Jan Bednarik ČAS PONOVITVE Kar sledi, predstavlja poskus, da se s stalnim ozirom na obrobno figuro 35 »ponovitve« v hermenevtičnem smislu osvetli rclacija med mislijo in zapisom v prvem obdobju Kierkegaardove filozofije. Vprašanje po podobi tega odnosa je mogoče nakazati z različnih vidikov. V kritiških obravnavah se izpostavljata pred vsem njegova »majevtika« in njegova »psihologija«. Pričujoči sestavek izbira drugačno pot in se omejuje na lo, kar se ponuja tako rekoč oh robu branja Ponovitve in tematsko sorodnih besedil. Kar se daje v Kierkegaardovih besedilih, je že izhodiščno zaznamovano s problematičnostjo. Če se v naracijskem razpletu Kierkegaardove besede vsako razglabljanje kaže kot »prilaščanje«, se, ravno nasprotno, miselni splet povzema v negativno obeležen prostor. Kierkegaardova govorica »beži med prsti«, »drsi na stvareh«, ostaja pogledu zastrta kakor »križišče osmih poti v Gribskem gozdu«. Ta posebnost Kierkegaardove govorice ni naključna. Mogoče bo pokazati, da se odmev Kierkegaardovega govora v nekem smislu kot dialegesthai zadržuje v reflcktirani obliki ponovitve. Značaj Kierkegaardovega pisanja se najpogosteje opisuje z nasprotjem med »neposredno« in »posredno« izpovedjo oziroma med posredno in neposredno povedanim. Razlikovanje med izrečenim in neizrečenim, ki v njem odseva, jc napotek k razumevanju Kierkegaardove filozofije v smislu glosi-ranega besedila. Takšno razumevanje Kierkegaardovega sporočanja se mora predvsem soočati z osnovno prisotnostjo dialektične napetosti, ki se upo-veduje v dvoumnosti. Kljub prizadevanju, da razkrije smisel »skrivne komunikacijo«, niti znameniti spis Prva in zadnja izpoved ne rešuje vseh aporij; kot poskus najvišjega vzpona nad psevdonimom in odprto besedo ostaja pravzaprav zapisan dvoumnemu značenju pripovedovanja: »Forma subjektivnega misleca, forma njegove komunikacije, je njegov slog. Lahko je različen, kolikor se razlikujejo nasprotja, kijih sam zbira v sebi.«1 Kierkegaard uporablja številne namige, da bralca seznani s posebnim značajem svojega pisanja. V Pojmu tesnobe se Vigilus Haufniensis spomni Costantiusove Ponovitve: »Ta knjiga je res tako bizarna, kot si jo je pisec želel. Kolikor je meni znano, je sicer prav ta prvi, ki je (...) doumel 'ponovitev' in jo polno osvetlil, tako danovno prikril odkrito,2 tako da je pojem šaljivo preoblekel v ustrezno upodobitev. Težko je reči ali razumeti, kaj gaje pravzaprav do tega privedlo: sam pravi, da se izraža na tak način, 'da bi ga heretiki ne razumeli'. Ker se je stvari lotil izključno na estetski in psihološki način, ima knjiga humoristično težnjo. (...) Beseda ponovitev namreč pomeni zdaj vse, zdaj najbolj zanemarljivo stvar; prehodi oziroma stalno padanje z oblakov pa so utemeljeni na podlagi banalno komičnega kontrasta.«3 V tem odlomku je mogoče premeriti dvojnost »posrednega« pripovedo- 1 S. Kierkegaard, Opere (odslej samo: Op.), Casale Monferrato, 1995, II. knjiga, str. 493. 2 Motivika diade skrito/razkrito je tesno povezana z delom in osebnostjo filozofa, ki sta bila »kot Guadalquivir« (Papirer II A 497, Gyldendal Forlag, Kobenhavn, 1909^18; prim, tudi X2 A 422, X2 A 510). Op. I„ str. 319-320. O samem izrazu 'ponovitev' trdi W. Lowrie, Kierkegaard, Oxford, 1938, str. 48: »V Kierkegaardovem besedišču ne najdemo pomensko bolj raznolikega termina.