— 339 — Novičar iz austrianskih krajev. Iz Pole v Istrii 18. okt. Na vašo prošnjo v ličta 77., da bi spis oove naprave vina brez grojzdja poslovenil, ako je ta stvar zares kaj več vredna, kakor le kratkega hrupa,— vam dam na znanje, da sem bukvice od tega vina pregledal, pa sem vidi), da nauk, kako to vino napravljati, ni tako razumljiv in lahek, kakor so ga hvalili laški časopisi, in da to vino po nauku v tisti knjižici bi se ne dalo od vsakega po volji napravljati. Sem tedej prestavljanje opustil, misleč, da to nema nobene važnosti za naše dežele. — Res je, da ni nemogoče vina brez grojzdja narejati, ako se leve, iz kte-rih stvari navadno vino obstoji in v koliki primeri. Ti obstojni deli se slože potem v pravi razmeri; vse to se da nekaj časa med sabo vreti, kakor vre mošt, in vino je napravljeno. Zvediti pa, koliko je te ali une vinske stvari treba, koliko časa da ta ali una vreti mora, to je težko novincu v ti napravi. K temu je treba posebne, nalašč za to napravljene posode; in vse to bi v začetku ne bilo tako nizke cene, kakor so oznanovali laški časopisi. Naj tedaj Slovenci še nekoliko počakajo, da te bo bolje spoznala vrednost te nove iznajdbe. Ce pa bo tako vino, ali prav za prav, taka vinu podobna pijača koristna spoznana, jo bomo kupili za pokušnjo; ravnati začeli pa jo bomo še le tačas, če bi nam našega vina celo* zmanjkalo. Do zdaj pa se le deržimo groj-zdne kapljice, in obdelavajmo svoje gorice, kakor nas uči naš oče Vertovec v svoji vinoreji, in kakor nam tudi ve, drage „Novicea, večkrat naznanujete. Saj ne bo grojzdna kuga večno terpela, kakor tudi druge kuge ne terpe večno. —¦ Pri ti priložnosti vam pa še nekaj povem, kar nam je važniše od ponarejenega vina. Slišal sem, da pri sv. Florjanu v Berdi, blizo Gorice, na laški granici, je bilo viditi pred nekoliko leti polno vlačugarjev, ki so umazani in raztergani se okoli klatili in neprecenljivi čas zgubovali. Al zdaj je vse drugači, kar mladina hodi v šolo. V cerkvi lepo ogleštani se ti mora duh povzdigniti k nebu in serce ti veselja poskakuje, viditi mladino z molitnimi bukvicami v rokah pobožno moliti v hiši božji. Pred nekoliko leti ni bilo šole pri sv. Florjanu, in prav za prav je tudi zdaj ni; al tamošnji duhoven, gospod A. Malic, kteremu je mar za izurenje mladosti in omikanje ljudstva, je iz lastne dobre volje učilnico osnoval, v kteri luč prižigava k prihodnji sreči svoje okolice. Slava ti, verli domorodec! domovina ne prezira tvojega truda, ki dobro seme seje za obilen sad potrebne ljudske omike. Kuk«