stilov in gibanj, ki so nagovarjali ustvarjalce vse od druge polovice 20. stoletja.” Joško Vetrih, ki je slikarja spoznal že v mladih letih, je tudi sam poudaril slikarjevo spretnost pri uporabi različnih materialov, natančno izdelano kompozicijo, raznoliko tematiko in ustvarjanje med figuraliko in abstrakcijo. Pri tem je dejal, da Palčič ne raziskuje le materijo, ampak tudi človekovega duha. 22 Palčičevih razstavljenih del iz zadnjih ustvarjalnih let si do konca januarja 2021 lahko vsakdo ogleda kar z domačega kavča na omenjenih spletnih povezavah. Razstavo v spodnji in zgornji galeriji Goriškega Kulturnega doma so priredili upravni odbor Kulturnega doma, agenciji Tmedia iz Gorice in Fluido ter Slovensko kulturno- gospodarska zveza, pod pokroviteljstvom Dežele FJK, Občine Gorica in finančne družbe KB 1909, lastnice marsikatere razstavljene likovne umetnine. IK 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 7Goriška POGOVOR Tanja Kuzmin, medicinska sestra V odnosih s pacienti rada veliko dajem in veliko tudi prejemam Italijanske bolnišnice so pod pritiskom. V zadnjem mesecu je v njih zbolelo za covidom-19 nič manj kot 27.000 zdravnikov oz. medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, povprečno 900 na dan, kar je hud udarec za državni zdravstveni sistem. Od začetka marca do danes jih je umrlo nad 200. O stanju v goriški bolnišnici smo se pogovorili z medicinsko sestro Tanjo Kuzmin, ki je po rodu iz Sovodenj ob Soči. Kakšno je na splošno vzdušje v goriški bolnišnici? V bolnišnici vlada močan občutek negotovosti. Zdi se nam, kot da “lebdimo” v zraku. Pravila se spreminjajo, epidemiološko sliko spremljamo iz dneva v dan, na podlagi te nam generalni in strokovni direktor sproti dajeta smernice. Zdi se, kot da se je življenje zaustavilo, in čakamo, kaj bo jutri ali čez en teden, kaj bodo prinesle nove odredbe, npr. zapiranje ali premeščanje oddelkov ali tudi premeščanje sester. Torej nekje lebdimo in čakamo. Vzdušje je - za osebje in za paciente - precej drugačno kot v prvem valu. Spomladi smo stali pred neznanim, nismo vedeli, s čim imamo opravka. Bilo je več strahu in negotovosti. Zdaj o virusu vemo marsikaj več, drugi val pa je ljudi prizadel malo globlje, v dušah. Je varnost zdravstvenega osebja primerno zaščitena? V drugem valu je dobro zaščitena, imamo primerno t. i. osebno varovalno opremo (DPI). Spomladi smo morali biti bolj pozorni, saj smo imeli na razpolago manj mask. Tokrat je oprema kakovostna, imamo zaščitne maske, rokavice in vizir; v covid oddelkih, na urgenci in v intenzivni negi pa tudi zaščitni plašč in kapo. Je vaše delo s tako opremo močno oteženo? Delo je seveda drugačno, bolj naporno. Že z masko FPP2 je težje dihati; naočniki se z lahkoto zameglijo. Kdor nosi zaščitni plašč, je dejansko kot v savni ... Za oblačenje moramo spoštovati določene protokole, ki jemljejo precej časa. Maska prekriva lep del našega obraza, pacienti so prikrajšani za naše nasmehe, za vse to, kar jim lahko izrazimo z obrazom. Delo smo morali popolnoma reorganizirati: upoštevamo ukrepe za zajezitev virusa, uvedli smo vprašalnik, ki ga sestra v telefonskem pogovoru s pacientom izpolni pred vsakim pregledom v bolnišnici; ob vhodu merimo temperaturo, nudimo gel, med enim pregledom in drugim čistilka dobro razkuži ambulanto, opremo, stolice, posteljico itd. Veliko je tudi pisarniškega dela, saj moramo urnike pregledov razporejati tako, da se ne bi zbiralo v istem kraju v istem trenutku preveč ljudi. Kaj znaš povedati o covid oddelku v goriški bolnišnici? Spomladi so intenzivno nego spremenili v intenzivno nego covid, operacijske dvorane so preselili v Tržič. V drugem valu v tem trenutku naše operacijske dvorane še delujejo, covid oddelku pa so najprej namenili tretje nadstropje, pred kratkim pa še četrto. Na razpolago je nad 60 postelj, ki so menda kar precej zasedene. O vsem tem sicer osebje ni redno osveščeno, marsikaj o splošnem stanju v bolnišnici izvemo iz časopisov. Kaj je mislilo zdravstveno osebje o koronavirusu spomladi in kaj misli danes? Spomladi smo se borili z nečim neznanim, bilo je veliko strahu, pa tudi poguma in navdušenja, ker smo se skupaj borili proti nekemu “sovražniku”. Poguma in navdušenja?! Da, mislim, da to je značilno za zdravstveno osebje, ki je pripravljeno dati vse za vse. Značilno samo za mlajše ali tudi za tiste bolj “zdelane”? Tudi za bolj “zdelane”. Tudi starejši zdravniki in sestre nosijo v sebi to, če so res pravi zdravniki in prave sestre. Poznam take, ki so z navdušenjem delali do zadnjega dne, do upokojitve. V tem trenutku osebje gleda na sedanje stanje na drugačen način: kot sem že omenila, je drugi val udaril globlje, ljudje so utrujeni, niso sproščeni. Upali so, da se ne bo ponovilo to, kar smo doživeli pred poletjem. Spremenil se je tudi odnos ljudi do medicinskih sester: v prvem valu so nas nekateri imeli za junakinje, zdaj pa nas gledajo tudi po strani, češ da smo tiste, ki širijo okužbo. Slišala sem celo za sestro, ki je frizerka ni hotela sprejeti v salonu … Na slabo počutje ljudi vpliva tudi huda ekonomska situacija. V čakalnicah vidim veliko skepse, nestrpnosti in tudi jeze. Včasih komu zbeži kakšna grda beseda. Tudi s takimi imamo opravka. Koliko let opravljaš ta poklic in katere izkušnje si doslej pridobila? Izkušenj imam kar nekaj in nanje sem precej ponosna. Če pogledam nazaj, si lahko priznam, da sem kar nekaj naredila in zrasla v poklicu, ki me po 25 letih še vedno navdušuje. Diplomirala sem leta 1995. Prvi dve leti sem delala s starejšimi osebami v zasebni kliniki v Bocnu. Mislim, da je to dobra odskočna deska za katerokoli medicinsko sestro. V tistem času sem morala poglobiti znanje nemščine, da sem opravila izpit za dvojezičnost, po letu študija pa tudi izpit za medicinsko sestro inštrumentarko, ki dela v operacijski dvorani. S tem izpitom so me sprejeli v bolnišnici v Bocnu, kjer sem v operacijskem kompleksu delala še pet let. V Bocen sva šli s prijateljico za šest mesecev, tako sva rekli staršem. Domov sem se vrnila po sedmih letih ... Bila je zelo lepa izkušnja! Tamkajšnja bolnišnica je bila že takrat zelo moderna, na istem hodniku smo imeli 13 različnih operacijskih sob. Bila sem inštrumentarka v operacijski dvorani splošne kirurgije, vaskularne in prsne kirurgije. Res bogata izkušnja, takoj bi jo ponovila! Tam sem pustila srce, včasih mi je žal, da nisem tam ostala. Iz Bocna pa sem v Sovodnje pripeljala moža in prvo hčerko. Domov smo se vrnili med prvo nosečnostjo. Nato sem začela delati v operacijskem bloku v Gorici, pretežno v splošni kirurgiji in urologiji. Tam sem ostala celih enajst let, vmes sem povila drugo hčerko. Delo je bilo zelo zanimivo, zelo naporno, a zelo lepo in bogato. Leta 2014 so me iz zdravstvenih razlogov premestili v urološko ambulanto. Ker ljubim svoj poklic in se znam navdušiti za katerokoli področje, sem se navdušila tudi za to. Prej sem spoznala urološke operacije, zdaj pa v ambulanti spremljam vse to, kar se dogaja pred operacijo in po njej: imam popolno sliko. Lani sem opravila master iz zdravstvenega menedžmenta pacientov s stomo in urinsko inkontinenco na medicinski fakulteti tržaške univerze. Tudi to me je navdušilo in mi veliko pomaga v odnosih s pacienti. Kaj ti je najbolj všeč pri tem poklicu? Izredno rada imam tehnično plat svojega poklica, 16 let v operacijski sobi to potrjuje. Rada se učim razumevati operacije in postopke, uporabljati vse aparature in instrumente. V tem uživam! Nočem se znajti v stanju, da česa ne bi obvladala. Novega je na tem področju izredno veliko, rada se vsega učim, nikdar se ne dolgočasim. Z druge strani imam rada odnose z ljudmi: za sestro, ki to opravlja z glavo in s srcem, je ta poklic krasna priložnost! Velik del svojih energij vlagam prav v odnose s pacienti. Domov prihajam uničena, v glavnem prav zaradi sil, ki jih vnašam v medosebne stike. Zavedam se, da pogosto nimam dovolj pregrad. Zato se verjetno tudi “izpraznim”. Ko sem z ljudmi, dam veliko od sebe in od njih veliko prejemam. Treba je imeti voljo, potrpljenje, pa tudi občutek za človeka, ki ga imaš pred sabo. Ni vedno lahko, imam pa res veliko zadoščenja! V poklicu mi pride prav tudi moja nagnjenost k humorju: ta je sicer malo angleški, ga pa prilagajam pacientom, s katerimi se je dobro znati tudi pošteno nasmejati. In deluje? Deluje! Z daljšim iskrenim pogovorom in tudi s kančkom duhovitosti se pacient tudi nasmehne in se zahvali; vidiš, da sva se resnično srečala, da se je “zgodil” medosebni odnos, ki nedvomno rodi nekaj lepega, človeka razbremeni, mu vzbudi upanje. Kakšno je bilo tvoje delo na začetku poklicne poti in kakšno je zdaj? Spremenilo se je res veliko. Najprej šolski sistem: pred 25 leti je bilo dovolj opraviti dve leti katerekoli višje srednje šole in nato tri leta šole za medicinsko sestro. Kasneje so uvedli sistem, po katerem je treba imeti pet let višje šole in nato tri leta fakultete. Jaz sem sicer študirala še po starem sistemu, a opravila sem pet let klasičnega liceja. Marsikdo moje izbire ni razumel, jaz pa sem jo in sem na to ponosna. Licej mi je dal širšo kulturo in mi veliko pomagal tudi pri študiju, saj je v medicini veliko grščine. Pred 25 leti je bilo veliko več sester in manj pomožnega osebja; danes se je razmerje obrnilo na glavo. Delo sester je danes bolj tehnično, imajo tudi vedno večje odgovornosti. Boli me pa, da se ni spremenil pogled na ta poklic: še vedno je precej podcenjevan, še so predsodki. In vendar nas pacienti velikokrat vprašajo ali nam zaupajo marsikaj pomembnega, česar si zdravniku ne upajo. Kako se počutiš, ko se vrneš domov po napornem delovnem dnevu? Se ne bojiš, da morda prineseš s sabo nezaželenega “gosta”, virus? Ko se vračam domov, se čutim utrujeno in izpraznjeno, in vendar zadovoljno. Prišla sem do zaključka, da na delu verjetno dajem preveč od sebe. Očitno mi drugače ne uspe. Ko zvečer zaprem oči, imam rada čisto vest, da sem dobro naredila vse, kar sem morala. Kar se tiče strahu, se skušam držati vseh smernic in navodil, zato se ne bojim. Bojim se kvečjemu za svoje starše, saj mama in tata nista več “mladeniča”. V prvem valu nam v bolnišnici niso jemali brisov, tokrat ja. Do staršev grem, ko imam v rokah negativen izid. Si imela v bolnišnici opraviti z osebami oz. kolegi, bolnimi za covidom? S pacienti na splošno smo zelo previdni - za njihovo in naše dobro. Če se pojavi primer okuženega, ga zadržijo na urgenci in gre naš zdravnik tja, da tam reši problem. Vseeno se zgodi, da pride kak “genij”, ki kljub pozitivnemu brisu in vprašalnikom podcenjuje zadevo, ga pa takoj “prizemljimo”. Pozitivnih kolegov je kar precej, vedno več. V naši ambulanti še ni bilo okužb. Bo to posebno leto po tvojem mnenju tako ali drugače zaznamovalo vse nas? Po mojem nas bo močno zaznamovalo. Malo za šalo, malo za res včasih pravim, da smo doslej šteli leta pred Kristusom in po njem; odslej bomo verjetno govorili o tem, kar se je dogajalo pred covidom in po covidu … Poleg hudih ekonomskih težav in tega, da umira veliko - starejših in žal ne samo starejših - oseb, mislim, da ta trenutek močno zaznamuje predvsem mlade. Zanje so bistvene važnosti stiki z vrstniki. To jim zdaj manjka. Generacije zlasti višješolcev izgubljajo veliko pomembnih trenutkov. Kdo bi lahko rekel, da praznovanja, plesi, valete ipd. niso življenjsko pomembni. Zanje pa morda so ... Življenje je lepo tudi zaradi takih dogodkov, srečanj s prijatelji. Z druge strani me skrbijo manjši otroci: najstniki so nekaj življenja vsaj že okusili, v sebi že imajo nekaj izkušenj. Otroci pa rastejo tako, da se ne smejo dotikati nikogar. Pretreslo me je, ko sem slišala, da je otrok vprašal, ali lahko koga objame ali ne … Skrbi me tudi psihološko ravnovesje ljudi: osebe, ki že imajo težave, z lahkoto padejo v “brezno”. Upam, da bomo po vsem tem bolj cenili srečanja s prijatelji, objeme, vse stike. Tudi to so stvari, ki se jih globlje zavedamo, ko so nam odvzete. Kaj bi s svojega zornega kota povedala ljudem, ki morda nimajo pogosto opraviti z boleznijo? Virus obstaja, in še kako! Zanikovalce marsikdo izzivalno vabi na “ekskurzijo” v covid oddelke, seveda brez varovalne opreme … Klasična izobrazba me je naučila, da “est modus in rebus”, v vseh stvareh je treba imeti pravo mero. Še raje trdim, da je potrebna zdrava kmečka pamet: ni potrebno zganjati panike, in vendar se ne smemo obnašati, kot da bi problem ne obstajal. Zato: nič panike, spoštujmo pravila, uporabljajmo masko, ohranjajmo razdaljo! Se ti je kdaj zgodila kakšna simpatična situacija? V svojem poklicu imam privilegiran “razgled” na pisano človeštvo … Pacientki srednjih let sem hotela nedavno izmeriti temperaturo, pa se je umaknila, ker da je slišala, da s toplomerom usmerjamo misli in da laser učinkuje na možgane. Pa sem ji temperaturo izmerila na roki. Seznanila me je tudi s tem, da so maske prepojene s snovjo, ki jo potem mi vdihavamo: ta nevarna snov je - “ogljikov dioksid”... Vsi pa dobro vemo, da je to le del zraku, ki ga izdihujemo. Potrpežljivo sem ji obrazložila vse, a mislim, da je nisem prepričala … Bolnišnica je kraj bolezni, trpljenja, tragedij. In vendar so tvoje besede prežete s svetlobo in lepoto ... V glavnem imam opraviti s hudimi problemi. Na paciente se navežem, in ko ugotovim, da koga ni več, me to prizadene. Vidim pa toliko težkih primerov, da bi komu včasih najraje rekla, da gre vse prav, pa čeprav ima morda zlomljeni dve roki in dve nogi. Obstaja tudi hujše! Nisem lahkomiselna, res ne. Mislim pa, da je kljub bolezni, tragediji in vsem grdim trenutkom, tudi ko morda koga pospremiš do smrti, srečanje s pacientom - če si mu zares blizu v pristnem človeškem pomenu - lahko veliko bogastvo. Zanj in zate! Danijel Devetak 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS8 Goriška ŠTANDREŽ Ob svetovnem dnevu drevesa Vrtec Pika Nogavička ima dve novi drevesci V soboto, 21.11. 2020, je bil svetovni dan drevesa. V vrtcu Pika Nogavička v Štandrežu so ga tako skupaj, pa vendar dovolj narazen, v petek, 20. 11. 2020, obeležili s posaditvijo dveh mladih drevesc. V sodelovanju z društvom sKultura 2001, ki se je angažiralo pri odgovornem na občini za zelene površine, je občina Gorica vrtcu podarila mlado jablano in češnjo. Pri sajenju so jim pomagali občinski delavci, ki so izkopali dve jami: eno na igrišču spredaj, drugo zadaj. Otroci z oddelka veveričk so posadili jablano na prvem igrišču, otroci z oddelka medvedkov pa češnjo na drugem. Otroci so bili pri sajenju ves čas aktivni in so doživeto ter hkrati navdušeno sodelovali pri tej dejavnosti. S skupnimi močmi so pomagali položiti drevesce v jamo in ga nato zasuli z zemljo ter ga na koncu skrbno zalili z vodo. Vsaka skupinica otrok je nato na drevesce obesila že vnaprej pripravljene risbice z otroškimi portreti ter zarajala in zapela okrog vsajenega drevesa. Počasi se bodo tako otroci navajali na lep odnos do dreves, jih opazovali, spoznavali, iskali nove informacije o njih, skrbeli zanje in se igrali okoli njih. Od nekdaj je človek sobival z drevesi, skrbel zanje, saj so koristna zanj, za druga živa bitja in okolje. In memoriam Dorica Makuc V noči na 1. december je v 93. letu starosti umrla Dorica Makuc, novinarka in publicistka, avtorica dragocenih knjig in dokumentarcev zlasti o primorski polpretekli zgodovini. Dolga leta je raziskovala in reševala pozabe zgodbe “malih” ljudi. Rodila se je v Vidmu 29. aprila 1928 znanemu izdelovalcu orgel in drugih instrumentov Ivanu Kacinu ter Mariji Makuc. Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani in Domžalah, italijanski znanstveni licej v Gorici, kjer je leta 1946 maturirala na slovenskem učiteljišču. Leta 1952 je diplomirala v Beogradu na Novinarsko- diplomatski visoki šoli. Nekaj časa je živela tudi v Milanu. Kot časnikarka je najprej delala pri Primorskem dnevniku v Gorici, od leta 1962 do leta 1987 pa pri RTV Ljubljana, najprej v dnevno- informativnem programu, nato je bila med snovalci dokumentarnega programa slovenske televizije. Z vrsto televizijskih reportaž in dokumentarcev je posegla na različna področja družbenega življenja doma in po svetu, še zlasti je poglobila primorsko tematiko, da bi v osrednji Sloveniji bolje spoznali življenje rojakov v Italiji in Avstriji. Med drugim je izvedla serijo dokumentarcev o Beneški Sloveniji, Kanalski dolini in Reziji. Predvsem so jo zanimali družbeni problemi. Kot soavtorica televizijske serije 12 dokumentarnih filmov Po sledovih Slovencev v svetu je z Mijo Janžekovič prispevala k ohranjanju zgodovinskega spomina o slovenski emigraciji. Med drugim se je zapisala v spomin ljudem kot publicistka, ki je prvič predstavila aleksandrinke. S svojimi publikacijami, ki so izšle pri GMD, je segla v najbolj temna obdobja primorskega človeka sredi hudih življenjskih in gospodarskih razmer v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Sodelovala je s številnimi mediji v zamejstvu in Sloveniji, zelo rada tudi z našim tednikom, kjer smo jo zelo cenili. Za svoje življenjsko delo je leta 2017 prejela eno od treh nagrad na osrednji proslavi Slovencev v Italiji. Gospo Dorico bomo s hvaležnostjo ohranili v žlahtnem spominu. Dvojna slovesnost v Štandrežu Praznovanje sv. Andreja in blagoslov adventnih venčkov S prižigom prve sveče in z blagoslovom adventnega venca, ki je pred oltarjem, se je v štandreški cerkvi začelo slovesno bogoslužje ob ubranem petju pevcev, ki so bili zaradi predpisov razporejeni v cerkvi. Vodila jih je Tiziana Zavadlav. Slišali smo kar nekaj pesmi, posvečenih vaškemu zavetniku sv. Andreju. Večina otrok je bila razvrščena v prezbiteriju. Župnik Karel Bolčina je povedal, da so graditelji štandreške cerkve zelo spoštovali sv. Andreja, saj so na osrednji oltar postavili njegovo veliko sliko, ki ga prikazuje priklonjenega pred značilnim križem v obliki črke x, na katerega so ga privezali. Na levem delu oltarja pa je njegov kip, ki se je ohranil od porušene cerkve v prvi svetovni vojni. Sveti maši, pri kateri so verniki zasedli vsa razpoložljiva mesta, je sledil na trgu blagoslov adventnih venčkov, ki so jih prinesli otroci in tudi odrasli. Z razliko od prejšnjih let so bili venčki različne velikosti in oblike, saj so jih izdelali posamezno in ne v skupinski delavnici, kjer so vsi razpolagali s podobnim zelenjem in svečami. Na stojnici na trgu so bile na voljo knjige Goriške Mohorjeve družbe, ki so izšle pred kratkim in nudijo bogato in zanimivo branje, tokrat tudi za otroke. DP Obvestila Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju z Radiom Verité vabita v četrtek, 3. decembra 2020, ob 20. uri na večer v sklopu Srečanj pod lipami z naslovom 30 let slovenske demokracije in državnosti: volitve, plebiscit, samostojnost. Gost večera bo Lojze Peterle, prvi predsednik vlade Republike Slovenije, nekdanji zunanji minister in evropski poslanec. Srečanje bo potekalo na daljavo preko aplikacije Zoom in preko Facebook strani Krožka Anton Gregorčič. Vljudno prosimo, da se prijavite na naslova info@centerbratuz.org ali krozek.gregorcic@gmail.com. Feiglova knjižnica bo zaradi selitve v Trgovski dom (Verdijev korzo 50) zaprta od 7. decembra do polovice januarja 2021. Izposoja in vračanje sta možna samo še ta teden do petka, 4. decembra. Bralci lahko pokličejo na 0481 531733 ali pišejo na gorica@knjiznica.it in si naročijo čim več knjig, da jim ne bo zmanjkalo branja. Knjižnica bo pravočasno obvestila o ponovnem odprtju. KC Lojze Bratuž, ZCPZ Gorica in ZSKP razpisujejo 17. priznanje Kazimir Humar. Predloge je treba oddati do 31. decembra 2020 na naslov Zveza slovenske katoliške prosvete – 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje”. Kulturni center Lojze Bratuž bo v letu 2020 pripravil spominsko razstavo ob 120-letnici rojstva slovenskega umetnika Toneta Kralja. V ta namen vabi lastnike, ki bi bili pripravljeni dati na razpolago umetniška dela za razstavo. Ob tej priložnosti bo izdan katalog z objavo vseh razstavljenih del. Zaniteresirani naj kontaktirajo upravo KC Lojze Bratuž, tel. +39 0481 531445 - info@centerbratuz.org Na Jazbinah pri Števerjanu prodajam orehe sorte lara. Zainteresirani lahko pokličete na tel. št. 0481 390238. Da bi lahko skupaj, a obenem varno obhajali evharistijo (sv. mašo), bo v pastoralni enoti Soča/Vipava od 1. novembra dalje takole: sobota, 19.00, Gabrje; nedelja, 9.00, Gabrje; nedelja, 9.45, Štandrež; nedelja, 10.30, Sovodnje; nedelja, 11.15, Štandrež (v italijanskem jeziku); nedelja, 18.00, Štandrež. Možnosti veliko, prostora dovolj, volja pa... osebna, piše župnik. Darovi Za misijonarja Danila Lisjaka daruje N.N. 500,00 €. Zahvala Vsem rednim celoletnim dobrotnikom kot tudi dobrotnikom ob zahvalni nedelji se sestre Zavoda Svete Družine prisrčno zahvaljujemo in jih vključujemo v naše molitve. Vsem želimo zdravja in Vam ob tej priložnosti voščimo blagoslovljen advent, Božič in novo leto 2021. (od 4. decembra do 10. decembra 2020) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospazio103.it . Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 4. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 5. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezijanskem in zilljskem narečju. Nedelja, 6. decembra ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 7. decembra (v studiu Ilaria Bergnach, Miha Kovic in Jakob Leopoli): Radio Ve'rite'. Torek, 8.decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem Sreda, 9. decembra (v studiu Danilo Čotar): Samotni pastir: Benediktinci prenovitelji Evrope - Izbor melodij. Četrtek, 10. decembra (v studiu Andrej Bavcon): Četrkov večer z glasbo - Zanimivosti obvestila in humor. RADIOSPAZIO vrata proti vzhodu 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 9Kultura GORIŠKA Kljub vsemu … Sveti Miklavž prihaja Vsako leto 6. decembra praznujemo god sv. Nikolaja oz. bolje poznanega sv. Miklavža. Legenda pravi, da je škof Nikolaj pomagal priskrbeti primerno doto obubožanemu očetu treh hčera in tako vsem trem dekletom zagotovil poroko. Od tod izhaja navada, da sv. Miklavž zvečer pred svojim godom obdari otroke vsega sveta. S pomočjo društev otroci v zamejstvu vsako leto pripravijo za sv. Miklavža gledališko igrico, pevski nastop ali druge prireditve. Letos pa, zaradi prepovedi zbiranja večjih skupin ljudi, so društva pomislila na drugačen sprejem sv. Miklavža. Ob spoštovanju vseh pravil si je vsakdo zamislil različen dogodek, da bi kljub hudi situaciji razveselil otroke. V Doberdobu bo letošnje Miklavževanje pravljično. Potekalo bo preko spleta v petek, 5. decembra, ob 18.30. Starši se bodo lahko z otroki povezali na spletno stran www.skdhrast.eu, na Facebook in/ali Instagram računu društva SKD HRAST. Prisluhnili bodo pravljicama Miklavž prihaja Konrada Richterja in Ljubi dragi Miklavž Ivanke Mestnik ter pozdravu sv. Miklavža, ki bo kasneje tudi obdaril vaške otroke. Društvo opozarja, da bo Miklavžev urad na sedežu društva Hrast v Doberdobu odprt v petek, 4. decembra, od 17. do 19. ure, ter v soboto, 5. decembra, od 15. do 17. ure. Sveti Miklavž bo po videoposnetku pozdravil tudi otroke z Vrha Sv. Mihaela. Posnetek bo otrokom predvajan v vaškem vrtcu in osnovni šoli. V Sovodnjah ob Soči bo vsak otrok sv. Miklavžu lahko narisal risbico, ki jo bo Kulturno društvo Sovodnje posredovalo Miklavževemu uradu. Starši naj otrokov izdelek pošljejo na elektronski naslov kdsovodnje@gmail. com najkasneje do srede, 2. decembra. V sporočilu starši lahko navedejo tudi hišni naslov, da bo sv. Miklavž lahko otroke obdaril. Kasneje bodo risbice objavljene na Facebook strani KD Sovodnje. Sv. Miklavž bo obhodil Štandrež in obdaril vse malčke z darili v soboto zvečer, 5. decembra. Starši naj kontaktirajo štandreško župnišče in sporočijo kraj, kjer bodo pričakali sv. Miklavža. V Podgori bo Društvo PD Podgora organiziralo za vsakega otroka posebej spletno srečanje s sv. Miklavžem. Dogodek bo potekal v soboto, 5. decembra, okoli 17. ure. Otroci bodo dobrega svetnika srečali preko aplikacije Google Meet, njegovi pomočniki bodo po vasi nosili pergamene z Miklavževim pozdravom in sporočilom. Starši se za vse dodatne informacije lahko posvetujejo z organizatorji preko elektronske pošte info. pdpodgora@gmail.com. Tudi otroke iz Štmavra bo sv. Miklavž pozdravil in nagovoril na spletnem srečanju. Še prej pa si bodo družine lahko ogledale krajšo gledališko igro. Spletni dogodek pripravlja društvo Sabotin, kamor se starši lahko obrnejo za dodatne informacije. Letošnje Miklavževanje v Števerjanu pripravljata mladinski krožek F. B. Sedej in društvo Briški grič. Sv. Miklavž bo otroke iz Števerjana obdaril v nedeljo, 6. decembra popoldne, in to od zaselka do zaselka. Dogodek bo potekal z upoštevanjem vseh varnostnih predpisov, istočasno pa bo tako ohranil tradicijo in ob tej posebni priložnosti tudi povečal sodelovanje med društvi. Zelo hvalevredno je to, kako so se društva, kljub hudim časom in stiskam, aktivirala in organizirala, da bi se lahko tudi letos tako ali drugače otroci srečali s sv. Miklavžem. Pomembno je se spomniti na čarobnost tega časa in trenutka, ki otrokom prinaša največje veselje, večjim pa upanje in zaupanje v prihodnost. Katarina Visintin Letošnje drugačno pričakovanje nebeškega dobrotnika Miklavževi rogljički in palačinke November je komaj slišno podrsaval po opustelih igriščih, ki so bila v koronačasih še bolj prazna kot kdajkoli prej. Pod njegovimi blatnimi škorenjčki je šelestelo orumenelo listje. “Deževalo bo,” je žalostno pomislil Miki, ki je vse bolj pogrešal šolske klopi in sošolce. Saj so se srečevali preko spletnih aplikacij, ne samo dopoldan, ko so sledili pouku na daljavo, ampak tudi v dolgih popoldnevih. Bili so čudni časi: enkrat v šolo, drugi dan pouk od doma, enkrat z masko, drugič brez nje. Ko se je z očkom sprehajal po mestnih ulicah, je videl na obrazih samo oči: majhne in velike, rjave, črne, sinje, zelene, zaspane in živahne, ter neurejene frizure in nagubana čela odraslih. Vse je bilo kislo: kot kumarice, kot zelje – ni maral ne enega ne drugega. “Kdaj bo posijalo sonce?” se je vpraševal sam pri sebi. Zelo je pogrešal bližino sošolca Žana. Tudi babice Laure in dedka Rudija ni mogel obiskati in objeti. Saj je imel sestro, ime ji je bilo Urška. A ona se je samo gledala v ogledalu, si pilila in na skrivaj lakirala nohte in si potem odstranjevala lak s smrdljivo tekočino, da sploh ni mogel več dihati. Njeno početje mu je začelo presedati. Vse bo povedal mami, ki je bila popoldne v službi, ob vrnitvi domov pa je bila preutrujena, da bi kaj zavohala. Bližal se je Miklavžev večer. Miki je bil žalosten, trgovine so bile zaprte, zato si sploh ni upal prositi Miklavža za darilo. V izložbi trgovine igrač nedaleč od šole je že pred kakim mesecem občudoval vsakovrstne modele avtomobilčkov. Zagledal se je v rdeč gasilski avto: ta mu je bil všeč. Ko bo zrasel, bo postal gasilec, da bo pomagal pri gašenju v gozdu. Kot očka, ki je prostovoljni gasilec. “Kaj naj prosim Miklavža? Saj imam že toliko igračk,” se je posvetoval z mamo. “Ne vem, Miki. Danes so težki časi, marsikdo je izgubil službo, ni denarja. Tudi Miklavž nima denarja za darila,” ga je tolažila mama. “Trgovine so zaprte, Miklavž pa je prestar, da bi naročal in kupoval preko interneta,” je pomodroval Miki. “Pomisli na kaj drugega”, je modro svetovala mama. Miki je dolgo razmišljal, kaj bi napisal Miklavžu, in se odločil. Dragi sveti Miklavž, sem bil priden, lepo sledim pouku na daljavo. Verjetno ne veš, kako to poteka, si prestar. Včasih se prekine internetna povezava in nič ne vidim, nič ne slišim. Imamo težave s povezavo, tudi očka in sestra rabita računalnik, moj je star. Zelo pogrešam prijatelja Žana. Bi te prosil, če mi izpolniš eno željo. Rad bi objel babico Lauro, ki peče takooo dobre palačinke. In tudi dedka Rudija, ki mi je iz lesa naredil jaslice, pristajališče za helikopter in policijski avto. Lep pozdrav Miki Poln pričakovanja je položil pisemce na okensko polico. Naslednjega dne ga ni bilo več. Dnevi pred svetim Miklavžem so se vlekli kot deževniki na vrtu. Ljudje so bili redkobesedni, skrivali so se za maskami in vedno nekam hiteli. Končno je prišel dolgo pričakovani Miklavžev večer, letos brez miklavževanja. Burja je prinesla jasnino z luno in zvezdami. Miki je smuknil v pižamo in v posteljo že ob osmih. Domislil se je, da bi pustil Miklavžu odprto okno, da bi laže prinesel kako darilo v hišo. Skozi šipo je sijala mesečina luninega krajca. Mikiju se je zdel podoben debelemu slastnemu rogljičku. Oboževal je rogljičke, tiste z marmelado. In medtem ko je opazoval zvezde, podobne sladkim srebrnim kroglicam na tortah (spomni se tiste na poročni torti tete Maše in Andraža), je zaspal. V dnevni sobi je prijetno toplo, v lončeni peči prasketa ogenj. Babica Laura v kuhinji peče palačinke, Miki jih maže z nutelo. Dedek Rudi preizkušuje pristajališče za helikopter, ki ga je izdelal pred kakim dnevom. Ko zmanjka zmes za palačinke, si Miki končno lahko privošči kako palačinko. Poje jih kar štiri! Joj, kako so dobre, si misli. Čuti, kaj pomeni biti srečen. Tedaj steče v dnevno sobo in objame dedka. Potem se igrata, najprej s helikopterjem, nato z vlakci. Nato steče spet v kuhinjo, da bi objel še babico … in se zbudi. Kje sta babica in dedek, kje so palačinke z nutelo? Ni mogoče, bile so samo sanje. Solze so mu silile v oči, nato se je spomnil bradatega dobrotnika svetega Miklavža. Tiho kot miška je stekel v spodnje nadstropje, da ga nihče ne bi slišal. Hura! Krožnik, ki ga je nastavil Miklavžu na okensko polico, je bil poln sladkarij. Namesto babičinih palačink so bili tu bonboni, mandolat, čokolada, fige in pomaranče pa še rogljički, ki so mu tako všeč … Skoraj ni vedel, ali sanja ali je res. Razveselil se je dobrot, ko je na mizi zagledal rdeč gasilski avto, prav tak, kot ga je občudoval v izložbi. Zraven je stala velika velika škatla, zavita v srebrn darilni papir. Glej, glej, morda pa je ta stari Miklavž kljub vsemu prinesel računalnik! Zdaj ne bo več težav s poukom na daljavo: Urška bo dobila novega, jaz bom uporabljal njenega! Kako lepo! Kdaj bom končno zares objel dedka Rudija, babico Lauro in jedel njene superpalačinke? Pravzaprav – če sem dočakal Miklavževa darila, bo prišel tudi čas, ko bom lahko spet kmalu obiskal babico in dedka. In ju toplo objel. Tako ju imam rad. Potrpeti moram in počakati še malo. Jutri pa jima telefoniram in povem, kaj mi je prinesel sveti Miklavž, je pomislil Miki in tiho kot miška smuknil po stopnicah spet v svojo sobo. Žametno temno nebo je pogoltnilo rumeni rogljiček. Miki je blaženo zaspal. Majda Artač Sturman 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS10 Kultura ŠESTI DEL Na gradu Turn pri Gabrovki (Sv. Križ pri Litiji) je bil učitelj mladega, tam rojenega grofa Antona Paceja veliki pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec Fran Levstik (1831 - 1887). Grof Anton Pace je gimnazijo končal leta 1870 v Ljubljani. V življenjepisu, ki ga je v Slovenskem biografskem leksikonu napisal pravnik, akademik in zgodovinar Janko Polec, najdemo podatek, da je bil Anton Pace sošolec bodočega pisatelja, politika in notarja Janka Kersnika (Anton je bil dejaven član njegovega literarnega krožka) in da je bil njegov informator literarni zgodovinar in šolnik Fran Levec, ki smo ga že omenili kot sodelavca bodočega Pacejevega tasta barona Andreja Winklerja. Pravne studije je grof Anton Pace pl. Friedensberg - Dragutinovič končal v Gradcu in Innsbrucku.  Grof Anton Pace pl. Friedensberg - mož Winklerjeve hčerke Marije, katere grob se nahaja v Štandrežu - je imel izredno uspešno kariero, ki smo jo z veliko natančnostjo našli zabeleženo na spletni strani avstrijskega parlamenta: leta 1874 je bil v upravni službi na Kranjskem, leta 1876 na okrajnem glavarstvu v Radovljici, nato na okrajnem glavarstvu in pri deželni vladi v Ljubljani, leta 1878 na okrajnem glavarstvu v Kočevju, leta 1879 spet v Ljubljani, leta 1880 je postal okrajni komisar (urejal je deželni zakonik), leta 1881 je pa postal vodja predsedniške pisarne deželne vlade. Leta 1882 so ga imenovali za vladnega tajnika, nato pa za okrajnega glavarja. Bil je najožji sodelavec deželnega predsednika Andreja Winklerja (kot smo videli je leta 1883 postal tudi njegov zet). Istega leta 1883 je postal okrajni glavar v Logatcu. Leta 1886 ali 1887 je sprejel funkcijo ministrskega tajnika na notranjem ministrstvu na Dunaju. Leta 1888 je bil namestniški svetnik v Gradcu, leta 1889 pa dvorni svetnik v Černovicah v Bukovini (Ukrajina) in leto kasneje je prav tam postal deželni predsednik. Janko Polec navaja zanimiv podatek, da je bil s tega mesta odpoklican leta 1892 po hudih sporih s tamkajšnjo romunsko narodno stranko (vodil jo je rodoljubni baron Alexander Vasilko von Serecki, 1827 - 1893), s pravoslavnim patriarhom in s tamkajšnjim plemstvom. Baje, da je bil Anton bolj na strani Poljakov in Nemcev. Slovenec z dne 23. maja 1892 je poročal o zamenjavi: “Dosedanji policijski načelnik na Dunaju, baron Kraus je imenovan deželnim predsednikom v Bukovini namesto grofa Pace-ja, ki je, kakor že znano, imenovan podpredsednikom najvišjega računskega dvora.” In res tudi na spletni strani avstrijskega parlamenta je zabeleženo, da so ga istega leta imenovali za podpredsednika vrhovnega računskega dvora na Dunaju. V Ljubljani rojenemu baronu Franzu von Krauss (1837 - 1919) je uspelo pomiriti situacijo v Bukovini (njegova hči se je celo poročila s sinom barona Alexandra Vasilka von Sereckija). Pet let kasneje je grof Anton Pace postal tajni svetnik z naslovom ekscelenca. Leta 1901 (spletna stran avstrijskega parlamenta navaja leto 1900) je postal sekcijski načelnik v notranjem ministrstvu. Grof Anton Pace von Friedensberg, zet našega slavnega barona Andreja Winklerja, se je upokojil leta 1905. Živel je na Dunaju, kjer je leta 1909 postal član gospodarske zbornice. Bil je avtor strokovnih publikacij na najvišjem nivoju na področju upravne službe in prava. Janko Polec je o njem napisal: “Bil je eden najboljših poznavalcev avstrijske uprave po njeni historični genezi, teoriji in praksi.” DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (137) Dimitri Tabaj Na gradu Turn pri Gabrovki (Sv. Križ pri Litiji) je bil učitelj mladega, tam rojenega grofa Antona Paceja veliki pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec Fran Levstik (1831 - 1887, na sliki). Informator grofa Antona Paceja je bil literarni zgodovinar in šolnik Fran Levec (na sliki, 1846 - 1916), ki smo ga že omenili kot sodelavca bodočega Pacejevega tasta barona Andreja Winklerja. V Ljubljani rojenemu baronu Franzu von Krauss (1837 - 1919, na sliki) je uspelo pomiriti situacijo v Bukovini (njegova hči se je celo poročila s sinom barona Alexandra Vasilka von Sereckija). Leta 1892 grof Anton Pace je bil odpoklican s položaja deželnega predsednika po hudih sporih s tamkajšnjo romunsko narodno stranko, ki jo je vodil rodoljubni baron Alexander Vasilko von Serecki (1827-1893, na sliki), s pravoslavnim patriarhom in s tamkajšnjim plemstvom. Grof Anton Pace je gimnazijo končal leta 1870 v Ljubljani. Bil je sošolec bodočega pisatelja, politika in notarja Janka Kersnika (1852 - 1897, na sliki). Skupina profesorjev slovenskega višješolskega centra v Gorici želi spodbuditi ustvarjalnost pri mladih in v