Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Izhaja v Ljubljani vsaki petek.
Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 5'44 K, za pol leta 2-72 K, za Jetrt leta 1‘86 K; za Nemčijo za celo leto 5'96 K, za pol leta 2-98 K, za četrt leta 1 49 K; za Ameriko za celo leio 7-28 K.
Posapiezna itevllka 10 v.
Reklamacije so poštnine proste. Nefraakirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.
Inserati enkrat Stiristopna petit-vrstica 20 vin, večkrat ceneje po dogovoru.
10. štev.
V Ljubljani, dne 8. marca 1907.
Leto X.
NASLOVA: Za dopise, rokopise za list:.Uredništvo (Rdečega Prapora*, Ljubljana. — Za denarne poiijjatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: (Jpr&vništvo (Rdečega Prapora*, Ljubljana, Frančiškanske ulice štev. 8/1.
Klerikalizem.
Na nedeljskem shodu, ki je bil v dvorani hotela »Union*, je dejal dr. Krek, da »Slov. ljudska stranka* ni — klerikalna. Ker se mora tako trditev dokazati kakorkoli, je rekel, da ni klerikalna, ker — ne stremi po duhovniški nadvladi. Koliko jih je bilo na shodu, ki jih je prepričala ta beseda, ne vemo. Razumemo jo pa, kajti klerikalizem v Ljubljani še ni najbolje priporočilo in previdni takti-čarji, kakršni so klerikalci, ne rabijo vabe, na katero ne gredo ribice. S povdaijanjem klerikalizma se danes še ne more pridobiti kdove kaj v Ljubljani; da bi dobili glasov, so pa klerikalci pripravljeni zatajiti še marsikaj druzega, kakor — klerikalizem.
Trditve dr. Kreka nismo slišali prvikrat. Ko se je »Katoliška narodna stranka* prekrstila v »slovensko ljudsko*, so naglašali gospodje svoj demokratizem in že takrat so pripovedovali, da niso klerikalci. Na lanskem katoliškem skodu je dr. Šušteršič predaval na dolga in na široko o »klerikalizmu in katolicizmu* in tudi taip je bila nameravana tendenca ta, da njegova stranka ni klerikalna.
Ta zatrjevanja bi bila prav simpatična, ako jih ne bi pobijala — dejstva. Na podlagi faktov je pa dokazano, da je stranka klerikalna, pred vsem klerikalna in da so v njej vsi interesi potisnjeni za klerikalne. Res je pač, da stranka ni enotna. Dr. Krek je izražal upanje, da bode v drž. zboru ljubljanski kandidat Kregar 2 njim, z Gostinčarjem in s Šušteršičem na skrajnem levem krilu stranke, ter je s tem sam potrdil, da so v stranki različne struje. Starejša konservativna ima dosti opraviti z mlajšo, radikalnejšo. Ali iz tega dejstva se ne da na noben način izvajati, da stranka ni klerikalna. V tem vprašanju ni nobene razlike med desnim in med levim krilom. Pa tudi če kandidat za svojo osebo ne bi bil klerikalec, bi bilo to brezpomembno, ker v državnem zboru ne bode nastopal kot divjak, temveč kot član kluba, ki bode klerikalen. To je tem važnejše, ker se je že ob zaključku državnega zbora poročalo, da se namerava v novem parlamentu ustanoviti katoliški centrum, v katerem bi bili tudi slovenski klerikalni poslanci.
Takozvana slovenska ljudska stranka ni nova tvorba. Ona ni nič druzega, kakor nekdanja katoliško narodna stranka, ki je le čutila potrebo, iz-premeniti svoje ime. Kakor stara, tako mora biti torej tudi nova stranka klerikalna in se v tem ni izpremenilo nič. Njen program je tak, kakršen je bil prej, vodilne osebe ravno take in njeno delovanje tudi. Načelnik te stranke se lahko imenuje Šušteršič ali pa drugače; njen vrhovni zapovednik je pa ljubljanski škof. 2e večkrat so izkušali, utajiti to, ali škof jih vselej sam postavi na laž s kakim pastirskim pismom, s katerim ukazne katoličanom, da morajo glasovati za kandidate »ljudske stranke*, ali pa s kako okrožnico, ki zapoveduje duhovnikom, kako se morajo politično ravnati.
Klerikalni značaj stranke je čim najjasneje dokazal lanski katoliški shod v Ljubljani. Vsako
zdravo oko je takrat lahko videlo, da je bila to ne versko-katoliška, temveč politično-klerikalna prireditev in da je ni aranžiral nihče drugi, kakor klerikalna stranka, ki sedaj naenkrat noče biti klerikalna. Zahteve katoliškega shoda, ki se je vršil pod avspicijami škofov, so soglašali z zahtevami klerikalnih strank; te zahteve zastopa tudi »ljudska* stranka.
Dr. Krek je dejal, da stremi klerikalizem po nadvladi duhovništva.' Pri nas stremi seveda za tem, da ohrani in utrdi duhovniško nadvlado, katere ni treba več priboriti. Ta nadvlada je tako očividna, da je ne bi bilo treba šele dokazovati. »Slovenska ljudska stranka* se gotovo ne bode upala ničesar storiti proti škofovi ali papeževi volji. Pač pa izvršuje na političnem polju vse, kar zahteva škof in katoliška hierarhija. In dne 28. svečana je bil klerikalni značaj »ljudske* stranke Ljubljančanom ad aculos demonstriran, kajti med »zaupniki*, ki so se tega dne zbrali v dvorani »Uniona* in ki so se precej pridno pokazovali tudi po Ljubljani, je bil vendar največji odstotek duhovnikov in natančno se je videlo, da so bili oni komandanti tistih kmetov, ki so jih pripeljali seboj.
Čemu taji dr. Krek klerikalizem? Saj ima njegova stranka vendar program in načela, ki ga desavuirajo.
»Ljudska* stranka napada fanatično strastno svobodno šolo. V kakšen namen vendar? Edini, seveda veliki smoter je ta, da se ohrani klerikalizmu upliv na šolo, da se ga poveča in da se spravi šolo v popolno odvisnost od cerkve in duhovništva. To je končno popolnoma naravno in klerikalci so po svojih načelih le dosledni, če postopajo tako. Dokler imajo na šolo omejen npliv, je mogoče, da ga izgube; zato hočejo dobiti popolno vlado nad šolo.
Klerikalna stranka zahteva, da se povrne papežu svetovno vlado. Tega ne bi mogla teijati, ako ne bi bila klerikalna, kajti z vero nima papeževo svetovno kraljestvo ničesar opraviti, pa pač s klerikalizmom, s stremljenjem po absolutni nadvladi rimske kurije nad narodi in državami.
Klerikalna stranka nasprotuje z vsemi močmi ločitvi cerkve od države — dasiravno je dr. Krek na nekem shodu v Ljubljani dejal, da se ne bi upiral taki ločitvi. Tudi to ni verska stvar, temveč klerikalna. Vera ne more izgubiti ničesar, ako je cerkev neodvisna od države, država pa od nje; pač pa izgubi lahko duhovništvo, ki ne more tedaj tako pritiskali na državo, kakor sedaj.
Klerikalna stranka je organizirana na katoliški podlagi. Tudi na nedeljskem shodu se je reklo: »Versko prepričanje je predpogoj za vstop v 9tranko.» Sicer je v klerikalni stranki dosti takih, ki nimajo prav nič katoliškega prepričanja. Ali načelo odločuje in to načelo pravi, da ne more biti član »ljudske* stranke nihče, ki se ne podvrže avtoriteti katoliške duhovščine.
Pa poglejmo na drugo stran: V vseh zavodih, na katere ima »ljudska* stranka upliv, vladajo duhovniki, redovniki ali redovnice. V vseh društvih, v katerih pridejo do besede, pritiskajo na to, da se dela po programu klerikalizma. Hvala »ljudski* stranki je šolska družba sv. Cirila in Metoda klerikalna družba, njene šole so konfesionalne, v
krajih, kjer je slovenski narodnosti slabo postlano, se ne gleda na to, da se vzgoji otroke slovensko, ampak da vzgajajo Schulsclnvestern. Vse časopisje »ljudske* stranke od »Slovenca* do obskurne »Naše moči* je klerikalno. V znanstvenih vprašanjih se poslavlja vedno na klerikalno, napredku sovražno stališče. Prepojena je ta stranka s klerikalizmom po vseh žilah, duhovniki so njeni agitatorji in zaupniki, v semenišču se vzgaja pomladek njenih organizatorjev; dr. Krek naj trdi dan za dnevom, da ni klerikalna, njen program, njeni cilji, njeno delovanje, njena organizacija, njeno časopisje — vse dokazuje nasprotno, da je bila in da je klerikalna. In klerikalna ostane, kajti tisti dan, ko ne bi bila več klerikalna, bi bil njen konec.
Cim bolj bodo izkušali njeni agitatorji utajiti njen klerikalizem, tem nujnejše bode dokazati, da je klerikalna v svojem fundamentu in v svojih glavah.
Tržaška volilna reforma.
V tržaškem deželnem zboru je prišlo v soboto, 2. t. m. do obstrukcije, katero so uprizorili slovenski narodnjaški poslanci. Preden podamo poročilo o teh dogodkih in jih razmotrimo, povemo takoj, da je bila obstrukcija sama po sebi v tem slučaju upravičena. Kajti bila je zadnje sredstvo, s katerim se je mogla manjšina braniti, in sicer v vprašanju, v katerem je bila obramba pravična in je pokazala manjšina že veliko mero popustljivosti.
