UST
Posamezna številka 700 lir
NAROČNINA Letna 30.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 35.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE
‘ZHAJA vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34100 Trst, Ulica Valdirivo 35, telefon 60824. Pošt. pred. (ca->eJla postale) Trst 431. PoStni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K
ŠT. 1687
Spoštujmo človeka za vsako ceno
.. Teološka fakulteta v Ljubljani, s svojim oddelkom v Mariboru, je v tednu po Veliki noči priredila za slovenske pastoralne delavce in njihove sodelavce tečaj, na Katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili temeljne človekove pravice.
ravna, teološka, oznanjevalna, antropologa in podobna spoznanja o človekovih Pravicah so pojasnjevali izvedenci za raz-!cna področja znanosti in oznanjevalne Prakse: Vera Lamut, Anton Stres, Danilo jurk, Drago Ocvirk, Stanko Ojnik, Janez uhant, Janez Pogačnik in Alojz Snoj. Predavanj so se udeleževali tudi slovenski škofje Tečaj je odprl in vodil dekan fakultete prof. dr. Rafko Valenčič.
Človekove pravice so večstoletni sad ®yropske civilizacije, ki ga je v številnih bistvenih prvinah oblikovalo prav krščanstvo; to pa pri pripadnikih drugih civili-2acij danes vzbuja pomisleke, ki univerzalnosti človekovih pravic ne morejo ovreči, postale so danes bistveni sestavni del krščanskega družbenega nauka, saj so izrazito krščanska duhovna dediščina, uteme-Jena v Svetem pismu, nauku Cerkve; kristjan pri svojem družbenem in političnem Ravnanju upošteva neogibno te pravice, Krati pa posnema »Očeta, ki je v nebesih« .— v njegovem odpuščanju in usmi-Jenju. Narava Cerkve je v služenju človeku, od Boga ustvarjenem in v Kristusu o-rešenem. Varstva človekovih in kristjanovih pravic ne gre zoperstavljati legitim-ni cerkveni oblasti, temveč ga razumemo v smislu preprečevanja zlorabe pri izvrše-y.anju te oblasti. Cerkev, ustanova s svojci zakonitostmi, se mora nenehno sooča-1 sama s seboj, ali je njeno služenje človeku ustrezno blagovesti, ali se njeni križani včlanjujejo v družbeno angažirana gibanja, se zavzemajo za spoštovanje pra-Vlc vsakega človeka.
Ali Cerkev kot ustanova uresničuje človekove pravice, to je preizkusni kamen njenega evangeljskega nauka; današnja sprejema duha prvotnega krščanstva in ^emokratičnega pojmovanja Cerkve, pri
erri pa se porajajo tudi pereča vprašanja.
Poglavitno vsebino danes priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je v Jetu 1948 določila generalna skupščina Združenih narodov; natančneje je določena v več kot 60 mednarodnopravnih aktih, v svoje notranjepravne ureditve jih je sprejela velika večina držav. Zal v svoji
dalje na 2. strani ■
TRST, ČETRTEK 13. APRILA 1989
V središču pozornosti deželnega sveta Furlanije - Julijske krajine je v torek, 11. t.m., bila predvsem problematika slovenske narodne manjšine v Italiji. Predsednik deželne vlade Biasutti je odgovoril na številne interpelacije in vprašanja, ki so jih bili vložili svetovalci Brezigar, Budin, Bratina, Poli, Padovan ter nekateri svetovalci misovske stranke in Liste za Trst. Omenjeni svetovalci so s svojega zornega kota obravnavali predvsem vprašanje rabe slovenskega jezika in problem zaščite slovenske narodne manjšine. Lista za Trst in mi-sovska stranka se protivita izdajanju dvojezičnih osebnih izkaznic v okoliških občinah na Tržaškem ter vlaganju slovenskih prošenj na razne državne urade. Takšne prošnje bi ti uradi morali po njihovem zavračati. Svetovalec Brezigar je v posebni interpelaciji omenil resolucijo evropskega sveta o manjšinskih jezikih v Evropi, medtem ko komunist Poli in drugi so obravnavali možnosti nadaljnjega izboljšanja gospodarskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo, zlasti v zvezi z zakonom za razvoj obmejnega območja, ki pa ga še ni odobrila senatna zbornica.
Predsednik deželne vlade Biasutti je najprej poudaril, da je zahteva slovenske manjšine po zaščiti upravičena, objektivna in aktualna. Opozoril je hkrati, da dežela
Število žrtev nedeljskega nastopa sovjetske vojske proti manifestantom v gruzinskem glavnem mestu Tbilisu je po u-radnih podatkih naraslo na 18. Doslej znanim žrtvam so dodali 23-letno nosečo ženo,
! ki so jo vojaki pretepli, in 50-letno žensko, ki se je zadušila zaradi solzilnega plina. Uradno število ranjencev je 75. Gruzinski viri pa govorijo o večjem številu žrtev — do 50 — in o več sto ranjenih. V Tbilisu so uvedli policijsko uro od 23. ure do šestih zjutraj. Prvi dan se je prebivalstvo držalo te omejitve, tako da so se razšli demonstranti, ki so v bistvu demonstrirali štiri dni, in sicer proti zahtevi manjšine Ab-hazov po samostojnosti in za avtonomijo oziroma za neodvisnost Gruzije. V pone-
LET. XXXIX.
nima v tem pogledu pristojnosti, ker je za ureditev manjšinskih problemov pristojen državni parlament. Naglasil pa je, kako je večkrat od sposobnosti pravnega tolmačenja in od politične občutljivosti odvisno, ali se najdejo primerne oblike za ureditev spornih zadev. Glede vprašanja dvojezičnega napisa na praporu doberdobske občine je predsednik Biasutti dejal, da gre za vprašanje, ki sodi v izključno pristojnost predsedstva osrednje rimske vlade. Predsednik je ponovno poudaril, da je za področje manjšinske zaščite in odnosov med manjšino in večino potrebna zlasti pravna jasnost, iz česar spet izhaja nujnost, da se manjšina zakonsko zaščiti. Ta zaščita pa mora po mnenju predsednika deželne vlade biti uravnovešena in brez privilegijev za manjšino.
Biasutti je zatem omenil vprašanje zaščite italijanske narodne skupnosti v Istri in na Reki, pri čemer je dejal, da je dežela že nudila pomoč Tržaški ljudski univerzi, ki skrbi za razne pobude v korist Italijanov v Istri in na Reki. Omenil je tudi možnosti, ki jih nudi sporazum Goria - Miku-lic, pri čemer je opozoril na nekatere pobude v korist založniške hiše italijanske skupnosti na Reki EDIT in na ustanovitev takoimenovanega »Business Inovation Cen-
dalje na 3. strani ■
deljek, 10. t. m., je v Tbilisu bilo veliko žalovanje. Vodja domače pravoslavne Cerkve je obsodil nasilnost vojaškega nastopa. Sam je v soboto zvečer zaman prepričeval mlade, ki so gladovno stavkali pred vladno palačo, naj opustijo protest. Tujim časnikarjem in dopisnikom tujih tiskovnih agencij so v ponedeljek prepovedali vstop v Tbilis. Tam je bila tudi precej obsežna protestna stavka. Ohromljene so bile tovarne, trgovine, a tudi prevozi.
Notranje ministrstvo je v Moskvi izjavilo, da vojaški oddelki, ki so v nedeljo v prvih jutranjih urah razgnali manifestan-te pred vladno palačo v Tbilisu, niso uporabili orožja, vendar da so se jim uprli
dalje na 2. strani ■
Za Gorbačova se odpira tretja narodnostna fronta
Predsednik Biasutti v deželnem svetu
»Zahteva po zaščiti Slovencev je upravičena, stvarna in aktualna«
Vprašanje Kosova še v središču pozornosti
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 16. aprila, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.20 Koledarček; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.15 Mladinski oder: »Miki« (Pavle Zidar - Marjana Prepeluh); 11.00 Nediški zvon; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.C0 Poročila in deželna kronika; 14.10 Matija Čop: »Pisma slovenskega izobraženca«; 14.50 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PONEDELJEK, 17. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Mal’ položi dar domu na oltar«; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Delovni profili; 12.40 Primorja poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik;
13.20 Glasba po željah; 13.30 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Goriški razgledi; 15.00 Homer: »Odiseja.« Epska pesnitev; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana vodi Anton Nanut;
19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ TOREK, 18. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Poezija pred opero; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Ko študent na rajžo gre; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik;
13.20 Glasba po željah; 13.30 Od Milj do Devina;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Dedek, izmisli si pravljico«; 14.30 Iz Benečije; 15.00 Homer: »Odiseja«. Epska pesnitev; 17.00 Poročila in kultur- , na kronika; 18.00 Janez Povše: »Gost v studiu«; |
19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SREDA, 19. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Moja šola radiestezije in bioterapije; 12.40 Primorska poje;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 13.30 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 Homer: »Odiseja.« Epska pesnitev; 15.15 Neopravičena ura; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Kratke, izmišljene in druge zgodbe Bojana Štiha; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ ČETRTEK, 20. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Trst, mesto znanosti; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Glasbeni portret Urbana Kodra; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 Homer: »Odiseja.« Epska pesnitev; 15.15 Domača delavnica; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 »In exilium« — dekan Viktor Kos piše župnijsko kroniko; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PETEK, 21. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Iz zaprašene delavnice (Zorko Pelikan);
10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Razvoj slovenskega povojnega pesništva; 12.40 Primorska poje;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 13.30 Od Milj do Devina; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.1 C Halo, kdo tam?; 15.00 Homer: »Odiseja.« Epska pesnitev; 15.15 Pogovori z Jožijem; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Slovenski solisti na plošči; 18.00 Kulturni dogodki;
19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SOBOTA, 22. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Poti, zanimivosti in lepote naše dežele; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Bom naredu stazice«; 15.00 Sobotni razmislek; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Pianistka Tamara Ražem; 18.00 »Zamislil sem si stvar za gledališče ali potovanje skozi čas«;
19.00 Večerni radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151
Na Kosovu so pred dnevi nekoliko omilili policijsko uro. Zdaj se začenja ob 22.30, in ne več ob 20. uri, konec prepovedi premikanja na prostem pa je še naprej ob 5. uri zjutraj. Oblasti so izjavile, da so se za to odločile, da bi laže opravljale naloge v zvezi s proizvodnjo in prometom, pa tudi z obnovitvijo pouka na šolah in na univerzi, do česar je prišlo te dni. Dejansko pa je gotovo vplivalo dejstvo, da muslimanska večina ni mogla opravljati večernih molitev v pravkar začetem postnem mescu ramadana, saj ni smela v džamije in je o-brede opravljala po domovih.