« vanja.4 Kierkegaard se ne izraža le pod psevdonimom, temveč svojo misel posreduje z zapiskom, ki ga avtor psevdonimnega spisa posveti piscu drugega psevdonimnega spisa. Dramaturška complicatio, danskemu filozofu lastna scenska igra, poudarja, da se v Ponovitvi odvija taka pripoved, v kateri je »Constantin Constantius ponovno prikril odkrito, tako daje preoblekel pojem v odgovarjajočo upodobitev«.5 Ponovitev je delo iz 1843. leta. Nekateri ga imajo za obrobno glede na ostale etape Kierkegaardovega opusa. Čeprav daje vtis enostavnosti, je težko razumljivo.6 Karakterizira ga »prefinjeni kontrapunkt med estetskim in filozofskim, med avtobiografskim in občostjo refleksije, med življenjskimi doživetji in porajanjem kategorij«.7 Ponovitev je knjiga, ki »zahteva stalno pozornost«, »ki nepotrpežljivega bralca spravi v obup«.8 V Ponovitvi so robovi Kierkegaardovega zapisa zarisani v odlomku, ki se skorajda izgublja v ritmu pripovedi: »O povedanem glede ponovitve naj vsakdo sodi, kakor gaje volja, kakor gaje volja, naj sodi tudi o tem, da to pripovedujem tu in na tak način, medtem ko se po Hamannovem vzoru mit mancherlei Zungen mich ausdrücke, und die Sprache der Sophisten, der Wortspiele, derCreter und Araber, Weissen und Mohren und Creolen rede, Critik, Mythologie, rebus und Grundsätze durch einander schwatze, kax'avöpwito koct'e-£oxt|V argumentiere.«9 " Prim. Op. II, str. 394: »Takoj mi je bilo jasno, daje Ponovitev dvakratno reflektirana pripoved.« Prim. tudi Op. I str. 21-113, in II, str. 192. 5 Kierkegaardova šaljivost se izraža tudi v Op. II, str. 393, kjer jc Ponovitev označena kot »smešna knjiga«. Glede vprašanja šaljivosti in komičnega sploh, seje treba spomniti, daje bil »Kierkegaard tako izredno resna osebnost, daje imel ironijo in humor za izraz najvišje resnobe« (C. Fabro, Introduzione al Diario, v S.Kierkegaard, Diario, Brescia, 1948,1. knjiga, s. XXXI). Prim. tudi Op. I, str. 227. Izraz »upodobitev« sem vpeljal namesto filološko primernejšega termina »predstava«, da bi ob narativni umetelnosti podčrtal tudi figurativno moč Kierkegaardovega sloga. 6 Za filozofsko predstavitev dela prim. T. Hribar, Kierkegaardovski suspenz, v S. Kierkegaard, Ponovitev, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987, ss. 233-272. 7 E. Paci, Relazioni esignificati II. Kierkegaard eTh. Mann, Milan 1965, str. 147 (odslej samo: Paci). Paci je Kierkegaardovi Ponovitvi posvetil tudi esej Ripctizione, ripresa e rinascita in S. Kierkegaard, Giornale critico della filosofia italiana, I, 1954. 8 Paci, str. 147. * S. Kierkegaard, Ponovitev, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987, prev. F. Burgar (odslej samo: Ponovitev), s. 129. Izraz »ustrezna upodobitev« ne namiguje le na tesno zvezo med pojmom in predstavo, temveč tudi na utemeljenost njune zveze.10 V Kierkegaardovih delih iz »estetskega obdobja« je razvidna stalna slogovna variacija okoli naracijskega in tematskega jedra zapisa." Če se na površini argumentacije tako rekoč naenkrat pojavijo, razblinijo v intennezzo, ponovno stopijo na površje in nato dokončno izpodbijejo, se v globini miselni register prilikuje predstavljenemu.12 V primeru Ponovitve se bralec lahko navdušuje »ob analizi kategorije zanimivega, ki jo Kierkegaard podaja v psihološko-nara-tivnem smislu, spominjajoč se lastnih doživetij, ko se od te preiskave razvije filozofski razmislek in glej - ponovitev se neankrat znajde v družbi z eleati, s Heraklitom, s Heglovo mediacijo, s starogrškim pojmovanjem spominjanja, z mejami med metafiziko in dogmatiko in drugimi zadevami.