Historijat volilne reforme za tržaški mestni svet in deželni zbor je tako znan, da ga ni treba ponavljati. Brez vsake tendencijoznosti lahko pravimo, da je moglo dobiti potegovanje za preosnovo volilne pravice v Trstu šele tedaj realen pomen, ko so bile mase tržaškega ljudstva dovolj organizirane za nastop; lahko gremo še dalje in rečemo, da je moglo gibanje postati akutno šele tedaj, ko so se razmere v državi sploh tako izpremenile, da je prišlo gibanje za volilno pravico po celi Avstriji v tir. Da se je to zgodilo vsled moči socialne demokracije, je znano. Sedanji boji za tržaško mestno in deželno volilno reformo so posledica vzakonjene državnozborske splošne in enake volilne pravice.
Tržaški deželni rbor je igral doslej veliko komedijo z volilno pravico; kakor je znano, je vedno špekuliral na to, da vlada ne potrdi tiste reforme, katero izdela. Odkar je sankcionirana volilna pre-osnova za državo, je ta komedija težja. Izza tega prejudica ne more socialno - demokratično delavstvo prenašati brezpravnosti v deželi in v občini in ko se je pred kratkim sešel tržaški deželni zbor, ga je spomnila socialna demokracija obeh narod-nostij z impozantno demonstracijo na njegovo dolžnost.
Lisjaška gospoda, ki vlada v zbornici na Velikem trgu, se je mislila še enkrat rešiti z zvijačo. Baron Beck je bil izjavil, da se iz deželnih zborov in občinskih svetov ne odstrani interesnega zastopstva. In deželni odbor je na to predložil — splošno in enako volilno pravico. Tako je hotel rešiti svojo »demokratično* reputacijo, Ali čim je vlada odgovorila: »Ne*, se je deželni odbor potuhnil in tako hitro je izdelal nov načrt, da se poraja sum, da je bila »nova* osnova gotova, že preden je odbor nastopil s splošno in enako volilno pravico. Ta novi načrt pa je zmašilo najordinarnejše vrste, kateremu je edini namen, zagotoviti sedanji večini vlado za nedogledne čase. »Interesno* zastopstvo ne nahaja v tej osnovi druzega izraza, kakor da so v njej najizdatneje zastopani interesi italijanske liberalne klike.
Sodrugi in somišljeniki, spominjajte se volilnega sklada!
Začeti boj za vsako ceno za splošno in enako volilno pravico sedaj pač ni kazalo. Pred durmi so državnozborske volitve, ki absorbirajo vso agi-tačno moč strank in ljudstva in moč, ki bi mogla premagati reakcionarno stališče vlade ter intrige deželnozborske večine, še ni zadostna. Razumna politika mora v takem položaju gledati, da doseže kar je največ mogoče in tako popravi svoje stališče za prihodnje boje.
Taktika je v takem položaju vedno težavna. Absolutna negacija sicer lahko napravi veliko hrupa, je pa končno brezplodna. Na drugi strani je pa velika nevarnost, da se popusti več nego je treba. Duhovi se na takih razpotjih zelo razburjajo, in vendar je treba ravno v taki situaciji največ mirne krvi in strogo treznega prevdarka. Sicer se lahko stori napako.
Socialna demokracija je zavzela takoj stališče napram predlagani reformi. Priredila je demonstrativne protestne shode, izdelala je tudi svoj načrt. Ali je bilo zadnje potrebno, o tem se lahko različno sodi. Ker stranka nima lastnih zastopnikov v zboru, se to lahko tolmači kot izraz minimalne meje, do katere je stranka za sedaj pripravljena popustiti; in ker nima druge poti, da pove to službenim faktorjem, se s tega stališča lahko odobri predložitev načrta. Našemu okusu bi bolje odgovarjala sama spomenica, ki naglaša principielno stališče stranke in poleg tudi pove brez zakonske forme, v čem je začasni minimum. Toda to je stvar okusa, ki ne zasluži dolgih razmotrivanj.
Tudi slovenski narodnjaki so priredili vrsto shodov, na katerih so označili svoje stališče in protestirali proti krivicam. Izdelali so tudi spomenico.
V stvari se je pokazala razlika med italijansko socialno demokracijo in med slovenskimi narodnjaki v tem, da so prvi rekli: »Reformo volilne pravice se mora vsekakor dovršiti v sedanjem zasedanju, da se ne vrše nove volitve po starem zistemu», slovenski narodnjaki so pa zavzeli stališče, da taka reforma, kakršno je izdelal deželni odbor ne sme postati zakon.
Navidezno je prvo stališče popolnoma oportunistično, drugo skrajno radikalno. Oba mnenja se navidezno neusmiljeno pobijata. Ali politika, ki posega v dno, mora opaziti, da ne zadostuje ne ena, ne druga formula. Ampak stvar je ta:
Ce bi imela res preteči še ena doba, preden bi prišla sploh kaka volilna reforma do veljave, bila bi škoda gotovo velika. In ker v sedanjem zasedanju ni mogoče doseči preosnove, katero bi se moglo odobravati brez pomisleka, je treba delovati na to, da se ne vrše nove volitve na podlagi sedanjega volilnega reda. Ali obenem je treba delovati na to, da se doseže v tem zasedanju čim mogoče boljšo reformo.
Volitve po sedanjem zistemu bi imele nedvomni uspeh, da bi bil novi zbor sestavljen ravno tako, kakor sedanji. Ne le da bi trajale vse krivice še eno celo dobo, ampak od novega zbora zopet ne bi bilo pričakovati boljše reforme, nego je sedaj predlagana. Ali načrt te reforme je zopet tako krivičen, da so opravičena vsa sredstva, s katerimi se more doseči kakšno izboljšanje.
Obstrukcija bi bila vredna najstrožje obsodbe, ako bi ji bil namen, za vsako ceno preprečiti reformo. Opravičena je vseskozi, ako jo znajo narodnjaški poslanci porabiti za izboljšanje reforme. Da so narodnjaki začeli obstruirati, je bilo prav; vprašanje je, kako bodo znali ravnati dalje.
S tem seveda za nas zadeva še ni končana. Povdariti hočemo pred vsem, da je ne le stališče deželnozborske večine, ampak tudi stališče vlade tendenciozno pristransko. Načrt deželnega odbora dela kričečo krivico delavstvu in slovenski narodnosti. In vlada odobruje to doslej. Proti temu se upreti z vso močjo, je brezpogojno opravičeno. Tudi za socialno demokracijo velja načelo, da mora biti enakopravnost zagotovljena razredom ravno tako kakor narodom, spolom ravno tako kakor konfesijam. Da bi se smatralo slovensko prebivalstvo Trsta za prebivalstvo nižjega razreda, tega ne bodemo trpeli nikoli, kakor ne trpimo, da bi se smatralo delavstvo za državljane druzega razreda.
H koncu pa hočemo še povdariti, da se nas ne bode smatralo za slepce, da razumemo čisto dobro radikalizem slovenskih narodnjakov v Trstu, ki se pojavlja za čudo vselej, kadar stoje ravno pred volitvami. Demagogija, katero smo konstati-rali že zadnjič, je pri njih povsem očividna.
Domače stvari.
Socialno- demokratična stranka nima ničesar
v svojem programu, kar bi koristilo komu drugemu, kakor delavcem; tako govore nasprotniki, da bi ustavili strujo novih pristašev, ki iščejo zavetišča v taboru socialne demokracije, ko ga niso našli nikjer drugod. Z besedo »delavec* se pri nas zelo lahkoumno greši in prezira se nalašč ali pa iz neznanja, da je socialna demokracija stranka delavskega razreda, ne pa samo enega ali druzega delavskega sloja. V smislu socializma, ki je v sedanjih socialnih razmerah v rokah kapitalizma, se ne morejo rešiti samo rudarji, mizarji ali tobačni delavci, temveč ravno tako učitelji, umetniki, uradniki, ki so potisnjeni v nedostojno situacijo, da morajo oddajati privatnemu ali državnemu kapitalizmu svoje delo, kruh pa jim reže
kapitalizem kakor nesvobodnim po svoji volji. Krog delavstva je veliko širši, nego se navadno sodi. Pogledati je treba n. pr. le v različne obrtniške domačije. Brezštevilni so mali mojstri, ki s svojim delom ne morejo zaslužiti nič več, kakor njih pomočniki, katerih se torej ne more uvrstiti med »podjetnike., temveč so delavci, ki si morajo sami plačevati mezdo. Ravno take so razmere tisočerih malih kmetov, ki so v resnici samo poljedelski delavci in ki često že delajo na tujem gruntu, ker iznašajo dolgovi teliko ali pa včasi celo več, nego je vredna njih »posest*. Po naravi socialnega zakona je socialna demokracija stranka vseh teh slojev, ki so vsi potrebni ne utrditve sedanjega socialnega »reda*, temveč rešitve iz njega. Sploh pa more samo nevednost podtikati socialni demokraciji, da ne deluje za splošne koristi ljudstva. V njenem programu stoje na odličnem mestu politične pravice. Bojuje se za neomejeno zborovalno, združevalno, tiskovno svobodo. Velika mora biti omejenost tistih, ki ne vidijo, da je uresničenje teh zahtev pridobitev za vse sloje, ki so potlačeni, odvisni in izkoriščani in ki potrebujejo največje svobode gibanja, ako si hočejo priborili kakršnokoli izboljšanje. Socialna demokracija zahteva davčno reformo. Kapitalisti in veleposestniki seveda ne morejo soglašati s tako zahtevo, ki bi obremenila njih polne blagajne. Ali pa ne bi taka preosnova, sloneča na progresivnem dohodninskem davku razbremenila malega kmeta ravno tako kakor železniškega uslužbenca, uradnika enako kakor tovarniškega delavca? Socialna demokracija se bojuje za brezplačen pouk. Ako je dandanes velika skrb družinskega očeta za njegov lastni obstanek, koliko bolj ga mori še skrb za otroka? Sklicevanje na sinove siromašnih staršev, ki so se preborili s pridnostjo, z »zmernostjo* in s podobnimi lepimi lastnostmi do najvišjih izkušenj, je zelo frivolno. Kdor je moral sam študiratj v enakih razmerah, ve, kakšna loterija je lov za inštrukcijami in štipendijami in ve tudi, koliko stotin nadarjenih divjakov ne doseže nikoli svojega cilja, koliko talentiranih, celo ženijalnih »faliranih študentov* se potika okoli, ker niso mogli premagati dijaške bede. Za vsakega neimovitega očeta, pa naj nosi delavsko bluzo ali pa »skrice*, je brezplačnost šolskega pouka neizmerne važnosti, a kdo naj goni to vprašanje k rešitvi, ako ni socialne demokracije ? Liberalna stranka, ki je itak izgubila zmožnost za praktično delo in je v zadnjem državnozborskem zasedanju razkrila pomanjkanje vsake določene smeri, se mora ozirati v prvi vrsti na svoje bogate pristaše. Takih reform se pa ne more izvrševati, ne da bi morali bogatini odpirati svoj mošnjiček. Klerikalna stranka pa ne more rabiti konkurence, katero bi tedaj delali svobodni zavodi njenim Alojzijeviščem, Marianiščem, škofovskim gimnazijam i. t. d. Treba je le vzeti v roke socialno demokratični program, treba je nekoliko študirati socializem, pa se razprše predsodki kakor megla pod solncem in dozori prepričanje, da je prava, splošna ljudska stranka ravno socialna demokracija.