Sodne oblasti so sprejele zahtevo preiskovalcev in še za en mesec podaljšale pripor bivšega kosovskega partijskega voditelja Vllasija, ki je v zaporu zaradi zadnjih albanskih manifestacij proti novi srbski ustavi.
Kot so poročale Večernje novosti, je v Prizrenu skočil skozi okno in se ubil Albanec, ki so ga varnostni organi zasliševali v zvezi z manifestacijami na Kosovu.
O slovenskih rezervistih, ki so jih vpoklicali na nekakšne »vojaške vaje« na Kosovo, se je zvedelo le to, da so jih razdelili v razne, ločene enote.
Albanski izseljenci s Kosova so pred dnevi manifestirali za rojake v Jugoslaviji tako v Ženevi kot v Zahodnem Berlinu. Do večjega srečanja bi bilo moralo priti
■ nadaljevanje s 1. strani
skrajneži s kamenjem in železnimi drogovi. Zaradi spopada naj bi nastal nepopisen preplah s silovitim prerivanjem in begom na vse strani, kar naj bi povzročilo smrtne žrtve. Gruzinski aktivisti, kolikor jih niso aretirali, pa o dogodkih poročajo vse drugače. Po njihovih besedah so posebni vojaški oddelki iznenada napadli manife-stante, ki so mirno sedeli pred vladno palačo, in jih začeli divje pretepati. Nekaj gruzinskih policistov se je postavilo v bran demonstrantov, zato so jih ravno tako obdelali.
Prezidij vrhovnega sovjeta je v Moskvi že v soboto, 8. t.m., sprejel nov odlok proti demonstracijam in oporečništvu. Besedilo je tako splošno, da je uporabno proti vsakemu nasprotniku. Zaostrili so kazni
■ nadaljevanje s 1. strani
praksi države niso vselej dosledne, zato večina držav sprejema od človekovih pravic tisto, kar je združljivo z ideologijo ali politiko, ki v državi prevladuje. Z ustavo SFRJ so zajamčene osebna človekova svoboda, enakost pred zakonom, svoboda vesti, svoboda govora, svoboda tiska, združevanja, zborovanja, javnega zbiranja, volilna pravica ... z novostjo uvajanj novih pravic (samoupravljanje), ne jamči pa ustrezne zasebne lastnine kot nedotakljive pravice, temveč družbeno lastnino proizvajalnih sredstev; svoboščine, pravice in dolž-
te dni tudi v Bruslju, kamor je bil namenjen na praznovanje svoje 50-letnice albanski kralj v zdomstvu Leka Prvi, vendar mu belgijske oblasti — menda na pritisk iz tujine — niso pravočasno izdale vizuma.
Albanski zunanji minister Malile je v Tirani poklical na razgovor jugoslovanskega veleposlanika in zavrnil obtožbe o vmešavanju v jugoslovanske notranje zadeve. Izjavil pa je, da jugoslovanska politika ne upošteva naukov zgodovine in sedanje stvarnosti.
—o—
EVTANAZIJA NA DUNAJU
Novica o množičnih primerih evtanazije v neki dunajski bolnišnici še vedno močno odmeva v vseh avstrijskih krogih in po svetu. Štiri bolničarke omenjene bolnišnice so z močnimi injekcijami insulina in drugih zdravil povzročile smrt več kot 40 pacientov. Do zdaj so aretirali 4 bolničarke, vendar preiskovalci ne izključujejo vpletenosti tudi drugih ljudi, ki bi dali aferi vse drugačno razsežnost. Za smrt 20 pacientov je baje odgovorna 30-letna bolničarka Waltrud Wagner. Afera je prišla na dan, ko je skupina zdravnikov prijavila pristojnim oblastem, da je nekemu bolniku bila vbrizgana smrtna doza insulina.
proti javnemu ustnemu ali pismenemu pozivanju k zrušenju sovjetske države ali sovjetskega ustroja, proti spodbujanju narodnostnih ali rasnih nasprotstev in proti žaljenju ali omalovaževanju državnih organov in predstavnikov. Najnižja zaporna kazen znaša tri leta.
Z neredi v Gruziji se je za Gorbačova odprla tretja narodnostna fronta po neredih v Armeniji in v Azerbajdžanu, kjer je tudi svoj čas nastopila vojska, in po doslej mirnih manifestacijah v baltskih državah-
Zaradi uvedbe prispevka za zdravstvene usluge (t.i. ticket) so se vladi predsednika De Mite zamajala tla. Socialisti kritizirajo politiko predsednika vlade in hkrati očitajo Kršč. demokraciji sodelovanje s KPI v občinski upravi v Palermu.
nosti jamčijo položaj človeka v družbi na sploh.
Dovolj je otipljivih znamenj kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin —-tudi v našem času in prostoru. Toliko bolj je potrebno, da imamo pravo vedenje o vsem, kar bistveno določa človeka kot svobodno bitje, v celoti njegovega telesa in duše, srca in vesti, razuma in volje. Odziv na tečaj pa le ni bil zadovoljiv ne v Ljubljani in ne v Mariboru!
c e
(Iz tednika »Družina«, Ljubljana, 9.4.89)
Za Gorbačova se odpira tretja...
Spoštujmo človeka za vsako ceno
OLTAR IN DENAR
V nekem kraju vipavske dežele najeti delav-C1 razkopavajo vinograd. Ob razbijanju trdega laporja misli kaj rade pohitijo k tistim drugač-nim Poklicem, ki si brez žuljev služijo kruh. Med krepkimi zamahi s krampom se plete razgovor.
K°Sa obirajo ti kmečki dninarji? Tistega, ki je 2a njihovo ozko obzorje najbliže dosegljiv: krajevni dušni pastir in duhovniki nasploh. Sešte-VaJo mu prejemke od vsake podarjene kokoške ln od zaslužka pri pogrebih in porokah in maš-nih štipendij ih čez vso dolgo vrsto resničnih in neresničnih dohodkov tja do državnega prispev-a rn do osnovne plače v naturalijah pod razni-1111 imeni: bera, berunja, zbirca, berovnja, farje-Va letina, »entrada« ... »Kdor služi pri oltarju, mu ne manjka denarja ...« so modrovali.
Lastnica vinograda, že ostarela vdova, prine-, skih, bogoslužnih, upravnih, vzdrževalnih stroš-f6 n^nlico in sliši obračunsko razpravo. Med o- j kov, dovoljuje tudi državljanom, da poleg oseb-ePčilom delavci vprašajo: »Kaj pa Vaš mlajši, nih direktnih prispevkov za cerkvene potrebe Sln> ki ste ga dali študirat, da se ne bo mučil z j odločijo še osem tisočink iz glavnega davka, ki
je t.i. IRPEF, v iste cerkvene namene. Dajatve za Cerkev more davkoplačevalec odtegniti davčnemu vijaku.
V nedeljo, 23. aprila, bodo verniki po vsej Italiji seznanjeni s prižnic o novem položaju in bodo povabljeni, naj s prihodnjim letom začnejo iz lastnih žepov bolj sistematično kot doslej vzdrževati dušne patsirje, cerkovnike, organiste, bogoslužno in župniščno stavbo, škofijske urade
sti. Trenutno smo na prehodnem sistemu, s prihodnjim letom bo stekel čisto nov, definitiven statut.
V skladu z določili novega konkordata odslej naprej italijanska država ne bo dajala iz svoje blagajne nič več prispevkov za aktivne dušne pastirje (t.i. supplemento di congrua) ne za popravljanje cerkvenih poslopij ne za zidanje novih cerkva in župnišč pri ustanavljanju novih župnij; pa tudi ne bo več izvajala nobene oblasti nad cerkvenim imetjem in bo pustila Cerkvi popolno svobodo upravljanja ter se bo omejila le na običajno pobiranje davkov od cerkvenih zemljišč in župnišč in od nekaterih dohodkov. Država bo tudi pustila Cerkvi vso svobodo, da med verniki nabira sredstva za kritje pastir-
8runtom in bo imel boljši kos kruha, pojde za duhovnika, kajneda?«
Kmečka žena pa odgovori: »Karkoli naj si iz-efe za študij po maturi — za profesorja, vete-rinarja, advokata, inženirja, zdravnika ... samo 2a duhovnika ga nočem videti.«
Dninarji so presenečeni. Saj je žena vendar jdoboko verna, njen rajnki mož je bil cerkveni Jucar, družina spoštuje duhovnike.
Zena pa vztraja:
»Nobenemu poklicu, nobenemu stanu ljudje ae oponašajo dohodkov tako kot duhovniku, no-en stan ali poklic ali delavec ni tako poniževan, da bi si moral osnovno plačo pobirati od hiše 0 hiše in potem nabrano blago prodajati, kakor Je to usojeno duhovnikom.«
Ta zgodba je stara šestdeset let.
