Št. 12. Trbovlje, dne 26. aprila 1912. , L. III. • o« - Glasilo slovenskih rudarjev = • • • Izhaja trikrat na mesec in sicer vsak prvi, drugi in četrti četrtek v mesecu, z datumom naslednjega dne. Naročnina znaša za celo leto 4 krone, za pol leta 2 kroni in za četrt leta 1 krono. Posamezne številke po 10 vinarjev. Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo in upravn. je v Trbovljah na Štajerskem. Rudarji, skrbite, da dostojno proslavite svoj delavski praznik 1. majnik! Prvi majnik. Še teden dni nas loči od našega delavskega praznika 1. maja. ko bo moderno razredno zavedno delavstvo vnovič manifestiralo za svoje zahteve, predvsem za osemurni delavnik in svetovni mir. Za hip bo prenehalo neštevilnih rok gibanje po rudnikih, za hip bodo ustavila kolesa v tovarnah svoj nikdar mirujoči tek in ta dan ne bo presekala zračnega miru s svojim ostrim piskom piščalka, pozivajoča mezdne sužnje kapitala na tlako. Zakaj 1. majnik je dan delavskega praznika, ko delavstvo pregleda svoje bojne .vrste in presodi, kolika je njegova moč. Prvi maj je manifestacija razredno zavednega delavstva za svoje zahteve, pred vsem za osemurni delavnik in svetovni mir. Z manifestiranjem za osemurni delavnik protestira delavstvo proti brezmernemu kapitalističnemu izkoriščanju, ki vpreza delavca iz same pohlepnosti po dobičku v jarem daljšega dela, kakor bi bilo treba. V današnji blazni uredbi družbe se blago in potrebščine ne proizvajajo po tem, koliko potrebuje družba, ampak samo po tem, da se kupičijo bogastva v zakladnicah maloštevilnih kapitalistov. Ako bi delavstvo produciralo samo toliko, kolikor je resnična potrebščina družbe in ako bi dobivalo za svoje delo tudi plačo, katere je delo vredno — tedaj šele bi delavec bil v posesti vseh svojih pravic in šele tedaj bi se lahko svobodno razvijal. Krivični sistem kapitalističnega izkoriščanja pa obstoji v tem, da se prisili delavec k predolgemu delu in da se mu za delo ne plača tista vsota, ki jo je vredno delavčevo delo. Boj razredno zavednega proletariata je torej predvsem boj za skrajšanje delovnega časa in boj za pravično izplačevanje. Kapitalizem se na vse kriplje okleplje svojih krivičnih postojank in treba je najhujšega boja, da ga potisne proletariat za korak nazaj. In ker je kapitalizem zlasti v zadnjem času strnil vse sile proti naskakujočemu proletariatu, zato mora proletariat tem tesneje strniti svoje vrste. Prvi maj pa je tisti dan, ko pregledajo bojevniki proletariata vrste razredno zavednih delavskih vojščakov, ki so pripravljeni, da se bojujejo z izkoriščajočim kapitalom do zadnje kaplje krvi. Prvi maj pa je tudi demonstracija za svetovni mir, krepka manifestacija je za mir med arodi, manifestacija, ki je tem večjega pomena danes, ko 'se države iz'kapitalističnih nagibov oborožujejo z neverjetno blaznostjo. Miljone in miljone požira leto za letom militaristični moloh, ljudstvo pa zdihuje pod neznosnimi davki, ki so predvsem posledica tega brez-mernega oboroževanja. In če pride do boja, tedaj ni to boj za ljudske koristi, ampak ljudski sinovi morajo prelivati na bojiščih kri za interese kapitalistično - meščanskih mogotcev. Ob tem blaznem oboroževanju pa tudi vedno bolj narašča vojna nevarnost. In koliko gorja, koliko nedogledne škode povzroči iz kapitalističnih nagibov porojena vojna, tega ni treba še posebej pripovedovati. Zato je nadvse velike važnosti, da je majniška manifestacija delavskegat ljudstva mogočna, da izzveni v silen protest proti tistim, ki hujskajo na vojno in ki nalagajo ljudstvu ogromna bremena z blaznim oboroževanjem. Z manifestiranjem za svetovni