Klerikalno drevje torej v novem parlamentu ne bode raslo v nebesa. To konstatira »Slovenski Narod* v torkovi številki. V novem volilnem redu torej ni tistih črnih nevarnosti, ki so jih slikali liberalci, ko so tarnali nad volilno reformo in jo je dr. Tavčar s klasično nerodnostjo izkušal obstruirati. Ali — za vse bogove Olimpa — kako naj imenujemo politiko liberalne stranke, ki je več kakor leto dni gledala strahove, katerih ni? Najmanj, kar se mora zahtevati od poliličarjev, je vendar, da razumejo položaj, da znajo preceniti efekte zakonov, ki jih ustvarjajo ali pa pobijajo. Resnično, priznavanja »Slovenskega Naroda* so od dne do dne dragocenejša. Tu prihaja glasilo liberalne stranke, pa vriska: »Juhuhu, vse tisto ni res, kar smo govorili. Cela naša stranka s svojo državnozborsko delegacijo in s svojim izvrševalnim odborom ni razumela stvari. Zdaj šele vidimo, da je tisti preklicani volilni red le dober, prav dober, izvrsten. No, pa ker dosedaj nismo razumeli reči, nam dajte vendar zopet kakšen mandat. V novem parlamentu ne bodemo nadaljevali starih zmot, ampak — začeli bodemo z novimi konfuzijami.* Torej — komur je všeč politični tingl-tangl, pomagaj galvaniz:rati liberalizem. Propada sicer, pa — bil bi vendar »hec*.
Krasno vzpodbujati zna »Slovenski Narod* svoje pristaše. Pretečeni teden je začel povpraševati, zakaj propada liberalna stranka. Vprašanje je bilo sicer popolnoma odveč, ker bi bil našel že davno pri nas lahko odgovor. Uzroki propada liberalne stranke so danes že tako splošno znani, da si daje Narod pravo izpričevalo siromašnosti, ako se povprašuje po njih. Ali najkrasnejše je pač, da prihaja s takimi vprašanji, ki so le priznanje bridke resnice, ravno v času pred volitvami, v dobi, ko se trudi vsaka stranka, da zbere vse svoje moči in da pridobi še novih, v dobi, ko stoji vse politično časopisje v službi agitacije. Ker se ne more misliti, da urejujejo »Narod* otroci, je pri takem razkrivanju situacije pač dovoljeno vprašanje: Zakaj sploh ne likvidira ta stranka prostovoljno ? Nobene naloge na svetu ne more več izvršiti; edino, kar bi še mogla, bi bilo oteščavati drugim boj proti klerikalizmu. Do tega sklepa bodo morali priti pač tudi njeni pristaši, katerim pove »Narod* s tako občudovanja vredno odkritosrčnostjo, da propada stranka. Ali naj se konstituirajo morda kot po-
grebno društvo ? ... »Napredna* stranka, ki je napredovala po rakovo, je — priča »Narod*! — propadla. Zato ni treba, da bi propadel napredek. Ali da se ga pospeši, je treba, da naprednjaki za-puste mrliča in se pridružijo živim, ki imajo resne volje in delavne moči. »Narod* jim pravzaprav sam ne bi mogel svetovati nič druzega.
Predavanje v Šiški. Prihodnje predavanje ces. svetnika profesorja Franketa o znanstvenem socializmu je v ponedeljek, 11. t. m. ob 8. zvečer v gostilni Celarc v Šiški.
Tržaški narodnjaki nosijo novo robo na semenj. Stara gesla so obrabljena in treba je novosti. Ker pa pri gospodih ni novega duha, so se oprijeli novih fraz in glasno trobijo po svetu, da so velikanski demokratje, da so veliko bolj demokratični, kakor socialni demokratje. Težko se je prepirati o takih rečeh z ljudmi, ki sami ne vedo, kaj je demokratično, kajti dopovedujejo si toliko časa, kako so radikalni, da si končno sami verjamejo. Tako hodi sedaj dr. Gregorin po Trstu in po okolici in v grlu se mu je nova fraza že tako vdomačila, da mu vre iz ust, naj si je čas in prostor za to primeren ali ne. Seveda, če bi se z besedami opravilo vse, bi bilo stališče narodnjaške gospode zelo ugodno. Vražja stvar je le, da noče ljudstvo več verjeti samim govoricam, ampak zahteva dokaze. Pač mislijo veljaki, da lahko tudi tukaj poslužijo. — »Socialni demokratje*, pravijo, »bi dosegli v okolici tudi štiri razrede za tržaški občinski, oziroma deželni zbor, mi pa zahtevamo samo dva*. To je po njih mnenju vrhunec radikalnega demokratizma. In kdovč, morda si gospodje celo res kaj mislijo, kadar govore tako. Misel pa seveda ne more biti drugačna, kakor taka, da je na svetu še vedno več ljudi, ki sodijo površno, nego takih, ki gredo s stvarjo do dna. Toda če v narodnjaškem taboru še ne poznajo te razlike, jim bodi povedano, da je demokracija nekaj druzega kakor demagogija, katero uganjajo oni. Zahteve na papirju in na jeziku so zelo po ceni, druga je pa, kako se jih uresniči; in od naših veljakov še nismo slišali, kakšna sredstva imajo, da dosežsjo postulate, o katerimi krošnjarijo po shodih in po «Edinosti». Ge bi se moglo dokazati s platoničnimi zahtevami demokratizem, tedaj bi lahko rekla italijanska liberalna stranka, da je idealno demokratična; saj je že »zahtevala* za občinski in deželni zbor splošno in enako volilno pravico. Kaj bi rekli naši narodnjaki na to? Pri-tvrdili nam bodo menda, da je bila to navadna politična šarlatanerija, ker so dobro vedeli, da vloži vlada svoj brezpogojni veto. Za nevedneže so si tudi oni pripravili lepo demokratično pozo, odgovornost pa odvaljujejo na vlado, čeravno čivkajo vrabci po strehah, da bi bil zagluševalen jok in stok v Izraelu, če bi bila slučajno vlada dovolila splošno in enako volilno pravico, Ravno tako pa tudi radikalna fraza ne dokazuje demokratizma naše slovenske gospode, temveč priča samo, da so ostali politično tisti otroci, kakršni so bili od nekdaj. V očitanjih, s katerimi so sedaj tako bogati, tiči pa tudi dober kos hinavščine; novopečeni »demokratje* vedo prav dobro, da je v Trstu socialna demokracija edina moč, ki je zmožna, preprečiti tisto krivico, katero hoče prizadeti deželni odbor ljudstvu z novim načrtom. Ako bi razumeli politiko, bi morali pa tudi vedeti, da se v vsakem času lahko doseže toliko, kolikor primore realna moč. Slepi bi morali biti, ako nebi priznali, da so doslej vladajoča stranka, deželna vlada in centralna vlada, še vedno faktorji, katerih se more kratko-malo odstraniti. Njih moč stoji proti moči ljudstva in doseči ne more toliko, kolikor se izstrga nasprotniku v boju iz rok. Ako bi mogla socialna demokracija sama odločevati, tedaj nebi zahtevala dveh razredov za okolico, ne bi tirjala, da se uvrsti v privilegovani razred vse davkoplačevalce, temveč jutri bi veljala splošna in enaka volilna pravica. Ali socialni demokratje niso otroci in če znajo ceniti svojo moč, je vendar ne precenjujejo. Narodnjaški voditelji naj polože roko na srce pa naj odkritosrčno povedo: Ali bi bilo prišlo vprašanje mestne oziroma deželne volilne reforme sploh v tir brez socialne demokracije? Da stoji stvar na dnevnom redu in da ne more izginiti, to je uspeh našega dela, ne pa praznih besed. V kolikor je v dejanskih razmerah mogoče priboriti, bodo socialni demokratje priborili. Toda mi vemo, da se je treba boriti, narodnjaški veljaki pa mislijo, da zadostuje bramarbaziranje. In v tem je razlika. Mi smo demokratje, oni pa so navadni demagogi.