Mnenje, da »kjer so farji, tam so denarji«, •|e bilo do nedavna razširjeno po vsej srednji in Južni Evropi. Morda je danes nekoliko manj, pač Pa so močno razširjeni očitki pobiranja in nabi-^anja bogastva proti katoliški Cerkvi nasploh.
vend sti
ar je ogromno zmedenih pojmov, neumno-
in podobne stvari, če hočejo imeti pastoralno in zakramentalno postrežbo.
Zbor vseh italijanskih škofov je pripravil preudarno pismo vsem vernikom italijanske republike. Imenujejo ga Pastoralni dokument o prispevanju za potrebe Cerkve. Prepustimo besedo dušnim pastirjem, da sprejmejo še to muko razlaganja in prepričevanja. Ker pa je laicistično časopisje v zadnjih treh letih že natiskalo o tem problemu precej netočnosti in nevarnost dizin-formacije še traja, bo naš mali tisk malega ljudstva storil plemenito dobroto ne le pastirjem, ampak našim vernikom, če posveti nekaj vrstic novemu sistemu.
Ali zdaj zaradi skoposti državnega blagajnika grozijo vernikom večja bremena za vzdrževanje katoliške Cerkve v Italiji? To je odvisno od vernikov samih. Kdor je doslej podpiral Cerkev z veliko in malo začetnico, naj se potrudi prepričati k razumevanju in dajanju še one, ki so doslej stali ob strani. Če se posreči prepričati doslej mrzle, bremena ne bodo nič večja kot doslej. Trši oreh bo tam, kjer se je že več let zanemarilo pobiranje običajne bere. Marsikje so duhovniku dajali zajetne darove pri blagoslavljanju hiš kot nadomestek za nekdanje bere ali be-rimjo. Potrebno je le osvestiti one, ki so se odvadili podpiranja lastne cerkve in lastnega pastirja.
Potrebno je zaradi jasnosti poudariti dvoje: Cerkev pričakuje dohodke po dveh kanalih od istih vernikov, namreč direktne dajatve, ki jih
dalje na 4. strani ■
Augusta Praetoria v pomladnem utripu
Rimsko obzidano mesto še iz Avgusto-' daj že bohoti večbarvno pomladno cvetje, vih časov. Danes Aosta, mesto Avgustove-' zlasti rožnata drevesa.
ga slavoloka (pokritega z manj rimsko,	--------
streho) in mogočnega rimskega gledališča \ y malih nišah, ki so se stvorite v kam-ter še aktivnega rimskega mostu — vsem	nitem rimskem	obzidju sredi sicer moder-
se sicer vidijo sledovi časa. Prav tako pa	nega mestnega	predela, kar mrgoli. Kaj
tudi mesto tipičnih srednjeveških stolpov,1 se v njih skriva? Kaj se sliši? Množica ne-mesto sv. Anzelma in sv. Oursa. Slednji	mirnih golobov in grlic si je tu izbrala svo-
>	demagogije,	namernega	obrekovanja.	Boli	ima še danes čudovit arhitektonski sporne-1 j0 dnevno bazo	(verjetno tudi nočno biva-
oveka,	da je	slovensko	ljudstvo	v	Italiji padlo,	nik, v znani opatiji Saint-Ours, enem od	lišče) in glasno	gruli ter tako opozarja na
0 pod vpliv italijanske površnosti tudi v tem najlepših biserov tovrstne stavbarske u-	svojo veselo prisotnost. Skoraj bukolična
°g’edu-	motnosti z mogočnim stolpom na bifore,	podoba teh današnjih malih bitij sredi zi-
a vzdrževanje dušnih pastirjev, bogoslužnih nad katerimi lepo čujejo »montaignes val- \ du nekdanjosti____življenje samo gre
r°storov, bogoslužja samega, cerkvenih ustanov dotaines«, sedaj še precej bele in zlasti ob. skozi čas naprej ... upravo cerkvenega imetja je v različnih de- zahodu — ki je tu za uro kasnejši od na-\ ah zelo različno poskrbljeno in marsikje tudi šega — tako lepo ožarjene od barv, ki gre-ueurejeno v	je bilo doslej to področje do od rumeno-oranžnega do vijolično mo-'
^ecej zapleteno. Zdaj pa smo prišli do prelo- drega spektruma ... Okoli zgodovinske opa-a’ Pa tudi do večjega reda in večje racionalno- tije, ki že meji na polja in travnike, se se-
Zahteva po zaščiti Slovencev...
ter«
badaljevanje s 1. strani
v Kopru. Gre za konkretno gospodar-
o pobudo, od katere bi imela korist ita-banska skupnost v Istri in na Reki. Na oncu je predsednik deželne vlade Biasut-* omenil zakonski predlog za razvoj ob-oj nih območij, kar je v tesni zvezi z na-aljnjo krepitvijo gospodarskega sodelovala med Italijo in Jugoslavijo. V tej zvezi if. ^iasutti dejal, kako se zdi, da je bil v lrnu izoblikovan paket amandmajev, se Pravi sprememb že omenjenega zakonske-8a Predloga, o čemer bi morala steči raz-Pf.ava v senatni zbornici. Biasutti pa je v el zvezi izrazil željo, da senat ne bi spre-
jel takšnih sprememb, ki bi dejansko izvotlile vsebino zakonskega predloga, katerega je že bila odobrila poslanska zbornica. Svetovalci Brezigar, Budin in Bratina so izjavili, da jih vsebina izvajanj predsednika deželne vlade le delno zadovoljuje, isto je dejal svetovalec Poli, ki je v svojem nastopu omenil silno težavno gospodarsko in družbeno stanje v sosednji Jugoslaviji ter kritiziral oblasti v republiki Srbiji, češ da so odgovorne za hudo omejeno svobodo izražanja misli in za hude očitke na račun Slovenije in Hrvatske zaradi njune prisotnosti v delovni skupnosti Alpe-Jadran.
Pomladni utrip pa se tu ne kaže samo v rastlinstvu in živalstvu. Kažejo ga tudi duhovni znaki (ne Rushdijevi satanski stihi, ki so jih knjigarne prepolne), ki odpirajo na široko okna novim evropskim sapam, uperjenim tudi preko samega Mont Blanca. Evropski duh in solidarnost manjšin se danes spet kažeta bolj kot kdaj in pripravljata tu skupne napore za dosego junijskih ciljev — in ne samo teh. Valdo-stanski lev, okcitanski križ, slovenska lipa bodo poleg še par drugih jasen smerokaz na tem slikovitem križišču Evrope!
Golob je lahko res zvedavo bitje. Pod mogočno občinsko palačo Hotel de Ville na trgu Chanoux (znanem borcu za valdo-stansko avtonomijo) se pri lepo oblikovanem Neptunovem vodnjaku radovedno premika pisan golob, ki na robu kamnite posode v rokah tega vodnega boga željno sreba hitro tekočo vodo. Pa se le kar naprej
dalje na 8. strani ■
N O V I L I S T	13.	aprila	1989
 ---------------------------------------------------
Beležka o prikazu glasbenega življenja v Trstu od leta 1750 do 1950
Stran 4
BREZIGAR SPREJEL FLAMSKEGA POSLANCA
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar se je te dni srečal s flamskim evropskim parlamentarcem Wil-lyjem Kuijpersom. Slednji je v preteklih dneh obiskal Slovenijo in se ob povratku ustavil v Trstu. Brezigar in Kuijpers sta se razgovarjala o sedanjem družbeno-poli-tičnem stanju v Sloveniji in o posledicah, ki jih te razmere imajo za slovensko narodno manjšino v Italiji. Razpravljala pa sta tudi o bližnjih evropskih volitvah. Glede tega zadnjega vprašanja je Kuijpers o-risal predvolilne priprave Manjšinske zveze. Menil je, da bodo evropske manjšine ob letošnjih volitvah dosegle prodoren u-speh. Bojan Brezigar pa je flamskemu gostu orisal zveze, ki jih Slovenska skupnost ima z drugimi manjšinami v Italiji in o-menil priprave za sestavo skupne manjšinske liste za junijske evropske volitve.
NAPAKA JE POPRAVLJENA
Državni svet v Rimu je pred dnevi sprejel priziv kandidata Slovenske skupnosti za izvolitev v krajevni sosvet tržaške občine za Zahodni Kras Roberta Vidonija. Na junijskih volitvah je bila očitno zagrešena napaka pri delu skrutinatorjev oziroma volilne komisije, tako da so Slovenski skupnosti prisodili eno mesto v rajonskem svetu, iz ostankov, ki pa so bili nižji od ostankov Slovenske skupnosti, pa je bila za Proletarsko demokracijo izvoljena Nada Jenko Simunič. Prvi priziv pred deželnim upravnim sodiščem je potrdil sklepe volilne komisije, državni svet pa je dokončno razsodil, da ima Slovenska skupnost dve mesti, zato bo po objavi razsodbe stopil v svet prvi neizvoljeni Robert Vi-doni, izpadla pa bo zastopnica Proletarske demokracije.
Oltar in denar
■ nadaljevanje s 3. strani
v vsaki škofiji določi primeren mešan odbor, in potem osem tisočink pri Irpefu, ki jih bo državni blagajnik izročil škofovski konferenci, če bo v davčni prijavi našel to klavzulo davkoplačevalca.
Če bo vsaj tri četrtine državljanov storilo o-bojno dolžnost, bodo dušni pastirji in bogoslužne potrebe na istem kot doslej.
