M \' :• ' ' '■'■ ■ ' '/^s' O Pravoverni Preložil Anton Chraska. Samozaložba. Tiskala Ig. pl. Kleinmajr & Ped. Bamberg. 358886 S3?Goo «Ni res, ti si začel», odgovarjal je drugi. -Obadva sta kriva», rekla je mala deklica, «jaz sem to videla.» «No, moja mala prijateljica*, rekel ji je župnik, «poslušaj, kar bom dalje rekel: Kristus je umrl za naše grehe; torej ni obsojenja za te, kateri so v Kristusu Jezusu; veruj v Go¬ spoda Jezusa Kristusa in zveličal se boš. - Kaj pa pomenijo te besede, dete moje?* «To pomeni*, odgovorila je ona, «da nam hoče Bog odpustiti naše grehe, ako ljubimo Gospoda Jezusa.* «In ti*, rekel je župnik k četrtemu otroku, »■povej mi, kaj pomeni: Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, prosi naj je od Boga, kateri vsem daje obilo. Molite neprestano. — Kaj pa to pomeni?* «To pomeni, da moramo Boga prositi modrosti.* « Dobro, ljuba deca, ne pretepajte se dalje; ljubite Gospoda Jezusa, ki je umrl, da bi vam pridobil odpuščanje grehov; prosite Boga, da 15 boste prav modri in pridni: in potem pridete v nebeški raj. » Otroci so odskakali veselo proč. »No, menim, da so ti otroci prav dobro razumeli moje besede?* vprašal je župnik škofa. »Saj ni bilo nič posebnega, vse je bilo preprosto*, odgovoril je škof. «Je res, a sv. pismo govori ravno s takimi preprostimi besedami. Ako so jih ti otroci razumeli, sem prepričan, da jih bodo njihovi stariši tudi.* »Kaj pa da, take besede; niso pa vsi odstavki v svetem pismu tako jasni kakor ti, ki ste jih navedli.* »To rad priznavam, toda če bi tudi pre¬ prosti vernik nič drugega v celem sv. pismu ne razumel kot te štiri odstavke, ali bi ne bilo truda vredno, da bi ga bral? Vrh tega pa nam izkušnja kaže, da se tudi najpre¬ prostejši čitatelj, ki je bil nekaj časa bral sv. pismo z molitvijo, po jasnih stavkih nauči razumeti tudi manj jasne stavke. Ako je v pismu prijatelja nekoliko besed zbrisanih, ne vržemo zato celega pisma proč. Beremo je drugikrat in tretjikrat, in slednjič se nam po prejšnjih in sledečih besedah razjasni smisel tega, kar se ne da brati.* Nekoliko zmoten po tem jasnem razlogu, zavrnil je škof: «Ali ni na vsak način bolje, izogniti se tem težavnostim ter predložiti biblijo cerkvenim zborom v razlaganje, katerih 16 razsodbe ravna sveti Duh, kakor je bil Jezus Kristus obljubil?» «Ali», odgovoril je župnik, «zakaj bi pa sveti Duh, ravnajoč razsodbe cerkvenih zborov, ne ravnal tudi mislij preprostega, vernika, ki ponižno moli svetega Duha? Kajti te obljube Kristus ni dal le cerkvenim zborom, ampak vsem, ki so poklicani v nebeško kraljestvo.* «Pomislite vendar, če sme vsakdo biblijo brati in razlagati, potem imamo toliko ver, kolikor čitateljev. Nasproti, če predložimo sv. pismo v razlaganje cerkvenim zborom, potem imamo vsi jednako vero.» «Ne mislim, da bi se doseglo po branji sklepov cerkvenih, zborov več jednakosti v veri, nego po branji svetega pisma. Ali je latin¬ ščina tridentinskega zbora bolj razumljiva, nego latinščina vulgate?** • če bi tudi ne bila, — saj je duhovnik za to, da preprostim vernikom razlaga sklepe cerkvenih zborov.* «Ali je verniku lažje razumeti franco¬ ščino svojega župnika, nego francoščino sve¬ tega pisma? Bodi si temu kakorkoli, meni je tekst ljubši nego razlaganje. Sveto pismo samo je mnogo višje cene nego vsa razlaganja skupaj. In če hočemo razlaganje postaviti na mesto svetega pisma, je to toliko, kakor da * Vulgata je latinski prevod sv. pisma, jedrno veljaven v rimsko-katoliškej cerkvi. 