Proti militarizma se je mnogo govorilo na nedeljskem shodu klerikalcev. Miren opazovalec se je lahko prepričal, da čutijo tudi obrtniki bremena, ki jim jih nalaga nenasitni moloh ravno tako kakor delavcem. Dolgo let se je farbalo obrtnike z zaslužki, ki jih daje vojaščina obrtniji. Ali ta gospodarski »nauk* ne vleče več, kajti ogromna večina obrtnikov ne čuti prav nič takih zaslužkov. Ge že dobi kak obrtnik naročilo na nekoliko parov hlač ali na par telečakov, je to navadno tak, ki je že bližji tovarnarjem nego obrtnikom. Sicer pa topov sploh ne vlivajo, ladij ne stavijo in repetirk ne fabricirajo obrtniki. Pretežno največje svote pa gredo za tako Čedno orodje, ne pa za blago, ki ga sploh morejo izdelovati obrtniki. Sčasoma prodira prepričanje, da je nekoliko Čuden način, če se po
priloga »Rdečemu praporu" St. 10.
bere od ljudstva par sto miliončkov za krmo militarizma, pa se da temu ljudstvu od tega kak boren milion »zaslužiti*. Nevolja obrtnikov nad militarizmom je bila torej razumljiva. Ali klerikalne veljake je spravila — v zadrego. Dr. Šušteršič je razkladal precej zmeden, da Avstrija ne sme imeti slabejše vojske, nego jo ima Italija.^ Naravno — saj bi ga bil lahko kdo vprašal, kako to, da je v delegacijah zagovarjal zahteve vojnega ministra. Spretni so klerikalci! Kadar se hočejo prikupiti ljudstvu, znajo udrihati po militarizmu kakor najbolj rdeči socialist; kadar pa se hočejo prikupiti »gori*, pa glasujejo za kanone in za barke, ki so seveda samo krščanske igračke, ne pa orodje za organiziran umor!
Liberalni kandidat za Ljubljano bo torej vendar župan Hribar. To se pravi: L;beralci so se prepričali, da so kot stranka parterre, pa postavljajo zadnje upe na — osebo. Obupne kalkulacije!
»Nova doba* objavlja «program» Slovenske Gospodarske Stranke. Lakoničen je; to je lepa prednost. Ali eno napako ima: Da namreč ni — program. Štirinajst tez, povrh še nemotiviranih, dosti nejasnih, omogočujočih prav raznovrstne interpretacije — to ni program! Ako bi »mladi* nekoliko pogledali od pisalne mize, pa se ozrli med ljudmi, bi lahko opazili, da so najbolj razočarani tisti, ki so največ pričakovali od novega programa. Sicer se pa še zmenimo o teh funda-menlalnih stavkih.
Akademija. V nedeljo, dne 10. marca, predava ob 4. uri popoldne v ŠkofjiLokiing. JakobTurko«Hraniinhranjenjurastlin». Dne 17. marca pa predava v »Mestnem domu* v Ljubljani ob 8. uri zvečer hrvaški pesnik in estetik vseučiliški profesor dr. Fran Markovič o »Simonu Gregorčiču*.
V tržaškem deželnem zboru so preložili specialno razpravo o volilni reformi, da preštudira odsek poprej razne spomenice, ki so došle v tej zadevi, med njimi spomenico socialno-demokratične stranke. Torej je upanja, da se tisti monstrum vsaj nekoliko izboljša.
Govorniki tržaške »Edinosti* so na zadnjih shodih trudili, da bi osmešili slovenske socialno-demokratične govornike. Posebno dr. Gregorin se ni vedel nič prida v »Narodnem Domu*, kjlr se je napenjal na vse moči, da bi naredil socialne demokrate smešne. Tržaška organizacija opozarja gospode, naj se iztreznijo, dokler je čas. Namen tržaških socijalistov ni vpeljati v volilno agitacijo nizkoten osebni boj; ali če gospodje ne poznajo druzega orožja, tedaj jim bodi povedano, da bi se jim znali tudi naši govorniki rogati in jok ironizirati in sicer s pomočjo obilnega materiala. Naša želja je, da ostanejo boji na primerni višini; naj nas ne silijo, da postane drugače.
Lloydov parnik »Imperatriz*, ki je odplul dne 19. m. m. iz Trsta v Bombaj, je ponesrečil 22. m. m. zvečer blizu otoka Kandija ter je utonil. Imel je 120 oseb moštva in 20 potnikov. Kako se je m sreča zgodila, še ni znano. Sodi se, da je v megli izgubil pravi kurz in zadel ob skalo. Iz Kandije so poslali parnik »Gastore* na pomoč, kateremu se je posrečilo, rešiti potnike ter častnike in šarže, izvzemši tretjega strojnika M a r t i m u z-7 i j a. 39 oseb od moštva, med njimi 8 arabskih kurjačev, je utonilo. Potniki so se odpeljali z ladjo »Afrika* dalje v Bombaj. Med ponesrečenci so sledeči: Alojz Martimuzzi, Miha K u r e t, Henrik T o s o 1 i n i, Peter Bandi, Karol Val de G a s t e 1, Ivan D i c o 11 e, Gustav G a g 1 i-a r d o, Josip M i r š i č, Albert V a 1 e n s i k, Ivan M a s u 11 i, Vinko M a z z i 1 a i, Ivan Marič, Leopold Sandrini iz Trsta, Josip M a u r o iz Kopra, Fran Košir iz Kamnika. Vsi ponesrečeni mornarji so bili udje organizacije pomorščakov. Na tržaškem delavskem domu je vihrala črna zastava.
Politični odsevi.
Hed avstrijsko in ogrsko vlado tekn pogajanja glede obnovitve avstro-ogrske pogodbe. Ker so pogajanja tajna, je vsako ugibanje in razmotri-vanje neplodno. Avstrijska vlada je videla toliko nezadovoljnosti ljudstva s sedanjim stanjem, da bi bil naravnost njen samomor, ako bi popustila ogrskim zahtevam tako, kakor se je popuščalo doslej. Paziti ne bode treba, da se ne pokaže stalnost in nepopustljivost v praznih formalnostih, na račun stvarnih interesov avstrijskega prebivalstva. Državni zbor bode imel takoj, ko se snide, izvršiti važno nalogo v tem oziru.
Tudi goriški deželni odbor je dobil od vlade odgovor na vprašanje glede vpeljave splošne in enake volilne pravice za deželni zbor. Seveda se je postavila B ec kova »parlamentarična* vlada zopet na tisto stališče, kakor napram tržaški volilni reformi: »Državni zbor je čisto zakonodajna korporacija, deželni zbori pa imajo poleg zakonodajnega delokroga oskrbovati tudi upravne posle. Proti uvedbi splošne in enake volilne pravice so torej „na-
prečita oib
čelni“ pomisleki.* To je logika, da se je bog usmili. Za upravne posle dežel so v prvi vrsti merodajni zakoni. Te smejo izdelovati poslanci, voljeni po splošni in enaki volilni pravici. Izvrševanje zakonov in administracija, ki stoji šele v, drugi vrsti, je pa prevzvišena za splošno ljudstvo! Pa kakor da se ne bi dotikali vsi upravni posli ljudstva! Komaj je deželni glavar prečital famozni odgovor vlade, pa je že podal deželni zbor lepo ilustracijo naši trditvi ; sprejel je zakonski načrt o pobiranju deželne doklade na pivo. Seveda bodo plačevali to doklado samo privilegiranci! Potem je sklenil pozvati vlado, naj predloži v sankcijoniranje zakon o zatiranju pelagre; tudi ta se tiče menda le bogatinov, ki jedo samo polento in dobivajo pelagro vslcd nezadostne hrane. Zakaj ne bi smelo imeti ljudstvo besede pri takih vprašanjih, to razumejo pač samo oficielni možgani.
Tržaška volilna reforma je bila vendar v sredo ob hrupnih prizorih sprejeta. Po poročilih, ki smo jih dobili doslej, je ravnalo predsedništvo deželnega zbora naravnoat brutalno in protizakonito. Večina se je ponašala, kakor skup poulič-njakov, kako pa je po takem vzgledu razsajala galerija, si je lahko misliti.
V ogrskem državnem zboru je govoril minister grof Andrassy o organizaciji poljedelskih delavcev. Prvikrat, odkar vlada ogrska koalicija, je bilo pravzaprav slišati pametno besedo o tem vprašanju. Grof Andrassy je povdarjal, da je organizacija edino sredstvo, ki ga imajo, delavci v boju za izboljšanje svojega položaja. Bila bi sramota, ako bi se na ta način pobijalo delavce v času, ko se namerava odpreti parlament najširšim slojem.
Afera rusinskih dijakov v Lvovu je žalostno znamenje naše kulturno-politične zaostalosti. Kaj pomagajo vse lepe naredbe, ako je duh, ki naj jih izvaja, reakcionaren? Moderno pravništvo zahteva, da se vidi tudi v okrivljencu človeka; sam zakon mu priznava pravice; Korberjeve naredbe so prigovarjale sodiščem in državnim pravdništvom, naj ne trpinčijo nikogar po nepotrebnem s preiskovalnim zaporom. Vse zaman. V glavah visokih dostojanstvenikov, stoječih na čelu deželnim in višjim deželnim sodiščem, čepi temotno mišljenje starih časov in humanitarni nazor, da se ne more pospeševati plemenitosti, ako se tepta v ljudeh človeško dostojanstvo, ni prodrl v njih možgan. Še hujše! Oni, ki bi se morali povspeti na najvišji vrhunec objektivnosti, se ne znajo rešiti nizkih strasti, maščevalnosti in narodnega antagonizma. Sodniki so Poljaki, okrivljenci so Rusini; prvi imajo moč v rokah,, drugi so jim izročeni. In sodniki porabijo svojo moč proti narodnemu nasprotniku, ki jim ga je usoda prignala v pest. Seveda, človek je človek in popoln ni nihče. Ali kako naj se iztrebi surova nagona, ako se jih ne znajo varovati tisti, ki jih je življenje postavilo na svoje višave ter jih rešilo tisočerih izkušnjav, prežečih neprenehoma na druge smrtnike? Res, daleč smo še od novega veka in mnogo bojev bode treba, preden ga dosežemo. Socializem ima tudi tukaj največjo nalogo.