mir in za osemurni delavnik pa manifestira proletariat ta dan za vse svoje politične in kulturne zahteve. In teh zahtev je ogromno, zakaj proletariat je stoletja in stoletja, tisočletja in tisočletja zatiran in potiskan nazaj! Moderni proletariat pa se je zavedel neznosnih, vnebovpijočih krivic in njegov krik po pravici je vedno glasnejši. In naj glasneje in najmogočneje zaori protest izkoriščanega in zatiranega proletariata na dan svojega majniškega praznika! Složno kakor ena sama armada bojevnikov za sveto stvar se zgrne proletariat vsega sveta ta dan v ogromno množico ene duše in enih misli in po vsem kulturnem svetu odmeva ta dan krik: Proč z izkoriščanjem! V boj za naše pravice! Slava delavski solidarnosti! Slava prvemu majniku! Konec angleške stavke. »Zmagoslavno se vračajo rudarji z bojišča. pogoji premirja se določijo pozneje« --tako je ostro in točnooznačilkonec grandioznega boja med delom in kapitalom eden najboljših socialističnih vojščakov angleških, Keir Hardy. Državna konferenca rudarjev se je pridružila mnenju vodstva rudarske federacije, ki je priporočala rudarjem, da se vrnejo na delo, in z vzorno disciplino kot ves čas štiridesetdnevnega boja sledi miljonska armada rudniškega proletariata tudi to pot nasvetu svojih zaupnikov. Goste množice delavnega ljudstva se vsipljejo v podzemeljske rove in z njimi se vrača življenje in vrvenje, kjer je štirideset dni vladala puščoba in neskaljena mrtvaška tihota. Plavži so zopet zakurjeni, v gostih železniških žilah utripa tovorni promet hitreje in iz visokih dimnikov se vzdigajo zopet težki oblaki dima in zastirajo z dušečo meglo prostrana angleška mesta. Tu v pristaniščih se pripravljajo velike ladje na odhod. da razvažajo angleški premog na vse vetrove. ki ga svetovna industrija potrebuje kakor jelen vode, kakor življenje krvi. Kadar odlaga delavec svoje orožje, je prav. da se ozre po uspehih svojega boja in po naukih; zakaj delavsko življenje v kapitalistični družbi je večen boj, boj brez prestanka in od vseh modrosti tega sveta je delavstvu najvažnejša umetnost bojevanja. Še celo važna pa je retrospektiva na boj. ki po svojem velikanskem obsegu prekaša vse boje med delom in kapitalom, kar jih pomni človeška zgodovina: Nad miljon rudnišikh tlačanov se je uprlo roboti pod starimi pogoji, nad miljon drugih delavskih rok je mirovalo vsled rudarske stavke, nad četrtino angleškega naroda je bilo neposredno prizadetega in udeleženega v tem boju za večji delež družabnega bogastva. i Zmaga angleških rudarjev v orjaškem boju ni popolna; to ie gotovo. Do pičice niso dosegli vsega, kar so zahtevali, preden so se odločili za boj. Ampak beseda o rudarskem porazu je nespametno čenčanje meščanskega časopisja, ki se na vso moč trudi, da bi zmanjšalo rudarski uspeh. Kaj so delavci zahtevali na začetku boja v znani sutporški resoluciji? 2 šilinga za mladostnega delavca. 5 šilingov za odraslega kopača minimalne dnine ne glede na množino premoga, ki ga nakoplje. In kaj so dosegli? Od angleškega parlamenta sklenjen zakon u-kazuje rudniškim lastnikom minimalno mezdo; višino minimalne mezde določijo za posamezna okrožja pozneje okrožne mezdne zbornice, ampak z veljavo od tistega hipa. ko se delavci vrnejo na delo. V mezdnih zbornicah bodo imeli delavci in lastniki na polovico zastopnikov; predsednika bo imenovala, če se obe stranki ne zedinita, vlada. Minimalne mezde, ki jih določi mezdna zbornica, bodo iztožljive pred okrajnim sodiščem. Vsled tega bodo ponehali mnogoštevilni boji za dogovorjene mezde. ki so jih doslej rudniške uprave prav pogosto utrgovale boji za golo