Marko Rusjan
Izredno
trajno
stanje
Cuando la legalidad basta, la legalidad; cuando no basta, la dictadura. (Donoso)
1	»Pravo nima notranje vrednosti ali legitimitete, toda kljub temu ga morajo posamezniki sprejeti za legitimno, kajti ni odločilnega kriterija, kaj je legitimiteta« (Dyzenhaus, 2003: 11).
2
Max Weber stavi na karizmatičnega voditelja, ki bo pravnemu redu dal smisel. Ta voditelj izžareva avtoriteto (»auctoritas«). Auctoritas izvira iz fizične osebe, živi samo z njim in tudi izgine z njim. Tudi Mussolini kot Duce in Hitler kot Führer sta vezana kot fizični osebi z nazivom in spadata k biopolitični tradiciji auctoritasa in ne pravni tradiciji potestasa (prim. Agamben, 2005: 84).
velikani, ki bi radi zrušili to idealistično božansko strukturo. Trenutek, ko sama struktura oz. pravni red ne more več poskrbeti sam zase. To pomeni, da v pravnem redu ni primerne rešitve, ki bi lahko zagotovila njegov nadaljnji obstoj. Takrat se pokaže, kdo je resnično suveren. Bistvo Schmittove teorije je ravno definicija suverenega: Suveren je tisti, ki odloča o izrednem stanju. Njegova moč je zagotovilo za ohranitev reda. Suveren ni podrejen pravu, temveč je pravo podrejeno suverenu. Suveren vzpostavlja pogoje za delovanje pravnega reda.2
Naša naloga je raziskati pojavnost izrednega stanja v današnjem času. Kajti ravno v današnjem času so velike državne strukture prešle v proces razkrajanja in ponovno je treba postaviti vprašanje meja in izvirne državnosti. Ali sploh lahko obstaja pravni red brez občasnih pojavov izrednega stanja in ali je sedanje stanje permanentno izredno stanje? Ali ni izredno stanje v svoji izjemnosti izničenje pravnega reda, ki posplošuje človekovo delovanje? Če je izjema pravilo, potem postane suspenz pravne norme pravna norma. Ne nazadnje pa nas zanima, ali smo v trajnem izrednem stanju ali gre le za začasno anomalijo liberalno-demokratičnega sistema.
Pravni red temelji na mitu, pa naj bo to mit o družbeni pogodbi ali mit o božanski naravi prava. Temelji visijo v zraku. Struktura hierarhije pravnih norm nas prisiljuje k pogledom navzgor do najvišjih in najmočnejših norm, brez morebitnega usodnega pogleda v brezno pod seboj. Dokler zadeva deluje, vsekakor ni potrebe, da bi brskali za prividi temeljev.1 »Dokler je obzorje državnosti pomenilo najširši krog vsakega skupnostnega življenja in so bile politične, religiozne, pravne in ekonomske doktrine, ki so jo podpirale, še trdne, ta 'najbolj ekstremna sfera' ni mogla zares priti na dan« (Agamben, 2004: 20). Toda so obdobja, ko se struktura pretrese, ko mora nekdo to zgradbo trdno prijeti, da se ne zruši. Kajti na drugi strani so morda
Schmitt sledi Hobbesovi antropološki razlagi narave človeka. Človek je po naravi slab, zato mu je treba določiti jasna
Kriza sistema legitimira izredno stanje	pravila, v okviru katerih lahko deluje.
vv .. Tako Schmitt kot Hobbes nista zagov-
Carl Schmitt je menil, da je mescanska demokracija nestabilen	ornika demokracije, ampak avtoritarne
sistem, ki se ne more dolgo obdržati. V sebi skriva kali razdora. V države, ki je dovolj močna, da vzdržuje
svojem času je videl tri velike krize: parlamentarno, krizo moderne	red in mir s pomočjo pravnega reda in
države in demokracije. Demokracije ni enačil s parlamentariz-	nasilja ki je inkorporirano v njem.
mom, saj lahko demokracija v končni instanci odpravi državo.	4 ZDA in Nemčija so pred 2. svetovno
Množična demokracija ogroža stabilno tradicionalno suverenost, vojno kombinirale izredne razmere z i--.iv	i o i	i v	. -i	■ -v militarističnim kevnesijanstvom, prek
ki je utelešena v monarhu. Schmitt pa je državo postavil na najvišji ,	•, , ,
katerega je država ustvarjala dodatno
pol^j saj edina zagotavlja urejene razmere v družbi in nemoteno povpraševanje po produktih vojaške
delovanje pravnega reda. Država je nasilna odprava naravnega sta- industrije. Predsedniški sistem v ZDA
nja.3 Državo lahko postavi samo suveren, tako da je država subjek- omogoča prenos zakonodajne oblasti k
tivizirana volja suverena. Suverenost je odločitev za suverenost.	izvršilni oblasti, k predsednikovi adminis-
c	i ■	c	, ■	traciji. Tako sta ravnala Lincoln in Franklin
Suveren se sam razglasi za suverenega. Suveren postavi pravni
°	. r. r	Roosevelt in tako tudi zdaj George Bush
red, prav tako pa ga lahko po potrebi tudi odpravi. Edino države ne	mlajši (prim Agamben 2005- 20)
more odpraviti, saj bi s tem odpravil tudi samega sebe. Država tako	5
,,,	,...	v	V sodobnem času se to umeščanje
lahko preživi svoj pravni red, ne more pa suverena, ki ji om°g°ča	neumestljivega kaže v koncentracijskem
obstoj. Država je metajuristična, saj je ne pogojuje pravo. Izjemna	taborišču. Zaporniško pravo je še vedno
narava države ji dovoljuje izjemne oz. izredne norme. Schmitta	v okviru kazenskega prava, medtem ko
zanima učinkovitost prava, ne pa pravo kot sistem norm.	pravno ureditev taborišča določa vojno
Izredno stanje se vzpostavi, ko pride v družbi do takih kon- pravo ali, obse,dno . stanje. . »Taborišč,e
kot absolutni kraj izjeme je topološko
fliktov, ki jih drzava v okviru pravnega reda ne more resiti. V drugačno od preprostega kraja zapiranja.
tem primeru država začasno odpravi svoj pravni red in vlada po |n ta prostor izjeme, v katerem je vez
pravilih, ki si jih sama postavlja. V liberalni državi, temelječi na med umestitvijo in redom dokončno
delitvi oblasti, to pomeni, da izvršilna oblast prevzame zakono- pretrgana, je usodno določil krizo starega
i-ri--ii i- uii-T^^	-J- »nomosa Zemlje«.« (Agamben, 2004- 30)
dajno funkcijo od zakonodajne oblasti. Država mora z izrednim	j \ &	/
stanjem zagotoviti normalno delovanje njenega gospodarstva.
