Za  nove odnose med narodi
Edvard Kardelj je bil ob tovarišu Titu največji kreator našega samou-pravljanja in naše neuvržčene in neodvisne politike. Tako eo mnoge nje-gove besede in zamisli odjeknile v svetu, saj go bile to hkrati besede neuvrščene socialistične Jugoslavije, spoštovane in cenjene zaradi njene dosledne samostojne zunanje politike. Tovariš Kardelj je že na mirovni konferenci v Parizu, v generalni skupščini Združenih narodov, na vsakem svojem koraku vztrajal, da je treba spremeniti obstoječe odnose v medna-rodni skupnosti. Iz sleherne njegove misli veje zahteva, da je treba odpra-viti neenakopravnost med velikimi in majhnimi državami, spoštovati neo-dvisnoet držav in njihovo enakopravnost pri razreševanju življenjskih vpra-šanj svetovne skupnosti, kot so vprašanja miru, pravičnejšega mednarod-nega gospodarskega reda, proti vsem vidikom agresije in pritiskov.
Bistvena značilnost gibanja neuvržčenih dežel je vsekakor v tem, da enotno nasprotujejo z večjo ali manjšo intenzivnostjo — kar je odvisno od njihovega mednarodnega položaja, moči zunanjih pritiskov, ki so jim dežele izpostavljene, njihove notranje družbene oziroma razredne strukture in podobno — blokovski delitvi sveta in pritiskom, da njih same uvrstijo v bloke.
»Zgodovbuke korcnin« neuvričenoati«
Reševanje problematike neenakomernega ekonomskega razvoja v svetu in predvsem proble-raatike nezadostno razvitih dežel je vsekakor eden glavnih virov in ciljev gibanja neuvrščenosti. In to predvsem zaradi tega, ker problemov te vrste ni mogoče reševati zunaj procesov globljih sprememb v celotnem svetovnem sistemu ekonomskih in političnih odnosov med narodi in zunaj globljih družbenoekonomskih sprememb v teh odnosih. Toda gibanje neuvrščenosti ne izraža samo takšnih interesov in potreb narodov. Nasprotno, s svojim bojem za neodvisnost in enakopravnost narodov v mednarodnih odnosih za njihovo vamost in mir, za miroljubno koeksistenco med narodi in za njihovo aktivno medsebojno sodelovanje na temeljih enakoprav-nosti in enakopravnega upoštevanja njihovih interesov, je gibanje neuvrščenosti močno angaži-rano na vseh področjih mednarodnih odnosov in, pravzaprav upoštevajoč splošno družbeno nujnost tega boja, izraz teh splošnih realnih dolgoročnih zgodovinskih interesov vseh narodov, tistih zunaj blokov in tistih v njih. Zato ni niti malo slučajno, da se v zadnjih letih tudi vrsta razvitejših in celp zelo razvitih dežel v večji ali manjši meri priključuje aktivnosti neuvrščenih dežel ali indentificira s cilji te aktivnosti.
»Zfodovinske korenlne neuvriienmli«
Zgodovinska naloga naprednih družbenih sil ni in ne more biti v nekakšnem apriornem zoperstavljanju tako imenovanim transnacionalnim ali regjonajnim in drugim podobnim integra-cijam, temveč v tem, kako spremeniti in ukinjati tiste proizvodne in družbenoekonomske odnose v njih, zaradi katerih so instrument eksploatacije, neenakopravnosti in enostranske odvisnosti in kako jih oblikovati, da bodo instrument demokratičnega sodelovanja vseh narodov. Nosilci procesa integriranja človeštva, zbliževanja in združevanja narodov so lahko v lastnem in skupnem interesu samo svobodni in enakopravni narodi. V tem tudi je najgloblji smigel zahtev neuvrščenih dežel po vzpostavljanju novega sistema ekonomskih in političnih odnosov v svetu. In prav kot nosilec tega boja ima gibanje neuvrščenih dežel izredno pomembno zgodovinsko vlogo. Potemtakem so tudi spremenjen položaj nacije in sodobni integracijski procesi človeitva med objektivnimi in dolgoročnimi viri gibanja neuvrščenosti.
»Zsodoviiuke korenine neuvriienoati«
Gledano skozi to prizmo ni gibanje neuvrščenosti samo oblika mednarodne politike in akcije, temveč tudi oblika družbenega, razrednega, ekonomskega, političnega in kulturnega preureja-nja sodobnega sveta. Zato se to gibanje ne more zreducirati na nekakšno politično rezervo socializma ali mednarodnega delavskega gibanja, temveč je ena bistvenih sestavin družbene preobrazbe človeštva riaše epohe, s tem pa tudi nadaljnjega razvoja socializma.