ta namen že kar nekaj let razpisuje literarni, likovni in fotografski natečaj z naslovom Pot do človeka. Posvečen je spominu na dijakinjo Živo Srebrnič. Letošnja tema natečaja je Virus. Izbira je sad izrednih razmer, v katerih živimo, in dopušča širok razpon interpretacij. Razpisni pogoji: Pri natečaju sodelujejo lahko vsi dijaki, ki obiskujejo slovenski višješolski center. Prispevke je treba izročiti tajništvu tehniških ali licejskih smeri do 31. januarja 2021 osebno ali tudi po pošti. Literarni natečaj Dijaki pošljejo lahko še neobjavljeno prozo (do največ 3 strani), pesmi (do 3 pesmi) ali tudi dramska besedila (odlomek, prizor – do 3 strani) na temo Virus, ki jo lahko interpretirajo tudi v prenesenem pomenu. Prispevki morajo biti napisani z računalnikom. V eni kuverti naj bodo avtorjevi podatki s šifro (avtorjeva šifra ali psevdonim, njegovo ime in priimek, šola, razred), v drugi pa naj bo zgoraj omenjena zaprta kuverta z avtorjevimi podatki ter priloženo besedilo, označeno samo s šifro. Komisija dobi v branje samo šifrirana besedila, avtorji se razkrijejo po določitvi zmagovalcev. Komisija bo izbrala tri nagrajence. Merila za ocenjevanje: 1. Vsebinska izvirnost 2. Izvirna zgradba, jezik in slog (izvirna uporaba slogovnih sredstev, izrazna živost, slikovitost) 3. Jezikovna pravilnost. Likovni natečaj Likovna dela so lahko v katerikoli likovni tehniki (risbe, stripi …) in na kateremkoli materialu. Vsak sodelujoči lahko pošlje eno likovno delo na razpisano temo, ki ga označi s šifro ali psevdonimom. V zaprti kuverti zraven pripiše šifro ali psevdonim, svoje ime in priimek, šolo, razred, kdaj je delo nastalo ter, če je potrebno, v največ treh stavkih bistvo likovnega dela. Fotografski natečaj Pogoji sodelovanja: Vsak sodelujoči lahko pošlje eno fotografijo. - Iz vsebine fotografije mora biti jasno razvidno, kaj predstavlja, in mora biti posneta na temo natečaja. - Ne sme biti starejša od dveh let. Ob fotografiji mora biti naveden datum nastanka in avtorjeva šifra ali psevdonim. - Fotografija je lahko posneta v barvni ali črno-beli tehniki in mora biti dostopna kasneje tudi v JPG formatu (zaradi objave nagrajenih fotografij). - V zaprti kuverti zraven fotografije naj bo šifra ali psevdonim, ime in priimek, šola, razred, ter, če je potrebno, tudi opis fotografije v največ treh stavkih. Komisija bo izbrala tri nagrajence iz vsake kategorije. Odločitev komisije je dokončna in nepreklicna. Nagrajevanje najboljših prispevkov bo potekalo ob Prešernovi proslavi. Ustvarjalna spodbuda Literarni, likovni in fotografski natečaj, namenjen goriškim višješolcem XIX. nagradni natečaj Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplomske, magistrske in doktorske naloge s področja Slovencev v zamejstvu in Slovencev po svetu Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu že 18 let vsako leto organizira nagradni natečaj za diplomske, magistrske in doktorske naloge s področja Slovencev v zamejstvu in Slovencev po svetu. Doslej je na natečaju sodelovalo že več kot 300 diplomantov, magistrantov in doktorantov. Na letošnjem natečaju bodo upoštevana dela, zagovarjana v obdobju od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2020. Najboljša tri dela s področja zamejstva in tri dela s področja izseljenstva bodo prejela denarno nagrado, in sicer: • prva nagrada za vsako od področij v višini 800 evrov, • druga nagrada v višini 600 evrov in • tretja nagrada v višini 400 evrov. Urad bo prijave na letošnji nagradni natečaj sprejemal do vključno 15. 2. 2021. Več o prijavi si lahko preberete v priloženem besedilo nagradnega natečaja. Besedilo celotnega razpisa je na voljo na uradni spletni strani Urada: https://www.gov.si/zbirke/javne-objave/xix-nagradni-natecaj-za- diplomske-magistrske-in-doktorske-naloge-s-podrocja-slovencev-v- zamejstvu-in-slovencev-po-svetu/ . Dodatna pojasnila in informacije dobite na tel. št. (+386) (0)1 230 80 18 ali prek elektronske pošte: pr.urad.slovenci@gov.si. Novost Deželnega sedeža Rai / Odslej na spletu tudi slovenske TV oddaje Ogled televizijskih oddaj v produkciji Slovenskega programa Deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino je odslej možen tudi po spletu na platformi RAIPLAY. Direktor Deželnega sedeža Guido Corso je po vztrajni prošnji raznih gledalcev in posredovanju odgovorne urednice Slovenskih programov Martine Repinc poskrbel, da se je v sodelovanju z direkcijo platforme RAIPLAY osebje izobrazilo in naložilo na splet do zdaj vse novejše oddaje v produkciji Slovenskega programa. Tako je stekla eksperimentalna faza objave video vsebin, katerih ogled je možen brez nikakršne spletne prijave. Na voljo je že 25 kulturnih, poglobitvenih, razvedrilnih in izobraževalnih oddaj, in sicer na povezavi s spletnega mesta www.sedezfjk.rai.it na platformo RAIPLAY. Posebna pozornost je namenjena objavi izobraževalnih in vzgojnih oddaj za mlade. Aktiviranje spletne ponudbe ter izvajanje dolžnosti, ki jih predvideva sporazum med RAI-jem in predsedstvom vlade in jamči posebne televizijske in radijske sporede v italijanskem, furlanskem in slovenskem jeziku, je odgovor na potrebo, da se radiotelevizijska ponudba tudi na deželni ravni posodobi in nagovarja mlajše gledalce in poslušalce ter obenem snuje nove medijske vsebine. Kratke 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 11Kultura Na valovih Radia Trst A, v oddaji Mala scena O ranah s srečnim koncem Na narodnostno mešanem območju se z lahkoto zgodi, da se zaljubita fant in dekle, ki pripadata različni narodnosti. Kako njuno zvezo sprejema družina, predvsem če izhaja iz težke družinske zgodbe, pa je lahko boleče vprašanje. Prav o tem pripoveduje izvirna radijska igra Rane, ki jo je napisala Manica Maver. Igra je nastala za natečaj Radijskega odra ob letošnjem dnevu slovenske kulture, na katerem je prejela tretjo nagrado ex-aequo. Po valovih Radia Trst A jo je bilo slišati v soboto, 28. novembra, v oddaji Mala scena. Radijska igra pripoveduje o slovenski tržaški družini, ki se zaradi razmerja z Italijanom oddalji od ene od hčerk. Zgodba je postavljena v čas, ko je oče Vojko (Andrej Pisani) hudo bolan, prav zaradi tega hčerka Daša (Maruška Guštin) pokliče sestro Eriko (Heleno Pertot), da jih obišče, čeprav z očetom ni govorila že pet let, odkar se je zaljubila v Italijana. Oče namreč njenega razmerja ni odobraval, zato sta prekinila vsak stik. V pogovoru med mamo (Marjetico Puntar) in Dašo izvemo, kaj je bilo krivo za to, da je oče tako preziral Italijane. Petdeset let pred tem se je namreč v razmerje z Italijanom zapletla njegova sestra Danica. Dekle, ki je bilo prej aktivno v veliko slovenskih društvih, se ni več udejstvovalo v slovenski skupnosti, zahajalo je samo v italijanske kroge. Ko pa je Danica zanosila, se ji je podrl svet: njen partner Antonio jo je namreč zapustil, rekoč, da ima zaročenko v Rimu, ki je noseča. Danica se ni nikoli več opomogla od te izgube, ni imela več prijateljev in bila je zelo depresivna. Družinska tragedija pa je bila še večja, saj sta ob porodu umrla tako Danica kot njen otrok. Prav zaradi te družinske rane Vojko ni zaupal Italijanom in ni želel, da bi njegova hčerka ponovila isto napako. Pa vendar je njegova hčerka Erika imela popolnoma drugačno razmerje z Rimljanom. Ko pride z možem Giuseppejem (Tomaž Susič) na obisk, je to takoj jasno, saj Giuseppe družino nagovori kar v slovenščini. Bolnemu tastu je povedal zgodbo, kako je žena mislila, da jo vara, ker se je skoraj vsak večer vračal zelo pozno domov, v resnici pa se je učil slovenščino, da bi jo lahko presenetil ob prvi obletnici poroke. Vojku je bil obisk hčerke Erike, ki je ni videl že pet let, zelo pomemben. Igro so posneli igralci Radijskega odra v režiji Manice Maver, za ton in montažo pa je poskrbel Andrej Babič. Prav vsi so se izkazali v svojih vlogah, Marjetica Puntar je z glasom lepo izražala svojo skrb za bolnega moža, Tomaž Susič pa je govoril zelo prepričljivo v sloveščini z rimskim naglasom. Tudi sam tekst je zelo aktualen in vsakdanji. Tematika globoke rane v družini in posledičnega nesprejemanja tujih je zelo vsakdanja. Natečaj Radijskega odra je avtorje spodbujal, naj pišejo na temo odpuščanja. V zgodbi Rane si morajo člani družine odpustiti, ker so dovolili, da so globoke rane izpred petdesetih letih premagale njihove odnose in se zaradi tega pet let niso videli in slišali. Na koncu igre pa pride do odpuščanja s strani prav vseh članov družine in lahko ponovno skupaj zaživijo družinsko življenje. UP Jubilej slovitega opernega pevca Marko Fink, še na mnoga poustvarjalna leta! Marko Fink, svetovno znan operni pevec, basbaritonost, ki je nastopal na svetovno znanih odrih, prejemnik številnih domačih in mednarodnih nagrad, je prejšnji teden proslavil okrogel jubilej. Rodil se je namreč 26. novembra 1950 v glavnem mestu Argentine v slovenski družini, kjer so od vedno peli. Prav glasba jim je pomagala premagovati hrepenenje po domovini. Svoj glas, velik naravni dar, je šolal pri profesorjih Ivanu Ivanovu in Victorju Srugu, kasneje se je udeležil mojstrskih tečajev pri vokalnih pedagogih, kot so Philippe Huttenlocher, Wolfgang Schöne, Aldo Baldin in Erik Werba. Leta 1988 je dobil štipendijo in v Londonu študiral pri Heather Harper in Robertu Sutherlandu. Leta 1990 je pustil udobno službo profesorja na agronomski fakulteti univerze v Buenos Airesu in sprejel ponudbo salzburškega Deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne vloge iz oper solnograškega genija. Kot je sam povedal, je “pošteno tvegal”, da bi nato bil “pošteno srečen”. Ima se za človeka dveh domovin: po 40 letih v očetnjavi Argentini se je namreč z ženo in hčerko preselil najprej v Salzburg, po štirih letih pa v Slovenijo. Potem ko se je odločil za pot svobodnega umetnika, so sledila povabila več evropskih opernih hiš. Sodeloval je z znanimi dirigenti, kot so Alain Lombard, Hans Graf in Pinchas Steinberg, in z uglednimi orkestri ter nastopal po vsem svetu od Pariza do Tokia in Buenos Airesa. Sodeloval je pri različnih posnetkih, kot so Puccinijeva Slovesna maša, Bachova Maša v h-molu in Schemellijevi korali, ter pri antološki zbirki Musica sacra slovenica. Za ZKP Radia Slovenija je ob klavirski spremljavi Nataše Valant posnel Schubertove cikle Lepa mlinarica, Labodji spev in Zimsko popotovanje, kar je bilo leta 1998 nagrajeno z zlatim orfejem za interpretacijo Academie du disque lyrique v Parizu. Leta 1999 je za interpretacijo Schubertovih samospevov prejel nagrado Prešernovega sklada. Skupno je posnel nad 60 plošč. S sestro Bernardo Fink sta leta 2006 pri založbi HM posnela ploščo Canciones argentinas, ki je bila nominirana za nagrado grammy v kategoriji najboljše klasične vokalne izvedbe in BBC music award. Leta 2009 je Glasbena matica izdala ploščo, posvečeno samospevom Josipa Ipavca, leta 2011 pa je pa pri francoski založbi HM izšla plošča s slovenskimi samospevi Slovenija!, ki sta jo s sestro Bernardo in pianistom Anthonyjem Spirijem posnela v Berlinu. Kot je povedal za STA, ga trenutne razmere žalostijo. Sočustvuje s kolegi, ki ne morejo delati. Sam je upokojen in finančno ni ogrožen, je pa hvaležen, da država pomaga svobodnim umetnikom. Kot meni, je obdobje epidemije čas, da “gremo vase in v sebi najdemo rezerve”. Pri tem lahko pomaga glasba, ki ne sme utihniti. Goriška Mohorjeva družba Knjižna zbirka za leto 2021 Knjižna zbirka Goriške Mohorjeve družbe je tudi letos prišla med bralce v predprazničnem času. Poleg tradicionalnega koledarja obsega še tri knjige: knjigo o duhovniku in škofijskemu kanclerju v Gorici g. Francu Setničarju, spominsko knjigo o lani preminulem duhovniku g. Jožku Markuži ter mladinsko zgodbo o prikupni mucki Piki. KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 2021 Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2021 ostaja zvest svojemu tradicionalnemu konceptu. Prinaša vrsto zgodovinskih člankov in zapisov različnih vsebin, vrsto prispevkov o življenju Slovencev v Italiji ter o njihovi družbeno- kulturni stvarnosti. Na osnovi te bogate razvejane vsebine, se tudi oblikovno koledar, poleg osnovnega koledarskega dela, ki ga krasijo črnobele fotografije kraške arhitekture Joška Prinčiča in Viljema Zavadlava, deli v štiri tematske sklope. Prvi sklop, kam plujemo, se dotika aktualnih problematik v naši skupnosti na družbeno, socialno, verskem, gospodarskem, šolskem in političnem področju. Drugi sklop, od kod prihajamo, poglablja teme z zgodovinsko vsebino. V tretjem sklopu, kaj smo, so zbrana poročila o delovanju Mohorjevih družb in zamejskih družbeno- kulturnih ustanov v minulem letu, v zadnjem sklopu, in memoriam, pa so strani posvečene osebnostim, ki so nas v minulem letu zapustile. Tudi v letošnjem koledarju je na zadnjih straneh objavljena slovenska bibliografija v Italiji v letu 2019, ki jo pripravlja Narodna in študijska knjižnica iz Trsta. Koledar je uredil Peter Černic. FRANC SETNIČAR (1875- 1945) KANCLER IN ALPINIST Knjiga, 29. zvezek zbirke Naše korenine, osvetljuje lik Franca Setničarja, javnosti manj znane osebnosti primorske preteklosti. Bil je večplastna osebnost, duhovnik in dolgoletni kancler v goriški nadškofiji, vzgojitelj, glasbenik, navdušen gornik in pionir slovenskega zimskega alpinizma. Knjiga se deli na tri dele. V prvem delu so z zgodovinskim pristopom Setničarjev lik osvetlili Ivan Portelli, ki je dopolnil njegovo biografijo s podatki, zbranimi v goriškem nadškofijskem arhivu, Renato Podbersič, ki je z novimi odkritji predstavil njegovo vlogo v nadškofijski kuriji v času med prvo svetovno vojno, in Peter Černic, ki je na osnovi pregleda lokalnega in strokovnega tiska umestil Setničarja v slovensko katoliško gibanje na Goriškem. V drugem delu so zbrani spominski zapisi in pričevanja, krajše pričevanje nečakinje Lucie Fantuzzi, spomini dr. Karla Bonuttija, ki je bil tudi pobudnik, da je do te izdaje prišlo, in opis Ludvika Zorzuta, ki je Setničarja spoznal kot gojenec goriškega Alojzijevišča. Zorzutova je tudi poezija, ki uvaja v knjigo, in opisuje znameniti pohod na vrh Triglava iz leta 1910. Tretji del je posvečen gorništvu z uvodnim daljšim zapisom, ki ga je napisal Jernej Šček, ter z objavo vseh treh Setničarjevih znanih spisov o planinstvu. JOŽE MARKUŽA (1939- 2019). KRAŠKI DEDIČ SLOMŠKOVEGA DUHA Dr. Jože Markuža, duhovnik, dolgoletni urednik Koledarja Goriške Mohorjeve družbe, pobudnik Apostolstva svetih Cirila in Metoda in neutruden delavec za edinost kristjanov v tržaški in goriški škofiji, kot tudi organizator številnih zanimivih romanj in potovanj, je svojo zemeljsko pot sklenil na veliki četrtek minulega leta. Ob prvi obletnici mu je Goriška Mohorjeva družba želela v poklon in zahvalo za dragoceno delovanje izdati zbornik, v katerem so objavljene njegove pesmi z izrazito duhovno vsebino in nekateri pomembnejši članki, ki jih je od leta 1963 vse do leta 2016 priobčeval v Koledarjih. V sklepnem delu te knjižne izdaje pa je zabeleženih nekaj zahvalnih govorov in spominskih zapisov njegovih vernikov, kot tudi memoarskih člankov, ki so izšli v časopisju. Kristina Martelanc : MUCKA PIKA Kristina Martelanc nas z zgodbo o prihodu majhne mucke v družino popelje v svet otroškega navdušenja ob tem izrednem dogodku. Poleg male deklice Vere se tega prihoda veselijo vsi, dedek in babica, sorodniki, pa tudi prijatelji in sošolci, zlasti tisti iz glasbene šole, ki so se kar naučili in zapeli pesmico, ki jo je Vera posvetila svoji mucki in jo v knjigi lahko tudi poslušamo s kodo QR. Zgodba nam z živahnimi opisi in v lepem sočnem jeziku razkriva, kaj vse je mucka Pika doživljala, ko se je med njo in Vero vedno bolj utrjevala neverjetna vez in je svojo nerazdružljivo prijateljico spremljala ob vsakodnevnih obveznostih, pri pisanju šolskih nalog, pa tudi ko je bilo potrebno napisati pismo sv. Miklavžu in še marsikaj. Ilustracije v knjigi je z veliko otroške domišljije narisala enajstletna Eleonora Sluga. Izven zbirke je izšel tudi NAŠ KOLEDAR 2021 Tudi za leto 2021 je izšel stenski NAŠ KOLEDAR. Krasijo ga fotografije novogoriške fotografinje Ive Aviane Krapež, ki se z motivi domačih sadežev in poljskih pridelkov navezuje na razglasitev leta 2021 za mednarodno leto sadja in zelenjave. Cena: 6,00 € 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS12 Kultura Bo zdaj vse bolj odprto tudi za katoličane? Dogodki v srbski pravoslavni Cerkvi Ob smrti patriarha Irineja so se pojavili zapisi: “Zdaj so v Srbijo papežu vrata odprta.” Ta komentar nakazuje, da bo verjetno tudi srbska pravoslavna Cerkev (SPC) postala bolj odprta do drugih Cerkva. Pogledi pokojnega patriarha kot tudi pokojnega črnogorskega metropolita Amfilohija, ki je v oktobru umrl zaradi koronavirusa, na njegovem pogrebu pa se je okužil tudi patriarh Irinej, sta predstavljala radikalni del SPC, ki je bila celih deset let protikatoliška, antihrvaška in tudi antimuslimanska. Znano je, da je patriarh Irinej zaustavil kanonizacijo kardinala Stepinca. Napisal je celo dve pismi papežu Frančišku, v katerih zatrjuje, da je bil kardinal Stepinac “ustaški vikar”. V tem času je bila ustanovljena tudi srbsko- hrvaška komisija za kardinala Stepinca, ki pa ji ni uspelo rešiti teh sporov. Papež Frančišek kljub vsemu želi imeti dobre odnose z Beogradom in bo potem tudi pot do Moskve lažja. Hrvatska škofovska konferenca je večkrat poročala papežu Frančišku, da SPC ni iskrena in da prav patriarh Irinej stalno obtožuje katoliške škofe kot tudi hrvaške politike, da so oni krivi za vse pokole in grozodejstva v zadnji vojni. Patriarh Irinej je rad poudarjal: “Srbija je tam, kjer živi en sam Srb!” Pred tremi leti je ob ustoličenju