V francoskem ministrskem svetu namerava učni minister Briand baje predlagati, naj se ustanovi centralno blagajno za upravo dohodkov iz cerkvenega imetja, ki je namenjeno dobrodelnim zavodom. Te dohodke bi rabilo za vzdrževanje cerkva. Sodi se, da ministrski svet ne pritrdi temu načrtu.
V nemškem državnem zboru je zavračal so-drug Bebel v krasnem govoru napade Bulowa na socialno demokracijo. Njegov govor je obsegal same dokaze. Skliceval se je na odločne nasprotnike socialne demokracije, ki so pa vendar priznavali, da je ves socialni napredek, kar ga je v Nemčiji, zahvaliti socialni demokraciji in daje na Nemškem socialna demokraeija edina zanesljiva zaščilnica kulture in politične svobode. — B u 1 o w ga je skušal zavračati, ali sreče ni imel.
Pri volitvah v rusko dumo je vlada odločno pogorela. Njenemu terorizmu se je sicer posrečilo, spraviti 85 reakcionarjev in 52 zmernih do »zmage*, ali opozicija ima že danes več kot dvakrat toliko glasov gotovih. Posebno značilna je pa izprememba na levici, kjer so bili v prvi dumi »kadetje* vodilna stranka. Sedaj je pripadla glavna uloga socialistom, ki imajo s tremi frakcijami že danes 88 poslancev, med njimi 48 socialnih demokratov; ostali se razdele med socialne revolucionarje in skupino dela. Največ uspehov so dosegli socialisti na jugu, kjer so zmagovali po mestih in po deželi z ogromnimi večinami. Volitve še niso končane, toda v tistih krajih, kjer je še voliti, zlasti na Kavkazu in v Sibiriji, nima vlada mnogo pričakovati, pač pa je verjetno, da se poveča tam še število socialističnih poslancev. Kaj namerava vlada spričo revolucionarne dume, je še tajnost.
Ruska duma se je sešla v torek. Za predsednika je bil izvoljen »kadet* Gol o v in. Otvoritev je bila slavnostna, ali razpoloženje ljudstva in poslancev ni bilo v soglasju z dekorativnimi priveski in s teatralno gesto. Desnica je poskusila s patriotičnim hrupom, ki pa je naredil klavern vtisk. Socialni demokratje so prišli v dvorano, ko
je bila končana »slovesnost*. Delavci so priredili svojim poslancem ovacije in samo to je pričalo resnična in globokejša čustva. Car sprejme predsedništvo dume v avdijenco.
Teatralno zaroto so odkrili v Kapštatu v južni Afriki. Družba pustolovcev se je hotela polastiti otoka Gelebes, da bi izkoristila ondotne rudniške zaklade. Glavni stan zarotnikov je v Kapštatu, posamezni zarotniki so pa v Ameriki in na Angleškem. Na Celebesu so hoteli izkrcati 3000 mož in se tako polastiti otoka.
Iz stranke.
Volilci! Pazite po vseh občinah dobro, kdaj bodo izloženi volilni imeniki. Občine morajo to razglasiti, ali ker je marsikje navada, da se nabije take razglase samo na občinsko desko, za katero se navadno ne briga živa duša, mora sami skrbeti, da Vam ne uide razglas. Kadar so imeniki razglašeni, naj se vsaki volilec prepriča, ali je vpisan in če ni, naj reklamira nemudoma. Kdor zamudi rok za reklamacije, izgubi volilno pravico. Torej pozor!
Novi zakon o volilni svobodi je jako strog. Kdor bi bil kaznovan zaradi prestopka njegovih določb, izgubi tudi volilno pravico. Naj torej zlasti vročekrvni pazijo, da mu ne pridejo v zanjke. Kaznjivo ni samo razbijanje shodov, ampak kaznuje se n. pr. lahko tudi tistega, ki se brez pravice udeleži kakšnega shoda, pa se ne odstrani, ako se ga pozove. Recimo: Klerikalci skličejo volilni shod za volilce »Slovenske ljudske stranke*. Ako pride tja socialist, pa mu pravijo, naj odide, se mora odstraniti, sicer se ga lahko obtoži. Sploh svetujemo volilcem, naj se seznanijo z novim zakonom, ker je to nujno potrebno. Seveda bodemo zahtevali tudi od nasprotnikov, da se strogo drže zakona.
Organizacije in zaupniki, ki še niso vposlali naslovov že pripravljenih naročnikov, se pozivajo, da to čimpreje store; ravnotako je vposlati že nabrani denar.
Ljubljanski in okoliški zaupniki, ki nabirajo prispevke za volilni sklad, naj jih odračunajo vsak teden v upravništvu »Rdečega Prapora*, in sicer vselej najkasneje do srede zvečer, da se jih bo moglo redno izkazovati v listu. Znamke in nabiralne pole je dobiti ravnotam. Kdor želi blokov za nabiranje naročnikov za dnevnik, naj se zglasi, kakor je sploh želeti, da se sodrugi z agitacijo za dnevnik kar najbolj požurijo.
Sestanek cestnih zaupnikov ljubljanskih se vrši v nedeljo, dne 17. marca 1907 v salonu gostilne »pri levu* na Marije Terezije cesti ob pol 10. uri dopoldne. Da se ne bo po nepotrebnem izgubljalo časa, naj pridejo sodrugi zanesljivo in točno.
Okrajno konferenco za okraje Litija, Višnja gora in Radeče sklicuje okrajni volilni odbor v Zagorju na dan 10. marca ob 9. uri dopoldan v gostilno Marije Weinberger. Na dnevnem redu je: Prihodnje državnozborske volitve in taktika. Konferenca je zaupna in imajo samo povabljeni pristop. Zaupniki iz omenjenih krajev dobe vabila, ki jih morajo prinesti seboj. Vse dopise v volilnih zadevah se pošilja na naslov sodr. Mih. C obal a v Zagorju ob Savi. Kdor bi se rad udeležil konference, pa ni dobil vabila, naj se obrne ravno tja.
Okrajna konferenca 29. štajerskega volilnega okraja je bila v nedeljo, dne 3. marca t. 1. v Zidanem Mostu v gostilni gospoda Moserja. Navzočih je bilo 60 zaupnikov iz Brežic, Rajhenburga, Sevnice, Rimskih toplic, Laškega, Hrastnika, Trbovelj, Zidanega mostu ter iz okolic teh krajev. Konferenca je začela ob 9 uri dopoldan. Za predsednika je bil izvoljen sodrug Stiegl iz Zidanega mosta. Prvi je poročal sodrug Sitter iz Trbovelj o pripravah za volitve. Povedal je, kaj je že storjeno v ta namen in je potem natančno razložil delo, ki je še potrebno. Temeljito se je pečal z volilnim imenikom; obravnaval je postavne določbe o raz-ložitvi imenika in o reklamacijah ter je opozarjal, da morajo zaupniki povsod paziti, kdaj začne reklamacijska doba, pa tudi poučiti volilce, da pazijo na to. Končno je povdarjal, da se mora socialno-demokratična stranka boriti z lastnimi močmi in je treba vsled tega skrbeti, da se poveča volilni sklad. Sodrug C o b a 1 je poročal o organizaciji. Naglašal je, da se mora povsod izvesti in izpopolniti krajevne organizacije; odbor vsake krajevne organizacije fungira obenem kot krajevni volilni in mora skrbeti za vse volilno delo v lastnem kraju. Potem je poročal o sklepih zadnjega strankinega zbora. Opozarjal je, naj se drže sodrugi strogo strankinega programa v agitaciji, tudi če bi nastopale druge stranke kolikorkoli demagogično. Za socialno-demokratično stranko velja, da hoče zmagati s svojim programom in z dostojnimi sredstvi. Kjer bi naša stranka odločevala pri ožjih volitvah, bodo njeni sklepi odvisni od tega, kako ravnajo nasprotniške stranke. Kdor napada socialno demokracijo neprenehoma s podlimi sredstvi in kdor sploh zanaša surovost v volilni boj, ne sme priča-
Šteuill* rje jaiJreči, terrjDcč rjaprej dati, rajširjati!
kovati, da bi ga stranka na kakršenkoli način podpirala. Volitve imajo služiti za politično izobiazbo ljudstva, ne pa zato, da se odpre duri vsem nizkim strastem. Stvarni boji, če so še tako intenzivni, so vendar lahko civilizirani. Naše ljudstvo potrebuje kulture, za katere se tudi v volilnih bojih lahko deluje. Volilci, ki se jih pridobi z lažmi in s prostaškim ščuvanjem, itak mso nič vredni; kogar se ne more prepričati, nanj se tudi ni mogoče zanašati. — Sklenilo se je, da se priredi v prihodnjem času sledeče shode:
Dne 10. marca ob 2. pop. v Trbovljah.
Dne 10. marca ob 5. pop. v Hrastniku.
Dne 17. marca v Rajhenburgu (dva shoda).
Dne 19. marca dopoldan v Brežicah.
Dne 19. marca popoldan na Dobrovem.
Dne 27.	marca	dopoldan	v Sevnici.
Dne 24.	marca	popoldan	v Šmarjah.
Dne 25.	marca	dopoldan	v Rimskih	toplicah.
Dne 25.	marca	popoldan	na Loki pri	Zidanem
mostu.
Kandidaturo sodruga Mihaela Cobala je konferenca soglasno in z navdušenjem sprejela.
S tem je predsednik zaključil zborovanje.
ŠL Andraž. Vplačevanje in sprejemanje članov v krajevno organizacijo Št. Andraž je vsako prvo nedeljo v mesecu od 1. do 4. ure popoldne.
Odbor.
sotnlSljenilji! SjftA«!
Kavarn« in brivnic«, Ki« je na razpolago VaSe
Prapor!
rv<
Shodi.