Ce ne bo dovolj razumevanja pri italijanskih (in slovenskih) kristjanih, bomo padli na raven francoskih duhovnikov, ki so med najrevnejšimi v Evropi že od leta 1903, ko je sicer demokratična, toda brezverska vlada zaplenila vse cerkveno j imetje in ukinila dajanje državnih prispevkov dušnim pastirjem.
St. Žerjal
ČESTITAMO!
Družino Brede in Hermana Caharija iz Devina je pred dnevi razveselilo rojstvo sina Roka, ki bo odslej delal družbo prvorojencu Matjažu. Srečnim staršem iz srca čestitamo, malemu Roku pa želimo predvsem veliko zdravja.
NAŠE SOŽALJE Prof. Janku Ježu in sorodnikom izrekamo globoko občuteno sožalje ob smrti drage žene Frančiške.
Pred kratkim je pri založbi »Italo Svevo« v Trstu in ob podpori tržaške pokrajinske uprave izšla 368 strani obsežna knjiga »Ricerche sulla vita musicale a Trieste (1750-1950) — »Raziskave o glasbenem življenju v Trstu (1750-1950), ki jo je napisal znani tržaški glasbenik Giuseppe Radole.
Uvod je knjigi napisal profesor Zorko Harej, še kot pokrajinski odbornik za kulturo. Avtor pripisuje njegovemu prizadevanju zasluge za i-zid knjige in še dodaja, da je prav odbornik Harej časovno omejil raziskavo. Nadalje napoveduje, da namerava napisati posebno raziskavo o tistih skladateljih, ki so bili rojeni po prvi svetovni vojni in jih ta študija ne obravnava.
Velika vrednost te knjige je, da upošteva poleg italijanske glasbene preteklosti tudi slovensko zgodovino. V tem je Radole naravnost zgleden raziskovalec in pisec. Avtor že v uvodu ugotavlja, da je glasbeno življenje v Trstu tesno povezano tudi z narodnoobrambno dejavnostjo in uveljavitvijo. Nadalje pravi, da je prav zaradi tega v Trstu le redkokdaj prišlo do medsebojnega upoštevanja in da je glasbeno delovanje velikokrat šlo po vzporednih, a samostojnih poteh.
Pri zbiranju gradiva Radole ni imel lahkega dela. Pregledal je glasbene fonde sedmih tržaških arhivov in celo vrsto člankov, publikacij in knjig, tako da uporabljena bibliografija obsega kar deset strani.
Knjiga se začne s prikazom delovanja glasbenih akademij v prvih desetletjih 18. stoletja. Iz objavljenih podatkov je razvidno, da se je v Trstu odvijalo živahno glasbeno življenje, ki je privabljalo na koncerte tudi plemenitaše iz Gorice in Ljubljane. Nekajkrat je koncertiral violinski virtuoz Paganini, prirejali pa so tudi opere. Posebno poglavje je Radole posvetil rodbini Scaramelli, ki je sto let delovala v Trstu, in drugim priznanim violinistom. V tretjem poglavju je prikazal tržaško klavirsko šolo in najuglednejše klavirske pedagoge ter njihove skladbe. Četrto poglavje obravnava zgodovino stolnega zbora in stolne glasbene šole, ki deluje v Trstu že 450 let. Pomembno je tudi, da je Radole zbral podatke o številnih drugih organistih in pevovodjih, ki so delovali po drugih tržaških župnijah. Pri tem ni prezrl liturgične glasbe v cerkvah drugih veroizpovedi. Posebno poglavje je posve-
Komisija literarne nagrade »Vstajenje«, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jev-j nikar, urednik Mladike Marij Maver, pesnica Ljubke Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 21. marca 1989 na sedežu Slovenske prosvete v Trstu in pregledala 13 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski ustvarjalci: pesniki, pisatelji in znanstveniki. Po temeljiti presoji se je soglasno odločila, da podeli literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1988 koroškemu pisatelju Janku Messnerju za knjigo živela nemčija! Iz Dnevnika od 14.3.1938 do 21.1.1941, ki je izšla pri Založbi Drava v Celovcu in Partizanski knjigi v Ljubljani 1988 — istočasno pa tudi za prejšnje literarno delo.
Dnevnik je začel pisati Messner kot srednješolec takoj po nemški zasedbi Avstrije na pobudo brata bogoslovca. Odkrito in pošteno je I prikazal tedanji težavni položaj za koroške Slo-
til rodbinama Sinico in Randegger. V šestem P°' glavju je predstavil številna in zelo aktivna glasbena društva, ki so delovala v Trstu. Pri tem je upošteval predvsem italijanska in nemška združenja in društva, več strani pa je posvetil raznim komornim skupinam, ki so se uveljavile v svetu. Zanimiv je prikaz pomembnejših koncertnih ustanov in tržaških orkestrov, kakor tudi pevskih zborov.
Poleg italijanskih navaja Radole tudi številne slovenske pevske sestoje. Med temi piše o komornem zboru Jacobus Gallus, ki ga je ustanovil in vodil Ubald Vrabec. Po daljšem seznamu slovenskih pevskih zborov, ki so delovali na začetku stoletja, sintetično poroča o zborovski dejavnosti Glasbene Matice.
V osmem poglavju bralca seznanja z dejavnostjo gledališkega muzeja Carlo Schmidi, tržaškega glasbenega konservatorija in o uspehih glasbenega natečaja mesta Trst. Kar 57 strani je posvečenih kronološkemu seznamu italijanskih skladateljev. Na 19 straneh pa je avtor po prikazu glasbenega delovanja Slovencev v Trstu predstavil 19 slovenskih skladateljev in njihova dela.
Na koncu knjige so objavljene priloge, bibliografija in seznami imen. Knjiga je opremljena z ilustracijami.
—0—
NA OPČINAH
Upravni svet Hranilnice in posojilnice na Op činah je za novega ravnatelja imenoval g. Klavdija Brajnika, ki je doslej opravljal posle ravnateljevega namestnika. Prevzel je tako delo, ki go je toliko let opravljal prezgodaj umrli dr. Drago Gantar. K imenovanju mu iskreno čestitamo, z mnogimi in najboljšimi voščili za uspešno delo. Za podravnatelja je bil imenovan g. Aldo Strajn, ki je bil doslej v službi pri Tržaški kreditni banki.
VEČER V DSI
V DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV v Trstu, Donizettijeva 3, bo v ponedeljek, 17. aprila, gost astrofizik dr. JANEZ ZOREC, Slovenec iz Argentine, ki dela na Inštitutu za astrofiziko v Parizu. Srečanje z njim bo ob 20.30.
vence, opisal svoje delovanje med koroško mladino za ohranitev narodne zavesti In jezika, izpovedal globoko versko prepričanje, svoje, domačih in sovrstnikov ter navezanost na Slovenijo, ki mu jo je odkrival župnik Muri. Iz dela odsevajo tedanje razmere, vas s svojimi krneč- ' kimi opravili in običaji, s težavami slovenskih dijakov pod hudimi nemškimi pritiski, a tudi lepota koroške zemlje, ki jo odkriva na izletih. Pripovedovanje je realistično nazorno in tekoče, jezik čist in jasen, že pisateljsko izdelan. Iz celotne knjige veje idealizem in gorečnost za narodne in krščanske vrednote.
Denar za nagrado je spet velikodušno podelila Hranilnica in posojilnica na Opčinah, za kar se jd odbor iskreno zahvaljuje.
Podelitev nagrade je bila v ponedeljek, 10. aprila, na večeru Društva slovenskih izobražencev ob 20,30.
J. Messner dobitnik nagrade Vstajenje
Lev Detela
Prek križa Bogu v slovo v vstajeoje
Pasijonske in velikonočne verske ljudske igre
V GORICI SE ŠE NI IZJASNILO
V Gorici je bila konec prejšnjega tedna vrsta dvostranskih srečanj med strankami, ki so doslej upravljale goriško občino! da bi končno prišlo do premostitve dol-§e krize. Tako sta se na sedežu Krščanske
emokracije srečali tudi odposlanstvi te stranke in pa Slovenske skupnosti. Dele-§aciji sta se izrekli za takojšnje oblikovale večine, da se odpravi večmesečno mrt-v'io. Iz razgovorov je bilo razvidno, da sta °°e stranki za obnovitev dosedanje večine, e pa ^ tega ne |3Q prigi0j bosta storili ake korake, ki bodo zagotovili mestu pri-
jnerno upravo do konca mandata čez eno eto. Vsekakor bo v petek sklican goriški
0 činski svet, in to Ido zadnji datum, do aterega se lahko stranke izjasnijo.
Za Slovensko skupnost so bili prisotni Pokrajinski tajnik Terpin, predsednik Čer-ic m deželni podtajnik Brešan. Krščansko , e.mokracijo Pa s0 zastopali pokrajinski jnik Grion, poslanec Rebulla, deželni od-0rnik Brancati in mestni tajnik Mattei.
aretacija v špetru
v V Spetru v Benečiji so aretirali dva c ana organizacije ALF, se pravi skupine naravovarstvenikov, ki je v preteklih me-cin že nekajkrat spustila živali, ki so ži-ele v kletkah. V Trstu so izpustili jato °lnih golobov, v kraju San Vito al Ta-8 lamento pa več tisoč kožuharjev, pred ratkim pa tudi več sto fazanov, ki so jih Gojili v bližini Pordenona. V Špetru so a-etirali Roberta Durio, ki je znan furlan-. ekologist, in Seconda Mensija iz Bre-Cle- Aretirali naj bi ju, ko sta skušala po-bZr°čiti škodo na gradbišču farme, kjer naj redili poskusne kunce.
pOHOD PRIJATELJSTVA
g Približno pet tisoč oseb se je v nedeljo, t.m., udeležilo v Gorici že tradicional-se§a pohoda prijateljstva. Udeleženci so e zbrali na Travniku, kjer je bil odhod. r°ga je bila dolga približno 12 kilometrov J1 je potekala po ulicah Gorice in No-j e Gorice. Kot po navadi, so se pohoda ude-.ezjli najrazličnejši ljudje; šolarji, družine športniki. Organizatorji so poskrbeli tu-
1 2a prireditev, ki je bila na cilju v za-v°p Svetega Alojzija v Don Boscovi ulici
Gorici. Udeleženci so prejeli priznanje
za udeležbo.