17 bi rekli: ljudje imajo boljšo sposobnost raz¬ umljivo govoriti nego Bog sam.» «Zdaj pa povejte s kratka«, odvrnil je škof, «kaj hočete iz vsega sklepati?« "Moj sklep je: ker je sveto pismo beseda božja, jo je vsak človek dolžan imeti za pra¬ vilo svoje vere in življenja ter nikdo nima pravice, da bi mu katero drugo pravilo vrival. Sicer naj prosti vernik posluša svojega žup¬ nika, a le toliko, kolikor se ujema s svetim pismom. Potem je njegova vera jasna in čim jasnejša je, tem trdnejša je tudi. Potem more človek resnično reči, da posluša Boga in ne ljudij, ker črpa iz knjige, katero so vse verske druščine, in katoliška cerkev najprej, kot vir kristijanstva, kot besedo božjo pripoznali. Ali ni potočna voda najčistejša pri viru? Ali se voda ne skali čim dalje teče tem bolj z blatom in nečistoto? Prav tako je kristijanstvo v svojem viru, pri ustih božjih, čisto in nepo¬ pačeno. Čim dalje se med ljudmi od ust do ust prenaša, tem bolj je v nevarnosti, da se pokvdri. Vedimo torej svoj narod k viru! Dajmo mu sveto pismo v roke! Tedaj spozna, da nobeni obredi ne premorejo grešnika rešiti iz pogube ter večno zveličati, ampak j edino kri Jezusa Kristusa in obnova srca po svetem Duhu.» Župnik je govoril goreče, tako da je škof spoznal, da se mu ne posreči pregovoriti ga. Porabil je torej drugo orožje. Dal mu je 18 na znanje, če goji take krive misli, ne bo v službi povišan, ampak da more biti celo iz¬ občen iz cerkve na ukaz papežev itd. Župnik je opetovano odgovarjal: «Pokažite mi iz svetega pisma, da sem kriv; potem se bom podvrgel. > Preganjanja, ki so se začela v tej dobi proti njemu, prenašal je potrpežljivo ter bil pripravljen prebiti mirno tudi težje boje. Za nekoliko mesecev po tem razgovoru je škof nevarno obolel. Bolezen se ga je lotila huje vsak dan. Cim gotoveje je videl, da se smrt bliža, tem večja je bila njegova negotovost in strah glede na zveličanje duše. Trudil se je, da bi dosegel mir, pa zastonj. Če se je tudi zanašal na to, da je malo ljudij, ki bi toliko pokorila delali kakor on - vedno mu je vest očitala njegove grehe. Tedaj je mislil, morebiti še ni dovolj pokore, da bi poravnal svoje grehe pred Onim, «katerega oči so čiste, tako da ne more gledati zlega*. V takem ne- pokoji se je spominjal obiska župnikovega in notranjega miru, ki ga je bil na njem zapazil. Prišlo mu je na misel, da je ta mir sad novih verskih mislij ter da utegne biti v tem vendar nekaj dobrega in pravega. Ljudje imenitnega stanu se navadno brigajo preveč za svet; ko pa je smrt blizu, izgine vsak tak ozir. Tako je tudi škof poslal po svojega bratranca, češ, da bi se rad ž njim nekaj važnega pogovoril. Župnik je hitel k umirajočemu. »Dobro došliD del je škof, ko župnik stopi v izbo; 19 « sedite! Pustite naju sama nekaj časa», velel je svojim služabnikom in drugim pričujočim. Ko so se vsi odstranili, zaklene župnik duri, sede k postelji svojega strica, ki mu zdaj raz¬ krije svoje obteženo srce. »Ljubi prijatelj,* dejal je škof, «ne smem tratiti časa, zatorej preidem k stvari sami. Moje življenje Vam je znano, tudi kako vestno sem izpolnjeval dolžnosti svoje vere. Vkljub temu moram Vam priznati, da se tresem pri misli, da bom kmalu stopil pred sodni prestol božji. Sprejel sem še jedenkrat sv. zakramente, pa vse zastonj. Neki notranji glas, močnejši od mene, mi pravi, da tam ne obstojim. Tudi čutim, da nimam zdaj v zadnjih trenotkili svojega življenja duševnega miru, ki brez strahu, da, celo z radostjo