Ljubljana. Takega železničarskega shoda že leta in leta ni bilo v Ljubljani, kakršen je bil v soboto, 2. t. m. volilni železničarski shod pri »Štajercu*. Udeležilo se ga je nad 250 uslužbencev in delavcev južne železnice vseh kategorij in zgodilo se je, da je bil prostor skoraj premajhen, vkljub temu da so bili ljudje natlačeni kakor slaniki. Res je, da je prišel nad južno železnico popolnoma nov duh. Pred dobrim letom je začela pojenjavati stagnacija, ki je nastopila po razpustu prve organizacije, katerega je bil blagoslovil dr. Krek, a sedaj se razvija v organizaciji življenje, da je veselje. Število udov se množi od dne do dne, a da je tudi politično zanimanje veliko, je dokazal ravno ta shod. Za predsednika je bil izvoljen sodrug Kocmur, ki je dal po kratkem, krepkem uvodu besedo sodrugu Etbinu Kristanu, da poroča o prihodnjih državnozborskih volitvah. Glasno pozdravljen je sodrug Kristan povzel besedo ter je v krasno zasnovanem govoru razložil pomen državnega zbora za železničarje. Napravil je paralelo med starim in novim parlamentom ter je dokazal nad vse jasno, da je novi volilni zakon plod socialno-demokratičnega dela, brez katerega se ne bi bila ne vlada ne parlament povspela do tiste višave svoje naloge, na kateri je bilo mogoče, izvršiti volilno reformo. S tem začenja nova doba tudi za delavstvo sploh in za železničarje posebej, kajti sedaj so šele tla uglajena, na katerih je delavstvu mogoče, bojevati se za politično moč, ki je potrebna za pravično gospodarsko in kulturno preosnovo družbe v smislu socialno-demokratičnega programa. Potem je razmotrival govornik posamezna splošno-politična, politično-gospodarska in specialno-železničarska vprašanja ter je izvajal, da je izboljšanje železničarskega položaja v veliki meri odvisno od državnega zbora. V demokratičnem parlamentu je mogoče, da postane železničarski načrt Jjsodruga Verkaufa zakon in šele tedaj bi dobil železničarski gmotni položaj zasigurano pod lago. Strogi kritiki je podvrgel govornik colninsko politiko nasprotnih strank, ki je kriva stalnega po-draževanja življenjskih potrebščin; ravno tako ostro je kritiziral popustljivost poslancev in delegatov napram neomejenim zahtevam militarizma, za katerega ni največja svota prevelika, dočim ni denarja za starostno zavarovanje delavcev, za zvišanje plač železniških uslužbencev, za penzijsko in provizijsko regulacijo in sploh za delavske potrebe. Razkril je gmotne interese, ki jih imajo privatni kapitalisti pri železnicah, ter je utemeljeval, da zastopniki strank, ki so v zvezi z bogatimi sloji, ne morejo pospeševati delavskih interesov. Izmed vseh strank, ki pridejo pri nas v poštev more edino socialna demokracija nastopati z vso odločnostjo za vse pravice delavskega ljudstva in zato je tudi naloga železničarjev, da store vse, kar morejo, za zmago socialne demokracije v Ljubljani in v okolici. Voliti morajo vsi do zadnjega moža, do dneva volitve pa morajo agitirati z vso vnemo v vseh krogih, ki so jim dostopni. Ako store vsi svojo dolžnost, mora biti zmaga naša. Govornik je končal s v oj govor ob gromovitem odobravanju poslušalcev. Potem je sodrug To kan naznanil, da je stranka imenovala za kandidata v Ljubljani Etbina Kristana, v okolici pa Josipa Petriča, kar je bilo sprejeto z Živio klici. Ko se je rešilo še nekatere zadeve, je sodrug Kocmur z lepim sklepnim govorom zaključil shod, ki je naredil velikanski vtisk na vse udeležence.
Spodnja Šiška. V soboto, 9. marca 1907 v gostilni »pri Kankertu* točno ob pol 8. uri zvečer shod volilcev za državni zbor. Predstavi se in poroča kandidat za ljubljansko okolico sodrug Josip Petrič. Sodrugi, agitirajte, da bo shod mnogobrojno obiskan!
Moste pri Ljubljani, v nedeljo, 10. marca ob 10. uri dopoldan shod v gostilni gosp. Zakotnika. Predstavi se in poroča kandidat za ljubljansko / okolico sodrug Josip Petrič. Sodrugi, skrbite za mnogobrojno udeležbo!
Št. Vid nad Ljubljano. V nedeljo, 10. marca točno ob 3. uri popoldan shod v gostilni »pri Kraljiču*. Predstavi se in poroča kandidat za ljubljansko okolico sodrug Josip Petrič. Sodrugi, skrbite za obilno udeležbo!
Tobačni delavci ljubljanski, pozor! V soboto,
9. marca točno ob 4. uri popoldan v kegljiških prostorih gostilne »pri kroni* v Gradišču volilen shod. Predstavi se in poroča kandidat za ljubljansko okolico, sodrug Josip Petrič. Poroča tudi kandidat za Ljubljano, sodrug Etbin Kristan. Tovariši, pridite vsil
Podgora. Volilni shod socialno-demokratične stranke, kateri je bil sklican v nedeljo, 3. marca ob 3. uri popoldan pri Bergantu, je bil za razmere, kakršne so bile dosedaj v Podgori, prav dobro obiskan. Vidi se, da se je začelo tudi v Podgori misliti na bodočnost in zanimanje je bilo veliko za prihodnje volitve. Sodrug Ropaš je obširno poročal o pravicah državljanov in nalogi bodočega parlamenta; raztolmačil je program socialno-demokratične stranke ter govoril o razrednem boju, kateri se bode pokazal ostreje kakor prej pri teh državnozborskih volitvah. Kandidatura sodruga Miloš ta je bila soglasno sprejeta. Oglasilo se je več sodrugov, ki so povdarjali potrebo, da se organizacija papirniških delavcev zopet oživi, kajti razmere v tovarni so postale take, da se mora v najkrajšem času storiti korake za strokovno organizacijo. Sklenilo se je, da se skliče v tej zadevi shod na dan 10. marca ravnotam. Ker se nihče ne oglasi več k besedi, zaključi sodrug G ek o vi č shod ob 6. uri zvečer.
Dopisi.
Trat. Proti načrtu volilnega reda, ki ga predlaga deželni odbor za mestni svet oziroma deželni zbor Iržaški, je bilo predpretekli teden 5 shodov in sicer eden v Rojanu, sklican od socialne domokracije, ter eden v gledišču »Politeama Rossetti*, 3 je pa sklicalo politično društvo «Edinost». Slovenski sodrugi so se udeležili tudi narodnih shodov, ter tam zastopali svoje stališče. Najzani-mivejši je bil pač shod v »Politeama Rossetti v nedeljo 24. februarja ob 11. uri zjutraj, katerega se je udeležilo 3000 oseb. Na tem shodu se je prečitalo spomenico, ki obsega načrt volilnega reda, kako si ga želi delavstvo in ki je prilagodjen okvirju ki ga dovoljuje centralna vlada za deželnozborske zastope. Drugi je bil v »Narodnem domu* o 3 uri popoldne, obiskan od kakih 700 Slovencev, kjer je dr. Ribar pojasnil, da se takoj protestira proti volilnemu načrtu. Na tem shodu je govoril tudi sodrug Regent, ki je opravičeno očital narodnjakom, da samo protestirajo, a nočejo natančneje pojasniti mnenja o volilnem redu, ki bi se ga lahko sprejelo za okoličanski okraj. V spomenici, ki je objavljena v nedeljski številki »Edinosti*, so se gospodje o fare g n i 1 i tudi ob socialno demokracijo, češ, da štiri po-lance v okolici bi jim vzela gospodovalna stranka, ako se uresniči načrt, ki je predlagon, v četrtem razredu pa bi morali bojevati z nami. To je tako rečeno, kakor da mi nismo Slovenci. Ti ljudje mislijo namreč, da je njih stranka poosebljen slovenski narod, ali hoteli bi vsaj, da bi vsi tako mislili.
V Rojanu je govoril sodrug Jernejčič A. kot poročevalec, sodrug K 1 i n c je pa predsedoval. Debate so se vdeležili dr. Gregorin, M. Cotič in sodrug P e t e j a n. Tudi rojanski drugi božji namestnik se je udeležil shodov in skušal dokazovati, kakšni bi morali biti pravzaprav poslanci.
Na vseh teh shodih se je sprejelo tudi primerno resolucijo, ki protestira proti volilnemu načrtu, poživlja slovenske okoličanske zastopnike, da se zavzamejo za primeren načrt za okolico, ter izjavlja, da se po starem volilnem redu ne sme na noben način več voliti.
St. Križ nad Trstom. Dne 9. svečana je priredila zveza klesarjev v Sv. Križu plesno zabavo, ki se je izvrstno obnesla. Udeležba je bila zelo številna. Prišli so vsi sodrugi, katerim je le čas dopuščal. To ne bi bilo tako posebno, da bi morali poročati o stvari, ali dogodek je značilen za naše razmere. Vidi se namreč, kako kulturno upliva socialna demokracija na naše ljudstvo. Dokler se ni raztegnila socialistična organizacija do nas, je bilo tukaj žalostno. Na dnevnem redu so bili divji pretepi, uboj ni bil nič nenavadnega, ob gotovih časih je bilo nevarno, iti po ulici. Vse je jokalo in tarnalo nad surovostjo, a pomagati si niso znali ljudje. Vse to se je pray korenito izpremenilo, odkar deluje tukaj socialna demokracija. Ljudje se čudijo, kako je to. In vendar ni čudež. Uboge zatirance, ki izgube v bedi tako lahko zdrav razum in spo-
štovanje do samih sebe, nauči socialna demokracija pred vsem, da so ljudje; v njih zbudi človeško dostojanstvo, pokaže jim, da so zatirani, reveži, ali ne tovorna živina, nauči jih, kakšno moč imajo v organizaciji in dvigne njih opravičeni up. Ako kje, so se pokazale te dobre posledice socialno-demokratičnega dela pri nas v Sv. Križu, zato pa je dobila stranka pri nas pristaše, na katere se lahko zanaša kakor na skalo. Kdor želi opleme-nitev ljudstva, mora pospeševati socialno demokracijo. — Društvo je imelo od plesa 81 K 42 v. dobička, za »Rdeči Prapor* se je pa nabralo 3 K 16 vin.
