Pred državno skupSiino v Beogradu. V dneh 24.,'25. in 26. avgusta se bodo zbrali vsi člani izvršnega in glavnega odbora, vsi predsedniki sekcij s predsedniki sreskih učiteljskiih' društev z izvoljenimi delegati na XII. glavno skupščino Jugoslovenskega učiteljskega udruženja, da manifestirajo stanovsko edinstvo in solidarnost. Prepričani smo, da bo udeležba na tej skupščini spričo porasta članstva in konsolidacije naše stanovske organizacije iz vseh predelov naše širne zemlje kar najštevilnejša. Tu si bomo podali po letu dni dela, skrbi in truda za naš prospeh zopet prijateljsko roke stari znanci od sevcra in juga, od vzhoda in zapada, kot iskreni tovariši in bratje, borci za naša prava, uspešen napredek in zdrav razvoj našega šolstva in narodne izobrazbe. Kakor vsako lcto, itako pričakujemo tudi letos polnoštevilnc udeležbe naše delegacije iz Dravske banovine. Res je, da so težki časi; posameznik, kakor naša sreska društva čutijo težo gospodarske depresije, vendar smo uverjeni, da bo pri nas tako živa stanovska zavest premagala vse ovire, da bomo kljub vsemu častno zastopani manifestirali na letošnji državni skupščini za svoja stanovska prava in pokazali solidarnost članstva, ki nam je danes tako živo potrebna. Mnogi bodo predlogi, ki jih bo obravnavala letošnja skupščina, važni in pomembni za nadaljnji porast naše organizacije, utrditev naše skupnosti, za boljši gospodarski položaj našega stanu, pa tudi predlogi za nadaljnji zdrav in smotren razvoj šolstva. Današnje težke prilike, pred vsem nastala gospodarska depresija ne prizanaša razvoju našega šolstva. Vseobča štednja, ki jo zahtevajo sedanji časi, ni ostala brez posledic tudi za nadaljnji procvit in razvoj naše narodne šole. Krajevni šolski odbori in občine s težo zmagujejo pri vedno pičlejših dohodkih šolska bremena. Zidanje in razširjenje neobhodno potrebnih šolskih zgradb je v zastoju. Tudi banovinski in državni prosvetni proračun ne moreta biti več tako radodarna kakor sta bila v prejšnjih letih in kakor bi bilo potrebno, da sta še danes. Ker pa je naša naloga, da kljub vsem nastalim težkočam delamo na napredku naše šole in po njej našega naroda, je treba, da učitelji prav v teh časih, skromni, kakor smo vedno bili in kakor smo še danes, zastavimo tem energičneje svoje sile, da ob pomanjkanju materialnih dobrin, vendar obdržimo našo šolo na doseženem višku. Da pa bomo uspeli kljub vsem neprilikam, nam je treba izdatne moralne podpore. Če se hoče učitelj posvetiti z veseljem, požrtvovalnostjo in z uspehom svojemu težkemu zvanju, mu je treba pred vsem miru in to še prav posebno v današnjih časih, treba mu je stalnosti na službenem mestu, nameščanje v službene kraje pa naj se vrši le na osnovi objav praznih službenih mest. Ti dve zahtevi smatra učiteljstvo za tako važni in za redno in uspešno delo v šoli in med narodom tako potrebni, da bo morala letošnja skupščina Jugoslovenskega učiteljstva o njih temeljito razpravljati in zavzeti svoje stališče. Nobena panoga državnega uradništva ni pri vršenju svojih službenih dolžnosti v tako neposrednih in globokih stikih z narodom kakor učitelj. Že s samim šolskim delom je v najožjih odnošajih z ljudstvom in je njegov uspeh v veliki meri odvisen od tega, kakšni so ti odnošaji. Njegova potreba in dolžnost je, da temeljito pozna gospodarski položaj, socialne in druge prilike svojega šolskega okoliša in občine, če hoče pri svojem delu uspeti in si pridobiti pri ljudstvu razumevanja in zaupanja, ki je temelj vsem uspehom. Kako naj to doseže učitelj, če je vsako leto ali pa še prej v drugem službenem kraju! Kako naj ima narod vanj zaupanje, kako naj mu sledi, ko ga niti ne pozna. Kaiko pa naj se tudi učitelj poglobi in vživi v odkazani delokrog, če že pri prihodu v kraj misli na skorajšnjo selitev. Če trpi vsled pogostega menjavanja učiteljstva že samo šolsko delo, kaj naj rečemo o možnosti uspešnega izvenšolskega udejstvovanja. Vsakemu, kdorkoli je živel in delal med Ijudstvom, je znano, kako različne so prilike in razmere v posameznih krajih, kako različna so naziranja in stremljenja posameznikov katkor celote. Preden se more učitelj v kraju z uspehom uveljaviti, je nujno potrebno, da spozna krajevne prilike in potrebe, pa tudi ljudi in njih odkrite in prikrite značaje. Brez poznanja krajevnih razmer je vsako, posebno izvenšolsko delo obsojeno na neuspeh, učitelja čaka brezpogojno razočaranje. Pa to še ni vse. Treba si je pridobiti zaupanja. Kdor nima zaupanja, naj ne računa na