gleda smrti na¬ sproti. Pri Vas, dragi brat, sem zapazil ta slasten mir. Ko sem Vas preganjal zavoljo Vašega učenja, dokazali ste tako radost, da sem se moral čuditi temu. Ah, prosim Vas, povejte mi, kako ste dobili ta mir?» »Od srca rad Vam to storim*, odgovoril je župnik. »Prebil sem tudi jaz tak duševni stan, v kakeršnem ste Vi zdaj. Pregledajoč svoje življenje, nahajal . sem vsak dan nove pregreške. Čim bolj sem se trudil, da bi živel sveto, tem večje breme grehov čutil sem na svoji vesti. Ko sem neko — po misli sveta — dobro delo zvršil, našel sem, da je pred očmi božjimi bilo hudo, zato ker ni bilo prosto 20 samoljubja in napuha. Zapazil sem ravno tedaj, ko sem imel neki dober sklep, da me je k temu spodbadal sebičen nagib, tako, da je bil že vir tega sklepa pokvarjen. Slednjič sem dospel tako daleč, da sem samega sebe sovražil. Moje celo življenje se mi je gnusilo. In nekateri izreki svetega pisma so še po^ množili mojo bridkost; tako na primer: ,Plača za greli je smrt. 1 — .Preklet vsak, kdor ne izpolnjuje vsega, kar je pisano v knjigi po¬ stave, da naj stori. 1 — ,Kajti kdor bi iz¬ polnjeval celo postavo, pregrešil pa se zoper jedno zapoved, postal je vseli dolžan. 1 Ves obupan padel sem nekega dne na kolena, trkal na prsi ter klical: ,Bog, bodi milostljiv meni grešniku! Prevelik grešnik sem; kaj naj storim, da se zveličam? 1 * »Vstanem, odprem biblijo, zagledam se vanjo in najdem ravno te besede, ki sem jili pred trenotkom izgovoril: «Kaj naj storim, da se zveličam?* (Ap. dej. 16, 30. 31.) Osupel nad tem slučajem, podvizam se brati sledeče besede, katere so obsegale natančen odgovor na moje vprašanje: , Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa, in zveličal se boš . 1 Veruj, — in zveličal se boš! ponavljal sem sam za-se. Kako pa to? Je li dovolj, da le verujem? Misleč, da nisem tega dobro razumel, bral sem te besede še jedenkrat; a našel sem zopet in zopet, da tu stoji: ,Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in zveličal se boš. 1 Da bi 21 dobil popolnega prepričanja, iskal sem drugih stavkov svetega pisma, ki ravno o tistem pred¬ metu govore. Našel sem jih mnogo, a njih misel je bila povsod: ,Veruj v Jezusa Kri¬ stusa in dobiš odpuščanje grehov in večno življenje. 1 <-Toda vendar moram priznati, da sem razumel to vero v s početka le po glavi, ne iz celega srca. Sele ko sem nekoč bral be¬ sede: ,Z milostjo ste rešeni!' tu je zasijal jasen žarek v globočino mojega srca. Milost! — zdaj pa razumem ! vzkliknil sem. Bil sem obsojen do pekla, kakor morilec na krvavi oder, a v trenotku, ko sem imel ob glavo priti, došlo je od kralja pomiloščenje. Da, zdaj razumem. Bil sem dolžan svojemu Go¬ spodu neizmeren dolg, pa moj Bog mi je od¬ pustil vse! Milost! o kaka sladka beseda to! Da, zdaj jo že razumem. Ta beseda ima v sebi moč, da izžene iz mojega srca slehern strah. Zdaj pa naj živim, naj umrem — vse jedno, saj sem spasen! O, kako ljubezen mi je skakal moj Bog! Zato hočem biti mu hva¬ ležen, kakor On to od mene zahteva. Zdaj bom rad in veselo izpolnjeval Njegovo voljo.» »Milost! ta beseda je razvnela celo mojo dušo ter razširjala v nji vedno rastoč mir in pokoj. Tedaj sem izkusil resničnost obljube Zveličarjeve: ,Mir vam zapuščam, mir svoj vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor svet daje. Ne bodi vam srce plašno in boječe!