dalmatinskega pravoslavnega škofa Nikodima patriarh Irinej v svojem govoru dejal: “... Sovraštvo ni prestalo, osveta se pripravlja.” In nadaljeval: “Bog daj, da bi se to nikoli ne dogodilo. Vi Srbi živite tu v Dalmaciji kot mala čreda v nam bližnji diaspori z brati katoliki, od katerih pričakujemo, predvsem od predstavnikov Cerkve (škofov), evangeljsko besedo, mir in ljubezen. Da smo najprej kristjani in drug drugega ljubimo … ” Na ta govor so se oglasili hrvaški škofje in ponovno sporočili, da iz Beograda (od SPC) nikoli ne dobijo odgovora na poslana pisma. Med vodstvom SPC in hrvaško škofovsko konferenco so bili odnosi vedno mlačni, medtem ko so na Hrvaškem med sestrinskima Cerkvama dobri, še zlasti s prihodom metropolita Porfirija v Zagreb in metropolita Nikodima v Šibenik. Mlajši srbski pravoslavni škofje so s seboj prinesli nov pogled na katoliško Cerkev kot tudi na hrvaško politiko in javnost. S smrtjo patriarha Irineja kaže, da bo v SPC zavelo drugačno vzdušje. Tri mesece po smrti patriarha vodi SPC najstarejši član svetega sinoda, to je dabrobosanski metropolit Hrizostom, ki trenutno vodi srbsko pravoslavno Cerkev in bo pripravil vse za izvolitev novega patriarha. V tem trenutku je še prerano napovedovati, kdo bo novi srbski patriarh. Lahko bo to kdo od episkopov zunaj Srbije ali celo iz Amerike, lahko pa celo kdo iz Hrvaške. AK V razmislek Kje je človečnost? Kje spoštovanje do bližnjega? To je vprašanje, ki se mi zadnja leta poraja res pogosto, toliko bolj pa letos, ko doživljamo težko leto, zaznamovano s koronavirusom in z migrantsko problematiko. Vedno močnejši občutek imam, da so ljudje postali zelo cinični. Od nekdaj obstajajo bolj ali manj cinični, moralni in nemoralni ljudje ali skupine, zdi se pa, da se ta pojav brezbrižnosti do usode, da “tako pač je”, dan za dnem povečuje. Opažam, da se to dogaja tudi pri takih ljudeh, ki sem jih poznal kot optimiste, osebe z močnimi občutki sočustvovanja s sočlovekom, predvsem tistim v stiski. Taki so zanikovalci pandemije, ki trdijo, da se nič ne dogaja, da je vse to velik načrt proti ljudstvu, ki bo nato trpelo zaradi posledic. Nočem pridigati o tem, koliko je treba verjeti državi, politikom, zdravnikom, izvedencem, medijem, saj so različna mnenja bistvena za demokratično družbo. Ne smemo pa se sprenevedati pred dejstvi, da zdravstvena kriza obstaja, da bližnjemu umirajo starši, sorodniki, dragi, da so bolnišnice polne, da so zdravniki in bolnišnično osebje dan in noč na službenem mestu ob nemogočih urnikih, da bi rešili čim več življenj. Koronavirus je huda težava, je izredno stanje, s katerim moramo sobivati in biti pazljivi. Če nas že ni strah, da se bomo sami okužili, ker se imamo za nepremagljive, ker ne verjamemo, da sploh obstaja, bodimo vsaj spoštljivi do bližnjega, ki se mogoče zelo boji, ne le zase, ampak za očeta in mater, za starejše, morda bolne člane družine. Bodimo spoštljivi do zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki opravlja, sicer vedno, a letos še toliko bolj težavno in požrtvovalno delo, spoštljivi do pojma “javno zdravje”. V takih izrednih časih je treba pozabiti na egoizem, treba je misliti na skupno dobro in spoštovati bližnje, ki imajo lahko večje težave, kot si predstavljamo. Pomanjkanje človečnosti pa se ne pojavlja le zaradi pandemije, tudi migrantska problematika prinaša na dan temno plat človekove osebnosti. Ko prebiram razne komentarje na spletnih omrežjih, pod novicami državnih medijev, se mi kar ježijo lasje. Nekateri “ljudje”, nesramneži brez srca, ob novici, da se je po brodolomu utopilo in izgubilo večje število migrantov (ne pozabimo, da so med temi družine, otroci ... zadnjič je umrl dojenček!), si upajo pisati: škoda, da niso umrli še ostali, in podobne grozljive in sovražne komentarje. Ne morem si predstavljati, kako si lahko človek kaj takega sploh misli, kaj šele izusti! Tudi od politikov slišimo večkrat sovražne besede, namesto takih, ki bi pomirile duhove. Do zapletene problematike migrantov lahko imamo različna mnenja in se lahko pogovarjamo, kako rešuje ta pojav Evropa in druge države in kaj lahko še naredijo. Od kritičnega mnenja do želje po smrti sočloveka pa je grozljiv razkorak, nedopusten in nezaslišan! Take misli in komentarji so proti vsem načelom človečnosti. Vse to me zelo skrbi in tako se sprašujem, kje je človečnost v tako naprednih časih, v katerih živimo ... Kje je spoštovanje do bližnjega in svetega pojma življenja? Kako bo z mladimi generacijami, ki berejo take komentarje po spletu in se zgledujejo po neodgovornem vedenju? Bo v prihodnosti ostalo še kaj človeškega in socialnega čuta v naši družbi? Matevž Čotar Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (18) Nace Novak Prijetne urice v kraljevskem zavetišču Ko sem ostal v prostornem, udobnem in dobro opremljenem zavetišču sam, sem najprej poklical domov in Jani sedeč ob peči, ki me je grela, raportiral, da je bil dan naporen, pa kako me je proti koncu pralo, a sem že pod streho, na toplem in ok. Ona mi je, iz nekega drugega sveta, prebrala govor, ki ga je spisala za Venčkov pogreb. Zelo dobro ga je napisala, kar sem ji tudi povedal. Svetoval sem ji le nekaj manjših popravkov in okrajšav. Potem sem šel pod vroč tuš, po tuširanju pa sem prekršil romarski protokol, ki takoj po pranju telesa veleva pranje cunj, in si šel najprej v kuhinjo pripraviti nekaj za jest, saj sem vedel, da se bo perilo ob super moderni pečki do jutra zagotovo posušilo, tudi če ga operem nekoliko kasneje. Skuhal sem si polnozrnate makarone, ki sem jih našel na kuhinjskem pultu, jih prelil z doma narejeno paradižnikovo omako Anite Tomasino in potresel s parmezanom iz hladilnika, od koder sem vzel tudi eno od primerno ohlajenih pločevink piva. Kakšen luksuz, tam, v mali, odročni vasici pod grebenom Stola, kjer je zunaj še vedno besnel naliv in je bilo svinjsko mraz, v zavetišču, ki se mi je zdelo kot nekakšno romarsko kraljestvo, pa po zaslugi d'bestične pečice 24 stopinj Celzija. Ko sem z užitkom pospravil obrok in še z večjim guštom spil birco, sem poklical v gostilno Pri izvirih (Alle sorgenti) pod vrhovi Muzcev (Ponte dei Musi) in se z oskrbnikom dogovoril, da pridem naslednji dan tja in ostanem čez noč. Čeprav sem še med hojo cincal, ali naj se povzpnem po originalno začrtani poti na Gran Monte ali ne, sem se po tistem polurnem pranju z neba odločil, da ne, da na Gran Monte nikakor ne grem, ker s sabo preprosto nimam dovolj primerne opreme, da bi v takem vremenu silil 1500 metrov visoko in tam tudi prenočil. Argument proti vzponu je bila tudi bolečina v desni nogi, ki se je očitno začela zaradi več ur trajajočih izmenjujočih se vzponov in spustov v zadnjih dneh in me je spremljala večji del pred kratkim zaključene etape. „To bi bilo skrajno neodgovono in neumno. Pri dvajsetih letih bi najbrž ali zelo verjetno rinil gor. Hvala bogu jih imam 48 in se mi ni treba več dokazovati,“ sem razmišljal. Seveda mi je bilo ob tej odločitvi tudi malo žal, saj velja vzpon, za katerega je v vodniku po poti pisalo, da je primeren le za ljudi, ki imajo izkušnje s hojo po hribih, za enega od vrhuncev Nebeške poti. Še zlasti popoldanske in večerne ure po zaključku etape v asketskem zavetišču 1500 metrov visoko, daleč od ponorelega sveta v dolini, vse bolj okuženega s tehnologijo, predmeti in potrebo po imeti, posedovati, naj bi bile nekaj posebnega. Ena od češnjic na torti na tej poti od morja do Alp. Tako so vsaj številni pohodniki, ki so CC prehodili pred mano, pisali v svojih zapisih, ki sem jih prebiral, še preden sem jim sledil. A prevladala je zdrava pamet. Z ultralahko spalno vrečo in garderobo, primerno za konec poletja in začetek jeseni, bi v primeru slabega vremena 1500 metrov visoko bolj tenko piskal, toliko izkušenj sem že imel. Vse skupaj se je pač tako obrnilo, da mi Gran Monte ni bil usojen in pika. „Tudi danes konec koncev ni šlo po originalni poti od Mosta na Nadiži do Brezja. V življenju je pač treba sprejemati tudi kompromise,“ sem se tolažil. Bilo je daleč od tega, da bi se na pot pripravil preveč lahkomiselno in s seboj ne vzel dovolj primerne opreme. Vsega sem imel dovolj, a resda ne za neke ekstremne razmere, v katerih niti nisem mislil brezglavo riniti naprej za vsako ceno. Zunaj je še vedno divje padalo, oblaki pa so z neverjetno hitrostjo drseli po nebu. Večeriti se je začelo, v prostoru pa je bilo tako prijetno toplo, da bi na trenutke najraje kar po mačje zapredel od zadovoljstva in udobja. Pečica je delala sto na uro. Perilo, ki sem ga opral po poznem kosilu, je bilo, obešeno na sušilu sredi prostora, že skoraj suho. Vremenska napoved za naslednji dan je sicer obetala nekoliko boljše vreme, a „nikoli ne zaupaj vremenarju“. Odločitev, da grem namesto na Gran Monte do Ponte dei Musi, me je pomirila. Napetost, ki me je zaradi prej omenjene dileme spremljala zadnje dni, je popustila in počutil sem se veliko lažjega. Ponosen sem bil na to, da sem se zjutraj kljub pomislekom zaradi grozljive vremenske napovedi odpravil na pot in dobesedno pod streho spravil tudi peto etapo. Za nagrado me je naslednjega dne čakala manj izzivalna trasa, skoraj ves čas po asfaltu po resda daljšem ovinku mimo „Velike Gore“. Za večerjo sem si, čeprav že skoraj 30 let vegetarijanec, pripravil mesno polpeto, ker mi je bila ponujena z ljubeznijo. Tako kot sem med odkrivanjem Madagaskarja brez težav jedel, kar so mi domačini lahko ponudili. In potem skozi leta še večkrat tudi kaj mesnega, če ni bilo drugega, če ni bilo možnosti izbire. Ne morem reči, da je bila polpeta zanič, da bi mi prav blazno teknila, pa tudi ne, ker sem se okusa mesa z leti odvadil in brez težav shajam brez njega. Mi je pa bolj teknilo ohlajeno pivo iz druge pločevinke od treh. Po zaguljeni etapi bi brez težav spil še tretjo in zadnjo, a sem se zadržal, da ne bi A.T. naslednjega dne, ko bi odprla hladilnik, pomislila na to, da je ponudila streho nad glavo navadni pijanduri. Preden sem se spet zgodaj odpravil spat, sem si desno nogo namazal s Perskindolom iz preostale vrečkice in s tem izkoristil še drugega jokerja. Pečko, naštelano na 24 stopinj, sem pustil vžgano vse do trenutka, ko sem bil res pripravljen za skok v posteljo, na katero sem prej nagrmadil še odeje z dveh ali treh drugih postelj, saj je bilo v spalnici, čeprav najbližji dnevnemu prostoru, precej bolj hladno, z izključitvijo pečice in nočjo, ki je še prihajala, pa sem pričakoval še dodaten padec temperature. Ponoči me je zbudila huda nevihta. Grmelo in treskalo je, da je bilo veselje. Malo po šestih zjutraj, ko je bilo že svetlo, sem vstal, pogledal skozi okno in videl, da je jasno, da je nehalo deževati, potem pa sem se še za dobri dve uri zavlekel v posteljo, saj se mi ni nikamor mudilo. Prav zanalašč sem zavlačeval s pripravami in odhodom. Vsaka minuta kasneje je pomenila, da bo zunaj topleje. Po obilnem in raznovrstno bogatem zajtrku, pospremljenim z vrhunsko Illy kavo, ki je bila na voljo, sem pospravil vse za sabo, spokal robo, pustil gostoljubju primeren prispevek v temu namenjeni glineni posodi in se šele ob pol desetih poslovil od prijetne bajtice, ki mi je nudila zavetje pred dežjem, vetrom in mrazom. Med hojo skozi vas sem spet srečal Anito Tomasino in se ji še enkrat od srca zahvalil za prijaznost in naklonjenost, ki je presegala meje osnovnega oskrbniškega standarda. Vsi oskrbniki prenočišč, s katerimi sem imel do takrat na CC-ju opravka, so bili „zlati“. Sin Aurelia Pantanalija v Aiellu, ki je bil že milijardo spominov nazaj, pa Michele v Krminu, Daniela in Cristina na Stari Gori, Norma Spolat v Mažeruoli. Anita v Brezjah. Res ljudje na mestu. Preprosti, srčni, pripravljeni pomagati. Brezpogojno. Hvala vsem in vsakemu posebej. 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 13Tržaška V Nabrežini že več kot dva tisoč let kopljejo svetovno znan kamen Zgodovinske zanimivosti kraških kamnolomov Kdor se je kdaj pripeljal z vlakom v Trst, je pred prihodom v Nabrežino ob progi opazil globoke kamnolome, katerim pogled ni segal do dna. To je osrednje območje izkopavanja nabrežinskega kamna, ki je tudi v uradni italijanski kartografiji ohranilo slovenski toponim – Ivere (od celote ločeni majhni kamniti deli). Tam že več kot dva tisoč let kopljejo in obdelujejo svetovno znan kraški apnenec. Ker zgodovina uporabe tega kamna ni v širši javnosti zelo poznana, jo velja predstaviti. Čeprav so v naših krajih že v prazgodovini (ob gradnji gradišč) uporabljali kamen, predstavlja nastanek Ogleja (181. p. K.) pravo ločnico. Stari Rimljani so pri njegovi gradnji, ki je z več kot 100 tisoč prebivalci bilo 4. največje mesto na italskem polotoku, potrebovali veliko kamna. Najbližje nahajališče le-tega je bilo na Krasu. Ker je prevoz kamna zahtevno opravilo, so ga nemara Rimljani sprva izkopavali v Sesljanskem zalivu (na območju Caravelle). Obdelane bloke so prevažali do Ogleja z ladjami. Arheološke najdbe potrjujejo, da so že takrat pri Nabrežini (kjer obratuje Rimski kamnolom) izkopavali kamen. Tega naj bi s planote do morja spuščali po s svincem obloženih drsinah. Po morju je kamen prihajal tudi v Trst, kjer se turisti pred Rihardovim slavolokom 1900 let po postavitvi čudijo, kako dobro je ohranjen. Rimski ostanki so vidni tudi na griču sv. Justa in pod njim. V iz peščenjaka grajenem amfiteatru so najpomembnejšim obiskovalcem bili dodeljeni sedeži iz nabrežinskega kamna. Rekord vseh časov njegove uporabe predstavlja pa 400 tonska kupola - iz enega samega bloka 10 m x 3 m -, ki od 6. stoletja dalje prekriva mavzolej Teodorika v Ravenni. V srednjem veku je bil nabrežinski kamen prisoten tudi v Benetkah, industrijska eksploatacija le-tega pa sovpada z modernim urbanističnim razvojem Trsta. V strukturne in dekorativne namene so apnenec iz Nabrežine in okoliških vasi uporabljali za gradnjo palač in stanovanjskih stavb v mestu, ki je v 150 letih pred prvo svetovno vojno za kar 25 krat povečalo svoje prebivalstvo. Z gradnjo železnice med Dunajem in Trstom sredi 19. stoletja se je zgodil preboj. Avstro-ogrska hitro razvijajoča mesta so potrebovala trden, odporen in lep material, kakršnih je bilo v cesarstvu malo na razpolago. Ne le pri gradnji tržaške ladjedelnice Avstrijskega Lloyda (Arzenala sv. Marka), kraški kamen so v tisočih tonah uporabili tudi ob nastanku parlamentov in drugih prestižnih palač na Dunaju, v Budimpešti in Gradcu. Ni zelo znano, vendar je ravno Goričan Anton Laščak kot dvorni arhitekt egiptovskega kralja vpeljal nabrežinski kamen v deželo ob Nilu. V državi, ki je imela za sabo glede uporabe kamna kar sedem tisoč let izkušenj, je bil kamen iz Nabrežine na prehodu iz 19. v 20. stoletje v modi. Iz tega materiala sta tudi velika leva, ki pozdravljata ladje ob vstopu v Sueški prekop. Med raznimi bolj sodobnimi arhitekturnimi podvigi, pri katerih je bil uporabljen obravnavani kamen, velja omeniti tržaško sodno palačo in monumentalno delo milanske železniške postaje (na vsakem gradbišču po 14 tisoč kubičnih metrov!). S prihodom Italije in spremembami na svetovnih trgih se je krivulja razvoja (tudi) za to krajevno dejavnost pričela spuščati. Najbolj zgovoren je v tem pogledu podatek o zaposlenih: pred prvo svetovno vojno je bilo v nabrežinskih delavnicah in kamnolomih tri tisoč delavcev, danes jih je morda 25. Kakorkoli že, ob zanimivih kraških portalih in vodnjakih, ki predstavljajo dragoceno arhitekturno in kulturno dediščino, ki jo radi spoznavajo strokovnjaki od vsepovsod, je nabrežinski kamen tudi po drugi svetovni vojni oblikoval strukturo in podobo pomembnih del. Za stensko in talno oblogo je bil uporabljen v treh podzemnih železnicah (Milan—rumena linija, Atlanta in Frankfurt), v Parizu (La Défense), Berlinu (letališče), a tudi v Avstraliji in Aziji. Ko danes velika večina ljudi opravlja dela pred računalniškim ekranom, hodi čedalje več radovednih obiskovalcev neposredno odkrivat zanimivosti kraških kamnolomov, v katerih peščica delavcev v glavnem nadzoruje mogočne stroje. Tako kot to že velja za ribištvo tržaškega Primorja, tudi v Nabrežini razmišljajo o odprtju muzeja kamnarstva, ki bi prikazal napore in dosežke naših prednikov. “Jave”, kot jim pravimo na Krasu, postajajo kulturno in turistično zanimive. Matej Caharija Na pobudo občinske uprave V Nabrežini so ustanovili omizje za kamen in kamnolome V Nabrežini so na pobudo občinske uprave ustanovili omizje za kamen in kamnolome, ki želi z zgodovinskega, turističnega in kulturnega vidika ovrednotiti krajevno kamnarsko dejavnost. Člani občinskega omizja, zamisel za osnovanje katerega je nastala v okviru poletnega festivala Energija prostorov, so javni upravitelji, predstavniki stanovskih organizacij, raziskovalci, kulturni operaterji in podjetniki. Na spletnem ustanovnem zasedanju je približno 30 udeležencev razpravljalo o delu in projektih, ki bi jih radi izpeljali. Beseda je tekla o prevodih slovenskih publikacij o zgodovini nabrežinskih kamnolomov v italijanščino in druge jezike, uresničitvi razpršenega muzeja na prostem, izvedbi drugih kratkoročnih in dolgoročnih pobud, izdelavi logotipa, ureditvi pešpoti s kamnitimi kipi itd.. Razne zgodovinsko in drugače pomenljive lokacije znotraj tematskega parka, območje katerega bodo v kratkem določili, bi povezovale kolesarske steze. Obiskovalci bi si tako lahko ogledali in spoznali nekoč delujoče in danes zapuščene kamnolome, ki jih je v Nabrežini in okolici veliko. Prikazali bi jim nekdanje tehnike izkopavanja kamna, načine dela in razvoj tehnologije, to je strojev, ki so jih kamnolomci uporabljali v minulem stoletju. V območje parka, ki bo povezan z drugimi sosednimi kulturnozgodovinskimi zanimivostmi, nameravajo