Sodrugi, delavci!
Zahtevajte po vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah Vf J J
Socialni pregled.
Državna železnica. — Volitve v zavarovalnico za nezgode. Tekom prvega četrtletja tega leta morajo biti na državni železnici razpisane volitve v enega najvažnejših zavodov, v kateri imajo železničarji sami nekaj upliva: V železniško zavarovalnico proti nezgodam. Za državni zbor je že vpeljana splošna in enaka volilna pravica; za to zavarovalnico pa velja še vedno zastarali način indirektnih volitev. Zavarovani železničarji volijo namreč samo delegate, ki izvolijo šele na občnem zboru predstojništvo. Toda vkljub temu zistemu ne sme nihče prezreti, kako važne so te volitve; kajti končno je vendar od njih odvisno, kakšno predstojništvo bode izvoljeno. V sedanjih časih je to posebno važno, kajti izkušnje pekazujejo, da je v visokih krogih živa želja, dobiti vodstvo zavarovalnice popolnoma v svoje roke in železničarji so morali prebiti že hude boje za obrambo svojih pravic v zavodu
Za zavarovalnico se mora brigati vsak železničar, kajti nihče ni varen, da mu ne bode treba danes, jutri iskati varstva v zavodu. Neprenehoma slede nezgode na železnicah druga drugi; kdor se odpelje zjutraj živ in zdrav od doma, je zvečer lahko jDohabljen za vse svoje življenje. In tedaj ni zanj vseeno, kdo odločuje v zavarovalnici o njegovi usodi.
Organizacija železničarjev je imenovala svoje kandidate za vse ravnateljske okraje in mi priporočamo vsem železničarjem, naj jih složno volijo. Volilno pravico imajo vsi definitivni in nedefmi-tivni uslužbenci brez razlike stroke, spola in starosti. Voli se z listki, ki jih izda zavod. Vsak zavarovani železničar mora dobiti listek najpozneje 14 dni pred zaključkom volitev. Na to morajo železničarji sami paziti. Volitev je tajna. Nihče ne sme porabiti svojega službenega upliva, da pritiska na volilcS za tega ali onega kandidata. Popisane volilne listke se odda na zbirališčih, ki j’h določi ravnateljstvo železnice. Odda svoj listek vsakdo sam in sicer zaprtega. Za oddajanje listkov se mora določ ti vsaj tri dni. Ako bi kdo izgubil listek, ali bi se mu pokvaril, dobi lahko druzega, ako se oglasi pravočasno. Za skrutinij določi ravnateljstvo uradnika. Navzoča morata biti dva zavarovana železničarja. Sodrugi naj skrbe* za to, da se pripusti skrutiniju zaupnike organiziranih železničarjev. Glasovnic se ne sme podpisati.
Na predlog zaupnikov priporoča organizacija kot kandidate
v okraju beljaškega ravnateljstva: za delegata: Jurij Machnd, nadsprevodnik, Št. Vid ob Giani;
za namestnka: Hubert Galle, višji delavec, KnitteifJd;
v okraju tržaškega ravnateljstva: za delegata: Adolf Tschofenig, nadsprevodnik, Trst;
za nameslnika: Ivan Laz k o, premikač, Trst. Pekovski delavci, pozor! Tržaški pekovski pomočniki so predložili delodajalcem tarif na vspre-jem in pričakujejo do 12. maica odgovor. Tržaški trg je torej zaprt ze pekovske delavce in se jih opozarja, naj tam ne iščejo in ne vsprejeraajo dela.
V Belemgradu so stopili v stavko delavci v tovarnah za sladkor in za usnje. Delavci zahtevajo, da se prizna organizacijo.
Pasivna rezistenca na železnicah. V soboto, 2. t. m. zyečer, je sklenil železničarski shod v »Delavskem domu* v Trstu, o polnoči ustaviti pasivno rezistenco. To se je sklenilo na podlagi novih koncesij, ki sta jih dovolili državna in južna železnica. Za državno železnico so se vršila pogajanja na Dunaju pri ministrstvu, za južno pa v Trstu, kjer je posredoval ministerialni svetnik Pascher v zastopaaju generalne inšpekcije; južno železnico je zastopal prometni ravnatelj B6hm, železničarje pa izvoljena deputacija s sodrugom K opačem.
Južna železnica je dovolila razven prvotnih koncesij sledeče:
1. Uradniki dobe tiste priboljške, ki bodo s sedanjo regulacijo dovoljeni uradnikom državne želežnice.
2. Poduradniki in sluge dobe za leto 1907 desetodstotni priboljšek na plači, ki bode naenkrat izplačan.
3. Delavci in delavke pri prometu, pri strojni službi in pri vzdrževanju proge dobe od 1. marca deset odstotkov zvišanja dnine.
4. V postajah izven Trsta, kjer so bile predložene zahteve, se preišče lokalne razmere, po katerih se izvrše najdalje do 1. julija primerni priboljški, ki pa bodo veljavni od 1. marca t. 1.
5. Ako dobe posamezne kategorije podurad-nikov in služabnikov pri državni železnici vsled sedanje regulacije višje dohodke, kakor na južni, se jih enako izboljša tudi dotičnim kategorijam na južni železnici.
Shoda, kateremu se je predložilo te koncesije, se je udeležilo nad 1000 železničarjev obeh železnic. Predsedoval je sodrug Kopač. Razprava, ki se je razvila, je trajala dve uri. Končno je bil sprejet z ogromno večino sledeči sklep:
«Dne 2. marca 1907 v delavskem domu v Trstu zborujoči železničarski shod vseh kategorij južne in državne železnice, vzame prvotne koncesije južne železnice, dopolnjene pri razpravah dne 1. in 2. marca v navzočnosti generalne inšpekcije na znanje, uvaževaje koncesije, ki so bile storjene delegatom c. kr. državne železnice. Vsled tega ugovora se ustavi pasivno rezistenco na obeh železnicah. Ako se ne bi izpolnilo obljub, si pri-drže železničarji primerne konsekvence za oportuno dobo.*
Shod je izrekel odboru, zlasti sodrugu Kopaču za možato in nevstrašeno zastopanje prisrčno zahvalo in priznanje. Z glasnimi Živio-klici na socialno demokracijo je bil shod zaključen.
Izkaz prostovoljnih darov.
Za tiskovni sklad dnevnika so darovali: Sodrugi z Jesenic po sodrugu Ogrisu 5 K 30; Kermolj V., Trst 4 K 80 v. Skupaj 10 K 10 v.
Kot strankin davek so prispevali: Organizovani pekovski pomočniki po sodr. Avbeiju V. 4 K 40 v.
Volilnemu skladu ljubljanske okrajne organizacije
so darovali: Organizovani mizaiji na zaupnem shodu 6 K 82 v; Vičič Anton nabral 5 K 50 v; sodrugi tobačne tovarne po sodr. Ropretu 2 K 80 v; organizovani mizarji lb K. Skupaj 28 K 62 v. — Tem potom se naznanja sodrugom iz tobačne tovarne, da radi pomanjkanja prostora v listu ni mogoče, objavljati imen vseh posameznih darovalcev; kdor pa želi, da se objavi njegovo ime, naj to pove dotičnemu zaupniku. Vse pole so v upravništvu lista na vpogled, kjer se vsakdo lahko prepriča, ako se je pravilno odračunalo. — Sodrugi, spominjajte se pri vsaki priliki volilnega sklada!
Hlilostiva gospa,
•II vest«, zakaj morate pri nakupovanju sladne kave Izrečno poudarjati ime »Kathrelnar« t
Ker se Vam sicer utegne primeriti, da dobite manj vreden po-snemekbrez vseh vrlin, s katerim! se odlikuje Kathreinerjcva kava.
Zakaj la
Kathreinerjeva Knelppova
sladna kava
Ima spričo posebnega načina svojega proizvajanje vonj In okus zrnate kave.
Zapomnite si torej natanko,milo-
ativa gospa, da dobivate pristno
Kathreiuerjevo kavo z go j v zaprtih izvirnih zavojih z napisom: »Kiithr- inerjevaKnejppova sladna kava« in s sliko župnika Kneipt-a kot varstveno znamko.
S
D(od na prilika a nakup radi it Maja neka velike tovarne
samo 3 goldinarje
stane poltnl i.bojCck {kilogramov celotne tele (približno M—<0 komadov) pri stiskanju malo poškodovanega, lepo mile nega, rotno dUsCega
toaletnega mila '
vonja vijoličnega, vrtničnega, osojnicnega, so In eni en ega, »pajki nega, UHjno-aafeCnega, tmarnienega, breokvinaga cveta i. t. d. RaipoCilja proti povzetja
podjetje Manhattan
Budimpešta Vin, Bezerčdjr-utcza 8.
Izšla je v založbi časopisa »Naprej* v Idriji I. knjiga
id
0
£
o
co
p-e
e
a
«u
ca
a>
a
S
ca
M
Ul
e
1
h
a>
SE
a>
S
ja.
g
katero je spisal bivši katoliški kapelan H. Kirchsteiger.— Cena I. knjigi, obsegajoči 312 strani, znaša 2 K 60 vin.
