¦ Tečaj III. V četertck 29. vclk. serpana (avgusta) 1850. last 35. Bela kača. (Koroška narodna pripovedka.) [ekdaj so se bile kače okoli Osojan fOssiach) tako silno pomnožile, da je jih yse gomezlalo. Hudo so kmete v tistej okolici nadlegovale. V jizbe,v hrame, mlečne shrambe in postelje so jim lezle. Še pri mizi niso pokoja imeli^ ker so jim gladne kače v skledo silile. Naj veči strah je jim pa grozno velika bela kača narejala, ki so jo večbart na Osoščici (^Gorliz-Alpe) črede napadati vidili. Kmeti niso si vedli pomagati j procesije so napravili, in na božje pote hodili, da bi Bog to hudo kazen od njih odvernuti blagovolil. Pa tudi to ni hotlo pomagati. Ko so ubogi ljudi v taki veliki stiski bili, in niso vedli, kaj bi počeli, da bi se te nadloge znebili, pride neki dan v tisti kraj neznan mož, ki jim vse kače do ene pokončati obljubi, če mu le za gotovo povedati morejo, da velike bele kače vidili niso. — „Nismo je vidili nikolj", mu odgovorijo nekteri iz množice, ki se je krog tega čudnega moža zbrala. Zdaj je dal okrog visoke smreke veliko germa-do napraviti, in ko je bil že na verh smreke zlezel, vkaže celo germado od vsili krajev zasmoditi, in potem hitro v strano bežati. 274 Že je od vsili krajev plamen proti visoki smreki švigal, kar vzame tisti neznani mož kosteno piščalko iz svojega aržeta, in začne tako močno piskati, da je vsirn po ušesih cinglalo. Hitro primatlja in pridere od vsih strani strašna sila kač, gadov in modrasov k germadi, m od neke čudne moči gnani vsi v ogenj poskačejo in tam poginejo. Na enkrat se pa zasliši še močnejši pisk z Osoščice, da je vse pričijoče strah in groza spreletela. Mož na smreki to slišati, groze obledi: „Joj meni, ni mi več pomagila", tako on zavpije: „Belo kačo sem slišal zažvižgati, zakaj ste me tako zvodili? — Bodite pa saj tako vsmiljeni, in ne pozabite vsakega leta na ti dan za me siromak vbogajme dajati." — Komaj je vbožček te besede zrekel, se strašna kača z velikim hruščem kakor dereč potok čez ster-mo pečovje privali, in se v jezero prekucne, da pena kviško leti. Kmalo na uno stran jezera priplava, in vsa razljutena *^) k goreči gromadi prilomasti, se kviško na smreko spne in revčeka v ogenj potisne. Strašno se kača v ognju premečuje in žvižga, pa silni ogenj jo kmalo premaga. Tako je srepa kača, ki je čredam toliko škode delala, s celim gadjim zarodom poginula. Spet so mogli kmeti brez straha svoje posle opravljati, in pastirji na Osoščici brez sker-bi svoje črede pasti. Hvaležni svojemu dobrotniku še dan danešnji ne pozabijo obljube svojih prededov, in vsako leto na tisti dan ubogim obilne darove delijo. L * *. ffa BčeleJ v Čolni Indijanov polnočne Amerike. ___ Zdajni Indijani, posebno tisti, ki pri velikih jezerih prebivajo, in vse potrebno železno orodje imajo, delajo take čolne, da se jim mora vsak ptujec začuditi, kedar jih pervikrat zagleda. Ti čolni so iz velikih in terdnih brezovih skorij ali kož, ktere Indijani s prav terdnimi ko- ¦} Razlutena ali raztogotena, razježena, razjadena, razkačena, Vrdn. 275 reninami nekakega germa sošijejo, in šive s smolo pre-vleeejo, da voda skozi ne more. Zgorni kraj ali rob čolna je iz dveh močnih jelovih drogov ali kolov, h kterim so brezove skorje terdno prišite. Znotraj je čoln s tankimi deščicami ali obodi pokrit, verh kterih je voliko širokih locanjev ali obročev našitih in privezanih, da se brezove skorje ne prederejo, kedar človek vanj stopi. QYIajhen tak čolniček, ki ga je neki Indijan naredil, je zdaj v Ljubljanskem muzeumu v tretji staiiici spodnega