Relativni družbeni mir vzpostavlja zaupanje v delovanje trga in njenih udeležencev, kar je nujno za rast kapitalistične produkcije.4
Izredno stanje ni posebna vrsta prava, temveč je suspenz pravnega reda, s čimer določa meje koncepta prava. »V svoji absolutni obliki se izredno stanje uresniči samo, če je treba ustvariti situacije, v katerih lahko veljajo pravne norme« (Schmitt, Politishe Theologie: 39 v. Agamben, 2004: 25). Izredno stanje je vzpostavljanje normalnega stanja, da lahko pravni red začne zopet delovati. Tu se odločitev razlikuje od pravne norme in avtoriteta suverena pokaže, da ne potrebuje prava za ustvarjanje prava. Schmitt filozofsko utemelji izjemo z odnosom do občega. Izjema razlaga obče. Proučevanje občega je mogoče le prek izjeme. Izjema je vrsta izključitve, posamezen primer, ki je izključen iz splošne norme. »Norma se uporabi na izjemi z neuporabo, z odmikom od nje« (Agamben, 2004: 27). Izredno oz. izjemno stanje tako ni stanje kaosa pred redom, ampak stanje izrednega reda po začasni razveljavitvi pravnega reda. Odnos izjeme je v zmožnosti zakona, da se ohranja v odnosu z neko zunanjostjo. Pravilo je tisto, ki z začasno razveljavitvijo naredi prostor za izjemo, in samo tako se vzpostavi kot pravilo in se ohranja v razmerju z izjemo. Izrednega stanja se ne da opredeliti niti kot dejansko stanje niti kot pravno stanje, temveč postavlja med njima paradoksni prag indiference. Dejansko stanje se dejansko ne spremeni, saj je ustvarjeno z začasno razveljavitvijo norme, a hkrati tudi ne gre za pravno stanje. Pri suvereni izjemi ne gre za nadzor ali nevtralizacijo kršitve pravnega
Kelsnov namen je bil postaviti čisto teorijo prava, ki bo rešena vseh političnih ideologij, vseh elementov naravoslovnih znanosti, teorijo, ki bo imela avtonomni objekt obravnavanja. Pravo je sistem norm, Norma je pravilna, če je bila sprejeta v skladu z višjo normo. Vsaka norma je odvisna od višje norme. Na vrh hierarhije pravnih norm Kelsen postavi temeljno normo (»Grundnorm«). Kelsen priznava samo pozitivno pravo. Četudi so zakoni še tako nepravični, jih je treba spoštovati. Prav v nastopu nacizma se je pokazala šibkost te teorije, ko je v imenu legalnosti posredno opravičevala diskriminacijske zakone nacistične Nemčije. Šele po drugi svetovni vojni je znani nemški pravni teoretik Radbruch postavil formulo, da določenih zakonov nismo dolžni spoštovati, če so ti zakoni že na začetku očitno nepravični. S tem je dodal pozitivnopravni teoriji elemente naravnega prava.
7	»Vsaka splošna norma zahteva normalno vzpostavitev socialnih razmerij, na podlagi katerih je vsaka norma uporabljena na primeren način in katerim podredi svojo normativno ureditev. Norma potrebuje homogen medij. Ta konkretna normalnost ni samo »zunanja predpostavka«, ki jo lahko pravnik zanemari. Je predvsem znak njene takojšnje veljavnosti. Norma, ki se lahko uveljavi v kaosu, ne obstaja. Red je treba vzpostaviti, da ima lahko pravni red pomen. Normalno situacijo je treba ustvariti in suveren je tisti, ki odloči, kdaj se normalno stanje vzpostavi. Vse pravo je 'situacijsko pravo'. Suveren ustvari in vzdržuje situacijo kot celoto v svoji totalnosti. Monopol ima nad to ultimativno odločitev« (Carl Schmitt - Political Theology; 1988: 19-20. v. Dyzen-haus, 2003: 46).
8
»Suveren skozi izredno stanje »ustvarja in zagotavlja situacijo«, ki jo pravo potrebuje za svojo veljavnost. A kaj je ta 'situacija', kaj je njena struktura glede na to, da ni nič drugega kot začasna razveljavitev norme« (Agamen, 2004: 26-27). Agamben nas spomni na Vicovo opozicijo med pozitivnim pravom in izjemo. Izjema je v pravu element, ki transcedentira pozitivno pravo na način njegove začasne razveljavitve. Pozitivno pravo s tem, ko je začasno razveljavljeno v izrednem stanju, definira normalni primer kot področje svoje veljavnosti. Prim. Agamben, 2004, str. 27.