življenje, ki šo požrli rudarjem in njihovim organizacijam leto za letom ogromne milijone. Res je, da zakon o minimalni mezdi ne obsega mezdne liste, ki so jo rudarji zahtevali, in določijo višino minimalne mezde mezdne zbornice. Ampak prav tako je res, da bodo te zbornice po pretežni večini pod vtiskom ravnokar zaključenega boja akceptirale mezdno listo, ki jo rudarji zahtevajo. Do pičice pa so rudarji zmagali z načelom minimalne mezde, in to je velikanskega pomena ne le za rudarje, ampak tudi za vse ostalo angleško delavstvo, za delavstvo vsega sveta. Z enim mahom je zakon o minimalni mezdi zlomil samooblastnost kapitalistične lastnine, ki je prevzetno oznanjala, da nima pod njeno streho nihče govoriti. In to je ne le velikanski uspeh, ki bo rodil neposredno bogate praktične sadove, ampak je tudi zveličalen nauk. Angleško delavstvo, ki je doslej v le preveliki večini capljalo za meščansko liberalno stranko, je spoznalo, da je nad vsegamogočno kapitalistično lastnino še hujša moč in še krepkejša sila. ki lahko ukloni in pokorava veliki kapital. Imenuje se ta sila: državna oblast. Angleški delavci, ki imajo krepke bojne organizacije zoper kapitalistično lastnino in ki so vse preveč zanemarjali boj za državno oblast, so spoznali' v teni boju, da kapitalistična lastnina stoji in pade z državno oblastjo, da ima v njej vrelec svoje mogočnosti potuho svoje požrešnosti. Angleški rudarji so dosegli načelo minimalne mezde; ampak prodrli bi bili lahko s postavnim fiksiranjem svojih mezdnih zahtev, če bi sedelo v angleškem parlamentu toliko delavskih poslancev, kolikor bi jih po svojem številu lahko izvolili angleški delavci. Praktični uspehi, ki venčajo boj angleških rudarjev, živi nauk, ki izvira iz njega, so vredni velikih žrtev, katere je borba terjala. S ponosom se ozira ves delavski svet na an- gleške rudarje, na predbojevnike svetovnega proletariata, kakor jih je krstil Karel Marx; s ponosom in hvaležnostjo gleda na milijonsko armado, ki je na doslej neznan način pokazala meščanskemu svetu, kaj je proletarska disciplina in zvestoba. Nesramnost trboveljske rudniške uprave. Že večkrat smo pisali, da pošilja uprava runika v Trbovljah na vse kraje agente, ki imajo nalogo pripeljati delavce v trboveljski rudnik. Da se najemanje delavcev vrši pod raznimi lažnjivimi pretvezami, smo tudi že večkrat povdarjali. V zadnjem času pa smo odkrili zopet podobno lumparijo, ki si jo je dovolila ta čedna uprava. Da pokažemo javnosti, s kakšnimi sredstvi skuša privabiti delavce, katerim niso tukajšnje razmere znane, v Trbovlje, naj navedemo slučaj, ki ne sloni le na laži, temveč je sleparija prve vrste, ki spada pod kazenski zakon. Oglejmo si td prefrigano lumparijo. Bilo je meseca julija 1911, v tem času se je nahajal na Porenskem (Rheinland) v Nemčiji rudniški uradnik Eržun iz Trbovelj in stikal tamkaj za rudarji, ki bi se dali speljati na led ter bi se podali na delo v Trbovlje. Seboj je imel mezdno knjigo (Lohnbuch), ki jo je kazal tamkaj vposle-nim rudarjem. Iz dotične knjige je bilo razvidno, da zaslužijo rudarji v Trbovljah od 120 do 180 kron na mesec. Knjigo je kazal zlasti tamkaj vposlenim slovenskim rudarjem. Nekaj rudarjev se je res dalo preslepiti, misleč, da so se od tega časa, odkar delajo v tujini, doma razmere res zboljšale. Naravno je, da je dotičnim delavcem bila všeč prilika, da se vrnejo domov, kjer bodo ravno toliko zaslužili kakor v Nemčiji. Seveda niso slutili, da se bodo grozno prevarali in da bodo obžalovali svoj sklep. V Nemčiji so se pripravljali rudarji na odhod v Trbovlje, predno so se odpravili, so pismeno