pobudniki vključiti tudi nekoč pomembno železniško postajo v severnem predelu vasi. Županja Daniela Pallotta je na srečanju izpostavila pomen kamnarskih dejavnosti. Nabrežinski kamen je zaradi svojih značilnosti in kakovosti cenjen po vsem svetu, vendar doživlja konkurenčnost okrasnih kamnov s tistih predelov sveta, kjer je strošek dela nižji in niso (kot pri nas) v veljavi mnoge težko premostljive birokratske ovire. Odbornik za turizem Massimo Romita je dejal, da namerava občinska uprava denarna sredstva za uresničitev teh pobud pridobiti s prijavo na deželne in evropske razpise. Za kulturo pristojna občinska svetnica Annalisa D'Errico je menila, da ovrednotenje krajevne kamnarske dediščine lahko pripomore k zagonu turizma, obrtništva in trgovskega sektorja, ki zaradi koronske krize preživljajo hude čase. Dokazano je, da se naložbe v kulturo do trikrat povrnejo na ozemlje. Na srečanju je tekla beseda tudi o namestitvi ustreznega simbolnega objekta (kamnitega bloka ali žerjava), ki bi opozarjal na obravnavano gospodarsko tradicijo. Postavili bi ga radi sredi novega sesljanskega krožišča, vendar so težave s pridobitvijo ustreznega dovoljenja. Ob vstopu v Nabrežino nameravajo vsekakor namestiti rjave turistične table z napisom – Vas kamna. Ovrednotili naj bi tudi spomenik, ki je od leta 1986 na nabrežinskem trgu posvečen 2 tisočletnici kamnolomov. Čas bo pokazal, ali bodo besedam sledila dejanja. Mch S 3. strani Z denarjem je treba... Z denarjem je treba ravnati pravilno in etično, kakovost življenja ni odvisna le od materialnih dobrin, ampak od družbenih odnosov, okolja in izobraževanja, je mnenja predsednik. Kovačič je mladim povedal, naj ta leta izkoristijo za študij, spoznavanje različnih kultur, jezikov, saj jim bo pridobljeno znanje v prihodnosti veliko pomagalo, in kdor je uspešen v šoli, je uspešen tudi v življenju. Za vstop v svet varčevanja (kako pravilno in odgovorno upravljati prve prihranke in stroške) ZKB Trst Gorica ponuja nagrajencem predplačniško kartico OOM+ (Ora o mai piu - zdaj ali nikoli več) za mlade med 11. in 20. letom starosti. Mladi jo lahko napolnijo in uporabljajo kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli, tudi za spletne nakupe in v tujini. IBAN koda kartice zagotavlja osnovne funkcije tekočega računa, z namensko aplikacijo pa lahko spremljajo stanje oz. prihodke in odhodke. Banka bo na kartico naložila nagradni prispevek v višini 75 oz. 100 evrov, je v posnetku obrazložil Ban, ki je nato razglasil prvi sklop imen nagrajencev in nagrajenk. Na vrsti so bile najprej osnovne in srednje šole na Goriškem. V tem sklopu je bilo nagrajenih 17 učencev oz. učenk iz večstopenjskih šol v Gorici in Doberdobu. S posnetkom je nagrajencem čestitala ravnateljica večstopenjske šole v Gorici Mara Petaros. To je sad, ki ga je prinesel trud, je povedala in jim zaželela, da bi bili tako uspešni tudi v prihodnosti in da bi se ne osredotočili le na ocene, ampak še bolj na znanje, ki ga pridobijo z učenjem. “Znanje je popotnica, ki vas bo spremljala skozi celo življenje”, je sklenila. Kratkemu posegu psihologinje Eve Campi, ki je obrazložila pomen varčevanja in podala svoje misli o vplivu, ki ga ima na posameznika, je sledil pozdrav ravnateljice zavoda Altipiano Raffaelle Novel, saj na Tržaškem je ZKB podelila nagrade tudi nekaterim učencem italijanskih šol. Moderator Evgen Ban je nato razglasil nagrajence tržaških šol, ki jih je letos kar 59. Seznam vseh nagrajencev objavljamo na naši spletni strani www.noviglas. eu. Tržaškim dijakom in dijakinjam je čestitala ravnateljica večstopenjske šole Josip Pangerc iz Doline, Lučka Križmančič. Delo in varčevanje sta najmočnejša dejavnika na poti proti skupni blaginji, napredku in dostojanstvu vsakega posameznika ter družbe kot celote, posebno v tem obdobju, ko marsikatera dejavnost zapira zaradi omejitev, ki jih prinaša zdravstvena kriza. ZKB skuša vsako leto poudarjati te vrednote in skrbi za sodelovanje, vzajemnost, solidarnost in povezavo s prostorom, v katerem živimo. “Vsi si želimo, da bi take vrednote zaznamovale tudi vašo življenjsko, študijsko oz. delovno pot,” je sklenila ravnateljica. Pandemija koronavirusa je spremenila naše navade in življenje, tudi navade učencev, ki so letos sledili pouku pretežno na daljavo. ZKB je priskočila na pomoč tudi na tem področju, in sicer s projektom Digitalna šola, ki ga je poslušalcem na koncu spletnega dogodka predstavil odbornik ZKB Marko Petelin. ZKB želi s projektom nuditi podporo dijakom in profesorjem, da bi na najboljši način izkoristili tehnologijo, ki nam jo ponujajo današnji časi. Portal digitalnasola.it ponuja razne sekcije, ki nudijo digitalno gradivo za šolanje ter e-vadnice in vodiče, ki razložijo, kako uporabljati nove pripomočke za šolanje na daljavo. 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS14 Tržaška Devetnajstletna Tržačanka Katarina Polojaz se je po odlični maturi na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu vpisala na študij sociologije na Univerzi v Trentu. Izkoristili smo priložnost, da od nje izvemo kaj več o študentskem doživljanju zdajšnje situacije v drugih krajih, povprašali pa smo jo tudi o njenih osebnih vtisih ob začetku študijske poti. Kako to, da si se odločila za študij v Trentu? Trento sem izbrala, ko sem se odločila za študij sociologije. Takrat sem se pozanimala in izvedela, da je prav v Trentu ta študijska smer precej znana. O tej univerzi sem slišala več pozitivnih mnenj, program mi je bil všeč in tako sem si rekla, da se poskusim vpisati. Zdaj sem s svojo izbiro zelo zadovoljna, tako z izbiro sociologije kot Trenta. Študij izven domačega mesta sicer ni tvoja prva tovrstna izkušnja, saj si že četrti razred višje šole v sklopu projekta Intercultura obiskovala v Kanadi. Misliš, da ti je bilo zato lažje zapustiti domači Trst? Ja, gotovo pomaga, a to je vseeno popolnoma drugačna izkušnja. Doživljam jo zelo različno, ker se mi zdi to, da začneš obiskovati univerzo, velik korak v odraslost. Zdaj sem, recimo, v tisti zadnji fazi, ki me loči od sveta dela, in se moram počasi osamosvojiti. Čeprav si Trento spoznala v malo nenavadnem času, nam lahko poveš svoje prve vtise o tem mestu? Mesto mi je zelo všeč. Še nikoli prej ga nisem obiskala in pravzaprav sem pričakovala, da bo dosti večje; zdaj pa sem ugotovila, da se ga da prehoditi v same pol ure. Všeč mi je predvsem zato, ker gre za univerzitetno mesto, polno študentov. Sicer so mi povedali, da jih je letos – iz vsem znanih razlogov – precej manj kot prejšnja leta, a Trento sem vseeno doživela kot zelo živahno mesto, polno mladih, zato je name naredilo res dober vtis. Sicer ne gre za Gornje Poadižje, ampak morda si že tam občutila kako prisotnost manjšine? Ne, tega sploh nisem občutila. V teh okoliščinah imam res manj možnosti, da bi se premikala in morda obiskala še druge kraje, a v samem Trentu nisem še nikjer slišala nemščine. Trento tudi ni dvojezičen, nikjer ni dvojezičnih napisov, cestnih znakov ipd. Si od svojega prihoda v Trento občutila dosti sprememb ob poostrovanju ukrepov? Glede na to, da smo še vedno v rumenem območju, je tukaj situacija precej pod kontrolo, vsaj kar se univerze tiče, saj vse moje študijske obveznosti še vedno potekajo v živo. Sem pa gotovo občutila nekaj sprememb – na začetku smo se družili zvečer, šli v kak bar, ko pa so te začeli zapirati že ob šestih, smo se družili vedno manj, zdaj v bistvu grem iz študentskega doma samo, ko moram k pouku. Imaš občutek, da so ljudje disciplinirani in se držijo ukrepov? Ja, res, vsi so zelo disciplinirani, tudi na cesti. Takoj ko sem prišla, sem občutila razliko med Trstom in Trentom, saj so bili tukaj previdni še pred uradnimi ukrepi. Prav zato sem spremembo ukrepov občutila malo manj, na primer, ko so odredili obvezno nošenje mask tudi na prostem: če je bilo na cesti veliko ljudi, so si tukaj že prej avtomatično vsi nadeli maske. Katerih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa se moraš držati na univerzi? Stavba fakultete za sociologijo je zelo lepa, tako v zunanjosti kot v notranjosti, a zaradi vseh ukrepov si je še nisem mogla dobro ogledati: vedno lahko grem samo do svojega razreda in nazaj. Tako kot povsod moramo seveda tudi na fakulteti stalno nositi maske. Na začetku tedna oziroma še prej, med vikendi, si moramo po spletnem portalu rezervirati svoje mesto v predavalnici za vsako predavanje posebej. Imamo tudi aplikacijo, preko katere si moramo vsakič pred vstopom v poslopje skenirati QR kodo, s katero preverjajo prisotnosti. Pred vstopom v predavalnico si moramo vsakič obvezno razkužiti roke: tam vedno stoji nekdo, ponavadi prostovoljec izmed starejših študentov, ki preverja, da se držimo pravil, da imamo masko in si res razkužimo roke – drugače ne smemo vstopiti v predavalnico. Ob izstopu iz poslopja nas čaka isti postopek. Sicer je zdaj, ko smo prvi letniki edini, ki še imamo predavanja v živo, vse skupaj precej lažje, ker nas je malo. Na začetku leta so imeli vsi možnost, da pridejo na fakulteto, čeprav je vsaj za nekatere predmete že takrat veljalo, da jim lahko sledimo tudi po spletu, če si to želimo. Zdaj bi imela možnost tako predavanjem kot vajam slediti samo po spletu, a jaz raje grem v živo na fakulteto. Omenila si, da bivaš v študentskem domu in da tam zaradi sile razmer zdaj poteka večji del tvojega življenja. Imate tudi tam stroge protikoronske ukrepe? Ja, tudi v domu moramo povsod, razen v svojih sobah, nositi masko in seveda skrbeti, da ohranjamo razdaljo med sabo. Enkrat na dan se moramo zglasiti v recepciji, da nam tam izmerijo vročino: to lahko naredimo kadarkoli, a obvezno vsak dan, saj si zapisujejo imena. Moja prijateljica ni obvestila, ko se je odselila iz doma, ker se je vrnila domov, in po treh dneh so ji telefonirali, ker si že trikrat ni šla merit vročine. Ostali ukrepi so vezani predvsem na obroke. Jaz sem za zajtrke in večerje prijavljena v menzi in tam se k vsaki mizi lahko usede največ šest oseb. V domu je tudi kuhinja, ki jo lahko vsi uporabljamo, kar pa je zdaj malo problematično, saj lahko vanjo vstopi samo osem ljudi naenkrat. Zato si moram kosilo večkrat pripraviti že zelo zgodaj, na primer ob enajstih, ali kasneje, okrog treh popoldne. Študentski dom je velik, sprejme do sto devetdeset študentov v individualne ali dvojne sobe – v enem delu doma so tudi večje sobe, za tri osebe, a letos so zaradi covida število študentov na sobo omejili na dva. V domu imamo tudi prostore za učenje in telovadnico, ki jo je tudi zdaj možno uporabljati, ker je v rokah privatnikov. Kljub vsemu je bil študentski dom verjetno posrečena izbira, saj ti zagotavlja družbo drugih študentov tudi v teh časih. Se je tam ustvarila lepa skupnost ali se v sedanjih razmerah tudi študentski domovi počasi praznijo? Ja, res je, v resnici je večina ljudi, s katerimi sem se spoprijateljila, prav iz študentskega doma. Na fakulteti je zdaj zelo težko navezati stik s sošolci, glede na to, da moramo stalno nositi masko in da nimamo možnosti, da bi se družili izven predavalnic. Tukaj pa se lahko stalno družimo in se spoznavamo, čeprav z razdalje. V domu bivajo študentje iz cele Italije, res dosti jih prihaja z juga. Opazila sem tudi, da je ogromno mojih znancev vpisanih na pravno fakulteto, ki je tukaj v Trentu zelo velika in očitno tudi zelo znana. Ne bi rekla, da se dom prazni, velika večina študentov je za zdaj še tukaj. To je zato, ker je večina študentov starejših, ki že več let bivajo v domu in so si tukaj ustvarili prijateljske skupnosti; nekateri od njih so tudi spomladansko karanteno preživljali skupaj v domu, zato si predstavljam, da so se takrat vezi še utrdile. Kakšni so tvoji načrti za naprej? Boš ostala tam ali razmišljaš, da bi se vrnila domov? Situacija se spreminja tako rekoč iz tedna v teden, zato težko načrtujem za naprej. Dokler lahko v živo hodim na fakulteto, bi vsekakor rada ostala tukaj, če se to spremeni, bomo videli. Za Božič bi se vsekakor vrnila domov, do takrat pa se mi nikamor ne mudi. Mojca Petaros POGOVOR Katarina Polojaz, študentka sociologije na univerzi v Trentu “S svojo izbiro sem zelo zadovoljna” ZGONIK Prva adventna sobotna praznična maša Predstavitev izbora poezij in člankov Jožeta Markuže Prva adventna sobota, 28. novembra 2020, je bila za župnijo sv. Mihaela nadangela v Zgoniku priložnost, da so se poklonili spominu dolgoletnega župnika Jožeta Markuže, ki je umrl lani na veliki četrtek v Gorici. Po njegovi smrti so v Zgoniku nedeljske in praznične maše na predvečer. Tako je bilo tudi v soboto pred prvo adventno nedeljo. Praznično mašo ob začetku novega liturgičnega leta je daroval g. Mirko Butkovič, ki je nadomestil župnijskega upravitelja Karla Bolčino. Seveda je bilo bogoslužje uglašeno na pomen adventnega časa, ki naj bo čas priprave na božične praznike. Po dogovoru z g. Bolčino so farani poskrbeli za organizacijo dveh dogodkov, ki sta obogatila večer. Ob spoštovanju določil za zajezitev širjenja koronavirusa je bilo število prisotnih v cerkvi omejeno na predpisano število, medtem ko je na koru igrala in pela organistka Zulejka Devetak. Adventne pesmi in ustrezni mašni deli so lepo povzdignili obred, po mašni daritvi in sklepni pesmi Brede Šček, K nebu povzdignimo solzne oči, na besedilo Filipa Terčelja, je k ambonu pristopil Dimitrij Žbogar, ki se je v imenu pastoralnega sveta in faranov zahvalil GMD in urednikom, da so z zbornikom izbranih poezij in člankov njihovega dolgoletnega župnika, ustvarili trajen spomin na delo in zanimanja dr. Markuže. Obenem je še dodal, da je lanska izguba v duhovniških vrstah močno zaznamovala in zamajala pastoralno življenje v vaseh, ki spadajo pod zgoniški zvon. O sami publikaciji Jože Markuža (1939 -2019) - Kraški dedič Slomškovega duha pa je spregovorila prof. Majda Cibic, ki je povedala, da so pri GMD sprva razmišljali, da bi knjigo izdali aprila, ob prvi obletnici smrti, v spomin in v poklon za dolgoletno delo pri GMD. Markuža je namreč pri Koledarju sodeloval vse od leta 1963 in ga nato urejal od leta 1977 do 2014, obenem je bil dolgoletni tajnik in nato podpredsednik Goriške Mohorjeve družbe. Spregovorila je tudi o Markuževi skrbi za razvoj mohorjanske ideje in za širjenje ekumenske misli zlasti s pobudami Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Izpostavila je, da je publikacija razdeljena na tri sklope. Prva dva sta tesno vezana na Koledar. V prvem sklopu z naslovom Prvine duha so objavljene poezije, ki jih je Markuža objavljal v Koledarju. Prof. Cibic je pri tem lepo opozorila, da gre za pesmi z bogato duhovno vsebino, ki pa so obenem pozorne na sporočilo stvarstva in človeka v njem. Drugi sklop, V duhu edinosti, pa povezuje vrsto člankov, ki jih je Markuža objavil v Koledarju GMD in ki izpričujejo njegova zanimanja za sveta brata Cirila in Metoda, za staroslovansko liturgijo in za utrjevanje ekumenske misli. V njem sta tudi opis slovenskega romanja v Rim ob koncu tržaške sinode in zapis o podatkih, ki jih je g. Markuža izluščil iz urbarja cerkvice sv. Jožefa v Sesljanu iz leta 1767. V tretjem delu z naslovom V trajen spomin pa so zbrali razne nagovore ob pogrebu in spominske članke, ki so v raznih časopisih izšli ob smrti, obenem pa tudi nekatere nagovore ob odprtem grobu in spomine, ki so jih na svojega župnika napisali župljani iz Mavhinj in Cerovelj, a tudi šempolajske fare, ki jo je Markuža upravljal do smrti. Prav na koncu zbornika je objavljen še seznam ostalih člankov, ki jih je objavil v koledarju GMD. Zanimanje za knjigo je bilo kar veliko, na koncu pa so se vsi pomaknili pred cerkev, kjer je g. Butkovič poskrbel za blagoslov adventnih venčkov, ki so jih gospodinje prinesle k blagoslovu. Ob molitvi je g. Butkovič še izrazil željo, da bi se ljudje lahko čim bolje duhovno pripravili na Jezusov prihod. 