reda, temveč za ustvarjanje prostora, v katerem ima lahko prav-no-politični red svojo veljavnost. Izjema je lokalizacija, torej ureditev prostora za zavzetje zunanjosti pravnega reda.5
Kelsen6 poskuša v svoji čisti teoriji prava odmisliti vsakršno vrednostno opredelitev prava. Pravo je hermenevtični sistem, ki deluje po svojih pravilih. Prav njegova stroga formalnost naj bi zagotavljala največjo garancijo za pravno varnost in za najboljše delovanje pravnega reda. Za Kelsna je suverenost samo kakovost pravnega reda. Schmitt ostro kritizira strogo formalistično Kelsnovo teorijo. Medtem ko Kelsen daje prednost legaliteti pred legitimiteto, je pri Schmittu ravno obratno. Njegov politični koncepct prava predvideva, da sta pravo in morala produkt boja za prevlado med sovražnimi družbenimi skupinami. Politično določi, kdo postavlja pravo in kdaj ga lahko opusti. Pravni red ne more sam preživeti. Pravni red je samo orodje politične entitete, ki z njegovo pomočjo skrbi za normalno delovanje družbe. Ko se položaj spremeni in so razmere nenormalne, pa lahko politična entiteta oz. suveren odpravi pravni red in uvede ukrepe za povračilo v normalno stanje. Vse pravo je situacijsko pravo.7
Schmitt je postavil teorijo o izrednem stanju v delih Diktatura (Die Diktatur,1921) in Politična teologija (Politishe Theologie, 1922). V njih je postavil paradigmo, ki ni veljala samo za tisto specifično obdobje, temveč je svojo polno uresničitev dosegla šele dandanes. Schmitt poskuša povezati izredno stanje s pravnim redom. Ker vzpostavitev izrednega stanja zahteva negacijo pravnega reda, njegovo izničenje, ustvarja videz, da izredno stanje ni povezano s pravnim redom. Kljub temu Schmitt loči izredno stanje od brezvladja, kajti v izrednem stanju še vedno vlada red, čeprav to ni več pravni red. Izredno stanje izvira iz pravnega območja. Suveren odloča, kdaj je položaj normalen za delovanje pravnega reda in kdaj izrednost položaja zahteva začasni suspenz pravnega reda.8 Suveren, ki vlada tako v normalnem stanju v okviru pravnega reda kot tudi v izrednem stanju, je vezni člen med obema pojavnostma Oblasti. »Suveren je hkrati znotraj in zunaj pravnega reda« (Agamben, 2004: 25).
Schmitt je dokazoval, da ima weimarska ustava v sebi institut, ki postavlja izredno stanje v pravni red. Kritiki se sprašujejo, kako je lahko del pravnega reda nekaj, kar odpravi ta isti pravni red. Schmitt pa se sprašuje, ali je izredno stanje samo de facto situacija in je kot taka nepovezana oz. nasprotna pravu, kako lahko pravni red pušča tako pravno praznino na najpomembnejši točki. Izredno stanje ni niti zunaj niti znotraj pravnega reda in se tiče predvsem meje ali cone indiference, kjer ni več te dileme.
Za razumevanje izrednega stanja je pomembno razmerje med nujnostjo in pravom. Že iz časov glos obnove rimskega prava v srednjem veku izhaja načelo »necessitas legem non habet«,9 nujnost ne pozna prava. In tudi nujnost ustvarja lastno pravo (»la necessite fait le loi«). Tomaž Akvinski v Summi the-ologici zapiše izjemen primer, v katerem lahko posameznik ali suveren obide zakon, če tako zahteva nujnost situacije (nujnost ni subjekt prava). Za italijanskega pravnika Santija Romana (prim. Agamben, 2005: 27) je nujnost prvi in temeljni vir prava. Izredno stanje je nelegalno, vendar perfekten pravni in ustavni ukrep, ki se realizira v produkciji novih norm. Zakon je najvišji pravni akt, vendar ne več kot to, kajti obstajajo norme, ki ne morejo biti vnaprej napisane in ki jih ne moremo predvideti, dokler ne nastane določen položaj. Kar je dejansko problem pravne praznine.
Weimarska ustava in njen prehod v 12 letno diktaturo
Weimarska Nemčija je nastala z revolucionarnim dogajanjem ob koncu prve svetovne vojne, ko je bil odstavljen in pregnan cesar Viljem II. Rodila se je med revolucionarnim vrenjem, ki se je napajal iz modela radikalnih družbenih sprememb - oktobrske revolucije - revolucije, ki je uspela in ki je navdihovala delavske množice. Nova socialdemokratska oblast je dopustila obračun s skrajno levico10 in preprečila državljansko vojno. Ni presenetljivo, da so konservativni intelektualci, med katere štejemo tudi Schmitta, v tako turbuletnih časih sledili Hobbesovim idejam o suverenosti in legitimnosti.11
Predsednik Nemčije je bil za konservativce nadomestek za cesarja, ki je deloval kot protiutež parlamentu, predvsem parlamentu, v katerem so imeli večino socialdemokrati. Po Schmittu je bil predsednik varuh ustave, medtem ko Kelsen določi to funkcijo ustavnemu sodišču. Na prvi pogled precej različna pogleda, vendar le ne tako vsaksebi. V obeh rešitvah je varuh ustave konkretna oseba, le pri Kelsnu gre za kolektivno telo. Pri Schmittu imamo opraviti z avtoriteto najvišje osebe v državi, ki je bila izbrana zaradi posebnih karizmatičnih značilnosti, pri Kelsnu pa so izbrani člani kolektivnega telesa strokovne avtoritete kot najboljši poznavalci pravnega reda v državi.
Weimarska ustava je v 48. členu predvidevala velika pooblastila predsednika države, ki je lahko uvedel izredne ukrepe. V njem je zametek Schmittove teorije o prehodu iz ene oblike diktature v drugo. Dvajsetega julija 1932 je predsednik rajha Hindenburg izdal dekret za obnovo javne varnosti in reda na območju Prusije. Prusija je kot država obsegala več kot polovico Nemčije, kar je še povečalo nesorazmerja v sami državi. Ta dekret je odločilno vplival na zlom weimarske republike. Dekret je imel pravno podlago v omenjenem 48. členu ustave. Z dekretom je bil imenovan upravitelj Prusije. S tem je bila odpravljena koalicijska vlada, v kateri so imeli glavno besedo socialdemokrati. S to potezo so konservativne sile hotele odstraniti socialdemokratsko konkurenco in hkrati zaustaviti Hitlerjevo napredovanje za njegovo vključitev v vlado (prim. Dysenahus 2003: 2). Vlada Prusije se je odločila, da poskusi svojo pravico doseči na sodišču. V času, ko je Nemčija drvela v kaos uličnih spopadov med nacisti
Izrek se nahaja v glosi Gracijanovega Decretuma (Agamben, 2005: 24).