Potniško letalo vrste Fokker 27, ki je 1 o last francoske družbe Eas in je letelo progi Pariz - Valence (v jugovzhodni ranciji)j je strmoglavilo, ko je letelo nad gorovjem Vercours. Na krovu letala je bi-0 19 potnikov in trije člani posadke. Vsi; So Zgubili življenje.
Dogodki velikega petka in velike noči so pol-, ni pretresljivih dejstev, čustvovanj in dramatičnih napetosti. Jezus se pojavi na odru človeškega bivanja v usodni totalnosti. Je tista duhovna dimenzija, ki zraste iz teme, iz molka, iz smrti v novo življenje. Jezusovo velikonočno vstajenje predira vsa območja dojemljivega in produkcijskega. V religiozni umetnosti je velika noč popolne rešitve iz človeške stiske dejstvo, ki preseneča, vznemirja in izziva. Poleg religiozne literature, glasbe ali slikarstva so tudi različne ljudske verske igre, ki so nastajale od zgodnjega srednjega veka do baroka, kot velika molitev v slavo Bogu na višavah in na zemlji v mir ljudem, kot ga prinaša neskončno trpeči križani Jezus iz Nazareta in njegova vesela vstajenjska velikonočna skrivnost, v kateri je za vedno premagal smrt.
V baročni dobi, ki je ljubila slovesne javne nastope velikega obsega, se je tudi na Slovenskem razvila pasijonska verska igra. Poleg latinskih dramskih nastopov in ljubljanske pasijonske procesije v nemškem jeziku je bila za ljudstvo privlačna zlasti škofjeloška pasijonska procesija, ki so jo izvajali na veliki petek v slovenskem jeziku. Kapucin Romuald jo je leta 1721 priredil po barviti nemški podlagi iz 13 dramatičnih podob. Plastični predstavitvi Jezusovega trpljenja od dogodkov pri zadnji večerji vse do bičanja, zasmehovanja in križanja je bilo dodanih, podobno kot v nekaterih nemških in francoskih verskih pasijonskih igrah, še nekaj prizorov, ki s konkretnimi dogodki velikega petka in velike noči niso v neposredni zvezi. Podoba je, da so prikazi izgubljenega raja, Adama in Eve in njunega padca v greh in smrt, ki so ga dramatizirali s predstavo o strahotah pekla, ter podobe iz Marijinega življenja, bile prispodobe smrti zapisanega sveta in življenja, ki jo premaga le zgledna vera v Jezusovo vstajensko resnico in večno življenje.
Čeprav je škofjeloška pasijonska procesija značilen primer evropskih baročnih verskih ljudskih iger, je v sklopu slovenskega duhovnega razvoja nekaj posebnega. Zagotovo je bila dramatično živa podoba Jezusovega trpljenja in smrti, učinkovito popestrena s primernimi dodatnimi
V Rupi so v nedeljo, 9. t.m., med posebno slovesnostjo odkrili spomenik padlim za svobodo. Slovesnost se je začela z molitvijo med mašo v župni cerkvi in z blagoslovitvijo, med katero je župnik Drago Butkovič pozval vse, naj bomo vredni žrtev tistih, ki so svoja življenja darovali za lepšo prihodnost. Spomenik je obeležje, s katerim hočejo počastiti ne le spomin padlih partizanov, ampak tudi tistih fantov, ki so umrli na ruski fronti, v nacističnih taboriščih, in spomin tistih, ki so kmalu po koncu vojne umrli zaradi posledic, ki so jih utrpeli. Udeležence je kot prvi pozdravil domačin Srečko Pavletič, nato pa je spregovoril sovodenjski župan Vid Primožič, ki je utemeljil in obrazložil pomen nedeljske slovesnosti. Opozoril je na
prizori zgodb svetega pisma. Pri uprizoritvi so sodelovali številni Ločani, a tudi prebivalci okc-liških vasi. Škofjeloški pasijon ni bil le praznično slovesen, temveč tudi izrazito barvit, Spektakularen. Za igralce so pripravili kar 278 kostumov. V večernem polmraku, ob svitu plamenic, se je nudil množici občinstva, ki ga je prišla občudovat od blizu in daleč, nenavaden in silovit prizor. Podoba je bila, da je po srednjeveško starih ulicah Škofje Loke hodil bičani in zasramovani Jezus, kot da je stopil iz starih potemnelih podob križevega pota v častitljivi srednjeveški cerkvi v dejanski čas in prostor in se zdaj izdan, zapuščen in po krivem obsojen pomika po jeruzalemskih ulicah do kraja križanja. Pred njim je bil strašni čas trpljenja in smrti. Zato se je za vse veljavna Smrt zdaj zlovešče pojavila v mračnem sprevodu. Jahala je na belem konju in v rokah držala neizprosno ostro puščico. Smrt se je pojavila večkrat. Prišla je po cesti, kot da bi stopila s podobe mrtvaškega plesa v cerkvi kar naravnost med ljudi, da jim sporoči poslednjo uro. V roki je držala veliko peščeno uro, znamenje časa, ki se vsakemu izteka. Ob njej so stopali v sprevodu duhovniki od papeža in kardinalov do lika zadnjega skromnega duhovnika v odročni vaški cerkvici. Drugemu krdelu je poveljevala smrt z oblastniško zastavo: ob njej sta stopala cesar in kralj, obdana z nadvojvodi, volilnimi knezi, grofi, baroni, plemiči, župani, meščani, kmeti in berači. To so bili predstavniki stanov in členi tedanje družbe. Končno se je v sprevodu pojavila še tretja smrt, za njo pa je stopala množica navadnega ljudstva kot prispodoba tedanjih kmetov in tlačanov in zadonele so neizprosno ostre besede:
»Ah, vi grešniki, skuste vaše oči odpreti ter premislite: kar živi, mora enkrat umreti!«
Škofjeloški pasijon je za razvoj slovenskega jezika in literature zanimiv. Vsebuje nad tisoč slovenskih verzov patra Romualda, ki velikokrat niso spretno oblikovani in literarno prepričljivi, a so učinkovita podoba slovenske kulture in o-mike in njenih versko dramskih oblik v 18. stoletju.
dalje na 8. strani ■
nevarnost nastajanja novih oblik totalitarizma in poudaril, da slovenska narodna skupnost v Italiji še vedno čaka na globalno zaščito.
Na upravičenost slovenskih zahtev po zakonu, ki bi zagotavljal preživetje narodne manjšine, se je navezal v svojem govoru tudi senator in pokrajinski predsednik Združenja partizanov Italije ANPI Silvano Bacicchi.
Ob spomeniku je stala častna straža, ki so jo sestavljali skavti in športniki, odkrili pa sta ga sorodnici padlih partizanov. Sledil je kulturni spored, ki so ga oblikovali otroci osnovne šole iz Rupe, domači mešani pevski zbor, moški zbor »Skala« iz Ga-brij, skupina mladih recitatorjev in še do-berdobska godba na pihala Kras.
SKPD »MIRKO FILEJ« V GORICI vabi na ORGELSKI KONCERT,
ga bo imel prof. Hubert Bergant v četrtek, 20. t.m., v goriški stolnici ob 20.30. Na sporedu so dela klasičnih in modernih
skladateljev.
V Rupi odkrili spomenik padlim
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA »Slehernik«	govori	s
Kdo se ni za preteklo gledališko sezono razveselil vesti, da nam bo to spomlad slovenska Thaleja, muza teatrske umetnosti, nudila uprizoritev Slehernika? Zadnjega marčnega dne je bila premiera, sledile so ji ves teden ponovitve, potem pričakujemo predstavo še v Gorici in razmišlja se celo o kaki poletni predstavi na prostem. Hitim nuditi v počasni tisk (in še počasnejše razdeljevanje tednika) vsaj pol rokopisa, ki sem ga bil vrgel na papir takoj po premieri in podaljšal po tretji predstavi, da bi Goričane in rodoljube z dežele pravočasno prebudil in vzpodbudil, naj napolnijo vse sedeže in stojišča, ko bo SSG dajalo Slehernika v ljubki, izvirno slovenski trdnjavici pod semeniško grivo nasproti slovenskega sina ustanovi poitalijančene gluhonemnice nad pokritim potokom Cingrofom.
Za širše razumevanje tega odrskega dela in še marsičesa drugega, kot je n.pr. polnjenje prazne blagajne SSG s praznimi obljubami, bo koristno kupiti in vnaprej prebrati elegantno knjižico Košutovih, Grafenauerjevih in Faganelovih zapisov.
Strokovno oceno Hofmannstahlove upesnitve pa režije in igralstva prepuščam strokovnjakom, pač pa me mika povedati poljudno nekaj margi-nalij (obrobnih pripomb) o tem dramskem delu, o njegovem sporočilu, o izvedbi, o uspehu, o odmevnosti zgolj kot povprečen član občinstva in pa kot ljubitelj vsega, kar je lepo in pametno.
Kaj je vsebina Slehernika? Za majhen denar vam jo gledališka uprava s pomočjo osemindvajsetih igralcev in nekaj zakulisnih operaterjev v dobrih dveh urah razgrne v celoti. Za-
Razpis nagrade Wilhelma Rudniggerja
(WILHELM ItUDNIGGER - PREIS)
Literarni oddelek koroškega radia ORF in založbe ALEKTO, HEKN, KAERNTNER DRUCK-UND VERLAGSANSTALT ter MOHORJEVA razpisujejo literarno Nagrado Wilhelma Rudniggerja (Wilhelm Rudnigger-Preis).