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 15Tržaška POGOVOR Cristina Leghissa, diplomiranka na medicinski fakulteti “Ostanite zdravi!” Kljub današnji situaciji univerzitetni študij vsekakor poteka, tudi tisti na medicinski fakulteti v Ljubljani. Svojo izkušnjo nam je povedala Cristina Leghissa, doma iz Cerovelj, ki je septembra končala šestletni študij prav na tej fakulteti. Pogovorili sva se o njeni študijski poti in kako je tudi pandemija vplivala na potek študija medicine. Cristina, povej nam kaj o sebi! Ime mi je Cristina Leghissa, imam 25 let in živim v Cerovljah. V prostem času se rada ukvarjam s športom. Rada tečem, izvajam telesne vaje doma, pred leti pa sem igrala nogomet. Poleti se rada udeležujem kakih ženskih nogometnih turnirjev, na splošno imam zelo rada šport. Kako je potekala tvoja študijska pot? Obiskovala sem licej Franceta Prešerna v Trstu, in sicer znanstveno smer. Po višji šoli sem se leta 2014 vpisala na univerzo, na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Izbrala sem smer splošne medicine in dokončala študij letos, 2. septembra. Kako to, da si se odločila za študij medicine? Po pravici povedano, sem najprej želela študirati pravo, potem pa sem se premislila in želela poskusiti fizioterapijo. Nato pa sem se dokončno odločila za študij medicine, saj sem čutila željo, da bi storila kaj dobrega in pomagala ljudem. Po prvem letu študija v Ljubljani sem se želela vrniti domov. Poskusila sem opraviti vstopni izpit medicine v Trstu, a žal mi ni uspelo, tako sem študij nadaljevala v Ljubljani. Moram priznati, da sem se med študijem zavedala, da je moja izbira pravilna. Zdaj sem zelo ponosna, da sem študij končala na ljubljanski medicinski fakulteti. Koliko let si pravzaprav obiskovala univerzo? Ali je študij zelo zahteven? Uuniverzo sem obiskovala šest let; ja, študij je še precej zahteven. Vsa leta sem se trudila in marsikaj žrtvovala. Prvo leto je bilo seveda zelo zahtevno, ker sem se morala privaditi na drugačen in zahtevnejši način učenja. V višjih letnikih pa sem se nekoliko bolje organizirala in si privoščila tudi kaj časa zase. Metoda študija v Sloveniji je drugačna kot v Italiji; pri večini predmetov je treba opraviti določeno število kolokvijev, tako da moramo biti študenti vedno pripravljeni in smo primorani sprotno delati, kar je zelo koristno pri učenju za izpite. Večkrat sem se učila tudi iz učbenikov v angleškem jeziku, da sem lahko poglobila določene izpitne teme. Študirala si samo v Ljubljani ali si imela možnost študija tudi na kaki drugi univerzi? Študij in izpite sem vse opravljala na univerzi v Ljubljani, po dokončanem četrtem letniku pa sem v sklopu projekta Erasmus Plus odpotovala na Tenerife. Tu sem preživela oziroma študirala dva meseca in pol na oddelku abdominalne kirurgije ter na oddelku ginekologije in porodništva tamkajšnje bolnišnice. Prav tam sem spoznala, da kirurgija ni moja pot, ker imam rada stalen stik s pacienti. Po dokočanem petem leniku v Ljubljani sem odpotovala v Združene države Amerike, točneje v Houston v Teksasu. Tam sem opravila štiritedensko prakso v Memorial Hermann Hospital, in sicer na oddelku srčnožilne kirurgije. Potovanje v ZDA nisem namenila samo študijskim zadevam, saj sem pred vrnitvijo domov še dva tedna potovala in si ogedala marsikaj. Kaj pa današnja situacija, je pandemija spremenila študij medicine? V prvih mesecih spomladanskega vala epidemije nam je univerza prekinila prakso, tako da smo bili do meseca maja vsi doma. Prakso smo seveda nadoknadili v poletnih mesecih in ostala predavanja smo imeli preko spleta. Nekatere izpite smo imeli po spletu, druge pa v živo. Maja in junija sem vaje iz kirurgije opravljala na travmatološkem oddelku v Ljubljani, avgusta pa vaje iz družinske medicine v Sežani. Kot doktorica medicine kaj nam lahko poveš o virusu oziroma pandemiji? Kot vsi dobro vemo, virusa covida-19 ne smemo podcenjevati in mislim, da je zelo pomembno spoštovati vsa pravila (nošenje maske, redno razkuževanje rok ter upoštevanje medsebojne razdalje). Danes obstaja veliko bolj ali manj zanesljivih informativnih virov, ki včasih povzročajo zmedo in strah med ljudmi. Mislim, da je zelo pomembno poudariti, naj ljudje črpajo informacije iz strokovnih in zanesljivih virov, saj le tako bodo imeli pravo predstavo trenutnega stanja. Misliš, da se bo vsa ta situacija kmalu rešila? Iskreno ne vem, kdaj bo vsega tega konec in kdaj se bo ta situacija rešila, upam pa, da čim prej. Nedvomno vpliva na razvoj in evolucijo pandemije več faktorjev, med katere spadata tudi upoštevanje ukrepov ter zmogljivost zdravstvenega sistema. Kako so preživljali mladi študentje medicine vso to situacijo? Kot vsi smo na začetku pandemije mislili, da bo vsega kmalu konec. Čakali smo kakšno novost, kdaj bi se lahko vrnili v bolnišnico in kdaj bi spet pričeli prakso. Prestrašeni smo bili, saj virusa nismo sploh poznali in smo bili v skrbeh, da bi se lahko še sami ne okužili in seveda okužili druge. Ko smo se maja vrnili v bolnišnico, sem začela vaje iz kirurgije na travmatološkem oddelku; študentje pa nismo bili v stiku s pacienti s covidom-19. Veliko mladih zamejcev se odloča za študij v Sloveniji, predvsem za študij medicine. Toda, ali se boste vsi vi mladi zdravniki zaposlili v Sloveniji ali se boste raje vrnili v domače kraje? Po pravici ne vem še, odvisno je od številnih dejavnikov. V Sloveniji nam univerza nudi veliko ur prakse, kar je zelo pomembno za študij medicine. Zdaj me čaka šestmesečno pripravništvo v Splošni bolnišnici Izola, glede specializacije pa se bom dokončno odločila kasneje. Sama ne vem, kako poteka študij medicine na italijanski univerzi, od znancev sem pa izvedela, da imajo nekoliko manj ur prakse v bolnišnici. Kaj pa zdaj, kako boš nadaljevala študij? Zdaj po dokončanem šestletnem univerzitetnem študiju me čaka šest mesecev pripravništva, kot sem že prej omenila, ki ga bom opravljala v Splošni bolnišnici Izola. Potem moram opraviti še strokovni izpit v Ljubljani, nato pa se bom prijavila na specializacijo. Nisem se še točno odločila, kam naj bi se usmerila. Za zdaj me zanima področje interne medicine. Misliš, da naša družba potrebuje mlade zdravnike, mlade talente? Mislim, da se moramo mladi še ogromno naučiti, saj je medicina kar obširna stroka. Izkušeni zdravniki so zelo pomembni, saj so velik zaklad za nas mlade zdravnike. Kot vsi vedo, se zdravniki učijo vse življenje. Pravo učenje se bo zame šele začelo, saj menim, da se največ naučiš na terenu, tako da mislim, da se bo treba zdaj še najbolj potruditi in šestletno znanje preusmeriti v prakso. Naša skupnost oziroma država, v kateri živimo, nudi dovolj možnosti in priložnosti mladim zdravnikom? Osebno lahko govorim samo za Slovenijo, in rekla bi, da slovenska država nam daje veliko možnosti. Poleg obveznega dela pripravništva imamo na razpolago še šest mesecev izbirnega dela pripravništva, ki nam lahko veliko pomaga pri dokončni izbiri specializacije. Ker danes primanjkujejo družinski zdravniki, tako v Sloveniji kot v Italiji, obe državi spodbujata študij družinske medicine. Cristina, bi nam rada še kaj povedala? Rada bi povedala, da je zelo pomembno skrbeti za lastno zdravje ter obiskati zdravnika brez strahu v primeru določenih sumljivih simptomov ali slabega počutja (nanašam se na splošno na vse bolezni). Veliko ljudi se boji in odlaša z zdravstvenimi pregledi. Menim, da je v primeru slabega počutja bolje opraviti kak pregled oziroma izvid več kot premalo. Zelo pomembni so preventivni pregledi za določene bolezni (kot so npr. sladkorna bolezen, hipertenzija itd.), ki lahko brez zdravljenja privedejo do hujših zapletov. Treba je torej skrbeti za lastno zdravje in ga ohranjati. Menim, da je zelo pomembno, da vsakdo izmed nas, od mladih do starejših, ohrani zdrav in aktiven življenjski slog. Torej ... Ostanite zdravi! Anastazija Pertot Darovi Za slovensko Vincencijevo konferenco pri Sv. Ivanu: Štefanija Debelis 10,00 evrov. JESENSKA Pavel Vidau V pastelno se barvo narava odeva, listje odpada na travo z dreves. V pajčolanu meglenem kot straža z grebena strmijo vrhovi dreves. Na gmajni v škrlat se ruj je odel, narava k počitku želi. S kljunčkom v grmu ptička tam brska, listje suho leti. Nad jutrom meglenim zdaj sonce že vstaja, tišino pretresel lovski je strel. Kri oškropila pastelno ponjavo, divjad tam mrtva leži. Sonce ožarja naravo barvito, dviga se megla dnevu v pozdrav. Slovenska prosveta razpisuje že deveto leto štipendije iz Sklada Albina Ločičnika v spomin na dobrotnika in zavednega Slovenca inž. Albina Ločičnika. Štipendije so namenjene slovenskim univerzitetnim študentom in študentkam inženirstva s stalnim bivališčem v Furlaniji Julijski krajini, ki so se v študijskem letu 2020/21 vpisali na študij omenjene smeri. Prošnjam je treba priložiti: kratek življenjepis - europass (s podatki o dosedanjem šolanju in delovanju v slovenskih organizacijah) in potrdilo o vpisu na fakulteto oziroma potrdilo o opravljenih izpitih za naslednje letnike. Predvidene so štiri štipendije, o katerih višini bo odločala komisija. Ob enakih pogojih bodo imeli prednost študenti gradbene smeri. Prosilci morajo oddati prošnje do 21. decembra 2020 po pošti s pripisom “prošnja za štipendijo” na: Slovenska prosveta ul. Donizetti 3 - 34133 Trst ali po elektronski pošti uprava@slovenskaprosveta.org Štipendija Albina Ločičnika 2020/2021 Kulturno društvo Bubnič-Magajna razpisuje v sodelovanju s Primorskim dnevnikom 10. natečaj za nagrado Albina Bubniča. Tema natečaja je Življenje za maskami, pandemija v našem vsakdanu. Obdelava teme je svobodna in zajema lahko osebna doživetja in izkušnje ali tudi pričevanja sorodnikov, prijateljev in znancev. Natečaja se lahko udeležijo skupinsko ali posamezno osnovnošolci, dijaki slovenskih nižjih in višjih srednjih šol v Italiji, zamejski univerzitetni študenti in drugi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z zgodovinskim raziskovanjem. Udeležijo se ga lahko tudi učenci, dijaki, študenti in ljubiteljski raziskovalci iz Slovenije. Prispevke je treba poslati v dvojniku do 28. februarja 2021 na uredništvo Primorskega dnevnika v Trstu, ul. Montecchi 6, ali v Gorici, ul. Garibaldi 9, opremljene z oznako Natečaj za nagrado Albina Bubniča ter geslom. Podpis, geslo in polni naslov je treba priložiti v zaprti kuverti. Rokopisov ne vračajo. Najboljši spisi, ki jih bo ocenila strokovna komisija, bodo nagrajeni. Za najboljše prispevke so predvidene sledeče nagrade: za skupinske prispevke učencev osnovnih šol: 1. nagrada 300 evrov, 2. nagrada 150 evrov. Za spise in raziskave dijakov nižjih srednjih šol: 1. nagrada 300 evrov, 2. nagrada 150 evrov. Za spise in raziskave dijakov višjih srednjih šol: 1. nagrada 300 evrov, 2. nagrada 150 evrov. Za študije in raziskave univerzitetnih študentov in ljubiteljskih raziskovalcev: 1. nagrada 500 evrov, 2. nagrada 250 evrov. Razpis za natečaj Albina Bubniča 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS16 Aktualno Poleg revščine še koronavirus, vojne ... Težko leto za Etiopijo Moje prvo potovanje v Etiopijo 2017. Takrat o tej prostrani deželi ne vem še čisto nič. Zagotovo čutim samo, da mi bodo tam ukradli srce. V Adis Abebi moram ostati en teden, ker so na severu nemiri in streljanje. Ceste so zaprte. Šele nato lahko poletim do Mekelle. Čakam na zidku pred letališčem in gledam pusto, prostrano pokrajino. Veter je in rečem si, to je to. Čutim svobodo. Šele potem, ko brskam po knjigah, odkrijem drobce daljne in bližnje preteklosti, tudi mračne, o zaporih, preganjanjih, med etničnih sporih, boju za oblast. Ko prispem na cilj, mi sestra reče: Blagoslovljena si. Kar nekaj časa rabim, da razumem njene besede. Naslednje leto etiopski premier sklene mir z Eritrejo, za kar prejme Nobelovo nagrado za mir. Letos sem tam tretjič. Med drugim tudi nekaj časa v tigrajski regiji. Med amharsko in tigrajsko regijo so na cesti vojaki. Čeprav traja pot do najbližjega mesta le kake pol ure, nas vsakič trikrat ustavijo in pregledajo. Neki februarski večer na tigrajski televiziji gledamo praznovanje. Vojaške parade, razkazovanje moči, ponos, zastave, govori. Že takrat je čutiti strah pred balkanizacijo Etiopije (ja, prav ta termin smo prispevali v mednarodno politično terminologijo). Marca razglasijo pandemijo. Kmalu zaprejo šole in vrtce. Konec junija vlada za skoraj mesec dni prekine telekomunikacije. Ubili so priljubljenega pevca Hachalu Hundessa, pripadnika etnične skupine Oromo. Zaradi tega umora so v regiji Oromo protesti. Veliko ljudi je ubitih, na tisoče zaprtih zaradi “varnostnih razlogov”. 29. avgusta bi morale v Etiopiji potekati predsedniške volitve, ki pa so prestavljene zaradi pandemije. Oktobra mi prijateljica pošlje kratek video. Tigraj so napadli velikanski roji kobilic! Lani so napadle jug države, letos sever. Mediji ves čas poročajo tudi o nesporazumih med Etiopijo, Sudanom in Egiptom zaradi velikega jezu na reki Nil, sami mu pravijo GERD. Kaj še čaka to preizkušeno deželo, Etiopijo? Kaj je poleg revščine in lakote ni dovolj prizadela že pandemija? Pandemija še kar traja. Šola in vrtci so še vedno zaprti. Že se slišijo govorice, da se bo pouk spet začel. Otroci se veselijo. Včasih je hrana, ki jo dobijo v šoli, njihov edini obrok. Ampak ne, šole ne bo. Na začetku novembra vlada zopet prekine vse telekomunikacijske povezave. Tokrat v pokrajini Tigraj. Tu so bile septembra regionalne volitve in zmagala je stranka TPLF. Federalna vlada jih označi za nelegalne, TPLF pa nasprotno trdi, da je nelegalna vlada v Adis Abebi. Stranka TPLF naj bi napadla vladna vojaška oporišča v bližini Mekelle, zvezna vlada pa v odgovor začne vojno proti TPLF. Čeprav mediji govorijo o vojni, v Adis Abebi trdijo, da hočejo v Tigraju le znova vzpostaviti zakon (law enforcement). Hkrati z vojno na terenu in v zraku potekajo “bitke” tudi na socialnih omrežjih. Na Youtubu vsakemu videu, ki poroča o dogodkih, sledi na desetine, stotine komentarjev. Eni TPLF označujejo za mafijsko hunto, ki si je v 27 letih prevlade nagrabila na kupe denarja in terorizirala celo državo, drugi etiopskemu predsedniku pravijo morilec in diktator, njegovo vojno pa označujejo za genocid nad Tigrajci. Naj vrne Nobelovo nagrado, pravijo. Če o konfliktu poročajo tuji mediji, so komentarji lahko v stilu “brigajte se za svoje zadeve; pustite Afriko pri miru; to je naša stvar; kje ste bili prej, ko smo …; zakaj niste poročali o tem ali o onem …; Afrika je še vedno v lasti belcev; Zahod zanimajo samo afriške dobrine; vaša poročila so pristranska, nepopolna, netočna, pojma nimate; to bomo uredili sami” ali pa “zakaj Zahod nič ne naredi; prosimo pomagajte tigrajskemu ljudstvu; hvala, ker dajete glas neslišanim.” Eni pravijo, da je vsega kriv Zahod (Evropa in Amerika), ki Etiopiji prodaja orožje (ali ne bi raje obsodili vlade, ki orožje kupuje?), drugi, da so v vojno vpleteni Združeni arabski emirati, Egipt, Eritreja in še kakšna država z Afriškega roga, spet tretji sarkastično pripomnijo, da bo vse rešila Kitajska, saj da je premier Etiopijo prodal Kitajcem. Nekateri hvalijo prispevke, ki jih objavlja Al Jazeera, drugi jim nasprotujejo, češ da poročajo enostransko, so na strani Tigraja in skušajo destabilizirati Etiopijo. Sprašujejo se, kdo in kaj vse se še skriva za tem konfliktom? TPLF pošilja rakete v Eritrejo (glavno mesto Asmara) in v amharsko regijo (v Bahir Dar), zato jim očitajo, da skušajo konflikt internacionalizirati. Drugi trdijo, da Eritreja v tem sporu dokazano sodeluje z etiopsko vlado. Med drugim je v Tigraju še od prej na deset tisoče eritrejskih beguncev. Kljub razdeljenosti so ljudje zelo zaskrbljeni, boli jih, da domove zapuščajo nedolžni ljudje, otroci, starci. Žena v videu joka. “Moja mama je stara in ne more hoditi, moj brat je slep. Pustila sem ju v cerkvi in odšla z otroki.” Ljudje so prisiljeni v boleče odločitve … Mediji poročajo, da vlada tigrajske vojake, ki so v Somaliji, pod prisilo pošilja nazaj v Etiopijo. Na predsednika WHO, Svetovne zdravstvene organizacije, ki je Tigrajec, letijo obsodbe, da sodeluje s TPLF. Govori se, da so Tigrajci po vsem svetu povezani s TPLF in jo podpirajo. Govori se o pobojih in posilstvih. Nekdo (ironično?) pripomni, naj se Zahod nikar ne boji, saj “imamo civilizirano vojsko”. (A je sploh kakšna vojna “civilizirana”?) “To ni vojna proti tigrajskemu ljudstvu, ampak proti stranki TPLF”, pravi mnogo ljudi. Spomnim se, kaj pravijo o Tigrajcih: “To so izredno pametni, delovni, vztrajni ljudje. Veliko potrpijo, a ko jim je dovolj, so neizprosni, ne popustijo niti za milimeter.” Tudi čisti so, pomislim, medtem ko so drugje kupi smeti. TPLF in zvezna vlada se medsebojno obtožujeta, zavračata in zanikata obtožbe. Kaj se v resnici dogaja, najbrž ne ve skoraj nihče od zunaj, saj novinarjem vstop v regijo ni dovoljen. V Tigraju ni ne elektrike, ne interneta, ne telefona, banke in trgovine so zaprte, ljudje nimajo dostopa do hrane, zdravil, vode, goriv. Lačni so in prestrašeni. V sosednji Sudan vsak dan zbeži na tisoče ljudi. Otroci, mladi, starci, noseče ženske. Nosečnice same rodijo ob poti. Ko pridejo v Sudan, še vedno nosijo obleko, v kateri so rodile. V begunskih taboriščih v Sudanu je že skoraj 40.000 ljudi in le malo zdravnikov. Širijo se nalezljive bolezni in malarija. Starček v videu pravi, da ne bo miru, dokler ne posreduje mednarodna skupnost, a v Adis Abebi zavrnejo predsednike treh afriških držav, ki ponudijo pomoč pri mediaciji, češ da gre za notranje zadeve. Pogajati se nočejo, saj so TPLF zanje kriminalci. Po vsej državi vladni organi iz varnostnih razlogov zaslišujejo in zapirajo Tigrajce. Obenem so Tigrajci, ki živijo v drugih etiopskih regijah, zaradi blokade telekomunikacij zaskrbljeni, saj ne vedo nič o svojih družinah v Tigraju. Botri iz Italije, Slovenije in drugod se sprašujejo, kaj je z otroki, ki so jih posvojili na daljavo. K miru kliče tudi papež Frančišek. Vojna traja od 4. do 28. novembra, ko federalni vojaki zavzamejo prestolnico Tigraja, Mekelle. Na Youtubu se ob tej novici vrstijo čestitke, smeški, srčki, dvignjene pesti, mišice na nadlakti. A nekateri pravijo, da se bodo spori nadaljevali v obliki gverilske vojne. Kaj bo prinesel čas, ne ve nihče. Ko se bodo begunci vrnili, ne bodo več našli svojih domov. “Šli smo za 30 let nazaj”, pravi starejši možak v filmu. Vse bo treba postaviti, zgraditi na novo, tudi infrastrukturo. Premier, ki ni maral, da se druge države vmešavajo v notranje zadeve, je napisal še eno pismo za javnost. V zadnjem odstavku nagovarja prijatelje Etiopije, naj pomagajo obnoviti, kar je bilo porušeno … Včasih se zdi, da se v Etiopiji iz svoje zgodovine niso naučili prav nič. Kako je sploh prišlo do sedanjega konflikta? Leta 1974 je marksistična vojaška hunta ali DERG (Začasna vojaška vlada socialistične Etiopije) s prestola vrgla cesarja Haile Selassija, sledilo je dolgo obdobje nestabilnosti in diktature, izbruhnilo je več državljanskih vojn. Posebno eritrejska regija se bori proti DERG-u za neodvisnost. Leta 1991 se TPLF (Tigrajska ljudska osvobodilna fronta) in FPLE (Eritrejska ljudska osvobodilna fronta) povežeta, uspe jima vreči DERG in prevzeti vlado. Etiopija prizna Eritreji pravico do neodvisnosti, ki jo uradno dobi leta 1993. Leta 1998 se začnejo trgovinski in ozemeljski spori med Eritrejo in Etiopijo. V dveh letih umre 80.000 ljudi, pridobijo pa le nekaj malega puščavskega ozemlja. Po letu 2000 se napetosti nadaljujejo. 