razdelka, kjer so tudi ene smuči; to je dva snežna čevlja in nektere druge Indijanske reči shranjene.) Taki čolni so za Indijane prav dobri. Ko se namreč Indijani v sredi polnočne Amerike po potokih vozijo, jim je večkrat treba čolne prenesti. Kedarkoli v take kraje potoka pridejo, da se zavolj skalovja ali drugih zaderžkov ne morejo več v čolnih peljati, morajo vselej čolne in vse svoje reči ali pri ravno tistem potoku v boljši kraj, ali pa še celo v kak drugi potok po suhim prenesti, da se za-morejo dalje peljati. Ce to delajo., < se v nekterih krajih lahko več ko 1000 milj deleč v čolnih peljajo, samo de morajo včasi po pol ure deleč peš iti, in vse svoje reči saboj nesti. Toraj so njih čolni za take vožnje prav dobri, ker so tako lahki, da dva človeka velih čoln, ki je 30 čevljev dolg in 5 čevljev širok, lahko neseta. Majhin Indijanski čolniček pa lahko en sam človek nese. Velik čoln iz brezovih skorij zamore 40 ali 50 centov (z ljudmi vred) nesti. Kedar hočejo Indijani čoln močno nadeti, denejo 15 ali 20 dolgih drogov na dno čolna, de teža ne tisi samo na enim kraji. Zadnjič zamorejo tudi Indijani take lahke čolne veliko lažje voziti, kakor težke lesene čolne. V večih čolnih imajo Indijani inajhino jadrilo ali jambor *) in jadro, ki je 15 čevljev dolgo in 12 čevljev široko, s kterga pomočjo o dobrem vetru lahko vsak dan po 50 ali 60 milj deleč pridejo. Tudi so ti čolni bolj varni o viharju, kakor *) Jadrilo je v čoln« al! ladii po koncu stoječe drevo, jadro pa razpeto platno, v ktero se vpiraje sapa čoln goni. w 276 ¦ leseni. Dasiravno so viharji na velikem Mihiganskein, in na še večjem Gorenjem jezeru kaj zlo navadnega, se vendar v čolnu iz brezovih skorij ni treba nobene nevarnosti bati, če le brodarji dobro voziti in čoln prav obračati znajo, v čemur so Indijani grozno prebrisani. Kedar Indijani s svojimi čolni blizo kraja pridejo, se močno varujejo, da s čolni v kteri kamen ne zadenejo. Če je breg skalovnat, se nekoliko od brega vstavijo, skočijo v vodo, in reči iz čolna na suho uosijo. Če so Evropejci v njih čolnih, kteri se nočejo radi zmočiti, jih tudi na ramah na suho prenesejo. Kedar je čoln izpraznjen, ga primejo in iz vode vzdignejo, ter ga prav počasi in na lahko na suho postavijo. v Ce s takim čolnom neprevidoma v kako skalo zadenejo, se brezova skorja predere, in voda začne v čoln teči. Takrat se morajo naglo h kraju peljati in čoln izprazniti. Potem ogenj zakurijo, poškodvani kraj čolna po- . suše, našijejo kos brezove skorje nanj (kakor se na raz-tergano oblačilo kerpa ali zaplata našije), zasmole šiv, in se dalje peljejo. Indijani imajo zato zmiraj nekoliko brezovih skorij ali kož in nekoliko smole v svojih čolnih. Ziu-Indijani, in sploh Indijani tistih krajev, kjer je veliko bivolov (to je divjih kodrastih volov), delajo svoje čolne iz bivolskih kož. Ti čolni se ravno tako delajo, kakor čolni iz brezovih skorij, pa so boljši in terdnejši, ker se tako radi ne prederejo. (Po Baragatovem popisu.) Blago delo nekega dekleta. V domačiji gospoda Handekova na Rusovskem začne ponoči goreti, in ogenj se tako naglo razširi, da morajo revni prebivavci vasi vse popustiti in iz hiš bežati, da so si samo življenje rešili. Tako je bila tudi pobegnila bolehna mati s troje otročeti, ali četerto ji ostane v goreči hiši, ker ni mogla vsih četvero na enkrat iznesti. Dva-, trikrat se je hotela v plamen po otroka verniti, ali vsaki pot ji ljudi zabranijo, ki so vidili, da ji ni mogoče 277 otroka rešiti brez svoje smerti. Njen jok, njeno žalovanje bi bilo kamnato serce