«13 V filozofsko razmišljanje se nenadoma vrinejo popotniški zapiski. Pripoved se preko ironičnih aluzij, liričnih oklepajev, biografskih »skokov« zopet sklene z incipitom in ponavlja njegov zapis. Dvoumna Naivitet naivnega naklona pripovedovanja odgovarja skrbno uprizorjeni scenski igri, v kateri se »prepoznanje« vselej odmika. Tale igra se odvija za zastorom, ki se imenuje »ustrezna upodobitev«.14 Kierkegaard si zapiše: »Aristotel pravi v svoji nesmrtni Poetiki: öuo [rev ouo pou puftoo pepr) Ttcpi xaux'eoxi, TTSpnteteia Koa avaycopioK; (...). Seveda me zanima samo drugi moment: ocvavcopioii;. Kjerkoli govorimo o prepoznanju, se eo ipso soočamo s predhodnim zakritjem.«15 Ta igra vzajemnega skrivanja tvori ogrodje Kierkegaardove dvoumnosti. Kierkegaard pravi, da 10 Odlomek iz Pojma ironije (SV XIII 189-94 - kratica se nanaša na Samlede Vaerker, Ko-benhavn, 1920-26), v katerem je govor o Platonovi dialektiki kot »predstavi«, nam priča, da se je filozof ukvarjal s podobnimi idejami že v prejšnjih letih. 11 S tem so se ukvarjali, tako v pozitivnem kot v negativnem oziru, pisci kot Butor, Vetter, Pryzwara, Bäsch, Bohlin, Marcuse, Schrempf, Haccker. Kierkegaarda lahko imamo v nekem smislu za pesnika in dialektika, ki je pripomogel k uničenju pesništva in dialektike (prim. E. Hirsch, Kierkegaard-Studien, Gütersloh, 1933, str. 293). 12 Prim. Ponovitev, str. 228. " Paci, str. 147. 14 Ta zastor je obenem zastor melanholije, stalnega umikanja v prikrito: »Za melanholika je značilno, da ne zna uskladiti svoje notranjosti s sredstvi izpovedi« (R. Guardini, Vom Sinn der Schwermut, Die Schildgenosscn 8 -1928, s. 103-125. " Op. I. str. 258-259. »estetika zahteva (...) prikrivanje in poezijo, etika pa zahteva razodevanje in kaznuje tajnost«,16 pred tem pa izjavlja: »Pot, ki jo moram prehoditi, sestoji iz dialektičnega podajanja zakritja na meji med estetičnim in etičnim.«17 Osmišljeno zakritje smisla najde svoj pendant v »ustrezni upodobitvi«; »umetniško obstoji v reduplikaciji vsebine znotraj oblike; še zlasti velja, da se je treba ogniti vsakemu komentarju, ki ni izražen v ustrezni obliki.«18 »Ustrezna upodobitev« se s tem izkazuje za proizvod ponovitvene kon-stelacije psevdonimnega dia-legesthai. V tem smislu jo lahko uporabljamo kot podlago za poskus, da kategorijo ponovitve uokvirimo v filozofsko pretolmačenje Kierkegaardovih stilemov. Obsenčenje pojma v predstav-nostno upodobitev se bo tako izjasnilo v sklopu reduplikacije vsebine v obliki kot nereflektirani residuum posredne komunikacije na poti presenetljive nezaključenosti Kierkegaardovcga dela, na poti, kije bila označena kot »realizem brez realnosti«. Na drugi strani nam ta podlaga obenem omogoča, da se ozremo na figurativno zarisanost Kierkegaardovih tem in tako predstavimo krajšo fenomenologijo ponovitve. Tematske zveze, ki opredeljujejo kategorijo ponovitve, sodijo v različne horizonte. Njihova topologija se širi z literarnimi podobami, teoretičnimi sklepi, psihološkimi opisi.19 Na samem začetku Ponovitve naletimo na strnjeno povezavo teh elementov: »Ko so eleati zanikali gibanje, je, kakor je vsakomur znano, nastopil njihov nasprotnik Diogenes; prav zares je nastopil; kajti niti besede ni spregovoril; samo nekajkrat seje sprehodil sem in tja ter menil, da jim je s tem dal zadostni nasprotni dokaz. Potem ko sem se 16 Op. I, str. 262. Kategorija, ki predstavlja ločnico med etiko in estetiko je ironija. O značilnostih, ki opredeljujejo Kierkegaardovo »ironijo«, bo govor kasneje. 17 Op. I, str. 260. " SV VI 327. 19 C. Fabro, lntroduzione al Diario, str. XIV: »Kierkegaardov» dela so gozd brez začrtanih steza. Podobna so labirintu, v katerem ni mogoče najti Ariadnine niti. Brclcc ne ve, ali pri vsem tem gre le za 'igro', za besedni ognjemet, ali za pravo notranjo dramo, za filozofsko in duševno katarzo.