Vsakemu prijatelju dobrega in poučnega branja knjigo »Pod spovednim pečatom* prav toplo priporočamo. — Dobi se v Ljubljani v knjigarni L. Schvventner; v Gorici v knjigarni A. Gabršček ter v Idriji pri upravi lista »Naprej*.
M
‘a
er
«2
S
o
as
(D
<
I
H
{Polni/ti ■t* c/kmerifco yfateri xeli/o dobro, po ceni in _ jccvneslJiiH> potovali na/ se obrne/o
cStmon^z/fnieteten
v £jul'f/'uni i/ibločvorske ulice20. 'isaAvvrsliutCPiyasiiila tkyc sc lroxyilaAu>.
i
e
oo
Oglase
za vse
Časnike in koledarje sveta
preskrbi najbolje in najceneje ekspedicija oglasov
EDVARD BRAUN
Dunaj, I. Rotenturmstrasse 9.
Časniški in koledarski katalog inse-rentom zastonj *in poštnine prosto.
__________________________
ppEla rc Mv*iovm
Vsaka tonrtdta li poiatisek je kazilvo. Edino pravi je
Thierryev balzam
le z zeleno znamko nune. — 12 malih ali 6 dvojnih steklenic ali pa 1 velika specialna steklenica s patentnim zaklepom 6 K.
4 62-6
Ttiemrevo centltolljlno mazilo
proti vsem, še tako starim ranam, vnetjem, poškodbam itd., 2 lončka K 3*60. Razpošilja se le proti povzetju ali za poslani denar.
Te dve domači zdravili sta povsod znani in še od nekdaj sloveči.
Naročila se naj naslovljajo na:
£t*araar š. Tt»i«rry 1 Prepadi p. Kopali Stalini.
Zaloga večinoma po lekarnah. Knjižice s tiioči zahvalnih pisem zastonj in franko.
H DIEN
ATMurvlaSrtrilt
wr~
'mam
llXUfCXUfi
UiMmk
Celovec (Korošca)
DR. FERD. MULLER
2-2
■ naznanja ■ da Je otvorll
odvetniško pisarno
v Celovcu ■ Kramergasse št. 1.
♦
$
*
T
V
▼
V
¥
\f
\t
\f
v
♦
\f
M
M
M
\f
M
\f
Stanje hranil, vlog: 22 milijonov kron.
Rezervni zaklad: 760.000 kron.
Mestna hranilnica ljubljanska
v lastni hiši t Prešernovih ulicah št. 3 poprej na Mestnem trgn zraven rotovža,
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4% ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunila vlagateljem.
ZA VARNOST VLOG JAMČI POLEG LASTNEGA REZERVNEGA ZAKLADA MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Z VSEM SVOJIM PREMOŽENJEM IN VSO DAVČNO MOČJO. DA JE VARNOST VLOG POPOLNA, SVEDOČI ZLASTI TO, DA VLAGAJO V TO HRANILNICO TUDI SODIŠČA DENAR MLADOLETNIH OTROK IN VAROVANCEV.	4	26-17
*S>
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice.
Posoja so na ne
imljliča po 4V.% listine pa po
... na menioe in na vrednostne pa po 6% na leto.
W
Delniška družba združenih pivovarn Žalec in Laški trg
Telefon it. 163.
2 62—26
¥ Ljubljani
priporoča svoje
Telefon it. 163.
isborno pivo ¥ sodcih in ¥ steklenicah.
telefon it. 187.	Zaloga	v Spodnji Šiški.	TelefoniL_ig_7--.
obudili v življenje. Anka'je mrtva in tudi jutri je ne vidi žive; ali tisti Bog, ki je tako usmiljen ž njim, se usmili gotovo tudi zadnje žrtve neprelomljenega spovednega pečata.
Ko je prinesel samostanski kuhar zvečer lastnoročno župniku večerjo, sestoječo iz rakove juhe, pečenke, piščancev in pol litra vina, v celico, ga je našel še molečega na kolenih. Zadnja noč jetništva ni imela več grozot. V tej noči so izostali stari duhovi. Samo angelj miru je bdel pri njem. In sam je bil buden ter je poslušal vsak udarec ure z razkošjem; saj ga je približal vsaki tre-notek uri odrešenja. Oh, kako je znalo staro srce zopet utripati! Upanje in radost sta dala leni krvi novo moč. Ravnokar je na zvoniku polagoma odbilo polnoč. Blaženi dan povrnjene časti je torej napočil. Še je zmolil „Tebe Boga hvalimo", potem je polagoma blago zaspal in sanje so ga odnesle že sedaj v njegovo ljubo Gospojno.
Vzhajajoče solnce ga je našlo že pripravljenega na odhod iz celice. Vsa groza je izginila sedaj.
Toda ure čakanja so bile dolge; mrzlično razburjenje mu ni dalo niti moliti. Končno se je zavrtel ključ v zarjaveli ključavnici; dva meniha, pater prior in njegov nekdanji vodja duhovnih vaj so vstopili; govorili niso, ali njih pogledi niso bili tako strogi, kakor nekdaj. Dali so mu znamenje, naj gre ž njimi. Z zadnjim pogledom se je ozrl Hercog po mračni celici, kakor navidezni mrlič po krsti, iz katere so ga ravnokar dvignili. Korakali so po nizkem hodniku, v katerem je slabo dišalo po trohnobi; ki so prišli okoli vogla, je izginil smrad že izza mnogih let nezračenega hodnika in župniku je zadišal znani, posebni duh zakristije. Prior je odprl težka široka vrata iz hrastovega lesa, okrašena s starinskimi rezbarijami, ki so imele v sredi ime Jezusovo.	Dalje	prih.
Prejštiega gospojinskega župnika pač ne bi bil nihče izpoznal, tako se je svobodni sin planin postaral v treh četrtletjih jetništva.
Ali vse to se je zgodilo brez besede. Saj je bil molk dolžnost v samostanu. Samo fin smehljaj je odgovarjal na župnikova vprašanja.
Mislil je že, da se mu odpro sedaj tudi vrata ječe. Ali čvrsto so se zaprla. Samo še besedo je izrekel menih s posebnim pogledom in s smehljajem na ustnih: Jutri.
Torej jutri bode zopet dihal zrak svobode. Jutri bode zopet človek med ljudmi in duhovnik. Saj so mu povrnili ljubljeno duhovniško obleko. Jutri! Jutri! Torej se je vendar prepričal škof, da je nedolžen, ne da bi bil moral prelomiti spovedni pečat? Jutri! — Jutri se lahko povrne kot dober pastir k svoji ljubi občini. Jutri vidi zopet svoje ljube šolarje. Jutri, jutri pohiti k svojim bolnikom. Pač je še slab, ali domači zrak ga okrepča kmalu. Jutri — jutri — da bi le že bilo jutri! Vse, kar je bilo, izgine jutri. Danes vidi res samo majhen košček neba," a jutri se nasmeje ves obok nad njim. In iz višnjevih nebes bo.de gledal nanj ljubi Bog. Ljubi Bog! Da, kako je mogel postati tako rnalodušen. Stari Bog živi še in ne zapusti svojega zvestega služabnika.
In sedaj je padel na kolena in vroča molitev hvalečnosti se je dvignila iz njegovega srca k Bogu, ki ga jutri osvobodi. Drhteče ustnice so šepetale sveto obljubo, da ostane otrokom Boga tam v hribih do zadnjega diha dober namestnik nebeškega očeta.
Jutri — jutri — ta beseda je storila, da je sedaj pobožno molil celo za škofa, ki mu je prizadel toliko gorja samo iz svete vneme za čast cerkve. Tudi svojemu škofu hoče služiti vedno zvesto in pošteno.
Jutri — jutri — ta beseda je vstvarjala čudeže v duhovnikovi duši. Samo enega čudeža ni mogla narediti, mrtvih ni mogla
Listek.
Hani Kirchstelger:
Pod spovednim pečatom.
Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil E. Kristan.
Dalje.
Med temi nepokornimi grešniki pa ni bil novoimenovani gospojinski župnik gospod Gros. Nasprotno. Hodil je kakor sveti Alojzij, pobešal je oči in bil je videti tako izgubljen za svet, kakor da ne misli na svoje svete konje in krave ter na dobro žetev, temveč samo na pot v nebesa. Najti pa je znal vedno pot, ki ga je pripeljala v bližino škofa, da se je lahko prepričal o posebni svetosti svojega ljubljenca.
Bodisi da je bila duhovniška bratovska ljubezen, ali pa je bil namen, da se povrne za sveto škofovsko funkcijo določenemu župniku Hercogu potrebno moč: tudi ta nevredni duhovnik je dobival sedaj vsak dar z mize prečastitih gospodov eksorcizantov prav dobro hrano. Celo kozarec vina je zablodil vsak opoldan in večer v njegovo jet-niško celico.
V četrtek popoldan, ko so se vsi, od škofa do najmlajšega kaplana izpovedovali pri menihih, sta prišla celo dva samostanska brata k njemu. Prvi je nosil duhovniško obleko, drugi pa je imel škarje in britev. Ta je imel težko delo, ko je hotel odstraniti župnikovo dolgo brado iz globokih gub njegovega lica. Toda posrečilo se mu je izvrstno; saj je bila njegovi služba, da je vsaki mesec obril glave menihov.
Samo dolgih las se ni dotaknil, pač pa mu je izrezal na glavi veliko okroglo ton-zuro, da ni mogel imeti lepše niti škof. Celo nohte so mu porezali. In ko je prinesel služeči brat tople vode, da se je umil in ko so mu oblekli duhovniško obleko, je bil podoben staremu župniku z dežele, ki je bil posvetil celo svoje življenje službi človeštva, pa gre sedaj v pokoj.
Tiska It, Pr, Lampret v Kranju.
Izdajatelj in odfoterni urednik Jesip Berdajs.