10	Zadušitev munchenske sovjetske republike in poboj spartakovcev v Berlinu, ki so ga izvedle nacionalistične paravojaške skupine. Med najbolj znanimi žrtvami sta bila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht.
11	Družbeni kontekst lahko odločilno vpliva na teoretske zastavke. Ne nazadnje je tudi Hobbes ustvarjal v senci krvave angleške državljanske vojne med Crom-wellovimi parlamentaristi in rojalističnimi silami, zvestimi Karlu II.
in komunisti, so se socialdemokrati podredili razsodbi sodišča. S to odločitvijo so pokazali svojo privrženost pravnemu redu, ki ni imel več možnosti za obstoj. Hitler (prim. Dysenahus 2003: 22) je na pričanju na sodišču, ko so sodili trem vojaškim oficirjem, pripadnikom nacionalsocialistične stranke, poudaril zavezanost nacionalsocialistov, da prevzamejo oblast po legalni poti. Šele na oblasti bodo z večino v zakonodajnem telesu začeli spreminjati državo po svojem okusu. To se je tudi zgodilo. Sodišče je razsodilo v prid predsednika in izredne razmere so bile uvedene v dobršnem delu Nemčije. In to preden je nekaj mesecev pozneje Hitler prišel na oblast. Napaka socialdemokratov je bila očitna. V izrednih razmerah bi morali delovati nelegalistično in se z nasiljem upreti diktaturi predsednika. Vendar so bili v tistem času takega spopada sposobni le pripadniki Komunistične partije.12 Želja po preprečitvi državljanske vojne je pripeljala do svetovne vojne.
Komu nasilje? Legitimnost in legalnost nasilja.
Monopol države nad nasiljem kriminalizira nasilje, ki ni izvedeno v imenu države. Pravni pozitivisti trdijo, da je vsako nasilje, ki ni vnaprej določeno v pravnih aktih, kriminalno dejanje. Pravo ne tolerira nasilja, vendar ne zato, ker je nasilje per se, temveč ker obstaja zunaj prava.13 Toda prav izredno stanje zahteva izredno uporabo nasilja. In nasilje in moč sta odločilna za vzpostavitev reda v izrednem stanju. Še več. Brez nasilja oz. grožnje z njim ni niti pravnega reda.
Pravo postavlja konstitutivna moč in ga ohranja konstituirana moč. Benjamin konstitutivno moč enači s pravopostavljajočim nasiljem in konstituirano moč s pravoohranjajočim nasiljem. Problem nastane pri določitvi subjekta, ki lahko uporabi konstitutivno moč. Konstituirano moč uporablja realno obstoječi sistem. Legitimiteta konstituenta pa je dvomljiva. Razmerje med konstitutivno in konstituirano močjo se kaže kot nadaljevalno. Prvotna konstitutivna moč se preobrazi v konstituirano moč. Nacionalne ali proletarske množice so nastopile kot subjekt konstitutivne moči. Ko se je revolucija konsolidirala v državi, so se konstituirale tudi revolucionarne moči in postale državni organi. Negri nasprotuje temu pravilu in pokaže nezvedljivost konstitutivne moči na kakršnokoli obliko konstituiranega reda in hkrati zanika, da se jo da omejiti na načelo suverenosti. Konstitutivna moč je »dejanje izbire, točkasta določitev, ki razpre horizont, radikalni dispozitiv nečesa, kar še ne obstaja, in česar pogoji eksistence predvidevajo, da ustvarjalno dejanje po ustvarjanju ne izgubi svojih značilnosti« (Agamben, 2004: 54). Negri suverenost postavi kot odpravo svobode, katere nosilec je konstitutivna moč. Agamben oporeka Negriju, da je postavljen kakršenkoli kriterij, po katerem bi lahko ločili suvereno oblast od konstitutivne moči. Ločenost od konstituirane moči in svobodna praksa sta namreč značilni tudi za suvereno oblast. Konstitutivno moč privlači njeno nasprotje, konstituirana moč, in tako ne prinaša dejanske revolucionarne inovacije. Tako naj bi bila konstitutivna moč formalno vključena v konstituirane moči, suverenost, v tradicijo politične moderne. Negri odgovarja, da konstitutivna moč nikakor ne moremo šteti
12 . . .. ....
Komunistična partija Nemčije je svoje
člane organizirala v paravojaške skupine Rdeče fronte, ki so bile hkrati s SS in SA prepovedane. Leta 1932 je bila odpravljena prepoved delovanja SS in SA, ne pa tudi Rdeče fronte. To je povzročilo povečanje nacističnega uličnega nasilja in spopade s komunisti.
13 »Rekli bomo, da se sistem pravnih smotrov ne more obdržati, če se smejo naravni smotri kjerkoli dosegati nasilno. Vendar je to za zdaj zgolj dogma. Zato pa bomo morda morali upoštevati presenetljivo možnost, da se interes prava za mo-nopolizacijo nasilja nasproti posamezniku ne pojasni z namenom, da se zaščitijo pravni smotri, temveč s tem, da se zaščiti samo pravo.« (Benjamin, 2002: 123).
14 Vse velike revolucije modeme (ameriška, francoska, sovjetska) so v sebi
za funkcijo dialektičnega odnosa. Je nekaj drugega, ni samo	izrazale veliko kreativno sposobnost,
t,-v ■■	Ti j- j-t-' t jTi	ki presega samo sebe in tudi pravne
politična izjema, ampak tudi zgodovinska izjema. Je produkt	. ^ . . _	r, , ,
r	,.,,,.,...	ii	institucionalne rešitve, išče vedno odprt
začasne radikalne diskontinuitete in motor ontološke metamor-	prostor.
foze. Konstitutivna moč prinaša v zgodovino nove sile in želje,	15
v ..,	. 14 „ \T ..	,	.	Derrida opozarja na napačno pred-
prinaša jih od zunaj.14 Po Negriju v postmodernem stanju ni več	postavko boZjega nasilja, ki ne odprav-
zunanjega, ker Imperij obsega vse, vključuje vse. Tako je tudi	j samo prava, ampak tudi koncepta
konstitutivna moč stvar preteklosti, obdobja moderne. Sodobna	pravičnosti in človekovih pravic. Pri tem
suverenost vključuje vse (Negri, 2002: 8).	se Benjaminovi argumenti ne razlikujejo
Agamben (prim. Agamben, 2005: 52-64) prikaže razmerje	veliko od nacističnih- Tako naj bi se .