omečil; vendar ni bilo žive duše, ki bi se bila prederznila, dete rešiti. Kar prisopeha izmed množice kmetiško dekle. Zderči proti goreči hiši, se prekriža, zakriči na ves glas: Pomagaj miBog! — in plane skozi vrata v hišo. Vsi so mislili, da je po nji; ali čez malo trenutkov potem priteče z detetom na rokah in ga izroči veseli materi. Ko je zaslišal od tega blagega dela serčnega»dekleta car (cesar), ji pošlje kolajno, to je svetinjo z napisom: ,,Za spasenie p o gib a vš i h" po naše: za rešen je pogubljenih, to je takih, ki so v nevarnost padli. S to svetinjo je bila slavno in očitno osvetinjena, in jo je morala na persih nositi. Razun svetinje pa ji je poslal car tudi toliko denarjev, da je lahko pošteno živela. Pisala se je Agata Skororodnikova. — a — ---------- Opica in kuhar. ¦' .¦------------------------------------------------------------------ V .'.V. Imeniten Spanjol ali Spanec je imel opico, ktera je na koščatem drevesu na vertu živela. Kuhar ji je nosil jest. Nekega dne se mu jed pri ognju prismodi; on pa si misli, za opico je že dobra, in ji jo postavi pod drevo. Ali opici vendar le ni dišala. Komaj jo pokusi, jo tudi že ipljuje, ter zaferfeli leseno skledo z drevesa na tla. Nato se skrije togotna med veršne veje. Kuhar pride o navadnem času po skledo; ko pa to na tleh in jed razlito po tleh, opico pa visoko na drevesu vidi, si misli, da je skleda opici po nesreči na tla padla, in da se opica kazni hoji. Hoče skledo pobrati. Ali komaj se skloni, švigne jadna (jezna) opica po bliskovo na njegov herbet, in ga po desnem in levem licu tako naglo klofuta, da ni revni kuhar nič slišal in vidil. Četudi se je na vso moč branil, se ni mogel razkačenke vendar tako dolgo znebiti, dokler ji ni gospodar skozi okno z bičem požugal. Na drevo je skočila, od kodar je splačanega kuharja še oponašala. ¦ 278 Kratka slovnica slovenskega jezika. — §. 27. Številno ime. Številna imena imenujemo, ktera so iz številnic izpeljana. Taka so: 1) Imena številk (ali cifer); n. p. 1 enkla, edinka ali samica, 2 dvojka, 3 trojka, 4 čveterka, 5 peterka, 6 šesterka, 7 sedmerka, 8 osmerka, 9 deveterka, 10 de-seterka i. t. d. 2) Imena denarjev, in sicer a) kovanih: dvo-jača, petica, *3 šestica, sedmica, desetica, dvajsetica i. t. d. bj papirnatih: dvojak, pctak, desetak, dvajšak, pet-desetak, stotak i. t. d.; pomenijo tudi lahko ljudi toliko let starih. 3) Imena predstojnikov; n. p. desetnik (namesto koprol, ker ima 10 mož pod seboj), stotnik, tisnčnik (ali major). 4) Imena vpreg po številu vpreženih glav: n. p. čvetčr, 'peter, sester, sedmčr, osmer i. t. d. 5) Imena papirjeve velikosti samega na sebi ali v bukvah; n. p. četertinka^ osminka, dvanaj-stinka, sestnajstinka, če je pola ali v štiri, ali osem, alt dvanajst, ali v šestnajst pol ali Ustanov (to je pognov) razdeljena. Tudi: četverek, osraerek i. t. d. **) 6) Se več drugih imen je iz številnic izpeljanih; n. p. dvojček, trojček, četverček (dvojčki, trojčki, četverčki), četert, četertinka ali četertlej (namesto firteljc) i. t. d. §. 