«. že dalj časa vsaj občasno ukvaijal s problemom,'ali je ponovitev možna in kakšen je njen pomen, ali stvar s ponovitvijo pridobi ali izgubi, mi je nenadoma prišlo na misel: saj lahko odpotuješ v Berlin, tam si nekoč že bil, zdaj pa se prepričaj, ali je ponovitev možna in kakšen je njen pomen. Doma sem pri tem problemu skoraj obtičal. Recite, kar hočete, to bo imelo v novejši filozofiji izredno pomembno vlogo, kajti ponovitev je bistveni izraz za tisto, kar je bilo pri Grkih spominjanje. Tako kot so oni učili, daje spoznavanje le spominjanje, tako nova filozofija uči, da je vse življenje ponovitev. Edini novejši filozof, ki je imel o tem kaj pojma, je bil Leibnitz. Ponovitev in spominjanje sta isti korak, le v drugi smeri; kajti česar se spominjamo, to je bilo, ponavlja se nazaj; nasprotno pa se dejanske ponovitve spominjamo naprej. Zato ponovitev, čc jc možna, človeka osreči, medtem ko ga spominjanje onesreči, če si seveda sploh vzame čas za življenje in ne išče že ob rojstni uri izgovora, da se iz njega izmuzne, češ daje kaj pozabil.«20 Kierkegaardova govorica pozna nenadne in nepričakovane miselne prehode. Govor o »gibanju« je tudi sam »v gibanju«; v par vrsticah se asociacijsko spremeni in zabriše. Ta pojav ni izključno lastnost povedi. Tudi same besede so smiselno nestanovitne.21 To velja tudi za »lepo dansko besedo« Gjen-tagelse - ponovitev, kateri Constantin Constantius izreka svojo hvalo.22 V najbolj širokem in tako rekoč osnovnem smislu kategorija ponovitve zadeva časovnost. V Kierkegaardovi besedi zadobi doživljanje časovnega toka ključno figuro v trenutku. V ponovitvi je »blažena gotovost trenutka«.23 Na ta način se ponovitev obnovi kot eksistencialni fenomen, uprt v prisvojitev trajanja, ase obenem dvoumno razbira kot »gibanje«.24 Igra »ustreznih upodobitev« nam omogoča, da pri njeni obravnavi uporabljamo tudi same Kierkegaardove literarne like. 10 Ponovitev, str. 129. 21 Ironija je, mimogrede, za Kierkegaarda tudi »stalni prehod od enega smisla k drugim«. Danski filozof Billeskov Jansen (Studien i S. Kierkegaards litteraere Kunst, Kobenhavn, 1951) zato govori o »stilnih kategorijah« Kierkegaardove misli. 22 Ponovitev, str. 149. " Ponovitev, str. 130. 24 Namig na grški premislek o pojmu kinesis in na ustrezne kritike na račun Heglove mediacije. Prim. Ponovitev, str. 149. Prim. tudi J.Tzvaras, Bewegung bei Kierkegaard, Frankfurt/Main, 1978. V izpeljavi fenomenologije ponovitve seje mogoče nasloniti na doživljanje trenutka glede na njegovo območje.25 Posebnega pomena bo raziskovanje »ustreznih upodobitev« v Ponovitvi. V skladu z. različnim načinom doživljanja trenutka se sam odnos do časovnosti razprostira v različnih stopnjah svobode.26 Merodajni prehod z enega območja na drugo v splošnem ni zajamčen. Nezaključena figura, ki se v tem smislu pojavlja, je lik »skoka«. Značilnost vsakega območja je strukturna relacija do svoje časovnosti. Trojica območij predstavlja trojico načinov razumevanja odnosa do časa in sc postavlja kot referenčni okvir glede na življenje, na jaz, na lastne občutke. Kicrkegaardova trojna delitev namiguje na trosmerno agregacijo eksistenčnega ozadja. Kierkegaard v svojih filozofskih pripovedih oblikuje figurativno kazuistiko razumevanja časovnosti, ki se širi preko trodelne delitve območij od neposrednega do reflektiranega. Na podlagi tega je mogoče orisati topologijo relacije med časom in eksistenco z ozirom na trojno razčlembo območij. a) Estetično V splošnem oziru jc mogoče trditi, da se na območju estetičnega povezava med eksistenco in časovnostjo doživlja kot manko. To je razvidno iz osrednjega lika tega območja - don Juana. Don Juanova duša je nepotešljiva, nenehno zasleduje isto stvar.27 Estetično je območje sosledja, niza trenutkov. Zapeljivec nc more najti ponovitve, ne more najti trajanja, saj je način doživljanja časa na estetičnem območju tak način, po katerem čas izgine. 