2018 pride na oblast sedanji premier Abiy Ahmed, osvobodi politične zapornike, sklene mir z Eritrejo, konec je izrednega stanja. Prizadeva si za mir v deželi in za izboljšanje odnosov z Eritrejo. Leta 2019 prejme Nobelovo nagrado za mir. V državi pa so še vedno nemiri. TPLF, ki je vladala 27 let, izgubi politični vpliv, kar ji ni všeč. Začne se oboroževati in zahtevati svoj del oblasti … Etiopski pisatelj Hama Tuma je v Zgodbi iz Waldibe zapisal: “V Waldibi zašepetaš in nikoli ne izrečeš na glas, grozne zgodbe Etiopije omrtvičijo jezik in oglušijo ušesa.” Včasih se mi zdita vodja TPLF in etiopski premier kot dva petelina. Ščeperita se in kažeta kremplje. Početje prvega se mi zdi noro, saj se mala regija upira ogromni državi. Verjetno nisem edina, ki se ji zdi ravnanje zvezne vlade sramotno. Lahko se samo sprašujem, kaj se skriva v ozadju, saj razmer ne poznam dovolj dobro. Kdo pa sploh jih? A vseeno se mi reševanje konfliktov z bombami, raketami, tanki in topovi ne zdi prava odločitev. Konec koncev, če je že odpovedalo poganjanje, saj bi lahko zvezna vlada v Tigraj poslala tajno policijo, vohune, kakšne posebne specializirane enote, ki bi prijele le voditelje TPLF. Včasih ta spor primerjam z življenjem v delovnih okoljih ali v družini. Kakšne so posledice za otroke, če se kregata oče in mati? Če padajo udarci, če ranijo grde besede, če so žene in otroci zlorabljeni, prezrti? V vsaki vojni nastradajo nedolžni, nič krivi ljudje, otroci, ženske, starci. V Etiopiji živi več kot 80 različnih narodov in etničnih skupin, ki govorijo kakih 200 različnih jezikov. Bo etiopskemu premierju kdaj uspelo uresničiti sanje o enotni državi, kjer ne bo etničnih sporov? In ali je vojna pravi način, da se zopet vzpostavi red in se uporniškim skupinam prepreči, da ustvarjajo nemire v državi? Že tako je na ulicah velikih mest polno beračev, brezdomcev, otrok, invalidov, slepih. Mnogo deklet je prisiljenih v prostitucijo, da lahko njihova družina preživi. Mnogi mladi zapadejo v drogo. Prisotna je trgovina z ljudmi. Veliko dela imajo tudi na področju preprečevanja bolezni, cepljenja, opismenjevanja. Gradili bi lahko ceste. Ali pa kdaj pometli ulice, postavili smetnjake, se znebili kupov smeti, začeli ločevati odpadke, reciklirati plastiko. Ali ne bi bilo bolje denar porabiti za napredek, šolstvo, dostop do pitne vode, zdravje in srečo ljudi? A je res treba kupovati orožje? Mraz je. Iz omare vzamem zimske čevlje. Najbrž se ne bodo nikoli več tako svetili, kot takrat, ko jih je mlad fant na ulici v Adis Abebi za pol evra očistil, namazal in zloščil do sijaja. A reže na podplatu so še vedno polne kravjega dreka. Spomnim se izleta k jezeru Ashenge, ki leži v tigrajskih gorah. Čudovito modro jezero, prostrani pašniki in na tisoče govedi. Pasejo jih mali fantki, ki ne prosijo za nič drugega, samo za svinčnike. Radi bi hodili v šolo. Iz Italije dobim pismo od žene, ki jo zelo spoštujem, saj je skoraj vse svoje življenje prostovoljno delala v Etiopiji kot medicinska sestra: “Kmalu se začne advent in potem božični prazniki. Slabo mi je ob misli, kaj vse bomo lahko kupili v trgovini, medtem ko so v Etiopiji lačni.” Priloži listek prazničnih opravkov: kupiti darila, zaviti darila v lep darilni papir, izročiti darila, kupiti hrano, okrasiti božično drevo, videti luč. Vse to je prečrtano in seznam napisan na novo: bodi darilo, zavij bližnjega v svoj objem, podeli mir, daruj hrano, vse ljudi okrasi z ljubeznijo, bodi luč. 28. november je in v Božji besedi za ta dan beremo iz knjige Razodetja (Raz 22, 1-7). “Ker listi tega drevja so v zdravilo narodom. In nobenega prekletstva ne bo več.” S temi besedami bi rada končala to pisanje, saj je Etiopija v mojem srcu ostala predvsem dežela, ki jo globoko zaznamujeta vera in upanje. Želim si, da bi se vse med seboj sprte strani v Etiopiji uprle skupnemu sovražniku, revščini. Špela Pahor 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 17Slovenija Teden v matični domovini V pričakovanju cepiva zoper virus covid-19! Na slovenskem političnem prizorišču so opozicijske stranke, razen Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča-Plemenitega, izvedle nove poskuse, ki naj bi oslabili in odpravili sedanjo oblast in jo zamenjali z novo, z levimi politično-ideološkimi izhodišči. Namere pa se niso uresničile iz razlogov, ki jih politični analisti še vedno preučujejo. Začelo se je s silovito nekajdnevno gonjo osrednjih medijev, med njimi obeh najbolj vplivnih televizij, zoper premierja Janeza Janšo. Obtožili so ga, da je vrhovom Evropske unije poslal pismo, v katerem je podprl blokado Madžarske in Poljske v zadevi razdeljevanja sredstev zveze državam članicam. Pričakovali so, da bo omenjena gonja zaradi srditosti in obsega vznemirila in ustrahovala javnost do takšne stopnje in ravni, da bi rešitev iz vsesplošne zmede in napetosti videla le v odstopu vlade oz. njeni zamenjavi. Toda namera je propadla z izjavo nemške kanclerke Angele Merkel, “da je slovenski premier Janez Janša vnovič vse vpletene države v EU pozval, naj si prizadevajo doseči kompromis, kar si seveda želi sedanje nemško predsedstvo povezave. “Kampanja zoper pismo Janeza Janše z izmišljeno vsebino, lažjo, je prenehala, voditeljica TV oddaje Odmevi na nacionalni televiziji, pa je celoten primer komentirala z besedami, “da je bil nastop Angele Merkel zanimiv”. Toda v Sloveniji se nastopi proti opoziciji nadaljujejo in celo širijo. Pri tem je šla čez vse meje poslanka stranke Levica Violeta Tomić. Med govorom v Državnem zboru je Janeza Janšo obtožila, da oponaša in pooseblja romunskega komunističnega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja, in zagrozila, da bo tudi on, kot je bil romunski diktator, kaznovan s smrtjo. Nekateri izvedenci menijo, da bi morala poslanka Violeta Tomić za svoje grožnje kazensko odgovarjati. Glede okužb z virusom covid-19 je stanje še vedno kritično, po številu umrlih zaradi koronavirusa pa Slovenija celo prednjači pred drugimi državami v Evropi in svetu. Žal še veliko ljudi krši zaščitne ukrepe, navodila in priporočila za zajezitev virusa, kar povzroča širjenje okužb in obolenj. Zlasti mnogi zavračajo nošenje zaščitne obrazne maske, vse skupaj pa izrablja opozicija s trditvijo, da vlada ni sposobna zajeziti epidemije. Dr. Aleš Rozman, direktor klinike Golnik, je javnosti sporočil, da strokovni sodelavci vlade, ki se neutrudno bojujejo zoper virus, dobivajo različne grožnje od neznanih posameznikov in tudi skupin. Grozijo njemu, dr. Bojani Beović, pa tudi dr. Milanu Kreku, direktorju Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tega je neki znanec policije poskušal zasliševati in snemati kar med hojo na cesti. Omenjene zdravstvene izvedence tudi obtožujejo, da s svojo vlogo in delovanjem zoper virus “delajo zločine nad prebivalstvom”. Sicer tudi v Sloveniji nestrpno in z velikimi upi pričakujejo pošiljko kakšnega novega in učinkovitega cepiva, ki bi ga predhodno preverili izvedenci v Evropski uniji. Dr. Alojz Ihan, zdravnik in specialist klinične mikrobiologije ter imunologije, tudi publicist, je v časniku Delo zapisal, “da je zahteva po zaupanju v novo cepivo povsem utemeljena. Zaupanje vanj je namreč enako nujen element uspešnega cepiva, kot je njegova medicinska učinkovitost. Dr. Janez Poklukar, generalni direktor univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, pa kot zelo primerno ocenjuje cepivo, ki ga skupaj razvijata ameriški farmacevtski velikan PFizer in nemško biotehnološko podjetje BioNTech, ki se je izkazalo za 95-odstotno učinkovito. Dr. Janez Poklukar pa o cepivih na splošno ugotavlja: “Cepivo bo odločno pripomoglo k zajezitvi epidemije, vendar moramo hkrati vedeti, da ni čarobna palička, ki bo epidemijo čez noč ustavila. To se ne bo zgodilo. Zato sem prepričan, da se bomo morali nekako navaditi živeti s covidom-19. Vsekakor pa bi moralo cepivo vsaj toliko omejiti širjenje virusa, da se bo naše življenje lahko vrnilo v čim bolj normalne tirnice. Ta dan bo zagotovo prišel, pot do tam pa bo zahtevala odrekanja vsakega od nas.” Kronika dogajanja v Sloveniji pa je zaznamovana tudi z drugimi aktualnimi dogodki. Slovenski katoliški tednik Družina je na dveh straneh objavil ugovore in kritike znanih akademikov in nekaterih drugih uglednih posameznikov o sporni izjavi dveh članov Komisije Slovenske akademije znanosti in umetnosti za človekove pravice. V naslovu so v Družini zapisali, “da je izjava dveh akademikov neprimerna tudi zato, ker sta znanost in umetnost že po svoji naravi združevalni”. Akademik Jože Krašovec je menil, “da če dajemo izjave o stanju v slovenski družbi, je samoumevno, da bi moral biti prvi cilj spodbujanje v dobrem”. Tednik Družina je slovenski javni televiziji očital, da je poročala, kot da izjavo dveh akademikov o človekovih pravicah podpira celotna akademija. Nadaljuje se nastopaštvo zamišljene nove vlade, imenovane Koalicija ustavnega loka. Zgodila pa se je novost, za premierja zamišljene vlade odločevalci iz neznanega ozadja slovenske politike, poleg prof. Jožeta P. Damjana, zdaj ponujajo tudi Karla Erjavca, dolgoletnega predsednika upokojenske stranke, ki je bil odstavljen, a se vrača v slovensko politiko. Znova naj bi postal predsednik stranke Desus, o čemur zdaj odločajo strankini člani na volitvah. Dobro dejanje, ki je v življenju zmeraj koristno in primerno, je napravila slovenska vlada, ki je kot predstavnica celotne države Vatikanu za bližnje božično-novoletne praznike podarila 75 let staro in 30 metrov visoko smreko iz kočevskih gozdov. Okrašena je z ročno izdelanimi slovenskimi etnografskimi okraski. Slovenska smreka skupaj z 42 manjšimi okrasnimi drevesi že krasi Trg svetega Petra v Vatikanu. Tam vzbuja zanimanje tudi za Slovenijo. Marijan Drobež V ponedeljek, 30. novembra, je na Trg sv. Petra ponoči prispela 30 m visoka, 75 let stara in 7 ton težka smreka iz kočevskih gozdov, ki bo za letošnji Božič krasila Trg sv. Petra. Brutalne razsežnosti fašističnega nasilja in “etnične melioracije” nekdanje JK Naj navedem le nekaj suhoparnih dejstev, pri čemer se bom omejil v glavnem na Primorsko, s tem da velja povedano podobno tudi za Istro in Kvarner. Požig Narodnega doma v Trstu (1920), ko fašizem še ni bil na oblasti, predstavlja grozljiv začetek fašističnega terorja. Nato so fašistične škvadre, ob tihi toleranci italijanskih oblasti, nadaljevale požigati šole, knjižnice, sedeže kulturnih, športnih, političnih ter celo verskih ustanov. Vsega okrog 120 požigov, tudi v mojem rojstnem kraju Dekani. Izvajali so kaznovalne pohode po vaseh, grozili ljudem, jih pretepali in tudi morili. Sprejet je bil sveženj raznarodovalnih odlokov, kot npr.: prepoved uporabe slovenskega jezika v javnosti (1920), Gentilejeva reforma (1923), ki je ukinila vse slovenske šole, izvedene so bile čistke v javnih uradih (1924), ukinjen je bil slovenski tisk (1927), sprejet je bil odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen novorojencem itn. Dogajanje je spremljalo preganjanje intelektualcev, učiteljev, duhovnikov in celo nepokornih škofov (Frančišek Borgia Sedej, Andrej Karlin). Na zasedena ozemlja so oblasti pritiskale z visokimi davki, kar je uničevalo domačo posest in omogočalo ceneno polaščanje njene zemlje in drugih nepremičnin preko dražb. Stekel je temeljit proces poitalijančevanja imen in priimkov ter krajevnih imen, ki je “na dragocenem področju Evrope, kjer se stikajo Latini, Slovani in Germani, izbrisal stoletja naravno oblikovano večnarodnostno identiteto” (Paolo G. Parovel). Uradno so bili izbrisani celo rodovni sledovi znotraj družin. Nekaj posledic fašističnega nasilja in “etnične melioracije” Po verodostojnih zgodovinskih podatkih je v dolgotrajnem kapilarnem eksodusu zapustilo JK več kot 100.000 Slovencev in Hrvatov, ki so se zatekli predvsem v Kraljevino Jugoslavijo, v posamezne evropske države in Argentino. Hkrati je bilo v dveh desetletjih italijanskega upravljanja naseljenih v nekdanji JK podobno število Italijanov iz notranjosti Italije. Brutalno nasilje je rodilo upor, najprej s Tigrom, čemur je sledila ustanovitev posebnih sodišč s smrtnimi obsodbami (Bazovica, Opensko strelišče, rimski zapori Regina Coeli …) in obsodbami na dolgoletne zaporne kazni, in nato z NOB-jem med vojno, ki je pustila za seboj ogromne žrtve, zloglasna taborišča in veliko pustošenje. Po vojni pa je sledil obračun za prestano gorje, pospremljen z novim nastajajočim, surovim revolucionarnim nasiljem, tudi na tleh JK. To se je končalo s tragičnim eksodusom okrog 250.000 prebivalcev, pretežno Italijanov, pa tudi okrog 5.000 Slovencev in še več Hrvatov, ki so po določbah mednarodnih sporazumov (Pariška mirovna pogodba 1947 in Londonski memorandum 1954) optirali za Italijo. Posledice tega nasilja so se zavlekle tudi še v povojni čas. Jugoslavija je takoj po vojni na svojem ozemlju vrnila prebivalcem JK izvirne priimke in imena ter izvirna imena krajev. Onstran meje je zavezniška uprava za krajše obdobje omogočila brezplačno vračanje izvirnih imen, kasneje pa se je to izvajalo na zahtevo posameznika in je bilo povezano s stroški. Poleg tega so italijanske obmejne oblasti, kjer je vedrila agresivna italijanska desnica, to vračanje ovirale, kar je ljudi utrujalo in odvračalo od teh postopkov. Še več, optantom slovenskega in hrvaškega rodu, ki so optirali s svojimi vrnjenimi izvirnimi imeni in priimki, so ob registraciji v Italiji ponovno vsiljevali italijanska imena. Fašistični odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen novorojencem pa je bil npr. ukinjen šele leta 1967. Tako je še danes čez mejo veliko število ljudi, ki uradno še vedno nosijo svoje popačene italijanske priimke in imena. EU kot nov, enkraten zgodovinski mirovniški projekt in veliko upanje evropske celine Na vprašanje, ali smo se iz tega velikega zla kaj naučili, ni enoznačnega odgovora. Zadnja balkanska morija in številna vojna žarišča na obrobju in v sosedstvu evropske celine (Kavkaz, Bližnji vzhod, Magreb, Afriški rog idr.) nas opozarjajo, da svet še ni imun pred virusom nasilja. V zahodnem delu Evrope pa so v povojnem času, na razvalinah druge svetovne vojne, vizionarski ustanovni očetje EU, pretežno krščanskega porekla (Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi, Jean Monet, Robert Shuman idr.), zastavili enkraten zgodovinski mirovniški projekt, in to v času, ko so rdeči režimi Vzhodne Evrope polnili svoje grozljive gulage z nepreglednim številom političnih nasprotnikov in jih v veliki meri tudi iztrebljali. Projekt, ki ni samo zbudil veliko upanje, ampak je zahodnemu delu Evrope, ki je v preteklosti vsakih nekaj deset let bredlo iz vojne v vojno, prinesel tričetrt stoletja miru. In, seveda, novo upanje, da je mir mogoč in z njim tudi civilizirano sožitje, demokracija, vladavina prava in blagostanje. Z 2. STRANI Zarodki zla na stičišču dveh svetov Rapalska pogodba, fašistično nasilje in “etnična melioracija”... 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS18 Aktualno Pred nekaj dnevi je v 61. letu starosti umrl Diego Maradona. Vest je v hipu obšla zaradi pandemije fizično in emocionalno ločen ter utrujen svet in ga za nekaj časa spet povezala. Televizijske mreže so stalno predvajale arhivske posnetke spektakla, ki ga je Maradona v svoji športni karieri redno uprizarjal na nogometnih zelenicah. Ni kaj, bil je genialen športnik, kakršne svet dobi vsakih 50 let enega. Ker je prihajal s socialnega dna in se je prebil na Olimp, je pomenljivo, da je ostal zvest svojemu izvornemu okolju. Očitno, tudi zaradi tega, ker je v predmestju Buenos Airesa odraščal v združeni in dostojanstva polni družini. S svojimi nogometnimi vragolijami je postal simbolni predstavnik revnega juga zoper bogati sever. S tetovažo Che Guevare na rami je zabijal gole belopoltim nasprotnikom. Na igrišču je premagal Anglijo, potem ko je ta Argentini spet odvzela Falklandsko otočje – Malvine. Poosebljal je mnogo protislovij. Z marsikaterega vidika ni bil vzor, prav obratno. Živel je razuzdano. Imel je vse, zapravil pa verjetno najpomembnejše: “zlatega fanta” je bilo v njem čedalje manj. Bil je iskren in zato mnogim simpatičen, v svojih vzponih in padcih avtentičen. Ni pa znal biti kos življenju na gejzirju svetovne slave in bajnega bogastva. Njegovo telo je bilo v tem pogledu izpovedno. Mch Umrl je slavni nogometaš Odšel je Maradona, legenda ostaja Uradni začetek velike recesije sovpada s propadom banke Lehman Brothers, ene največjih investicijskih bank ZDA. Dogodek je povzročil vsesplošno nezaupanje finančnih ustanov in navadnih ljudi. Po veliki depresiji 30. let prejšnjega stoletja je država povečala svojo vlogo v gospodarstvu, da bi preprečila vzpon nacionalizma in totalitarizma, kot se je zgodilo med takratno krizo, in nastale so socialne države. Že v 70. letih prejšnjega stoletja pa se je začelo nasprotovanje taki obliki države: širile so se zahteve, da se država umakne iz gospodarstva. V 90. letih 20. stoletja so propadli še zadnji socialistični režimi in začele so se ameriške investicije v tvegane finančne aktivnosti oziroma posojanje denarja za nakup nepremičnin ljudem, ki si ga v resnici niso mogli privoščiti, kar je kasneje privedlo do velike gospodarske katastrofe. Virus covid-19 se je decembra 2019 pojavil kot pravi črni labod (v ekonomiji dogodek z velikim vplivom, a skoraj nično verjetnostjo). Ukrepi za preprečevanje okužbe so povzročili in še vedno povzročajo velike težave v vsakem gospodarskem sektorju; tveganje poslovanja se je močno povečalo, nastali so veliki zastoji v dobavnih verigah, v podjetjih pa so se močno povečali stroški zaradi oskrbe za zaščito