pri upravi rudnika v Trbovljah še nekaj vprašali, na to svoje vprašanje so dobili od ravnateljstva odgovor, ki se glasi. Trboveljska premogokopna družba. Trbovlje, dne 25. julija 1911. Gospodu Ivan Pogačarju, rudarju Neumiihl Porensko. Z ozirom naVaše pismo z dne 21. t. m.Vam naznanjamo, da se pri nas zdravi kopači in vozači izpod '40 let vsak čas v delo sprejemajo. Stanovanj točasno nimamo nobenih praznih in si bodo morali oni, ki so oženjeni preskrbeti posebna stanovanja, vendar pa dobe oženjeni stanovanjsko doklado po razmerju števila otrok mesečno v znesku 4 do 5 kron. Kar se tiče plače, Vam je itak znano, da pri nas dobri, pridni kopači v akordu zaslužijo od 4 do 6 kron. Ako se nič ne dela, tedaj je naravno, da se tudi nič ne zasluži. Predno se spustimo v nadaljna pogajanja, Vas prosimo, da nam vpošljete imenik vseh onih kopačev, ki nameravajo priti semkaj, pri tem je tudi treba navesti koliko izmed njih je oženjenih oziroma koliko otrok imajo dotičniki. S pozdravom. Trboveljska premogokopna družba. Obratno vodstvo v Trbovljah, Heutmann. Oglejmo si nekoliko to zvito pismo: Vsak čas se sprejemajo rudarji, to se pravi, da je vsak dobrodošel, ki se da nekaj časa izkoriščati, potem itak zopet pokaže tem oderuhom hrbet in potem je treba zopet iskati novih. Stanovanj nimajo, ti brezsrčneži pa tudi dobro/ da v. Trbovljah sploh ni mogoče dobiti privatnih stanovanj, in če se slučajno dobi, tedaj je treba plačevati zanj mesečno najmanj 15 do 30 kron, ravnateljstvo pa ponuja 4 in 5 kron. NajslabŠe pa šele pride; ljudem, ki so jih pod lažnjivimi pretvezami privabili., plačali toliko, da bi bili morali, ako bi bili v Trbovljah ostali z družinami vred. od lakote umreti. Naj tudi sledi mezdni list za mesec marec ravno istega Pogačarja, ki je še pomagal trboveljskemu ravnateljstvu pri nabiranju delavcev v Nemčiji. Po tem listu imel Pogačar 1 šilit, za katerega so mu plačali 3 K 30 vin. 23 šihtov po 2 K 60 vin., in 1 šiht po 2 K 75 vin. skupaj je torej zaslužil 65 K 85 vin. Prispevek za provizijsko blagajno K 1.66 Prispevek za bolniško blagajno K 2.21 Kazni K 2.— Predujem v gotovini (Voršus) K 10.— Material K —.20 Službena instrukcija K 4.25 Predujem v blagu K 45.— Restavracija K —.10 Prispevek k rudarski zadrugi K —.06 Anuiteta K—.37 Skupaj K 65.85 Kakor videti, znajo gospodje pri trboveljskem rudniku tako imenitno sestavljati obračune, da delavec ne dobi ob koncu meseca na roko niti beliča. Gospodje pa so že v pismu, ki so ga poslali Pogačarju, povedali, da ako se nič ne dela, se tudi nič ne zasluži, s tem so naj-brže hoteli reči, da leni delavec nič ne zasluži. Sedaj bodo gotovo tudi rekli, da je bil Pogačar »favlast« in da vsled tega ni nič zaslužil. Pogačar pa se lahko izkaže, da v Nemčiji nikoli ni zaslužil izpod 5 mark na šiht. Da ni mogel ne Pogačar ne drugi, ki so prišli ž njim. izhajati ob tej mizerni plači, bo pač vsakemu jasno, zato so pač tudi že vsi ta nesrečni kraj zopet zapustili. Vsi, ki so si napravili v Nemčiji kake prihranke, so prišli vsled sleparskega početja uprave trboveljskega rudnika ob vse. Najbrže je bila knjiga oziroma podatki v v njej, ki jo je po nalogu svojih gospodarjev kazal rudniški uradnik Eržun rudarjem v Nemčiji, nesramen falzitikat, ki je menda nalašč sestavljena v to stvrho, da ž njim varajo in slepe delavce, ki potem v resnici ne zaslužijo niti polovico tega, kar se jim je bilo obljubilo. Uprava trboveljskega rudnika vedoma spravlja uboge delavce z družinami vred ob vse in jih peha v bedo in nesrečo. Tako početje ni samo vse obsodbe vredno, temveč to je že sleparstvo prve vrste, ki