—   339   —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Pole v Istrii 18.  okt.    Na   vašo  prošnjo v ličta 77., da bi spis oove naprave vina brez grojzdja poslovenil, ako je ta stvar zares kaj več vredna, kakor le kratkega hrupa,— vam dam na znanje, da sem bukvice od tega vina  pregledal,   pa   sem   vidi), da nauk,   kako to vino napravljati,  ni   tako  razumljiv  in lahek,   kakor so ga hvalili laški časopisi,  in  da  to vino po   nauku v tisti knjižici bi se ne dalo od vsakega po volji napravljati. Sem tedej prestavljanje opustil, misleč, da to nema nobene važnosti za naše dežele. — Res je,  da ni nemogoče vina brez grojzdja narejati, ako se leve, iz kte-rih stvari navadno vino obstoji in v koliki primeri. Ti obstojni deli se slože potem v pravi razmeri;   vse to se da nekaj časa med sabo vreti, kakor vre mošt, in vino je napravljeno.   Zvediti pa, koliko je te ali une vinske stvari treba,  koliko  časa  da  ta  ali una vreti mora, to je težko novincu v ti napravi.    K temu je treba posebne, nalašč za to napravljene  posode; in vse to bi v začetku ne bilo tako  nizke  cene,  kakor  so   oznanovali laški časopisi.   Naj tedaj Slovenci še nekoliko počakajo, da te bo bolje spoznala vrednost te nove iznajdbe.    Ce pa bo tako vino, ali   prav za prav,   taka vinu podobna pijača koristna spoznana, jo bomo kupili za pokušnjo; ravnati začeli pa jo bomo še le tačas, če bi nam našega vina celo* zmanjkalo.    Do zdaj pa se le deržimo  groj-zdne kapljice, in obdelavajmo svoje gorice,  kakor  nas uči naš oče Vertovec v svoji vinoreji,  in kakor nam tudi ve, drage „Novicea, večkrat naznanujete.    Saj  ne bo grojzdna kuga večno terpela, kakor tudi druge kuge ne terpe večno.  —¦ Pri ti priložnosti   vam pa še nekaj povem, kar nam je važniše od ponarejenega vina.    Slišal sem, da pri sv. Florjanu v Berdi, blizo Gorice, na laški granici,  je   bilo viditi pred nekoliko   leti polno vlačugarjev, ki so umazani in raztergani se okoli klatili in neprecenljivi čas zgubovali.    Al zdaj je vse drugači, kar mladina hodi v šolo.    V cerkvi lepo ogleštani se  ti mora duh povzdigniti   k   nebu in   serce   ti   veselja   poskakuje, viditi mladino  z  molitnimi  bukvicami  v   rokah pobožno moliti  v hiši  božji.    Pred nekoliko leti ni   bilo šole pri sv. Florjanu, in prav za prav je tudi zdaj ni; al tamošnji duhoven, gospod  A. Malic,   kteremu je mar za izurenje mladosti in  omikanje ljudstva,  je iz lastne dobre volje  učilnico  osnoval,   v   kteri  luč   prižigava  k prihodnji sreči svoje okolice.   Slava ti, verli domorodec! domovina ne prezira tvojega truda,  ki dobro seme seje za obilen sad potrebne ljudske omike.                   Kuk«