, „ ,	. „ . . „ . .	TT , . .	Benjaminova kritika državnega nasilja
med Schmittom in Benjaminom. Benjamin v eseju H kritiki	vmila na izhodiščno mesto logike, ki jo je nasilja išče novo obliko nasilja, ki se razlikuje od pravoposta-	poskušala spodnesti. Z afirmacijo revo-vljajočega in pravoohranjajočega nasilja, skupaj poimenovanega	lucionarnega nasilja le vzpostavi novo mitično nasilje. Gre za čisto, božansko oz. revolucionarno nasi-	pravo in ne uniči samega prava. lje, ki nima več zveze s pravom. Značilnost takšnega nasilja je,	16 Vedno znova pa se postavda odstranjuje pravo in išče novo ureditev razmerij med ljudmi.	lja ^raša^ kako se vzp°stavij° take
Schmitt zanika obstoj tega nasilja, ker je v izrednem stanju vklju-	skupine in kaj jih legitimira. Delavstvo
, . . v .„-,,..	legitimira njen ekskluzivni položaj v
čeno v pravo prek svoje izključenosti. Tudi njegovo nasilje ne	produkcijskem procesu, saj so delavci
postavlja ali ohranja prava, temveč ga suspendira. Benjamin loči	edina produktivna skupina prebivalstva.
med mitičnim (pravopostavljajočim) nasiljem in božjim (pravo-	Podobne zastavke najdemo v konceptu
uničujočim) nasiljem. Prvo je nasilje prava, ki povzroča krivdo	mnoštva.
in maščevanje ter režim, temelječ na preliti krvi in žrtvovanju.	17 Pravo dopušča stavke, da s tem omeji
Božje nasilje Benjamin pušča precej neopredeljeno. Celo zani-	nasilje delavcev. S tem preprečuje večjo
ka, da se ga da prepoznati v konkretnem primeru. Božje nasilje	škodo, ki bi lahko nastala z nasilnim
je laže razumeti v odnosu s suverenim nasiljem. Suvereno nasilje	^popadom.
postavlja pravo, saj potrjuje dopustnost nedopustnega dejanja in »Predvsem nas sili k ugotovitvi, da se
ga hkrati ohranja, kajti vsebina novega prava je zgolj ohranjanje	povsem nenasilna poravnava konfliktov ne more nikoli omejiti na pravno
starega. Tako je ohranjena vez med nasiljem in pravom. Božje	pogodbo. Naj so jo podpisniki sklenili še
nasilje pa ne postavlja prava, temveč ga odpravlja.15	tako mirno, pravna pogodba nazadnje
Že Sorel je pred Benjaminom zavrnil pravopostavljajoče	vendarle vodi v morebitno nasilje. Vsaki
nasilje. Zagovarja proletarsko nasilje, utelešeno v splošni stavki.	strani daje namreč pravico, da proti drugi
Tako Sorel kot Benjamin se strinjata, da je poleg države organi-	uporab' neko vrsto nasilja, ^ bi prekršila
, ,	-,. .	.	.?. 16	pogodbo. A ne samo to: ne le izhod,
zirano delavstvo edini pravni subjekt, ki ima pravico do nasilja.16	temveč tudi izvor vsake pogodbe napo-
In po Benjaminu je to božje nasilje čisto in delujoče.	tuje na nasilje.« (Benjamin, 2002: 130).
Delavska stavka je nasilno dejanje. Delovna zakonodaja	19 , „ , , , ..
»Splošna stavka odpravlja vse
sicer ureja način izvedbe stavke in s tem nasilje umesti v prav-	ideološke posledice vsakršne družbene
ni red. Toda kako se to sklada z vodilnim aksiomom, da ima	politike. Njeni privrženci menijo, da imajo
država monopol nad nasiljem? V kazenskem pravu poznamo še	refome tudi če so najbolj v interesu
instituta samoobrambe in silobrana, ki sta tudi dopuščeni obliki	ljudstva, buržoazni karakter. Po njihovem
„	,	.	mnenju nič ne more ublažiti osnovnega
nasilja. Gre za skrajne primere oz. za izredne razmere. Vendar . .	, , . D ,.,
antagonizema razrednega boja. Bolj ko
pa delovna zakonodaja poskuša opredeliti razmere, v katerih	bo prevladovala politika družbenih reje dovoljena stavka.17 Vse druge prekinitve dela oz. dejansko	form, bolj bo socializem občutil potrebo, neizvajanje pogodbe o delu so postavljene zunaj zakona kot	da podobi napredka, ki jo poskuša takšna
primer protipravnega nasilja.18 Benjamin trdi, da mora biti moč	politika ustvariti, ^f™ nasproti podobo
popolne katastrofe, ki jo splošna stavka
garant pravne pogodbe. Zavest o latentni prisotnosti nasilja oz.	povsem omogoča.« (prim. Sorel: 96).