spada v roke državnega pravdnika. Pred kratkim in danes. (Dopis iz Idrije.) Delavstvu se na svetu še nikdar ni dobro godilo in se tudi v sedanjih časih ne. Da so bile še pred malo leti življenske potrebščine za 50 in 100% ceneje, to je tudi resnica. Da so bile plače idrijskega delavca komaj pred 11 leti najmanj za 100 do 200% slabeje od sedanjih. se tudi ne da tajiti. Seveda ne mislim še toliko na akordno plačo ampak na normal-vizije in bolniščina. Ni moj namen razmotri-no dnino, na podlagi katere se odmerjajo pro-vati razliko med delom pred 11. leti in sedaj, za koliko odstotkov se je napor zaradi pritiska podjetnika na delavstvo pomnožil, ker to nam jasno priča razlika med nekdanjo in sedanjo produkcijo blaga, ki leto za letom narašča, čeprav ne smemo tajiti, da niso k temu nekaj pripomogle boljše tehnične naprave v rudniku. Vendar pa moramo priznati, da se je v primeri s tedanjimi plačami z ozirom na danes toliko delalo v rudniku, kolikor je delavec pri taki mizeriji sploh delati mogel. Zato smelo trdim, da je bilo idrijskemu delavcu vsled njegove nezavednosti do leta 1902 prisojena še večja mizerija nego danes, dasi ni bilo niti od daleč primerjati življenskih cen z današnjimi, ter je imel delavec vse one glavne pravice do limite, gozdov in podobno, ki so bile Idrijčanom skoro svete kot vera. To resnično dejstvo bi potrdilo z menoj vred na stotine ljudi, ki bi znali še marsikaj iz zgodovine stradanja svojih diR povedati. Da pa ostanem bolj pri svojem namenu in se izognem sumničenju gotovih ljudi, da sem podkupljen, ker trdim, da se je plača delavstvu tudi z novim opravilnikom nekaj izboljšala. hočem navesti le sledeča gola dejstva: Do leta 1902. je imel idrijski delavec pri vstopu v službo s 14. do 16. letom starosti lOurne plače 25 do 30 krajcarjev. S 16. letom je šel v jamo. je dobil dva krajcarja več. torej 32 krajcarjev za 8urno dnino. Po dveh ali treh letih službe je avanziral za 4 krajcarje, torej na 36 krajcarjev na šiht. Z dvaindvajsetim le- tom star mladenič je dobil zopet 4 krajcarje več. torej 40 krajcarjev, in je imel to plačo do 24. leta ali še čez, potem je postal trugar (Hundstosser) s plačo 44 krajcarjev na šiht in poleg tega je dobil pravico do ženitve, kar je bilo prej s plačo 40 krajcarjev na šiht le redko komu dovoljeno. Pri tej je takrat ostal do starosti 30 let, potem pa je postal podkopač »Lehrheuer« s plačo 48 krajcarjev, in pozneje kopač »Heuer« s plačo 52 krajcarjev na šiht. To naj višjo gosposko plačo je imel delavec, ki je delal v rudniku 40 let in je star najmanj 54 let. če je prišel nad 14 let star k rudniku, je seveda toliko starejši to plačo dobil ali jo pa sploh dosegel ni. Da so bile na podlagi te temeljne plače provizije odmerjene 7 ali največ 8 gld. za 401etno delo na mesec, to ve še cela vrsta starih mož. Da so imeli delavci kakih 10 let nazaj poleg te plače v gotovini tudi brezplačno limito, ki pa je pri tedanjih cenah žita in moke jako malo pomenila, to je tudi res. Šele leta 1902. so se te plače dvignile po znanem mezdnem gibanju, ki ga je uprizorila socialna demokracija, da ljudi prebudi iz suženjske letargije v samozavest. Dasi se nameravani štrajk ni vršil, so se dvignile plače od 25 odnosno 30 krajcarjev na 80 vinarjev najnižje in od 52 kr. na 1.60 K najvišje plače. Leta 1908. so se te plače zopet po znanem gibanju od soc. dem. strani temeljito dvignile in sicer je bila najmanjša plača 1 K in najvišja 2 K 20 vin. za osemurno dnino. Žito in drva so bila še vedno brezplačno, čeprav je bilo to le navidezno: direktno. Oni pa, ki so po tem opra-vilniku po 1. 