Nagrado v višini 40.000 šilingov bomo prvič podelili novembra 1989 v okviru javne prireditve.
Žirijo tvorijo zastopniki razpisovalcev nagrade.
Vposlana besedila naj bodo po izročilu Wil-helma Rudniggerja zabavna, satirična, groteskna, skurilna in kljub temu temeljita, globoka. Spodbujajo naj k razmišljanju.
Literarne zvrsti nagrada ne predpisuje, prispevki v slovenščini so zaželeni.
Obseg vposlanih del naj ne bi presegal 10 tipkanih strani, delo naj še ne bi bilo objavljeno.
Razpisovalci obljubljajo objavo nagrajenega dela pri eni izmed udeleženih založb ter oddajanje zaključne prireditve v radiu.
Zadnji rok za letošnjo Rudniggerjevo nagrado: 29. september 1989.
Naslov: Wilhelm Rudnigger - Preis
c/o ORF (Dr. Fred Dickermann) Sponheimerstrasse 13 A-9010 Klagenfurt/Celovec ali pri eni izmed udeleženih založb.
dostuje nekoliko premagati brezbrižnost, lenobo, predsodke, pa odpovedati se za en večer buljenju v televizor — in doživeli boste na mehkih sedežih velik umetniški ter duhovni užitek. Razkrijem le osnovno temo. Ta je: napetost med hedonizmom in klicem vesti —- ali v evangeljski terminologiji povedano: napetost med navezanostjo na ta svet in skrbjo pred poslednjimi rečmi (smrt, sodba, konec alternativnih razpotij). Krščansko religiozne sestavine v starinskem slogu v Sleherniku niso niti malo vsiljive, religiozno moralitetni naboj je izražen v umetniškem ovoju in je na umetniški višini brez sence tendencioznosti. Gre za občečloveško zgodbo, saj je ta dramska pesnitev dejansko le šopek fragmentov iz angleške in deloma nemške starodavne ljudske religiozne epike. Slehernik govori slehernemu človeku. V izvirniku je naslov Jeder-mann, to je »vsak mož« ali »vsak človek«. Vsebina je tudi tako obdelana, da more zadovoljiti vsak okus, tudi agnostiku in materialistu bo sprejemljiva vsaj kot lepa umetnina.
Pod vidikom literarnih zvrsti Hofmannstahlo-va pesnitev nima vseh sestavin običajne drame po pravilih poetike, vendar je dejanje vseskozi dovolj dramatično, dovolj napeto že po samem, odlično prevedenem besedju. Da bi pa zgolj govorjena »moraliteta« nikogar ne utrujala, je režija obilno in posrečeno obogatila razpletanje dejanje z zvočnimi, svetlobnimi in scenskimi pripomočki. Kaj ko bi režiser v svoji že dokazani iznajdljivosti za bodoče uprizoritve pogodil boljšo adaptacijo in nov vložek za dve vrzeli, dve pravi hibi v sami avtorjevi strukturi drame? Prva je v premalo in obenem preveč markantnem prehodu iz grešnosti v spokornost in druga v premalo dramatičnem in preveč ohlapnem prikazu Slehernikove smrti. Obe Hofmannstahlovi pomanjkljivosti bi bilo mogoče na en ali drug način izpopolniti s kako dodatno besedo in s posegom režije. Tej gre seveda za takšno postavitev uprizoritve, kakršno smo videli, polno, pravim polno priznanje.
Glasbeni vložki so posrečeni in lepi.
Scenarija, koreografija itd. je bila že dobra, a za nas ne več mlade, ki smo bili v mladosti razvajeni uživati na ljubljanskih odrih vsakovrstne, baročne in za takrat moderne pestrosti, nam je sedanja preprostost scenerije kar precej pusta. Le kostumi igralcev so nam pričarali staro, nekdanjo luksuznost. Pred njo je bila scenska puščoba nič kaj užiten kontrast. Verjetno ga narekuje problem stroškov. Kjer je malo denarja, je tudi le malo muzike.
Kaj reči o igralcih in igravstvu? Le to, da so mojstrsko odigrali svoje vloge, vsi po vrsti odlično. Če že nekateri še posebno izstopajo, morda tudi zaradi daljše vloge, bi bili to Hudič, Mamon, Bog Oče, Slehernik pa — na vrhu in na višku, na višku ne le zaradi najdaljše vloge, ampak tudi v posameznih detajlih.
Upravi SSG gre priznanje in zahvala za to uprizoritev.
Kolikor sem mogel ujeti nekaj odmevov iz občinstva, se zdi, da je srednji sloj, zlasti nežni spol, navdušen, višji in najvišji izobraženci pa so enodušni le v hvali zunanjega aspekta predstave, pred vsebino pa izražajo ali sramežljivo zadržanost ali pridržke ali pomisleke. Nič novega. Mariborska kritika je leta 1938 zavzela kar
odklonilno stališče kljub velikim uspehom nekaj let poprej v Kranju in še malo prej v Ljubljani, kjer so uprizarjali Slehernika pred nunsko cerkvijo ne samo leta 1931, kakor beremo danes v tukajšnjih časopisih in v priložnostni knjižici ampak tudi leta 1932. Celo avtor sam po pisanju prevajalca Nika Grafenauerja krščuje svoje delo le za »človeško pravljico v krščanski opravi«-Naj dodam, da tudi ocena v Primorskem dnevniku ne prikriva varne zadržanosti pred vsebinskim bogastvom Slehernika.
K vsej tej dizorientaciji ni težko povedati kaj bolj resnega o vsebini in moralitetnem sporočilu Slehernika, toda zaradi omejenega prostora v časopisu mora ostati nadaljevanje v rokopisu. V bistvu pa najdete obzirno zastrt, a prav lep odgovor v Grafenauerjevem zapisu, če pazljivo pre' I berete zadnji dve strani, deloma tudi v Faganelovih in Košutovih vrsticah. Vsi ti trije gospodje so s svojo požrtvovalnostjo in neizpodbitno strokovnostjo smatrali, da ni ne pomislekov ne Prl' držkov za uprizoritev Hofmannstahlovega dela-
St. Žerjal
NOVA PESNIŠKA ZBIRKA
L. DETELE
Ob petdesetletnici pesnika in pisatelja Leva Detele 2. aprila 1989 je na Dunaju izšla avtorjeva nova pesniška zbirka »cafe noir«. V njej so zbrani slovenski lirični teksti, ki v knjižni obliki še niso bili objav' ljeni. Knjigo je mogoče naročiti tudi na avtorjevem dunajskem naslovu (1220 Wien. Donaustadtstr. 30/16/16).
—o—
Za pomembni življenjski jubilej Levu Deteli, ki je tudi naš sodelavec, iskreno čestitamo in vnM želimo še veliko uspehov, zdravja in zadoščen]a v življenju. (Ured.)
KOROŠKI SLOVENSKI PESNIKI
V SRBSKI LITERARNI REVIJI
Na pobudo Mohorjeve založbe so v najnovejši izdaji literarne revije »Mostovi« Združenja lite* rarnih prevajalcev Srbije zastopani koroški slovenski pesniki s prevodi v srbščino.
Branimir Zivojinovič je prevedel Andreja Kokota, Gustava Januša, Erika Prunča, Karla Smol-leta, Staneta Wakouniga, Franceta Merkača, Ja-nija Oswalda, Janka Ferka, Olgo Vouk, Jožico Čertov, Majo Haderlap in Fabjana Hafnerja.
Beri - širi - podpiraj
»NOVI LIST"
Zivojinovič je upošteval pesmi, ki so bile objavljene v dvojezični antologiji »Koroška slovenska poezija / Carinthian Slovenian Poetry«. Knjigo sta v Mohorjevi založbi in pri Slavica Publi' shers v Columbusu, Ohio, ZDA, izdala Feliks J-Bister in Herbert Kuhner.
V pričujoči številki -sta s pesmimi zastopana še avstrijska pisatelja Erich Fried in Georg Byd-linski. Za prevode je skrbel Miroslav Savič.
—O—
NOVI DOKTOR PRAVA
V sredo, 5. t.m., je na pravni fakulteti tržaške univerze diplomiral g. Jože Bitežnik z Opčin. Za življenjski uspeh mu iskreno čestitamo■
Tržaški dnevnik britanske časnikarke Sylvie Sprigge
V uredništvu Raula Pupa je pred kratkim j v okviru zbirke Zgodovinskih spisov izšel prevod j dnevnika »Trieste Diary«, ki ga je bila objavila | sePternbra 1945. leta Sylvia Sprigge, vojna dopis- j nica dnevnika »Manchester Guardian« za Sredo- j zetnlje. Gre za pomembno pričevanje takratnega obdobja, saj je ugledna časnikarka dospela v rst skupno z novozelandskimi vojaki in je lah-sPremljala dramatično in še danes sporno zgodovinsko dogajanje. Dnevnik britanske čas-n'karke je opremljen z bogato slikovno dokumentacijo in predstavlja nedvomno pomemben oprinos k obravnavanju takratnih zgodovinskih godkov. Fotografije, objavljene v knjigi, pri-cJajo iz raznih virov, v večini pa so delo fo-°grafa Maria Magajne.