25 P. P. Rohde, S. Kierkegaard, Kobenhavn, 1962, str. 27-28, se glede Kierkegaardovega izraza Stadiet (območje, dobesedno 'stopnja') izraža na ta način: »Kierkegaardova uporaba izraza bralca zavaja. V vsakdanji rabi beseda označuje stopnjo razvoja, v Kierkegaardovi govorici pa pomeni 'gledišče'.« 26 Prim. Papirer, IV B, 97-124. Prim. tudi G. Malantschuk, La dialectique de la liberté selon S. Kierkegaard, Pariz 1958, str. 720 in sledeče. 21R. Jolivet, S. Kierkegaard, Paris 1958, str. 162: »Kierkegaard obnavlja z občudovanja vredno globino tisto temo, ki sojo bistre Platonove analize (Fileb) (...) že izčrpale. Za esteta (...) se spomin spremeni v žalost in melanholijo, ki sta edina elementa estetske notranjosti, (...) nedostopna ponovitvi. (...) Stvar je v tem, da kategoriji spomina in upanja v svoji ločenosti 'pričata o zgrešenem odnosu do časa. Zdrav človek (...) živi obenem v upanju in v spominu; njegovo življenje najde na ta način svojo pravo in bogato polnost.'« »Na estetičnem območju obstaja le izključno horizontalna časovnost, ki jo razmejujejo užitki treh zapeljivcev.«28 Don Juan živi v kraljestvu nastajanja. Kierkegaard pravi, daje trenutek don Juanova skrivnost.29 Območje estetičnega je območje blokade časovnega toka. »Kdor živi v objemu estetičnega išče trajanje, a ga ne najde. Uklenjen je v okove neposrednosti in trenutnosti, ki zanj ne vedo.«30 V don Juanovcm življenju odmeva neskončna in neustavljiva glasba. Glasba pa išče v svojem neskončnem nastajanju le tišino. Zapeljivec Johannes se izraža tako: »Poslušaj don Juana, poslušaj njegov divji beg, poslušaj šuš-ljanje ljubezni, vrtinec zapeljevanja — poslušaj tišino trenutka.« Na območju estetičnega zadobijo emotivni doživljaji poseben smiselni horizont, saj predstavljajo obenem vrtinec, v katerem je ujet estet, in možnost rešitve ~ 'preskoka' — v etično. Občutki nas izbirajo, hkrati pa nam omogočajo, da izberemo njih preboletje. b) Etično Tematska izbira, v kateri se dovrši prehod od estetičnega v etično, je odpoved mnogoterim možnostim v korist trajanja v času.31 Vprašanje etičnega Paci. str. 75. 20 Don Juan išče namreč bivanje v nastajanju - bivanje v nastajanju pa je trenutek: »nekaj, kar je, čeprav mora preiti«. 30 F. de Natale, Esistenza filosofia angoscia, Bari 1995, str. 80 (odslej samo: De Natale); prim. str. 81: »svoboda obupa nad užitkom. V istem trenutku se pojavi višja oblika svobode«. Prim. K. Jaspers, Psychologie der Weltanschauungen, Berlin-Göttingen-Heidelberg,1958, str. 118. 31 To je v Kierkegaardovi govorici tudi vprašanje povratka k sebi. Prim. Papirer IV A 156. Prim. G. Rohrmoser, Kierkegaard und das Problem der Subjektivität, v zborniku S. Kierkegaard (hrsg. V. H.