1902 v delo stopili, so namesto limite dobivali samci po 9 K in oženjeni po 17 kron v gotovini. Ta primera nam jasno kaže, kakšne so bile tedaj cene žitu ali pa danes, ko se računa limita onemu, ki ima osem otrok mesčno 32 K 25 vin. torej celih 15 K 25 vin. razlike. Z vedno naraščajočo draginjo so po letu 1908 tudi dalje rastle potrebe po zboljšanju plač. Poskušalo se je na vse načine, na shodih, po časopisju in potom rudarske Unije dokazati. da je treba zopet nekaj storiti, in res na pritisk vseh v državnih rudnikih uslužbenih delavcev je dovolil državni zbor večjo vsoto ministrstvu, da plače državnih rudnikov regulira. Tako smo prišli do novega plačilnega opravilnika, s katerim odpadejo vse dosedanje brezplačne doklade v naturalijah. Plače pa se dvignejo v gotovini v vrste ostalih državnih rudnikov. Ta prememba je povzročila med idrijskim delavstvom precejšen vihar, deloma opravičen, deloma pa vsled hujskanja gotovih ljudi. Z ozirom na to, da je treba tudi med delavstvom priti do jasnosti njih lastnih interesov. podajam v naslednjem kratko primero starih in novih plač: Stari plačllnik. Plačilni razred Starost delavca Službena leta Število otrok i Plača v gotovini Doklada v naturalijah na dan Skupna 8 urna plača K K K IV. b 16 let 1-— —•51 1 51 IV. a 21 „ 5 let — 1-20 — 51 171 III. b 26 „ 10 „ 1 1-40 — 78 2 18 III. a 31 „ 15 „ 3 1-60 -93 2 53 II. b 36 „ 20 „ 4 1 80 -■96 2 76 II. a 40 . 25 . 6 2 — 1-15 3-15 I. b 45 „ 30 „ 7 2 20 1-22 3 42 I. a 50 u 35 , 8 2 40 1-29 3 69 Novi plačllnik stopinje I. opravil, po novem starost delavca službena leta plača po novem več po novem na šiht K 1 stopnja 18 let 2-60 1 09 2 „ 21 „ 3 leta 2 70 0-99 3 „ 24 . 6 , 2 80 0 38 4 „ 27 „ 9 „ 3-— 082 5 . 30 „ 12 „ 310 0 57 6 „ 33 „ 15 „ 3 20 0-67 7 „ 36 „ 18 „ 340 0 64 8 „ 39 „ 21 . 3 50 0-35 9 „ 42 „ 24 „ 3-60 045 5 „ 45 „ 27 „ 3 80 038 6 „ 48 „ 30 „ 4 — 031 Seveda se more tukaj primerjati le starost. ker v službenih letih je po novem plačil- niku velikanska razlika, kajti po starem pla-čilniku je dobil s 35. letom službe z limito vred, če je imel 8 otrok, še le to. kar dobi po novem delavec, ki ima samo 24 let službe, torej samo 9 vin. na šiht razlike. Novi plačilnik je torej veliko boljši od starega, kajti pozabiti tudi ne smemo tega, da smo limito sedaj v največji draginji žita, ko ga erar še po lanskih cenah računi, zraven prišteli, če ne bi bila razlika med staro in novo plačo še veliko večja. Popraviti pa je v novem plačilniku treba krivice onim. ki se niso pravilno uvrstili. KARL KAUTSKY: Capinski proletariat. Najsi so bili včasih hlapci in lakaji, kakor tudi posli in vojaki najemniki še tako mnogoštevilni, vendar navadno niso mogli dobiti vsi neposedujoči posla. Tisti neposedujoči, ki niso bili sposobni za delo — otroci, starčki, bolniki, pohabljenci — se že od vsega početka niso mogli preživljati v enem teh poklicov. Kakor smo videli, pa se je tem pridružila od začetkov novejšega časa tolika množica dela iščočih — zlasti kmetov, ki so bili pregnani s svojih posestev ali pa so pobegnili pred nasilnostmi — da je prišlo mnogo za delo sposbnih ljudi v enak položaj, kakor za delo nesposobni. Njim ni preostajalo nič druzega kakor beračiti, krasti ali pa se prostituirati. Stali so pred izbero, ali umro lakote ali pa delajo nasproti vsem pojmom sramežljivosti, časti in dostojanstva. Preživeti so se mogli samo s tem, da so skrbi za najbližje osebne potrebščine neprenehoma dajali prednost pred skrbjo za svoj dober glas. Jasno je, da je moralo vplivati tako stanje nadvse demoralizirajoče in pohujšujoče. Ta korupcija se je povečavala in se