uspehe. Zaupanja pa si ne moremo pridobiti v nekaj mesecih, tega si pridobi učitelj z večletnim delom. To so bili oni naši tovariši, ki so v enem kraju vzgojili eno ali dve gcneraciji. Ti morejo govoriti o zaupanju, ko sc jih narod še dolgo vrsto let s hvaležn-ostjo spominja in ob vsaki priliki s ponosom omenja. Z večletnim sožitjem pridobljeno zaupanje rodi uspehe, ki niso od danes do jutri, so nekaj trajnega, kakor je bilo itrajno tudi delo. Od učitelja, ki se ni v kraju niti prav razgledal, zahtevati mogoče in nemogoče, vse kar zna in česar ne zna, je zanj in za okplico kočIjivo. Vsak neuspeh je lahko najboljši stvari v škodo, ki jo je težko popraviti z večletnim delom. Zavest, da sem v kraju stalen ob vestnem vršenju svojih nalog, ustvarja zdrave načrte in rodi voljo za njih izvršitev. Vem, da sem v kraju kot rojen-domačin, rojak med rojaki, občutim potrebo jim pomagati. Tako zdravo in plemenito naziranje se mora povrniti, zato pa je treba učiteljskemu stanu stalnosti in z njo sigurnosti, da morc v miru in nemoteno posvetiti svoje znanje in moči službi naroda. Učiteljev gospodar, zaščitnik, pa tudi sodnik more biti le pristojna državna oblast. Ni koristno za stan in šolo, če je odvisna učiteljeva stalnost od vpliva in predlogov neodgovornih poedincev, ki največkrat niti prav ne doumevajo nalog pravega učitelja. Ni v korist šole in njenega napredka, ni v podkrepilo učiteljeve avtoritete, če odločajo o učiteljevi sposobnosti lajiške osebe in predlagajo in soodločajo o njegovi namestitvi in premestitvi. Ako je grešnik, izročite ga oblasti, ker le njej pristojajo sodba in morebitni ukrepi. Da je preživljalo učiteljstvo svojčas tako težke dneve, da si je morala šola le s težavo priboriti sedanjo stopnjo, je bilo največ krivo to, da so si lastili vpliv nad učitelji neodgovorni, ki so pogostokrat kratili in spodkopavali njegov ugled. Ti časi so bili in se ne smejo nikoli več povrniti. Vsak, kdor čuti resnično iskreno in hoče dobro šoli in po njej narodu naj podpira stremljenja učiteljstva, naj ščiti vselej njegovo dostojanstvo in ugled. Vsi pa, ki imajo priliko in moč, naj podkrepe naše pravične zahteve, da se vrne učiteljstvu stalnost na mestu službe, da se more nemoteno in brez skrbi posvetiti delu v podeljenem službenem kraju. Rekel sem v podeljenem kraju, torej v kraju, za katerega je prosil, v katerega je želel priti. Uvodoma sem že poudaril, da je učitelj, kakor noben drug uradnik v najožjem stiku z narodom, zato je tudi potrebno, da po možnosti službuje tam, kjer upa, da bo najlažje dosegel potrebno soglasje in zaupanje. Zaito mu je treba dati prilike, da si pridobi tako mesto po razpisu in na osnovi dela in zaslug. Vse pritožbe, ki jih čujemo z ene kakor z druge strani glede nameščanja učiteljev, bodo utihnile ali vsaj izdatno pojeniale, če se bodo oddajala vsa izpraznjena mesta edino z razpisom. Ta način podeljevanja služb je po našem naziranju edino pravilen in pravičen. Za razpisano službo se lahko poteza vsak upravičenec in opre svojo zahtevo na sposobnost, svoje delo in službeno dobo, kakor tudi na svoje gospodarske in socialne priliike. Objava služb ne zapostavlja in ne izključuje nikogar. Zavest, da odloča pri podelitvi služb vestno in vztrajno delo in službena neoporečnost, dviga in podžiga ter bodri k višjemu stremljenju. Zanašanje na golo naključje, zveze in protekcije, ubija moralo v posamezniku in v celoti. Pri objavi služb ima uprava izbiro in po določilih zakona lahko presoja in odloča, kateri izmed prosilcev je najzmožnejši in za določeno mesto najprikladnejši. Ker želimo v naših vrstah reda in zadovoljstva in odkritosrčnega tovarištva, zato naj se naša letoššnja državna skupščina zavzame za učiteljsko stalnost na službenem mestu in za redno podeljevanje služb le potom razpisov izpraznjenih službenih mest. Z uvedbo stalnosti in s podeljevanjem služb le potom uradnih objav bo zavladalo med učiteljstvom zopet nekdanje zaupanje in pravo tovarištvo, poživilo se bo živo tekmovanje v delu in vrnil se bo v učiteljske vrste mir in notranje zadovoljstvo, ki nam je pri tako odgovornem delu in tako težkih časih nujno potrebno. Ugodna rešitev in strogo izvajanje teh dveh zahtev bo na mah dvignila samozavest in ugled učiteljstva, ga postavila v vrste značajnih tekmovalcev ter za vselej izključila protekcioniste. V naših šolah bo zavladalo zdravo tekmovanje, smotreno in od nikogar moteno delo, ki bo služilo edinemu cilju: napredku in podvigu šole, koristi in blaginji celokupnosti.