»Zgodovinske korenine neuvrMenosti«
Ne tako redko je slišati mišljenje, da gibanje neuvrščenosti postaja s svojo platformo . ekonomske in politične akcije in svojim združevanjem v tej akciji svojevrsten »blok« v sodobnem svetu. Toda to ni, niti ne more biti iz več razlogov. Gibanje neuvrščenosti ne razpolaga niti s politično še manj pa z vojaško močjo, s katero bi lahko vsililo svoje interese drugim. Mednarodni ekonomski in politični položaj in konkretni interesi posameznih neuvršče-nih dežel so različni, različni so njihovi medsebojni odnosi ter notranji družbeni in politični sistemi, odnosi in problemi. In kar je najpomembnejše, gibanje neuvrščenih dežel, kot oblika neblokovskega združevanja akcije, s svojimi težnjami in delovanjem izraža prav vse tiste najpomembnejše potrebe in probleme sodobnega človeštva in njihovega družbenega progresa, ki se ne morejo uresničevati in reševati niti znotraj posamezne neuvrščene ali druge dežele niti v okviru gibanja neuvrščenih dežel kot nekakšne zaprte formacije, temveč samo v okviru svetovnega sistema aktivnega sodelovanja in vzajemne odgovornosti narodov na temelju miro-ljubne koeksistence.
»Zgodovinske korenine neuvrSčenottti«
Prioritetne smeri delovanja gibanja neuvrščenosti — skupaj z vsemi miroljubnimi, svobodo-ljubnimi in progresivnimi silami - ki so osnova strategije gibanja neuvrščenosti, dogovorjene na zadnjih konferencah neuvrščenih dežel so: krepitev koordinacije in skupne akcije neuvrščenih dežel za zagotovitev mednarodnega miru in varnosti, za odpravljanje vzrokov mednarodne napetosti, za likvidiranje vojaških baz, za ustvarjanje območij miru, za spodbujanje splošne in popolne razorožitve in krepitve funkcionalne vloge ZN, za koordiniranje koJektivne akcije in zoperstavljanje grožnji s silo, intervenciji, agresiji, tuji okupaciji, kot tudi ukrepom političnega in ekonomskega pritiska, s katerimi poskušajo ogroziti suverenost, teritorialno integriteto in varnost neuvrščenih dežel; za intenzivno razvijanje ekonomske, finančne, znanstvene, tehnolo-ške in kulturne kooperacije med neuvrščenimi deželami in deželami v razvoju sploh, s pomočjo specifičnih mehanizmov, posebno pri vprašanjih surovin, prehrane, transnacionalnih, investira-nja tujega kapitala itd; da bi s tera nastajali temelji za takšne odnose tudi z drugimi deželami.
»Zgodovtnske korenine neuvrščenoeli«
Vojna socialističnih dežel, katere namen bi bil vsiliti socializem drugim z nasiljem, bi nedvomno za določen čas vzpostavila določeno politično hegemonijo in ideološki monopol prav nad socialističnimi deželami in razvojem svetovnega socializma. Zato je jasno, da bi biia taka vojna ravno s stališča socialističnega razvoja reakcionaren faktor.                »Soetaltaem in vojna«
Pot zbliževanja in spajanja narodov potemtakem ne vodi preko asimilacije ali celo spajanja jezikov. Nasilna sredstva, ki naj bi delovala v tej smeri, ne morejo biti nič drugega kakor izraz kapitalističnega imperializma ali birokratsko despotičnega hegemonizma. Take tendence bodo vedno naletele na odpor narodov, na okrepljena čustva nacionalizma in zapiranja vase.
S tem nočetn trditi, da v določenih pogojih ne bo tudi naravne kulturne asimilacije, za kakršno daje zgodovina v vseh epohah dovolj primerov. Toda s samim procesom spajanja narodov in nastajanjem internacionalistične, občečloveške zavesti ta naravni pojav nima nobene direktne zveze.
Še več, problemi o nasprotjih med svetom socializma in svetom kapitalizma bodo postopoma dobivali sekundaren pomen, problemi nadaljnjega razvoja socialističnih družbenih odnosov pa bodo čedalje bolj postajali prava zgodovina današnjega časa. Resda bi bilo napačno podcenje-vati pomen omenjenih nasprotij, kjer so sile kapitalizma relativno še zmeraj močne, če se reče, da je neka dežela socialistična. Tudi na področju socializma se bije bitka, dasi v drugih oblikah, in se prepleta hkrati z notranjimi protislovji samega socialističnega razvoja, kar ravno ustvarja v prehodni dobi možnosti za pojave hegemonizma, nacionalnega egoizma, birokratskega monopola itd.
»Socialucem in vojna*