še povečava s tem, da so brezposelni reveži za družbo povsem nepotrebni, da jih ta ne potrebuje, pač pa bi se z njih odpravo oprostila nezaželenega bremena. Poginiti pa mora vsak razred, ki je nepotreben, ki nima izvrševati v družbi nikakih nujnih funkcij; to velja o najnižjih prav tako kakor o najvišjih. In berači niti ne morejo biti ponosni na samoprevaro, da bi bili potrebni, zakaj nikakih spominov nimajo na dobo, v kateri bi bil morda njih razred izkazal družbi uslugo; ne morejo trkati na svojo moč, pa vsiljevati družbi svoje parasitstvo. Samo trpe jih: zategadelj je ponižnost prva dolžnost berača in velja za največjo krepost reveža. Enako strežajem se tudi ta plast proletarcev plazi pred nogami mogotcev; proti se- I danjemu družabnemu redu ne tvori nikake opozicije. Nasprotno. Odkazani so na drobtine, ki padajo z mize bogatinov: kako bi torej mogli želeti, da bogataš izgine! Njih samih ne izkoriščajo; toda čim višja je stopnja izkoriščanja delavca, čim večji je dohodek bogatina, tem darežljivejši utegne biti, tem več lahko pričakujejo od njega berači. Od izkoriščanja dobe delež, kakor strežaji, čemu bi se borili proti njemu? V začetkih reformacije na Nemškem, ko so katoliško cerkev vsi razredi skrajno sovražili, ker jih je izkoriščala, so bili proletarci tisti, ki so ji stali zvesto na strani, zakaj dajala jim je bogatejšo miloščino kakor skopuški meščani in oplenjeni kmetje. Ta plast proletariata — capinski proletariat — se še nikdar ni postavila iz lastnega nagona izkoriščanju po robu. Seveda tudi ni branik izkoriščanja, kakor je bil vojni izrodek lakaj-stva. Strahopeten in brez nazorov, nemudoma zapusti tiste, katerih miloščino uživa, brž ko izgube bogastvo in moč. Nikdar ni stal v sprednjih bojih. revol^onari^p,^^«^^^ ( bil pri vseh nemirih takoj pripravljen, da ribari v kalnem. Časi je celo pomagal zadati zadnji udarec padajočemu gospodujočemu razredu. Navadno se je zadovoljil v revoluciji s tem, da jo je izkoristil in kompromitiral, a jo ob prvi priliki zopet izdal. Kapitalistično proizvajanje je močno pomnožilo capinski proletariat; dovaja mu neprenehoma novih rekrutov; zlasti v velikih mestih tvori znaten del prebivalstva. Po značaju in nazorih mu je zelo blizu tisti del malih kmetov in malih meščanov, ki je skrajno propadel, ki obupava nad lastno močjo in se skuša obdržati nad vodo z miloščinami, ki mu jih mečejo višji razredi. Karl Kautsky: Začetki mezdnega proletariata. Tem zadnjim plastem je porajajoča se kapitalistična produkcija, zlasti velika industrija, posebno rada odvzela delovne moči. Zakaj kapitalistična produkcija ne povprašuje toliko po učenih delavcih kolikor po potrpežljivih, neodpornih delavcih, ki se brez volje vtaknejo v veliki obrat moderne tovarne, ki more samo tedaj obratovati nemoteno, ako točno in stalno izvrši vsako brezštevilnih kolesc sebi odkazano gibanje. Ker pa so capinskemu proletariatu najbližje plasti in celo marsikateri deli capinskega proletariata samega dajale največ delavcev porajajoči se kapitalistični veleindustriji, zato je bilo tudi ravnanje, ki so ga prenašale te plasti, merodajno za ravnanje, ki so ga kapitalisti sploh hoteli izkazovati svojim delavcem. Delo samo, katerega blagodejni vpliv meščanski ekonomi in moralisti tako radi opisujejo, je bilo za j proletarce najprej vir novega ponižanja, ne povišanja. Neodpornost delavcev je omogočila kapitalistom, da so raztegnili delavnik do skrajnosti. Kateri tehtni razlogi v kapitalistični veliki industriji so pritirali do tega, smo razložili že v II. delu. Časa za življenje in izobrazbo kapital ne privošči