lastnih zaposlenih. Zaprtja in karantene so močno prizadeli storitvene sektorje, kot je turizem in s tem povezani zračni promet, gostinstvo, zabava. Prva glavna razlika med koronavirusno krizo in veliko recesijo je v samem izvoru; leta 2008 se je vse začelo v finančnem sektorju, ki je vplival na povpraševanje, današnja kriza pa je nastala zaradi nepričakovanega dogodka oz. pojava virusa covid-19, ki je vplival naprej na ponudbo, posledično pa tudi na povpraševanje. Kriza leta 2008 se je razširila po celem svetu, ker so ameriške banke prodajale “slaba” posojila drugim državam. To so bili slabo zavarovani krediti in kreditojemalci, ki niso bili v stanju servisiranja le-teh. Kriza se je razširila in najbolj prizadela razvite države, ki so od ZDA kupovale posojila, skoraj nedotaknjeni pa so ostali nerazviti deli sveta in države v razvoju. Od članic EU samo Poljska ni doživela recesije, ker ni bila preveč zadolžena, veliko število prebivalcev ji je zagotavljajo velik notranji trg in ohranila je še lastno valuto ter monetarno politiko. Sedanja kriza pa je zajela cel svet, saj se je razširila s fizičnim širjenjem virusa, ki je prisoten že na vseh koncih in krajih. Razlog za nenavadno hitro širjenje je posebna struktura virusa, ki mu omogoča, da je močno nalezljiv. Velike razlike pa stojijo tudi v samem reševanju krize. Leta 2008 se je vse skupaj začelo v notranjosti finančnega sistema, krizo so centralne banke reševale s tiskanjem denarja in zagotavljanjem likvidnosti. Koronavirusno krizo pa je povzročilo zunanje finančno tveganje oziroma razmere v realnem gospodarstvu; državni odloki, zaprtja in karantene so povzročili zmanjšanje dohodka ljudi in čedalje večje zadolževanje samih podjetij. Zagotavljanje likvidnosti kot tudi razne subvencije, posojila, davčne spodbude itd. so smiselni in potrebni ukrepi, a ne predstavljajo prave rešitve za tovrstno krizo. Veliko bolj učinkoviti bodo ukrepi na realnem gospodarstvu, kot so zaposlovanje, povečanje kupne moči prebivalcev, zagotavljanje osnovnih proizvodov in storitev itd. Giulia Černic Pri ocenjevanju moramo biti zelo pazljivi! Napačno je enačiti sedanjo krizo s krizo iz leta 2008 Olive (oljka) Olive je cvetna esenca, ki dovaja energijo, predvsem fizično! Ko smo utrujeni in izčrpani po dolgih obdobjih dela, ko imamo ledvični deficit, ob anemiji, nam esenca Olive okrepi telo in duha. Če imamo veliko dela in smo preveč utrujeni, vzemimo to cvetno esenco in bomo lažje preživeli dan. V tretjem življenjskem obdobju, ko človeka utruja vse, kar dela, mu bo esenca pomagala, da bo vse lažje opravljal. Olive je simptomatska esenca, ni vzročnostna, zato jo jaz bolj malo uporabljam, razen, ko imam zares veliko dela in sem utrujena; takrat mi resnično pomaga. Lahko bi jo dodajali energetskim napitkom, da bi poživili telo in duha! Po napornem porodu, operaciji, ko smo izgubili veliko krvi, ko smo anemični, takrat potrebujemo Olive, ker je ta esenca vedno povezana s krvjo. Kri hrani naše telo, in ko imamo anemijo, je esenca Olive nujna, prav tako pri močnih menstruacijah! Olive in ledvični deficit sta tesno povezana. Olive damo tudi starostniku, ki ima malo energije, težko hodi, se takoj zasope ali je nepokreten. Vemo, da se v tretjem življenjskem obdobju ljudje hitro utrudijo, ker je z leti energije vedno manj. Zato je ta esenca predvsem dobra za starostnike in vse tiste posameznike, ki so rojeni z malo vitalne energije, torej za ledvične posameznike. Naturopatski nasveti (317) Erika BrajnikODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931 tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007. Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku 70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks. To številko smo poslali v tisk v torek, 1. decembra 2020, ob 13. uri Pregled uspešne dejavnosti in izvolitev novega odbora V času epidemije koronavirusa, ko je prepovedano vsakršno druženje, se morajo tudi društva prilagoditi in svojo dejavnost izvajati na daljavo. Tako je tudi veliko število društev moralo občni zbor opraviti kar po spletu. Tem se je prejšnji teden pridružilo tudi društvo Mladi v odkrivanju skupnih poti (MOSP). Letošnji občni zbor je bil za društvo pomemben, saj so izvolili nov odbor, ki bo MOSP vodil naslednji dve leti. Občni zbor je potekal za leto 2019, tako da so v tajniškem poročilu spregovorili o dejavnostih v letu 2019, pa tudi tistih v letu 2020, ki pa so bile zaradi epidemije zelo okrnjene. V društvu že vrsto let delujeta novinarski in gledališki krožek. Novinarski krožek, ki vsak mesec poskrbi za Rast, mladinsko prilogo revije Mladika, ni nikoli ugasnil. V letu 2019 so se tedensko srečevali na ulici Donizetti, ko pa je nastopila epidemija, so uredniške sestanke preselili na splet. Na tak način so začeli bolj aktivno sodelovati tudi mladi Goričani, ki niso imeli možnosti, da bi tedensko prihajali v Trst. Novinarski krožek se je letos zelo izkazal na Dragi mladih, ko je na pobudo MOSP-a in Slovenskega kulturnega kluba prišla v goste ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. Mladi novinarji so vodili pogovor, ki mu je prisluhnilo veliko mladih tako v živo kot tudi po spletu. Gledališki krožek je v zadnjem letu deloval za zaprtimi kulisami in se posvetil delu na drugih projektih, letos pa ima MOSP nov gledališki krožek Skupino brez spomina, ki že nestrpno pričakuje, da bi se lahko vrnila na odrske deske. Leta 2019 je MOSP izvedel tudi zelo uspel niz delavnic Slovenska mikrokamera, na katerih so mladi s priznanimi mentorji spoznavali nastop pred kamero, ličenje za kamero, kako snemati prispevek in slovensko dikcijo. MOSP pa ima zelo razvejeno tudi mednarodno dejavnost, saj aktivno sodeluje pri akcijah Yen (Youth of European Nationalities), ki združuje evropske manjšinske organizacije. Višek društvenega delovanja v Yenu je bil napovedan za letošnji oktober, ko bi moral MOSP gostiti teden dni dolg seminar, ki bi se ga udeležilo približno 50 mladih manjšincev iz različnih evropskih držav. Epidemija pa je žal to preprečila in je tudi Yen vso svojo dejavnost preselil na splet. Tudi Yenov občni zbor je potekal po spletu, na njem pa je bila ponovno izvoljena v izvršni odbor članica MOSP-a Martina Jazbec v vlogi blagajničarke. Letošnji občni zbor MOSP-a je bil, kot že rečeno, pomemben predvsem zaradi volitev, ki so jih izvedli v društvu. Od odbora se je namreč poslovilo nekaj članic, ki so pomembno sooblikovale delo MOSP-a in ki se jim je potrjena predsednica Ksenija Kosmač iz srca zahvalila za njihovo delo v prejšnjih letih. V odbor so bili poleg predsednice ponovno potrjeni Matej Kosmač, Ksenija Vremec in Urška Petaros, pridružili pa sta se jim še Vanja Vogrič in Svetlana Brecelj. V upanju, da se bo koronavirusna epidemija umirila in da bo ponovno možno organizirati dogodke, nov odbor že snuje dejavnosti, ki bi jih, poleg tedenskih krožkov, lahko izvedli v letu 2021. Občni zbor društva MOSP 3. DECEMBRA 2020 NOVI GLAS 19Aktualno Ker vlada v naši športni srenji skoraj popolno zatišje, se vse pogosteje zatekamo k poudarkom iz mednarodnega športa. Končne ugotovitve lahko že napišemo na račun sezone v kraljevskem motociklističnem razredu MotoGP, dejansko pa tudi v formuli ena, ki ima sicer še zadnji dve dirki. Zagotovo je bilo bolj pestro pri dveh kolesih, saj je novi svetovni prvak voznik, za katerega marsikdo še pred dvema mesecama sploh ni še slišal. Na Portugalskem se je končalo izjemno izenačeno prvenstvo, največ točk (171) je zbral 23-letni Španec Joan Mir. Z njim je moštvo Suzuki spet dočakalo naslov prvaka v najmočnejšem razredu po daljnem letu 2000, ko je slavil Američan Kenny Roberts. Da je bila sezona neodločena do zadnjega, kažeta podatka, da je bilo v igri za naslov še dve veliki nagradi pred koncem kar sedem tekmovalcev, dirke pa je med sezono dobilo kar devet različnih voznikov. Pa še skrajšan je bil letošnji razpored tekem, ki je štel le 14 dirk, vse so bile v praznih dirkališčih brez gledalcev. Razplet je nedvomno krojila uvodna poškodba zvezdnika, Španca Marca Marqueza, ki je zmagal šest svetovnih prvenstev v zadnjih sedmih letih, po operaciji pa se ni več uspel pognati. Nase je dolgo časa opozarjal Francoz Fabio Quartararo, ki pa je v zadnjem mesecu pogorel. Od Italijanov se je lepo uveljavil Franco Morbidelli, ki je zasedel končno drugo mesto (158 točk), po eno dirko pa sta osvojila tudi Andrea Dovizioso, na koncu četrti na lestvici, in Danilo Petrucci. V ozadju pa je dirkal zimzeleni Valentino Rossi, ki je bil tudi celih 25 dni pozitiven na virus, a se še ne namerava upokojiti. Italijanskemu gibanju daje upanja tudi naslov v razredu Moto2 mladega Enee Bastianinija. Sezona formule ena se bo končala 13. decembra v Abu Dabiju, dirkali pa bodo še tudi ta vikend v Bahrajnu, kjer so že dva tedna. Od julija je na programu 17 dirk, tudi tu vse brez občinstva. Osrednji in edini protagonist prvenstva je bil Britanec Lewis Hamilton, ki se je že tri dirke pred koncem veselil sedmega naslova svetovnega prvaka, četrtega zaporednega in šestega v zadnjih sedmih letih. S sedmo lovoriko se je izenačil z legendarnim Nemcem Michaelom Schumacherjem, sploh pa 35-letnik podira rekord za rekordom. Temnopolti dirkač je letos dobesedno tekel mrtvi tek, njegov Mercedes je bil nedosegljiv za konkurenco. Osvojil je kar deset dirk, večkrat brez pravega odpora zasledovalcev. Najbližji mu je drugouvrščeni v skupnem seštevku, moštveni sotekmovalec Finec Valtteri Bottas, povsem siva pa je sezona Ferrarija, ki nima ne zmagane dirke ne voznika med prvimi tremi na lestvici. Čast delno rešuje Leclerc, povsem neopazen pa je Vettel. Med konstruktorji pa je Mercedes kajpak razred zase. HC Svetovno motociklistično prvenstvo in sezona formule ena Hamilton piše zgodovino, Mir presenetil POGOVOR Craig Alexander, angleški ekonomist, ki živi in ustvarja v Brescii “Koronska kriza nas bo morda prisilila k razpravi o etičnih vprašanjih” Craig Alexander je samostojni svetovalec s področja upravljanja, podjetniškega svetovanja in tržnih analiz, pri čemer se poslužuje pretežno kvantitativnih in statističnih metod ter ekonometričnih modelov. Pred odprtjem lastnega podjetja se je preizkusil pri mednarodnih svetovalnih družbah McKinsey in Accenture. Rojen je v mestu Swindon (Wiltshire), kjer je tudi odraščal. Diplomiral je iz ekonomije in kvantitativnih metod na Univerzi v Cambridgeu, podiplomski študij uspešno opravil na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa in se nato v Angliji še izpopolnil v arheologiji. Craig že vrsto let živi v Brescii. Craig, kakšno je zdravstveno stanje v Lombardiji? Na podlagi lestvice, ki je bila uradno objavljena na začetku jeseni, je Lombardija že dalj časa označena kot rdeča regija. Če vzamemo pod drobnogled stanje na pokrajinski ravni, ugotovimo, da so v novembru največ primerov okužb zabeležili v pokrajinah Milan in Monza. Pokrajini, ki sta bili spomladi pod največjim pritiskom zaradi sorazmerno zelo visokega števila okužb, to sta Bergamo in Brescia, imata tokrat nižje število okužb. Ali se prebivalci v lombardskih mestih držijo uvedenih predpisov? S težavo bi izrazil objektivno mnenje. Lahko pa z bralci delim svoje izkušnje in vtise, ki so vezani na dogajanje v Brescii, kjer živim. Med potjo, ki jo opravljam od doma do marketa, sem opazil, da velika večina ljudi nosi maske, skladno s predpisi. V minulih dveh tednih sem slučajno opazil le dve izjemi: skupino delavcev na nekem gradbišču, ki niso imeli ustrezne zaščitne opreme, in skupino najstnikov, ki so na igrišču ob mestnem parku brez mask na ustih metali žogo na koš. V ostalih primerih so se osebe, ki sem jih srečal na poti, držale predpisov. Najbrž se strinjate, da obstajajo med prvim in drugim valom koronske krize nekatere pomembne razlike že na sami zdravstveni ravni … Poraja se mi vtis, da se mlade osebe niso utegnile izogniti okužbam z virusom covid-19 med jesenskim valom. Moj sklep temelji sicer na medijskih poročilih in proučevanju sekundarnih virov, ne pa na kaki analizi primarnih statističnih vzorcev. Lažje ocenim spremembe, ki so se pripetile v angleškem mestu, iz katerega izhajam, to je Swindon. Pod drobnogled sem vzel njegovo zdravstveno in epidemiološko sliko od začetka pojava epidemije in jo analiziral na podlagi podatkov Agencije za javno zdravstvo, ki deluje pod okriljem ministrstva za zdravstvo in britanske zdravstvene službe “NHS”. Ugotovil sem, da je bilo v drugem valu okužb znatno manj hospitaliziranih covid bolnikov v primerjavi s številom registriranih hospitalizacij med prvim valom. Razlika najverjetneje izhaja iz različnih starostnih skupin, ki so bile podvržene okužbam v spomladanskem obdobju v primerjavi s tem, kar se dogaja v tej jesenski fazi zdravstvene krize. Kar zadeva Swindon, v tem novem jesenskem valu so okužbam podvržene pretežno mlade osebe, ki pa so očitno mnogo bolj odporne, zato jih večina ne potrebuje hospitalizacije. Verjamem, da se podobno dogaja tudi v drugih mestih. Kako ocenjujete komunikacijsko strategijo Italije v primerjavi s strategijo Združenega kraljestva? Ko govorimo o Združenem kraljestvu, govorimo o štirih različnih politikah zajezitve epidemije. Škotska, Wales, Severna Irska in Anglija imajo namreč na tem področju izdelano vsak svojo politiko. Ni nujno, da so te med sabo docela usklajene. Ko je na primer Wales že prekinil ostre omejevalne ukrepe “popolnega zaprtja”, je Anglija šele odredila svoje ... Podobno kot v Italiji in drugod po Evropi so tudi britanski politiki postopoma uvedli vse ostrejše in zato tudi nepriljubljene ukrepe. Pri uvajanju omejevalnih ukrepov in pri strategiji ozaveščanja državljanov deluje Anglija počasneje kot Italija. Tako je bilo spomladi in je tudi zdaj. Vlada premierja Borisa Johnsona je že spomladi prezrla dragocena opozorila in nauke iz ostalih evropskih držav. V zadnjih mesecih pa takega vtisa ni popravila. Če se povrneva k Italiji, kakšen je bil odziv gospodarskih subjektov in malih podjetnikov na spomladansko zaprtje? Kakšen je pa njihov odziv v tem jesenskem obdobju? V primerjavi s spomladansko krizo, ko je zastal dober del gospodarstva, zdaj številna mala podjetja še vedno obratujejo. Trgovine ostajajo odprte. Odlok omenja možnost obratovanja le nujnih trgovin in ponudnikov nujnih storitev v t. i. rdečih regijah, kar pa se da v tej fazi opredeliti z določeno mero prožnosti. Stanje je bilo spomladi precej drugačno. V spomladanskih mesecih so obratovali izključno supermarketi, lekarne in prodajalne časopisov. Zdaj opažam v tem smislu znatno večjo prostost. Ko sem šel pred dnevi peš na pot do najbližjega supermarketa, sem ugotovil, da so odprti nekateri uradi in trgovine: na primer trgovina z rezervnimi avtomobilskimi deli, ključavničar, agencija za finančno posredništvo, in še bi lahko našteval. Sam bi težko ocenil, ali gre za storitve, ki so res nujne glede na sedanje krizno stanje. Preidiva na makroekonomsko raven: kako bi ocenili gospodarske učinke koronske krize? Za začetek je padec BDP- ja seveda neizbežen in, glede na situacijo, povsem normalen. Kriza je hkrati razlog za nižjo stopnjo zaposlenih med delovno aktivnim prebivalstvom. Kako bo družba odreagirala oz. katere bodo posledice na ravni politične stabilnosti posameznih držav, je za zdaj težko napovedati. Nedvomno bo izhod iz krize vse prej kot enostaven. To ugotavljam na podlagi protestov in demonstracij zoper ukrepe, ki so bili meseca novembra vsepovsod po italijanskih mestih in drugje. V nekaterih panogah bodo ekonomski operaterji prisiljeni, da posodobijo ponudbo in svoj odnos do strank. Tak je primer turistične industrije. Poleg Italije so na tem mestu najbolj izpostavljene Grčija, Španija in, v nekoliko manjšem deležu, Francija. To so države, ki so z ekonomskega vidika zelo odvisne od turizma, saj ravno v okviru turistične ponudbe že od nekdaj črpajo pomembna finančna sredstva. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da so zahodna gospodarstva v veliki meri odvisna od ekonomskega modela, ki sloni na potrošnji. Podatki kažejo na to, da se je potrošnja v zadnjih mesecih zmanjšala, hkrati pa je opazna porast nakupovanja po spletnih trgovinah, kar deluje kot protiutež le-tej. Morda bo ravno sedanja situacija spodbudila večji delež nakupov po spletu, in to predvsem v državah, kot je Italija. Opažam tudi nekatere pozitivne plati koronske krize, kot so spremembe na področju organizacije in trga dela, kjer bo v številnih primerih prišlo do pomembnega prehoda z dela v podjetjih oz. pisarnah k delu na domu. Za uradnike in pisarniške uslužbence ni vedno nujno, da so vseskozi petkrat tedensko v pisarnah. Del svojih opravil lahko namreč izvajajo tudi na domu. Analize učinkovitosti strokovnih delavcev in profesionalnih uradnikov so za zdaj pokazale, da po kakovosti njihovo delo na domu ne zaostaja za istim delom, ki so ga do pred kakim mesecem opravljali za pisarniško mizo v službi. Zdi se mi, da ohranjate optimizem glede morebitnega pozitivnega razpleta krize, drži? Koronska kriza nas bo morda enkrat za vselej prisilila k temu, da se lotimo temeljite razprave o etičnih vprašanjih, ki so vezana na sodobni tržni gospodarski sistem, začenši z razmišljanjem o okoljski vzdržnosti istega sistema. Verjamem, da bo kot posledica koronske krize sorazmerno nižja potrošnja konec koncev koristna celotni družbi in našemu planetu nasploh. Potrebno je premisliti delovanje gospodarstva in preprečiti prekomerne ekscese v potrošnji, pa čeprav mi za zdaj ni jasno, ali sploh obstaja kaka politična volja, da bi se v kratkem suvereno lotili tako ambicioznega vprašanja. Hvala za pogovor, pa srečno in zdravo! Mitja Stefancic