-H. Schrey), Darmstadt, 1971, str. 409-410; »območje etičnega je gibanje, v katerem človek postavi samega sebe kot Sebe. Izbere se in prevzame samega sebe. Kierkegaard govori o izberi in ne o postavitvi, To pomeni, da človek izbera, kar je že sam, toda to mora izbrali, in torej v nekem smislu tudi postaviti. Človek se mora izbrati kot subjekt svoje lastne odločitve. V svojem konkretnem faktičnem nastajanju mora izrazito prevzeti samega sebe. Mora se odločiti za to, kar je. Na ta način se naredi za Sebe, ki se lahko postavi v razmerje 7. dobrim in zlom. S tem ni mišljena kaka posebna izbera, temveč sama možnost izbere kot taka.« razumevanja ponovitve je vprašanje po odpovedi.32 Etično je v marsičem nasprotje cstetičnega: to je območje subjektivocen-trične karakterizacije subjektivitete, ono je dimenzija srečevanja z drugim, v funkciji relacije z alteriteto. Na narativnem nivoju se napetost med estetično in etično ponovitvijo odvija v romaneskni zgradbi dela ali-ali. Don Juan koprni po užitku; smoter življenja mu je razumevanje trenutka v smislu erosa ali narave. Njegov odnos do večnega je negativen, prepuščen minljivemu in spremenljivemu. Wilhelm, nasprotno, spozna v prvem svitanju ljubezni tudi relacijo z neminljivim. Estet išče ponovitev v povratku v preteklost; etični človek išče ponovitev v prenovitvi. Tako se prva ljubezen dovrši v poroki kot trajajoči ponovitvi njenega bistva.33 52 Prim. De Natale, str. 61: »Sivina, s katero estet obarva lik etičnega človeka v Dnevniku zapeljivca, izhaja iz mrtvičenju in odpovedi, ki ju etika nalaga ljudem. V sami odpovedi paje moč razbrati trajanje človekove osebnosti v modusu imetja. Izbera etike zahteva modifikacijo samega sebe: če je moč pridobiti stanovitnost osebnosti (...) preko odpovedi in vdanosti, jo je moč ohraniti (...) s pomočjo modrosti, spretnosti, prevladujočih potez etičnega življenja«. Prim. L. Pareyson, L'elica di Kierkegaard nella prima fase del suo pensiero, Turin, 1965, str. 140, »ponovitev jc ključ vsakega etičnega pojmovanja stvarnosti, saj nas uči, da v stanovitnosti in doslednosti življenja ne vidimo (...) obrabljenosti navade, ampak vselej prenovljeno svežino izvornega«. Prim. op. I, str. 460: »Navada nastane, ko večno izgine od ponovitve. Če se izvirnost ohrani v resnosti, potem je to ponovitev; čim izvirnosti zmanjka v ponovitvi, nastane navada,« in Op. I, str. 460, Kierkegaardova opomba: »Zato je Constantin Constantius rekel v Ponovitvi, da 'ponovitev je resnost življenja'.« 33 Prim. R. Cantoni, La coscienza inquieta, Milano, 1976, str. 257: »Ponovitev lahko zadobi estetsko vrednost le v primeru, da jo dojamemo v svetlu svetega in obrednega. Verski blagoslov prekine monotonost časa in ponavljajoče se ritme vsakdana. Hkrati plemeniti preprosta vsakodnevna opravila in jih proicira v obnebje večnosti. (.,.). Sinteza med religioznim in mon-denim (...) se prelomi v trenutku, ko stopi v ospredje višja religiozna zahteva, ki ne priznava nikakršnega kompromisa z mondenim. (...) Etičnemu človeku se lahko življenje neprenehoma kaže v svoji lepoti. Čar življenja spoznava celo v nepomembnih obveznostih in vsakdanjih opravilih; v kamnu se skrivajo dragulji. Tak (...) način življenja, ki ga neprenehoma opredeljujejo dolžnosti in odgovornost, se estetu zdi moreče enoličen. Za etičnega človeka paje tako življenje podobno enakomernemu žuborenju potoka. (...) Potok vselej žubori na isti način, (...) prijeten in drag tistemu, ki mu zna prislihniti.«. T. Perlini, Che cosa ha 'veramente' detto Kierkegaard, Rim 1968 (odslej samo: Perlini), str. 82-83 pa mu po Lukácsu odvrača: »Ne- Območje etike pa je območje občega. Ni območje »polnosti« eksistence. Onkraj etičnega kot občega se odpira območje religioznega. V njem pride do suspenza etike iz izjemnosti vere. c) Religiozno »Vero ni nekaj neposrednega, se pravi ni nekaj, kar bi bilo estetski faktum, niti ni pojem, se pravi filozofska konstrukcija. V najožjem smislu vera ni odvisna niti od teologije. Vera je pridobljena neposrednost, je to, kar Kierkegaard imenuje nadaljnja neposrednost (...) Vera je strast, obenem pa čudež; (...) vera je zmeraj v tesnobi in zmeraj v zmagoslavju.