delavcu, ako ni prisiljen. Kjer ga ne zadržujejo ovire, ukaže nadaljevati delo do popolne utrujenosti. Ako pa le preostane kratek odmor med delom in spancem, tedaj ravno zadostuje za prav kratke užitke, v alkoholični pijanosti in v spolnem občevanju, ki omamijo zavest bede. Skupno delo mož in žen, odraslih in otrok, ki je lahko med veselimi, svobodnimi in svoje dolžnosti se zavedajočimi ljudmi vir najvišjih dušnih nagibov in nravne poplemenitve za vse, ki se ga udeležujejo, to skupno delo je bilo v kapitalistični tovarni predvsem sredstvo, ki je pomnoževalo nevarnost okuženja z demo-ralizirajočimi in uničujočimi tovarniškimi vplivi in je povzročilo, da je propadanje proletariata še hitreje pospešilo. Ni čuda, da so se delavski proletarci v začetkih kaitalistične velike industrije komaj razlikovali od capinskega proletariata. Kako globoko so se pogreznili v zločine, pijančevanje, surovost m umazanost — duševno in telesno — spoznamo najjasnejše iz klasičnega opisa, ki ga je podal Friderik Engels o položaju delavskih proletarcev na Angleškem v prvih desetletjih tega stoletja.* Rudarjem v Seegrabnu! Na velikem rudarskem shodu na 24. marca se je sklenilo, naj zahtevajo delegati rudarske zadruge od Alpinske Mont.-Družbe pojasnila glede na dovoljene zahteve rudarjev, da vsakdo ve, kaj se je privolilo. I a pojasnila so se že dala in bodo v vseh bralnicah razobešena. Kljub temu dajemo tem otom pojasnila na zahteve rudarjev in povemo, zakaj se ni začelo s stavko. Pojasnila in zahteve. Vsi rudarji dobe od 1. aprila prosto razsvetljavo, to se pravi, dosedanji odbitek za bencin od 10 vin. na šiht odpade, in za vsak z aceti-linsko svetilko storjeni šiht se dobi doklada od 10 vin. Svetilke in karbit si morajo ruda(rji sami kupiti. Zboljšanje plač je od 1. aprila sledeče: 1. V jami. a) Pri delu na akord se bo v prvi vrsti le akord, pri katerem se glavni zaslužek pridobi primerno zvišal, n. pr. pri riabijačih vozov a-kord za voze, tako tudi pri kopačih (hajerji), v rovu, akord od metra, itd. tako da vsak pri tistem delu kakor do sedaj, za 10 vin. več-zasluži. Razven tega se zvišajo gosposke plače (Herrenschicht) vseh kopačev in voznikov za 10 vin. b) pri tistih delavcih, kateri so z gosposko * Ta velevažna knjiga je izšla prvič leta 1845. Od, tedaj je izšla nova izdaja v založbi I, H. W. Dietz, Naehf. Stuttgart. plačo in akordno doklado plačani, se bode samo gosposka plača za 10 vin. zvišala. c) Pri delih katera se samo z gosposko plačo opravljajo, se plača za 10 vin. zviša. 2. D n e v n i d e la v c i. a) Pri delu v akordu (zastavljanje, pripravljanje lesa itd.), bode akord, pri katerem se glavna plača zasluži, razmeroma zvišan, tako da se pri tistem delu in pridnosti kakor do sedaj najmanj za 15 vin. več zasluži. b) Prj delavcih, kateri v gosposki plači in akordni dokladi stoje, se bode zvišala šihtna plača, in sicer pri odraslih delavcih za najmanj 10 vin. deloma tudi za 15 vin. deloma tudi za 15 vin. in 20 vin., pri mladoletnih delavcih in delavkah za 10 vin. c) Pri delu, katero se samo v gosposki plači vrši. se bodo gosposke plače pri odraslih delavcih najmanj za 15 vin., deloma tudi za 20 vin. prj mladoletnih delavcih in delavkah za 10 vin. zvišale. Pod mladoletne delavce spadajo vsi. Kateri imajo manj kot 2 K 40 vin. plače. d) Prj odraslih rokodelcih, kateri večji del v gosposki plači delajo, se bodo samo gosposke plape za najmanj 15 vin. zvišale. Zvišapje gosposke plače se bode vsakemu delavcu na 1. aprila povedalo, zvišanje akorda pri dajanju akorda v aprilu na znanje dalo. Na ur.adno prošnjo okrajnega delavskega odbora o