grožnja je nujna za obstoj pogodbe. Sorelova splošna stavka19	Sorel meni, da je buržoazija plašljiva in
prisiljena popuščati delavcem. S pomočjo nasilja naj bi delavci dosegali več pravic
in v končni splošni stavki uničili državo.	. .	-i- i i	-i • i-	i? i
20	v	je dejanje nasilja delavcev proti kapitalistom. V revolucionarni
»Ceprav se zdi na prvi pogled para-	splošni stavki se bo delavstvo sklicevalo na pravico do stavke, doksno, je namreč treba pod določenimi
.. .... ... [	i ■	država pa odgovori, da stavka ni bila mišljena tako, in uvede
pogoji označiti za nasilje tudi ravnanje, ki
se giblje v okviru izvajanja neke pravice.	izredne razmere.20 Bull očita Agambenu (prim. Bull, 2005),
In sicer se takšno ravnanje, če je aktivno,	da ne omeni, da je splošna nevarnost najprej bila uporabljena
sme imenovati n^N^ če izvaja neko	za delavske stavke. To kaže prav na zgoraj omenjen položaj
pripadajočo pravico z namenom, da stavke, ki je hkrati znotraj in zunaj zakona.21
bi strmoglavilo pravni red, na podlagi	., , , , , v	,	. , . , . r . ,
katerega mu pripada ta pravica; če pa je Aktualnost splošne stavke je vsaj v zahodni hemisferi zelo ravnanje pasivno, ga prav tako smemo zmanjšana, saj tudi sindikati ne organizirajo več večine dela-
označiti za nasilje, ko bi šlo za izsiljevanje vstva. Splošne stavke so način boja industrijskega proletariata,
v pomenu prej navedenega razmišljanja.« ki v začetku 21. stoletja prevladuje v Aziji, Latinski Ameriki in (Benjamin, 2002: 124).	Afriki.
21
V Združenem kraljestvu je bil prvi Zakon o splošni nevarnosti (»Emergency Powers Act«) sprejet leta 1920 in je
bil uporabljen naslednje leto v rudarski Izredno stanje kot trajno stanje
stavki. Izredno stanje, ki je trajalo osem
mesecev, je bilo uvedeno za obračun Schmitt je razumel izredno stanje kot prehodno obdobje, v
s splošno stavko leta I926. pozneje je katero suverena silijo izredne okoliščine. Problem nastopi,
bil° izredno stanje razglašeno še petkrat, ko postanejo izredne okoliščine normalno stanje. Pri tem pa vedno kot odgovor na stavke.
izredne okoliščine niso samo zakrite pod krinko normalnosti, ampak je obstoj izrednih okoliščin javno demonstriran. Izredne okoliščine postanejo apologija oblastnih ukrepov. Liberalistična ideologija predvideva, da so posebni ukrepi, ki segajo onkraj pravnega reda, kršitev demokratične države. Oblast ve, da so posebni ukrepi edina oblika vladanja v obdobju, ko je liberalistična ideologija uničila tradicionalne legitimacije prava in pravnega reda.
Benjamin v osmi tezi v O pojmu zgodovine trdi (prim. Benjamin, 1998: 219), da izredno stanje ni nekaj izjemnega, temveč je trajno stanje, v katerem smo se znašli. Agamben opredeljuje sedanje stanje kot globalno državljanska vojna, v kateri je izredno stanje čedalje bolj prevladujoča paradigma oblasti. Biopolitični pomen izrednega stanja kot izvirne strukture, v kateri pravo zaobjame živa bitja, tako da samo sebe ukine, se pojavi v ukazu ameriškega predsednika Busha 13. novembra 2001, ki avtorizira neomejeno trajanje pripora in sojenje s strani vojaških sodišč nedržavljanom, osumljenim sodelovanja v terorističnih aktivnostih. Že prej je domovinski zakon (»Patriot Act«) omogočal tožilstvu pridržanje tujca, ki je osumljen aktivnosti, ki ogrožajo nacionalno varnost ZDA. Vendar je zakon omejeval trajanje takega pridržanja. Po sedmih dneh je morala biti vložena obtožnica ali pa je bil osumljeni izpuščen. Bushev ukaz pa uniči pravni položaj posameznika, ki postane pravno nedoločljiv in nepoi-menovan. Talibani, zajeti v Afganistanu, nimajo niti statusa vojnih ujetnikov po ženevskih konvencijah niti niso obtoženci za kazniva dejanja po ameriški zakonodaji. Njihove pravice so na novo določene s strani izvršilne oblasti, povsem so nemočni. Ostane jim samo še »golo življenje« (prim. Agamben, 2005: 3).
Vendar Agamben ne opozarja na izjemnost položaja, v katerem so se znašli zaprti v Guantanamu. Drugi imamo samo srečo, da nas ni še nihče zaprl ali da nas ni zadela smrtonosna raketa. Zahodni politični model ni več mestna država, temveč koncentracijsko taborišče in tako nismo več državljani, ampak zaporniki. Paradigmo pravnega reda oz. pravne države je zamenjalo izredno stanje in ljudje so izpostavljeni zunajpravnemu državnemu nasilju.
V knjigi Neodvisnost sodstva, enakost pred zakonom in varstvo zasebne lastnine
Trajno izredno stanje določa nujnost položaja, v katerega	v Weimarski ustavi iz leta 11926 nastoPi s
, i- • • i i • j .	.t ■ .	kritiko zoper zahtevo levice po razlastitvi
smo postavljeni, in hkrati izredno stanje vzpostavlja nujnost oz.	... , , , • r,
r	.	.	kraljevske lastnine. (prim. Scheuermann,
razmere, v katerih je potrebna nujnost avtoritarne rešitve.	2006: 210).
Ostaja pa vprašanje, kaj je pripeljajo do tega stanja in 23 ,	. .