«34 Vero se po Kierkegaardu da živeti izključno v prostoru rcsnice, ki ga opredeljuje vdor večnosti v čas. Temu prostoru ustreza prehod, ki v trenutku omogoa prestop časovnosti in absolutno razmerje z Absolutom. Inkomcnzurabilnost etičnega in religioznega jc ozadje Strahu in trepeta. Mogočna podoba sina, ki je povrnjem v strašni tišini gore Moriah je alegorična transfiguracija ponovitve, ki se presega. Od quia absurdum izhaja reduplikacija, ki se dogaja kot dialektični moment neskončne resignacije čreda.3* V realizaciji nemogoče možnosti je časovnost zopet pridobljena. Kierkegaard poudarja, da se v objemu religioznega ne postavimo v razmerje z nečim oddaljenim ali bodočim, temveč z neko vrsto »nesmrtnosti v prisotnosti«, z nečim, kar je v tem življenju vsekakor prisotno. Vera ima svoje izhodišče v nas samih. Vsekakor pa je obenem nekaj, kar ni v celoti v naši lasti: »Izgubljenega časa ne moremo najti, če ne spremenimo samih sebe, kakšen Biedermeier okus, ki ga je mogoče opazili v Kierkeganrdovih opisih, povzdigovanje umirjenega filistejstva Wilhelmovih besed, zadovoljeno odobravanje občasno kičaste idile nekega copatarja, moramo dojemati v tem svetlu: tesnoba frustracije in (...) premagane utopije se zateka k ponižnemu, k skromnemu, k obrabljenemu in k banalnemu. (...) Ko hoče (...) 'poučevati', se Kierkegaard ne more ogniti sladkobnemu ozračju.« 34 J. Wahl, Etudes kierkegaardiennes, Xed, Paris 1948, (odsiej samo: Wahl), str. 234. " Prim. Op. I, str. 194-195. če ne znamo priklicati lega, kar se v Ponovitvi imenuje druga moč zavesti. Ker se don Juan ne spremeni, ne najde ničesar. Kdor se spreobrne, lahko nazaj dobi vse.«36 Druga potenca zavesti pa je to, pa katerem bivše še traja, je temelj »lahke dialektike ponovitve«. Obstoji v blaženi gotovosti trenutka, ki posveti čas in odkriva nov čas. Trajanje in trenutek sta v tesni zvezi. Ce se Božji sin ponovno rodi v nebesih, se Adamov sin zopet rodi na zemlji. V ponovitvi samega sebe se človek zopet polasti časovnosli, ki jo je zapustil. Preko transcendence k novi imanenci. A to dvojno gibanje se zaključi v enem samem koraku. Temu koraku pa ne more slediti noben korak več. V Ponovitvi se taka fenomenologija svobode daje v okviru »ustreznih upodobitev«. V želji, da reši vprašanje po ponovitvi, se Constantin vrne v Berlin. Na ta način razume ponovitev dobesedno, kot povratek v preteklost. Constan-tinovi občutki spominjajo na Proustovo Iskanje izgubljenega časa. V takem »estetsko navdihnjenem umevanju ponovitve je mogoče uvideti religiozno pojmovanje ponovitve in svobode v izključno negativnem smislu. Drugače povedano, iskanje izgubljenega časa se pojavlja kot odsev religiozne svobode: po analogiji, prav kakor je lahko katerikoli krčmar podoben kralju ali znani zgodovinski osebnosti.«37 Svobodo prikriva šum življenja, pot k religioznemu motita banalnost in čvekanje vsakdanjosti. Constantin zaključi, daje ponovitev nemogoča.38 Brezimni prijatelj pa se s tem ne strinja.39 Na začetku dela ga Kierkegaard predstavi kot človeka, kateremu se življenje spreminja v spomin, še preden ga živi. V tem je njegova pesniška narava, ki ga sili onkraj življenja, v spreminjanje prvega svitanja ljubezni v spomin. 3