‘ Od 22 te dobe ne poznam nič lepšega in dražjega nego hrepenenje, da bi zvrševal voljo svojega Boga. Sicer sem še često padel v greh, toda zopet sem vstal, odpuščanja prosil in milosti, da bi prihodnjič bil stanovitnejši in trdnejši. Prav tako je od te dobe moja živa želja, da oznanjujem veselo poročilo o milosti božji svojim bratom. Ako vidim, da padejo moje besede v odprto srce ter da je zopet jedna duša oteta peklu, obhaja me slastno, neiz¬ rečeno veselje.» ■Ali, moj dragi brat*, seže mu škof v besedo z mehkim glasom, «kdo Vam je porok za to, da je gotovost zveličanja, na katero se zanašate, od samega nebeškega Očeta po¬ trjena resnica, in da to ni sad Vaše do¬ mišljije?* •Za ono gotovost mi je porok pričevanje svetega Duha, o katerem apostol Pavel pravi: ,Sam ta Duh spričuje našemu duhu, da smo otroci božji. 1 Rimlj. 8, 16. Svet mi sicer more odgovarjati, da je to sad moje domišljavosti. Jaz pa se nič ne brigam za to, kar svet misli in govori. Dovolj mi je, da čutim, da ni res, kar svet govori. Povem vsakemu: Prosi Boga za svetega Duha, da bi te razsvetlil in potem spoznaš, kako dosežeš zveličanje in novo živ¬ ljenje. Kdor se ravna po mojem svetu, spozna kmalu resnico mojih besed! — Bogu bodi vsa čast in hvala za to! če mi pa kdo ne veruje in se mi posmehuje, naj bo! saj goto- vosti zveličanja mi nikdo ne vzame. Molim za nevernike ter nikoli ne obupam nad ni¬ komur. Bog more spreobrniti nevernika tudi 7 zadnji uri. Da, moj dragi stric! ne smete iskati zveličanja v samem sebi. Vaša dobra dela so vendar le nepopolna 'ter Vam nikoli ne morejo dati zanesljive gotovosti. Vam je treba svetega, mogočnega in milostivega Od¬ rešenika. Vam je treba Zveličarja Jezusa Kri¬ stusa, sina božjega, ki se je učlovečil, trpel in umrl za Vas. Sele ko imate Njega za pri¬ jatelja in pomočnika, potem se Vam ni treba ničesar bati. Ako imate Jezusa za priproš- njika pri Očetu, imate tudi poroštva in goto¬ vosti dovolj, da ne boste obsojeni.* V sledečih dneh govorila sta ta dva pri¬ jatelja še dalje o tem predmetu. Telesne moči so škofu bolj in bolj pešale, pa njegova duša se jo bolj in bolj polnila z močjo iz nebes. Malo je govoril, tem reč je poslušal. Na željo škofa bral je župnik nekatera dela novega testamenta, posebno liste k Rimljanom in h Galatom. Neko nedeljo večer klečal je župnik pri postelji bolnikovi ter končal svojo molitev s temi besedami: »Moj Bog, mi se ne za¬ našamo sami na-se, niti na svoja dobra dela, ampak jediuo na Kristusa Jezusa, ki nas more zveličati.* Tu je povzdignil škof oči kvišku in zaklical: «Amen, Gospod, Amen!» — in tako je zaspal. 24 «Resnično, resnično ti pravim: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva božjega. — Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar je rojeno iz Duha, je Duh. — Kakor je Mojzes povišal kačo v 2> u ščavi, tako mora povišan biti sin človekov, da kdor koli veruje vanj, ne pogine, nego da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega sina na svet, da bi svet sodil, ampak da se svet zveliča po njem. Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega sina božjega.* Jezusov pogovor z Nikodemom. Ev. Jan. 3, 3 — 18. «V Kristusu Jezusu nima kaj veljave niti obreza, niti ne neobreza, ampak novo stvar¬ jenje in vera po ljubezni delajoča.* Ap. Pavel Galatom 6, 15; 5, 6. «Kakor je telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.* Sv. Jakob 2, 26. Sami sebe izkušajte, ali ste v veri, sami sebe ogledujte!* II. Korind. 13, 5. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 358886 Gena o kr. ^ Dobiva se pri .n.tonu Cliraska v Ljubljani.