Scheuermann navaja njegov komentar
kakšna je vloga idejnih vodij napada na liberalno demokra- iz Varuha ustave: »neintervencija postane cijo. Schmitt vsekakor opozarja na nevzdržnost liberalnega utopija , celo s samim seboj v protislovju. sistema, ki ne more obstati dolgo. Ob ugotovitvah o stanju Kajti neintervencija bi pomenila... nič stvari pa poda tudi rešitve, ki temeljijo na avtoritarnejši obliki več kot interv5ndja na strani tistih, ki ,
vladavine. Intelektualne vezi med mislecem izrednega stanja s° najmočnejši	neodgovorni.«
, . , v . • v -J (Scheuermann, 2006: 216). in misleci, ki nimajo na sebi madeža nacizma, je močnejša,
kot se zdi na prvi pogled. Scheuerman opozarja na vpliv na
ekonomista Schumpeterja in Hayeka, Agamben prikaže razmerje med Benjaminom in Schmittom, pa tudi marksistična frankfurtska kritična teorija družbe ni bila ravnodušna do njegovih idej. Glede na aktualnost Hayekove liberalistične politične misli, ki je dobila svojo manifestacijo v ekonomiji prostega trga po nareku neoklasične ekonomske šole, se bomo pomudili pri podobnostih in vplivih med tema dvema navidezno različnima avtorjema. Še posebno, če se spomnimo, da je bil Schmitt velik kritik liberalne ureditve pravne države. V času »rdeče nevarnosti« v Nemčiji, ko so bile aktualne pobude o nacionalizaciji kapitalističnega premoženja, je zastopal strogo legalistična stališča. V sklopu obrambe pravne države in liberalne družbe.22 V večini svojih del pa napada liberalno državo. Pravni privilegiji in vsakršna diskriminacija, tako pozitivna kot negativna, so v nasprotju z načelom enakosti in tako je vsak poseg države v delovanje gospodarstva neustaven in nesprejemljiv. Tako napada skromne intervencionistične posege weimarske države. Država naj bi postala talka interesnih skupin, da režim ni zmožen več premagati antagonistične družbene organizacije in skupine. Schmitta zanima predvsem, kaj je tisto, kar lahko prepreči, da bi državnost propadla. Kaj zagotavlja stabilnost države? Torej institucionalizacija skupnosti onkraj logike propada. Schmitt se tako zavzema za avtoritarno državo. Kvantitativno totalitarno državo (kot označuje šibko socialdemokratsko državo) naj bi zamenjala kvalitativna totalitarna država, ki zagotavlja poseben intervencionizem, hkrati pa zagotavlja vsebinsko avtonomijo lastnikom zasebnega kapitala. Tako vidimo, da Schmitt ne zagovarja neintervencije, ampak je zanj bistveno vprašanje, kdo intervenira in v čigavem interesu. Schmittova totalitarna država pa vsekakor ne sme nepravično posegati v privilegiran položaj zasebnega kapitala.23 Leta 1944 odgovori Hayek s svojim delom Pot v hlapčestvo socialističnim idejam o nacionalizaciji in razlastitvi zasebnega kapitala. Ob koncu druge svetovne vojne je levica dobila nov zagon in nacionalizacija je bila legitimni instrument progresivne javne politike. Hayek opozarja, da bo takšna država spodkopala vladavino prava ter pravno predvidljivost in varnost. Prav tako kot Schmitt zahteva, da se pravni akti ne nanašajo na potrebe specifičnih ljudi. Intervencionizem naj bi pripeljal do totalitaristične države. V nasprotju s Schmittom pa Hayek svari pred napakami Nemcev in predlaga vrnitev k nevtralni državi liberalnega 19. stoletja. Tu Hayek še ostane zvest liberalni ideji pravne države. V svojem poznem delu Pravo, zakonodajalstvo in svoboda opredeli splošno pravo in drugo pravo. Zakonodajalec naj bi se omejil na splošne norme, medtem ko naj bi vlada delovala v konkretnih zadevah. Predlaga pa tudi poseben zgornji dom parlamenta, v katerem bi bili izbrani samo zreli ljudje, saj bi bili nekakšen svet modrih. S tem poskuša preprečiti razpad države na pluralistično strankarsko državo. S tem se razlikuje od Schmittove zahteve po plebiscitarni diktaturi, vendar gre v tem primeru le za izbiro
Tudi v slovenskem prostoru nekateri glasniki neoliberalne politike napadajo sindikate, da so izsiljevalski in parazitski. Pri tem niso nič kaj originalni, čeprav hočejo ustvariti takšen vtis. Temeljna ideja je, da so zakoni za vse enaki in da je vsako interesno organiziranje že organiziran kriminal, ki ogroža svobodno podjetništvo. Sindikati so »ultrakomunistični« ostanek nekdanjega socialističnega sistema, nevarni razvoju kapitalistične družbe, ki edina zagotavlja svobodo in enakost. Pri tem zagovarjajo vsakršne avtoritarne ukrepe, ki omogočajo popolno svobodo trga.
25
Najbolj znan Hayekov učenec Milton Friedman je nastopil kot ekonomski svetovalec Pinochetovi diktaturi v Čilu. Praksa je pokazala, da avtoritarne rešitve, ki se jih Schmitt ne bi sramoval, in neo-liberalna ekonomska misel lahko povsem dobro shajata in se dopolnjujeta. Diktatura in svoboda trga sta postala model za nadaljnji razvoj svetovnega gospodarstva in preoblikovanje držav blaginje v države samostojnih podjetnikov.
drugega sredstva za dosego istega cilja. Namen je preprečiti interesnim skupinam, da bi lahko vplivale na vladno politiko in izsiljevale specifične ugodnosti.24 Za Schmitta je država blaginje situacija državljanske vojne, torej je povsem logično, da kritiki države blaginje odgovorijo z izredno diktaturo.25 »Nesveta zveza med Schmittom in Hayekom predpostavlja, da dandanes pred nami obstaja več kot ena 'pot v suženjstvo'. Dandanes najbolj vabljive poti pripravljajo tisti, ki trdijo, da predstavljajo liberalne ideale, toda v resnici karikirajo in s tem oropajo te ideale vsega, kar je vredno braniti« (Scheuerman, 2006: 224). Scheuermanu so se te besede zapisale pred 11. septembrom 2001, ki je ponudil nove prakse uveljavljanja avtoritarnih ukrepov v liberalnih družbah.