Raul Pupo objavlja na koncu knjige razmiš-nJa. v katerih ob sklepu poudarja, da je v Zadnjem času vidna zavzetost za stvarno zapol-n'tev zgodovinskega okvira tega obdobja, ki ni Usmerjena v zbiranje obtožnega ali oprostilnega gradiva, ampak predvsem v zaustavitev usiha-Na zgodovinskega spomina ljudi. Pupo meni, Je ta zavzetost usmerjena predvsem v stvar-n° Poznavanje dogajanj, da ne bi ostali še na-plej ujetniki tistega časa. Popolnoma različno iz-šče Pa nakazuje Diego De Castro v uvodu. POr med Italijani in Slovani bo po njegovem °bpravljen, ko bodo na obeh straneh izginile §eneracije, ki so bile priča tragičnim dogodkom, so trpele in ki so živele v težkih časih. V na-®pr°tju s posegi v nedavni knjigi Claudia Tone-a 2 uvodom Nilde Jotti, meni De Castro, da bi ,Uoralij raje kot ustvarjati skupen spomin, u-stvarjati kulturo skupne pozabe. Zato bi se mo-rati odločiti, da ne pišemo več, ali pa bi lahko
^hilipp Jenniger
»Jama je že bila tričetrt polna. V njej P° mojem bilo tisoč oseb. Obrnil sem gled nazaj. Esesovec je sedel na tleh ob 0 u jame in z nogama bingljal nad od-UsFb°’ kolenih je imel brzostrelko, v no	ci§aret°-	Obsojenci	so	se popol-
sj nagi spuščali v jamo po lestvi, na-sed v * na ilovnato steno jame, ter za-jQvaa °d esesovca odkazana mesta, stopa-SQC P° glavah svojih sotrpinov. Postavljali to Se.Pred svoje mrtve ali pravkar pobite dih31?^-0' Nekateri so božali tiste, ki so še S|.,d> in jim potiho govorili. Nato sem za-jj^al rafal. Pogledal sem v jamo in videl, (Ui s° trupla drhtela in kako so glave pa-' ® na spodnja trupla ... In že je prihajala slednja skupina, se spuščala v jamo, se . Ovijala v vrsto pred pravkar pobite variše, čemur je sledilo streljanje.«
Po	mo zdaj izvajanja vrhovnega
, Veljnika SS pred esesovskimi prvaki v raju Posen v oktobru leta 1943: om	odkrito hočem tu pred vami
g. ePiti tudi kočljivo poglavje. Med nami v .Moramo povsem odkrito vse povedati, Javnosti pa o teh zadevah ne bomo nik-
j pisali le v upanju, da bi zgodovina res postala j »magistra vitae« s tem, da bi seznanjali mladino z napakami, ki so jih naredile naše generacije, zato da jih ne bi sami ponovili. Seveda je J ta predlog nestvaren, v kolikor vsi pišejo, in med tem pisanjem se De Castru zdi dokaj objektiven dnevnik angleške časnikarke. Zanimivo pa je njegovo nadaljevanje. Medtem ko so člani naših generacij še živi, se moramo sprijazniti s tistim sožitjem, ki ga je celo pravno osnovala Avstro-Ogrska. Kot spominja Zovato v svoji nedavni knjigi, je 19. člen temeljnih zakonov iz leta 1867 priznaval vsaki narodnosti pravico do ohranjevanja in razvoja svoje narodnosti in lastnega jezika. Habsburško cesarstvo je bilo večnacionalno in je torej vsaka narodnost morala vzpostaviti odnose soočanja z ostalimi, da ne bi prišlo do nasilnih nadrejenosti. Obramba pa se ni smela izvajati z nasiljem, ampak z dialektičnimi odnosi. Tako mi, piše De Castro, kot Slovenci in Hrvati smo še vedno nekako avstro-ogrski, čeravno nas je sram to povedati, ker smo bili prežeti z nacionalnizmom in iredentizmom naših prednikov. Ne zavedamo se, da je prav ta značilnost lahko častna in ne sramotna. Dejansko je avstro-ogrska omika na začetku tega stoletja dosegla najvišjo raven spoštovanja človekove osebnosti in je bila v bistvu najbolj demokratična, čeprav ne formalno, in to zato ker ni bila demagoška. Naši odnosi s Slovani se bodo nadaljevali na osnovi dialektične razprave, potrebno pa je obojestransko spoštovanje in obojestranska pomoč, četudi bo še vedno obstajala lojalna konkurenčnost, dokler ne bodo izumrle stare generacije. Ne smemo si delati utvar, da bo jutrišnji sosed različen od današnjega. To pa
dar govorili... Govorim o izselitvi Judov in o uničenju judovskega ljudstva. Gre za zadevo, o kateri je lahko govoriti.« Judovsko ljudstvo bo uničeno — tako seveda izjavlja vsak strankin tovariš, saj je to napisano v našem programu. Jude likvidiramo, uničujemo; to delamo«. Toda, glej, od naših pridnih in dobrih 80 milijonov Nemcev ima vsakdo v zaščiti po enega poštenega Juda. Ostali Judje so seveda svinje, njihov pa je velik poštenjak. Kdor je tako govoril, ni mogel gledati nekaterih prizorov in se ob njih ni mogel premagovati. Tudi vi gotovo veste, kaj pomeni imeti pred seboj 100 ali 500 ali 1000 postroje-nlh trupel«.
»Ker smo pri takšnem ravnanju vztrajali in ostali na svojih mestih, ne da bi trenili z očmi, smo se utrdili. Gre za slavno stran naše zgodovine, ki ni bila nikdar napisana in tudi ne sme biti napisana ... Globalno lahko trdimo, da smo to silno težavno nalogo izpolnjevali iz ljubezni do svoje-( ga ljudstva. V naši notranjosti, v naši duši in v našem značaju ne opažamo nobene | kvarne posledice«.
ni nekaj slabega, ker vzpodbuja obe narodnosti k izboljšanju lastne kulture in k prizadevanju za spoznavanje kulture drugih v duhu, ki bo čez več desetletij oblikoval vzdušje pravega sodelovanja.
Zanimiv je tudi uvod same časnikarke Sylvie Sprigge; predvsem spoznavanje, da so bila takratna dogajanja sad revolucionarnega gibanja in ne samo narodnostnega spora in kako je že v tistih dneh občutila, da se v Trstu odpira nova doba spopada med dvema svetovoma, iz česar se je nato razvila hladna vojna.
—o—
Ali res ni nobene nevarnosti?
Zaradi nesreče na sovjetski jedrski podmornici, ki se je 7. t.m. potopila severno od Norveške v Arktičnem morju, je izgubilo življenje 42 članov posadke, med katerimi je tudi kapitan Vanin. Rešilo se je 27 mornarjev. Nekateri imajo poškodbe zaradi požara ali pa zaradi ledenomrzle vode.
Sovjetska agencija TASS je precej obširno poročala o nesreči. Na podmornici je nastal požar, ki ga je posadka skušala pet ur in pol pogasiti, nakar je morala zapustiti enoto. Agencija je potrdila, da so mornarji pred potopitvijo ugasnili motor in onesposobili jedrski reaktor, tako da ni nevarnosti radioaktivnega sevanja.
Področje, kjer je prišlo do nesreče, nadzirajo sovjetske, a tudi norveške ladje. Ločeni pregledi vzorcev vode in zraka izključujejo povečano radioaktivnost. Tudi ameriški predsedniški svetovalec za državno varnost Scowcroft je izjavil, da ni razlogov za domnevo, da bi prišlo do nevarnega sevanja.
Ko poslušamo ali prebiramo takšna izvajanja, smo brez besed, kot smo lahko brez besed in nemočni pred smrtjo, ki se ponavlja tisočkrat. Številke in besede nam ne pomagajo. Človeške bolečine ne moreš zbrisati in vsaka žrtev je bila za svojo družino nenadomestljiva. Tako je ostalo nekaj, zaradi česar so zaman vsi poskusi, da bi se takratno dogajanje razložilo in razumelo.
Konec vojne leta 1945 je v vseh pogledih za Nemce pomenil hud šok. Poraz je bil popoln, predaja je bila brezpogojna. Ves trud in vse žrtve so bile zaman. Strahotni resnici o pokolu Judov je bilo treba pridati misel, ki doslej morda še ni povsem prešla v notranjost, da sta bila načrt o vojni proti Vzhodu in uničenje Judov neločljivo povezana, tako da sta se lahko uresničila le hkrati.
Nemci so se morali spet boriti za lastno preživetje. Nihče ni vedel, kaj naj naredi spričo milijonov mrtvih in spričo bombardiranih mest. Vse vrednote, v katere so verovali, vse kreposti, vse avtoritete so bile kompromitirane. Ločitev od Hitlerja je prišla kot blisk: dvanajst let »tisočletnega Reicha« se je zdelo kot privid. Tako so prišli do izraza ne samo popolno razočaranje zaradi metod in ciljev nacionalsocializma, temveč tudi zaščita I pred bolečino in krivdo ter zavrnitev neizprosnega konflikta s preteklostjo.
Hitro istovetenje z zahodnimi zmago-| valci je omogočilo občutek, da so ese-
Zločinska in ne pravna država
OODCII Prevod d. L. (XXXXXXXXXXX)O0OO 4 CICIO
Augusta Praetoria...
■ nadaljevanje s 3. strani
nekam previdno ozira navzven, da se prepriča, ali je njegovo pitje še varno in zaželeno ... Res idilična slika sredi mestnega trga!
Sveti Graal-mitična zgodnje srednjeveška osebnost s sakralnim značajem, ki pooseblja Kristusov kelih. Danes na to spominja tipična valdostanska lesena kupa različne velikosti in rabe, »grolla«, ki je najbolj značilen spominek teh dolin. Poleg tega križi, svete podobe, okraski, kozorogi, gamsi, škatlice, angelčki, cele jaslice in drugo — vse seveda v lesu, ki je eno od naravnih bogastev Doline Aosta.
