Ivan Macun.
(Spisal Božidar Flegerič.)
(Konec.)
Naj povem tu nekaj svojih mislij o navedenih Macunovih spisih, kolikor mi jih je znanih. Kakor sem že omenil, sestavil in izdal je pokojnik 1. 1850. v Trstu čitanko „Cvetje jugoslovansko" I. del. 8.° XII., str. 270. To knjigo so poslali v razsodbo pokojnemu profesorju Fr. Metelku (rojen 14. mal. srpana 1. 1759), ki jo je ostro grajal, kakor leto dnij poprej Fr. Mala vasica knjigo „ Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in                          _^ na deželi", dasi jo je večinoma sestavil po njegovem, za ono dobo zelo dobrem delu „ Lehrge-baude der slovenischen Sprache"; očital je namreč izdajatelju premnogo ger-manizmov in nepravilnih oblik, in to ne po krivici. V tej knjigi je obilo hrvaških izrazov, nekaj pesmic brez pesniške vrednosti, a srbske pesmi so brez razlage, ki bi bila zelo potrebna, ker v njih vse mrgoli turških bese-dij. Ta razsodba je pisana v nemščini; njen konec se glasi: „fur studierende Slovenen ganz unbrauchbar." To je pa vse-kako preveč, ker je v knjigi nekaj Prešernovih pesmij in jedna rojenega Središčana Štefana Modrinjaka (1774—1827), namreč „Fabula", ki spada gotovo med najbolje njegove pesniške proizvode.
V delcu: „Kratak pregled slovenske literature" preveč hvali pisatelj Koseškega, imenuj oč ga „ kralj a sedanje slovenske poezije", kar Koseški ni bil.
„Dom in svet" 1899, št. 3.
Galileo Galilei.
Poslednje obširneje Macunovo delo je: „Književna zgodovina Slovenskega Stajerja" 179 stranij v mali osmerki v Gradcu, 1883. Pisatelj je posvetil knjigo Miklošiču ob njegovi sedemdesetletnici. Tudi v tej knjigi jezik ni posebno čist; Macun vedno rabi hrvaško besedo „koji" mesto „kateri" in več drugih hrvaških besedij, ki niso na pravem mestu; tudi kazi knjigo nekaj nepravilnih oblik. Književniki'), o katerih govori Macun, so razdeljeni v tri glavne vrste. V prvi vrsti so oni učenjaki, kateri s svojim pisateljevanjem niso imeli nikakega narodnega namena; namen njihovega delovanja je bil splošen; rabili so latinščino ali pa nemščino v svojih spisih. V drugo vrsto spadajo možje, katerim je bil namen duševnega delovanja narodni jezik. V starejšem času so našteti vsi književni delavci, rojeni na slovenskem Stajerju, a v novejšem  času  so   izpu-
v oni dobi, ko rodna ideja,  a
se so
ščeni vsi oni, ki so sicer rojeni slovenski Štajerci je pri nas vzbudila napisali  v  tujem  nemškem
jeziku, prištevaje sami sebe nemški  narodnosti.
V tretji vrsti so navedeni časniki, narodne pesmi in nekaj znanih umetnikov, kar jih imamo Slovenci.
') O tej znameniti knjigi Macunovi je že gospod A. Fekonja obširno poročal v „Ljublj. Zv." 1. 1884., str. 625 in nasl., pa 694 in nasl. A ker naš pisatelj
5