28. Zaime. Zaime je beseda, ki se namesto imena stavi, da ga ni treba tolikrat ponavljati; n. p. kača je strupena, kača te s kačinim strupom lahko vinori; — lepše rečemo: Kača je strupena, ona te s svojim strupom lahko vmori. *) Beseda „pelica" (5) se sliši pognstoma ludi namesto pet najs lice (15), nemara zato, ker ta pel grosev velja. **) Zaznamovati bi se znalo to po slovenski takole: 'tka, 8ka, J6ka i, t d, ali: v i(ki, v 8ki, v 16ki i. t. d. Yclikost cele.pole naj bi se imenovala cel o pol k a ali listanka (Folio), 279 Zaimena so petera: 1. osebna, 2. prisvojiva«, 3. ka-zavna, 4. nanašavna ali oziravna, 5. prašavna. (Dalje sledi.) Vuk *) i kmetica. (Basna.) " *i \s. 1 / I i Po ilirski. Gladan vuk tražio je hra-nu, i dojde k kadi, gde čuje, kako majka svojemu detetu, koje u velikom plača bilo je, reče: ,,Muei, jerbo drugačie dati cu te vuku, da te pojede." Kurjak to groženje za isti— mi imao i čekao je, da če mu žena vrata otvoriti; kad je pak vidio, da bez koristi čeka — ( otišao je. JVa večer vrati se k istoj kuči, ali kako se je pre-senetio, kad je čuo, da mati dete svoje miluje, i da mu kaže : ,,Dete moje, ako kurjak dojde, hočemo ga ubiti. ,,Oho!" reče kurjak — „bežino, ovde ljudi drugačie govore, a dru-gačie misle." Negledajmo na besede, ve-če na čine onih, koji nam sto obečavaju. Volk in kmetica. (Basen.) Po slovenski. Gladen **) volk je iskal hrane, in pride k hiši, kjer čuje, kako mati svojemu detetu, ki je bilo v velikem joku, reče: „Molči, zakaj drugače te bodem dala volku, da te poje. Volk je to groženje za resnico imel in čakal, da mu bode žena vrata odperla; ko je pa vidi I, da brez koristi čaka, je odšel. Na večer se po-verne k tistej hiši, ali kako se je presenetil, ko je čul, #*#) da mati dete svoje miluje, in da mu pravi: „Dete moje, ako volk pride, ga bodemo vbili." — „Oho!" — reče volk — „bežimo. tukaj ljudi drugače govore, drugače mislijo." Ne glejmo na besede, ampak na dela unih, kteri nam kaj obetajo. Novice za mlade ljudi. (Afrikanski verooznanovavec KnoMocher v Eju- bljani.) Naš sloveči rojak, gospod Ignaci Knoblocher, iz Skocjana blizo Mokronoga na Krajuskem doma, je bil prišel po skoraj stiriinesecnim potu iz Afrike in sicer od Egiptovskega, kjer je divjim že nekoliko let katolško vero oznauoval, v saboto 84. t. m. potovaje na Dunaj v Lju? «•- *) Vuk ali kurjak — volk (vovk). *'*) Gladen ali lačen, oboje slovensko. ***) Čuti namesto sliiati se tudi po slovensko močno rabi. 280 bljano. Vse ga je hotelo viditi,.sosebno, ker je bil po turško opravljen. Včeraj je šel svoje starše obiskat. V drugem listu kaj več/ (Mertvec najden.) Pretekli teden so najdli blizo Ljubljane vbitega človeka, ki se ne ve, kdo ga je vbil. (Konj pade z jahačem.) Ze undan je bil v Ljubljani zavoljo prenaglega jahanja QiM jezdarjenja} po gladkem tlaku konj z jahačem vred tako padel, da so ga,na pol mertvega iz mesta nesli: pa spet včeraj se je z nekim drugim skoraj ravno taka pripetila. Če je tlak polzek; ne i •¦,.11 ¦ . ¦¦ •!• • ' i- » '''< korist! dobro jezdanti znat.. aU ,uAU>< ¦ . !> 9) clj ,uj'ii> j Zlate resnice. , -91 RS tijiI'JXii ¦, ___ .;'UfA MM i ' , Naglo teče zlati čas prijetnih mladih dni. Hitro mine dan, mesec in tako leto za letom. Kmalo boš star, in od tvojih mladih let ti ne bo druzega ostalo, kot kar se do-brega in lepega naučil. — Obračaj vse modro in pravično; ne daj nikoli strasti čez-se gospodariti, sramuj se slabih del, pravico ljubi kot beli dan; ne boš se kesal. Ne čast in denar, pa tudi učenost ne stori človeka vselej srečnega; le čednost da pravo srečo. To nam je Bog zasadil, živi pri nas, in gre z nami tudi unkraj našega groba. ! A. P. Smešnica. Kmet pride gospodu duhovniku povedat, da so njegovega otroka h kerstu prinesli. „Kako mu bode pa ime," vprašajo gospod. — >jj>Ne vem"", odgovori kmet..1'—-„Ali ne veste kar nobenega imena?" — ,,„Nobenega."" — ,,Vam je ime Juri; Vaše ime mu naj tedaj dam." — „„Naj pa bo; jaz se bodem tičas že kakor si bodi brez imena pomagal. a a Založnica Rozalija Eger. - Odgovorni vrcdnik J. Navratil. V Ljubljani.