Odhod in slovo od rimsko-srednjeveške-ga-evropskega mesta (v njem tudi nekje sredi ulic Kalvinov križ opozarja na reformatorske sledove) spremlja tudi na sončni strani že oživljeno travnato pobočje s skoraj pastoralnim obeležjem, ki se za železnico končuje ob sivi tekoči vodi. Pomladne vode... Sicer pa siva barva kar naprej spremlja turista, saj se, recimo, sivo kamenje in sive skoraj divje skale končujejo kar ob hišnih vrtovih. Pa še sivi gradovi, ki so marsikje kar naravni podaljšek sive skalne vzpetine. Le mogočni in nižinski z zeleno ogrado omejeni grad Fe-nis ob nazobčanem obzidju in masivnih stolpih mimo straži sredi doline
V daljavi še strmina gradu Verres, skoraj kvadratne mase, ki čuva spodaj ležeče naselje in skoraj odmaknjeno pozdravlja številne potnike, ki jih lagoden vlak počasi pelje proti Piemontu ...	a.	b.
Prek križa Bogu \
■ nadaljevanje s 5. strani
Podoba je, da so tudi ponekod drugod na Slovenskem v istem času uprizarjali postne in velikonočne verske igre. V Tržiču so igrali prizore iz Jezusovega življenja in trpljenja, vendar se slovensko besedilo ni ohranilo. Podobne igre so uprizarjali v Železni Kapli na Koroškem, v Loki pri Zidanem mostu in mogoče tudi v Rušah pri Mariboru, a tu verjetno v latinskem jeziku.
Vsi ti dramatizirani prizori svetopisemskih zgodb in Kristusovega križevega pota pa se po obsegu, razvejanosti in tradiciji uprizarjanja ne morejo meriti s postnimi, pasijonskimi in velikonočnimi verskimi igrami, ki so se začele širiti po nekaterih evropskih predelih že v zgodnjem srednjem veku. Trpljenje križanega Božjega Sina je že v 10. stoletju rodilo prve igre o Jezusovi smrti in vstajenju. Posebno priljubljena so bila uprizarjanja iz Jezusovega življenja na nemškem in francoskem jezikovnem prostoru. Igrali so jih na Bavarskem, ob Renu, v Frankfurtu, na Dunaju, na Tirolskem, v Švici, v Arasu in v Parizu v Franciji, v Španiji in drugod. Sprva so strogo ločili postne, oziroma pasijonske igre, ter velikonočne prikaze o Kristusovem vstajenju. E-na prvih velikonočnih iger je izpričana iz dvanajstega stoletja iz španskega kraja Ripoll. Druge naj starejše velikonočne igre so uprizarjali na Nizozemskem, v Toursu v Franciji, a tudi drugod.
Igrali so jih skoraj po vsem nemškem prostoru, v Podonavju in ob Severnem morju, na Tirolskem in na Koroškem. Tudi škofjeloški pasijon izvira iz nemške podlage, saj je znano, da je bila Škofja Loka kot posest bavarskih škofov vedno v tesni povezanosti s kulturo in dogajanjem na bavarskih tleh. Pozneje so postne in vstaj enske motive velikokrat prepletli, oziroma
’ slovo v vstajenje
povezali v imenitne in obširne velikonočne verske igre, v katere je začela vdirati tudi posvetna tematika.
Latinskim, nemškim in francoskim pasijonskim in velikonočnim igram so že v prejšnjem stoletju številni raziskovalci posvetili veliko pozornosti. Poleg starih latinskih velikonočnih pri-zorov so zanimive zlasti različne nemške verske igre s pestro vsebino in obliko. Zgledi Jezusovega življenja, trpljenja in vstajenja z dramatično izrazitimi in versko ter čustveno pretresljivimi vrhi so vsem plastem nekdanje družbe na plastičen način približali sporočilo velike noči. Na desetine in desetine scen je tvorilo žalostno in vseeno optimistično vstajensko razpoloženo panoramo Jezusovega zemeljskega dejanja in nehanja. V eni od scen so se gledalci lahk<5 srečali s tesnobno grozo poti na Golgato. Slišal so besede: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte z menoj.« Videli so podobe križevega pota v vsej neizprosni izrazitosti. Igra je porušila zidove vsakodnevnega življenja in gledalce popeljala v jedro vstajenskega misterija.
Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure in Jezus je tedaj zaklical strašne besede: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«
(Dalje)
Skupščina SR Bosne in Hercegovine v torek, 11. t. m., ni izvolila člana predsedstva Jugoslavije, čeprav so delegati glasovali dvakrat. Obe glasovnici pa sta bil1 neuspešni, ker je večina delegatov oddala bele glasovnice. Delegati očitno hočejo, naj se za tako pomembno izvolitev razpiše referendum. Slovenija torej uči!
sovci konec koncev zmanipulirali tudi Nemce — kot sicer otsale narode — in da smo bili na koncu osvobojeni. Tudi to je pripadalo temeljem, na katerih je z velikanskim obnovitvenim delom nastal nemški gospodarski čudež, na katerega je ves svet nejeverno gledal.
Takšni procesi pranja vesti se danes lahko upravičeno grajajo in prav ravnamo, če vse kritike na ta račun resno proučimo. Toda moralna nadutost ne vodi daleč. V obupnih razmerah, v katerih se je leta 1945 znašel nemški narod, morda ni mogel drugače reagirati in morda danes preveč zahtevamo od samih sebe, ko gledamo na nekdanje čase.
Zaradi problemov, ki jih imamo danes, je nujno, da smo v celoti seznanjeni z Au-schwitzem. Leta 1933 si nihče ni mogel predstavljati tega, kar je, začenši z letom 1941, postalo stvarnost. Zaradi odpora zoper Jude, ki se je gojil več kot eno stoletje, so nastala ugodna tla za neizmerno propagando in za prepričanje, da je prisotnost Judov za mnoge Nemce predstavljala resen problem in da je res obstajal »judovski problem«. Nasilna izselitev vseh Judov — morda celo na Madagaskar, kot je v določenem trenutku mislil kak nacistični prvak — bi tedaj po vsej verjetnosti naletela na konsenz.
Res je sicer, da so se nacisti za vsako ceno potrudili, da bi množični pokoli ostali tajni, a je prav tako res, da so vsi poznali niirnberške zakone, da so vsi lahko na lastne oči gledali, kar se je v Nemčiji doga-
jalo pred 50 leti, saj so se deportacije izvajale ob belem dnevu.
Res je tudi, da so bili milijoni zločinov le seštevek dejanj mnogih posameznikov, da je delovanje operativnih skupin bilo predmet govoric ne samo med oboroženimi silami, temveč tudi med civilnim prebivalstvom v Nemčiji. Naš nepozabni kolega Adolf Arndt je dvajset let po vojni v tem parlamentu izjavil naslednje: »Glavne novice so bile znane«.
Zakaj se nihče ni uprl rodomoru? Oblasti konec koncev niso mogle izvajati programa o evtanaziji, kot so ga bile načrtovale, ker je ta načrt naletel na odpor pri sorodnikih žrtev in v Cerkvah. Judje pa so dejansko ostali sami. Pred njihovo usodo smo bili slepi in hladnokrvni.
Mnoge Nemce je nacionalsocializem preslepil in zapeljal. Zaradi svoje brezbrižnosti so mnogi Nemci dejansko omogočili zločine. Mnogi so tudi sami postali ubijalci. Vsak posameznik mora zato rešiti vprašanje lastne krivde in njenih moralnih ter drugih posledic.
Vsi pa se moramo upreti skušnjavi, da bi podvomili v zgodovinsko resnico, da bi zgrešili račune pri številu žrtev, da bi skratka zanikali dejstva. Kdor hoče zvaliti krivdo na druge, kdor misli, da stvari le niso bile tako strašne — ali da vsaj nekateri dogodki le niso bili tako strašni — že skuša braniti nekaj, kar se nikakor ne more braniti.
Takšni poskusi ne samo težijo k zatajevanju žrtev, temveč so tudi odveč. Kar-
koli se bo zgodilo v prihodnosti in čeprav se bo na marsikaj pozabilo, se bo človeštvo do konca sveta spominjalo na Ausch-witz kot na del naše, nemške zgodovine.
Zaman se zato postavlja zahteva, naj se na preteklost končno zavali kamen. Naša preteklost ne bo nikdar mirovala in je tudi ne bo nikdar konca, ne glede na dejstvo, da novi rodovi nimajo zanjo nobene krivde. V tej zvezi je Renate Harpprecht, ki je preživela Auschwitz, dejala: »Lastnega naroda ne moreš izbrisati. Čestokrat sem želela, da ne bi bila Judinja, nato pa sem postala Judinja mnogo bolj zavestno. Mladi Nemci se morajo sprijazniti z dejstvom, da so Nemci, saj se temu ne morejo izogniti«.
V resnici se tudi nočejo izogniti, saj hočejo od nas zvedeti mnogo več. Hočejo vedeti, kako se je zgodilo, kako se je moglo kaj takega zgoditi. Zanimanje za nacistične zločine se s tem ne manjša, ampak se celo veča. Tudi za psiho nekega ljudstva je oblikovanje zgodovinske preteklosti možno le, če se soočaš s kruto in bolečo zgodovinsko resničnostjo. Takšna osvoboditev iz stanja groze je manj boleča od njenega odstranjevanja. »Mnogi zahtevajo, da se je treba od preteklosti učiti za prihodnost. Priznati to, kar se je zgodilo, da razumeš sedanjost, in da spoznaš to, kar bo, vse to je, kot se zdi, naloga spoznavanja zgodovine«. Te besede je napisal maja leta 1946 Leo Baeck, bivši deportiranec v koncentracijskem taborišču Theresienstadt-
(Dalje)