Izrednost stanja pa se kaže tudi v delovanju Evropske unije. Sprejemanje najpomembnejših odločitev je prepuščena Evropski komisiji, ki jo sestavljajo predstavniki izvršilnih oblasti držav. Direktive so dejansko dekreti z zakonsko močjo, ki so jih države članice zvezane vgraditi v svojo zakonodajo. Moč je koncentrirana v novodobnem »komiteju družbene blaginje«, ki se le posredno napaja iz volilne volje prebivalcev Unije. Že samo iskanje politične volje s pomočjo volilnega sistema je dvomljivo, birokratsko vodenje Unije pa še bolj spominja na potrebo po trajni odstranitvi motečih demokratičnih elementov. Izrednost se kaže v načinu sprejemanja odločitev in v ustvarjanju notranje homogenosti znotraj skupnosti. Homogenost se vzpostavlja šele z obstojem domnevnega zunanjega sovražnika in ogrožajočih nevarnosti. Heterogenost prebivalstva in njegovih kulturnih opredelitev naj bi ogrožala skupno državo. Schengenski režim ni zaman eden glavnih stebrov Unije. Protiimigracijska politika ni samo skupek abstraktnih pravnih aktov oz. politična strategija, temveč pomeni konkretne ukrepe vzpostavljanja taborišč za odstranjevanje tujcev. Taborišča so tako »prostor te absolutne nezmožnosti odločanja o dejstvu in pravu, normi in njeni uporabi, pravilu in izjemi, a kljub temu nenehno odloča o njih.« (Agamben, 2004: 188). Tako kot v nacionalsocialističnem taborišču objekt kontrole ni zunajpravno dejstvo, temveč je vsak dogodek v taborišču odločitev o golem življenju. Taborišče je materializacija izrednega stanja in posledično stvaritev prostora, v katerem sta golo življenje in pravna norma nerazločljivi. Srečamo se z virtualnim taboriščem, če se ustvari taka struktura. Torej so lahko taborišča tako centri za izgon tujcev oz. azilni domovi kot taborišča med vojno v Bosni, kot tudi vojaško oporišče Guantanamo. Nastanek taborišča je odločilen dogodek za sam politični prostor moderne. Država, ki je temeljila na zvezi med državljanom in ozemljem, pade v trajno krizo, zato se odloči, da bo prevzela skrb za biološko življenje naroda. Prej je država avtomatično vpisovala svoje prebivalce. Zdaj taborišče opravlja nalogo »skritega regulatorja vpisa življenja v pravni red« (Agamben, 2004: 190). Sistem pa ne deluje več, ne da bi se spremenil v smrtonosni stroj. »Izredno stanje, ki je bilo v resnici začasna razveljavitev reda, postane zdaj nova in stabilna prostorska ureditev, v kateri prebiva golo življenje, ki se ga da čedalje manj vpisati v red« (Agamben, 2004: 190). Nastopi lokalizacija brez reda, ko je taborišče trajni kraj izjeme. Taborišče je novi biopolitični nomos planeta.
Onkraj sklepa
Ko Agamben in Benjamin ocenjujeta, da bivamo v trajnem izrednem stanju, se postavi vprašanje, kako odpraviti tako stanje. Ce ne podpiramo Schmittovega pesimističnega samo-zadovoljstva, moramo razmisliti o alternativah, ki morda nikoli v zgodovini niso bile tako oddaljene. Avtonomija posameznika je skenirana, naše vsakdanje življenje je v evidencah korporacij. Vsako obiskovanje spletnih strani je zabeleženo, z lahkoto se izbere profil uporabnika, katere so njegove preference, kako se obnaša, katerim trikom najlaže nasede. Ni samo država tista, ki nadzoruje naše življenje in ga upravlja. Tu so še osebe zasebnega prava, ki izrabljajo monopolni položaj, podkrepljen z nasiljem pravnega reda. Z roko v roki sodelujejo z birokratskim aparatom. Zbirajo podatke, ustvarjajo neskončne baze podatkov. In vse te baze so na voljo državnim organom. Kajti državna varnost zahteva vpogled v vsakršen zbrani podatek. Bere se kot poceni znanstvenofantastični roman iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Toda resničnost je čedalje bolj problematična. Zdaj je že jasno, da so sanje o pravni državi, ki bo zagotavljala zasebnost posameznika in njegovo svobodo, izpete. Alternativa je morda v Benjaminovem božjem nasilju, ki bo znalo odpraviti nadzor nad celotnim življenjem. Kajti svoboda, kot sta si jo zamislila Benjamin in Sorel, ni mogoča v svetu trajnega nadzora. Potrebni so novi pravni koncepti ali pa odprava prava. Potrebna je materializacija kreativne energije subjekta, ki bo zmožen izpeljati kvalitativne spremembe v smeri popolne svobode posameznic in posameznikov. Vsekakor naloga, ki zahteva skok v prazno.
Literatura
ADAMS, J. (2006)č: Redrawing the 'Imaginary Lines': Exceptional Space in an Exceptional Time. Adelaide,
Borderlands e-journal, Vol. 5 No. 2. http://www.borderlandsejournal.adelaide.edu.au/vol5no2_2006/adams_imaginary.htm AGAMBEN, G. (2004): Homo sacer: Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana, Študentska založba. AGAMBEN, G. (2005): State of Exception. Chicago, The University of Chicago Press. BENJAMIN, W. (1998): O pojmu zgodovine v Benjamin - Izbrani spisi. Ljubljana, SH - Zavod za založniško dejavnost.
BENJAMIN, W. (2002): H kritiki nasilja. Ljubljana, Problemi 1-2, letnik XL.
BULL, M. (2004): States don't really mind their citizens dying (provided they don't all do it at once): they just
don't like anyone else to kill them. London Review of Books Vol. 26 No. 24. CRISTI, R. (1998): Carl Schmitt and Authoritarian Liberalism. Cardiff, University of Wales Press. DYZENHAUS, D. (2003): Legality and Legitimacy: Carl Schmitt, Hans Kelsen and Hermann Heller in Weimar.
Oxford, Oxford University Press. KOMEL, M. (2006): Cemu vojne? Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti, Študentska založba, št. 225. NEGRI, A. (2002): Il potere costituente. Roma, Manifestolibri.
SCHEUERMAN, W. E. (1999): Carl Schmitt: The End of Law. Lanham, Rowman & Littlefield Publishers Inc. SCHEUERMAN, W. E. (2006): Carl Schmitt and the Road to Abu Ghraib. Oxford, Constellations Vol. 13, No. 1. SCHMITT, C. (1994): Tri razprave. Ljubljana, Študentska organizacija univerze. SOREL, G. (1980): Revolucija i nasilje. Zagreb, Globus.